z dne 25. januarja 2018 ( *1 )
„Predhodno odločanje – Uredba (EU) št. 604/2013 – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države – Načini in roki, določeni za predložitev zahteve za ponovni sprejem – Nezakonita vrnitev državljana tretje države v državo članico, ki je izvedla predajo – Člen 24 – Postopek za ponovni sprejem – Člen 27 – Pravno sredstvo – Obseg sodnega nadzora – Okoliščine, nastale po predaji“
V zadevi C‑360/16,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 27. aprila 2016, ki je na Sodišče prispela 29. junija 2016, v postopku
Bundesrepublik Deutschland
proti
Azizu Hasanu
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi L. Bay Larsen (poročevalec), predsednik senata, J. Malenovský, M. Safjan, D. Šváby in M. Vilaras, sodniki,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– |
za A. Hasana W. Karczewski, odvetnik, |
– |
za poljsko vlado B. Majczyna, agent, |
– |
za švicarsko vlado U. Bucher, agent, |
– |
za Evropsko komisijo G. Wils in M. Condou-Durande, agenta, |
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 7. septembra 2017
izreka naslednjo
Sodbo
1 |
Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 18, 23 in 24 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31, v nadaljevanju: Uredba Dublin III). |
2 |
Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija) in Azizom Hasanom, sirskim državljanom, v zvezi z odločbo Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce, Nemčija, v nadaljevanju: urad), s katero je bila zavrnjena prošnja za azil, ki jo je vložil A. Hasan, in odrejena njegova predaja v Italijo. |
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2013/32/EU
3 |
Člen 6(1) in (2) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60) določa: „1. Ko prosilec poda prošnjo za mednarodno zaščito pri organu, ki je po nacionalnem pravu pristojno za evidentiranje takšnih prošenj, se prošnja evidentira najpozneje tri delovne dni potem, ko je prošnja podana. Če se prošnja za mednarodno zaščito poda pri drugih organih, za katere je verjetno, da bodo prejeli takšne prošnje, vendar po nacionalnem pravu niso pristojni za evidentiranje, države članice zagotovijo, da se prošnja evidentira najpozneje šest dni potem, ko je prošnja podana. […] 2. Države članice zagotovijo, da ima oseba, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času. […]“ |
Uredba Dublin III
4 |
V uvodnih izjavah 4, 5 in 19 Uredbe Dublin III je navedeno:
[…]
|
5 |
Člen 3(1) in (2) te uredbe določa: „1. Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. 2. Kadar na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. […]“ |
6 |
Člen 18(1) navedene uredbe določa: „Odgovorna država članica po tej uredbi, je zavezana, da: […]
|
7 |
Člen 19(2) te uredbe določa: „Obveznosti iz člena 18(1) prenehajo, kadar lahko odgovorna država članica ob zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem prosilca […] ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, razen če zadevna oseba poseduje veljavni dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država članica. Prošnja, vložena po obdobju odsotnosti iz prvega pododstavka, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice.“ |
8 |
Člen 23, od (1) do (3), Uredbe Dublin III določa: „1. Kadar država članica, v kateri je oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) za obravnavanje prošnje pristojna druga država članica, lahko zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica. 2. Zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe se poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac […] Če zahteva za ponovni sprejem temelji na dokazih, ki niso pridobljeni iz sistema Eurodac, se državi članici, na katero je zahteva naslovljena, pošlje v treh mesecih od datuma, ko je bila v smislu člena 20(2) vložena prošnja za mednarodno zaščito. 3. Kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz odstavka 2, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja.“ |
9 |
