–

za Spiegel Online GmbH T. Feldmann, Rechtsanwalt,

–

za V. Becka G. Toussaint, Rechtsanwalt,

–

za nemško vlado M. Hellmann in J. Techert, agenta,

–

za francosko vlado E. de Moustier in D. Segoin, agenta,

–

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, M. Figueiredo in T. Rendas, agenti,

–

za vlado Združenega kraljestva Z. Lavery in D. Robertson, agenta, skupaj z N. Saundersom, barrister,

–

za Evropsko komisijo H. Krämer, T. Scharf in J. Samnadda, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(3) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Spiegel Online, ki upravlja istoimenski spletni informativni portal, in Volkerjem Beckom, ki je bil, ko je predložitveno sodišče vložilo predlog pri Sodišču, poslanec Bundestag (zvezni parlament, Nemčija), ker je družba Spiegel Online na svojem spletnem mestu objavila rokopis V. Becka in članek, ki ga je ta objavil v zborniku.

3

V uvodnih izjavah 1, 3, 6, 7, 9, 31 in 32 Direktive 2001/29 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

4

V skladu s členom 1(1) Direktive 2001/29 „[t]a direktiva ureja pravno varstvo avtorske in sorodnih pravic v okviru notranjega trga s posebnim poudarkom na informacijski družbi“.

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

[…]“

6

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, v odstavku 1 določa:

„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“

7

Člen 5 te direktive, naslovljen „Izjeme in omejitve“, v odstavku 3(c) in (d) ter odstavku 5 določa:

„3.   Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravic iz členov 2 in 3 v naslednjih primerih:

[…]

[…]

5.   Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“

8

Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte – Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 9. septembra 1965 (BGBl. 1965 I, str. 1273, v nadaljevanju: UrhG) v členu 50, naslovljenem „Poročanje o aktualnih dogodkih“, določa:

„Za poročanje o aktualnih dogodkih z radijskim oddajanjem ali podobnimi tehničnimi sredstvi, v časopisih, periodičnem tisku in drugih publikacijah ali na katerem koli drugem nosilcu, ki poročajo pretežno o dnevnih dogodkih, pa tudi v filmu, je v delu, v katerem je to upravičeno z zastavljenim ciljem, zakonito reproducirati, distribuirati in priobčiti javnosti dela, ki postanejo zaznavna med razvojem dogodkov, o katerih se poroča.“

9

Člen 51 UrhG, naslovljen „Citati“, določa:

„Reproduciranje, distribuiranje in priobčitev javnosti – za namene citiranja – dela, ki je že objavljeno, so zakoniti, če je obseg uporabe upravičen s posebnim zastavljenim ciljem. Zlasti je zakonito:

10

V. Beck je bil, ko je predložitveno sodišče vložilo predlog pri Sodišču, od leta 1994 poslanec Bundestag (zvezni parlament, Nemčija). Je avtor rokopisa, ki se nanaša na kazensko politiko na področju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost mladoletnikov. Ta rokopis je bil objavljen pod psevdonimom kot članek v zborniku, objavljenem leta 1988. Urednik je ob tej objavi spremenil naslov rokopisa, poleg tega pa je bil en stavek v njem skrajšan. Avtor se je v pismu z dne 5. maja 1988 v zvezi s tem pritožil pri uredniku in od njega neuspešno zahteval, naj ob objavi tega zbornika izrecno omeni to okoliščino. V. Beck, ki je bil zaradi izjav v tem članku deležen graje, je v naslednjih letih vedno znova odgovarjal, da je urednik navedenega zbornika spremenil pomen njegovega rokopisa. V. Beck se je od vsebine navedenega članka vsaj od leta 1993 distanciral.

11

Rokopis V. Becka je bil najden leta 2013 ob raziskavah v arhivih in 17. septembra 2013, ko je kandidiral na parlamentarnih volitvah v Nemčiji, mu je bil predložen. Naslednjega dne je V. Beck ta rokopis dal na voljo različnim uredništvom časopisov, da bi dokazal, da ga je urednik pri objavi zadevnega članka spremenil. Ni pa privolil v to, da bi ta uredništva ta rokopis in članek objavila. Objavil ju je sam na svojem spletnem mestu, pri čemer je na vsaki strani navedel: „Od tega članka se distanciram. Volker Beck“. Na straneh članka, objavljenega v zadevnem zborniku, je bilo poleg tega navedeno: „To besedilo je bilo [objavljeno] brez dovoljenja in je bilo spremenjeno, saj je urednik prosto preoblikoval podnaslov in dele besedila.“

12

Družba Spiegel Online upravlja spletni informativni portal Spiegel Online. Ta družba je 20. septembra 2013 objavila članek, v katerem je bilo navedeno, da v nasprotju s trditvami V. Becka urednik osrednjega sporočila v njegovem rokopisu ni spremenil in da je V. Beck torej več let zavajal javnost. Poleg tega članka sta bili prek hiperpovezave na voljo za prenos prvotni različici rokopisa in članka, objavljenega v zadevnem zborniku.

13

V. Beck je pri Landgericht (deželno sodišče, Nemčija) nasprotoval temu, da se na spletni strani družbe Spiegel Online dasta na voljo celotni besedili tega rokopisa in članka, pri čemer je menil, da gre za kršitev avtorske pravice. To sodišče je predlogom V. Becka ugodilo. Ker je bila pritožba družbe Spiegel Online zavrnjena, je ta pri predložitvenem sodišču vložila revizijo.

14

To sodišče meni, da razlaga člena 5(3)(c) in (d) Direktive 2001/29 ob upoštevanju temeljnih pravic, zlasti svobode obveščanja in svobode medijev, ni nedvoumna. Sprašuje se zlasti, ali ta določba dopušča polje proste presoje pri njenem prenosu v nacionalno pravo. V zvezi s tem navaja, da se določbe nacionalnega prava, s katerimi je prenesena direktiva Evropske unije, v skladu s sodno prakso Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) načeloma ne smejo presojati glede na temeljne pravice, ki jih zagotavlja Grungesetz für die Bundesrepublik Deutschland (ustava Zvezne republike Nemčije) z dne 23. maja 1949 (BGBl. 1949 I, str. 1), temveč le glede na temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravo Unije, če ta direktiva državam članicam ne dopušča nobenega polja proste presoje pri njenem prenosu.

15

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

16

Najprej je treba ugotoviti, kot je razvidno iz točke 14 te sodbe, da prvo vprašanje spada v okvir, v katerem predložitveno sodišče za rešitev spora o glavni stvari uporabi pravila glede poročanja o aktualnih dogodkih in glede citatov, ki so določena v členih 50 in 51 UrhG, s katerima je bil prenesen člen 5(3)(c) in (d) Direktive 2001/29.

17

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, ali ta določba prava Unije državam članicam pri njenem prenosu dopušča polje proste presoje, saj se v skladu s sodno prakso Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) določbe nacionalnega prava, s katerimi je prenesena direktiva Unije, načeloma ne smejo presojati glede na temeljne pravice, ki jih zagotavlja ustava Zvezne republike Nemčije, temveč le glede na temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravo Unije, če ta direktiva državam članicam ne dopušča nobenega polja proste presoje pri njenem prenosu.

18

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem torej v bistvu sprašuje, ali je treba določbe člena 5(3)(c), drugi primer, in (d) Direktive 2001/29 razlagati tako, da pomenijo ukrepe popolne harmonizacije.

19

V zvezi s tem je treba opozoriti, da na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena značilnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države (sodba z dne 26. februarja 2013, Melloni, C‑399/11, EU:C:2013:107, točka 59).

20

V zvezi s tem je treba poudariti, da mora biti raven varstva temeljnih pravic iz Listine – ker gre pri prenosu direktive, ki ga izvedejo države članice, vsekakor za položaj iz člena 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v katerem države članice izvajajo pravo Unije – pri takem prenosu dosežena ne glede na polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri tem prenosu.

21

Kadar pa se – v položaju, v katerem ravnanje držav članic ni v celoti določeno s pravom Unije – z nacionalno določbo ali ukrepom to pravo izvaja v smislu člena 51(1) Listine, lahko nacionalni organi in sodišča uporabijo nacionalne standarde glede varstva temeljnih pravic, če ta uporaba ne ogrozi ravni varstva iz Listine, kot jo razlaga Sodišče, niti ne posega v primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije (sodbi z dne 26. februarja 2013, Melloni, C‑399/11, EU:C:2013:107, točka 60, in z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 29).

22

Tako je v skladu s pravom Unije, da nacionalna sodišča in organi določijo, da je ta uporaba odvisna od okoliščine, na katero je opozorilo predložitveno sodišče, in sicer da določbe direktive „dopuščajo polje proste presoje za njihov prenos v nacionalno pravo“, če se ta okoliščina razlaga tako, da se nanaša na stopnjo harmonizacije, ki se izvaja z navedenimi določbami, pri čemer je taka uporaba mogoča le, če se s temi določbami ne izvaja popolna harmonizacija.

23

V obravnavani zadevi je treba navesti, da je cilj Direktive 2001/29 harmonizirati samo nekatere vidike avtorske in sorodnih pravic, pri čemer je poleg tega iz več njenih določb razviden namen zakonodajalca Unije, da se pri izvajanju te direktive državam članicam podeli polje proste presoje (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 57).

24

Kot je razvidno iz uvodne izjave 32 Direktive 2001/29, člen 5 te direktive v odstavkih 2 in 3 določa seznam izjem in omejitev izključnih pravic reproduciranja in priobčitve javnosti.

25

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba obseg polja proste presoje, ki ga imajo države članice pri prenosu posebne izjeme ali omejitve iz člena 5(2) ali (3) Direktive 2001/29 v nacionalno pravo preučiti za vsak primer posebej, zlasti glede na besedilo te določbe (glej v tem smislu sodbe z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 36; z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 16, in z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točka 27; mnenje 3/15 (Marakeška pogodba o dostopu do objavljenih del) z dne 14. februarja 2017, EU:C:2017:114, točka 116), saj je stopnja harmonizacije izjem in omejitev, kot jih je osnoval zakonodajalec Unije, namreč odvisna od njihovega vpliva na dobro delovanje notranjega trga, kot je opozorjeno v uvodni izjavi 31 Direktive 2001/29.

26

V skladu s členom 5(3)(c), drugi primer, in (d) Direktive 2001/29 se v njem navedene izjeme oziroma omejitve nanašajo na „uporab[o] del ali predmetov sorodnih pravic v zvezi s poročanjem o aktualnih dogodkih v obsegu, ki ga upravičuje informativni namen, in ob navedbi vira vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče“, in na „citat[e] z namenom [na primer] kritike ali ocene pod pogojem, da se nanašajo na delo ali na predmet sorodnih pravic, ki je bil že bil zakonito dan na voljo javnosti, da je naveden vir vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče, in da je njihova uporaba v skladu s pošteno prakso ter v obsegu, ki ga zahteva poseben namen“.

27

Kot je razvidno iz njene vsebine, ta določba obsega izjem in omejitev, ki jih vsebuje, ne harmonizira popolnoma.

28

Na eni strani je namreč iz uporabe besednih zvez „v obsegu, ki ga upravičuje informativni namen“ in „v skladu s pošteno prakso ter v obsegu, ki ga zahteva poseben namen“ v členu 5(3)(c), drugi primer, in (d) Direktive 2001/29 razvidno, da imajo države članice pri prenosu te določbe in pri uporabi nacionalnega prava, s katerim se ta določba izvaja, znatno polje proste presoje, ki jim omogoča, da uravnotežijo zadevne interese. Na drugi strani člen 5(3)(d) te direktive, kar zadeva primere, v katerih je citiranje mogoče, določa zgolj ponazoritveni seznam takih primerov, kot to dokazuje uporaba besedne zveze „z namenom [na primer] kritike ali ocene“.

29

To polje proste presoje potrjuje zakonodajno delo pred sprejetjem Direktive 2001/29. Iz obrazložitvenega memoranduma predloga Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (COM(97) 628 final) z dne 10. decembra 1997, ki se nanaša na omejitve, ki so zdaj v bistvu določene v členu 5(3)(c) in (d) Direktive 2001/29, je tako razvidno, da glede na njihov omejen gospodarski pomen te omejitve v navedenem predlogu niso mogle biti predmet podrobnega urejanja, zato so bili za njihovo uporabo določeni zgolj minimalni pogoji, in da so za podrobno opredelitev pogojev za uporabo teh izjem ali omejitev pristojne države članice, ob spoštovanju okvira iz te določbe.

30

Kljub navedenim preudarkom je polje proste presoje držav članic pri izvajanju člena 5(3)(c), drugi primer, in (d) Direktive 2001/29 omejeno z več vidikov.

31

Prvič, Sodišče je večkrat presodilo, da je treba polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri izvajanju navedenih izjem in omejitev iz člena 5(2) in (3) Direktive 2001/29, izvrševati v mejah, določenih s pravom Unije, kar pomeni, da države članice ne morejo v vseh primerih prosto in neharmonizirano določiti vseh parametrov teh izjem in omejitev (glej v tem smislu sodbe z dne 6. februarja 2003, SENA, C‑245/00, EU:C:2003:68, točka 34; z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točka 104, in z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 16; mnenje 3/15 (Marakeška pogodba o dostopu do objavljenih del) z dne 14. februarja 2017, EU:C:2017:114, točka 122).

32

Sodišče je tako poudarilo, da je možnost držav, da uveljavljajo izjemo ali omejitev harmoniziranih pravil, navedenih v členih 2 in 3 Direktive 2001/29, močno omejena z zahtevami prava Unije (glej v tem smislu mnenje 3/15 (Marakeška pogodba o dostopu do objavljenih del) z dne 14. februarja 2017, EU:C:2017:114, točka 126).

33

Natančneje, države članice lahko v svoji zakonodaji določijo izjemo ali omejitev iz člena 5(2) in (3) Direktive 2001/29 le, če spoštujejo vse pogoje, navedene v tej določbi (glej po analogiji mnenje 3/15 (Marakeška pogodba o dostopu do objavljenih del) z dne 14. februarja 2017, EU:C:2017:114, točka 123 in navedena sodna praksa).

34

Države članice morajo v tem okviru tudi spoštovati splošna načela prava Unije, med katerimi je načelo sorazmernosti, iz katerega izhaja, da morajo biti sprejeti ukrepi primerni za uresničitev želenega cilja in ne smejo presegati tistega, kar je nujno za njegovo doseganje (sodba z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točki 105 in 106).

35

Drugič, Sodišče je opozorilo, da se polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri uveljavljanju izjem in omejitev, določenih v členu 5(2) in (3) Direktive 2001/29, ne sme uporabiti tako, da bi bili ogroženi cilji te direktive, ki se, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 1 in 9, nanašajo na vzpostavitev visoke stopnje varstva avtorjev in na dobro delovanje notranjega trga (glej v tem smislu sodbi z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točka 107, in z dne 10. aprila 2014, ACI Adam in drugi, C‑435/12, EU:C:2014:254, točka 34; mnenje 3/15 (Marakeška pogodba o dostopu do objavljenih del) z dne 14. februarja 2017, EU:C:2017:114, točka 124 in navedena sodna praksa).

36

Države članice pa morajo v okviru tega uveljavljanja poleg tega zagotoviti polni učinek tako določenih izjem in omejitev ter upoštevati njihov cilj (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 163, in z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 23), da se ohrani pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic ter med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov, kot je navedeno v uvodni izjavi 31 navedene direktive.

37

Tretjič, polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri uveljavljanju izjem in omejitev iz člena 5(2) in (3) Direktive 2001/29, je omejeno tudi s členom 5(5) navedene direktive, ki za take izjeme oziroma omejitve določa tri pogoje, in sicer da se te izjeme ali omejitve uporabijo le v nekaterih posebnih primerih, drugič, da niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela in da ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika avtorske pravice (mnenje 3/15 (Marakeška pogodba o dostopu do objavljenih del) z dne 14. februarja 2017, EU:C:2017:114, točka 125 in navedena sodna praksa).

38

Nazadnje, četrtič, kot je bilo opozorjeno v točki 20 te sodbe, se načela, priznana z Listino, uporabljajo za države članice, kadar te izvajajo pravo Unije. Zato morajo države članice pri prenosu izjem in omejitev iz člena 5(2) in (3) Direktive 2001/29 paziti, da se oprejo na razlago teh izjem in omejitev, ki omogoča zagotovitev pravičnega ravnovesja med različnimi temeljnimi pravicami, varovanimi s pravnim redom Unije (sodbi z dne 27. marca 2014, UPC Telekabel Wien, C‑314/12, EU:C:2014:192, točka 46, in z dne 18. oktobra 2018, Bastei Lübbe, C‑149/17, EU:C:2018:841, točka 45 in navedena sodna praksa; glej po analogiji tudi sodbo z dne 26. septembra 2013, IBV & Cie, C‑195/12, EU:C:2013:598, točki 48 in 49 ter navedena sodna praksa).

39

Glede na navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba točko (c), drugi primer, in točko (d) odstavka 3 člena 5 te direktive razlagati tako, da ne pomenita ukrepov popolne harmonizacije obsega izjem ali omejitev, ki jih vsebujeta.

40

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati na drugem mestu, v bistvu sprašuje, ali lahko svoboda obveščanja in svoboda medijev, ki sta priznani v členu 11 Listine – zunaj okvira izjem in omejitev, določenih v členu 5(2) in (3) Direktive 2001/29 – upravičita odstopanje od izključnih pravic avtorja do reproduciranja in priobčitve javnosti iz člena 2(a) in člena 3(1) navedene direktive.

41

Najprej je treba poudariti, da je iz obrazložitvenega memoranduma predloga COM(97) 628 final in iz uvodne izjave 32 Direktive 2001/29 razvidno, da je seznam izjem in omejitev iz člena 5 te direktive izčrpen, kar je Sodišče tudi večkrat poudarilo (sodbi z dne 16. novembra 2016, Soulier in Doke, C‑301/15, EU:C:2016:878, točka 34, in z dne 7. avgusta 2018, Renckhoff, C‑161/17, EU:C:2018:634, točka 16).

42

Kot je razvidno iz uvodnih izjav 3 in 31 Direktive 2001/29, je namen harmonizacije, ki se z njo izvaja, ohraniti pravično ravnotežje – med drugim v elektronskem okolju – med interesi imetnikov avtorskih in sorodnih pravic za varstvo njihove pravice do intelektualne lastnine, zagotovljene s členom 17(2) Listine, na eni strani ter varstvom interesov in temeljnih pravic uporabnikov varovanih predmetov, zlasti njihove svobode izražanja in obveščanja, ki se zagotavlja s členom 11 Listine, ter splošnega interesa na drugi (glej v tem smislu sodbo z dne 7. avgusta 2018, Renckhoff, C‑161/17, EU:C:2018:634, točka 41).

43

Mehanizmi, ki omogočajo vzpostavitev pravičnega ravnotežja med temi različnimi pravicami in interesi, pa so določeni v sami Direktivi 2001/29, saj ta med drugim v členih od 2 do 4 na eni strani določa izključne pravice imetnikov pravic, v členu 5 pa na drugi strani izjeme in omejitve teh pravic, ki jih države članice lahko oziroma celo morajo prenesti, pri čemer morajo biti ti mehanizmi vseeno konkretizirani z nacionalnimi ukrepi za prenos te direktive ter z njeno uporabo s strani nacionalnih organov (glej v tem smislu sodbo z dne 29. januarja 2008, Promusicae, C‑275/06, EU:C:2008:54, točka 66 in navedena sodna praksa).

44

Sodišče je že večkrat presodilo, da je navdih za temeljne pravice, ki so zdaj določene v Listini, katere spoštovanje zagotavlja Sodišče, v skupnih ustavnih tradicijah držav članic in v smernicah iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2006, Parlament/Svet, C‑540/03, EU:C:2006:429, točka 35 in navedena sodna praksa).

45

Kar zadeva izjeme in omejitve, določene v členu 5(3)(c), drugi primer, in (d) Direktive 2001/29, glede katerih ima predložitveno sodišče pomisleke, je treba poudariti, da je njihov namen prav ta, da se da prednost uveljavljanju pravice uporabnikov varovanih predmetov do svobode izražanja in svobode medijev, ki ima poseben pomen, saj je varovana kot temeljna pravica, pred interesom avtorja, da lahko nasprotuje uporabi svojega dela, pri čemer se temu avtorju načeloma zagotavlja pravica do navedbe njegovega imena (glej v tem smislu sodbo z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točka 135).

46

K pravičnemu ravnotežju, na katero je bilo opozorjeno v točkah 36 in 42 te sodbe, prispeva tudi člen 5(5) te direktive, ki, kot je bilo poudarjeno v točki 37 te sodbe, zahteva, da se izjeme in omejitve, določene v odstavkih od 1 do 4 člena 5 navedene direktive, uporabijo le v nekaterih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem varovanega dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.

47

Če bi bilo v teh okoliščinah kljub izrecni volji zakonodajalca Unije, na katero je bilo opozorjeno v točki 41 te sodbe, vsaki državi članici dopuščeno, da uvede odstopanja od izključnih avtorskih pravic iz členov od 2 do 4 Direktive 2001/29 zunaj okvira izjem in omejitev, izčrpno določenih v členu 5 te direktive, bi bila ogrožena učinkovitost harmonizacije avtorske in sorodnih pravic, ki se uresničuje z navedeno direktivo, in cilj pravne varnosti, ki se z njo dosega (sodba z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi, C‑466/12, EU:C:2014:76, točki 34 in 35). Iz uvodne izjave 31 te direktive je namreč izrecno razvidno, da so imele obstoječe razlike pri izjemah in omejitvah nekaterih omejenih dejanj neposredne negativne učinke na delovanje notranjega trga na področju avtorske in sorodnih pravic, tako da je namen seznama izjem in omejitev, ki ga vsebuje člen 5 Direktive 2001/29, zagotoviti to pravilno delovanje.

48

Poleg tega morajo države članice, kot je razvidno iz uvodne izjave 32 te direktive, te izjeme in omejitve uporabljati dosledno. Zahteva po doslednosti pri izvajanju teh izjem in omejitev pa ne bi mogla biti izpolnjena, če bi države članice lahko svobodno določile take izjeme in omejitve zunaj okvira tistih, ki so izrecno navedene v Direktivi 2001/29 (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2015, Hewlett-Packard Belgium, C‑572/13, EU:C:2015:750, točki 38 in 39), pri čemer je Sodišče poleg tega že poudarilo, da v nobeni določbi Direktive 2001/29 ni predvidena možnost, da države članice razširijo obseg navedenih izjem ali omejitev (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2014, ACI Adam in drugi, C‑435/12, EU:C:2014:254, točka 27).

49

Glede na navedene preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da svoboda obveščanja in svoboda medijev, ki sta priznani v členu 11 Listine – zunaj okvira izjem in omejitev, določenih v členu 5(2) in (3) Direktive 2001/29 – ne moreta upravičiti odstopanja od izključnih pravic avtorja do reproduciranja in priobčitve javnosti iz člena 2(a) in člena 3(1) te direktive.

50

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali nacionalno sodišče v okviru vzpostavitve ravnotežja, ki ga mora zagotoviti med izključnimi pravicami avtorja iz člena 2(a) in člena 3(1) Direktive 2001/29 na eni strani in pravicami uporabnikov varovanih predmetov, navedenimi v določbah o odstopanju iz člena 5(3)(c), drugi primer, in (d) Direktive 2001/29 na drugi, lahko odstopi od ozke razlage zadnjenavedenih določb in uporabi tako razlago teh določb, v skladu s katero se v celoti upošteva nujnost spoštovanja svobode izražanja in obveščanja, ki jo zagotavlja člen 11 Listine.

51

Kot je bilo opozorjeno v točki 38 te sodbe, morajo države članice pri prenosu izjem in omejitev iz člena 5(2) in (3) Direktive 2001/29 paziti, da se oprejo na razlago teh izjem in omejitev, ki omogoča zagotovitev pravičnega ravnovesja med različnimi temeljnimi pravicami, varovanimi s pravnim redom Unije.

52

Dalje, organi in sodišča držav članic morajo pri izvajanju ukrepov za prenos te direktive ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s to direktivo, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago te direktive, ki bi bila v nasprotju z navedenimi temeljnimi pravicami ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, kot je Sodišče že večkrat presodilo (glej v tem smislu sodbe z dne 29. januarja 2008, Promusicae, C‑275/06, EU:C:2008:54, točka 70; z dne 27. marca 2014, UPC Telekabel Wien, C‑314/12, EU:C:2014:192, točka 46, in z dne 16. julija 2015, Coty Germany, C‑580/13, EU:C:2015:485, točka 34).

53

Odstopanje od splošnega pravila je treba sicer načeloma, kot navaja predložitveno sodišče, razlagati ozko.

54

Toda čeprav je člen 5 Direktive 2001/29 formalno naslovljen „Izjeme in omejitve“, je treba ugotoviti, da take izjeme oziroma omejitve vsebujejo pravice v korist uporabnikov del ali drugih varovanih predmetov (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, Eugen Ulmer, C‑117/13, EU:C:2014:2196, točka 43). Poleg tega je poseben namen tega člena, kot je bilo opozorjeno v točki 36 te sodbe, zagotoviti pravično ravnotežje med pravicami in interesi imetnikov pravic, ki jih je treba razlagati široko, na eni strani (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2016, Soulier in Doke, C‑301/15, EU:C:2016:878, točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa) ter pravicami in interesi uporabnikov del ali drugih varovanih predmetov na drugi.

55

Iz tega izhaja, da mora razlaga izjem in omejitev iz člena 5 Direktive 2001/29, kot je bilo opozorjeno v točki 36 te sodbe, omogočati varovanje njihovega polnega učinka in upoštevanje njihovega cilja, pri čemer je taka zahteva posebej pomembna, če je namen teh izjem in omejitev, kot to velja za izjeme in omejitve iz člena 5(3)(c) in (d) Direktive 2001/29, zagotoviti spoštovanje temeljnih svoboščin.

56

V teh okoliščinah je treba na eni strani dodati, da je varstvo pravice intelektualne lastnine sicer zagotovljeno v členu 17(2) Listine. Vendar iz te določbe in iz sodne prakse Sodišča nikakor ne izhaja, da bi bila ta pravica nedotakljiva in da bi moralo biti njeno varstvo zato absolutno zagotovljeno (sodbe z dne 24. novembra 2011, Scarlet Extended, C‑70/10, EU:C:2011:771, točka 43; z dne 16. februarja 2012, SABAM, C‑360/10, EU:C:2012:85, točka 41, in z dne 27. marca 2014, UPC Telekabel Wien, C‑314/12, EU:C:2014:192, točka 61).

57

Na drugi strani je bilo v točki 45 te sodbe opozorjeno, da je namen člena 5(3)(c) in (d) Direktive 2001/29 dati prednost uveljavljanju pravice uporabnikov varovanih predmetov do svobode izražanja in svobode medijev, ki je zagotovljena s členom 11 Listine. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v delu, v katerem Listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), namen člena 52(3) Listine zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije (glej po analogiji sodbi z dne 15. februarja 2016, N., C‑601/15 PPU, EU:C:2016:84, točka 47, in z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en justitie (Suspenzivnost pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točka 31 in navedena sodna praksa). Člen 11 Listine vsebuje pravice, ki ustrezajo tistim, ki so zagotovljene s členom 10(1) EKČP (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2019, Buivids, C‑345/17, EU:C:2019:122, točka 65 in navedena sodna praksa).

58

Kot pa je razvidno iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, je to sodišče za vzpostavitev ravnotežja med avtorsko pravico in pravico do svobode izražanja med drugim poudarilo nujnost upoštevanja okoliščine, da ima vrsta zadevne „razprave“ ali informacije poseben pomen, zlasti v okviru politične razprave ali razprave, ki se nanaša na splošni interes (glej v tem smislu ESČP, 10. januar 2013, Ashby Donald in drugi proti Franciji, CE:ECHR:2013:0110JUD003676908, točka 39).

59

Glede na navedene preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da se mora nacionalno sodišče v okviru vzpostavitve ravnotežja, ki ga mora ob upoštevanju vseh okoliščin zadevnega primera zagotoviti med izključnimi pravicami avtorja iz člena 2(a) in člena 3(1) Direktive 2001/29 na eni strani in pravicami uporabnikov varovanih predmetov, navedenimi v določbah o odstopanju iz člena 5(3)(c), drugi primer, in (d) te direktive na drugi, opreti na tako razlago teh določb, ki je ob spoštovanju njihovega besedila in ob ohranitvi njihovega polnega učinka povsem v skladu s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino.

60

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3)(c), drugi primer, Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, s katerim je uporaba izjeme oziroma omejitve iz te določbe omejena na primere, v katerih predhodna prošnja za dovoljenje za uporabo varovanega dela za namene poročanja o aktualnih dogodkih ni razumno mogoča.

61

Kot je bilo opozorjeno v točki 26 te sodbe, lahko države članice v skladu s členom 5(3)(c), drugi primer, Direktive 2001/29 določijo izjeme in omejitve pravic iz členov 2 in 3 te direktive, kadar gre za uporabo varovanih del ali predmetov sorodnih pravic v zvezi s poročanjem o aktualnih dogodkih v obsegu, ki ga upravičuje informativni namen, in ob navedbi vira, vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče.

62

Kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse, iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba pojme iz določbe prava Unije, ki – kakor člen 5(3) Direktive 2001/29 – za določitev njenega pomena in obsega ne vsebuje izrecne napotitve na pravo držav članic, navadno razlagati avtonomno in enotno v vsej Uniji (sodba z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 32 in navedena sodna praksa).

63

Najprej je treba ugotoviti, da člen 5(3)(c), drugi primer, Direktive 2001/29 v svojem besedilu ne vsebuje nobene zahteve, ki bi se nanašala na pridobitev soglasja imetnika pravic pred reproduciranjem oziroma priobčitvijo javnosti varovanega dela.

64

Če je naveden vir in če se to delo uporabi v obsegu, ki ga upravičuje informativni namen, se z izjemo oziroma omejitvijo iz te določbe namreč zahteva le, da se ta uporaba izvaja „v zvezi s poročanjem o aktualnih dogodkih“.

65

Ker ta besedna zveza v Direktivi 2001/29 ni opredeljena, jo je treba razlagati glede na njen običajni pomen v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporablja, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 19 in navedena sodna praksa).

66

Prvič, v zvezi z besedilom člena 5(3)(c), drugi primer, Direktive 2001/29 je treba najprej ugotoviti, da je treba dejanje „poročanja“ iz te določbe razlagati kot zagotavljanje informacij o aktualnem dogodku. Čeprav zgolj obvestilo o takem dogodku ne pomeni poročanja o njem, pojem „poročanje“ v običajnem pomenu ne vsebuje zahteve, da mora uporabnik opraviti podrobno analizo takega dogodka.

67

Dalje, poročanje se mora nanašati na „aktualni dogodek“. V zvezi s tem je treba, kot ugotavlja predložitveno sodišče, šteti, da je aktualni dogodek dogodek, ki je v času, ko se o njem poroča, v interesu javnosti glede informiranosti.

68

Nazadnje, s členom 5(3)(c), drugi primer, Direktive 2001/29 se zahteva, da se navede vir, vključno z imenom avtorja varovanega dela, razen če se to izkaže za nemogoče, ter da se zadevna uporaba izvaja „v obsegu, ki ga upravičuje informativni namen“, in da je torej v skladu z načelom sorazmernosti. Iz tega izhaja, da uporaba varovanega dela ne sme presegati mej tistega, kar je potrebno za uresničitev cilja informiranja.

69

V obravnavani zadevi mora predložitveno sodišče preveriti, ali je objava prvotnih različic rokopisa in članka, objavljenega v zadevnem zborniku, v celoti in brez navedb V. Becka o distanciranju od vsebine teh dokumentov nujna za uresničitev zastavljenega cilja informiranja.

70

Drugič, glede konteksta, v katerega se umešča člen 5(3)(c) Direktive 2001/29, je treba poudariti, da ta določba spada v okvir širjenja informacij, ki ga izvajajo informacijski mediji, da bi zadovoljili interes javnosti glede informiranosti o aktualnih dogodkih, kar je na eni strani zlasti razvidno iz besedila, ki je uporabljeno v tej določbi, pri čemer se prvi primer, ki je v tej določbi naveden, nanaša posebej na reproduciranje v tisku in na objavo člankov o aktualnih temah, na drugi strani pa iz omejitev, ki jih je zakonodajalec Unije določil glede uporabe zadevnega varovanega dela oziroma predmeta, ki se mora izvajati „v obsegu, ki ga upravičuje informativni namen“.

71

Ob nastopu aktualnega dogodka se – zlasti v informacijski družbi – načeloma zahteva, da je informacijo, ki se nanaša na ta dogodek, mogoče posredovati hitro, kar je težko združljivo z zahtevo po pridobitvi predhodnega soglasja avtorja, ki bi lahko pretirano otežila ali celo preprečila pravočasno posredovanje upoštevnih informacij javnosti.

72

Tretjič, glede ohranitve polnega učinka izjeme ali omejitve iz člena 5(3)(c), drugi primer, Direktive 2001/29 je treba opozoriti, da je njen namen prispevati k uveljavljanju svobode obveščanja in svobode medijev, ki sta zagotovljeni s členom 11 Listine, pri čemer je Sodišče že opozorilo, da namen tiska v demokratični družbi in pravni državi upravičuje, da lahko tisk javnost obvešča brez omejitev, ki niso nujno potrebne (glej v tem smislu sodbo z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točka 113).

73

Če pa bi se od uporabnika varovanega dela zahtevalo, da imetnika pravic prosi za dovoljenje, kadar je to razumno mogoče, bi bilo to v nasprotju s tem, da mora izjema oziroma omejitev iz člena 5(3)(c), drugi primer, Direktive 2001/29 – če so pogoji za njeno uporabo izpolnjeni – omogočati uporabo varovanega dela brez vsakršnega dovoljenja imetnika pravic.

74

Glede na navedene preudarke je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3)(c), drugi primer, Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, s katerim je uporaba izjeme oziroma omejitve iz te določbe omejena na primere, v katerih predhodna prošnja za dovoljenje za uporabo varovanega dela za namene poročanja o aktualnih dogodkih ni razumno mogoča.

75

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3)(d) Direktive 2001/29 razlagati tako, da pojem „citati“ iz te določbe zajema napotitev – prek hiperpovezave – na datoteko, do katere je mogoče dostopati samostojno.

76

V skladu s členom 5(3)(d) Direktive 2001/29 lahko države članice določijo izjeme ali omejitve izključnih pravic reproduciranja in priobčitve javnosti iz členov 2 in 3 te direktive, kadar gre na primer za citate z namenom kritike ali ocene, če se ti nanašajo na delo ali na predmet sorodnih pravic, ki je že bil zakonito dan na voljo javnosti, če je naveden vir, vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče, in če je uporaba navedenih citatov v skladu s pošteno prakso ter v obsegu, ki ga zahteva poseben namen.

77

Ker v Direktivi 2001/29 ni nobene opredelitve pojma „citat“, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, na katero je bilo opozorjeno v točki 65 te sodbe, pomen in obseg tega izraza določiti glede na njegov običajni pomen v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporablja, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je.

78

V zvezi z običajnim pomenom pojma „citat“ v vsakdanjem jeziku je treba ugotoviti, da bistvene značilnosti citatov izhajajo iz tega, da uporabnik, ki ni avtor, uporabi delo ali, splošneje, odlomek dela, da bi ponazoril neko razlogovanje, zagovarjal mnenje ali omogočil intelektualno soočenje med tem delom in razlogovanjem navedenega uporabnika. V zvezi s tem je Sodišče že presodilo, da vprašanje, ali je bil citat uporabljen v avtorskopravno varovanem delu ali, nasprotno, v predmetu, ki s tem pravom ni varovan, ni upoštevno (sodba z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točka 136).

79

Kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točki 43 sklepnih predlogov, mora uporabnik varovanega dela, ki se namerava sklicevati na izjemo glede citiranja, nujno dokazati neposredno in ozko vez med citiranim delom in svojimi preudarki ter s tem omogočiti tako intelektualno soočenje z delom drugega, ker je v členu 5(3)(d) Direktive 2001/29 v zvezi s tem pojasnjeno, da mora biti namen citiranja na primer kritika ali ocena. Iz tega tudi izhaja, da mora biti uporaba citiranega dela v razmerju do razlogovanja navedenega uporabnika podrejena, saj citiranje varovanega dela v skladu s členom 5(5) Direktive 2001/29 poleg tega ne sme biti tako obsežno, da bi bilo v nasprotju z normalnim izkoriščanjem varovanega dela ali drugega predmeta oziroma da bi pretirano vplivalo na legitimne interese imetnika pravice.

80

Niti z besedilom člena 5(3)(d) Direktive 2001/29 niti s pojmom „citiranje“, kot je bil opisan v točkah 78 in 79 te sodbe, pa se ne zahteva, da mora biti citirano delo neločljivo – na primer z zamiki ali z reproduciranjem v opombi – vključeno v delo, ki ga citira, tako da lahko tako citiranje izhaja iz vključitve hiperpovezave do njega.

81

Taka možnost je v skladu s kontekstom, v katerega spada ta določba, saj se Direktiva 2001/29 nanaša posebej na pravno varstvo avtorske pravice v okviru notranjega trga, s posebnim poudarkom na informacijski družbi, kot je opozorjeno v členu 1(1) te direktive. Kot pa je Sodišče večkrat poudarilo, hiperpovezave prispevajo k dobremu delovanju interneta, ki je posebnega pomena za svobodo izražanja in obveščanja, ki je zagotovljena s členom 11 Listine, ter za izmenjavo mnenj in informacij v tem omrežju, za katero je značilna možnost dostopa do ogromne količine informacij (sodbi z dne 8. septembra 2016, GS Media, C‑160/15, EU:C:2016:644, točka 45, in z dne 7. avgusta 2018, Renckhoff, C‑161/17, EU:C:2018:634, točka 40).

