1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Raad voor Vreemdelingenbetwistingen (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija), se nanaša na razlago člena 5(1)(a) Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas. ( 2 )

2.

Namen Direktive 2003/109 je zlasti določiti pogoje za dodeljevanje in odvzem statusa rezidenta za daljši čas, ki ga zagotavlja država članica državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na njenem ozemlju, ter imetnikom tega statusa zagotoviti sklop pravic. ( 3 ) Eden od pogojev za pridobitev navedenega statusa v skladu s členom 5(1)(a) te direktive je, da državljan zagotovi dokazilo, da ima zase in za vzdrževane družinske člane stalne in redne vire, ki zadostujejo za njegovo vzdrževanje in vzdrževanje njegovih družinskih članov, ne da bi uporabljal sistem socialne pomoči države članice gostiteljice.

3.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med X in državo Belgijo med drugim v zvezi z zavrnitvijo vloge za status rezidenta za daljši čas, ker X ni imel lastnih virov in zato ni izpolnjeval pogoja glede virov v smislu člena 5(1)(a) Direktive 2003/109.

4.

V tem okviru predložitveno sodišče sprašuje, ali se pogoj glede razpolaganja s stalnimi, rednimi in zadostnimi viri, določen v členu 5(1)(a) Direktive 2003/109, v bistvu nanaša le na lastne vire državljana tretje države ali pa, ne glede na njihov izvor, zajema tudi vire, ki mu jih je dala na voljo tretja oseba ali član njegove družine. Predložitveno sodišče želi v tem primeru izvedeti, ali garancijska izjava, ki jo je podpisala tretja oseba ali član njegove družine, kakršna je obravnavana v zadevnem primeru, zadostuje za dokazilo, da prosilec razpolaga z viri.

5.

Na koncu svoje predstavitve bom Sodišču predlagal, naj na ta vprašanja odgovori, da ta pogoj ne vključuje posebne zahteve glede izvora virov. Vendar je pomembno, če sredstva izvirajo od tretje osebe ali družinskega člana prosilca, tako kot je to v okoliščinah spora o glavni stvari, da nacionalni organi preverijo, da so zadostna ter do določene mere stalna in neprekinjena, tako da je mogoče razumno izključiti, da bo prosilec postal breme sistema socialne pomoči v zadevni državi članici. Nacionalni organi morajo pri tem upoštevati vse upoštevne okoliščine obravnavanega primera, med katerimi so zadostna natančnost, trajnost in pravno zavezujoča narava garancijske izjave, ki jo je dala tretja oseba ali družinski član prosilca.

6.

V uvodni izjavi 7 Direktive 2003/109 je navedeno:

„Za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas bi morali državljani tretjih držav dokazati, da imajo ustrezne vire in zdravstveno zavarovanje, da ne bi postali breme za državo članico. Države članice pri ocenjevanju stalnih in rednih virov lahko upoštevajo dejavnike, kot so prispevki pokojninskega zavarovanja in izpolnjevanje davčnih obveznosti.“

7.

Člen 5 te direktive, naslovljen „Pogoji za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas“, v odstavku 1(a) določa:

„1.   Države članice od državljanov tretjih držav zahtevajo, da zagotovijo dokazila o tem, da imajo zase in za vzdrževane družinske člane:

8.

Člen 15a(1) Wet van 15 december 1980 betreffende de toegang tot het grondgebied, het verblijf, de vestiging en de verwijdering van vreemdelingen (zakon z dne 15. decembra 1980 o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev, v nadaljevanju: zakon o tujcih) določa:

„Razen če to ni v nasprotju z razlogi javnega reda ali nacionalne varnosti, je treba status rezidenta za daljši čas priznati tujcu, ki ni državljan Evropske unije, če izpolnjuje pogoje iz odstavka 3 in dokaže, da je v zadnjih petih letih, ki jim neposredno sledi predložitev vloge za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, zakonito in nepretrgano prebival v Kraljevini.“

9.

Člen 15a(3) zakona o tujcih, s katerim je bil prenesen člen 5 Direktive 2003/109, določa:

„Tujec iz odstavka 1 mora zagotoviti dokazilo, da ima zase in za vzdrževane družinske člane stalna in redna sredstva, ki zadostujejo za vzdrževanje njega in njegovih družinskih članov, da ne bi postal breme za javne organe, ter da ima zdravstveno zavarovanje, ki krije tveganja v Belgiji. […]“

10.

X, ki je izjavil, da je državljan Kameruna, je 26. julija 2007 belgijskim organom kot študent predložil vlogo za izdajo vizuma za dolgoročno prebivanje. Študentski vizum, ki mu je bil odobren kot študentu, in njegovo prebivanje sta se vsako leto podaljševala do 15. januarja 2016. Ker je imel osebno delovno dovoljenje, mu je bilo 19. januarja 2016 izdano dovoljenje za prebivanje, ki je veljalo do 14. januarja 2017.

11.

X je 27. decembra 2016 predložil vlogo za odobritev statusa rezidenta za daljši čas. V utemeljitev svoje vloge je kot dokazila o stalnih, rednih in zadostnih sredstvih v smislu člena 15a(3) zakona o tujcih med drugim predložil pogodbe o zaposlitvi, odločbo o odmeri davka in plačilne liste na ime svojega brata. X je poleg tega predložil dokument, ki ga je podpisal njegov brat in s katerim se je ta zavezal, da bo zagotovil, da „ima zadevna oseba […] zase in za vzdrževane družinske člane stalna in redna sredstva, ki zadostujejo za vzdrževanje nje in njenih družinskih članov, da ne bi postala breme za javne organe v skladu s členom 15a [zakona o tujcih]“.

12.

Pooblaščenec staatssecretaris voor Asiel en Migratie en Administratieve Vereenvoudiging (državni sekretar za azil in migracije, Belgija) je z odločbo z dne 5. aprila 2017 to vlogo zavrnil, ker naj X ne bi imel lastnih virov. Ta organ je pripomnil, da X od 31. maja 2016 ne opravlja več plačane dejavnosti, da trenutno ne razpolaga z nobenimi viri in da navaja vire svojega brata.

13.

X je zoper to odločbo vložil tožbo pri predložitvenem sodišču, pri čemer je navedel, da je odločba temeljila na napačni razlagi pogoja glede virov, določenega v členu 5(1)(a) Direktive 2003/109, določbi, ki je bila prenesena s členom 15a(3) zakona o tujcih.

14.

Po mnenju X se s členom 5(1)(a) Direktive 2003/109 ne zahteva, da se upoštevajo le lastni viri, ki jih ima tožeča stranka na voljo za preživljanje. X je v zvezi s tem med drugim navedel, da je treba pogoj iz člena 5(1)(a), s katerim se zahteva razpolaganje s stalnimi, rednimi in zadostnimi viri, razlagati z vidika pogoja, s katerim se zahteva razpolaganje z zadostnimi sredstvi, iz člena 7(1)(c) Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. ( 4 ) Za člen 5(1)(a) naj bi bilo treba po analogiji uporabiti sodno prakso Sodišča, v skladu s katero naj člen 7(1)(c) Direktive 2004/38 ne bi vključeval nikakršne zahteve glede izvora virov, ki naj bi jih zato lahko zagotavljal eden od družinskih članov. ( 5 )

15.

V teh okoliščinah je Raad voor Vreemdelingenbetwistingen (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija) z odločbo z dne 14. decembra 2017, ki je na Sodišče prispela 4. maja 2018, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

16.

Pisna stališča so predložili X, belgijska, češka, nemška, francoska, italijanska in avstrijska vlada ter Evropska komisija.

17.

Predložitveno sodišče želi z vprašanji za predhodno odločanje, ki jih bom obravnaval skupaj, v bistvu izvedeti, ali se pogoj glede razpolaganja s stalnimi, rednimi in zadostnimi viri iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 nanaša le na „lastne vire“ državljana tretje države ali pa ne glede na njihov izvor zajema tudi vire, ki mu jih je dala na voljo tretja oseba ali član njegove družine. Predložitveno sodišče želi v tem primeru izvedeti, ali garancijska izjava, ki jo je podpisala tretja oseba ali družinski član, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, zadostuje za dokazilo, da prosilec razpolaga z viri.

18.

Ugotavljam, da predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni opredelilo izraza „lastni viri“ iz prvega vprašanja za predhodno odločanje. Vprašanja za predhodno odločanje glede na okoliščine, v katere spadajo, in njihovo ubeseditev razumem tako, da želi predložitveno sodišče izvedeti, ali so viri, ki jih ni ustvaril prosilec – bodisi z gospodarsko dejavnostjo, ki jo opravlja, bodisi z dajatvijo, ki mu pripada – ( 6 ) izključeni iz pogoja, navedenega v členu 5(1)(a) Direktive 2003/109.

19.

Drugače povedano, pomembno se je vprašati o vplivu izvora virov na izpolnjevanje pogoja iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109.

20.

V zvezi s tem se stališča zainteresiranih strank delijo v glavnem na tri skupine.

21.

Po navedbah X in Komisije izvor virov iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 ni pomemben, tako da načeloma nič ne nasprotuje temu, da bi lahko merila iz te določbe izpolnjevala denarna pomoč tretje osebe. Kar zadeva garancijsko izjavo, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, naj bi moralo predložitveno sodišče po eni strani zlasti ugotoviti, ali ima dajalec sredstev, ki podpiše to izjavo, dejansko zadostna sredstva za vzdrževanje sebe ter prosilca in njegove družine, in po drugi, ali je razmerje med dajalcem sredstev in prosilcem dovolj trdno, da se lahko šteje, da bo izjava po potrebi dejansko izpolnjena.

22.

Nemška, francoska in avstrijska vlada v bistvu menijo, da z Direktivo 2003/109 ni izključeno, da vire zagotovi družinski član prosilca za status rezidenta za daljši čas ali tretja oseba, če temeljijo na pravici, ki jo lahko navedeni prosilec v razmerju do druge osebe uveljavlja pred sodišči, kot so pravica do preživnine ali virov, povezanih s premoženjskimi razmerji med prosilcem in njegovim zakoncem. ( 7 ) Navedene vlade na podlagi tega sklepajo, da garancijska izjava, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ni zajeta s členom 5(1)(a) Direktive 2003/109, ker naj taka izjava ne bi temeljila na nobeni zakonski obveznosti. ( 8 )

23.

Nazadnje, belgijska, italijanska in češka vlada menijo, da so viri iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 omejeni na tiste, ki jih je ustvaril prosilec za status rezidenta za daljši čas. ( 9 )

24.

Naj pripomnim, da vprašanj, postavljenih v obravnavanem primeru, Sodišče še ni obravnavalo. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz zahteve po enotni uporabi prava Unije izhaja, da kadar akt Unije za opredelitev nekega pojma ne napotuje izrecno na pravo držav članic, je treba ta pojem razlagati samostojno, to razlago pa mora Sodišče poiskati ne le v besedilu zadevne določbe, ampak tudi ob upoštevanju okvira te določbe in cilja, ki ga uresničuje ureditev, katere del je. ( 10 ) Na postavljena vprašanja je treba odgovoriti ob upoštevanju teh elementov.

25.

Naj najprej poudarim, da člen 5(1)(a) Direktive 2003/109 glede na njegovo besedilo ne vsebuje izrecne zahteve glede izvora sredstev.

26.

Dalje, naj pripomnim, da primerjalna analiza različnih jezikovnih različic te določbe pokaže, da se v številnih od teh različic pojavljajo terminološke razlike v zvezi s pojmom „viri“ v njegovem običajnem pomenu. ( 11 )

27.

Medtem ko je namreč v več jezikovnih različicah uporabljen ustreznik izrazu „viri“, širše razumljenemu kot „finančna sredstva“, ( 12 ) kar bi lahko pomenilo, da izvor teh virov ni pomemben, pa je v drugih jezikovnih različicah uporabljen izraz „prihodki“, kar nakazuje na ožji pomen, ki vključuje plačilo, kot je plačilo za delo, in iz česar je mogoče razbrati, da gre prej za sredstva, ki jih ustvari prosilec. ( 13 )

28.

V zvezi s tem razhajanjem je treba ugotoviti, da pojem „ressources“ (viri) nima enoznačnega pomena. ( 14 )

29.

Kljub temu bi bilo mogoče to ožjo razlago zaradi uporabe izraza „prihodki“ v nekaterih jezikovnih različicah podkrepiti z dejstvom, da je v uvodni izjavi 7 Direktive 2003/109 pojasnjeno, da lahko države članice pri ocenjevanju stalnih in rednih virov upoštevajo dejavnike, kot so prispevki pokojninskega zavarovanja in izpolnjevanje davčnih obveznosti, če ti prispevki in plačila po svoji naravi temeljijo na virih, ki jih je ustvaril prosilec.

30.

Zlasti s tega vidika belgijska, češka in italijanska vlada trdijo, da so viri, navedeni v členu 5(1)(a) Direktive 2003/109, omejeni na tiste, ki jih ustvari prosilec.

31.

Po mojem mnenju ni dvoma, da so viri, ki jih ustvari državljan tretje države, kot so plače, prihodki iz poklicne dejavnosti ali pokojnina, po svoji naravi najpogosteje priznani kot stalni in redni viri v smislu člena 5(1)(a) Direktive 2003/109, kot je mogoče razbrati iz uvodne izjave 7 te direktive.

32.

Vendar po mojem mnenju tako omejeno razumevanje pojma „viri“ iz člena 5(1)(a), v katerem izvor virov ni izrecno naveden, ni jasno razvidno, temveč so namesto tega opredeljene značilnosti teh virov, in sicer morajo ti biti na voljo prosilcu ter stalni, redni in zadostni, da lahko državljan tretje države, ki je zaprosil za status rezidenta za daljši čas, vzdržuje sebe in svoje družinske člane.

33.

Drugače povedano, dobesedna razlaga te določbe me napeljuje k ugotovitvi, da se ta določba sicer nanaša predvsem na vire, ki jih ustvari prosilec, ( 15 ) vendar viri, ki jih da na voljo tretja oseba, niso izključeni, če so ti viri po svoji naravi prav tako stalni, redni in zadostni, kot če bi jih državljan tretje države ustvaril sam.

34.

To stališče po mojem mnenju potrjujejo zgodovina nastanka člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 (razdelek B) in teleološka razlaga Direktive 2003/109, njenega člena 5(1)(a) ter okvira, v katerega je ta člen umeščen (razdelek C).

35.

Najprej naj poudarim, da se ob sprejetju Direktive 2003/109 ni razpravljalo o vprašanju izvora virov iz njenega člena 5(1)(a).

36.

Poleg tega je iz preučitve pripravljalnega gradiva za to direktivo po mojem mnenju razvidna dvoumnost glede uporabe izraza „viri“, ki je podobna tisti, na katero je bilo v zvezi z dobesedno razlago tega pojma opozorjeno v točki 27 teh sklepnih predlogov.

37.

V nekaterih jezikovnih različicah prvotnega predloga navedene direktive je namreč v obrazložitvi glede zadevnega pogoja ( 16 ) pojasnjeno, da je treba stalnost „virov“ prosilca za status rezidenta za daljši čas presojati glede na naravo in rednost „prihodkov“ zadevne osebe, medtem ko je v besedilu, predlaganem v istih jezikovnih različicah navedene določbe, za presojo istega merila uporabljen samo izraz „viri“. ( 17 ) V drugih jezikovnih različicah je uporabljen samo izraz „prihodki“. ( 18 )

38.

Tovrstno dvoumnost je sicer mogoče najti še v drugem pripravljalnem gradivu. Na primer, nekatere jezikovne različice mnenja Odbora regij o predlogu direktive se izrecno sklicujejo na „lastne vire“ prosilca za status rezidenta za daljši čas, ( 19 ) medtem ko druge jezikovne različice v zvezi s tem niso izrecne. ( 20 )

39.

Z zgodovino nastanka Direktive 2003/109 torej ni mogoče razrešiti vprašanja glede izvora sredstev.

40.

Kljub temu pa je iz obrazložitve prvotnega predloga direktive glede zadevne določbe razvidno, da so merila za presojo iz člena 5 strogo omejena, da se ne izniči možnost za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas in da se v vseh državah članicah uskladijo pogoji za pridobitev tega statusa. ( 21 )

41.

Po mojem mnenju ta točka predloga Komisije nakazuje, da v okviru razlage tega člena 5 ni mogoče zahtevati, da imajo viri prosilca točno določen izvor, če zakonodajalec takega izvora ni jasno določil.

42.

Na prvem mestu, v zvezi s ciljem Direktive 2003/109 se z njim po mojem mnenju ne zahteva, da imajo viri iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 točno določen izvor.

43.

Glavni cilj Direktive 2003/109 je namreč vključevanje državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas v državah članicah, ( 22 ) zato navedena direktiva v členu 4(1) določa trajanje prebivanja kot glavno merilo za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas. S tem členom se torej zahteva, da je prosilec neposredno pred vložitvijo vloge pet let zakonito in nepretrgano prebival na ozemlju zadevne države članice. ( 23 ) Kot poudarja francoska vlada, se Direktiva 2003/109 v zvezi s tem v skladu z njenim členom 3(1) uporablja za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju države članice, ne glede na to, ali tam opravljajo gospodarsko dejavnost ali ne. ( 24 )

44.

S tega vidika izvor virov ni posebej pomemben in glede na cilj Direktive 2003/109 ni potrebno, da je te vire ustvaril prosilec z gospodarsko dejavnostjo.

45.

Ta razlaga je po mojem mnenju podprta s splošno sistematiko te direktive. Sodišče je namreč razsodilo, da Direktiva 2003/109, vključno z njenim členom 5, določa natančne materialnopravne pogoje, ki jih je treba izpolnjevati, preden zadevne države članice izdajo dovoljenja za prebivanje, za katera se zaprosi, in da ob upoštevanju cilja, ki mu sledi Direktiva 2003/109, in sistema, ki ga uvaja, državljani tretjih držav pridobijo pravico do pridobitve statusa rezidenta za daljši čas in druge pravice, ki izhajajo iz pridobitve tega statusa, takoj ko izpolnijo pogoje in upoštevajo postopke, določene s to direktivo. ( 25 )

46.

Iz tega po mojem mnenju izhaja, da Direktiva 2003/109 izčrpno določa materialne pogoje, ki jih mora izpolnjevati prosilec za status rezidenta za daljši čas, in razloge, s katerimi je mogoče upravičiti zavrnitev tega statusa. S tega vidika se mi zdi zavrnitev vloge za odobritev tega statusa zgolj iz razloga, da viri izvirajo od tretje osebe, v nasprotju s splošno sistematiko te direktive in njenim ciljem.

47.

Na drugem mestu, v zvezi s ciljem pogoja iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 je ta preprečiti, da bi državljan postal breme za državo članico, kot je navedeno v uvodni izjavi 7 Direktive 2003/109. Postavlja se torej vprašanje, ali se na podlagi tega cilja zahteva točno določen izvor virov.

48.

V zvezi s tem sodna praksa Sodišča v zvezi s pogojem glede virov iz člena 7(1)(b) Direktive 2004/38 po mojem mnenju vsebuje uporabne elemente za razlago, čeprav se besedilo te določbe, njen okvir in cilj te direktive razlikujejo od tistih, ki jih ima člen 5(1)(a) Direktive 2003/109.

49.

Natančneje, člen 7(1)(b) Direktive 2004/38, razlagan z vidika njene uvodne izjave 10, določa, da je eden od alternativnih pogojev za pravico vsakega državljana Unije in njegovih družinskih članov, ki se mu pridružijo, do prebivanja na ozemlju druge države članice za več kot tri mesece in največ pet let ( 26 ) ta, da ima zase in svoje družinske člane dovolj sredstev, da med svojim prebivanjem ne bo postal breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici. ( 27 )

50.

Sodišče je razsodilo, da je treba izraz „imajo“ dovolj sredstev iz člena 7(1)(b) razlagati tako, da zadostuje, da državljani Unije ta sredstva imajo, ne da bi ta določba vsebovala kakršno koli zahtevo o njihovem izvoru, saj lahko ta sredstva med drugim zagotavlja državljan tretje države. ( 28 ) Sodišče je dodalo, da bi razlaga pogoja zadostnosti sredstev v smislu, da bi morala zadevna oseba sama imeti ta sredstva, ne da bi se imela možnost glede tega sklicevati na sredstva družinskega člana, ki jo spremlja, temu pogoju, kot je oblikovan v Direktivi 2004/38, dodala zahtevo v zvezi z izvorom sredstev. Ta zahteva bi pomenila nesorazmerno poseganje v uresničevanje temeljne pravice do prostega gibanja in prebivanja iz člena 21 PDEU, ker ni nujna za dosego zastavljenega cilja, in sicer varstva javnih financ držav članic. ( 29 )

51.

Sodišče je pojasnilo, da zahteva v zvezi z obstojem pravne vezi med dajalcem in prejemnikom sredstev ni sorazmerna, ker vedno obstaja skrito tveganje za izgubo zadostnih sredstev, ne glede na to, ali so ta osebna ali izvirajo od tretje osebe, tudi če bi se ta zavezala, da bo finančno podpirala imetnika pravice do prebivanja. Po navedbah Sodišča izvor teh sredstev torej nima avtomatičnega vpliva na tveganje, da bo prišlo do take izgube, ker je uresničitev takega tveganja podvržena spletu okoliščin. ( 30 )

52.

Po mojem mnenju se lahko ta sodna praksa uporabi za razlago člena 5(1)(a) Direktive 2003/109, le če ta določba ne vsebuje tudi zahteve glede izvora virov.

53.

Namreč, za razlago člena 5(1)(a) Direktive 2003/109, ki tako kot člen 7(1)(b) Direktive 2004/38 v svojem besedilu ni izrecen glede izvora virov in ima isti cilj zaščite javnih financ držav članic, menim, da točno določen izvor ni zahteva, potrebna za dosego cilja iz tega člena 5(1)(a). V skladu s tem, kar je navedlo Sodišče, izvor virov ne vpliva samodejno na tveganje, da bodo ti viri izgubljeni. ( 31 )

54.

Vendar je člen 5(1)(a) Direktive 2003/109, kot upravičeno navajajo zlasti belgijska, avstrijska, nemška in francoska vlada, strožji od člena 7(1)(b) Direktive 2004/38, zlasti ker se v nasprotju z zadnjenavedeno določbo s členom 5(1)(a) Direktive 2003/109 nalagajo dodatna merila, in sicer, da so viri stalni in redni. Poleg tega je v drugem pododstavku člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 določeno, da se viri ovrednotijo med drugim glede na njihovo naravo. ( 32 )

55.

Za ugotovitev vpliva izvora virov na izpolnitev teh meril (razdelek 2) je treba najprej pojasniti obseg teh meril (razdelek 1).

56.

Prvič, v zvezi z meriloma stalnosti in rednosti naj pripomnim, da se je Sodišče v zvezi s tem že izreklo v okviru Direktive 2003/86 o pravici do združitve družine.

57.

Člen 7(1)(c) te direktive namreč vsebuje pogoj glede virov, katerega besedilo in cilj sta podobna tistima, ki ju ima člen 5(1)(a) Direktive 2003/109. Prva določba državam članicam dovoljuje, da ob predložitvi vloge za združitev družine zahtevajo dokaz, da ima sponzor „stalna in redna sredstva, ki zadoščajo za vzdrževanje njega in njegov[ih] družinsk[ih] član[ov], ne da bi potreboval pomoč socialnega sistema te države članice“. ( 33 )

58.

Sodišče je razsodilo, da uporaba izrazov „stalna“ in „redna“ pomeni, da imajo viri iz člena 7(1)(c) Direktive 2003/86 določeno trajnost in določeno neprekinjenost. Pojasnilo je, da mora zadevna oseba dokazati, da ima zadostna sredstva, med obravnavo njene vloge in da take zahteve – ker iz člena 7(1)(c) te direktive izhaja, da morajo biti sredstva zadevne osebe ne le taka, „ki zadoščajo“, ampak tudi „stalna“ in „redna“ – nujno pomenijo, zlasti z vidika njenega besedila in cilja, da mora pristojni nacionalni organ preučiti verjetnost navedenih sredstev, to pomeni, da mora oceniti prihodnji razvoj finančnega položaja zadevne osebe po pridobitvi zaprošenega dovoljenja za prebivanje. ( 34 )

59.

Podobno kot francoska in avstrijska vlada menim, da je mogoče to analizo Sodišča uporabiti za razlago zahtev po stalnosti in rednosti virov iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas. To pomeni, da morajo pristojni organi v okviru člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 na podlagi ocene verjetnosti preveriti, da so viri prosilca do določene mere trajni in neprekinjeni.

60.

Drugače povedano, z meriloma stalnosti in rednosti se predpostavlja, da morajo nacionalni organi imeti možnost razumno izključiti, da bo prosilec zaradi uporabe socialne pomoči postal breme za državo članico.

61.

Drugič, dejstvo, da je treba to oceno verjetnosti opraviti glede na naravo virov, kot se zahteva z drugim pododstavkom člena 5(1)(a) Direktive 2003/109, po mojem mnenju pomeni, da je treba upoštevati vse značilne elemente zadevnih virov, ki lahko vplivajo na oceno njihove trajnosti, neprekinjenosti in zadostnosti, in s tem tveganje, da bo prosilec postal breme za državo članico.

62.

Po mojem mnenju te zahteve iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 kažejo, da se je želel zakonodajalec prepričati, da bodo pristojni organi pred odobritvijo statusa rezidenta za daljši čas opravili preverjanje, s katerim je mogoče z večjo mero gotovosti, kot je določena s členom 7(1)(b) Direktive 2004/38, izključiti, da bo prosilec postal breme za zadevno državo članico.

63.

Po mojem mnenju ta razlika izhaja zlasti iz dejstva, da v nasprotju z Direktivo 2004/38, ki določa in s katero se krepi temeljno načelo prostega pretoka oseb ( 35 ) ter v okviru katerega je člen 7(1)(b) pogoj za to pravico, zagotovljeno s PDEU, člen 5(1)(a) Direktive 2003/109 po eni strani ne pomeni pogoja za tako primarno pravico.

64.

Po drugi strani, v nasprotju z Direktivo 2004/38, v okviru katere lahko pristojni nacionalni organ odvzame dovoljenje za prebivanje državljanu Unije in njegovim družinskim članom, če več nima zadostnih virov, ( 36 ) Direktiva 2003/109 ne določa takega mehanizma.

65.

Člen 9 Direktive 2003/109, v katerem so našteti različni primeri izgube ali odvzema statusa rezidenta za daljši čas, namreč ne vključuje primera, v katerem pogoj iz njenega člena 5(1)(a) ne bi bil več izpolnjen. Sicer pa je v členu 12 te direktive v korist rezidenta za daljši čas določena zaščita pred izgonom, pri čemer je v odstavku 2 tega člena v zvezi s tem izrecno pojasnjeno, da odločitev o izgonu ne sme temeljiti na ekonomskih razlogih.

66.

Drugače povedano, iz člena 9 v povezavi s členom 12 Direktive 2003/109 izhaja, da statusa rezidenta za daljši čas ni mogoče odvzeti iz ekonomskih razlogov, čeprav je namen pogoja glede virov preprečiti, da bi državljan tretje države postal breme za zadevno državo članico. Poleg tega je zadevna oseba po pridobitvi statusa rezidenta za daljši čas na podlagi člena 11 te direktive upravičena do enake obravnave kot državljani na vrsti področij, vključno s socialno varnostjo, socialno pomočjo in socialnim varstvom.

67.

Poleg tega je iz zahtev, zajetih v členu 5(1)(a) Direktive 2003/109, po mojem mnenju razvidno, da je zakonodajalec želel nacionalnim organom pustiti določen manevrski prostor pri ocenjevanju upoštevnih dejstev za določitev, ali so izpolnjeni pogoji za razumno izključitev, da bo prosilec postal breme za zadevno državo članico. Kot je namreč izpostavilo Sodišče, je uresničitev tveganja izgube virov podvržena spletu okoliščin. ( 37 )

68.

Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, ali – in po potrebi v kolikšni meri – izvor virov vpliva na oceno njihove stalnosti in rednosti.

69.

Naj spomnim, da je treba vire v skladu s členom 5(1)(a) Direktive 2003/109 ocenjevati glede na njihovo naravo, to je vse značilne elemente zadevnih virov, ki lahko vplivajo na oceno njihove trajnosti, neprekinjenosti in zadostnosti, in s tem tveganje, da bo prosilec postal breme za državo članico.

70.

Po mojem mnenju je izvor virov tak značilen element. Drugače povedano, po mojem mnenju je izvor virov upošteven element presoje, katerega vpliv je odvisen od konkretne presoje vseh elementov zadevnega položaja.

71.

Podobno kot so namreč navedle nemška, francoska in avstrijska vlada, si je mogoče med viri, ki izvirajo od tretje osebe, predstavljati različne primere, med katerimi lahko glede na vse okoliščine dejanskega položaja le nekateri izpolnjujejo merila iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109.

72.

Kot sem uvodoma izpostavil v točki 22 teh sklepnih predlogov, nemška, francoska in avstrijska vlada, natančneje, trdijo, da člen 5(1)(a) Direktive 2003/109 sicer ne izključuje virov, ki formalno izvirajo od tretje osebe, vendar lahko taki viri glede na svojo naravo izpolnjujejo pogoj stalnosti, rednosti in zadostnosti v smislu tega člena 5(1)(a), le če temeljijo na pravici, ki jo lahko prosilec v razmerju do druge osebe uveljavlja pred sodišči, kot so pravica do preživnine ali virov, povezanih z zakonskim razmerjem prosilca.

73.

Navedene vlade v utemeljitev svojih stališč v bistvu navajajo, da le taki viri nacionalnim organom omogočajo, da z zadostno gotovostjo izključijo možnost bremenitve njihovega sistema socialne varnosti. Nemška vlada v zvezi s tem poudarja, da gre lahko v primeru, v katerem mora dokazilo o virih državam članicam omogočati, da razumno izključijo, da bo prosilec v prihodnosti breme za njihov sistem socialne varnosti, samo za posebne vire, ki bi jih bilo treba preveriti ob dodelitvi socialne pomoči, kot so pravica do preživnine in drugih virov prihodkov, v zvezi s katerimi ima prosilec izterljive terjatve, in le če lahko ti viri ovirajo upravičenost do socialne pomoči.

74.

Te vlade na podlagi tega sklepajo, da garancijska izjava, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, nasprotno, ne omogoča izpolnitve cilja iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109. Tudi če bi zadevna finančna sredstva izhajala iz pogodbenega dogovora ali zaveze, bi ju bilo namreč mogoče kadar koli preklicati in pogodbeno razmerje bi lahko prenehalo.

75.

Te trditve se zdijo prepričljive, ker se mi zdi malo verjetno, da bi lahko bili viri, ki jih da na voljo tretja oseba, zgolj na podlagi enostranske zaveze, ki ne bi temeljila na nobeni zakonski obveznosti in bi lahko, če bi se zadevna tretja oseba tako odločila, prenehala, trajni in neprekinjeni, tako da bi lahko nacionalni organi na njihovi podlagi razumno izključili, da bo prosilec postal breme za zadevno državo članico. Nasprotno, menim, da je zelo verjetno, da bi lahko državljan tretje države, ki bi upravičil na primer zadostne vire, povezane s premoženjskimi razmerji med njim in njegovim zakoncem, naj gre za prihodke njegovega zakonca ali pokojnine, to dokazal.

76.

Iz navedenega izhaja, da na podlagi izvora virov ni mogoče ugotoviti, ali so merila iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109 izpolnjena ali ne. Pomembno je namreč, da se glede na vse elemente, ki opredeljujejo naravo teh virov, preveri, ali so stalni, redni in zadostni, tako da je mogoče razumno izključiti, da bo prosilec postal breme za državo članico.

77.

Drugače povedano, nacionalni organi ne morejo zavrniti dovoljenja za prebivanje za daljši čas zgolj zato, ker viri izvirajo od tretje osebe, temveč morajo konkretno preučiti posamični položaj prosilca za status rezidenta za daljši čas v celoti in obrazložiti, zakaj ti viri imajo ali ne določeno trajnost in določeno neprekinjenost.

78.

V zvezi s tem so v primeru garancijske izjave tretje osebe ali družinskega člana prosilca nezadostna natančnost in konkretnost trajanja veljavnosti izjave in v njej navedenega zneska ter neobstoj pravno zavezujočega in trajnega učinka te izjave po mojem mnenju upoštevni elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da prosilec ne izpolnjuje pogojev iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109.

79.

S tega vidika moram v zvezi s položajem v postopku v glavni stvari priznati, da težko razumem, kako bi bilo mogoče garancijsko izjavo prosilčevega brata šteti za dovolj natančno ali kako bi bila lahko pravno zavezujoča in trajna, da bi se lahko belgijski organi prepričali, da bo izpolnjena in da prosilec ne bo postal breme za zadevno državo članico. ( 38 ) Vendar ta ocena izhaja iz konkretne presoje vseh okoliščin primera, ki jo opravi predložitveno sodišče.

80.

Naj v zvezi s tem pripomnim, da mora prosilec za status rezidenta za daljši čas predložiti potrebna dokazila v utemeljitev svoje vloge. Drugače povedano, nacionalnim organom ni treba opraviti preverjanja, ki bi vključevalo kaj več kot dokazila, ki jih predloži prosilec. ( 39 )

81.

Glede na navedene preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Raad voor Vreemdelingenbetwistingen (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija), odgovori:

Člen 5(1)(a) Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, je treba razlagati tako, da ne vključuje posebne zahteve glede izvora virov. Če viri izvirajo od tretje osebe ali družinskega člana prosilca, kot je to v okoliščinah spora o glavni stvari, je pomembno, da so zadostni ter do določene mere stalni in neprekinjeni, tako da je mogoče razumno izključiti, da bo prosilec postal breme sistema socialne pomoči v zadevni državi članici. Nacionalni organi morajo pri tem upoštevati vse upoštevne okoliščine obravnavanega primera, med katerimi so zadostna natančnost, trajnost in pravno zavezujoča narava garancijske izjave, ki jo je dala tretja oseba ali družinski član prosilca.