Člen 24, od (1) do (3), te uredbe določa: „1. Kadar država članica, na ozemlju katere oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) prebiva brez dokumenta za prebivanje in v kateri ni bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko zahteva, da zadevno osebo ponovno sprejme ta druga država članica. 2. Kadar se država članica, na ozemlju katere oseba prebiva brez dokumenta za prebivanje, odloči, da bo […] podatke iskala v sistemu Eurodac, se z odstopanjem od člena 6(2) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav [(UL 2008, L 348, str. 98)] zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe iz člena 18(1)(b) ali (c) te uredbe ali osebe iz člena 18(1)(d), katere prošnja za mednarodno zaščito ni bila zavrnjena z dokončno odločitvijo, poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac […] Če zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe temelji na dokazih, ki niso pridobljeni iz sistema Eurodac, se državi članici, na katero je zahteva naslovljena, pošlje v treh mesecih od datuma, ko država članica ugotovi, da bi lahko bila za zadevno osebo odgovorna druga država članica. 3. Kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz odstavka 2, država članica, na ozemlju katere zadevna oseba prebiva brez dokumenta za prebivanje, tej osebi omogoči vložitev nove prošnje.“ |
10 |
Člen 25 navedene uredbe določa pravila za odgovor na zahtevo za ponovni sprejem. |
11 |
Člen 26(1) te uredbe določa: „Kadar se država članica, na katero je naslovljena zahteva, strinja, da bo sprejela ali ponovno sprejela prosilca ali drugo osebo iz člena 18(1)(c) ali (d), država članica, ki daje zahtevo, uradno obvesti zadevno osebo o odločitvi o njeni predaji v odgovorno državo članico in kjer je ustrezno, o odločitvi, da njene prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala. […]“ |
12 |
Člen 27(1) in (3) Uredbe Dublin III določa: „1. Prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem. […] 3. Za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice v svojem nacionalnem pravu določijo:
|
13 |
Člen 29, od (1) do (3), iste uredbe tako določa: „1. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. […] 2. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. 3. Če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.“ |
Nemško pravo
14 |
Člen 77 Asylgesetz (zakon o azilu) v različici, objavljeni 2. septembra 2008 (BGBl. 2008 I, str. 1798), določa: „V zadevah iz tega zakona se sodišče opira na dejanski in pravni položaj, ki obstaja v času zadnje obravnave; če pred izdajo odločbe ni bilo obravnave, je odločilni trenutek tisti, ko se odločba izda […]“ |
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
15 |
A. Hasan je 29. oktobra 2014 vložil prošnjo za azil v Nemčiji. |
16 |
Ker je bilo z iskanjem v sistemu Eurodac ugotovljeno, da je zadevna oseba 4. septembra 2014 že zaprosila za mednarodno zaščito v Italiji, je urad 11. novembra 2014 italijanske organe zaprosil, naj ponovno sprejmejo A. Hasana na podlagi Uredbe Dublin III. |
17 |
Italijanski organi na to zahtevo za ponovni sprejem niso odgovorili. |
18 |
Urad je z odločbo z dne 30. januarja 2015 prošnjo za azil, ki jo je vložil A. Hasan, zavrgel kot nedopustno na podlagi dejstva, da je Italijanska republika odgovorna država članica za obravnavanje te prošnje in odredil njegovo predajo v Italijo. |
19 |
A. Hasan je to odločbo urada izpodbijal pred Verwaltungsgericht Trier (upravno sodišče v Trierju, Nemčija), tožbi pa je tudi dodal predlog za priznanje odložilnega učinka. To sodišče je ta predlog za priznanje odložilnega učinka 12. marca 2015 zavrnilo, nato pa 30. junija 2015 tudi tožbo v celoti. |
20 |
A. Hasan je bil 3. avgusta 2015 predan v Italijo. Istega meseca pa se je nezakonito vrnil v Nemčijo. |
21 |
A. Hasan je zoper odločbo Verwaltungsgericht Trier (upravno sodišče v Trierju) vložil pritožbo. Tej pritožbi je bilo 3. novembra 2015 ugodeno z odločbo Oberverwaltungsgericht Rheinland-Pfalz (višje upravno sodišče v deželi Porenje - Pfalška, Nemčija). To sodišče je med drugim menilo, da je do predaje A. Hasana v Italijo prišlo po izteku roka šestih mesecev, ki je določen v členu 29(1) Uredbe Dublin III, in da je bila zato Zvezna republika Nemčija odslej odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, ki jo je vložila zadevna oseba. |
22 |
Zvezna republika Nemčija je pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) zoper to odločbo Oberverwaltungsgericht Rheinland-Pfalz (všje upravno sodišče v deželi Porenje - Pfalška) vložila revizijo. |
23 |
Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) meni, da je analiza pritožbenega sodišča napačna, saj je bila na podlagi pravilnega izračuna roka iz člena 29(1) Uredbe Dublin III predaja A. Hasana v Italijo izvedena pred iztekom tega roka. |
24 |
