–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér, G. Koós in E. Tóth, agenti,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za vlado Združenega kraljestva S. Brandon, agent, skupaj z M. Gray, barrister,

–

za Evropsko komisijo M. Condou-Durande in I. Zaloguin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 4(2) in (5)(b), 9(1) in (2) ter člena 10(1) in (2) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9), člena 3(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31, v nadaljevanju: uredba Dublin III) in člena 46(3) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Bahtiyarom Fathijem in predsedatel na Darzhavna agentsia za bezhantsite (direktor državne agencije za begunce, v nadaljevanju: DAB) glede zavrnitve zadnjenavedenega v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil B. Fathi.

3

Konvencija o statusu beguncev, ki je bila podpisana v Ženevi 28. julija 1951 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)), je začela veljati 22. aprila 1954 ter je bila dopolnjena in spremenjena s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen v New Yorku 31. januarja 1967 in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija).

4

V Skladu s členom 1(A)(2), prvi pododstavek, Ženevske konvencije se pojem „begunec“ uporablja za vsako osebo, ki se zaradi „utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali osebo, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov ne more ali noče zaradi omenjenega strahu vrniti v to državo“.

5

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), v členu 15, naslovljenem „Začasna omejitev pravic v primeru izrednega stanja“, določa:

„1.   Med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, sme vsaka visoka pogodbena stranka sprejeti ukrepe, s katerimi razveljavi svoje obveznosti iz te Konvencije v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu.

2.   Na podlagi te določbe ni mogoče razveljaviti 2. člena [‚Pravica do življenja‘], razen v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj, kakor tudi ne 3. [‚Prepoved mučenja‘] in 4. (1. odstavek) [‚Prepoved suženjstva‘] ter 7. člena [‚Ni kazni brez zakona‘].

[…]“

6

Z Direktivo 2011/95 je bila z učinkom od 21. decembra 2013 razveljavljena Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96).

7

V uvodni izjavi 16 Direktive 2011/95 je navedeno:

„Ta direktiva upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. […]“

8

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

9

Člen 4 navedene direktive določa:

„1.   Države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.

2.   Elementi iz odstavka 1 so izjave prosilca in vsa dokumentacija, s katero razpolaga prosilec, glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom ustreznih sorodnikov, identitete, državljanstva(-ev), držav(-e) in kraja(-ev) prejšnjega prebivališča, prejšnjih prošenj za azil, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov ter razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito.

3.   Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:

[…]

4.   Dejstvo, da je prosilec že bil podvržen preganjanju ali mu je že bila povzročena resna škoda ali se mu je s takšnim preganjanjem ali škodo neposredno grozilo, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da utrpi resno škodo, razen če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila.

5.   Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

10

Člen 9(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Da se šteje za dejanje preganjanja v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, mora dejanje:

2.   Dejanja preganjanja, opredeljena v odstavku 1, imajo lahko med drugim naslednje oblike:

[…]

[…]“

11

Člen 10 Direktive 2011/95 določa:

„1.   Države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente:

[…]

[…]

2.   Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.“

12

V uvodnih izjavah 12, 53 in 54 Direktive 2013/32 je navedeno:

[…]

13

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]“

14

Člen 31(8) navedene direktive določa:

„Države članice lahko določijo, da se v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II prošnje obravnavajo pospešeno in/ali v skladu s členom 43 na meji ali v tranzitnem območju, če:

[…]

[…]“

15

Člen 32(2) te direktive določa:

„V primerih neutemeljenih prošenj, za katere se uporablja katera koli od okoliščin, ki so naštete v členu 31(8), lahko države članice prošnjo štejejo tudi za očitno neutemeljeno, če jo kot tako predvideva nacionalna zakonodaja.“

16

Člen 46(1) in (3) Direktive 2013/32 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper:

[…]

3.   Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo [2011/95].“

17

V uvodnih izjavah 4, 5 in 19 Uredbe Dublin III je navedeno:

[…]

18

Člen 1 te uredbe določa:

„V tej uredbi so določena merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva […].“

19

Člen 2 navedene uredbe določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]

[…]“

20

Člen 3(1) te uredbe določa:

„Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.“

21

Člena 4 in 5 Uredbe Dublin III določata pravico prosilca za mednarodno zaščito do obveščenosti ter pravila v zvezi s potekom razgovora z navedenim prosilcem.

22

Člen 17(1), prvi in drugi pododstavek, te uredbe določa:

„Z odstopanjem od člena 3(1) se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.

Država članica, ki se odloči, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v skladu s tem odstavkom, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. […]“

23

Člen 20(1) navedene uredbe določa:

„Postopek določanja odgovorne države članice se začne takoj, ko je v državi članici prvič vložena prošnja za mednarodno zaščito.“

24

Člen 27 Uredbe Dublin III določa pravna sredstva, ki jih ima prosilec za mednarodno zaščito v okviru uporabe te uredbe.

25

V Bolgariji je postopek obravnave prošenj za mednarodno zaščito urejen z Zakon za ubezhishteto i bezhantsite (zakon o azilu in beguncih) v različici, objavljeni v DV št. 103 z dne 27. decembra 2016 (v nadaljevanju: ZUB).

26

Člen 6(1) ZUB določa:

„Pristojnosti, podeljene s tem zakonom, izvajajo uradniki državne agencije za begunce. Ti uradniki ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, ki so upoštevne za postopek za priznanje mednarodne zaščite, ter pomagajo tujcem, ki zaprosijo za tako zaščito.“

27

Člena 8 in 9 ZUB se nanašata na status begunca v Bolgariji in na humanitarni status.

28

Člen 67a(2) ZUB določa:

„Postopek iz tega oddelka se začne:

29

Člen 68 ZUB določa:

„Redni postopek se začne:

[…]

[…]“

30

B. Fathi je iranski državljan kurdskega porekla, ki je 1. marca 2016 pri DAB vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ker naj bi ga iranske oblasti preganjale iz verskih razlogov, zlasti zaradi njegove spreobrnitve v krščanstvo med koncem leta 2008 in začetkom leta 2009.

31

B. Fathi je v okviru razgovorov z bolgarskimi organi navedel, da je imel nezakonito parabolično anteno, s katero je lovil prepovedano krščansko postajo Nejat TV, in da je enkrat po telefonu sodeloval v televizijski oddaji v živo. B. Fathi je kot dokaz za to okoliščino navedenim organom predložil dopis Nejat TV z dne 29. novembra 2012. B. Fathi je navedel tudi, da ima biblijo v jeziku, ki ga razume, in izjavil, da je med shodi prišel v stik z drugimi kristjani, da pa ni bil član verske skupnosti.

32

Septembra 2009 naj bi ga za dva dni pridržala iranska tajna služba, ki naj bi ga zasliševala glede njegovega sodelovanja v zgoraj navedeni televizijski oddaji. Med pridržanjem naj bi bil prisiljen priznati, da se je spreobrnil v krščanstvo.

33

DAB je z odločbo z dne 20. junija 2016 prošnjo B. Fathija za mednarodno zaščito zavrnila kot neutemeljeno, ker je menila, da je zgodba B. Fathija vsebovala znatna protislovja in da ni bilo dokazano niti to, da je bil preganjan ali da zanj obstaja tveganje preganjanja v prihodnosti, niti obstoj tveganja smrtne kazni. Glede na neverodostojnost celotne izpovedi zadevne osebe je menila tudi, da je bil dokument z dne 29. novembra 2012, ki ga je predložil B. Fathi, da bi utemeljil svojo spreobrnitev v krščanstvo, ponarejen.

34

B. Fathi je predložitvenemu sodišču, to je Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče v Sofiji, Bolgarija), predlagal odpravo te odločbe. Trdi, da je DAB napačno presodila dokument iz prejšnje točke, ki naj bi potrjeval njegovo spreobrnitev v krščanstvo. Meni tudi, da navedeni organ ni zadostno upošteval informacij, v skladu s katerimi „islamski zakon o verskem odpadništvu“ (zakon o odreku) za tako spreobrnitev kot proselitizem, „sovraštvo do boga“ in „žalitev preroka“ določa smrtno kazen. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je B. Fathi sicer kurdskega porekla, da pa po njegovem mnenju njegove težave v Iranu izhajajo iz njegovih razmerij s kristjani in njegove spreobrnitve v krščanstvo.

35

Predložitveno sodišče v zvezi s položajem kristjanov v Iranu navaja, da je bilo poročano, da je iranska vlada odredila usmrtitev vsaj 20 oseb, obtoženih „sovraštva do boga“, med katerimi naj bi bili nekateri sunitski Kurdi. V skladu s poročilom Organizacije Združenih narodov (OZN) z dne 15. aprila 2015 so bile osebe, ki so se pred kratkim spreobrnile v krščanstvo, v Iranu obsojene na eno leto zapora in dve leti prepovedi zapustitve ozemlja.

36

B. Fathi trdi, da bi mu bilo treba status begunca priznati zaradi verske pripadnosti, v zvezi z dokazovanjem upoštevnih dejstev pa, da je treba uporabiti načelo, da je treba v primeru dvoma odločiti v korist prosilca.

37

V teh okoliščinah je Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

38

Najprej je treba poudariti, da predložitveno sodišče v obrazložitvi svojega predloga za sprejetje predhodne odločbe navaja, da je tožba, o kateri odloča, vložena zoper odločbo DAB o zavrnitvi prošnje B. Fathija za mednarodno zaščito kot neutemeljene.

39

V tem okviru poudarja, da je bil B. Fathi po vložitvi te prošnje registriran in dvakrat osebno zaslišan. Dodaja, da je bila s formalnega vidika sprejeta le ena odločba, s katero je bilo vsebinsko odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, in da ni bila sprejeta nobena izrecna odločba na podlagi člena 3(1) Uredbe Dublin III, v kateri bi bilo ugotovljeno, da je navedeno prošnjo obravnavala Republika Bolgarija kot država, ki je na podlagi meril iz poglavja III te uredbe določena kot odgovorna država. Tako se sprašuje, ali se Uredba Dublin III uporablja za vse prošnje za mednarodno zaščito, vložene na ozemlju države članice, ali pa samo za postopke predaje prosilcev za mednarodno zaščito.

40

Navedeno sodišče v zvezi s tem navaja, da je, ko je B. Fathi vložil prošnjo za mednarodno zaščito, veljal člen 67a ZUB, v skladu s katerim se postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, začne z odločbo organa, pri katerem potekajo razgovori, „če so podani podatki, iz katerih izhaja odgovornost druge države članice Evropske unije za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“.

41

Ker ni bilo podatkov, iz katerih bi izhajala odgovornost druge države članice za obravnavo prošnje B. Fathija za mednarodno zaščito, je DAB v skladu s členom 68(1) ZUB začela „redni postopek“ vsebinskega odločanja o tej prošnji. Predložitveno sodišče v zvezi s tem ne navaja, da B. Fathi ne bi bil obveščen o začetku navedenega postopka niti da bi ta v zvezi s tem vložil kakršen koli ugovor.

42

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Uredbe Dublin III v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da nasprotuje temu, da organi države članice po vsebini obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito v smislu člena 2(d) te uredbe, ne da bi bili ti organi sprejeli izrecno odločbo, s katero je na podlagi meril iz navedene uredbe ugotovljeno, da je za tako obravnavo odgovorna ta država članica.

43

Najprej je treba poudariti, da so v tej uredbi v skladu z njenim členom 1 določeni merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. Člen 2(b) navedene uredbe za namene uporabe te uredbe „prošnjo za mednarodno zaščito“ opredeljuje kot prošnjo za mednarodno zaščito v smislu člena 2(h) Direktive 2011/95. V skladu s to direktivo prošnja za mednarodno zaščito pomeni „prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prošnjo za status begunca ali status subsidiarne zaščite“.

44

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je namen prošnje B. Fathija, državljana tretje države, ki jo je DAB zavrnila, pridobiti status begunca ali humanitarni status, ki ustreza statusu subsidiarne zaščite, določena v členih 8 in 9 ZUB. Kot je tudi generalni pravobranilec poudaril v točki 14 sklepnih predlogov, iz tega izhaja, da prošnja B. Fathija kot prošnja, ki jo je državljan tretje države vložil v Bolgariji, v skladu s členom 1 te uredbe spada na področje uporabe navedene uredbe.

45

V skladu s členom 3(1) Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katere koli od držav članic, načeloma obravnava le tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Poglavje IV navedene uredbe natančno opredeljuje okoliščine, v katerih je državo članico mogoče z odstopanjem od teh meril šteti za odgovorno za obravnavanje take prošnje.

46

Poleg tega mora država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, upoštevati postopke iz poglavja VI iste uredbe za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje te prošnje (glej v zvezi s tem sodbo z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi, C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127, točka 58).

47

Med določbami iz poglavja VI Uredbe Dublin III člen 20(1) te uredbe določa, da se postopek določanja odgovorne države članice iz te uredbe začne, „ko je v državi članici prvič vložena prošnja za mednarodno zaščito“.

48

Mehanizmi, uvedeni z Uredbo Dublin III, da bi se zbrali elementi, potrebni v okviru tega postopka, se tako uporabljajo od takrat, ko se vloži prošnja za mednarodno zaščito. Člen 4(1) te uredbe poleg tega izrecno določa, da je treba prosilca po vložitvi take prošnje med drugim obvestiti o merilih za določitev odgovorne države članice, o organizaciji osebnega razgovora in o možnosti predložitve informacij pristojnim organom (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točki 86 in 87).

49

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 20 sklepnih predlogov, v obravnavanem primeru iz predložitvenega sklepa nikakor ni razvidno, da bolgarski organi niso ugotovili svoje pristojnosti na podlagi meril iz Uredbe Dublin III, potem ko so v skladu s členom 67a ZUB ugotovili, da za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ni odgovorna druga država članica. Dvomi, ki jih predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja v predložitveni odločbi, se namreč nanašajo zgolj na to, da pristojni bolgarski organ po postopku določanja odgovorne države članice ni sprejel nobene izrecne odločbe.

50

Na vprašanje, ali se mora v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, navedeni postopek končati s sprejetjem izrecne odločbe, s katero se na podlagi meril iz navedene uredbe ugotovi odgovornost navedene države članice za tako obravnavo, je treba odgovoriti ob upoštevanju ne samo besedila člena 3(1) Uredbe Dublin III, temveč tudi okvira tega člena in splošne sistematike ureditve, v katero je ta določba umeščena, ter ciljev, ki se z njo dosegajo (sodba z dne 5. julija 2018, X, C‑213/17, EU:C:2018:538, točka 26).

51

Prvič, v zvezi z besedilom člena 3(1) Uredbe Dublin III je treba ugotoviti, da ta določba ne določa izrecno obveznosti države članice, na ozemlju katere je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, da izrecno sprejme odločbo, s katero ugotovi, da je na podlagi meril iz navedene uredbe prav ona odgovorna država, kot tudi ne oblike, v kateri bi morala biti sprejeta taka odločba.

52

Drugič, v zvezi z okvirom, v katerega je umeščena ta določba, je treba najprej poudariti, da je člen 3(1) Uredbe Dublin III del poglavja II te uredbe, ki se nanaša na splošna načela in zaščitne ukrepe pri uporabi navedene uredbe. Med temi zaščitnimi ukrepi, ki jih mora spoštovati država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, je pravica prosilca do obveščenosti, določena v členu 4 navedene uredbe. Ta pravica do obveščenosti se ne nanaša le na merila za določitev odgovorne države članice ter hierarhijo takšnih meril v različnih fazah postopka in na trajanje tega postopka, temveč tudi na to, da lahko država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, postane odgovorna v skladu s to uredbo, tudi če taka odgovornost ne izhaja iz teh meril.

53

Dalje, člen 17 Uredbe Dublin III, naslovljen „Diskrecijske klavzule“, v odstavku 1 natančneje določa, da se lahko z odstopanjem od člena 3(1) te uredbe vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz navedene uredbe, s čimer taka država članica postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da je namen te možnosti, da se vsaki državi članici omogoči, da se na podlagi političnih, humanitarnih in praktičnih preudarkov suvereno odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če na podlagi navedenih meril zanjo ni odgovorna (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2013, Halaf, C‑528/11, EU:C:2013:342, točka 37).

54

Nazadnje, del IV poglavja VI Uredbe Dublin III, naslovljen „Postopkovni zaščitni ukrepi“, določa, da se prosilca v primeru sprejetja odločbe o njegovi predaji obvesti o taki odločbi, ki mora vsebovati tudi informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih. Ta uredba pa razen zaščitnih ukrepov iz členov 4 in 5 te uredbe ne vsebuje takih posebnih postopkovnih jamstev, kadar – kot je to v postopku v glavni stvari – država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, ugotovi, da se ne opravi predaja prosilca drugi državi članici, ker ni podatkov, iz katerih bi izhajala odgovornost druge države članice za obravnavanje te prošnje, in da je država članica, ki izvede navedeni postopek določanja na podlagi meril iz navedene uredbe, odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito.

55

Tretjič, med cilji, ki se dosegajo z Uredbo Dublin III, je cilj, da se uvedejo organizacijska pravila, s katerimi se urejajo odnosi med državami članicami pri določanju odgovorne države članice, in da se, kot je razvidno iz uvodnih izjav 4 in 5 te uredbe, omogoči hitra določitev odgovorne države članice, da bi se zagotovil učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi, C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127, točka 57).

56

Glede na te elemente besedila in okvira ter teleološke preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Uredbe Dublin III v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da organi države članice po vsebini obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito v smislu člena 2(d) te uredbe, ne da bi bili ti organi sprejeli izrecno odločbo, s katero je na podlagi meril iz navedene uredbe ugotovljeno, da je za tako obravnavo odgovorna ta država članica.

57

Najprej je treba poudariti, da predložitveno sodišče navaja, da odloča o tožbi, ki jo je B. Fathi vložil zoper odločbo DAB o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito kot neutemeljene, in da je pristojno za presojo iz člena 46(3) Direktive 2013/32. Dodaja, da mora v skladu z nacionalnim pravom presoditi, ali je bil spoštovan postopek za sprejetje navedene odločbe.

58

Predložitveno sodišče v tem okviru poudarja, da iz uvodne izjave 54 Direktive 2013/32 izhaja, da bi se morala ta direktiva za prosilce, za katere se uporablja Uredba Dublin III, uporabljati „hkrati z in brez poseganja v določbe navedene uredbe“.

59

Zato se sprašuje, ali mora kot prvostopenjsko sodišče, ki odloča o tožbi zoper odločbo o zavrnitvi priznanja mednarodne zaščite, po uradni dolžnosti preveriti spoštovanje meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ki so določeni z Uredbo Dublin III.

60

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 46(3) Direktive 2013/32 v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da mora pristojno sodišče države članice v okviru tožbe, ki jo je prosilec za mednarodno zaščito vložil zoper odločbo, s katero je bilo odločeno, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ni utemeljena, po uradni dolžnosti presoditi, ali so bili merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavo navedene prošnje, kot so določeni z Uredbo Dublin III, pravilno uporabljeni.

61

Kot izhaja iz člena 46(1)(a) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 2(b) te direktive, morajo države članice zagotoviti, da ima prosilec za mednarodno zaščito pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem med drugim zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje za zaščito, ki jo pri njih vloži ta prosilec in ki se lahko razume kot prošnja za status begunca ali status subsidiarne zaščite.

62

Člen 46(3) iste direktive natančneje določa obseg pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki ga morajo imeti prosilci za mednarodno zaščito na voljo zoper odločbe o njihovih prošnjah. Tako določa, da države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 tega člena zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95.

63

Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da je treba besedilo „zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo […] zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj“, razlagati tako, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Direktive 2013/32 nacionalno pravo prilagoditi tako, da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavanega primera, saj bi mu bil sicer odvzet običajni pomen (sodba z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 110).

64

V zvezi s tem pojem „ex nunc“ opozarja na obveznost sodišča, da opravi presojo, ki po potrebi upošteva nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo. Pridevnik „podroben“ v členu 46(3) Direktive 2013/32 pa potrjuje, da mora sodišče obravnavati elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval (sodba z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točki 111 in 113).

65

Kot je Sodišče prav tako poudarilo, je treba obveznost iz člena 46(3) Direktive 2013/32 razlagati v kontekstu celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, ki je urejen s to direktivo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Sacko, C‑348/16, EU:C:2017:591, točka 42), pri čemer so pravna sredstva, ki so določena posebej v okviru uporabe Uredbe Dublin III, vsebovana v členu 27 te uredbe, kar je razvidno tudi iz uvodne izjave 19 iste uredbe.

66

Kot pa je razvidno zlasti iz uvodne izjave 12 Direktive 2013/32, je glavni cilj te direktive dalje razvijati standarde glede postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v državah članicah.

67

V uvodni izjavi 54 Direktive 2013/32 je sicer navedeno, da bi se morala ta direktiva uporabljati za prosilce, za katere se uporablja Uredba Dublin III, hkrati z in brez poseganja v določbe navedene uredbe.

68

Vendar pa iz tega ni mogoče izpeljati, da mora pristojno sodišče države članice v okviru tožbe, ki jo prosilec za mednarodno zaščito na podlagi člena 46(1) Direktive 2013/32 vloži zoper odločbo, s katero je bilo odločeno, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ni utemeljena, po uradni dolžnosti preveriti pravilno uporabo meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ki so določeni z Uredbo Dublin III.

69

Na eni strani namreč iz uvodne izjave 53 Direktive 2013/32 izrecno izhaja, da ta direktiva ne zadeva postopkov med državami članicami, ki jih ureja Uredba Dublin III.

70

Na drugi strani člen 2(d) Uredbe Dublin III določa, da v tej uredbi „obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“ zajema „kakršno koli obravnavo prošnje ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa v skladu z Direktivo [2013/32] in Direktivo [2011/95], razen postopkov določanja odgovorne države članice v skladu [z navedeno] uredbo“.

71

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 38 sklepnih predlogov, iz tega izhaja, da nacionalnemu sodišču, ki odloča o tožbi zoper odločbo, sprejeto ob koncu postopka obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljen v tej določbi, ni treba po uradni dolžnosti presoditi, ali je bil postopek določanja odgovorne države članice na podlagi Uredbe Dublin III izveden pravilno.

72

Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 46(3) Direktive 2013/32 v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da pristojnemu sodišču države članice v okviru tožbe, ki jo je prosilec za mednarodno zaščito vložil zoper odločbo, s katero je bilo odločeno, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ni utemeljena, ni treba po uradni dolžnosti presoditi, ali so bili merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavo navedene prošnje, kot so določeni z Uredbo Dublin III, pravilno uporabljeni.

73

Predložitveno sodišče v predložitveni odločbi opozarja, da se prosilec za mednarodno zaščito iz postopka v glavni stvari zgolj ima za „kristjana“, ne da bi se tudi opredelil kot član tradicionalne verske skupnosti, in da ta ni predložil niti elementov niti izjav, ki bi omogočale ugotoviti, ali in kako izvršuje svojo veroizpoved. Navaja tudi, da ni jasno, ali je za prepričanja prosilca potrebno izvajanje dejanj v javnosti in ali izjave prosilca zadostujejo, da se osebna prepričanja štejejo za veroizpoved v smislu člena 10(1)(b) Direktive 2011/95. Subjekt preganjanja pa naj bi lahko povezavo med prosilcem za mednarodno zaščito in krščansko vero vzpostavil le na podlagi javnih elementov v zvezi s to veroizpovedjo.

74

Predložitveno sodišče opozarja tudi, da člen 32(2) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 31(8)(e) te direktive omogoča, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena, kadar so izpolnjeni pogoji iz teh določb. Vendar navedeno sodišče meni, da neobstoj pojasnil glede upoštevnih okoliščin, ki bi privedel do presoje, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, ne sme biti posledica postopkovne nedejavnosti upravnega organa.

75

V obravnavanem primeru pa naj bi bili elementi, ki bi omogočali ugotoviti bistvene elemente pojma „veroizpoved“ v členu 10(1)(b) Direktive 2011/95, zajeti s pravico do varstva zasebnega življenja. Sodišče naj bi namreč izključilo možnost, da bi se v okviru prošenj za mednarodno zaščito zahteval dokaz o nekaterih vidikih zasebnega življenja. Zato naj bi bilo treba pojasniti, ali je dopustno, da se prosilca v okviru obravnave njegove prošnje zasliši o izražanju njegovih prepričanj ali o njegovem ravnanju v razmerju do veroizpovedi, na čemer temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito.

76

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s četrtim, petim in sedmim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(1)(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da mora prosilec za mednarodno zaščito, ki se v utemeljitev svoje prošnje sklicuje na tveganje preganjanja iz razlogov, ki temeljijo na veroizpovedi, v podporo svojim trditvam o svojih verskih prepričanjih podati izjave ali predložiti dokumente o vseh elementih pojma „veroizpoved“ iz te določbe.

77

V skladu s členom 10(1)(b) Direktive 2011/95 „[d]ržave članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente: […] pojem veroizpovedi zajema zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega“.

78

Sodišče je v zvezi z razlago Direktive 2004/83 že imelo priložnost poudariti, da ta določba vsebuje široko opredelitev pojma „veroizpoved“, saj združuje vse njene sestavine ne glede na to, ali so javne ali zasebne, skupinske ali posamične (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2012, Y in Z, C‑71/11 in C‑99/11, EU:C:2012:518, točka 63).

79

V zvezi s tem iz besedila te določbe, predvsem iz uporabe pojma „zlasti“, jasno izhaja, da je v opredelitvi pojma „veroizpoved“, ki jo vsebuje, le neizčrpen seznam elementov, ki lahko opredeljujejo ta pojem v okviru prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji na strahu pred preganjanjem zaradi veroizpovedi.

80

Natančneje, kot izhaja iz te opredelitve, pojem „veroizpoved“ na eni strani zajema obstoj teističnih, neteističnih in ateističnih prepričanj, s čimer je glede na splošnost uporabljenih pojmov poudarjeno, da zajema tako „tradicionalne“ veroizpovedi, kot tudi druga prepričanja, in na drugi strani sodelovanje, posamično ali v skupnosti drugih oseb, ali nesodelovanje pri verskih obredih, kar pomeni, da zgolj neobstoj pripadnosti verski skupnosti ne more biti odločilen pri presoji tega pojma.

81

Sodišče je poleg tega v zvezi s pojmom „vera“ iz člena 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki jo je treba, kot to izhaja iz uvodne izjave 16 Direktive 2011/95, prav tako upoštevati pri razlagi te direktive, poudarilo širok pomen tega pojma, ki lahko zajema tako forum internum, to je imeti prepričanja, kot tudi forum externum, to je izražanje vere v javnosti, pri čemer se lahko vera izraža v eni ali v drugi obliki (glej v tem smislu sodbi z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi, C‑426/16, EU:C:2018:335, točka 44, ter z dne 10. julija 2018, Jehovan todistajat, C‑25/17, EU:C:2018:551, točka 47 in navedena sodna praksa).

82

Glede na te elemente se od prosilca za mednarodno zaščito, ki zatrjuje tveganje preganjanja iz razlogov, povezanih z veroizpovedjo, ne more zahtevati, da v utemeljitev svojih verskih prepričanj poda izjave ali predloži dokumente o vsakem od elementov, ki so zajeti s členom 10(1)(b) Direktive 2011/95.

83

Kot generalni pravobranilec prav tako poudarja v točkah 43 in 44 sklepnih predlogov, je treba namreč dejanja, za katera obstaja tveganje, da bi jih v primeru vrnitve prosilca v njegovo izvorno državo organi te države zoper tega prosilca izvedli iz razlogov, povezanih z veroizpovedjo, presoditi glede na njihovo resnost. Ta dejanja je tako glede na to merilo mogoče opredeliti kot „preganjanje“, ne da bi bilo nujno, da posegajo v vsakega od elementov pojma veroizpovedi.

84

Vendar pa mora prosilec svoje trditve v zvezi s svojo domnevno versko spreobrnitvijo ustrezno utemeljiti, pri čemer so zgolj izjave o verskem prepričanju ali pripadnosti verski skupnosti le izhodišče za postopek presoje dejstev in okoliščin iz člena 4 Direktive 2011/95 (glej po analogiji sodbi z dne 2. decembra 2014, A in drugi, od C‑148/13 do C‑150/13, EU:C:2014:2406, točka 49, ter z dne 25. januarja 2018, F, C‑473/16, EU:C:2018:36, točka 28).

85

V zvezi s tem iz besedila člena 4(1) te direktive izhaja, da lahko države članice prosilcu naložijo dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito (glej po analogiji sodbo z dne. 2. decembra 2014, A in drugi, od C‑148/13 do C‑150/13, EU:C:2014:2406, točka 50).

86

V okviru preizkusov, ki jih v skladu s členom 4 navedene direktive izvedejo pristojni organi, se lahko – kadar nekateri vidiki izjav prosilca za mednarodno zaščito niso utemeljeni z listinskimi ali drugimi dokazi – ti vidiki upoštevajo le, če so izpolnjeni kumulativno določeni pogoji iz člena 4(5), od (a) do (e), te direktive.

87

Med temi pogoji sta med drugim to, da se ugotovi, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom, ter okoliščina, da je bila ugotovljena splošna verodostojnost prosilca (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2018, F, C‑473/16, EU:C:2018:36, točka 33). Po potrebi mora pristojni organ upoštevati tudi pojasnila, ki so bila posredovana v zvezi z neobstojem dokazov in verodostojnostjo prosilca na splošno (sodba z dne 25. januarja 2018, F, C‑473/16, EU:C:2018:36, točka 41 in navedena sodna praksa).

88

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 47 sklepnih predlogov, je treba v okviru prošenj za mednarodno zaščito, ki temeljijo na strahu pred preganjanjem iz verskih razlogov, poleg individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca med drugim upoštevati njegova prepričanja v zvezi z veroizpovedjo in okoliščine, v katerih jih je dobil, način, kako razume in doživlja svojo vero ali ateizem, njegov odnos do doktrinarnih, obrednih ali predpisanih vidikov veroizpovedi, v zvezi s katero izjavlja, da ji pripada ali da se želi od nje oddaljiti, njegovo morebitno posebno vlogo pri posredovanju svoje vere ali pa tudi povezave med verskimi, identitetnimi in etničnimi dejavniki ter dejavniki glede spola.

89

Nazadnje, glede dvomov, ki jih je imelo predložitveno sodišče v zvezi z možnostjo dokaza nekaterih vidikov, povezanih z zasebnim življenjem, v okviru prošenj za mednarodno zaščito, je treba poudariti, da je sicer Sodišče v sodbi z dne 2. decembra 2014, A in drugi (od C‑148/13 do C‑150/13, EU:C:2014:2406), ugotovilo, da morajo biti načini, kako pristojni organi preizkusijo izjave in listinske ali druge dokaze, predložene v utemeljitev takih prošenj, v skladu s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, vendar se je navedena sodba nanašala specifično na natančna zaslišanja v zvezi s spolnimi praksami prosilca, ki so še posebej del intimne sfere posameznika. Predložitveno sodišče pa z ničimer ne navaja podobnih preudarkov v okviru postopka v glavni stvari.

90

Glede na zgoraj navedeno je treba na četrto, peto in sedmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10(1)(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da prosilcu za mednarodno zaščito, ki se v utemeljitev svoje prošnje sklicuje na tveganje preganjanja iz razlogov, ki temeljijo na veroizpovedi, v podporo svojim trditvam o svojih verskih prepričanjih ni treba podati izjav ali predložiti dokumentov o vseh elementih pojma „veroizpoved“ iz te določbe. Vendar pa mora prosilec te navedbe verodostojno utemeljiti tako, da predloži elemente, ki pristojnemu organu omogočajo, da se prepriča o njihovi resničnosti.

91

Predložitveno sodišče navaja, da glede na podatke, ki so mu bili predloženi, „islamski zakon o verskem odpadništvu“ (zakon o odreku) v Iranu za spreobrnitev verske pripadnosti iranskih državljanov kot proselitizem, „sovraštvo do boga“ in „žalitev preroka“ določa smrtno kazen. Dodaja, da so bile, čeprav se taka zakonodaja ne nanaša posebej na krščansko vero, osebe, ki so se spreobrnile v krščanstvo, v Iranu obsojene na eno leto zapora in dve leti prepovedi zapustitve ozemlja. V obravnavanem primeru pa naj bi prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je vložil B. Fathi, temeljila na tem, da so ga zaradi take spreobrnitve preganjali.

92

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(1) in (2) Direktive 2011/95 razlagati tako, da lahko prepoved ravnanja v nasprotju z državno vero izvorne države prosilca za mednarodno zaščito, za katero je določena smrtna ali zaporna kazen, pomeni „dejanje preganjanja“ v smislu tega člena.

93

V skladu s členom 9(1) Direktive 2011/95, mora biti dejanje, da se šteje za „dejanje preganjanja“ v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče, da predstavlja hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoča po členu 15(2) EKČP, ali predstavljati akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način. V skladu s členom 9(2)(b) in (c) te direktive imajo lahko „dejanja preganjanja“ v smislu odstavka 1 tega člena med drugim obliko „pravni[h], upravni[h], policijski[h] in/ali sodni[h] ukrep[ov], ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način“ ter „pregon[a] ali kaz[ni], ki je nesorazmeren(-a) ali diskriminatoren(-a)“.

94

Kot je Sodišče poudarilo, iz besedila člena 9(1) navedene direktive izhaja, da mora zato, da se lahko zadevna dejanja štejejo za preganjanje, obstajati „huda kršitev“ svobode veroizpovedi, ki odločilno vpliva na zadevno osebo (sodba z dne 5. septembra 2012, Y in Z, C‑71/11 in C‑99/11, EU:C:2012:518, točka 59).

95

Ta zahteva je izpolnjena, kadar prosilcu za mednarodno zaščito zaradi uresničevanja te svobode v izvorni državi dejansko grozi zlasti preganjanje oziroma nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje s strani enega od subjektov iz člena 6 te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2012, Y in Z, C‑71/11 in C‑99/11, EU:C:2012:518, točka 67).

96

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da lahko zgolj to, da predpis, kot je zakon o verskem odpadništvu iz postopka v glavni stvari, kot sankcijo določa smrtno ali zaporno kazen, pomeni „dejanje preganjanja“ v smislu člena 9(1) Direktive 2011/95, če se taka sankcija v izvorni državi, ki je tako zakonodajo sprejela, dejansko uporablja (glej po analogiji sodbo z dne 7. novembra 2013, X in drugi, od C‑199/12 do C‑201/12, EU:C:2013:720, točka 56).

97

Taka kazen je namreč nesorazmerna oziroma diskriminatorna sankcija v smislu člena 9(2)(c) te direktive (glej po analogiji sodbo z dne 7. novembra 2013, X in drugi, od C‑199/12 do C‑201/12, EU:C:2013:720, točka 57).

98

Kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točki 61 sklepnih predlogov, morajo organi držav članic, pristojni za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, v zadevah, ki se nanašajo na kaznivost ravnanj v zvezi z uresničevanjem svobode veroizpovedi, na podlagi izjav prosilca in dokumentov, ki jih je ta morda predložil, ali katere koli informacije, ki prihaja iz zanesljivih virov, ugotoviti, ali se v izvorni državi tega prosilca smrtna ali zaporna kazen, določena s tako zakonodajo, uporablja v praksi. Ob upoštevanju teh informacij morajo torej nacionalni organi odločiti, ali je treba šteti, da prosilec dejansko ima utemeljen strah, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo preganjan (glej po analogiji sodbo z dne 7. novembra 2013, X in drugi, od C‑199/12 do C‑201/12, EU:C:2013:720, točki 59 in 60).

99

Vprašanje, ki ga je navedlo predložitveno sodišče, ali se v izvorni državi prepoved, ki se tako kaznuje, šteje za nujno za zaščito javnega reda ali za varstvo pravic in svoboščin drugih, ni upoštevno. Pristojni organ mora pri obravnavi prošnje za priznanje statusa begunca ugotoviti, ali obstaja utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Direktive 2011/95, pri čemer ni pomembno, ali je ukrep izvorne države, iz katerega izhaja tveganje preganjanja, zajet s pojmoma javnega reda oziroma pravic in svoboščin v tej državi.

100

Kar pa zadeva še člena 10 in 18 Listine, ki ju je predložitveno sodišče prav tako navedlo, zadostuje opozoriti, da iz teh določb v okviru odgovora, ki ga je treba dati na to vprašanje za predhodno odločanje, ne izhajajo posebne dodatne ugotovitve.

101

Glede na zgoraj navedeno je treba na šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(1) in (2) Direktive 2011/95 razlagati tako, da prepoved ravnanja v nasprotju z državno vero izvorne države prosilca za mednarodno zaščito, za katero je določena smrtna ali zaporna kazen, lahko pomeni „dejanje preganjanja“ v smislu tega člena, če organi te države za kršitev te prepovedi take sankcije v praksi uporabljajo, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

102

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: