1.

Arbeidshof te Brussel (delovno sodišče v Bruslju, Belgija) z vprašanji za predhodno odločanje Sodišče prosi, naj pojasni pomen določb iz člena 20(4) Direktive 2013/33/EU ( 2 ) s tem, da ugotovi, ali in po potrebi pod kakšnimi pogoji lahko država članica izključi mladoletnika brez spremstva iz upravičenosti do materialne pomoči zaradi hude kršitve pravil v nastanitvenem centru ali hudega nasilnega vedenja.

2.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med afganistanskim državljanom, mladoletnikom brez spremstva, Zubairom Haqbinom, in Federaal Agentschap voor de opvang van asielzoekers (zvezna agencija za sprejem prosilcev za azil, Belgija). ( 3 ) Ob upoštevanju resnosti nasilja Z. Haqbina je agencija Fedasil zoper njega izrekla sankcijo začasne izključitve iz upravičenosti do materialnih pogojev za sprejem. Ta sankcija je pomenila izključitev ne samo iz sprejemnega centra, ampak tudi iz vseh s tem povezanih storitev.

3.

Sodišče je v skladu s sodbama z dne 27. septembra 2012, Cimade in GIST, ( 4 ) in z dne 27. februarja 2014, Saciri in drugi, ( 5 ) zaprošeno, naj pojasni, kako država članica gostiteljica sprejme prosilca za mednarodno zaščito ( 6 ), če je to mladoletnik brez spremstva, ki je s svojim vedenjem ogrozil osebje in druge stanovalce sprejemnega centra.

4.

Namen Direktive 2013/33 je v skladu z njenim členom 1 določiti minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil v državah članicah.

5.

V uvodnih izjavah 9, 14, 25 in 35 te direktive je navedeno:

[…]

[…]

[…]

6.

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Opredelitve“, določa:

„Za namene te direktive:

[…]

[…]

[…]“

7.

Člen 17 Direktive 2013/33, naslovljen „Splošna pravila o materialnih pogojih za sprejem in zdravstvenem varstvu“, v odstavku (2) določa:

„Države članice zagotovijo, da materialni pogoji za sprejem omogočajo ustrezen življenjski standard prosilcev, ki zagotavlja njihovo eksistenco ter varuje njihovo fizično in duševno zdravje.

Države članice zagotovijo, da se ta življenjski standard v skladu s členom 21 doseže v posebnem položaju ranljivih oseb in v zvezi s položajem pridržanih oseb.“

8.

Člen 20 te direktive, ki je edina določba poglavja III, naslovljenega „Omejitev ali ukinitev pogojev za sprejem“, določa:

„1.   Države članice lahko omejijo ali v izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih ukinejo materialne pogoje za sprejem, kadar prosilec:

[…]

2.   Države članice lahko omejijo tudi materialne pogoje za sprejem, kadar lahko ugotovijo, da prosilec brez utemeljenih razlogov ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, takoj ko je bilo to praktično izvedljivo po prihodu v zadevno državo članico.

3.   Države članice lahko omejijo ali ukinejo materialne pogoje za sprejem, kadar je prosilec prikril finančna sredstva in je zato imel neupravičeno korist od materialnih pogojev za sprejem.

4.   Države članice lahko določijo sankcije, ki se uporabljajo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in za hudo nasilno vedenje.

5.   Odločitve o omejitvi ali ukinitvi materialnih pogojev za sprejem ali sankcijah iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 tega člena, se sprejmejo posamično, objektivno in nepristransko ter se navedejo razlogi. Odločitve temeljijo na posebnem položaju zadevne osebe, zlasti v zvezi z osebami iz člena 21, ob upoštevanju načela sorazmernosti. V vseh okoliščinah države članice zagotovijo dostop do zdravstvenega varstva v skladu s členom 19 ter vsem prosilcem zagotovijo tudi dostojen življenjski standard.

6.   Države članice zagotovijo, da materialni pogoji za sprejem niso ukinjeni ali omejeni, dokler ni sprejeta odločitev v skladu z odstavkom 5.“

9.

Poglavje IV Direktive 2013/33, naslovljeno „Določbe glede ranljivih oseb“, med drugim vsebuje člene od 21 do 24.

10.

Člen 21 te direktive, naslovljen „Splošno načelo“, določa, da države članice pri prenosu te direktive v nacionalno pravo upoštevajo poseben položaj ranljivih oseb, kot so mladoletniki in mladoletniki brez spremstva.

11.

Člen 22 Direktive 2013/33, naslovljen „Ocena posebnih potreb ranljivih oseb glede sprejema“, v odstavku 1, tretji pododstavek, in odstavku 3 določa:

„Države članice zagotovijo, da se pri podpori, ki se nudi prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema v skladu s to direktivo, ves čas azilnega postopka upoštevajo njihove posebne potrebe glede sprejema, in zagotovijo ustrezno spremljanje njihovega položaja.

[…]

3.   Samo za ranljive osebe v skladu s členom 21 se sme šteti, da imajo posebne potrebe glede sprejema ter da so upravičene do posebne podpore, ki se nudi v skladu s to direktivo.“

12.

Člen 23 te direktive o mladoletnikih določa:

„1.   Največja korist otroka je primarna skrb držav članic pri izvajanju določb te direktive, ki se nanašajo na mladoletnike […].

2.   Pri ocenjevanju največje koristi otroka države članice ustrezno upoštevajo zlasti naslednje dejavnike:

[…]

[…]“

13.

Člen 24 navedene direktive o mladoletnikih brez spremstva v odstavku 2 določa:

„Mladoletnike brez spremstva, ki podajo prošnjo za mednarodno zaščito, od trenutka, ko jim je dovoljen vstop na ozemlje, do trenutka, ko morajo zapustiti državo članico, v kateri je bila podana ali se obravnava prošnja za mednarodno zaščito, se namesti:

[…]

[…]“

14.

Wet betreffende de opvang van asielzoekers en van bepaalde andere categorieën van vreemdelingen (zakon o sprejemu prosilcev za azil in določenih drugih kategorij tujcev) ( 11 ) z dne 12. januarja 2007 v času dejanskega stanja spora o glavni stvari še ni bil spremenjen za prenos Direktive 2013/33.

15.

V skladu s členom 2, točka 6, zakona o sprejemu je materialna pomoč opredeljena kot „pomoč, ki jo v sprejemnem centru dodeli [agencija Fedasil] ali partnerska ustanova in med drugim vključuje nastanitev, hrano, obleko, zdravstveno, socialno in psihološko oskrbo ter dodatek za dnevne izdatke. Vključuje tudi dostop do pravne pomoči, storitev, kot sta prevajanje in izobraževanje, ter programa prostovoljne vrnitve“.

16.

Člen 3(1) tega zakona določa, da ima „[v]sak prosilec za azil pravico do sprejema, ki mu omogoča dostojno življenje“.

17.

Člen 5 navedenega zakona določa, da „[b]rez poseganja v uporabo […] knjige II, naslov III, o ukrepih za vzdrževanje reda in sankcijskih ukrepih, upravičenosti do materialne pomoči iz tega zakona nikakor ni mogoče ukiniti“.

18.

Člen 45, knjige III, v naslovu III „Ukrepi za vzdrževanje reda in sankcijski ukrepi“ zakona o sprejemu določa:

„Zoper upravičenca do sprejema se lahko izreče sankcija za hude kršitve sistema in pravil iz člena 19, ki veljajo v sprejemnih centrih. Pri izboru sankcije se upoštevajo narava in resnost kršitve ter konkretne okoliščine, v katerih je bila storjena.

Izreči je mogoče le naslednje sankcije:

[…]

7. začasna izključitev iz upravičenosti do materialne pomoči v sprejemnem centru za največ en mesec.

Sankcije naloži direktor ali oseba, odgovorna za sprejemni center. Sankcijo iz odstavka 2, točka 7, mora potrditi generalni direktor [agencije Fedasil] v treh delovnih dneh od dneva, ko je oseba, odgovorna za sprejemni center, sprejela sankcijo. Če v tem roku ni potrditve, je sankcija začasne izključitve samodejno odpravljena.

Organ, ki je sankcije naložil, jih lahko med njihovim izvajanjem omili ali odpravi.

Odločitev o naložitvi sankcije mora biti sprejeta objektivno in nepristransko ter obrazložena.

S pridržkom sankcije iz odstavka 2, točka 7, izvajanje sankcije nikakor ne sme imeti za posledico popolne odprave materialne pomoči, dodeljene na podlagi tega zakona, niti omejitve dostopa do zdravstvene oskrbe. Sankcija iz odstavka 2, točka 7, ima za posledico, da oseba, zoper katero je izrečena, nima pravice do nobene druge oblike sprejema razen do zdravstvene oskrbe, kot je določena v členih 24 in 25 zakona.

Sankcijo iz odstavka 2, točka 7, je mogoče izreči le za zelo hude kršitve hišnega reda sprejemnega centra, ki ogrožajo bodisi osebje ali druge stanovalce centra bodisi varnost ali spoštovanje javnega reda v tem centru.

Oseba, zoper katero je izrečena začasna sankcija izključitve, mora biti pred sprejetjem sankcije zaslišana.

[…]“

19.

Afganistanski državljan Zubair Haqbin je kot mladoletnik brez spremstva 23. decembra 2015 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Nastanjen je bil v sprejemnem centru v Sugnyu in nato v sprejemnem centru Broechem (Belgija), pri čemer mu je bil na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje dodeljen skrbnik, ki naj bi ga zastopal in mu pomagal. ( 12 )

20.

Z. Haqbin je bil 18. aprila 2016 v sprejemnem centru Broechem udeležen v velikem pretepu med stanovalci različnega etničnega porekla. Policija ga je najprej pridržala in ga nato 19. aprila 2016 izpustila na prostost. Istega dne se je direktor sprejemnega centra odločil, da bo zoper Z. Haqbina izrekel disciplinski ukrep iz člena 45 zakona o sprejemu ( 13 ). Ta sankcija pomeni začasno izključitev mladoletnika ne samo iz sprejemnega centra, ampak iz vseh povezanih storitev, kot so hrana, obleka, razne dejavnosti in odprava zdravstvene, socialne in psihološke pomoči, razen nujne zdravniške pomoči.

21.

To odločitev je v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo potrdil generalni direktor agencije Fedasil 21. aprila 2016.

22.

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je zadevna oseba noči od 19. do 21. aprila in nato od 24. aprila do 1. maja 2016 preživela v Maximiliaanparku v Bruslju. V tem obdobju je skrbnik Z. Haqbina 25. aprila 2016 pri Arbeidsrechtbank te Antwerpen (delovno sodišče v Antwerpnu, Belgija) vložil predlog, da bi dosegel zadržanje izvršitve ukrepa izključitve. ( 14 ) Ta predlog je bil zaradi neizkazane nujnosti zavrnjen, ker Z. Haqbin ni mogel dokazati, da je brezdomec.

23.

Od 4. maja 2016 dalje je bil dodeljen v drug sprejemni center v kraju Poelkapelle (Belgija).

24.

Haqbinov skrbnik je sklepe o izključitvi slednjega iz sprejemnega centra v Broechemu izpodbijal s tožbo pred Nederlandstalige arbeidsrechtbank te Brussel (nizozemsko govoreče delovno sodišče v Bruslju, Belgija), ki jo je vložil 5. julija 2016. Menil je, da je bila v teh okoliščinah agencija Fedasil zavezana tožniku zagotoviti sprejem ali pa zanj za obdobje, v katerem je bil iz sprejema izključen, predvideti jamstva v zvezi z njegovim človekovim dostojanstvom, ter zahteval povrnitev nepremoženjske škode v višini 1 EUR.

25.

Nederlandstalige arbeidsrechtbank te Brussel (nizozemsko govoreče delovno sodišče v Bruslju) je tožbo s sodbo z dne 21. februarja 2017 zavrnilo kot neutemeljeno in ugotovilo, da Z. Haqbin zahteva odškodnino za nematerialno škodo, ki ni bila dokazana.

26.

Haqbinov skrbnik je 27. marca 2017 vložil pritožbo zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču.

27.

Prvič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali lahko država članica v skladu s členom 20(4) Direktive 2013/33 ukine ali omeji materialne pogoje za sprejem v primeru hude kršitve pravil nastanitvenega centra ali hudega nasilnega vedenja. V zvezi s tem se sklicuje na mnenje odbora za stike, ustanovljenega za pomoč državam članicam pri prenosu Direktive 2013/33, ( 15 ) in mnenje Visokega komisariata Združenih narodov za begunce ( 16 ). V skladu s tema mnenjema je v členu 20, od (1) do (3), Direktive 2013/33/EU izčrpno določen seznam razlogov za omejitev ali ukinitev materialnih pogojev za sprejem, v členu 20(4) te direktive pa so posledično določene druge vrste sankcij. Predložitveno sodišče se sklicuje tudi na stališče Raad van State (državni svet, Belgija), da glede na besedilo člena 20, od (4) do (6), navedene direktive ta razlaga člena ni edina možna. ( 17 )

28.

Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje o konkretnih ukrepih, ki jih mora sprejeti pristojni nacionalni organ, da v smislu člena 20(5) in (6) Direktive 2013/33 vsem prosilcem, vključno s prosilcem, ki je začasno izključen iz sprejemnega centra, zagotovi dostojen življenjski standard.

29.

Predložitveno sodišče zavrača trditve agencije Fedasil, da dolžnosti, ki so naložene skrbniku, zadoščajo za izpolnitev te obveznosti. Predložitveno sodišče se je oprlo na nacionalne določbe o skrbništvu nad tujimi mladoletniki brez spremstva in poudarilo, da skrbnik ni zakonsko zavezan, da poskrbi za sprejem mladoletnika brez spremstva, ter izključilo, da naj bi skrbnik opustil dolžno ravnanje. ( 18 )

30.

Nasprotno pa predložitveno sodišče izraža dvome glede ukrepov, ki jih mora sprejeti pristojni nacionalni organ. Poudarja, da bi bila v skladu z obrazložitvijo osnutka zakona ( 19 ), na podlagi katerega je bil sprejet zakon o spremembi zakona z dne 12. januarja 2007 o sprejemu prosilcev za azil in nekaterih drugih kategorij tujcev z dne 6. julija 2016, ( 20 ) taka obveznost izpolnjena, če agencija Fedasil k svojemu sklepu o izključitvi priloži seznam zavetišč za brezdomce, na katere bi se prosilec lahko obrnil. Agencija Fedasil bi morala naknadno najti alternativno rešitev, samo če bi bilo dokazano, da prosilec dejansko ne more v te sprejemne centre.

31.

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali tak postopek omogoča izpolnitev obveznosti iz člena 20(5) Direktive 2013/33 in ali upoštevanje slednje zahteva, da pristojni nacionalni organ zagotovi nastanitev pred izključitvijo prosilca iz sprejemnega centra.

32.

Tretjič, če bi Sodišče štelo, da imajo sankcije iz člena 20(4) Direktive 2013/33 lahko obliko izključitve iz upravičenosti do materialnih pogojev sprejema, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je ob upoštevanju člena 20(5), členov od 21 do 23 ter člena 24(2) te direktive take sankcije mogoče naložiti mladoletniku, in natančneje, mladoletniku brez spremstva. Dodaja, da se v istem okviru postavlja vprašanje združljivosti teh sankcij, naloženih mladoletnikom, s členi 1, 3, 4 in 24 Listine, navedenimi v uvodni izjavi 35 navedene direktive. ( 21 )

33.

Arbeidshof te Brussel (delovno sodišče v Bruslju) je torej prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

34.

Predložitveno sodišče Sodišče sprašuje o področju uporabe pravil iz člena 20 Direktive 2013/33 v primeru hude kršitve pravil nastanitvenega centra ali hudega nasilnega vedenja prosilca. Če se prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje nanašata na obravnavo vseh prosilcev ne glede na njihovo starost in položaj, pa je tretje vprašanje podrobneje razdelano in se posebej nanaša na položaj Z. Haqbina, to je položaj mladoletnika brez spremstva.

35.

Menim, da je treba ta vprašanja obravnavati samo z vidika položaja mladoletnika brez spremstva. Zadeva v glavni stvari se namreč v prvi vrsti nanaša na ureditev sprejema mladoletnika brez spremstva v državi članici. Njegov položaj zahteva posebno varstvo in ustrezne pogoje za sprejem, tako da se razlaga člena 20 Direktive 2013/33 opira na vsebino posebnih določb, ki ne izhajajo samo iz te direktive, ampak tudi iz Listine. ( 22 )

36.

Zato predlagam, da se ta vprašanja preučijo zlasti z vidika posebnega položaja mladoletnika brez spremstva.

37.

Predložitveno sodišče s prvim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu Sodišče sprašuje, ali člen 20(4) Direktive 2013/33 nasprotuje nacionalni zakonodaji, na podlagi katere je mogoče mladoletnika brez spremstva izključiti iz upravičenosti do materialnih pogojev za sprejem zaradi hude kršitve pravil v nastanitvenem centru, v katerem je bil sprejet, ali zaradi hudega nasilnega vedenja.

38.

Predložitveno sodišče torej sprašuje o vrsti in obsegu „sankcij, ki se uporabljajo“ in jih lahko država članica gostiteljica sprejme na podlagi člena 20(4) te direktive.

39.

Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba predstaviti vsebino in sistematiko člena 20 navedene direktive ter namen te določbe.

40.

Narava in obseg „sankcij, ki se uporabljajo“ in so navedene v členu 20(4) Direktive 2013/33, vzbujata dvome, ker je ta člen naslovljen „Omejitev ali ukinitev materialnih pogojev za sprejem“ in je edini člen poglavja III z istim besedilom. Vendar pa se besedilo odstavka 4 te določbe jasno razlikuje od besedila iz prejšnjih odstavkov, ker zakonodajalec Unije ni izrecno navedel, da lahko država članica gostiteljica omeji ali ukine materialne pogoje za sprejem. Pojasnil je le, da države članice „lahko določijo sankcije, ki se izrečejo“ za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in za hudo nasilno vedenje.

41.

To besedilo in diskrecijska pravica države članice gostiteljice, ki jo vključuje, sta utemeljena z vidika narave razlogov, ki jih je določil zakonodajalec Unije.

42.

V nasprotju z razlogi iz člena 20(1) in (3) Direktive 2013/33 se „huda kršitev pravil v nastanitvenih centrih“ in „hudo nasilno vedenje“ nanašata na dejanja, ki lahko poleg tega, da posegajo v red in varnost v sprejemnem centru, pomenijo tudi kaznivo dejanje. Zakonodajalec Unije s tem meri na dejanja, katerih naravo in resnost lahko presojajo le pristojni nacionalni organi z vidika zakonov in predpisov države članice gostiteljice. Ta zakonodajalec napotuje tudi na dejanja, v primeru katerih se bodo v skladu s pravnim sistemom in zakonom, ki velja v tej državi, sprejeli ukrepi ali posebne disciplinske upravne ali kazenske sankcije, ki lahko presegajo omejitev ali ukinitev materialnih pogojev za sprejem.

43.

Tako je treba v nasprotju z razlogi iz člena 20, od (1) do (3), Direktive 2013/33 zaradi razloga iz odstavka 4 te določbe državi članici gostiteljici priznati diskrecijsko pravico. Na njeni podlagi je mogoče presoditi, v kakšnem obsegu je treba sankcionirati prosilca za hudo kršitev pravil v nastanitvenem centru ali hudo nasilno vedenje z vidika narave in stopnje resnosti dejanja. Ta diskrecijska pravica državi članici gostiteljici omogoča tudi upoštevanje okoliščin, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter starost in položaj ter posebne potrebe storilca.

44.

Vendar pa je presoja, ki jo ima v zvezi s tem na voljo, omejena.

45.

Na eni strani mora država članica gostiteljica upoštevati temeljne pravice, kot to izhaja iz uvodne izjave 35 Direktive 2013/33. Zato je treba člen 20 te direktive brati in razlagati zlasti z vidika spoštovanja človekovega dostojanstva in pravic otrok, določenih v členih 1 in 24 Listine.

46.

Na drugi strani mora država članica gostiteljica upoštevati obveznosti iz člena 20(5) in (6) navedene direktive.

47.

V skladu s členom 20(5) Direktive 2013/33 mora odločitev o omejitvi ali ukinitvi materialnih pogojev za sprejem ali sankcija, ki se lahko izreče za hudo kršitev pravil v nastanitvenih centrih ali hudo nasilno vedenje, izpolnjevati vsebinske in formalne zahteve.

48.

Prvič, ta odločitev ali sankcija mora biti sprejeta objektivno in nepristransko ter biti obrazložena.

49.

Drugič, biti mora sorazmerna in sprejeta po koncu posamične preučitve ob upoštevanju posebnega položaja in posebnih potreb ranljivih oseb.

50.

Če je dejanje zagrešil mladoletnik brez spremstva, mora država članica primarno skrb nameniti največji koristi otroka, kot se to zahteva s členom 23 Direktive 2013/33 ( 23 ) in členom 24(2) Listine. Med drugim mora ustrezno upoštevati dobro počutje in socialni razvoj mladoletnika, vprašanja glede varnosti in zaščite, zlasti če ni možnosti, da starševsko skrb prevzame nosilec izvršitve starševske skrbi. Poleg tega mora zagotoviti, da sprejeta sankcija mladoletniku ne bo odvzela jamstev, povezanih z varstvom njegovih interesov in izpolnjevanjem njegovih posebnih potreb.

51.

Te določbe zato pomenijo, da če so ogroženi pogoji izobraževanja ali razvoja mladoletnika brez spremstva, mora država članica gostiteljica uporabiti sistem splošnega prava varstva otrok, da izvede sprejem, prilagojen njihovim potrebam. Ta sistem se mi zdi nujen v primeru mladoletnika brez spremstva, ki je zaradi včasih dolgih in travmatičnih migracijskih poti ter negotovega položaja, ker nima družinske podpore in lastnih sredstev, posebej ranljiva oseba.

52.

Tretjič in nazadnje, člen 20(5) Direktive 2013/33 določa, da morajo države članice pri odločitvah o omejitvi ali ukinitvi materialnih pogojev za sprejem ali sankcije, ki se izrečejo, „v vseh okoliščinah“ zagotoviti dostop do zdravstvenega varstva ter vsem prosilcem zagotoviti tudi dostojen življenjski standard.

53.

Namen te določbe je zagotoviti trajno oskrbo ob spoštovanju dostojanstva prosilca, potem ko naj bi država članica gostiteljica sprejela sankcijo zoper njega. ( 24 )

54.

Ta oskrba je utemeljena, če s sprejetjem take sankcije pravica do sprejema ni zakonsko prenehala. Dokler sme mladoletnik ostati na ozemlju države članice gostiteljice, da se preuči njegova prošnja, ( 25 ) in pod pogojem, da nima lastnih sredstev za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb, ( 26 ) mora ta država članica zagotavljati pogoje za sprejem, ki mu omogočajo dostop do zdravstvene oskrbe in dostojnega življenja. ( 27 ) Čeprav zakonodajalec Unije ne pojasni konkretnih ukrepov, ki bi jih morala sprejeti država članica gostiteljica, da bi prosilcu zagotovila dostojen življenjski standard, pa morajo ti ukrepi zadovoljiti najosnovnejše potrebe, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, medtem ko prosilec nima virov dohodka. ( 28 )

55.

V skladu z uvodno izjavo 35 Direktive 2013/33 je načelo iz člena 20(5) te direktive potrebno zato, ker navedena direktiva spoštuje temeljne pravice in je njen namen zlasti zagotoviti spoštovanje človekovega dostojanstva.

56.

Namen tega načela je zagotoviti dejansko varstvo prosilca na ozemlju države članice gostiteljice in s tem prispevati k zmanjšanju tveganja marginalizacije, ki mu je slednji izpostavljen, in „sekundarnega gibanja“, ki bi ga zamikalo. ( 29 )

57.

Spoštovanje navedenega načela prosilcu omogoča uveljavljanje njegove pravice do azila in sodelovanje pri obravnavi prošnje za mednarodno zaščito v skladu s pravicami in obveznostmi, priznanimi in naloženimi na podlagi direktiv 2011/95/EU ( 30 ) in 2013/32. Tem pravicam bi bil odvzet dejanski, obveznostim pa polni učinek, če jih ne bi spremljalo trajno zadovoljevanje najosnovnejših potreb prosilca. To državi članici gostiteljici tudi omogoča, da vestno preuči prošnjo za mednarodno zaščito, ker lahko kljub sprejeti sankciji poišče prosilca za namene vročitve različnih pozivov in sestankov. ( 31 )

58.

Načelo iz člena 20(5) Direktive 2013/33 dopolnjujejo postopkovne določbe iz člena 20(6) te direktive, katerih področje uporabe bom predstavil v okviru preučitve drugega vprašanja za predhodno odločanje.

59.

Po tem premisleku se je zdaj treba posvetiti vprašanju, ali in po potrebi pod kakšnimi pogoji lahko država članica gostiteljica v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ukine materialne pogoje za sprejem.

60.

Ukinitev materialnih pogojev za sprejem je odločitev, ki jo je zakonodajalec Unije ozko določil v členu 20 Direktive 2013/33, ker se s to odločitvijo prosilcu, ki je v celoti odvisen od javne pomoči, odvzamejo nastanitev, hrana, obleka in dodatek za dnevne izdatke. ( 32 )

61.

Zakonodajalec Unije državi članici gostiteljici dovoli, da sprejme tako odločitev v dveh primerih.

62.

Prvi primer je tisti, ki je določen v členu 20(1) Direktive 2013/33 in se nanaša na položaj, v katerem gre za zlorabo pravice. Ukinitev se lahko določi v izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih, kadar se prosilec izogiba obveznostim, zahtevanim za namene obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito, ker je zapustil obvezni kraj bivanja, ni izpolnil obveznosti javljanja organom, ali je vložil naknadno prošnjo z edinim namenom koristiti pogoje za sprejem.

63.

Drugi primer je tisti, ki je določen v členu 20(3) Direktive 2013/33 in se nanaša na položaj, v katerem je prosilec prikril finančna sredstva in v resnici lahko zadovolji svoje osnovne potrebe. To določbo je treba razlagati ob upoštevanju člena 17(3) te direktive, v skladu s katerim države članice lahko zagotavljanje vseh ali nekaterih materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno varstvo pogojujejo s tem, da prosilci nimajo zadostnih sredstev za življenjski standard, ki je primeren za njihovo zdravje in ki omogoča njihovo preživetje.

64.

Zakonodajalec Unije je bil torej previden pri primerih, v katerih lahko država članica gostiteljica ukine materialne pogoje za sprejem.

65.

Prav tako je enaka previdnost potrebna v okviru člena 20(4) Direktive 2013/33, če je prosilec v nasprotju z obema zgoraj navedenima primeroma, a priori še vedno upravičen do pravice do sprejema in nima sredstev za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb. Te okoliščine torej narekujejo, da se pod strogimi pogoji omeji ukrep ukinitve materialnih pogojev za sprejem, pri čemer se poleg resnosti storjenega dejanja upoštevajo tudi starost, položaj in posebne potrebe mladoletnika brez spremstva.

66.

Vsak prosilec ima dolžnosti do države članice, pri kateri zaprosi za mednarodno zaščito. Te dolžnosti med drugim pomenijo, da spoštuje zakone in predpise te države ter izpolnjuje vse obveznosti za ohranjanje varnosti in javnega reda. ( 33 ) Tako je upravičeno, da država članica gostiteljica sprejme ukrepe za zagotovitev fizične in duševne varnosti, zlasti če je storjeno dejanje ogrožalo varnost in spoštovanje javnega reda v tem sprejemnem centru.

67.

To dejanje zahteva sprejetje sankcije, predvsem pa kaže, da je treba organizirati drugačen sprejem od običajnega, zlasti če gre za nasilno in ponovljivo dejanje. Ne glede na položaj zadevnega mladoletnika in resnost storjenega dejanja, mora biti varovan zaradi svoje mladoletnosti.

68.

Omejitev materialnih pogojev za sprejem ni nujno ukrep, prilagojen položaju tega mladoletnika, niti ne izpolnjuje nujno njegovih posebnih potreb. ( 34 )

69.

Prilagoditev teh pogojev morda tudi ni ustrezen ukrep. Povezane določbe, ki so v zvezi s tem določene v členu 18(9)(a) ( 35 ) ter členu 22(1) in (3) Direktive 2013/33 ( 36 ) se nanašajo zlasti na osebe, katerih ranljivost se glede na njihov položaj poslabša, kot so nosečnice, osebe s hudimi boleznimi ali duševnimi motnjami ali žrtve posilstva ali trgovine z ljudmi. Menim, da se te določbe ne uporabljajo, če je mogoče predvidevati, da je mladoletnik brez spremstva s ponavljajočimi se nasilnimi dejanji, ki jih je storil, ogrozil pogoje svojega izobraževanja ali razvoja.

70.

V teh okoliščinah je morda treba sprejeti odločitev o ukinitvi materialnih pogojev za sprejem, če mora mladoletnik brez spremstva imeti oskrbo, ki zaradi sredstev, ki jih zahteva, in ciljev, ki jim sledi, ne more spadati v okvir sistema za sprejem, določenega v Direktivi 2013/33.

71.

Odločitev o ukinitvi prvotno odobrenih materialnih pogojev je torej razumljiva le, kadar jo spremlja predložitev primera službam za pomoč in/ali pravosodnim organom, odgovornim za varstvo otrok. Slednji so najbolj usposobljeni, da ocenijo posebne potrebe tega mladoletnika in med drugim odredijo ukrepe pomoči s strani usposobljenega osebja v okviru prilagojene nastanitve.

72.

Ta analiza se uporablja a fortiori, kadar je dejanje, storjeno s kršitvijo zakonov in predpisov države članice gostiteljice, kaznivo dejanje. V primeru prestopništva ali storitve kaznivega dejanja se primer ipso facto predloži pravosodnim organom, odgovornim za varstvo otrok in namestitev oziroma zaporno kazen mladoletnika v okviru prilagojenega centra, hkrati pa se ukinejo materialni pogoji za sprejem. Ta ukinitev se izvede v okviru kazenskega postopka, s katerim se lahko zagotovijo vse pravice mladoletnika in ga zato spremljajo izobraževalni ter prisilni ukrepi, utemeljeni s položajem mladoletnika in resnostjo dejanja.

73.

Predložitveno sodišče se z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje o konkretnih ukrepih, ki jih mora sprejeti pristojni nacionalni organ na podlagi člena 20(5) in (6) Direktive 2013/33, da bi mladoletniku brez spremstva, ki je začasno izključen iz sprejemnega centra, zagotovil dostojen življenjski standard.

74.

Natančneje, predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali: (a) je obveznost iz člena 20(5) te direktive izpolnjena, če pristojni nacionalni organ svoji odločitvi o izključitvi iz nastanitvenega centra priloži seznam zavetišč za brezdomce, za katerega bi prosilec lahko zaprosil, (b) mora, nasprotno, ta organ pred sprejetjem take odločitve poiskati alternativno namestitev.

75.

Odgovor na to vprašanje izhaja iz člena 20(6) Direktive 2013/33, na podlagi katerega „[d]ržave članice zagotovijo, da materialni pogoji za sprejem niso ukinjeni ali omejeni, dokler ni sprejeta odločitev v skladu z odstavkom 5 [navedene določbe]“, ( 37 ) in ga je treba sprejeti glede na splošna sistematiko in cilj te direktive.

76.

Člen 20(6) Direktive 2013/33 je predvsem procesna določba, ki v skladu z zahtevami iz člena 20(5) te direktive omogoča trajno zadovoljevanje potreb ob spoštovanju dostojanstva prosilca, potem ko bi država članica gostiteljica sprejela sankcijo zoper njega. ( 38 )

77.

Načelo neprekinjene oskrbe izhaja tudi iz uvodne izjave 8 navedene direktive, ki določa, da „bi se morala ta direktiva uporabljati na vseh stopnjah in za vse vrste postopkov v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito, na vseh lokacijah in v objektih, ki sprejemajo prosilce in dokler lahko slednji ostanejo na ozemlju držav članic kot prosilci“.

78.

Namen tega načela ni samo zagotavljati spoštovanje temeljnih pravic prosilca, ampak tudi polni učinek Direktive 2013/33. Kot sem že navedel, bi bil pravicam in obveznostim prosilca, ki jih ima na podlagi direktiv 2011/95 in 2013/32, odvzet polni učinek, če jih ne bi spremljalo trajno zadovoljevanje njegovih najosnovnejših potreb, četudi le za zelo kratek čas, zlasti če je prosilec mladoletnik brez spremstva.

79.

Sodišče je to načelo že navedlo v sodbi z dne 27. februarja 2014, Saciri in drugi, ( 39 ) v zvezi z razlago člena 13 Direktive 2003/9/ES ( 40 ). Sodišče je odločilo, da „splošna sistematika in namen Direktive 2003/9 ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 [Listine], v skladu s katerim je treba človekovo dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo temu, da bi bil prosilec za azil izključen – čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil – iz zaščite, ki jo zagotavljajo minimalni standardi, ki jih določa ta direktiva“. ( 41 )

80.

To načelo najdemo tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišče je v sodbi Winterstein in drugi proti Franciji ( 42 ), ki se je nanašala na zakonitost postopka izgona, začetega zoper potujoče skupine, odločilo, da morajo organi pred začetkom postopka izgona upoštevati posledice izgona in ranljivost tožečih strank.

81.

Člen 20(6) Direktive 2013/33 torej ne dopušča nobene prekinitve oskrbe mladoletnika, saj zahteva, da ta, četudi le za kratek čas, ni prikrajšan za jamstva, določena v členu 20(5) te direktive.

82.

Izpolnjevanje zahtev pomeni, da mora država članica še pred sprejetjem odločitve o omejitvi ali ukinitvi materialnih pogojev za sprejem ali sankcije iz člena 20(4) Direktive 2013/33 poskrbeti za osnovne potrebe zadevne osebe, tako da zagotovi njeno eksistenco ter dostojen življenjski standard, ki je primeren za njeno zdravje, s tem, da ji med drugim omogoči nastanitev, hrano in obleko ter po potrebi upošteva njene posebne potrebe.

83.

V okviru izključitve mladoletnika brez spremstva iz sprejemnega centra mora pristojni nacionalni organ pred sprejetjem odločitve o izključitvi primer predložiti službam za pomoč in/ali pravosodnim organom, odgovornim za varstvo otrok, da ti lahko mladoletnika namestijo v center, prilagojen njegovim potrebam, in če je to utemeljeno z dejstvi in položajem, odredijo ukrepe pomoči.

84.

Zato torej ne zadostuje, kot to navaja agencija Fedasil, da se odločitvi o izključitvi priloži seznam zavetišč za brezdomce za katerega bi lahko zaprosila mladoletnik brez spremstva ali njegov zastopnik.

85.

Pri takem postopku se ne upoštevajo največje koristi otroka. S tem postopkom nastane nevarnost prekinitve oskrbe mladoletnika, kar je razvidno iz obravnavane zadeve. Pričakovati od slednjega, da sam najde nastanitev na podlagi seznama lokacij za sprejem, je tvegano, kajti če že obstajajo nastanitvene kapacitete, morajo biti tudi razpoložljive in prilagojene položaju tujega mladoletnika brez spremstva. Zavetišča za brezdomce še ne zagotavljajo, da bo ta mladoletnik ves čas svoje izključitve v njih nameščen ter dobival hrano in obleko, niti ne omogočajo izpolnjevanja posebnih potreb, ki jih ima zaradi svoje starosti, statusa in položaja. ( 43 )

86.

Pri razlagi, ki jo pred predložitvenim sodiščem zagovarja agencija Fedasil, niso upoštevani negotov položaj, ranljivost in pomanjkanje, v katerih se lahko znajde mladoletnik brez spremstva, niti ni zagotovljeno spoštovanje njegovih pravic, ki jih ima na podlagi Direktive 2013/33 in Listine.

87.

Zaradi zgoraj navedenega menim, da je treba člen 20(5) in (6) Direktive 2013/33 v primeru hude kršitve pravil nastanitvenega centra ali hudega nasilnega vedenja mladoletnika brez spremstva, ki ogroža spoštovanje javnega miru v tem centru ali varnost osebja ali drugih stanovalcev v navedenem centru, razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ pred sprejetjem odločitve o izključitvi primer predložiti službam za pomoč in/ali pravosodnim organom, odgovornim za varstvo otrok, tako da bo imel ta mladoletnik zagotovljeno trajno zadovoljevanje posebnih potreb, ki jih ima zaradi svoje starosti, statusa in položaja.

88.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo arbeidshof te Brussel (delovno sodišče v Bruslju, Belgija), odgovori:

V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, je treba člen 20(4) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v primeru hude kršitve pravil sprejemnega centra mladoletnika brez spremstva, ki v navedenem centru ogroža spoštovanje javnega miru in varnosti, razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki omogoča ukinitev materialnih pogojev za sprejem, pod pogojem, da se pred to odločitvijo primer predloži službam za pomoč in/ali pravosodnim organom, odgovornim za varstvo otrok, tako da se mladoletniku zagotovi trajno zadovoljevanje posebnih potreb, prilagojenih njegovi starosti, statusu in položaju.