Vendar Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) meni, da prvotna odgovornost Italijanske republike za obravnavanje prošnje za azil A. Hasana ne more biti dokončno ugotovljena, ker ni izključeno, da je treba to odgovornost zavrniti na podlagi člena 3(2) te uredbe zaradi morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v smislu te določbe v azilnem postopku in pogojih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici. |
25 |
Ob tem to sodišče poudarja, da ne bi bilo treba odgovoriti na to vprašanje, če je bila zaradi nezakonite vrnitve A. Hasana v Nemčijo, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za azil že prenesena na Zvezno republiko Nemčijo na dan sprejetja odločbe pritožbenega sodišča ali če bi bil postopek za ponovni sprejem na ta dan še možen. |
26 |
V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
|
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje, točka (a)
27 |
Najprej je treba poudariti, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da mora sodišče, ki odloča o tožbi zoper odločbo o predaji, na podlagi nacionalnih postopkovnih pravil, ki se uporabljajo v zvezi z azilom, načeloma odločiti glede na dejanski položaj, ki obstaja v času zadnje obravnave pred tem sodiščem ali, če ni obravnave, v trenutku, ko navedeno sodišče odloči o tej tožbi. |
28 |
V teh okoliščinah je treba šteti, da se predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, točka (a), v bistvu sprašuje, ali je treba člen 27(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da mora sodni nadzor nad odločbo o predaji temeljiti na dejanskem položaju, ki obstaja v času zadnje obravnave pred sodiščem, ki odloča, ali če obravnave ni, v času, ko to sodišče odloči o tožbi. |
29 |
Člen 27(1) Uredbe Dublin III določa, da ima prosilec za mednarodno zaščito pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali v obliki ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem. |
30 |
Obseg pravnega sredstva, ki je na voljo prosilcu za mednarodno zaščito zoper odločbo o predaji, ki je bila sprejeta v zvezi z njim, je pojasnjen v uvodni izjavi 19 te uredbe, v kateri je navedeno, da bi moralo učinkovito pravno sredstvo, ki je z navedeno uredbo uvedeno zoper odločbo o predaji, da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, na eni strani obsegati preučitev uporabe te uredbe ter na drugi preučitev pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je prosilec predan (sodbi z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točka 43, in z dne 25. oktobra 2017, Shiri, C‑201/16, EU:C:2017:805, točka 37). |
31 |
Poleg tega je iz sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 29 Uredbe Dublin III razvidno, da mora imeti prosilec glede na, prvič, cilj iz uvodne izjave 19 te uredbe, da se v skladu s členom 47 Listine o temeljnih pravicah zagotovi učinkovita zaščita pravic zadevnih oseb, in drugič, cilj, da se omogoči hitra določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, naveden v uvodni izjavi 5 te uredbe, na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se lahko sklicuje na okoliščine, nastale po sprejetju odločbe o predaji, sprejete glede njega, če je njihovo upoštevanje odločilno za pravilno uporabo te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2017, Shiri, C‑201/16, EU:C:2017:805, točka 44). |
32 |
Zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki prosilcu za mednarodno zaščito dopušča, da se sklicuje na okoliščine, nastale po sprejetju odločbe o predaji, v okviru pravnega sredstva zoper to odločbo, izpolnjuje to obveznost po določitvi učinkovitega in hitrega pravnega sredstva (glej po analogiji sodbo z dne 25. oktobra 2017, Shiri, C‑201/16, EU:C:2017:805, točka 45). |
33 |
V zvezi s tem člena 27(1) Uredbe Dublin III ni mogoče razlagati tako, da takšni zakonodaji nasprotuje že samo zaradi tega, da lahko na njeni podlagi sodišče, pri katerem je vložena tožba zoper odločbo o predaji, v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, upošteva okoliščine, nastale ne le po sprejetju te odločbe, temveč tudi po predaji zadevne osebe v skladu z navedeno odločbo. |
34 |
Res je, da take okoliščine ne morejo biti upoštevne za uporabo pravil iz te uredbe, ki kot pravila iz njenega člena 29(1) in (2) urejajo potek postopka za ponovni sprejem pred predajo. |
35 |
Izvršitev predaje, ki pomeni le konkretno izvršitev odločbe o predaji, pa ne more kot taka dokončno vzpostaviti odgovornosti države članice, v katero je bila zadevna oseba predana. |
36 |
Treba je namreč ugotoviti, prvič, da nobena določba Uredbe Dublin III izvršitvi predaje ne daje takega učinka niti ne določa, da bi bila ta izvršitev upoštevna za določitev odgovorne države članice. |
37 |
Drugič, iz člena 29(3) te uredbe je, nasprotno, jasno razvidno, da bi morala država članica, ki je izvedla predajo, zadevno osebo ponovno sprejeti, če je bila predaja izvedena pomotoma ali v primeru odprave odločbe o predaji po izvršitvi predaje, kar nujno pomeni, da je odgovornost države članice, v katero je bila oseba predana, lahko v nekaterih primerih mogoče izpodbijati po predaji. |
38 |
Tretjič, nasprotna rešitev bi poleg tega lahko v veliki meri odvzela polni učinek pritožbi ali ponovnemu pregledu iz člena 27(1) navedene uredbe in škodila sodnemu varstvu, zagotovljenemu zadevnim osebam, saj iz člena 27(3) iste uredbe izhaja, da vložitev pritožbe ali zahteve za ponovni pregled ne pomeni nujno odložitve izvršitve odločbe o predaji in da zato ne pomeni sistematične ovire za izvršitev predaje te osebe, preden lahko sodišče presodi zakonitost te odločbe. |
39 |
Četrtič, poudariti je treba, da lahko nekatere določbe Uredbe Dublin III postavijo pod vprašaj odgovornost države članice zaradi okoliščin, ki nastanejo po izvedbi predaje v to državo članico. Tako je zlasti v primeru člena 19(2) te uredbe, če je zadevna oseba po tej predaji zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, preden je vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2016, Karim, C‑155/15, EU:C:2016:410, točka 17). |
40 |
Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba na prvo vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba člen 27(1) Uredbe Dublin III v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe ter členom 47 Listine o temeljnih pravicah razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da mora sodni nadzor nad odločbo o predaji temeljiti na dejanskem položaju, ki obstaja v času zadnje obravnave pred sodiščem, ki odloča, ali če obravnave ni, v času, ko to sodišče odloči o tožbi. |
Prvo vprašanje, točka (b), ter drugo in tretje vprašanje
41 |
Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, točka (b), ter z drugim in tretjim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 23 in 24 Uredbe Dublin III razlagati tako, da je lahko v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bil državljan tretje države po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v prvi državi članici, predan v to državo članico zatem, ko je bila zavrnjena nova prošnja, vložena v drugi državi članici, nato pa se je brez dovoljenja za prebivanje vrnil na ozemlje te druge države članice, ta državljan predmet postopka za ponovni sprejem ali pa je mogoča ponovna predaja te osebe v prvo od teh držav članic, ne da bi se opravil tak postopek. |
42 |
Področje uporabe postopka za ponovni sprejem je določen v členih 23 in 24 Uredbe Dublin III (sklep z dne 5. aprila 2017, Ahmed, C‑36/17, EU:C:2017:273, točka 26). |
43 |
Iz člena 23(1) in člena 24(1) te uredbe je razvidno, da se ta postopek uporablja za osebe iz člena 18(1), od (b) do (d), navedene uredbe. |
44 |
Zadnje določbe se nanašajo na osebo, ki je na eni strani vložila prošnjo za mednarodno zaščito, ki se trenutno obravnava, je tako prošnjo umaknila ali ji je bila taka prošnja zavrnjena, in je na drugi strani bodisi vložila prošnjo v drugi državi članici bodisi se brez dovoljenja za prebivanje nahaja na ozemlju druge države članice. |
45 |
Zato je treba za državljana tretje države, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki je brez dovoljenja za prebivanje na ozemlju države članice po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici, ki ji medtem v tej državi članici ni bilo ugodeno, ugotoviti, da spada na področje uporabe postopka za ponovni sprejem iz uredbe Dublin III. |
46 |
V zvezi s pravili, ki jih je treba upoštevati za izvedbo tega postopka, je treba opozoriti, da člen 23 te uredbe ureja položaje, v katerih je bila v državi članici, ki daje zahtevo, vložena nova prošnja za mednarodno zaščito, člen 24 navedene uredbe pa se nanaša na primere, v katerih v tej državi članici ni bila vložena nobena nova prošnja (glej v tem smislu sklep z dne 5. aprila 2017, Ahmed, C‑36/17, EU:C:2017:273, točka 26). |
47 |
Iz tega sledi, da se lahko za osebo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki se po tem, ko je vložila prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, nezakonito vrne na ozemlje druge države članice, ne da bi tam vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, uporabi postopek iz člena 24 Uredbe Dublin III. |
48 |
Okoliščina, da je taka oseba ob prvem prebivanju na ozemlju druge od teh držav članic že vložila prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena v okviru, določenem v členu 26(1) te uredbe, ne more spremeniti te analize. |
49 |
Ker ta prošnja v tej državi članici ni več predmet obravnave, ta okoliščina namreč ne more pomeniti, da se ta oseba obravnava kot oseba, ki je vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki bi morala biti bodisi zavrnjena v skladu s tem členom 26(1), preden bi bilo mogoče izvršiti predajo, bodisi bi jo morala v primeru zamude pri izvajanju postopka za ponovni sprejem obravnavati navedena država članica v skladu s členom 23(3) navedene uredbe. |
50 |
Prav tako dejstvo, da je odločba, s katero je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, vložena ob prvem prebivanju na ozemlju zadevne države članice, predmet tožbe, o kateri pristojno sodišče še ni odločilo, ne more izključiti uporabe člena 24 Uredbe Dublin III v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ker je za to odločbo ob neobstoju odložilnega učinka, ki bi ga imela vložitev te tožbe, treba šteti, da ima svoje učinke, kot izhajajo iz te uredbe, in da torej pomeni konec upravnega postopka, ki se je začel zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito. |
51 |
Poleg tega, ker je zakonodajalec Unije v členu 24 te uredbe določil poseben postopek, ki se uporablja za državljana tretje države, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki med drugim vključuje, da se državi članici, na katero je zahteva naslovljena, poda zahteva v predpisanem roku, iztek katerega lahko vpliva na položaj tega državljana, tega ni mogoče predati drugi državi članici na podlagi odločbe o predaji, sprejete pred tem v zvezi z njim, ki je že bila izvršena v preteklosti, ne da bi se prej izvedel ta postopek. |
52 |
Nasprotna rešitev ne bi bila v skladu z besedilom členov 18 in 24 Uredbe Dublin III, ki ne razlikuje med prvim in drugim prebivanjem v državi članici, ki ni tista, v kateri je bila vložena prva prošnja za mednarodno zaščito. |
53 |
Poleg tega, ker je iz ugotovitev iz točk od 35 do 39 te sodbe razvidno, da izvršitev predaje ne more vzpostaviti dokončne odgovornosti države članice, ki ji je bila predana zadevna oseba, ni mogoče predvideti nove predaje, ne da bi se ponovno preučil položaj te osebe, da se preveri, ali se odgovornost po predaji navedene osebe ni prenesla na drugo državo članico. |
54 |
V zvezi s tem je treba poudariti, da je tako ponovno preučitev položaja zadevne osebe mogoče izvesti, ne da bi se poseglo v uresničitev cilja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, saj ta ponovna preučitev pomeni le, da se upoštevajo spremembe, do katerih je prišlo od sprejetja prve odločbe o predaji. |
55 |
Zato je treba na prvo vprašanje, točka (b), ter na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 24 Uredbe Dublin III razlagati tako, da je lahko v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bil državljan tretje države po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v prvi državi članici, predan v to državo članico zatem, ko je bila zavrnjena nova prošnja, vložena v drugi državi članici, nato pa se je brez dovoljenja za prebivanje vrnil na ozemlje te druge države članice, ta državljan predmet postopka za ponovni sprejem ter da ni mogoča ponovna predaja te osebe v prvo od teh držav članic, ne da bi se opravil tak postopek. |
Četrto vprašanje
56 |
Glede na odgovor na prvo vprašanje, točka (b), ter na drugo in tretje vprašanje na četrto vprašanje ni treba odgovoriti. |
Peto vprašanje, točka (a)
57 |
Predložitveno sodišče s petim vprašanjem, točka (a), v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24(2) Uredbe Dublin III razlagati tako, da se mora v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem se je državljan tretje države brez dovoljenja za prebivanje vrnil na ozemlje države članice, ki je v preteklosti izvršila njegovo predajo v drugo državo članico, zahteva za ponovni sprejem poslati v rokih iz te določbe, in če je tako, da ta ne more začeti teči, preden država članica, ki daje zahtevo, ni seznanjena z vrnitvijo zadevne osebe na njeno ozemlje. |
58 |
Člen 24(2), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III določa, da če država članica, na ozemlju katere oseba prebiva brez dovoljenja za prebivanje, odloči, da bo podatke iskala v sistemu Eurodac, se zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac. |
59 |
Člen 24(2), drugi pododstavek, te uredbe določa, da če zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe temelji na dokazih, ki niso pridobljeni iz sistema Eurodac, se ta državi članici, na katero je zahteva naslovljena, pošlje v treh mesecih od datuma, ko država članica, ki daje zahtevo, ugotovi, da bi bila lahko za zadevno osebo odgovorna druga država članica. |
60 |
V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti postopki za ponovni sprejem oseb obvezno izvedeni v skladu s pravili, določenimi med drugim v poglavju VI Uredbe Dublin III, in da morajo biti izvedeni zlasti ob spoštovanju več zavezujočih rokov (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točki 49 in 50). |
61 |
Glede na to, da zakonodajalec Unije v členu 24 te uredbe ni razlikoval med primeri, v katerih se je postopek za ponovni sprejem začel prvič, in primeri, v katerih bi bilo treba ta postopek ponovno izvesti po tem, ko se zadevna oseba po predaji brez dovoljenja za prebivanje vrne v državo članico, ki daje zahtevo, se morajo roki, določeni v tem členu, spoštovati torej tudi v tem primeru. |
62 |
V zvezi z izračunom teh rokov je treba navesti, da se ti nanašajo na določitev postopka za ponovni sprejem in odločilno prispevajo k uresničevanju cilja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, z zagotovitvijo, da se bo postopek za ponovni sprejem izvedel brez nepotrebnega odlašanja (glej po analogiji sodbi z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točki 53 in 54, ter z dne 25. oktobra 2017, Shiri, C‑201/16, EU:C:2017:805, točka 31). |
63 |
V ta namen navedeni roki zagotavljajo, da država članica, ki daje zahtevo, sproži postopek za ponovni sprejem v razumnem roku od trenutka, ko ima na voljo podatke, ki ji omogočajo vložiti zahtevo za ponovni sprejem v drugi državi članici, pri čemer se rok, ki se uporablja v tem okviru, spreminja glede na naravo teh podatkov. |
64 |
Iz tega izhaja, da enaki roki logično ne morejo začeti teči na dan, ko država članica, ki daje zahtevo, ni imela podatkov, ki bi ji omogočali, da sproži postopek za ponovni sprejem. |
65 |
V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, je tako, ne le če ta država članica ni seznanjena z dejavniki, ki določajo odgovornost druge države članice, temveč tudi v razmerah, ko je notranje meje načeloma mogoče prehajati brez opravljanja mejne kontrole oseb, če navedena država članica ni seznanjena z navzočnostjo zadevne osebe na njenem ozemlju. |
66 |
Poleg tega bi razlaga, da ti roki začnejo teči od trenutka, ko je imela država članica v prvem postopku za sprejem ali ponovni sprejem informacije o odgovornosti druge države članice, na eni strani znatno omejila učinkovitost postopkov, določenih v Uredbi Dublin III, na drugi strani pa bi lahko zadevne osebe po prvi predaji spodbudila k nezakoniti vrnitvi na ozemlje države članice, ki daje zahtevo, s čimer bi bila onemogočena uporaba načel in pravil iz te uredbe (glej po analogiji sodbi z dne 17. marca 2016, Mirza, C‑695/15 PPU, EU:C:2016:188, točka 52, in z dne 13. septembra 2017, Khir Amayry, C‑60/16, EU:C:2017:675, točka 37). |
67 |
V položaju, v katerem se je zadevna oseba po prvi predaji brez dovoljenja za prebivanje vrnila na ozemlje države, ki daje zahtevo, bi namreč taka razlaga znatno zmanjšala rok, v katerem mora ta država članica poslati zahtevo za ponovni sprejem ali pa bi izključila vsakršno možnost take zahteve, preden bi imela zadevna oseba možnost vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, če je do vrnitve te osebe na to ozemlje prišlo več kot dva ali tri mesece po datumu, ko je navedena država članica v prvem postopku za sprejem ali ponovni sprejem imela na voljo informacije o odgovornosti druge države članice. |
68 |
V teh okoliščinah je rok, določen v členu 24(2), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III, ki se uporablja samo, če se država članica, na ozemlju katere se nahaja oseba brez dovoljenja za prebivanje, odloči za iskanje podatkov v sistemu Eurodac, upošteven, če se je država članica, ki daje zahtevo, odločila, da postopa tako v okviru postopka za ponovni sprejem, začetega na podlagi vrnitve zadevne osebe na njeno ozemlje po prvi predaji, kar nujno pomeni, da je bila o navzočnosti te osebe na njenem ozemlju obveščena. |
69 |
Če se zadevna država članica ni odločila za iskanje podatkov v sistemu Eurodac, se uporablja člen 24(2), drugi pododstavek, te uredbe. V tem primeru začne rok iz te določbe teči šele od datuma, ko se država članica, ki daje zahtevo, seznani z navzočnostjo zadevne osebe na njenem ozemlju in z elementi, ki določajo odgovornost druge države članice. |
70 |
Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba na peto vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba člen 24(2) Uredbe Dublin III razlagati tako, da je treba v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem se je državljan tretje države brez dovoljenja za prebivanje vrnil na ozemlje države članice, ki je v preteklosti izvršila njegovo predajo v drugo državo članico, zahtevo za ponovni sprejem poslati v rokih, določenih v tej določbi, in da ti ne morejo začeti teči, preden država članica, ki daje zahtevo, ni seznanjena z vrnitvijo zadevne osebe na njeno ozemlje. |
Peto vprašanje, točka (b)
71 |
Predložitveno sodišče s petim vprašanjem, točka (b), v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24(3) Uredbe Dublin III razlagati tako, da je, kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih, določenih v členu 24(2) te uredbe, država članica, na ozemlju katere se nahaja zadevna oseba brez dovoljenja za prebivanje, odgovorna za obravnavanje nove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo mora ta oseba imeti pravico vložiti. |
72 |
Člen 24(3) Uredbe Dublin III določa, da kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz člena 24(2) te uredbe, država članica, na ozemlju katere se zadevna oseba nahaja brez dovoljenja za prebivanje, tej osebi omogoči vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito. |
73 |
Ugotoviti je treba, da na podlagi besedila te določbe ni mogoče določiti, katera država članica naj bi bila običajno odgovorna za obravnavanje take prošnje. |
74 |
Glede na to iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba, če je določbo prava Unije mogoče razlagati na več načinov, dati prednost razlagi, ki ohranja njen polni učinek (glej v tem smislu sodbo z dne 27. oktobra 2011, Komisija/Poljska, C‑311/10, neobjavljena, EU:C:2011:702, točka 20 in navedena sodna praksa). |
75 |
V zvezi s tem je treba poudariti, da če bi bilo treba člen 24(3) Uredbe Dublin III razlagati tako, da pomeni le, da mora zadevna oseba imeti pravico vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, in da tako nima nobenega vpliva na določitev države članice, odgovorne za obravnavanje te prošnje, ta določba ne bi imela polnega učinka. |
76 |
Tako je iz člena 6, točki 1 in 2, Direktive 2013/32 razvidno, da so države članice na splošno zavezane, da evidentirajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države poda pri nacionalnih organih, ki spadajo na področje uporabe te direktive, in bi morale nato zagotoviti, da imajo zadevne osebe dejansko možnost vložiti prošnjo v najkrajšem možnem času. |
77 |
Zato je treba za ohranitev polnega učinka člena 24(3) Uredbe Dublin III to določbo razlagati tako, da je v primeru izteka rokov iz člena 24(2) te uredbe, kadar se zadevna oseba odloči uporabiti možnost vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ji jo mora nuditi država članica, na ozemlju katere se nahaja, ta država članica odgovorna za obravnavo te nove prošnje. |
78 |
Ta razlaga je poleg tega podprta s ciljem, ki se uresničuje s členom 24(2) in (3) Uredbe Dublin III in na katerega je opozorjeno v točki 62 te sodbe. |
79 |
Namreč, če bi vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito pod pogoji iz teh določb pomenila le, da lahko država članica, na ozemlju katere se nahaja zadevna oseba, zdaj začne postopek za ponovni sprejem pod pogoji iz člena 23 te uredbe, pravila iz člena 24(2) in (3) navedene uredbe ne bi prispevala k uresničevanju cilja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, saj iztek teh rokov ne bi preprečil izvedbe postopka za ponovni sprejem, kar bi ponovno zavleklo obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo vloži zadevna oseba. |
80 |
Iz tega sledi, da je treba na peto vprašanje, točka (b), odgovoriti, da je treba člen 24(3) Uredbe Dublin III razlagati tako, da je, kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih, določenih v členu 24(2) te uredbe, država članica, na ozemlju katere se nahaja zadevna oseba brez dovoljenja za prebivanje, odgovorna za obravnavanje nove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo mora ta oseba imeti pravico vložiti. |
Peto vprašanje, točka (c)
81 |
Predložitveno sodišče s petim vprašanjem, točka (c), v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24(3) Uredbe Dublin III razlagati tako, da je treba dejstvo, da postopek s tožbo, vloženo zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena prva prošnja za mednarodno zaščito, vložena v državi članici, še poteka, šteti za enakovredno vložitvi nove prošnje za mednarodno zaščito v tej državi članici v smislu te določbe. |
82 |
V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da se člen 24(3) Uredbe Dublin III izrecno sklicuje na obveznost zadevne države članice, da zadevni osebi omogoči vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito. |
83 |
Iz tega izhaja, da zakonodajalec Unije izteka rokov iz člena 24(2) te uredbe ni želel navezati na konec postopkov obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, ki že potekajo, temveč na začetek novega postopka za mednarodno zaščito. |
84 |
Na drugem mestu je treba spomniti, da je treba, kot je razvidno iz preudarkov iz točk od 48 do 50 te sodbe, ob neobstoju odložilnega učinka, ki bi ga imela vložitev tožbe zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena prva prošnja za mednarodno zaščito, za to odločbo ugotoviti, da v celoti učinkuje in da torej pomeni konec upravnega postopka, ki je bil uveden po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. |
85 |
Zato je treba na peto vprašanje, točka (c), odgovoriti, da je treba člen 24(3) Uredbe Dublin III razlagati tako, da se dejstva, da postopek s tožbo, vloženo zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena prva prošnja za mednarodno zaščito, vložena v državi članici, še poteka, ne sme šteti za enakovrednega vložitvi nove prošnje za mednarodno zaščito v tej državi članici v smislu te določbe. |
Peto vprašanje, točka (d)
86 |
Predložitveno sodišče s petim vprašanjem, točka (d), v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24(3) Uredbe Dublin III razlagati tako, da lahko, kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz člena 24(2) te uredbe in zadevna oseba ni uporabila možnosti, ki jo mora imeti, za vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito, država članica, na ozemlju katere se ta oseba nahaja brez dovoljenja za prebivanje, še vedno poda zahtevo za sprejem ali izvede predajo navedene osebe v drugo državo članico, ne da bi podala tako zahtevo. |
87 |
Člen 24(3) Uredbe Dublin III se razlikuje od drugih določb, ki se nanašajo na iztek rokov iz te uredbe, ker ne določa, da iztek rokov, na katere se nanaša, kot tak povzroči prenos odgovornosti. |
88 |
Kot je razvidno iz odgovora na peto vprašanje, točka (b), je tak prenos odgovornosti – kadar se uporablja člen 24 navedene uredbe – pogojen s tem, da zadevna oseba uporabi možnost, ki jo mora imeti, za vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito v državi članici, na ozemlju katere se nahaja. |
89 |
Ker zakonodajalec Unije izteku rokov iz člena 24(2) iste uredbe ni dal nobenega drugega učinka, je treba ugotoviti, da če zadevna oseba ne izkoristi te možnosti, lahko država članica, na ozemlju katere se ta nahaja, na podlagi tega sprejme ukrepe in po potrebi sproži postopek za ponovni sprejem za zagotovitev, da ta oseba pride na ozemlje države članice, v kateri je vložila prošnjo za mednarodno zaščito. |
90 |
Vendar pa glede na to, prvič, da mora odgovorna država članica v skladu s členom 18(1), od (b) do (d), Uredbe Dublin III ponovno sprejeti zadevno osebo v okoliščinah, določenih v členih od 23 do 25 in 29 te uredbe, in drugič, da noben od teh členov ne določa predaje te osebe, če v ta namen ni izrecnega ali implicitnega soglasja države članice, na katero je zahteva naslovljena, člena 24(3) navedene uredbe ni mogoče razumeti tako, da državi članici dovoljuje izvesti predajo te osebe v drugo državo članico, ne da bi podala zahtevo za ponovni sprejem. |
91 |
Zato je treba na peto vprašanje, točka (d), odgovoriti, da je treba člen 24(3) Uredbe Dublin III razlagati tako, da kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz člena 24(2) te uredbe in zadevna oseba ni uporabila možnosti, ki jo mora imeti, za ponovno vložitev prošnje za mednarodno zaščito:
|
Stroški
92 |
Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo. |
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: |
|
|
|
|
|
|
|
|
Podpisi |
( *1 ) Jezik postopka: nemščina.