Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 14. novembra 2019(1)

Zadeva C‑616/18

Cofidis SA

proti

YU,

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal d’instance Épinal (okrajno sodišče v Épinalu, Francija))

Zadeva C‑679/18

OPR-Finance s.r.o.

proti

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Okresní soud v Ostravě (okrožno sodišče v Ostravi, Češka republika))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Varstvo potrošnikov – Direktiva 2008/48 – Potrošniške kreditne pogodbe – Preverjanje kreditne sposobnosti potrošnika, ki ga pred sklenitvijo pogodbe opravi dajalec kredita – Obveznost dajalca kredita, da ob sklenitvi pogodbe zagotovi informacije – Sankcije v primeru nespoštovanja – Uporaba po uradni dolžnosti – Nacionalna določba, ki nacionalnim sodiščem po izteku zastaralnega oziroma prekluzivnega roka preprečuje, da bi po uradni dolžnosti ali na podlagi ugovora potrošnika ugotavljala in sankcionirala morebitne kršitve dolžnosti“

I. Uvod

1. Zadevi Cofidis (C‑616/18) in OPR-Finance (C‑679/18) temeljita na francoskem oziroma češkem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašata na razlago Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah(2). V bistvu gre za vprašanja, v kolikšni meri prekluzivni in zastaralni roki nacionalnim sodiščem preprečujejo, da bi po uradni dolžnosti preučila kršitve členov 8 in 10 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, in v kolikšni meri morajo sodišča ugotovljene kršitve po uradni dolžnosti sankcionirati.

II. Pravni okvir

A. Pravo Unije

2. Člen 8(1) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah določa:

„Države članice zagotovijo, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih, kjer je to primerno, pridobi od potrošnika, in po potrebi informacij, ki jih pridobi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov. Države članice, ki v okviru nacionalne zakonodaje zahtevajo, da dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi poizvedbe v ustrezni zbirki podatkov, lahko ohranijo to zahtevo.“

3. V členu 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah so naštete informacije, ki morajo biti v kreditni pogodbi obvezno navedene „jasno in jedrnato“, med drugim zlasti efektivna obrestna mera in skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik (točka g), ter informacije o določenih pravicah potrošnika.

4. Člen 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah državam članicam nalaga, da morajo „[sprejeti] pravila glede kazni, ki veljajo v primeru kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in vse potrebne ukrepe za zagotovitev izvrševanja teh kazni. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“

B. Nacionalno pravo

1. Francosko pravo (zadeva Cofidis)

5. Francija je določbe Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah v francosko pravo prenesla s spremembo določb zakonika o varstvu potrošnikov na podlagi Loi n° 2010-737 du 1^er juillet 2010 portant réforme du crédit à la consommation (zakon št. 2010-737 z dne 1. julija 2010 o reformi potrošniškega kredita)(3).

6. V postopku predhodnega odločanja upoštevne določbe Code de la consommation (zakonik o varstvu potrošnikov) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi, so, prvič, člen L. 311-9(4), v katerem je določeno, da dajalec kredita pred sklenitvijo kreditne pogodbe preveri kreditno sposobnost kreditojemalca na podlagi zadostnih informacij, vključno z informacijami, ki jih kreditojemalec predloži na zahtevo dajalca kredita. Drugič, člen L. 311-18, drugi odstavek,(5) določa, da se informacije, ki jih je v pogodbi treba navesti, določijo z uredbo. Na podlagi tega pooblastila je bil izdan Décret n° 2011-136 du 1^er février 2011 (uredba št. 2011-136 z dne 1. februarja 2011), ki je bil kodificiran v členu R. 311-5 zakonika o varstvu potrošnikov(6). V odstavku I tega člena je določeno: „Kreditna pogodba, opredeljena v členu L. 311-18, je napisana s črkami, katerih višina ne sme biti manjša od velikosti osem. V njej so „jasno in berljivo“ navedene nekatere bistvene določbe.

7. V členu L. 311-48 zakonika o varstvu potrošnikov so določene pravne posledice, ki se uporabljajo, kadar dajalec kredita ne spoštuje svojih obveznosti. Kršitev obveznosti zagotovitve informacij iz člena L. 311-18 se v skladu s členom L. 311-48, prvi odstavek, sankcionira z izgubo pravice do obresti. Ta sankcija se v skladu s členom L. 311-48, drugi odstavek, uporabi tudi v primeru kršitve obveznosti preverjanja kreditne sposobnosti iz člena. L. 311-9, pri čemer lahko sodišče v tem primeru sankcijo omeji na del pravice do obresti.

8. Za spore, ki temeljijo na uporabi določb zakonika o varstvu potrošnikov v zvezi s potrošniškimi krediti, veljajo različni prekluzivni in zastaralni roki. Tožbe za plačilo zaradi zapadlih plačil je treba v skladu s členom L. 311-52 zakonika o varstvu potrošnikov vložiti pred iztekom prekluzivnega roka dveh let po dogodku, zaradi katerega je nastal spor. Za potrošnikove tožbe velja člen L. 110-4(I) Code de commerce (trgovinski zakonik), v skladu s katerim obveznosti, ki nastanejo pri trgovanju med trgovci oziroma med trgovci in netrgovci, zastarajo v petih letih, če zanje ne veljajo posebni krajši zastaralni roki. V členu 2224 Code civil (civilni zakonik) je poleg tega na splošno določeno, da osebni zahtevki ali zahtevki v zvezi s premičninami zastarajo v petih letih od dneva, ko je bil ali bi moral biti imetnik pravice seznanjen z dejstvi, ki mu omogočajo njeno uveljavljanje.

2. Pravo Češke republike (zadeva OPR-Finance)

9. Češka republika je Direktivo o potrošniških kreditnih pogodbah v češko zakonodajo prenesla z Zákon č. 257/2016 Sb., o spotřebitelském úvěru (zakon št. 257/2016 o potrošniških kreditnih pogodbah, v nadaljevanju: zakon o potrošniških kreditnih pogodbah) z začetkom veljavnosti 1. decembra 2016.

10. Določba 86 zakona o potrošniških kreditnih pogodbah določa oceno potrošnikove kreditne sposobnosti tako:

„1. Pred sklenitvijo pogodbe o potrošniškem kreditu ali kakršnim koli znatnem zvišanju celotnega zneska potrošniškega kredita mora dajalec kredita oceniti potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi nujnih, zanesljivih, zadostnih in sorazmernih informacij, ki jih pridobi od potrošnika in, če je treba, iz zbirke podatkov, ki omogoča oceno potrošnikove kreditne sposobnosti, oziroma iz drugih virov. Dajalec kredita zagotovi potrošniški kredit samo, če rezultat ocene kreditne sposobnosti kaže, da ni nobenih razumnih dvomov glede potrošnikove zmožnosti, da odplača potrošniški kredit. […]“.

11. Za posledico kršitve obveznosti, da se mora oceniti kreditna sposobnost, je v določbi 87 zakona o potrošniških kreditnih pogodbah določeno:

„1. Če dajalec kredita potrošniku odobri potrošniški kredit s kršitvijo drugega stavka člena 86(1), je pogodba neveljavna. Potrošnik se lahko na neveljavnost sklicuje v prekluzivnem roku treh let od datuma sklenitve pogodbe. Potrošnik mora vrniti glavnico izplačanega potrošniškega kredita, ko glede na svoje finančne zmožnosti to lahko stori.“

12. Z določbo 586 Zákon č. 89/2012 Sb., občanský zákoník (zakon št. 89/2012, civilni zakonik), je tako na splošno določena t. i. relativna neveljavnost, kakor je med drugim predvidena tudi v določbi 87(1) zakona o potrošniških kreditnih pogodbah:

„1. Če se z neveljavnostjo pravnega posla varuje interes določene osebe, se lahko samo ta oseba sklicuje na neveljavnost tega pravnega posla.

2. Če se upravičena oseba ne sklicuje na neveljavnost pravnega posla, je ta pravni posel treba šteti za veljaven.“

III. Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi Cofidis

A. Dejansko stanje in postopek v glavni stvari

13. Družba Cofidis, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je s toženima strankama v postopku v glavni stvari kot potrošnikoma 5. maja 2013 sklenila pogodbo o združitvi kreditov v višini 20.600 EUR.(7) Družba Cofidis je 20. decembra 2017 razglasila predčasno zapadlost pogodbe in toženo stranko 29. marca 2018 pozvala, naj ji plačata neplačane zapadle obroke.

14. V tožbi, vloženi 9. maja 2018, je družba Cofidis predlagala, naj se toženima strankama v okviru začasne izvršbe solidarno naloži plačilo. V ustni obravnavi 21. junija 2018 je predsednik po uradni dolžnosti obravnaval tako morebitno kršitev obveznosti, da se predloži ponudba pogodbe z jasnimi in berljivimi navedbami, kot tudi morebitno kršitev obveznosti, da se oceni kreditna sposobnost kreditojemalcev, in s tem povezane sankcije (neveljavnost, popolna ali delna izguba pravice do obresti), ter stranke pozval, naj predložijo stališča o tem. Družba Cofidis je ugovarjala, da so sredstva obrambe, uporabljena po uradni dolžnosti, že zastarala, saj jih je sodišče navedlo več kot pet let po sklenitvi pogodbe.

B. Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem

15. Zato je Tribunal d’instance Épinal (okrajno sodišče v Épinalu, Francija) Sodišču s sklepom z dne 20. septembra 2018, ki je na Sodišče prispel 1. oktobra 2018, predložilo naslednje vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali varstvo, ki ga Direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah zagotavlja potrošnikom, nasprotuje nacionalni določbi, ki nacionalnemu sodišču preprečuje, da bi – v okviru tožbe, ki jo je podjetnik vložil proti potrošniku in ki temelji na kreditni pogodbi, sklenjeni med njima – po izteku petletnega zastaralnega roka, ki začne teči s sklenitvijo pogodbe, po uradni dolžnosti ali na podlagi ugovora potrošnika ugotovilo in sankcioniralo kršitev določb o obveznosti iz člena 8 te direktive, v skladu s katerimi je treba preveriti kreditno sposobnost potrošnika, določb o informacijah iz člena 10 in naslednjih te direktive, ki morajo biti v kreditnih pogodbah navedene jasno in jedrnato, ter, splošneje, vseh določb za varstvo potrošnikov, določenih v tej direktivi?“

16. V postopku za sprejetje predhodne odločbe pred Sodiščem so pisna stališča podale družba Cofidis kot tožeča stranka v postopku v glavni stvari, Francoska republika, Češka republika in Evropska komisija. Vse udeležene stranke so bile zastopane tudi na obravnavi 4. septembra 2019.

IV. Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi OPR-Finance

A. Dejansko stanje in postopek v glavni stvari

17. Družba OPR-Finance, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je toženi stranki v postopku v glavni stvari kot potrošnici 21. aprila 2017 odobrila revolving kredit v skupni višini 4900 čeških kron (CZK).(8) Potem ko potrošnica zapadlih obrokov ni povrnila, je družba OPR-Finance s tožbo, vloženo 7. junija 2018, zahtevala plačilo zneska v višini 7839 CZK(9) in zakonskih zamudnih obresti od 1. oktobra 2017.

18. V okviru postopka družba OPR-Finance ni niti trdila niti dokazala, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe ocenila kreditno sposobnost tožene stranke. Tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi bila, ker tožeča stranka ni ocenila njene kreditne sposobnosti, kreditna pogodba neveljavna.

B. Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem

19. S sklepom z dne 25. oktobra 2018, ki je na Sodišče prispel 5. novembra 2018, je Okresní soud v Ostravě (okrožno sodišče v Ostravi, Češka republika) Sodišču v skladu s členom 267 PDEU predložilo naslednji vprašanji za predhodno odločanje:

„1. Ali določbe člena 8 v povezavi s členom 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki kot kazen za neizpolnitev obveznosti dajalca kredita, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe oceni kreditno sposobnost potrošnika, določa neveljavnost kreditne pogodbe skupaj z obveznostjo potrošnika, da vrne glavnico dajalcu kredita, ko potrošnik glede na svoje finančne zmožnosti to lahko stori, če se ta kazen (neveljavnost kreditne pogodbe) uporabi samo, če se potrošnik nanjo sklicuje (torej če uveljavlja ugovor neveljavnosti pogodbe) v roku treh let?

2. Če bo Sodišče na to vprašanje odgovorilo pritrdilno:

Ali določbe člena 8 v povezavi s členom 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah zahtevajo, da nacionalno sodišče po uradni dolžnosti uporabi kazen, določeno v nacionalni zakonodaji v primeru neizpolnitve obveznosti dajalca kredita, da oceni kreditno sposobnost potrošnika (torej tudi če se potrošnik ne sklicuje na kazen)?“

20. V postopku predhodnega odločanja pred Sodiščem so pisna stališča podale Češka republika, Portugalska republika in Evropska komisija. Vse udeležene stranke so bile zastopane tudi na obravnavi 4. septembra 2019.

V. Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi Cofidis

21. Francoska vlada trdi, da je predložitev zadeve Cofidis v predhodno odločanje nedopustna. Meni, da gre za hipotetično pravno vprašanje, saj navedene določbe francoskega prava o zastaranju v zadevi v glavni stvari sploh niso upoštevne.

22. Menim, da tega ugovora ni mogoče sprejeti.

23. K temu moram pripomniti, da – kot francoska vlada tudi sama navaja – za predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na razlago prava Unije, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča velja domneva upoštevnosti.(10) Sodišče lahko odgovor na vprašanje za predhodno odločanje nacionalnega sodišča sicer zavrne, če je očitno, da zahtevana razlaga ali zahtevana presoja veljavnosti pravila prava Unije ni v nikakršni zvezi z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih okoliščin, ki jih potrebuje, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(11) Tega za obravnavano zadevo ni mogoče trditi. Kot namreč francoska vlada sama navaja, presoja nacionalnih sodišč glede upoštevnosti ureditve zastaranja iz člena L. 110-4 trgovinskega zakonika in člena 2224 Code civil (civilni zakonik) v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, vsekakor ni enotna. Zato je treba upoštevati mnenje predložitvenega sodišča o upoštevnih določbah nacionalnega prava in načeloma domnevati, da je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje pomemben za odločitev.

24. Glede dela, v katerem pa se vprašanje za predhodno odločanje nanaša na okoliščine, v katerih se kršitev obveznosti sankcionira na podlagi ugovora, ki ga poda potrošnik, je treba pripomniti, da potrošnik v postopku v glavni stvari takega ugovora ni podal. Zato ta vidik vprašanja ni potreben za odločitev v zadevnem sporu in je torej hipotetičen.

25. Poleg tega menim, da je upravičen ugovor družbe Cofidis, da je predlog nedopusten v delu, v katerem je Sodišče naprošeno, naj presodi, ali so nacionalna sodišča pristojna za to, da po uradni dolžnosti na splošno ugotovijo in sankcionirajo kršitve vseh določb, ki so v Direktivi o potrošniških kreditnih pogodbah določene za varstvo potrošnikov. Kajti iz predloga ni razvidno, katere druge konkretne določbe bi nacionalno sodišče v zadevi v glavni stvari še želelo uporabiti po uradni dolžnosti. Zato Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki bi jih potrebovalo za uporaben odgovor v zvezi s tem vidikom vprašanja.

26. Glede dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi Cofidis torej ne obstajajo dvomi glede dela, v katerem gre za razjasnitev pristojnosti nacionalnega sodišča, da ne glede na nasprotujočo nacionalno ureditev zastaranja po javni dolžnosti preizkusi in, če je to ustrezno, sankcionira kršitve obveznosti dajalca kredita, določene v členih 8 in 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah.

VI. Vsebinska presoja vprašanj za predhodno odločanje

27. V zadevi Cofidis francosko sodišče sprašuje, ali mora kršitev določb Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah – konkretno dolžnosti preverjanja potrošnikove kreditne sposobnosti iz člena 8 in zahteve, da je informacije, naštete v členu 10, treba v pogodbi zapisati jasno in jedrnato – po uradni dolžnosti ugotoviti in sankcionirati, čeprav temu nasprotuje nacionalna ureditev zastaranja.

28. V zadevi OPR-Finance želi češko sodišče z vprašanjema za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali Direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah določa, da je treba to, da ocena potrošnikove kreditne sposobnosti ni bila opravljena, po uradni dolžnosti sankcionirati, tudi če je v nacionalni ureditvi sankcij sklicevanje na kršitev obveznosti pridržano potrošniku (drugo vprašanje za predhodno odločanje), poleg tega pa je za to določen prekluzivni rok treh let (prvo vprašanje za predhodno odločanje).

29. V obeh zadevah se torej zastavlja vprašanje, v kolikšni meri mora nacionalno sodišče ne glede na nacionalno ureditev prekluzivnih in zastaralnih rokih po javni dolžnosti ugotoviti nespoštovanje obveznosti, ki so dajalcu kredita naložene z Direktivo o potrošniških kreditnih pogodbah, in jih, če je to ustrezno, sankcionirati. Zato je videti, da je skupno obravnavanje obeh zadev smotrno.

30. Najprej bom razložila, da morajo nacionalna sodišča te kršitve po uradni dolžnosti preizkusiti, nato bom preučila učinek posameznih rokov in nazadnje obravnavala sankcioniranje posameznih kršitev.

A. Dolžnost nacionalnih sodišč, da po uradni dolžnosti preizkusijo, ali je dajalec kreditov spoštoval dolžnosti, ki so mu naložene z Direktivo o potrošniških kreditnih pogodbah (drugo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi OPR-Finance)

31. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča lahko nacionalna sodišča za zagotovitev polnega učinka različnih instrumentov prava Unije za varstvo potrošnikov po uradni dolžnosti preizkusijo, ali se ti instrumenti spoštujejo, oziroma to morajo preizkusiti.(12) Glede na to je treba najprej pokazati, da razlogi za domnevo, da takšna obveznost preizkusa obstaja (v zvezi s tem glej razdelek 1), veljajo tudi za zadevne obveznosti iz Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah (v zvezi s tem glej razdelek 2).

1. Utemeljitev preizkusa po uradni dolžnosti na področju varstva potrošnikov

32. Izhodišče je sodna praksa v zvezi z Direktivo o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah(13), v kateri je bilo sprva govora o pristojnosti(14), zdaj pa o dolžnosti(15) nacionalnih sodišč, da po uradni dolžnosti preizkusijo nedovoljenost pogoja, če imajo za to potrebno pravno in dejansko podlago.

33. Sodišče je tudi v zvezi s pogodbami, sklenjenimi zunaj poslovnih prostorov, presodilo, da lahko nacionalno sodišče po uradni dolžnosti presoja kršitev obveznosti iz člena 4 Direktive 85/577/EGS(16), da je treba poučiti o pravici do odstopa.(17)

34. Poleg tega je ta doktrina z zadevo Faber postala del predpisov s področja prodaje potrošniškega blaga. V tej zadevi je Sodišče ugotovilo, da mora nacionalno sodišče status potrošnika na področju uporabe Direktive 1999/44/ES(18) preveriti po uradni dolžnosti.(19)

35. Na področju prava potrošniških kreditov je Sodišče že v zadevi Rampion in Godard(20) ugotovilo, da lahko nacionalno sodišče v okviru povezanih kreditnih pogodb po uradni dolžnosti preizkusi, ali se spoštuje varstvo, določeno v členu 11(2) Direktive 87/102/EGS(21). V zadevi Radlinger in Radlingerová, v kateri je bila med drugim obravnavana obveznost zagotovitve informacij, določena v členu 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, je Sodišče pojasnilo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti spoštovanje obveznosti zagotovitve informacij in, če je to ustrezno, za to določiti sankcije.(22)

36. Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi kršitev določenih določb prava Unije na področju varstva potrošnikov, se v ustaljeni sodni praksi šteje za ukrep, potreben za dosego varstva potrošnikov, ki je cilj posameznih direktiv.(23) To temelji na predpostavki, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti.(24) Zato obstaja nevarnost, ki ni nezanemarljiva, da se potrošnik zlasti zaradi nepoznavanja ne sklicuje na pravno pravilo, ki je namenjeno njegovemu varstvu.(25) Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi kršitve predpisov za varstvo potrošnikov, posega vmes zato, da se položaj neenakosti potrošnika v razmerju do prodajalca ali ponudnika odpravi s posredovanjem nacionalnega sodišča, ki je neodvisno od pogodbenih strank.(26)

37. Domneva takšne obveznosti nacionalnega sodišča pa predpostavlja, da je najprej treba opraviti podrobno analizo sistematske umestitve in ciljev predpisa, katerega spoštovanje se preizkusi po uradni dolžnosti. V nasprotju z mnenjem Komisije za to ne zadostuje splošno sklicevanje na razloge „skladnosti“ na področju varstva potrošnikov.(27)

38. V skladu s tem je Sodišče navsezadnje pojasnilo tudi, da ni vsaka obveznost, ki izhaja iz direktiv in se nanaša na pravni položaj potrošnika, primerna za preizkus po uradni dolžnosti. Na primer v zadevi Bankia(28) je Sodišče ugotovitev, da načel o obveznosti preizkusa ni mogoče razširiti na področje nepoštenih poslovnih praks, utemeljilo s konceptualno razliko med Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah(29) in Direktivo o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Z Direktivo o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je prepovedana uporaba nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah, hkrati pa so določene tudi pravne posledice uporabe teh – nič več se jim namreč ne priznava, da so zavezujoči. Nasprotno pa so z Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah nekatere prakse sicer prepovedane, vendar je državam članicam prepuščeno, da določijo ukrepe, potrebne za preprečevanje teh praks.

39. Tudi v zadevi Salvoni(30) je Sodišče s sklicevanjem na različne predmete ureditve obeh instrumentov zanikalo, da bi bilo sodno prakso o obveznosti preskusa nepoštenih pogojev mogoče uporabiti za preizkus spoštovanja določb o pristojnosti za potrošniške pogodbe iz Uredbe Bruselj Ia(31).

40. Zato je treba obravnavati vprašanje, ali obveznost, da mora nacionalno sodišče, kot je Sodišče že ugotovilo, po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je dajalec kredita spoštoval obveznost posredovanja informacij, ki je določena v členu 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, velja tudi za zahtevo po preglednosti, ki ravno tako velja v okviru člena 10(2), in za predpogodbeno obveznost ocenitve potrošnikove kreditne sposobnosti iz člena 8.

2. Zahteva, da se po uradni dolžnosti preizkusi, ali je dajalec kredita spoštoval obveznosti iz členov 8 in 10 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah

41. Predložitveno sodišče v zadevi Cofidis ne dvomi, da je vprašanje, ali je dajalec kredita spoštoval svoje obveznosti iz predpisov, s katerimi je prenesena Direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah, treba preizkusiti po uradni dolžnosti. Nasprotno pa želi predložitveno sodišče v zadevi OPR-Finance izvedeti zlasti, ali takšna obveznost obstaja tudi, kadar je z nacionalno ureditvijo sankcij prepuščeno izključno potrošniku, da se sklicuje na morebitne kršitve obveznosti dajalca kredita.

42. Češka vlada načeloma nasprotuje domnevi, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je dajalec kredita spoštoval zadevne obveznosti.(32) To utemeljuje podobno kot Sodišče v zadevi Bankia(33) s konceptualno razliko, v tem primeru med Direktivo o potrošniških kreditnih pogodbah in Direktivo o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah: medtem ko je nezavezujočnost nepoštenega pogoja v pravu Unije določena s členom 6 Direktive o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, je s členom 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah prepuščeno državam članicam, da same določijo pravne posledice kršitve obveznosti iz Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah. S to organizacijsko avtonomijo je državam članicam dovoljeno, da se namesto za sankcije zasebnega prava odločijo za regulativne sankcije, če so te sankcije učinkovite, odvračilne in sorazmerne.

43. Vendar me ta trditev ne prepriča.

44. Res je sicer, da je s členom 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah državam članicam prepuščeno, da določijo sankcije za kršitve posameznih določb izvedbene zakonodaje, v Direktivi o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah pa je določeno, da so nedovoljeni pogoji neveljavni. V zvezi s tem obstaja vzporednica z enakim členom 13 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, ki je bil obravnavan v sodbi Bankia. Zaradi te organizacijske avtonomije države članice takšne kršitve dejansko lahko sankcionirajo s sredstvi zasebnega prava ali javnega prava, zlasti z upravnim nadzorom, če je zadevna ureditev sankcij učinkovita, odvračilna in sorazmerna.

45. Vendar to še ne izključuje obveznosti, da se kršitve Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah preizkusijo po uradni dolžnosti.

46. Po eni strani so tako v češkem kot tudi francoskem pravu te kršitve povezane s pravnimi posledicami v dobro posameznega potrošnika, ki jih mora sodišče na podlagi presoje izvršiti po uradni dolžnosti.

47. Po drugi strani pa je Sodišče v sodbi v zadevi Bankia na podlagi sistematike in ciljev upoštevne Direktive o nepoštenih poslovnih praksah zavrnilo, da bi bilo nacionalno sodišče na podlagi prava Unije pooblaščeno, da v okviru presoje veljavnosti izvršilnega naslova, če je to ustrezno, po uradni dolžnosti preizkusi obstoj prepovedanih poslovnih praks. V skladu z uvodno izjavo 9 ta direktiva ne posega v individualne tožbe posameznikov, oškodovanih zaradi nepoštene poslovne prakse, niti v pravila Unije in nacionalna pravila o pogodbenem pravu, vključno s, kot izrecno izhaja iz člena 3(2) te direktive, predpisi o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb.(34) Zgolj na podlagi določb navedene direktive torej pogodbenega pogoja ni mogoče razglasiti za neveljavnega, čeprav je bil med pogodbenima strankama dogovorjen na podlagi nepoštene poslovne prakse.(35) Zato za polni učinek te direktive ni treba, da nacionalna sodišča v postopkih v zvezi z učinkovitostjo takšnih pogodb po uradni dolžnosti preizkušajo, ali temeljijo te pogodbe na nepoštenih poslovnih praksah.(36)

48. Nasprotno pa je Sodišče že v zadevi Radlinger in Radlingerová presodilo, da je spoštovanje obveznosti zagotovitve informacij iz člena 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, če je to ustrezno, treba preizkusiti po uradni dolžnosti.(37) Pri tem se je oprlo na podrejeni položaj potrošnika glede pogajalske moči in ravni obveščenosti ter na nevarnost, da se potrošnik predvsem zaradi nepoznavanja ne sklicuje na pravno pravilo, ki je namenjeno njegovemu varstvu.(38)

49. Ti preudarki veljajo enako tako glede obveznosti dajalca kredita iz člena 8(1) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, da oceni kreditno sposobnost potrošnika, na kar se nanašata obe obravnavani zadevi, kot tudi na obveznost preglednosti v okviru obveznosti zagotovitve informacij iz člena 10(2).

50. V skladu s členom 8(1) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah države članice zagotovijo, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih, če je potrebno, pridobi od potrošnika, in po potrebi informacij, ki jih pridobi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov.

51. Namen te obveznosti ocenitve potrošnikove kreditne sposobnosti je doseči odgovornost dajalca kredita in preprečiti, da bi ta odobril kredite kreditno nesposobnim potrošnikom.(39) Namenjena je varstvu potrošnika pred nevarnostjo prezadolžitve in plačilne nesposobnosti. Tako prispeva k uresničevanju cilja Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, da se zagotovi visoka in primerljiva raven varstva potrošnikov in olajša nastanek dobro delujočega notranjega trga potrošniških kreditov.(40)

52. Glede na ta pomen obveznosti ocene kreditne sposobnosti in neravnovesja med dajalcem kredita in potrošnikom, predstavljenega zgoraj v točki 36, nacionalno sodišče spoštovanje te obveznosti po uradni dolžnosti mora preizkusiti. Poleg tega prispeva sistematični sodni nadzor spoštovanja obveznosti k zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev („level playing-field“) za dajalce kreditov. Nasprotno bi se bilo potrošniku praktično skorajda nemogoče prepričati, ali so te obveznosti spoštovane.

53. Tudi spoštovanje obveznosti preglednosti iz člena 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah je treba nadzorovati po uradni dolžnosti. V skladu s to določbo mora dajalec kredita tam navedene informacije v kreditni pogodbi navesti jasno in jedrnato.

54. V sodbi v zadevi Radlinger in Radlingerová(41) je Sodišče poudarilo, da ima obveznost zagotovitve informacij za potrošnika bistven pomen, saj „se namreč tudi na podlagi teh informacij odloči, ali se želi zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik“. Kot je zapisano tudi v uvodni izjavi 31 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, pa za takšno ozaveščeno odločitev ne zadostuje zgolj posredovanje vseh informacij, določenih v členu 10(2). Nasprotno, treba je spoštovati tudi obveznost preglednosti, ki je prav tako določena v tem členu, da se zagotovi, da potrošnik zadevne informacije tudi dejansko lahko pozna. Pri tem obveznost preglednosti ni omejena na formalne zahteve o berljivosti navedb, temveč vključuje tudi vsebinske zahteve, da morajo biti razumljive.

3. Vmesni predlog

55. Nacionalno sodišče je torej načeloma po uradni dolžnosti dolžno preizkusiti, ali je dajalec kredita spoštoval obveznosti iz nacionalnih določb, s katerimi sta prenesena člena 8 in 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah. V skladu s tem člen 8 v povezavi s členom 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah nasprotuje nacionalni ureditvi sankcij v primeru kršitev obveznosti preverjanja potrošnikove kreditne sposobnosti, v kateri je kot pogoj določeno, da se mora potrošnik aktivno sklicevati na ustrezno kršitev obveznosti.

B. Nacionalni zastaralni oziroma prekluzivni roki (prvo delno vprašanje v zadevi Cofidis in prvo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi OPR-Finance)

56. Vendar nacionalni sodišči menita, da v postopkih v glavni stvari spoštovanja členov 8 in 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah ne moreta preizkusiti in, če je to ustrezno, sankcionirati, ker velja za ustrezne pravice v skladu z nacionalnimi predpisi o izvrševanju triletni oziroma petletni prekluzivni oziroma zastaralni rok. Glede na to se zastavlja vprašanje, ali je takšna ureditev v skladu s pravom Unije.

57. Direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah zastaranja oziroma prekluzije pravic, ki izhajajo iz pogodbe o potrošniškem kreditu, ne določa. Zato ureditev teh načeloma spada pod postopkovno avtonomijo držav članic, ki pa je omejena z načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

58. Ker za pravice, določene v nacionalnem pravu in pravu Unije, enako velja tako češki prekluzivni rok kot tudi francosko zastaranje, v zvezi z načelom enakovrednosti ni dvoma.

59. Bolj temeljito pa je treba proučiti vprašanje, ali sta zadevni ureditvi prekluzije oziroma zastaranja združljivi z načelom učinkovitosti.

60. Menim, da nista.

61. V skladu z načelom učinkovitosti nacionalna pravila ne smejo dejansko onemogočati ali pretirano oteževati izvrševanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije. To je treba preizkusiti ob upoštevanju sistematske umestitve zadevnega pravila in njegovega cilja.(42)

62. Sicer se temeljno načelo pravne varnosti, z določitvijo razumnih rokov za vložitev pravnih sredstev v obliki prekluzivnih rokov, sicer upošteva.(43) Nacionalni prekluzivni rok je torej lahko skladen z načelom učinkovitosti, zlasti kadar je zagotovljeno, da rok ne začne teči ali celo poteče, ne da bi bil potrošnik seznanjen o svojih pravicah.(44)

63. Vendar mora veljati nekaj drugega, kadar nacionalni prekluzivni oziroma zastaralni roki povzročijo asimetrijo med možnostmi za vložitev tožbe, torej kadar lahko dajalec kredita svoje pravice do plačila uveljavlja dlje, kot lahko potrošnik uveljavlja neveljavnost pogodbe. Zato mora sodišče nepoštenost pogoja po uradni dolžnosti preizkusiti, čeprav je rok potekel, saj bi sicer prodajalec ali ponudnik varstvo, ki naj bi ga potrošniku zagotavljala Direktiva o nedovoljenih pogojih, lahko zaobšel tako, da bi preprosto počakal na iztek roka, nato pa s tožbo uveljavil svoje nepoštene pogoje.(45)

64. V obravnavanih primerih sicer okoliščina, da je v nacionalnih ureditvah določen prekluzivni rok treh let oziroma zastaralni rok petih let, sama po sebi ne pomeni kršitve načela učinkovitosti. Tri oziroma pet let lahko načeloma zadostuje, da potrošniki v primeru motnje v pogodbenem razmerju svoje pravice uveljavljajo s tožbo pred nacionalnim civilnim sodiščem. Vendar mora veljati nekaj drugega, kadar se potrošnik zaradi neravnovesja, opisanega zgoraj v točki 36, ne sklicuje oziroma ne more sklicevati na nespoštovanje obveznosti dajalca kredita, pa čeprav samo kot na sredstvo obrambe v okviru tožbe za plačilo, vložene zoper njega.

65. V takšnih okoliščinah je treba upoštevati, da iz potrošniških kreditnih pogodb običajno izhajajo dolgoletne obveznosti. Posledica zastaralnih in prekluzivnih rokov, ki začnejo teči ob sklenitvi pogodbe, je lahko, da preprečujejo, da bi se preizkusilo – na podlagi potrošnikovega zahtevka ali po uradni dolžnosti – ali je dajalec kredita spoštoval svoje obveznosti iz predpisov, s katerimi je prenesena Direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah. To je še posebno skrb vzbujajoče, ker se preizkus praviloma izvede šele, če pride do motenj pri izpolnjevanju obveznosti, torej morda šele po izteku zastaralnega oziroma prekluzivnega roka (ki je za potrošnika merodajen). Tako obstaja nevarnost, da potrošnik svoje pravice izgubi, ne da bi zanje sploh kdaj izvedel.

66. V nasprotju s tem pa lahko dajalec kredita pravice do plačila redno uveljavlja po izteku takšnih rokov, saj te nastanejo šele, ko zapade obrok, ki ga bi moral kreditojemalec plačati, ob čemer tudi zastaralni rok zanje šele začne teči. Posledično obstaja tveganje, da bo potrošniku naloženo, da mora plačati zneske, dogovorjene s pogodbo, ne da bi bilo spoštovanje obveznosti dajalca kredita še mogoče preizkusiti in, če je to ustrezno, sankcionirati. Ta asimetrija lahko – podobno kot v okoliščinah, kakršne so bile v prejšnji sodbi Cofidis(46) – škoduje učinkovitosti varstva, ki ga zagotavlja Direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah. Dejansko stanje obravnavane zadeve Cofidis ponazarja to tveganje: dajalec kredita je zoper potrošnika vložil tožbo le nekaj dni po izteku petletnega zastaralnega roka.

67. Sankcije civilnega prava, ki so omejene s prekluzivnimi ali zastaralnimi roki, glede na takšno neravnovesje tudi ne bi bile učinkovite, sorazmerne in odvračilne v smislu člena 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah.

68. Navsezadnje pa tudi pravna varnost in zlasti tveganje, da bi lahko potrošniki po zelo dolgem obdobju zahtevali razveljavitev ali prilagoditev pogodb, ne zahtevata zastaralnih in prekluzivnih rokov, ki začnejo teči ob sklenitvi pogodbe. Kajti s kršitvijo obveznosti, ki so mu naložene s pravom Unije, je dajalec kredita to tveganje povzročil sam.(47)

69. Vendar je varstvo potrošnikov pred prekluzivnimi in zastaralnimi roki omejeno, če dajalec kredita pravic iz kreditne pogodbe ne more več uveljavljati. Kajti ne vidim razloga, zakaj bi se potrošniku varstvo nudilo še po tem, ko je bila pogodba izpolnjena v celoti. Kajti če takšni roki tudi v tem primeru ne bi veljali, bi namreč s tem nastalo neravnovesje v korist potrošnika, ki bi lahko vabilo k zlorabam.

70. Torej, dokler lahko dajalec kredita zoper potrošnika uveljavlja pravice iz kreditne pogodbe, nacionalni prekluzivni in zastaralni roki ne morejo preprečevati preizkusa in sankcioniranja kršitev členov 8 in 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah.

C. Pravne posledice kršitev členov 8 in 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah (drugo delno vprašanje v zadevi Cofidis in del drugega vprašanje za predhodno vprašanje v zadevi OPR-Finance, v katerem se nanaša na materialnopravno ureditev sankcij)

71. Razlikovati je treba med vprašanjem ugotavljanja kršitve in vprašanjem pravnih posledic te ugotovitve.(48)

72. Ena od možnih posledic ugotovitve kršitve člena 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah je pravica do odstopa. V skladu s členom 14(1)(b) začne namreč rok za odstop teči šele na dan, ko potrošnik prejme pogodbena določila in pogoje ter informacije v skladu s členom 10. Vendar tega v obravnavanih zadevah ni treba podrobneje obravnavati, saj pravica do odstopa ni predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, domnevno zato, ker se v postopkih v glavni stvari odstop ni uveljavljal.

73. Sicer pa so pravne posledice kršitev obveznosti preglednosti pri posredovanju obveznih informacij v zvezi s pogodbo ali obveznosti presoje potrošnikove kreditne sposobnosti določene s pravom držav članic. V skladu s členom 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah namreč pravila glede kazni sprejmejo države članice. V skladu s tem, pa tudi že zaradi načela lojalnega sodelovanja,(49) morajo biti izbrane kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Torej mora strogost sankcij ustrezati teži kršitev, ki se z njimi sankcionirajo, zlasti zato, da se zagotovi resničen odvračilni učinek, pri čemer pa je treba spoštovati splošno načelo sorazmernosti.(50)

1. Presoja učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti zadevne ureditve sankcij

a) Zadeva Cofidis

74. Namen vprašanja za predhodno odločanje v zadevi Cofidis je predvsem izvedeti, ali nacionalna ureditev zastaranja predložitvenemu sodišču preprečuje, da bi po uradni dolžnosti preizkusilo in, če je to ustrezno, sankcioniralo morebitne kršitve obveznosti dajalca kredita. O tem, ali je zadevna nacionalna ureditev sankcij, popolna ali delna izguba pravice do plačila,(51) tudi učinkovita, sorazmerna in odvračilna, Sodišče ni bilo vprašano. Da pa bo odgovor na vprašanje za predhodno odločanje koristen, je treba obravnavati tudi to.

75. Z ureditvijo sankcij, obravnavano v zadevi Cofidis, je nacionalnemu sodišču pri določanju sankcij podeljena diskrecijska pravica, saj kadar kreditna sposobnost ni bila ocenjena, odloči, ali je pravica do plačila izgubljena v celoti ali delno. V zvezi s tem je treba poudariti, da je treba to diskrecijsko pravico izvrševati ob upoštevanju načela sorazmernosti, kakor je izraženo v členu 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah. Konkretno bi moralo nacionalno sodišče pri izbiri sankcije paziti, da je ta ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera sorazmerna s težo kršitve oziroma kršitev ter z osebnim položajem potrošnika, ki je v zamudi. Med okoliščine posameznega primera, ki jih je treba upoštevati, nedvomno spada tudi čas, ki je potekel od kršitve obveznosti dajalca kredita do neplačila.

76. Nacionalno sodišče mora enaka merila uporabiti pri kršitvi obveznosti preglednosti glede popolne izgube pravice do plačila, ki je določena v francoskem pravu.

b) Zadeva OPR-Finance

77. Ti preudarki veljajo tudi za češko pravno ureditev sankcij, ki se obravnava v zadevi OPR-Finance. Neveljavnost, ki je za primer kršitve obveznosti ocene kreditne sposobnosti določena v členu 87(1) zakona o potrošniških kreditnih, se lahko po uradni dolžnosti uporabi samo ob upoštevanju zahtev iz člena 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah.

78. Zaradi neveljavnosti kreditne pogodbe dajalec kredita izgubi pravice do plačila dogovorjenih obresti in stroškov, potrošnik pa mora znesek kredita seveda vrniti. Pri tem člen 87(1) zakona o potrošniških kreditnih dovoljuje, da se obdobje odplačevanja določi v skladu z dejanskimi zmožnostmi potrošnika.(52) Komisija upravičeno opozarja, da je Sodišče v zadevah Home Credit Slovakia(53) in LCL Le Crédit Lyonnais(54) člen 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah že razložilo v zvezi z nacionalno ureditvijo sankcij, posledica katere je ravno tako izguba pravice do obresti. Zato se lahko napoti na ugotovitve Sodišča v teh sodbah.

79. Češka vlada se sicer zavzema za to, da naj se spoštovanje teh zahtev preizkusi na osnovi vseh ureditev sankcij nacionalnega prava, torej tudi z upoštevanjem upravnih sankcij, ki so v nacionalnih predpisih o nadzoru kreditnih institucij določene za primer odobritve kredita ob nespoštovanju obveznosti ocene potrošnikove kreditne sposobnosti, vendar ta predlog ni prepričljiv.

80. Prvič, druga pravila nacionalnega prava je treba upoštevati samo, če obstajajo dvomi o učinkovitosti ali odvračilnosti zadevne zasebnopravne ureditve sankcij. Glede na omenjeni sodbi in glede na to, da je potrošnikovo obveznost vračila mogoče razporediti na daljše obdobje, iz materialnopravnega vidika takšni dvomi ne obstajajo.

81. Drugič, tudi če bi bila upoštevna še kakšna druga nacionalnopravna ureditev sankcij, bi jo bilo navsezadnje treba presojati glede na to, kako se izvaja v praksi. To pa kljub poizvedbi v okviru ustnega dela postopka ostaja povsem nejasno. Komisija je, ne da bi se ji nasprotovalo, trdila, da je pristojni nadzorni organ, češka nacionalna banka, ni obvestil o nikakršnih odločbah, s katerimi bi bile naložene globe zaradi kršitve obveznosti ocene kreditne sposobnosti. Splošno sklicevanje češke vlade na stalen nadzor in obstoječo metodologijo ocenjevanja po mojem mnenju ne more zadostovati.

82. Ali že sama možnost, da se v primeru kršitve obveznosti dajalca kredita naložijo regulativne sankcije, sploh zadošča za izpolnjevanje zahtev iz člena 23 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, je tako ali tako vprašljivo. Glede varstva posameznika, ki naj bi se zagotovilo s presojo kreditne sposobnosti, takšne sankcije namreč ne nudijo dovolj učinkovite možnosti za uresničevanje varstva, ki je namen člena 8 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah. Splošni regulativni ukrepi namreč zadevnemu potrošniku niso konkretno v pomoč.

2. Meje uporabe nacionalne ureditve sankcij po uradni dolžnosti

83. V okviru nacionalnega civilnega postopka pa ima praviloma poseben pomen načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da o predmetu spora odločata stranki. Zato se premet spora s preizkusom morebitne kršitve obveznosti dajalca kredita po uradni dolžnosti ne sme razširiti. Glede na raznolikost ureditev sankcij, ki jih morajo države članice določiti zaradi svoje svobode oblikovanja, je treba tudi zagotoviti, da nacionalno sodišče po uradni dolžnosti ne določi sankcije, ki bi pomenila nasprotno tožbo. To bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče potrošniku brez ustreznega tožbenega predloga prisodilo odškodnino.

84. Nasprotno pa se mi zdi mogoče, da se sankcije zaradi interesa oškodovanca izrečejo po uradni dolžnosti, kadar se z njimi zgolj zavrne tožbeni predlog. Takšno ravnanje glede na nauk o predmetu spora ne povzroča pomislekov.

85. Vendar je tudi v zvezi s tem treba upoštevati jamstva kontradiktornosti in zlasti pravice do izjave v postopku.(55) Ta je del pravice do obrambe, ki je zagotovljena s členom 47 Listine o temeljnih pravicah. Nacionalno sodišče mora zato stranke zaslišati, preden o sporu odloči na podlagi razloga, ki je bil preizkušen po uradni dolžnosti.

86. Poleg tega je treba nujno upoštevati voljo, ki jo je morebiti izrazil potrošnik.(56) V skladu s tem – tudi v zadevi OPR-Finance glede tako imenovane relativne neveljavnosti kreditne pogodbe – lahko potrošnik ugotovitvi neveljavnosti ugovarja, če želi pri pogodbi vztrajati.

VII. Predlog

87. Zato Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno določanje v zadevi Cofidis (C‑616/18) odgovori:

Varstvo, ki ga Direktiva 2008/48/ES o potrošniških kreditnih pogodbah zagotavlja potrošnikom, nasprotuje nacionalni določbi, ki nacionalnemu sodišču preprečuje, da bi – v okviru tožbe, ki jo je podjetnik vložil proti potrošniku in ki temelji na kreditni pogodbi, sklenjeni med njima – po izteku petletnega zastaralnega roka, ki začne teči s sklenitvijo pogodbe, po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev določb o obveznosti iz člena 8 te direktive, v skladu s katerimi je treba preveriti kreditno sposobnost potrošnika, ali določb o informacijah iz člena 10(2) te direktive, ki morajo biti v kreditnih pogodbah navedene jasno in jedrnato, ter odredilo ukrepe, ki v skladu z nacionalnim pravom izhajajo iz kršitve teh obveznosti. Pri sankcioniranju takšne kršitve mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera preizkusiti, ali so posamezne sankcije učinkovite, odvračilne in sorazmerne.

88. Za zadevo OPR-Finance (C‑679/18) pa Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje odgovori:

1. Člen 8 Direktive 2008/48/ES o potrošniških kreditnih pogodbah nasprotuje nacionalni ureditvi, ki nacionalnemu sodišču preprečuje, da bi v okviru tožbe, ki jo je zoper potrošnika vložil dajalec kredita in ki temelji na pogodbi o potrošniškem kreditu, sklenjeni med njima, po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je dajalec kredita izpolnil svojo obveznost, da oceni kreditno sposobnost potrošnika, če se potrošnik na to ni skliceval znotraj triletnega prekluzivnega roka ali je ta prekluzivni rok potekel.

2. Če je nacionalno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da je prišlo do kršitve člena 8 Direktive 2008/48, mora, razen če je potrošnik izrazil nasprotno voljo, sprejeti vse ukrepe, ki v skladu z nacionalnim pravom izhajajo iz te ugotovitve, ne da bi pričakovalo ustrezen predlog potrošnika in ne glede na to, da je prekluzivni rok morda potekel, če so sankcije, določene v tem pravu, učinkovite, odvračilne in sorazmerne.

1 Jezik izvirnika: nemščina.

2 Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66), v nadaljevanju: Direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah.

3 JORF z dne 2. julija 2010, str. 12001.

4 Zdaj člen L. 312-16 zakonika o varstvu potrošnikov.

5 Zdaj člen L. 312-28, drugi odstavek, zakonika o varstvu potrošnikov.

6 Zdaj člen R. 312-10 zakonika o varstvu potrošnikov.

7 Predložitveno sodišče navaja, da so se dogovorili za fiksno obrestno mero v višini 10,86 % (letna efektivna obrestna mera 11,42 %). Kredit je bilo treba odplačati v 84 mesečnih obrokih v višini 351,23 EUR.

8 Preračunano približno 190 EUR.

9 Predložitveno sodišče je navedlo, da je ta terjatev sestavljena iz skupnega zneska kredita (4900 CZK), stroškov za zagotovitev kredita (980 CZK), obresti (3696 CZK) in pogodbene kazni (363 CZK), zmanjšano za znesek že opravljenih vračil (2100 CZK).

10 Glej zgolj sodbe z dne 7. februarja 2018, American Express (C‑304/16, EU:C:2018:66, točka 32); z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335, točka 31), in z dne 25. julija 2018 Confédération paysanne in drugi (C‑528/16, EU:C:2018:583, točka 73).

11 Sodba z dne 28. marca 2019, Verlezza in drugi (od C‑487/17 do C‑489/17, EU:C:2019:270, točka 29 in navedena sodna praksa).

12 Glej na primer sodbe z dne 27. junija 2000, Océano Grupo Editorial in Salvat Editores (od C‑240/98 do C‑244/98, EU:C:2000:346, točka 26); z dne 4. junija 2009, Pannon GSM (C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 32); z dne 4. junija 2015, Faber (C‑497/13, EU:C:2015:357, točka 42), in z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska (C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 42).

13 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL 1993, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

14 Tako še v sodbi z dne 27. junija 2000, Océano Grupo Editorial in Salvat Editores (od C‑240/98 do C‑244/98, EU:C:2000:346, točka 28). Glej tudi sodbo z dne 21. novembra 2002, Cofidis (C‑473/00, EU:C:2002:705, točka 36).

15 Glej že sodbo z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro (C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 38). Jasneje: sodbe z dne 4. junija 2009, Pannon GSM (C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 32); z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 43), in z dne 21. februarja 2013, Banif Plus Bank (C‑472/11, EU:C:2013:88, točka 23).

16 Direktiva Sveta z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov (85/577/EGS, UL 1985, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 262).

17 Sodba z dne 17. decembra 2009, Martín Martín (C‑227/08, EU:C:2009:792, točka 29).

18 Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL 1999, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 223).

19 Sodba z dne 4. junija 2015, Faber (C‑497/13, EU:C:2015:357, točka 48).

20 Sodba z dne 4. oktobra 2007, Rampion in Godard (C‑429/05, EU:C:2007:575, točka 69). Glede obveznosti zagotovitve informacij iz člena 4 Direktive 87/102/EGS glej tudi sklep z dne 16. novembra 2010, Pohotovosť (C‑76/10, EU:C:2010:685, točka 76).

21 Direktiva Sveta z dne 22. decembra 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (87/102/EGS) (UL 1987, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 326).

22 Sodba z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová (C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 74). Glej nazadnje tudi sklep z dne 28. novembra 2018, PKO Bank Polski (C‑632/17, EU:C:2018:963, točka 51).

23 Glej že sodbo z dne 21. novembra 2002, Cofidis (C‑473/00, EU:C:2002:705, točka 33). Glej tudi sodbo z dne 4. oktobra 2007, Rampion in Godard (C‑429/05, EU:C:2007:575, točka 63).

24 Glede Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah glej sodbo z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová (C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 63), s sklicevanjem na sodbo z dne 1. oktobra 2015, ERSTE Bank Hungary (C‑32/14, EU:C:2015:637, točka 39), in tam navedeno sodno prakso v zvezi z Direktivo o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.

25 Sodba z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová (C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 65). Glej tudi že zgoraj navedene sodbe z dne 27. junija 2000, Océano Grupo Editorial in Salvat Editores (od C‑240/98 do C‑244/98, EU:C:2000:346, točka 26); z dne 21. novembra 2002, Cofidis (C‑473/00, EU:C:2002:705, točka 33), in z dne 4. oktobra 2007, Rampion in Godard (C‑429/05, EU:C:2007:575, točka 65).

26 Sodba z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová (C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 67).

27 Glej v tem smislu sodbi z dne 16. januarja 2014, Kainz (C‑45/13, EU:C:2014:7, točka 20), in z dne 2. maja 2019, Pillar Securitisation (C‑694/17, EU:C:2019:345, točka 35), v skladu s katerima potreba po zagotovitvi skladnosti med različnimi akti prava Unije zlasti ne more pripeljati do tega, da bi se določba razlagala v nasprotju z njenim sistemom in cilji.

28 Sodba z dne 19. septembra 2018, Bankia (C‑109/17, EU:C:2018:735, točka 31 in naslednje).

29 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22).

30 Sodba z dne 4. septembra 2019, Salvoni (C‑347/18, EU:C:2019:661, točka 44).

31 Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).

32 Zadeva OPR-Finance se nanaša le na obveznost dajalca kredita, da preveri kreditno sposobnost potrošnika.

33 Sodba z dne 19. septembra 2018 (C‑109/17, EU:C:2018:735).

34 Sodba z dne 19. septembra 2018, Bankia (C‑109/17, EU:C:2018:735, točka 32).

35 Sodba z dne 19. septembra 2018, Bankia (C‑109/17, EU:C:2018:735, točka 43, glej tudi točki 33 in 46).

36 Sodba z dne 19. septembra 2018, Bankia (C‑109/17, EU:C:2018:735, točki 34 in 47).

37 Sodba z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová (C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 66).

38 Sodba z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová (C‑377/14, EU:C:2016:283, točki 64 in 65).

39 Sodbi z dne 18. decembra 2014, CA Consumer Finance (C‑449/13, EU:C:2014:2464, točka 43), in z dne 6. junija 2019, Schyns (C‑58/18, EU:C:2019:467, točka 40). Glej tudi uvodno izjavo 26 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah.

40 Sodba z dne 6. junija 2019, Schyns (C‑58/18, EU:C:2019:467, točki 28 in 41). Glej tudi uvodni izjavi 7 in 9 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah.

41 Sodba z dne 21. aprila 2016 (C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 64). V zvezi z obveznostjo zagotavljanja predpogodbenih informacij glej tudi uvodni izjavi 19 in 24 Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah.

42 Sodbi z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones (C‑40/08, EU:C:2009:615, točka 39), in z dne 21. novembra 2002, Cofidis (C‑473/00, EU:C:2002:705, točka 37). Glej že sodbo z dne 14. decembra 1995, Peterbroeck (C‑312/93, EU:C:1995:437, točka 14).

43 Sodbe z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones (C‑40/08, EU:C:2009:615, točka 41); z dne 10. julija 1997, Palmisani (C‑261/95, EU:C:1997:351, točka 28), in z dne 16. decembra 1976, Rewe-Zentralfinanz in Rewe-Zentral (33/76, EU:C:1976:188, točka 5).

44 Sodba z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones (C‑40/08, EU:C:2009:615, točka 45 in 46).

45 Sodba z dne 21. novembra 2002, Cofidis (C‑473/00, EU:C:2002:705, točka 35).

46 Sodba z dne 21. novembra 2002 (C‑473/00, EU:C:2002:705).

47 Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 19. decembra 2013, Endress (C‑209/12, EU:C:2013:864, točka 30).

48 Glej sklepne predloge generalne pravobranilke V. Trstenjak v zadevi Martín Martín (C‑227/08, EU:C:2009:295, točka 73) v zvezi z Direktivo o nedovoljenih pogojih.

49 Sodba z dne 27. marca 2014, LCL Le Crédit Lyonnais (C‑565/12, EU:C:2014:190, točka 44 in navedena sodna praksa).

50 Sodba z dne 9. novembra 2016, Home Credit Slovakia (C‑42/15, EU:C:2016:842, točka 63 in navedena sodna praksa). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Van Gervena v zadevi Hansen (C‑326/88, EU:C:1989:609, točka 8): „‚Odvračilne‘ in ‚sorazmerne‘ pomeni, da morajo biti sankcije glede na želene cilje zadostne, ne smejo pa biti nesorazmerno stroge.“

51 Glej točko 7 zgoraj.

52 V zvezi s tem je v ustnem delu postopka češka vlada pojasnila, da obdobje odplačevanja ni zakonsko določeno, zato lahko sodišče v vsakem posameznem primeru poskrbi za primerno ravnovesje med vsemi interesi.

53 Sodba z dne 9. novembra 2016 (C‑42/15, EU:C:2016:842).

54 Sodba z dne 27. marca 2014 (C‑565/12, EU:C:2014:190).

55 Sodba z dne 21. februarja 2013, Banif Plus Bank (C‑472/11, EU:C:2013:88, točka 29 in naslednje).

56 Sodbi z dne 21. februarja 2013, Banif Plus Bank (C‑472/11, EU:C:2013:88, točka 35), in z dne 4. junija 2009, Pannon GSM (C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 33).