82

Take razlage poleg tega ni mogoče ovreči s ciljem, ki se dosega z izjemo glede citiranja iz člena 5(3)(d) Direktive 2001/29, katere namen je, kot je Sodišče že presodilo, zagotoviti pravično ravnotežje med pravico do svobodnega izražanja uporabnikov avtorskega dela ali predmeta sorodnih pravic in pravico reproduciranja, ki je dodeljena avtorjem, ter preprečiti, da bi izključna pravica avtorjev do reproduciranja ovirala objavljanje odlomkov del, ki so bila že dana v javnost, v citatih in opremljanje teh odlomkov s komentarji ali kritikami (sodba z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točki 120 in 134).

83

Kljub tem preudarkom in ker predložitveno sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da sta bila rokopis in članek V. Becka dana na voljo javnosti na spletu prek hiperpovezav kot datoteke, do katerih je mogoče dostopati samostojno, je treba poudariti, da se s členom 5(3)(d) Direktive 2001/29 za njegovo uporabo, kot je bilo opozorjeno v točki 76 te sodbe, zahteva, da je zadevna uporaba „v skladu s pošteno prakso ter v obsegu, ki ga zahteva poseben namen“, tako da uporaba tega rokopisa in tega članka za namene citiranja ne sme presegati mej tistega, kar je potrebno za uresničitev namena zadevnega citiranja.

84

Glede na navedene preudarke je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3)(d) Direktive 2001/29 razlagati tako, da pojem „citati“ iz te določbe zajema napotitev – prek hiperpovezave – na datoteko, do katere je mogoče dostopati samostojno.

85

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3)(d) Direktive 2001/29 razlagati tako, da je bilo delo že zakonito dano na voljo javnosti, če je bilo v svoji konkretni obliki že prej objavljeno s privolitvijo avtorja.

86

Kot izhaja iz člena 5(3)(d) Direktive 2001/29, se izjema glede citiranja uporablja le, če se zadevno citiranje nanaša na delo, ki je bilo zakonito dano na voljo javnosti.

87

Sodišče je v zvezi s tem že presodilo, da je treba besedno zvezo „zakonito dajanje na voljo javnosti“ v smislu francoske različice člena 5(3)(d) Direktive 2001/29 razlagati tako, da je delo postalo dostopno javnosti, pri čemer ta razlaga ni potrjena samo z besedno zvezo „made available to the public“, temveč tudi z besedno zvezo „der Öffentlichkeit zugänglich gemacht“, ki sta brez razlik uporabljeni v angleški in nemški različici navedenega člena (glej v tem smislu sodbo z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točka 128).

88

Glede vprašanja, ali je delo že bilo „zakonito“ dano na voljo javnosti, je Sodišče poudarilo, da so, če so izpolnjeni drugi pogoji iz člena 5(3)(d) Direktive 2001/29, zakoniti samo citati, vzeti iz dela, ki je zakonito že postalo dostopno javnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točka 127).

89

Tako je treba šteti, da je bilo delo – oziroma del dela – že zakonito dano na voljo javnosti, če je postalo dostopno javnosti z dovoljenjem imetnika pravice ali na podlagi prisilne licence oziroma na podlagi zakonskega dovoljenja.

90

V obravnavani zadevi se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče za delo V. Becka šteti, da je bilo že zakonito dano na voljo javnosti ob objavi njegovega rokopisa leta 1988 v obliki članka v zborniku, ob upoštevanju okoliščine, da naj bi urednik tega zbornika ta rokopis pred njegovo objavo nekoliko spremenil. Sprašuje se, ali je do takega zakonitega dajanja na voljo javnosti prišlo, ko je V. Beck te dokumente, skupaj z navedbami o distanciranju, objavil na svojem spletnem mestu.

91

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče glede na konkreten primer, ki ga obravnava, in ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve odločiti, ali je bilo delo javnosti dano na voljo zakonito (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2014, Deckmyn in Vrijheidsfonds, C‑201/13, EU:C:2014:2132, točka 28).

92

Natančneje, predložitveno sodišče mora v postopku v glavni stvari preveriti, ali je imel urednik ob prvotni objavi rokopisa V. Becka v obliki članka v zborniku pravico, da na pogodbeni ali kaki drugi podlagi vnese zadevne uredniške spremembe. Če je odgovor nikalen, bi bilo treba šteti, da delo, kot je bilo objavljeno v navedenem zborniku, brez privolitve imetnika pravice ni bilo javnosti dano na voljo zakonito.

93

Očitno pa je, da je rokopis in članek V. Becka pozneje objavil sam imetnik avtorske pravice na svojem spletnem mestu. Vendar predložitveno sodišče poudarja, da se je V. Beck ob objavi teh dokumentov na svojem spletnem mestu z navedbo prek vsake strani navedenih dokumentov od njihove vsebine distanciral. Ta dokumenta sta bila torej ob tej objavi zakonito dana na voljo javnosti le, če sta vsebovala te navedbe o distanciranju.

94

Ob upoštevanju preudarkov, na katere je že bilo opozorjeno v točki 83 te sodbe, mora predložitveno sodišče za namene uporabe člena 5(3)(d) Direktive 2001/29 vsekakor preveriti, ali je bila objava prvotnih različic rokopisa in članka, ki je bil objavljen v zadevnem zborniku, brez navedb o distanciranju V. Becka od vsebine teh dokumentov v skladu s pošteno prakso in upravičena z namenom zadevnega citiranja.

95

Glede na navedene preudarke je treba na šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3)(d) Direktive 2001/29 razlagati tako, da je bilo delo že zakonito dano na voljo javnosti, če je v svoji konkretni obliki že prej postalo dostopno javnosti z dovoljenjem imetnika pravice ali na podlagi prisilne licence oziroma na podlagi zakonskega dovoljenja.

96

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: