1. 

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določb o državnih pomočeh iz člena 107(1) PDEU. Do spora je prišlo v postopku med Istituto nazionale della previdenza sociale (zavod za socialno varnost, Italija; v nadaljevanju: INPS) na eni strani in Azienda Napoletana Mobilità SpA (v nadaljevanju: ANM) na drugi strani v zvezi s tem, ali bi morala navedena družba INPS plačati prispevke za socialno varnost v zvezi z zaposlenimi na podlagi pogodb o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi med letoma 1997 in 2001.

2. 

ANM je družba, ki je v celoti v lasti občine Neapelj in ki opravlja storitve lokalnega mestnega prevoza v tej občini. ( 2 )

3. 

Evropska komisija je z Odločbo 2000/128/ES z dne 11. maja 1999 v zvezi s sistemi pomoči, ki jih izvaja Italija in se nanašajo na ukrepe za zaposlovanje, ( 3 ) pomoč, ki jo je ta država dodelila v obliki izravnalne olajšave pri prispevkih za socialno varnost, ki jih plačujejo delodajalci v zvezi s pogodbami o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi ter pri spremembi pogodb o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi v pogodbe za nedoločen čas, razglasila za delno nezdružljivo s skupnim trgom. ( 4 ) Na podlagi te odločbe je INPS od družbe ANM zahteval plačilo prispevkov za socialno varnost za obdobje od leta 1997 do leta 2001, da bi izterjal zneske navedenih olajšav. V postopku v glavni stvari je želela družba ANM med drugim dokazati, da ji teh zneskov ni treba plačati.

4. 

Vprašanje, na katero mora zdaj odgovoriti Sodišče, je, ali se Odločba 2000/128 uporablja v zvezi z družbo, kakršna je družba ANM. Navsezadnje ta družba opravlja storitve lokalnega javnega prevoza „v sistemu, ki zaradi izključnosti opravljane storitve pretežno ne deluje po načelu konkurence“. ( 5 ) Najpomembnejše vprašanje je, ali je prizadeta trgovina med državami članicami in ali se oziroma bi se lahko izkrivljala konkurenca, kot se to zahteva s členom 107(1) PDEU.

5.

Členi od 1 do 3 Odločbe 2000/128 določajo:

„Člen 1

1.   Pomoči, ki jih je Italija nezakonito odobrila od novembra 1995 za zaposlovanje s pogodbami o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi, ki jih določajo zakoni 863/84, 407/90, 169/91 in 451/94, so združljive s skupnim trgom in Sporazumom EGP, če se nanašajo na:

2.   Pomoči, v zvezi s pogodbami o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi, ki ne izpolnjujejo pogojev iz odstavka 1, niso združljive s skupnim trgom.

Člen 2

1.   Pomoči, ki jih je Italija dodelila na podlagi člena 15 zakona 196/97 z namenom spremembe pogodb o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi v pogodbe za nedoločen čas, so združljive s skupnim trgom in Sporazumom EGP, če je pogoj glede neto ustvarjenih delovnih mest, kot je opredeljen v smernicah Skupnosti o državni pomoči za zaposlovanje, izpolnjen.

Število zaposlenih v podjetju se izračuna tako, da se ne upošteva delovnih mest, za katera se pogodbe spremenijo, in delovnih mest, ustvarjenih s pogodbami za določen čas oziroma tistih delovnih mest, ki ne zagotavljajo stabilne zaposlitve.

2.   Pomoči z namenom spremembe pogodb o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi v pogodbe za nedoločen čas, ki ne izpolnjujejo pogoja iz odstavka 1, niso združljive s skupnim trgom.

Člen 3

Italija sprejme vse potrebne ukrepe, da ji prejemniki vrnejo pomoči, ki ne izpolnjujejo pogojev iz členov 1 in 2 in ki so bile že nezakonito dodeljene.

Vračilo se izvede v skladu z postopki po italijanskem pravu. Zneski, ki jih je treba vrniti se obrestujejo od dneva, ko so bile pomoči izplačane do dneva dejanskega vračila. Obresti se izračunajo na podlagi referenčne stopnje, ki se uporablja za izračun ekvivalenta dotacije v okviru regionalnih pomoči.“

6.

Družba ANM je med novembrom 1995 in majem 2001 ( 6 ) za namene poklicnega usposabljanja zaposlila osebje, ki ga je nato vključila v družbo. Te zaposlitve so bile izvedene v obliki pogodb o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi v smislu italijanskega zakona 863/1984, kakor je bil spremenjen z italijanskimi zakoni 407/1990, 169/1991 in 451/1994. Zatem je družba ANM nekatere pogodbe o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi spremenila v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas v skladu z italijanskim zakonom 451/1994.

7.

Z zadevnimi nacionalnimi določbami je bilo določeno popolno izvzetje iz dajatev za socialno varnost za dveletno obdobje usposabljanja za družbe, ki so delovale na področjih, na katerih je bila stopnja brezposelnosti višja od državnega povprečja. To izvzetje je bilo podaljšano za eno leto, če so bile pogodbe o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi spremenjene v pogodbe za nedoločen čas. Družbi ANM sta bili za zadevne pogodbe o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi ter njihovo poznejšo spremembo odobreni ti izvzetji.

8.

Komisija je z Odločbo 2000/128 to nacionalno ureditev razglasila za delno nezdružljivo s prepovedjo, določeno v členu 107(1) PDEU.

9.

INPS je kot organ, pooblaščen za uveljavitev Odločbe 2000/128, družbi ANM poslal dva plačilna naloga, in sicer enega za 7.429.436,76 EUR v zvezi s pogodbami o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi za obdobje od leta 1997 do leta 2001, drugega pa za 2.266.014,05 EUR v zvezi s poznejšo spremembo takih pogodb, ki se je nanašal na obdobje od leta 1999 do leta 2001.

10.

Družba ANM je v zvezi z odločitvijo INPS, da izterja navedena zneska, vložila tožbo pri Tribunale di Napoli (sodišče v Neaplju, Italija). To sodišče je njeni tožbi ugodilo z obrazložitvijo, da Odločba 2000/128 nima neposrednega učinka, ker ni dovolj natančna in brezpogojna.

11.

INPS je vložil pritožbo pri Corte d’Appello di Napoli (višje sodišče v Neaplju, Italija), ki je potrdilo sodbo Tribunale di Napoli (sodišče v Neaplju, Italija), vendar je svojo odločitev utemeljilo z drugimi razlogi. Corte d’Appello di Napoli (višje sodišče v Neaplju, Italija) je menilo, da je Odločba 2000/128 del italijanskega pravnega reda, vendar se za obravnavano zadevo ne uporablja, saj izravnalna olajšava pri prispevkih za socialno varnost, priznana družbi ANM, ni prizadela trgovine med državami članicami in ni mogla izkrivljati konkurence, ker navedena družba storitev lokalnega javnega prevoza ni opravljala po načelu konkurence.

12.

INPS je zoper sodbo Corte d’Appello di Napoli (višje sodišče v Neaplju, Italija) vložil kasacijsko pritožbo pri Corte suprema di cassazione, Sezione Lavoro (vrhovno kasacijsko sodišče, senat za delovne spore, Italija), ki je Sodišču predložilo to vprašanje:

„Ali se [Odločba 2000/128] uporablja tudi za tiste delodajalce, ki opravljajo dejavnost lokalnega javnega prevoza – v sistemu, ki zaradi izključnosti opravljane storitve pretežno ne deluje po načelu konkurence – in ki so od začetka veljavnosti zakona št. 407 iz leta 1990 prejemali izravnalne olajšave po sklenitvi pogodb o usposabljanju in zaposlitvi, pri čemer se obravnavani primer nanaša na obdobje od [maja] 1997 do maja 2001?“

13.

Pisna stališča so predložili INPS, družba ANM, italijanska vlada in Komisija.

14.

Ob koncu pisnega dela postopka je Sodišče presodilo, da je treba v skladu s členom 101 Poslovnika Sodišča od predložitvenega sodišča zahtevati podrobnejše podatke o treh točkah. Ta zahteva je bila predložitvenemu sodišču poslana 13. decembra 2018. Po več odobrenih podaljšanjih za odgovor je predložitveno sodišče 13. marca 2019 v sodnem tajništvu Sodišča predložilo odgovor na to zahtevo.

15.

Predložitveno sodišče je bilo pozvano, naj najprej pojasni besedno zvezo „sistem, ki zaradi izključnosti opravljane storitve pretežno ne deluje po načelu konkurence“, uporabljeno v vprašanju za predhodno odločanje. Zlasti je bilo pozvano, naj pojasni, ali s tem napotuje na neposredno zadolžitev družbe ANM za opravljanje zadevnih storitev lokalnega prevoza in ali bi lahko občina Neapelj za opravljanje teh storitev zakonito zadolžila druge ponudnike. Drugič, predložitveno sodišče je bilo pozvano, naj navede, ali je bil italijanski trg lokalnega javnega prevoza v času dejanskega stanja v celoti ali delno odprt za konkurenco in – če je bil – v kolikšnem obsegu. Tretjič, to sodišče je bilo še pozvano, naj navede vse dejavnosti, ki jih je v času dejanskega stanja opravljala družba ANM.

16.

Poleg tega je Sodišče v skladu s členom 61 svojega poslovnika stranke pozvalo, naj na obravnavi zavzamejo stališče do odgovora predložitvenega sodišča na zahtevo za podrobnejše podatke ter naj svoje ustne navedbe osredotočijo na zadevne tri vidike in na to, kako bi lahko odgovor glede teh vidikov morda vplival na predloženo vprašanje za predhodno odločanje.

17.

INPS, družba ANM, italijanska vlada in Komisija so na obravnavi 3. aprila 2019 predstavili stališča.

18.

Opozoriti je treba, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za to, da se nacionalni ukrep opredeli kot „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v nadaljevanju. Prvič, intervencija mora biti državna ali iz državnih sredstev. Drugič, ta intervencija mora biti taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, z njo mora biti prejemniku podeljena selektivna prednost. Četrtič, biti mora taka, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco. ( 7 )

19.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na drugo in četrto merilo, izoblikovani v členu 107(1) PDEU. ( 8 )

20.

Naj uvodoma pripomnim, da v spisu, ki je bil predložen Sodišču, ni nikjer navedeno, da so bila izvzetja iz prispevkov za socialno varnost, priznana družbi ANM, nadomestilo za izvajanje javne službe ali storitve splošnega gospodarskega pomena, kar mora preveriti nacionalno sodišče. ( 9 )Državni ukrep ni zajet s členom 107(1) PDEU, ( 10 )če ga je treba šteti za nadomestilo za storitev, ki jo upravičena podjetja opravijo zaradi izpolnitve obveznosti javne službe, tako da ta podjetja dejansko ne pridobijo finančne koristi in zaradi tega ukrepa tako ne pridobijo ugodnejšega konkurenčnega položaja glede na konkurenčna podjetja. Da v konkretnem primeru takega nadomestila ne bi bilo treba šteti za državno pomoč, morajo biti izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah od 88 do 93 sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark (C‑280/00, EU:C:2003:415). ( 11 )

21.

Pomoč, na katero se nanaša Odločba 2000/128, je bila shema ali program, ki se je uporabljal(a) za številne sektorje in regije, ne pa za konkreten subjekt. Italija je morala v skladu s členom 3 te odločbe sprejeti vse potrebne ukrepe za to, da ji prejemniki vrnejo nezakonito pomoč.

22.

V primeru programa pomoči se Komisija lahko omeji na preučitev značilnosti spornega programa, da v obrazložitvi odločbe presodi, ali zaradi podrobnih pravil, ki so predvidena s tem programom, ta daje občutno prednost prejemnikom glede na njihove konkurente in daje ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami. Tako Komisija v odločbi, ki se nanaša na tak program, ni dolžna opraviti preučitve pomoči, ki je bila na podlagi tega programa dodeljena v vsakem posameznem primeru. Šele ob vračilu pomoči je treba preveriti posamezen položaj vsakega zadevnega podjetja. ( 12 ) V zvezi s tem je naloga države članice, da preuči posamezen položaj vsakega podjetja, na katerega se nanaša tak postopek vračila. ( 13 )

23.

Komisija je v točkah obrazložitve od 64 do 66 in 98 Odločbe 2000/128 ugotovila, da zadevna pomoč izkrivlja konkurenco in prizadene trgovino med državami članicami ali da bi to lahko povzročila, „če upravičena podjetja izvažajo del svojih proizvodov v druge države članice; podobno tudi če taka podjetja ne izvažajo, se daje prednost nacionalni proizvodnji, ker pomoč zmanjša možnost podjetij s sedežem v drugih državah članicah, da izvažajo svoje proizvode na italijanski trg“. ( 14 )

24.

Vendar pa morajo pred pričetkom izterjave prednosti nacionalni organi v vsakem posamičnem primeru preveriti, ali se je z dodeljeno prednostjo, kar zadeva upravičenca do pomoči, lahko izkrivljala konkurenca in prizadela trgovina znotraj Unije. Ta dodatna preveritev je nujna za opredelitev posamičnih prejetih prednosti kot državnih pomoči. ( 15 )

25.

V obravnavanih okoliščinah se je torej vprašanje, ali je bila prizadeta trgovina med državami članicami in ali je bila s to konkretno dodelitvijo izkrivljena konkurenca, postavilo, ko je INPS želel izterjati pomoč, dodeljeno konkretnemu upravičencu, kot je družba ANM, in takrat je bilo mogoče pred nacionalnimi sodišči izpodbijati odločbo, s katero je bil ugotovljen tak učinek. ( 16 )

26.

Odgovor na vprašanje, predloženo Sodišču, je mogoče po mojem mnenju vsaj na prvi pogled najti v ustaljeni sodni praksi Sodišča. Ta načela so bila nazadnje potrjena in uporabljena na področju lokalnega mestnega prevoza v sodbi z dne 14. januarja 2015, Eventech (C‑518/13, EU:C:2015:9). Ta zadeva se je nanašala na prakso Transport for London, v skladu s katero je londonskim taksijem (Black Cabs) dovoljeno, da vozijo po pasovih za avtobuse na javnih cestah, ko na teh pasovih veljajo omejitve, vozilom za najem z voznikom (minicabs) pa je to prepovedano, razen v primeru pobiranja ali odlaganja potnikov, ki so tako vozilo naročili vnaprej.

27.

V točkah od 65 do 69 te sodbe je Sodišče ugotovilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pri opredelitvi nacionalnega ukrepa kot državne pomoči ni treba ugotavljati stvarnega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali ta pomoč lahko prizadene to trgovino in izkrivi konkurenco. ( 17 ) Zlasti kadar pomoč države članice okrepi položaj enega podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini znotraj Unije, se šteje, da pomoč prizadene to trgovino. V zvezi s tem ni potrebno, da je podjetje, ki je prejemnik pomoči, samo udeleženo v trgovini znotraj Unije. Kadar namreč država članica dodeli pomoč podjetju, lahko s tem ohrani ali poveča njegovo notranjo dejavnost, s tem pa se zmanjšajo možnosti podjetij s sedežem v drugih državah članicah, da vstopijo na trg te države članice. Poleg tega v skladu s sodno prakso Sodišča ne obstaja predhodno določen prag ali odstotek, pod katerim bi se lahko štelo, da trgovina med državami članicami ni prizadeta. Niti sorazmerno majhen obseg pomoči niti sorazmerna majhnost upravičenega podjetja namreč ne izključujeta možnosti, da je lahko prizadeta trgovina med državami članicami. Zato pogoj, v skladu s katerim mora biti pomoč taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami, ni odvisen od lokalne ali regionalne narave opravljenih prevoznih storitev ali obsega zadevnega področja dejavnosti. ( 18 )

28.

Sodišče je presodilo, da ni mogoče izključiti, da politika pasov za avtobuse lahko zmanjša privlačnost opravljanja storitev vozil za najem z voznikom v Londonu in tako zmanjša možnosti podjetij s sedežem v drugih državah članicah, da vstopijo na trg te države članice. ( 19 )

29.

Kar zadeva pogoj izkrivljanja konkurence, pomoči, ki naj bi podjetje razbremenile stroškov, ki jih sicer nosi v okviru izvajanja tekočih poslov ali svojih običajnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence. ( 20 )

30.

Iz zgoraj navedene sodne prakse je jasno razvidno, da je prag za ugotovitev, da lahko državni ukrep prizadene trgovino in izkrivlja konkurenco, nizek. ( 21 ) To velja ob upoštevanju pridržka, da zadevna državna pomoč ni de minimis; v zadnjenavedenem primeru se šteje, da pomoč ne prizadene trgovine med državami članicami in ne izkrivlja oziroma ne bi lahko izkrivljala konkurence. ( 22 ) Ker je bila vrednost, ki jo je družba ANM prejela v obliki državnega ukrepa iz postopka v glavni stvari, približno 10 milijonov EUR in ji je bila dodeljena v petletnem obdobju, je torej načeloma ni bilo mogoče obravnavati kot de minimis, in sicer ne glede na to, katera pravila Unije za državne pomoči de minimis bi se lahko ratione temporis uporabljala. ( 23 )

31.

Torej menim, da trditve družbe ANM, da se zanjo – ker je bila ustanovljena izrecno za namene opravljanja storitev javnega prevoza v občini Neapelj – zaradi lokalnosti zadevnih storitev Odločba 2000/128 ne uporablja, načeloma ni mogoče sprejeti.

32.

Da pa bi se lahko v postopku v glavni stvari uporabilo drugo in četrto merilo iz člena 107(1) PDEU, mora v okviru postopka v glavni stvari INPS nujno dokazati, da družba ANM konkurira z drugimi podjetji na trgih, ki niso de jure ( 24 ) zaprti za konkurenco.

33.

Če je bil trg zagotavljanja storitev prevoza v občini Neapelj v času dejanskega stanja potencialno odprt za določeno stopnjo konkurence ( 25 ) in tako zanj ni veljal pravni monopol ali če je bila družba ANM dejavna še na drugih trgih, odprtih za določeno stopnjo konkurence, je po mojem mnenju verjetno, da je zadevni državni ukrep kljub lokalnosti storitev prevoza, ki so se zagotavljale in so bile omejene na občino Neapelj, lahko izkrivljal konkurenco in prizadel trgovino med državami članicami.

34.

Menim, da je zaradi jasnosti pomembno opredeliti koncept „pravnega monopola“ v obravnavanem kontekstu. V zvezi s tem po mojem mnenju ni mogoče izboljšati opredelitve iz opombe 272 Obvestila Komisije o pojmu državne pomoči po členu 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C/2016/2946), ( 26 ) v kateri je navedeno, da „[p]ravni monopol obstaja, kadar je opravljanje posamezne storitve z zakonom ali regulativnimi ukrepi rezervirano za izključnega ponudnika, poleg tega pa obstaja jasna prepoved za vse druge izvajalce, da bi lahko opravljali takšno storitev (niti da bi zadostili morebitnemu preostalemu povpraševanju nekaterih skupin strank). Po drugi strani pa zgolj dejstvo, da je zagotavljanje javnih služb zaupano posameznemu podjetju, še ne pomeni, da to podjetje uživa pravni monopol.“ Poleg tega mora biti pravni monopol, ki ga določa zakon, seveda skladen s pravom Unije, zlasti s pravili o javnem naročanju.

35.

V takih okoliščinah – ter ob upoštevanju sodb z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415, točka 78), ter z dne 14. januarja 2015, Eventech (C‑518/13, EU:C:2015:9, točke od 66 do 70) – če je bil trg zagotavljanja storitev prevoza v občini Neapelj v času dejanskega stanja de jure odprt za določeno stopnjo konkurence in torej zanj ni veljal pravni monopol, ni nerealistično predpostaviti, da je bilo lahko zagotavljanje storitev prevoza s strani subjekta, kot je družba ANM, zaradi zadevnega državnega ukrepa ohranjeno ali povečano, s čimer bi se možnosti podjetij s sedežem v drugih državah članicah za opravljanje storitev prevoza v tej občini zmanjšale. Dalje, tudi če je bil trg opravljanja storitev prevoza v občini Neapelj v času dejanskega stanja de jure zaprt za konkurenco, ( 27 ) bi lahko zadevni državni ukrep – če dejavnosti družbe ANM kljub temu niso bile omejene le na to konkretno storitev in ta geografski trg – olajšal širitev te družbe na druge trge, odprte za konkurenco, ( 28 ) razen če je bila kakršna koli možnost navzkrižnega subvencioniranja med trgom, na katerem je družba ANM morda uživala pravni monopol, in katerim koli drugim trgom ali trgi, na katerih je morda delovala, učinkovito in pregledno izključena z ločenim knjigovodstvom za različne dejavnosti. ( 29 )

36.

Torej sta ključni vprašanji, ki ju mora obravnavati predložitveno sodišče, prvič, ali je bil zadevni trg v upoštevnem obdobju de jure odprt za določeno stopnjo konkurence, ter drugič, ali je družba ANM v tem obdobju delovala še na drugih trgih (geografskih trgih in/ali trgih proizvodov/storitev), odprtih za določeno stopnjo konkurence, in – če je – ali je bila izključena vsakršna možnost navzkrižnega subvencioniranja.

37.

Kar zadeva prvo vprašanje, je predložitveno sodišče v odgovoru na zahtevo za podrobnejše podatke, ki mu jo je poslalo Sodišče, navedlo, da se v skladu z navedbami družbe ANM v zvezi s tem besedna zveza „sistem, ki zaradi izključnosti opravljane storitve pretežno ne deluje po načelu konkurence“, nanaša na dejstvo, da v praksi na zadevnem trgu ni bilo nikakršnih konkurenčnih pogojev, saj se za celotno mrežo storitev mestnega prevoza v občini Neapelj ni uporabljal konkurenčen postopek javnega naročanja, ( 30 ) ampak je bilo naročilo oddano neposredno. Družba ANM je navedla, da je bila zadevna neposredna oddaja naročila v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom. ( 31 ) Potrdila je, da ima izključno pravico v zvezi z vsemi storitvami linijskega prevoza na zadevnem ozemlju, tako da ne obstaja nobena tej podobna storitev in te storitve ni mogoče zamenjati s podobno storitvijo.

38.

Menim, da zgolj dejstvo, da je bila zadevna neposredna oddaja naročila v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom o javnem naročanju, še ne izključuje tega, da je bila morda izkrivljena potencialna konkurenca ali da bi bila lahko prizadeta trgovina med državami članicami. Namesto tega je treba obravnavati vprašanje, ali je družba ANM uživala pravni monopol v zvezi z upravljanjem mestnega prevoza v občini Neapelj ali pa je bilo mogoče na podlagi nacionalnega prava zadevno koncesijo – ali njen del – podeliti drugemu subjektu, med drugim prek konkurenčnega postopka javnega naročanja. Če je obstajala možnost uporabe konkurenčnega postopka javnega naročanja, ( 32 ) potem bi na zadevnem trgu lahko obstajalo nekaj konkurence in bi lahko že sama neposredna podelitev pripomogla k izkrivljanju potencialne konkurence ali bi to izkrivljanje zaostrila oziroma bi lahko prizadela trgovino med državami članicami. ( 33 )

39.

Na obravnavi pred Sodiščem, ki je potekala 3. aprila 2019, so se stališča družbe ANM in preostalih strank, kar zadeva resnično področje uporabe in pomen italijanskega prava v zvezi s tem, zlasti člena 18 zakonske uredbe št. 422/1997, precej razhajala. Sodišče ni pristojno za razlago nacionalnega prava. Torej na podlagi stališč INPS, družbe ANM, italijanske vlade in Komisije na obravnavi 3. aprila 2019 menim, da mora predložitveno sodišče preveriti ne le, ali so člen 18 zakonske uredbe št. 422/1997 in/ali druge določbe nacionalnega prava omogočali neposredno podelitev zadevne koncesije družbi ANM, ampak tudi, ali je bila z njimi taka podelitev dejansko odrejena. Po bežnem branju člena 18(2) zakonske uredbe št. 422/1997 se zdi verjetno ( 34 ), da je bila v času dejanskega stanja na zadevnem trgu morda mogoča določena stopnja konkurence. ( 35 ) Namen tega je ugotovitev, ali je imela družba ANM na upoštevnem trgu pravni monopol.

40.

Kar zadeva drugo vprašanje, je družba ANM v pisnih stališčih potrdila, da v upoštevnem obdobju ni delovala zunaj pokrajine ( 36 ) Neapelj. Ta družba je še navedla, da je v skladu s svojim statutom (ki je veljal od 27. junija 1995 do leta 2001) delovala le v občini Neapelj. Poleg tega je še trdila, da v skladu z nacionalno sodno prakso ne bi mogla delovati zunaj pokrajine Neapelj. Naj kljub temu pripomnim, da bi družba ANM v skladu s členom 3(2) in (3) svojega statuta z dne 6. aprila 1992 v nekaterih okoliščinah lahko delovala zunaj te občine.

41.

Družba ANM še trdi, da se do 1. januarja 2013, ko se je združila z drugo družbo (Napolipark), ki upravlja objekte za parkiranje avtomobilov, poleg upravljanja sistema mestnega javnega prevoza ni ukvarjala z nobeno drugo dejavnostjo. Ob upoštevanju zadevnega datuma in tega, da je od dodelitve državne pomoči preteklo precej časa, menim, da ta dejavnost s časovnega vidika ni pomembna za presojo dejanskega ali potencialnega vpliva zadevnega ukrepa na konkurenco ali trgovino med državami članicami. Naj kljub temu pripomnim, da v skladu s členom 4 contratto di servizio (pogodba o opravljanju storitev) z dne 27. junija 1997, ki sta jo sklenili občina Neapelj in družba ANM, predmet koncesije ni bil zgolj upravljanje mestnega prevoza, ampak je vključeval tudi upravljanje parkirišč.

42.

Ob upoštevanju navedenih preudarkov mora predložitveno sodišče torej preveriti, ali je družba ANM v upoštevnem obdobju delovala zunaj občine Neapelj oziroma na drugem trgu proizvodov/storitev in – če je tako – ali je bila izključena kakršna koli možnost navzkrižnega subvencioniranja.

43.

V skladu z navedenim predlagam, naj se na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Corte suprema di cassazione, Sezione Lavoro (vrhovno kasacijsko sodišče, senat za delovne spore, Italija), odgovori:

Odločba 2000/128/ES z dne 11. maja 1999 v zvezi s sistemi pomoči, ki jih izvaja Italija in se nanašajo na ukrepe za zaposlovanje se uporablja za delodajalca, kot je družba Azienda Napoletana Mobilità SpA, ki je opravljala storitve lokalnega javnega prevoza in je bila od maja 1997 do maja 2001 upravičena do izravnalnih olajšav pri prispevkih za socialno varnost, potem ko je sklenila pogodbe o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi po začetku veljavnosti zakona št. 407 iz leta 1990, razen če je ta družba uživala pravni monopol, na podlagi katerega je bilo v skladu s pravom Unije opravljanje teh storitev z zakonom ali regulativnimi ukrepi rezervirano za izključnega ponudnika, pri čemer so bili vsi drugi izvajalci izključeni, ter če ni delovala na nobenem drugem geografskem trgu ali trgu proizvodov/storitev.