1.

Maximilian Schrems je vložil tožbo proti družbi Facebook Ireland Limited pri sodišču v Avstriji. Trdi, da je družba kršila njegovi pravici do zasebnosti in do varstva podatkov. Sedem drugih uporabnikov Facebooka je M. Schremsu odstopilo svoje zahtevke, v katerih so zatrjevali enake kršitve, potem ko jih je ta k temu pozval na spletu. Stalno prebivališče imajo v Avstriji, drugih državah članicah Unije in tretjih državah.

2.

S to zadevo se porajata dve pravni vprašanji. Prvič, kdo je „potrošnik“? V pravu Unije se potrošnik šteje za šibkejšo stranko, ki potrebuje varstvo. V ta namen so se sčasoma vzpostavili elementi precej čvrstega pravnega varstva potrošnikov, vključno z možnostjo posebne sodne pristojnosti za potrošniške pogodbe, določeno v členih 15 in 16 Uredbe (ES) št. 44/2001 ( 2 ). To za potrošnike dejansko vzpostavlja forum actoris: potrošnik lahko toži drugo pogodbeno stranko v kraju svojega stalnega prebivališča. M. Schrems navaja, da so sodišča na Dunaju, Avstrija, pristojna za obravnavo tako njegovih zahtevkov kot tudi odstopljenih zahtevkov, saj je potrošnik v smislu členov 15 in 16 Uredbe št. 44/2001.

3.

Taksonomija je vedno zapletena reč. Čeprav se je mogoče strinjati o nekaterih opredelitvenih elementih, bodo vedno obstajali neobičajni primeri, ki ne bodo ustrezali pravilu. Poleg tega se vrste v času spreminjajo. Ali lahko „potrošnik“, ki intenzivno sodeluje v sodnih sporih, postopoma postane „profesionalna pravdna stranka v potrošniških zadevah“ in torej ne potrebuje več posebnega varstva? To je, povedano na kratko, jedro prvega vprašanja predložitvenega sodišča, Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija).

4.

Drugo vprašanje se nanaša na mednarodno pristojnost za spore v zvezi s potrošniškimi pogodbami, kadar gre za odstopljene zahtevke. Ali se lahko tožeča stranka pod domnevo, da je še vedno potrošnik, sklicuje na to posebno pristojnost v zvezi z odstopljenimi zahtevki drugih potrošnikov, ki imajo stalno prebivališče v isti državi članici, drugih državah članicah Unije in/ali tretjih državah? Povedano drugače, ali je mogoče s členom 16(1) Uredbe št. 44/2001 vzpostaviti dodatno posebno pristojnost po kraju stalnega prebivališča prevzemnika in s tem dejansko omogočiti združevanje potrošniških zahtevkov z vsega sveta?

5.

Člen 15 Uredbe št. 44/2001 določa:

„1.   V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5:

6.

Člen 16 Uredbe št. 44/2001 določa:

„1.   Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.

2.   Druga pogodbena stranka lahko sproži postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.

[…]“

7.

Člen 227 Zivilprozessordnung (avstrijski zakonik o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPO) določa:

„(1)   Več zahtevkov iste tožeče stranke proti isti toženi stranki je mogoče, čeprav niso združeni (člen 55 Jurisdiktionsnorm (zakon o pristojnosti splošnih sodišč)), uveljavljati z isto tožbo, če je za vse zahtevke

(2)   Vendar je mogoče zahtevke, ki ne presegajo zneska iz člena 49(1), prvi pododstavek, zakona o pristojnosti splošnih sodišč, združiti z zahtevki, ki presegajo ta znesek, zahtevke, za katere je pristojen sodnik posameznik, pa z zahtevki, za katere je pristojen senat. V prvem primeru se pristojnost ravna po višjem znesku; v drugem primeru o vseh zahtevkih odloča senat.“

8.

Glede na dejansko stanje, kot ga je predstavilo predložitveno sodišče, je M. Schrems (v nadaljevanju: tožeča stranka) specialist za področje prava informacijske tehnologije (IT) in varstva podatkov. Pripravlja doktorsko disertacijo o pravnih (civilnih, kazenskih in upravnih) vidikih varstva podatkov.

9.

Tožeča stranka uporablja Facebook od leta 2008. Najprej je uporabljala Facebook izključno za zasebne namene pod lažnim imenom. Od leta 2010 uporablja Facebook račun pod svojim imenom, zapisanim v cirilici, za zasebno uporabo – nalaganje fotografij, objavljanje in uporabo storitve messenger za klepet. Ima približno 250 „Facebook prijateljev“. Od leta 2011 uporablja tožeča stranka tudi Facebook stran. Ta stran vsebuje informacije o njenih predavanjih, udeležbah na okroglih mizah in medijskih nastopih, knjigah, ki jih je napisala, zbiranju sredstev in pravnih postopkih, ki jih je sprožila proti družbi Facebook Ireland (v nadaljevanju: tožena stranka).

10.

Tožeča stranka je leta 2011 pri irski komisiji za varstvo podatkov vložila 22 pritožb proti toženi stranki. V odgovor na te pritožbe je komisija za varstvo podatkov izdala poročilo s priporočili toženi stranki, pozneje pa še poročilo o nadzoru. Tožeča stranka je junija 2013 vložila še eno pritožbo proti družbi Facebook Ireland v zvezi s programom nadzora PRISM, ( 3 ) ki je pripeljala do razglasitve ničnosti odločbe Evropske komisije „Safe Harbor (varni pristan)“ ( 4 ) pri tem Sodišču. ( 5 )

11.

Tožeča stranka je o predmetu tega sodnega postopka proti toženi stranki objavila dve knjigi, predavala (včasih za plačilo), registrirala več spletnih mest (blogi, spletne peticije, crowdfunding (množično financiranje) za sodne postopke proti toženi stranki), prejela več nagrad in ustanovila društvo Verein zur Durchsetzung des Grundrechts auf Datenschutz (društvo za uveljavljanje temeljne pravice do varstva podatkov, v nadaljevanju: društvo) ( 6 ).

12.

Deklarirani cilj pobud tožeče stranke je ustvariti pritisk na družbo Facebook. Njene dejavnosti so pritegnile zanimanje medijev. Njen sodni postopek proti Facebooku je bil predstavljen na številnih televizijskih postajah na avstrijskih, nemških in mednarodnih televizijskih kanalih ter radijskih programih. O temi je bilo objavljenih vsaj 184 člankov, vključno z mednarodnimi in spletnimi objavami.

13.

Predložitveno sodišče navaja, da je tožeča stranka zaposlena pri svoji materi. Njeni prihodki izvirajo iz te zaposlitve in tudi iz oddajanja stanovanja. Poleg tega prejema prihodke v neznani višini od prodaje zgoraj navedenih knjig in dogodkov, na katere je vabljena zaradi sodnih postopkov, ki jih je sprožila proti toženi stranki.

14.

V tem postopku tožeča stranka trdi, da je tožena stranka storila številne kršitve pravil o varstvu podatkov ter s tem kršila avstrijsko in irsko pravo ter pravo Unije. ( 7 ) Tožeča stranka predlaga vrsto ukrepov: ugotovitev (glede statusa tožene stranke kot izvajalca storitev in njene dolžnosti ravnanja v skladu z navodili; glede njenega statusa kot nadzornika, kolikor se obdelava podatkov opravlja za lastne namene, in glede neveljavnosti pogodbenih klavzul); opustitev (glede uporabe podatkov); razkritje (uporabe podatkov o tožeči stranki); predložitev finančnih poročil ter odškodninski zahtevek (v zvezi s prilagoditvijo pogodbenih pogojev, odškodnino in neupravičeno obogatitvijo).

15.

Tožba v postopku v glavni stvari je bila vložena s podporo družbe, ki je prevzela financiranje stroškov postopka proti plačilu 20 % realizacije, in s podporo agencije za odnose z javnostmi. Tožeča stranka je zbrala skupino desetih posameznikov – od teh jih je pet v ožjem krogu – ki jo podpirajo v „njeni kampanji proti Facebooku“. Ni jasno, ali te osebe od tožeče stranke prejemajo plačilo. Potrebna infrastruktura se plačuje z osebnega računa tožeče stranke. Niti ona niti društvo nimata zaposlenih.

16.

Po objavi, ki jo je tožeča stranka objavila na spletu, je več kot 25.000 oseb tožeči stranki prek enega od spletnih mest, ki jih je registrirala, odstopilo svoje zahtevke proti toženi stranki. Na dan 9. april 2015 je bilo na čakalnem seznamu že 50.000 ljudi. V ta postopek pred predložitvenim sodiščem je vključenih samo sedem zahtevkov. Tožeči stranki so te zahtevke odstopili potrošniki s stalnim prebivališčem v Avstriji, Nemčiji in Indiji.

17.

Avstrijsko prvostopenjsko sodišče, Landesgericht für Zivilrechtssachen Wien (deželno sodišče za civilne zadeve na Dunaju, Avstrija), je tožbo zavrglo. Sklenilo je, da se je glede na zgoraj navedene aktivnosti, povezane z zahtevki tožeče stranke, njena uporaba Facebooka s potekom časa spremenila. Facebook naj bi uporabljala tudi poklicno, zaradi česar naj se ne bi smela sklicevati na posebno pristojnost za potrošniške pogodbe. To sodišče je prav tako sklenilo, da naj pristojnost za potrošnike, na katero bi se lahko sklicevali odstopniki, ne bi prešla na prevzemnika.

18.

Pritožbeno sodišče, Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija), je ta sklep deloma spremenilo. Dopustilo je tožbo v zvezi z „osebnim“ zahtevkom tožeče stranke, ki izhaja iz potrošniške pogodbe M. Schremsa samega. To sodišče je menilo, da je treba pogoje za uporabo člena 15 Uredbe št. 44/2001 presojati glede na čas sklenitve pogodbe.

19.

Vendar je pritožbeno sodišče zavrnilo del pritožbe, ki se nanaša na odstopljene zahtevke. Razsodilo je, da je mogoče pravila o pristojnosti za potrošnike uporabiti v korist potrošnikov le tedaj, ko so ti potrošniki stranke v sporu. Zato naj se tožeča stranka ne bi mogla uspešno sklicevati na člen 16(1) Uredbe št. 44/2001 pri uveljavljanju prenesenih zahtevkov.

20.

Obe stranki sta pritožbeno odločbo izpodbijali pred Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija). To sodišče je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

21.

Pisna stališča so predložili M. Schrems, družba Facebook Ireland, nemška in portugalska vlada ter Evropska komisija. M. Schrems, družba Facebook Ireland, avstrijska vlada in Komisija so sodelovali na obravnavi 19. julija 2017.

22.

Zgradba teh sklepnih predlogov je taka: najprej bom preučil, ali je mogoče tožečo stranko šteti za „potrošnika“ v zvezi z njenimi lastnimi zahtevki (A). Drugič, pod domnevo, da dejansko je potrošnik, bom preučil vprašanje pristojnosti glede na posebno pristojnost za potrošnike v zvezi z zahtevki, ki so jih tožeči stranki odstopili drugi potrošniki (B).

23.

Predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je mogoče tožečo stranko šteti za potrošnika v smislu člena 15(1) Uredbe št. 44/2001 glede njenih lastnih zahtevkov proti toženi stranki. Zlasti sprašuje, ali je mogoče status potrošnika izgubiti, če se oseba, po tem ko je uporabljala Facebook račun za zasebne namene, začne ukvarjati z aktivnostmi, kot so objavljanje, predavanja, ustvarjanje spletnih mest ali zbiranje prispevkov. Predložitveno sodišče omenja tudi, da so bile nekatere od teh aktivnosti, povezane z zahtevki tožeče stranke (predavanja), plačane. Poleg tega naj bi tožeča stranka druge potrošnike povabila, naj ji odstopijo zahtevke. Navaja se, da naj bi bilo kakršno koli denarno nadomestilo po odbitju stroškov postopka predano odstopnikom.

24.

Vse stranke, ki so predložile stališča, se – z izjemo tožene stranke – strinjajo, da bi bilo treba tožečo stranko v zvezi z njenimi lastnimi zahtevki proti Facebooku šteti za potrošnika.

25.

Tožena stranka zastopa nasprotno stališče. Trdi, da se tožeča stranka ne more sklicevati na posebno pristojnost za potrošnike. Tako je zato, ker je v upoštevnem obdobju, ko je vložila tožbo, Facebook uporabljala za gospodarske namene. Tožena stranka se v podporo temu sklicuje na dva argumenta. Prvič, status potrošnika je mogoče sčasoma izgubiti. Datum, ki ga je treba upoštevati za presojo statusa potrošnika, je datum vložitve tožbe. Ta datum ni začetek veljavnosti pogodbe. Tožeča stranka je v povezavi s svojimi zahtevki proti toženi stranki opravljala poklicno dejavnost. Zato je v zvezi s temi zahtevki ni več mogoče šteti za potrošnika. Drugič, vzpostavitev Facebook strani, namenjene zgoraj navedenim aktivnostim tožeče stranke, pomeni, da je njena uporaba Facebook računa poklicna ali gospodarska. Tako je, ker sta Facebook račun in Facebook stran del enega samega pogodbenega razmerja.

26.

To bo moralo še preveriti predložitveno sodišče, a se – pod pogojem, da se zahtevki v zvezi z zatrjevanimi kršitvami zasebnosti in osebnih podatkov, ki jih navaja tožeča stranka, nanašajo na njen Facebook račun – nagibam k temu, da je mogoče tožečo stranko šteti za potrošnika v zvezi z zahtevki, ki izhajajo iz njene lastne potrošniške pogodbe.

27.

Preden pa se pride do takega predloga, se je treba posvetiti dvema opredelitvenima elementoma tradicionalnega pojma „potrošnik“, ki se zdi v obravnavani zadevi nekoliko nejasen. V pododdelku 1 bom preučil, na podlagi katerih elementov je mogoče posameznika opredeliti kot potrošnika v smislu Uredbe št. 44/2001 (a) in ali se lahko status potrošnika znotraj istega pogodbenega razmerja sčasoma spremeni (b). Nato bom obravnaval pojem potrošnika v posebnem kontekstu družbenih medijev in Facebooka, kar pomeni za tradicionalne opredelitve potrošnika še večji izziv (pododdelek 2).

28.

Člen 15(1) Uredbe št. 44/2001 omejuje posebno pristojnost za potrošnike na „zadev[e] v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti“.

29.

V tej določbi je mogoče prepoznati dva sestavna dela: prvič, potrošnik ni opredeljen na splošno, abstraktno, ampak vedno v zvezi s „pogodbo“. Drugič, ta pogodba mora biti sklenjena za namen, ki ne spada v „poklicno ali pridobitno dejavnost“ osebe.

30.

V obravnavani zadevi je pomemben prvi sestavni del. Pomeni, da je presoja statusa potrošnika vedno povezana s konkretno pogodbo: presojati je treba posamezno sporno pogodbeno razmerje. Ne gre za abstraktno ali splošno presojo prevladujočega osebnega položaja.

31.

Drugi sestavni del, „poklicna ali pridobitna dejavnost“, se širše gledano nanaša na poslovno dejavnost neke osebe. To ne pomeni, da bi morala biti zadevna pogodba nujno povezana s takojšnjo gospodarsko koristjo. Pomeni, da je bila ta pogodba sklenjena v povezavi s trajno, strukturirano gospodarsko dejavnostjo.

32.

Ta pristop k razlagi člena 15(1) Uredbe št. 44/2001 očitno izvira iz ustaljene sodne prakse tega Sodišča. V preteklosti je Sodišče zavrnilo pristop k statusu potrošnika, povezan s splošnim dojemanjem dejavnosti ali znanja nekega posameznika. Status potrošnika je treba določiti z upoštevanjem položaja te osebe v posamezni pogodbi ter pri tem upoštevati naravo in cilj te pogodbe. ( 8 ) Tako je, kot so zelo jasno navedli številni generalni pravobranilci ( 9 ) in kot je potrdilo Sodišče, pojem „potrošnik“„objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi ta dejansko razpolaga“. ( 10 )

33.

To pomeni, da lahko ista oseba celo na isti dan deluje kot podjetnik in kot potrošnik, odvisno od narave in cilja sklenjene pogodbe. Odvetnik, specializiran za pravo varstva potrošnikov, je na primer kljub svoji poklicni dejavnosti in znanju še vedno lahko potrošnik, kadar vstopa v pogodbena razmerja za zasebne namene.

34.

Zato je pomemben namen, za katerega je bila sklenjena pogodba. Res pa to merilo, čeprav je v pomoč, ni nujno vedno zelo jasno. Obstajajo lahko pogodbe z „dvojnim namenom“, ki služijo poklicnim in zasebnim namenom. Sodišče je imelo priložnost, da to vprašanje preuči v znani zadevi Gruber, ki se je nanašala na Bruseljsko konvencijo. Iz te sodbe je razvidno, da se pri pogodbah z dvojnim namenom status potrošnika obdrži le, če je vez med pogodbo in poklicno ali pridobitno dejavnostjo zadevne osebe „tako rahla, da bi postala postranskega pomena“, kar pomeni, da bi imela le zanemarljivo vlogo v okoliščinah, v katerih je bila sklenjena pogodba (v njeni celotni presoji). ( 11 )

35.

Od vprašanja pogodb z „dvojnim namenom“, pri katerih hkrati (običajno ob sklenitvi pogodbe) obstajata oba namena, se razlikuje vprašanje, ali je mogoče upoštevati časovni razvoj namena in cilja pogodbenega razmerja. Ali je mogoče, da se uporaba pogodbe premakne od izključno zasebne v izključno poklicno – in obratno? Ali je posledično mogoče status potrošnika sčasoma izgubiti?

36.

Tožeča stranka ter nemška in avstrijska vlada menijo, da statusa potrošnika ni mogoče izgubiti. Menijo, da je navezna točka čas sklenitve pogodbe.

37.

Nasprotno si tožena stranka prizadeva za „dinamični“ pristop k pojmu potrošnika, temu stališču pa ne nasprotuje niti Komisija. V skladu s tem pristopom bi bilo treba status potrošnika določiti v trenutku vložitve tožbe.

38.

Razumem izjemen pomen premislekov v zvezi s predvidljivostjo in legitimnimi pričakovanji pogodbenih strank. Zato bi morale pogodbene stranke imeti možnost, da se sklicujejo na status druge stranke, ki je bil določen ob sklenitvi pogodbe.

39.

Vendar abstraktno in v nekaterih relativno izjemnih zadevah ne bi smeli popolnoma izključiti „dinamičnega“ pristopa k statusu potrošnika. To bi bilo lahko potencialno upoštevno, kadar v pogodbi ni naveden njen cilj ali kadar je odprta za različne uporabe in sklenjena za dolgo obdobje ali pa je celo sklenjena za nedoločen čas. Zamisliti si je mogoče, da se lahko v takih primerih namen, za katerega se uporablja določena pogodbena storitev, spremeni – ne le delno, ampak celo v celoti.

40.

Predstavljajmo si, da je gospa Smith podpisala pogodbo o elektronskih komunikacijskih storitvah, kakršna je e‑poštni račun. Ob sklenitvi je pogodbo uporabljala izključno za zasebne namene. Vendar je pozneje začela uporabljati ta račun za svoje delo. Po desetih letih je elektronske komunikacijske storitve uporabljala izključno za gospodarske namene. Če s prvotnimi pogodbenimi pogoji taka uporaba ni izključena in če v teh desetih letih ni prišlo do podaljšanja, spremembe ali dopolnitve pogodbe, ali je mogoče tako uporabo še vedno opredeliti kot „zasebno“?

41.

Zato predlagam, da pustimo vrata priprta za take naknadne spremembe uporabe. Lahko se pojavijo. Vendar bi bilo to treba pridržati za resnično izjemne primere. Pošteno in pravilno je domnevati, da je odločilen namen, za katerega je bila pogodba prvotno sklenjena. Če – in zgolj če – je iz dejanskega stanja v zadevi jasno razvidno, da ta domneva ne drži več, pa je mogoče status potrošnika ponovno preučiti.

42.

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da sta osrednja elementa, po katerih je treba presojati status potrošnika za uporabo členov 15 in 16 Uredbe št. 44/2001, narava in namen pogodbe, na katero se nanaša(jo) zahtevek/zahtevki. V zapletenih zadevah, kjer gre za mešano naravo in namen pogodbe – namreč, kadar je tako zasebna kot poklicna – je treba presoditi, ali je mogoče poklicno „vsebino“ šteti za postransko. Če je tako, je mogoče status potrošnika obdržati. Poleg tega ni mogoče izključiti tega, da se v nekaterih izjemnih okoliščinah zaradi nedoločene vsebine in potencialno dolgega trajanja pogodbe status ene od strank sčasoma spremeni.

43.

Uporaba zgoraj navedenih načel v kontekstu družbenih medijev ni povsem preprosta (a). Poleg tega v tej zadevi presojo še dodatno zamegli nepoznavanje natančne narave pogodbenih razmerij iz postopka v glavni stvari (b). Kljub temu bom poskušal pomagati predložitvenemu sodišču s prikazom možnosti, ki se lahko uresničijo, dejansko stanje pa bo treba še preveriti (c).

44.

Platform družbenih medijev, kot je Facebook, ni mogoče prav zlahka ukalupiti v nekoliko črno-bele opredelitve iz Uredbe št. 44/2001. S členom 15(1) te uredbe je zarisana meja med tistim, ki je potrošnik, in tistim, ki to ni. Vendar številne dejanske uporabe in uporabniki Facebooka ne sodijo v to binarno opredelitev.

45.

Seveda obstajajo zelo jasni primeri. Po eni strani obstaja profil najstnika s celo vrsto nenavadnih „selfijev“ s komentarji, v katerih je več emotikonov in klicajev kot besed. Predstavlja edinstveno, a zanesljivo nepoklicno družbeno vesolje, ki se meri v številu prejetih „všečkov“ in Facebook prijateljev. Po drugi strani obstaja povsem jasna gospodarska predstavitev velike družbe, ki ji kljub temu, da uporablja Facebook kot sredstvo oglaševanja, uspe zbrati presenetljivo veliko število „prijateljev“ in „sledilcev“.

46.

Vendar obstaja med tema skrajnostma – eno, ki je povsem očitno zasebna, in drugo, ki je izrazito poklicna – petdeset odtenkov (facebookovsko) modre. Zlasti je mogoče Facebook račun, ki je zaseben, uporabiti tudi za samopredstavitvene namene s poklicnim vplivom ali namenom. Vsak posameznik lahko objavlja svoje poklicne dosežke in dejavnosti (kvazi)poklicne narave ter jih deli s svojo skupnostjo „prijateljev“. Poklicna vsebina v obliki posredovanja javnih govorov ali objav lahko postane celo prevladujoča in odprta za številne družbe „prijateljev“, „prijateljev prijateljev“ ali pa postane popolnoma „javna“.

47.

Pri tem ne gre samo za glasbene umetnike, nogometaše, politike in družbene aktiviste, ampak tudi za ljudi iz akademskih krogov ali iz številnih drugih poklicev. Predstavljajte si vsestranskega profesorja fizike, ki je sprva odprl Facebook račun samo zato, da bi na njem delil zasebne fotografije s prijatelji. Vendar začne sčasoma objavljati tudi objave o svojih novih raziskavah. Obvešča o svojih novih člankih, predavanjih in drugih javnih nastopih. Poleg tega je tudi zagret kuhar in fotograf ter na spletu objavlja številne recepte in fotografije s konferenc po vsem svetu. Nekatere od teh fotografij so prava umetniška dela in so naprodaj. Vse to pa je začinjeno s fotografijami njegovih ljubljenih mačk ter duhovitimi komentarji (trenutnih) političnih razmer, pri čemer te komentarje pogosto povzamejo mediji, kar vodi do vabil na predstavitve in intervjuje po vsej Evropi.

48.

Menim, da taka uporaba Facebook računu ne daje poklicnega ali gospodarskega značaja. Dejansko lahko narava družbenega omrežja, ki je zasnovano tako, da spodbuja osebni razvoj in komunikacijo, skorajda neizogibno vodi do položaja, ko začne v omrežje pronicati poklicni svet posameznika. Vendar gre pri vseh teh dimenzijah povsem jasno za izraz osebe in njene osebnosti. Čeprav je jasno, da tako ali drugače nekatere od teh uporab prispevajo k „samopromociji“ in izboljšanju posameznikovega poklicnega slovesa, pa je to mogoče le na dolgi rok. Njihov namen ni ustvarjanje takojšnjega gospodarskega učinka.

49.

V nasprotju s tem obstajajo dandanes celotni poklici, kjer se zabriše meja med zasebnimi in poklicnimi povezavami v internetni komunikaciji, zlasti na družbenih omrežjih. Obstajajo lahko uporabe, ki dajejo videz zasebnega, a so po svoji naravi popolnoma gospodarske. Ljudje, ki so vplivni na področju družbenih medijev, „proftrošniki“ (profesionalni potrošniki) ali upravljavci družbenih medijev lahko uporabljajo svoje osebne račune na družbenih omrežjih kot temeljno delovno orodje. ( 12 )

50.

Čeprav je v okviru obravnavane zadeve to lahko predmet razprave, nisem prepričan, da je za obravnavano zadevo treba rešiti tako zapletene primere. Glede na dejansko stanje, ki ga je navedlo predložitveno sodišče, je tožeča stranka ustvarjeni Facebook račun med letoma 2008 in 2010 uporabljala izključno za zasebne namene. Od leta 2011 uporablja tudi Facebook stran. Tako je očitno, da je prvotna in tudi sedanja uporaba Facebook računa pretežno zasebna. Tisto, kar ni jasno in kar je treba preučiti, pa je natančno razmerje med Facebook računi in Facebook stranmi ter temu ustrezna narava pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko.

51.

Tožeča in tožena stranka sta bili na obravnavi pozvani, naj pojasnita zapleten pogodbeni položaj v zvezi s Facebook računi in Facebook stranmi. Vendar sta zainteresirani stranki zastopali nespravljiva stališča. Tožeča stranka trdi, da obstajata različni pogodbi za Facebook stran in Facebook račun, saj je moral uporabnik sprejeti ločene pogoje. Poleg tega trdi, da je Facebook račun oseben, Facebook strani pa lahko upravljajo različne osebe. Dejansko trdi, da je opustila Facebook stran, ki jo je ustvarila, in da ni več eden od njenih administratorjev. Tožena stranka pa trdi, da sta tako Facebook račun kot Facebook stran del enega samega pogodbenega razmerja. Facebook strani naj ne bi bilo mogoče ustvariti brez Facebook profila, obeh pa naj ne bi bilo mogoče ločiti od istega Facebook računa.

52.

Vprašanji, ali tožečo in toženo stranko veže ena pogodba ali več pogodb in ali se sporni zahtevki, ki jih tožeča stranka uveljavlja v zvezi s kršitvami varstva zasebnosti in osebnih podatkov, nanašajo izključno na Facebook račun ali pa tudi na Facebook stran, mora razrešiti nacionalno sodišče. Vendar v spisu, ki je na voljo Sodišču, in v stališčih, ki so jih posredovale zainteresirane stranke, obstajajo nekateri elementi, ki bi lahko predložitvenemu sodišču morda v tem pogledu pomagali.

53.

Prvič, Facebook račun se ustvari, ko se sprejmejo Facebookovi splošni pogoji poslovanja. Drugič, Facebook ponuja še druge storitve, ki so na voljo uporabnikom, ki že imajo Facebook račun. Ena od teh storitev je možnost odprtja Facebook strani, ki naj bi bile za poslovne, gospodarske ali poklicne namene. Čeprav je Facebook račun nujen za vzpostavitev Facebook strani, se zdi, da je treba sprejeti dodatne pogoje poslovanja. Tretjič, čeprav je Facebook račun v svoji temeljni obliki (Facebook profil, vključno s „časovnico“ ali „zidom“, fotografijami, prijatelji) v splošnem mogoče uporabljati za zasebne namene, ni izključena poklicna uporaba. Vendar se, kot navaja tožena stranka v pisnih navedbah, v skladu s točko 4.4 pogojev za uporabo iz leta 2013 uporabniki strinjajo, da ne bodo uporabljali „osebne časovnice prvenstveno za lastno gospodarsko korist in da bodo za take namene uporabljali Facebook stran“.

54.

Tako sta glede na ugotovitve predložitvenega sodišča o dejanskem stanju možna dva položaja. Prvič, obstajali sta dve ločeni pogodbi (ena za Facebook račun in druga za Facebook stran). Drugič, obstajala je ena sama pogodba, ki je zajemala oba „proizvoda“.

55.

Če sta obstajali dve ločeni pogodbi in se sporni zahtevki nanašajo na Facebook račun, bi bilo treba status potrošnika tožeče stranke določiti izključno glede na naravo in cilj pogodbe, ki se nanaša na ta račun. Uporaba Facebook strani ne spremeni presoje statusa potrošnika na podlagi Facebook računa.

56.

Zato bi tožeča stranka imela status potrošnika, če je, kot se zdi iz predložitvene odločbe, v upoštevnem obdobju svoj Facebook račun uporabljala za zasebne namene. Iz presoje statusa potrošnika, ki je osredotočena na konkretno pogodbo in objektivna, izhaja, da dejstvo, da se je tožeča stranka akademsko specializirala in je aktivna na področju, povezanem z lastnimi zahtevki proti Facebooku, samo po sebi ni odločilno. Znanje, izkušnje, družbena angažiranost ali dejstvo, da je oseba dosegla določen sloves zaradi sodnih postopkov, samo po sebi tej osebi ne preprečuje, da bi bila potrošnik.

57.

Po mojem mnenju bi bil ta sklep enak, tudi če bi bili pogodbi povezani v obliki glavne pogodbe (Facebook račun) in dodatne povezane pogodbe (Facebook stran). V primeru obstoja dveh ločenih, pa čeprav medsebojno tesno povezanih pogodb, narava akcesorne pogodbe ne more spremeniti narave glavne pogodbe. ( 13 )

58.

Če bi obstajala le ena sama pogodba, ki bi vključevala Facebook račun in Facebook stran, pa postane upošteven test iz zadeve Gruber. V okviru tega testa bi moralo nacionalno sodišče preučiti, v kolikšnem obsegu je mogoče poklicno vsebino šteti za zanemarljivo.

59.

Vendar je treba v zvezi s sodbo v zadevi Gruber opozoriti na dve dodatni stvari. Prvič, tisto, na kar po mojem mnenju cilja zadeva Gruber in kar bi moralo ostati zanemarljivo, če gre za eno samo pogodbo, so aktivnosti s takojšnjim gospodarskim namenom in vplivom v smislu, da je strukturirana in poklicna aktivnost gonilna sila take uporabe. Drugič, če narava in namen pogodbe ne bi izhajala iz njenih določb ter če bi bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje povsem očitno, da se je vloga, v kateri je tožeča stranka uporabljala tako enovito pogodbo, razvijala, bi bilo treba preučiti morebitno dinamiko pogodbenega razmerja.

60.

Vendar je pri obeh vrstah presoje potrebna določena fleksibilnost v posebnih okoliščinah družbenih medijev, ( 14 ) kjer iz osebnosti uporabnika izhajajo številne uporabe, povezane s poklicnim ugledom in slovesom. Če ni neposrednega in takojšnega gospodarskega vpliva, gre za primere zasebne uporabe.

61.

Na podlagi navedenega in po tem, ko bo to preverilo nacionalno sodišče, se zdi, da je tožečo stranko mogoče šteti za potrošnika glede njenih lastnih zahtevkov, ki izhajajo iz zasebne uporabe njenega lastnega Facebook računa.

62.

Zato predlagam Sodišču, naj na prvo vprašanje odgovori, da je treba člen 15(1) Uredbe (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da opravljanje aktivnosti, kot so objavljanje, predavanja, upravljanje spletnih mest ali zbiranje sredstev za uveljavljanje zahtevkov ne vodi do izgube statusa potrošnika za zahtevke, ki se nanašajo na lastni Facebook račun posameznika, ki se uporablja za zasebne namene.

63.

Predložitveno sodišče je z drugim vprašanje vprašalo Sodišče, ali se potrošnik lahko sklicuje na posebno pristojnost za potrošnike iz člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 ne le v zvezi s svojimi lastnimi zahtevki, ampak tudi v zvezi z zahtevki, ki so mu jih odstopili drugi potrošniki s stalnim prebivališčem v isti državi članici, drugih državah članicah in tretjih državah. Predložitveno sodišče zlasti sprašuje o tej možnosti za primer, ko zahtevki, odstopljeni tožeči stranki, izhajajo iz potrošniških razmerij, v katerih gre za isto toženo stranko in iste pravne okoliščine.

64.

Tožeča stranka ter avstrijska, nemška in portugalska vlada trdijo, da se lahko M. Schrems sklicuje na pristojnost za potrošnike za svoje lastne zahtevke in tudi za vse zahtevke, ki so mu jih odstopili drugi potrošniki (ne glede na stalno prebivališče odstopnikov).

65.

Stališče tožene stranke je nasprotno: pristojnost za potrošnike se za odstopljene zahtevke ne more uporabiti. Posebna pristojnost iz člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 naj bi se lahko uporabila le za stranko pogodbenega razmerja. Tudi če bi se strinjali s tem, da je tožeča stranka potrošnik, tega statusa nima za odstopljene zahtevke.

66.

Komisija se strinja s toženo stranko, da tožeča stranka ne more pri sodišču po kraju svojega stalnega prebivališča vtoževati pravic, ki so ji jih odstopili potrošniki, ki imajo stalno prebivališče v drugih državah članicah ali tretjih državah. Vendar bi se po mnenju Komisije posebna pristojnost iz člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 lahko uporabila za zahtevke, ki so jih odstopili drugi avstrijski potrošniki, čeprav imajo stalno prebivališče drugje v tej državi članici.

67.

Priznati moram, da ne razumem, kako bi bilo mogoče razlago člena 16(1) Uredbe št. 44/2001, ki jo predlaga tožeča stranka, uskladiti z besedilom in logiko te določbe. Tožeča stranka v svojih navedbah predstavlja številne zanimive predloge glede potrebe po kolektivnih tožbah za varstvo potrošnikov v Evropski uniji. Vendar menim, da se ti argumenti – ne glede na to, kako močni so na ravni politike – povečini nanašajo na razmišljanja o morebitni prihodnji pravni ureditvi, ob današnjem stanju prava pa najdejo le malo podpore.

68.

Začel bom s kratkim, a v okoliščinah te zadeve zelo potrebnim pojasnilom o naravi glavnega postopka in dometu drugega vprašanja, predloženega Sodišču (pododdelek 1). Nato bom predstavil svojo presojo vprašanja, temelječo na jezikovni, sistemski in teleološki razlagi zadevnih določb (pododdelek 2), na koncu pa bom obravnaval obsežne politične argumente tožeče stranke (pododdelek 3).

69.

Dojemanje tega, kaj spada med skupinske tožbe, se seveda lahko razlikuje – odvisno od natančne opredelitve, ki je bila sprejeta. Vendar moram priznati, da bi se – če si pobliže ogledam besedilo in delovanje nacionalne določbe, ki se nanaša na obravnavano zadevo, namreč člena 227 ZPO – le s težavo skliceval na to določbo kot na instrument „skupinske tožbe“, ( 15 ) zagotovo kar zadeva pravila o krajevni pristojnosti.

70.

Kot je bilo pojasnjeno v različnih stališčih, predloženih Sodišču, je s členom 227(1) ZPO omogočeno, da se različni zahtevki ene tožeče stranke zoper isto toženo stranko obravnavajo skupaj v istem postopku, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvič, sodišče, pri katerem je vložena tožba, mora biti pristojno za vsakega od posamičnih zahtevkov, in to tudi krajevno. Drugič, omogočeno mora biti obravnavanje vseh zahtevkov v isti vrsti postopka.

71.

Dejansko delovanje te določbe je mogoče ponazoriti z dejanskim stanjem zadeve, ki jo razumem kot vodilno odločitev Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) o tej problematiki. ( 16 ) V tej zadevi je 684 potrošnikov, ki so zatrjevali, da je bila s stopnjo obresti na njihove potrošniške kredite kršena veljavna zakonodaja, odstopilo svoje zahtevke proti zadevni banki pravni osebi, Bundeskammer für Arbeiter und Angestellte (zvezna zbornica za delo, Avstrija). Pri odločanju o reviziji na pritožbeni stopnji se je vrhovno sodišče strinjalo, da je mogoče te zahtevke združiti v en postopek. Vendar se je sodba ukvarjala izključno z vprašanjem stvarne pristojnosti. Sodišče je jasno navedlo, da krajevna pristojnost avstrijskega sodišča, pri katerem je bila vložena tožba, nikoli ni bila sporna. ( 17 )

72.

Če so izpolnjeni pogoji iz člena 227(1) ZPO, lahko tako do določene mere postanejo prožna, kar nakazuje člen 227(2) ZPO, vprašanja stvarne, ne pa krajevne pristojnosti.

73.

Skratka, menim, da v skladu z nacionalnim pravom člen 227 ZPO ni zadostna pravna podlaga bodisi za spremembo mednarodne pristojnosti bodisi za vzpostavitev nove pristojnosti za potrošnika-prevzemnika.

74.

Poudariti je treba še drugi element. Zadeva pred nacionalnim sodiščem se razlaga kot odstop zahtevka, ki izhaja iz pogodbe: tožeči stranki so bili odstopljeni številni zahtevki z isto vsebino, kot so njeni lastni zahtevki proti toženi stranki. Zato je stopila v čevlje teh drugih uporabnikov Facebooka le v zvezi s posameznimi odstopljenimi zahtevki. Pogodbe med temi uporabniki in toženo stranko pa kljub temu ostanejo veljavne glede vseh ostalih elementov med prvotnima pogodbenima strankama. Procesno je tožeča stranka (ki je prevzemnik) edina tožeča stranka v postopku v glavni stvari.

75.

V tem smislu si tožeča stranka v bistvu prizadeva zgolj na podlagi člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 za vzpostavitev druge ravni posebne pristojnosti. Ne trdi, da se ne bi ohranila prvotna posebna pristojnost za „potrošnike“ za odstopnike, kar pomeni, da lahko prvotni odstopniki še vedno potencialno tožijo toženo stranko v zvezi z drugimi elementi pogodbe, ki niso bili odstopljeni, v kraju lastnega stalnega prebivališča. Tožeča stranka si dejansko prizadeva za to, da bi bilo mogoče posebno pristojnost za potrošniške pogodbe na podlagi člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 ponovno uporabiti, tako da bi se vzpostavila druga posebna pristojnost, tokrat za prevzemnika in odstopljene zahtevke.

76.

Glede na navedeno je nekoliko nenavadno, da se tožeča stranka v podporo svojemu stališču v zvezi z zgoraj navedenim avstrijskim mehanizmom sklicuje na načeli učinkovitosti in enakovrednosti. Ti načeli omejujeta procesno avtonomijo držav članic. Ne razumem, kako bi lahko bili pomembni za obravnavano zadevo v smislu vzpostavitve sodne pristojnosti. To velja toliko bolj, ker z nacionalnim pravom ni določena vzpostavitev mednarodne pristojnosti, za katero si prizadeva tožeča stranka.

77.

Če upoštevam obe uvodni pojasnili iz prejšnjega oddelka, je jasno, da zadeva tožeče stranke stoji in pade zgolj na razlagi člena 16(1) Uredbe št. 44/2001. Ali je mogoče s to določbo samo po sebi ustanoviti novo posebno pristojnost za drugega potrošnika, ki ni bil stranka prvotne zadevne potrošniške pogodbe?

78.

Tožeča stranka navaja, da ni treba, da je potrošnik, ki uveljavlja zahtevek, nujno isti potrošnik, ki je stranka potrošniške pogodbe. Ona in nemška vlada trdita, da se člen 16(1) Uredbe št. 44/2001 nanaša na „potrošnika“ na splošno (a consumer), ki lahko sproži postopek, in ne na določenega „potrošnika“ (the consumer). Po navedbah tožeče stranke bi, če bi se zahtevala identiteta med pogodbenimi strankami in strankami v postopku, to pomenilo nezapisan contra legem pogoj za uporabo člena 16(1), ki na podlagi Uredbe ni dopusten.

79.

Ta trditev ni prepričljiva. V besedilu členov 15 in 16 Uredbe št. 44/2001 je jasno poudarjen pomen identitete strank konkretnega pogodbenega razmerja pri določitvi možnosti za uporabo teh določb.

80.

Prvič, izvajati tako pomembne sklepe zgolj iz uporabe nedoločnega člena na začetku stavka se zdi nekoliko pretirano. Podirati se začne ob preučitvi drugih jezikovnih različic, kakršne so tiste v slovanskih jezikih, ki ne uporabljajo (ne)določnih členov in kjer zato tako razlikovanje ne obstaja. Zlasti pa je – tudi v jezikih, ki uporabljajo člene in kjer je ta razlika vidna – povsem logično, da se, ker je beseda „potrošnik“ uporabljena v stavku prvič, potrošnik prvič omenja kot „a“consumer (z nedoločnim členom), medtem ko je druga omemba istega potrošnika v tem stavku določna, „the“consumer.

81.

Drugič, besedilo člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 je jasno: „[p]otrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko“. ( 18 ) V istem smislu člen 16(2) Uredbe št. 44/2001 določa, da „[d]ruga pogodbena stranka lahko sproži postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče“. ( 19 )

82.

Besedilo teh določb se povsem jasno nanaša na drugo pogodbeno stranko. To kaže, da je posebna pristojnost vedno omejena na konkretne in določene pogodbene stranke. Zato bi bila ločitev pogodbenih strank od pogodbe v nasprotju z naravnim razumevanjem teh določb. Tako se popolnoma strinjam z generalnim pravobranilcem M. Darmonom, da izraza „potrošnik lahko sproži postopek“ in „[druga pogodbena stranka] lahko sproži postopek zoper potrošnika“ kažeta, da je lahko varstvo zagotovljeno „izrecno samo, če je on sam tožeča ali tožena stranka v postopku“. ( 20 )

83.

Obstajajo še trije sistemski argumenti, ki krepijo položaj proti predlogu tožene stranke, da naj bi ločili stranke v postopku in stranke pogodbenega razmerja.

84.

Prvič, člen 16 je treba logično razlagati v povezavi s členom 15 Uredbe št. 44/2001. Slednji opredeljuje področje uporabe oddelka 4, posvečenega pristojnosti za potrošniške pogodbe. Sodišče je razsodilo, da „se člen 15(1) Uredbe št. 44/2001 uporabi, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, prvič, da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za katerega se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, drugič, da je bila pogodba med takim potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena, in tretjič, da ta pogodba spada v eno od kategorij iz točk od (a) do (c) tega člena 15(1)“. ( 21 )

85.

Razlaga, v skladu s katero člen 16 Uredbe št. 44/2001 zajema zahtevke potrošnika na podlagi potrošniških pogodb, ki so jih sklenili drugi potrošniki, bi prekinila logično povezavo med členoma 15 in 16 Uredbe št. 44/2001. Razširila bi domet posebne pristojnosti prek primerov, ki so izrecno določeni v teh določbah.

86.

Kot je bilo preučeno v točkah od 28 do 34 teh sklepnih predlogov v zvezi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje in kot je priznala tožeča stranka, je posebna pristojnost za potrošnike namenjena varstvu osebe v njeni vlogi potrošnika v okviru dane pogodbe. Zato bi bilo nekoliko presenetljivo dovoliti, da taka intimna povezava med statusom potrošnika in dano pogodbo zvodeni s podelitvijo posebne pristojnosti za potrošnike na podlagi zahtevka, ki izhaja iz pogodbe, ki jo je sklenil nekdo drug.

87.

Drugič, drugače kot člen 5(1) Uredbe št. 44/2001, ki se sklicuje na „zadev[e] v zvezi s pogodbenimi razmerji“, ne da bi bile dodane nadaljnje podrobnosti glede identitete pogodbenih strank, ki se lahko nanj sklicujejo, je člen 16(1) te uredbe bistveno natančnejši in bolj omejen. V slednji določbi sta izrecno omenjena potrošnik in druga pogodbena stranka. Razlaga člena 5(1) dejansko omogoča večji odklon in prilagodljivost v smislu identitete tožeče stranke, če gre za svobodno prevzeto obveznost. ( 22 ) V omejenih okoliščinah omogoča, da pogodbene obveznosti uveljavlja tretji (fizična ali pravna oseba), ki ni bil prvotna pogodbena stranka. Vendar z jasno drugačnim in ožjim besedilom člena 16(1) taka razlaga ni omogočena.

88.

Tretjič, pristojnost za potrošnike iz členov 15 in 16 Uredbe št. 44/2001 izhaja iz splošnega pravila o pristojnosti iz člena 2(1) te uredbe (po katerem so pristojna sodišča države članice, v kateri ima stalno prebivališče tožena stranka) in tudi iz pravila o posebni pristojnosti za pogodbe iz člena 5(1) te uredbe (v skladu s katerim so pristojna sodišča po kraju izpolnitve obveznosti, na kateri temelji zahtevek). Zato členov 15 in 16 Uredbe št. 44/2001 ne bi smeli razlagati tako, da razširjata privilegij pristojnosti po kraju tožeče stranke prek položajev, za katere je bila izrecno vzpostavljena. ( 23 )

89.

Bistvo trditev tožeče stranke temelji na teleološki argumentaciji. Te trditve je mogoče razdeliti v tri skupine.

90.

Prvič, tožeča stranka navaja, da ker sta odstopnik in prevzemnik potrošnika, je treba zavarovati oba. Cilj sporne določbe, da se zavaruje ranljiva stranka, bi preprečeval razlago, da morajo biti pogodbene stranke iste kot stranke spora.

91.

Drugič, v zvezi s ciljem predvidljivosti glede pristojnosti, ki mu v splošnem sledi Uredba št. 44/2001, tožeča stranka navaja, da tožena stranka nima legitimnih pričakovanj glede obstoja posebne pristojnosti. Gotovost glede pristojnosti za potrošnike naj bi bila omejena, saj lahko potrošnik kadar koli spremeni svoje stalno prebivališče. Zato ni pomembno, ali pride do spremembe pristojnosti zaradi spremembe stalnega prebivališča ali zaradi prenosa pravic prek odstopa. Poleg tega Facebook usmerja svoje dejavnosti (v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001) na ves svet, vključno z Avstrijo. Tožena stranka bi tako lahko predvidela, da bodo zahtevki uveljavljani pred avstrijskimi sodišči.

92.

Tretjič, tožeča stranka je navedla, da bi bilo treba člen 16 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je z njim omogočena pristojnost za potrošnika‑prevzemnika za odstopljene zahtevke zaradi spodbujanja kolektivnih tožb iz razlogov, povezanih z ranljivostjo potrošnikov, učinkovitim sodnim varstvom in s ciljem izogibanja več sočasnim postopkom.

93.

Za trenutno veljavno Uredbo št. 44/2001 so po mojem mnenju pomembne trditve, ki se nanašajo na cilj varstva potrošnika kot šibkejše stranke (1), in tiste o predvidljivosti glede pristojnosti in izogibanja sočasnim postopkom (2). Zato jih bom zaporedoma obravnaval v preostanku tega dela, preden ga bom zaključil v zvezi s problematiko o krajevni pristojnosti (3).

94.

Tožeča stranka navaja, da je njeno stališče o pravilni razlagi člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 podprto s sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je odločilni element za uporabo posebne pristojnosti za potrošnike abstraktna „vrednost priznanja varstva“. ( 24 )

95.

Na splošni ravni se moram strinjati, da je Sodišče redno pripisovalo izjemen pomen cilju varstva potrošnikov kot šibkejših strank pri razlagi določb, povezanih s posebno pristojnostjo za potrošnike iz Uredbe št. 44/2001. Vendar na ravni konkretnih pravnih argumentov ne morem pritrditi prikazu sodne prakse, kot ga uveljavlja tožeča stranka.

96.

Prvič, Sodišče je že imelo priložnost preučiti, ali se forum actoris za potrošnike uporablja za prevzemnike zahtevkov potrošnikov, ki sami niso pogodbene stranke. Sodišče je v sodbah v zadevah Henkel in Shearson Lehman Hutton razsodilo, da se posebna pristojnost za potrošnike ne uporabi za pravne osebe, ki delujejo kot prevzemniki pravic potrošnika. Vendar je Sodišče do tega sklepa prišlo ne le zato, kot navaja tožeča stranka, ker ti pravni osebi (zasebna družba in združenje za varstvo potrošnikov) nista bili „šibkejši stranki“, ampak tudi, kot je jasno navedeno v obeh odločbah, ker ti osebi sami nista bili pogodbeni stranki. ( 25 )

97.

Drugič, po navedbah tožeče stranke se sodna praksa Sodišča sklicuje na abstraktno potrebo po varstvu potrošnikov kot odločujoči element za vzpostavitev pristojnosti, ne glede na to, ali so zahtevki odstopljeni. V zvezi s tem sta se avstrijska vlada in tožeča stranka sklicevali na sodbo Sodišča v zadevi Vorarlberger Gebietskrankenkasse, v kateri je bilo navedeno, da bi v nasprotju z organi socialne varnosti „tak po zakonu prevzemnik pravic neposredno oškodovane osebe, ki bi ga prav tako bilo mogoče šteti za šibkejšo stranko, moral imeti možnost uporabiti posebna pravila o pristojnosti iz teh določb. […] to zlasti velja za dediče žrtve prometne nesreče“. ( 26 )

98.

V delu, v katerem je sklicevanje na to zadevo še lahko upoštevno glede na nedavno sodbo Sodišča v zadevi MMA IARD, ( 27 ) ki je znatno relativizirala pristop iz zadeve Vorarlberger Gebietskrankenkasse, je analogija z obravnavano zadevo napačna iz dveh razlogov. Prvič, tovrstna pristojnost za zadeve v zvezi z zavarovanjem je zastavljena drugače in je sama po sebi precej širša. ( 28 ) Drugič, kar je pomembneje, v zadevi Vorarlberger Gebietskrankenkasse je šlo za zahtevo, da se ohrani že obstoječa posebna pristojnost in da se dovoli njen prenos tudi na tretjo osebo. Tožeča stranka pa si dejansko prizadeva za vzpostavitev nove posebne pristojnosti, ki bi veljala prav za prevzemnika ali naslednika teh zahtevkov v položaju, ko so biti ti zahtevki odstopljeni izključno zaradi sodnega postopka.

99.

Tožeča stranka ter nemška in avstrijska vlada so poudarile, da uporaba posebne pristojnosti za potrošnike v primeru potrošnika-prevzemnika za vse odstopljene zahtevke (s strani potrošnikov s stalnim prebivališčem v isti državi članici, drugih državah članicah ali tretjih državah) ne spodkopava ciljev pravne varnosti in predvidljivosti. Prvič, gotovost glede pristojnosti za potrošnike je v vsakem primeru omejena, ker lahko potrošnik kadar koli spremeni svoje stalno prebivališče. Drugič, Facebook usmerja svoje dejavnosti (v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001) na ves svet, vključno z Avstrijo. Tako bi ta družba lahko predvidela, da bodo zahtevki uveljavljani pred avstrijskimi sodišči. Tretjič, „kopičenje“ zahtevkov bi za toženo stranko pomenilo celo prednost, saj se ne bi soočala z različnimi zahtevki v različnih državah članicah. Dalje, prišlo bi do izogibanja tveganju nasprotujočih si odločb. Poleg tega tožeča stranka trdi, da si ne prizadeva za priznanje nove pristojnosti, do katere ne bi že bila upravičena, saj že uživa pristojnost za potrošnike v zvezi z lastnimi zahtevki.

100.

Res je, da morajo biti glede na uvodno izjavo 11 Uredbe št. 44/2001 pravila o pristojnosti čim bolj predvidljiva. Poleg tega je v skladu z uvodno izjavo 15 „[treba v] interesu ustreznega sodnega varstva […] čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v dveh državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe“.

101.

Priznati moram, da bi razumel zahtevo po predvidljivosti pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001 predvsem tako, da deluje na podlagi dejanskega stanja iz konkretnega pravnega razmerja. Vprašanje je zato v bistvu tako: če vstopim v določeno pravno razmerje, katera bo po vsej verjetnosti mednarodna pristojnost?

102.

Razumevanje „predvidljivosti“, za katero si prizadeva tožeča stranka, zagotovo temelji na drugačnem pristopu. Dejansko odraža isto logiko, ki jo je zastopala že na semantični ravni in ki tudi glede predvidljivosti navaja, da če poslovni subjekt posluje s „potrošnikom“ v eni jurisdikciji, mora razumno predvidevati, da ga bo lahko tožil „kateri koli potrošnik“ ali pa kar „vsi njegovi potrošniki“ v tej jurisdikciji.

103.

S tem se ne strinjam. Pa tudi če bi se strinjal s pristopom, za katerega si prizadeva tožeča stranka – pa se ne – ostajajo številni problemi.

104.

Prvič, kot navaja tožena stranka, obstajajo pomembni premisleki v zvezi s pravno varnostjo – tveganje za izbiranje najugodnejšega sodišča (forum shopping).

105.

Res je, da kraj stalnega prebivališča potrošnika ni določen enkrat za vselej. Glede na pravila države članice, kjer ima stalno prebivališče tožena stranka, se lahko spreminja. ( 29 ) Vendar to ne pomeni, da sta predvidljivost in pravna varnost absolutno nepomembni. Rešitev, ki jo predlaga tožeča stranka, bi omogočila kopičenje zahtevkov in za kolektivne tožbe izbiro kraja z ugodnejšimi sodišči, tako da bi se vsi zahtevki odstopili potrošniku s stalnim prebivališčem v tej jurisdikciji. Kot navaja tožena stranka, bi taka rešitev lahko vodila do neomejenega ciljanega odstopa potrošnikom v kateri koli jurisdikciji z ugodnejšo sodno prakso, nižjimi stroški ali izdatnejšo pravno pomočjo, kar bi potencialno vodilo do preobremenjenosti nekaterih jurisdikcij. ( 30 )

106.

Drugič, vzpostavitev nove pristojnosti za potrošnike za potrošnika-prevzemnika v zvezi z zahtevki, ki so mu jih odstopili drugi potrošniki, bi lahko vodila do drobitve in množenja sodišč. Po eni strani prevzemnik ne vstopi v pogodbeni položaj odstopnika. Ne pride do subrogacije v položaj potrošnika ali v vsebinske pravice, povezane s pogodbo. Odstopljeni zahtevki so izrecno ločeni od pogodbe in tako je prav zaradi posebnega namena pravdnega postopka. V zvezi z drugimi pogodbenimi zahtevki bi se ohranila pristojnost za potrošnike glede na prvotnega odstopnika, kar bi vodilo do potencialne drobitve zahtevkov, ki izhajajo iz ene pogodbe. Po drugi strani bi bilo nato seveda mogoče, da bi odstopnik odstopil različne pravice, ki izhajajo iz njegove potrošniške pogodbe, različnim prevzemnikom. Če bi bil vsak od teh prevzemnikov potrošnik, bi se vzporedno vzpostavile številne posebne pristojnosti.

107.

Ti pomisleki so toliko večji v primeru zahtevkov, ki jih odstopijo potrošniki s stalnim prebivališčem v tretjih državah. ( 31 ) Možnost, da bi vložili tožbe v zvezi z zahtevki, ki izvirajo iz pogodb, ki so jih sklenili potrošniki s stalnim prebivališčem v tretjih državah, pri sodišču, pristojnem za potrošnika-prevzemnika, ni najbolj skladna z besedilom Uredbe št. 44/2001. Res je, da je Sodišče razsodilo, da se Uredba št. 44/2001 uporablja neodvisno od tega, ali ima tožeča stranka stalno prebivališče v tretji državi. ( 32 ) Vendar je s členom 15(1)(c), ki je upošteven v obravnavani zadevi, zahtevano, da „je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti“. Zato, čeprav se člen 16 sklicuje zgolj na „kra[j], kjer ima potrošnik stalno prebivališče“, prejšnje pripombe jasno kažejo, da bi moral ta „kraj“ biti v državi članici.

108.

Nazadnje, tožeča stranka se je v podporo stališču, da je Sodišče izrecno priznalo, da kolektivna tožba ne nasprotuje uporabi posebne pristojnosti iz Uredbe št. 44/2001, sklicevala na sodbo v zadevi CDC Hydrogen Peroxide. ( 33 )

109.

Vendar je Sodišče v tisti zadevi v zvezi s členom 5(3) Uredbe št. 44/2001 izrecno navedlo, da „prenos terjatev, ki ga opravi prvotni upnik, ne vpliva na določitev pristojnega sodišča“. ( 34 ) Zato je Sodišče sklenilo, da je treba zahtevo po uporabi te pristojnosti (kraj škodnega dogodka) „preučiti za vsako odškodninsko terjatev, neodvisno od odstopa ali združitve, katere predmet je“. ( 35 )

110.

Skratka, predlogi, ki jih zagovarja tožeča stranka v obravnavanem postopku, imajo v sodni praksi le malo podpore. Ponovno: ključna razlika je v tem, da si tožeča stranka dejansko ne prizadeva za prenos posebne pristojnosti, ampak za vzpostavitev nove pristojnosti za drugega potrošnika, ki ni bil stranka prvotne pogodbe.

111.

To stališče nasprotuje temeljni logiki pravil o odstopu in sukcesiji. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, se je nanašala na vprašanje, ali je mogoče ohraniti posebno pristojnost (za potrošnike) ali pa se bo ta izgubila. Trditi, da je treba vzpostaviti novo posebno pristojnost za prevzemnika, pa nedvomno močno presega to razpravo.

112.

Poleg tega je vprašanje odstopa zahtevkov in vstop vanje v okviru Uredbe št. 44/2001 vseprisotno vprašanje, ki ga je mogoče uporabiti za številne različne pristojnosti. Zato bi kakršna koli rešitev, ki jo bo sprejelo to Sodišče glede pravil o odstopu zahtevkov na podlagi člena 16(1), seveda vplivala na celotno Uredbo.

113.

Iz teh razlogov menim, da člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 ni mogoče razlagati tako, da vzpostavlja novo posebno pristojnost za potrošnike v zvezi z zahtevki, ki so jih potrošniku odstopili glede iste stvari drugi potrošniki s stalnim prebivališčem v drugi državi članici ali tretjih državah.

114.

Vendar je predložitveno sodišče svoje drugo vprašanje postavilo tudi glede tretje kategorije odstopljenih zahtevkov: tistih, ki so jih odstopili potrošniki s stalnim prebivališčem v isti državi članici. Kot je navedlo predložitveno sodišče, izhajajo nekateri odstopljeni zahtevki od drugih potrošnikov s stalnim prebivališčem v Avstriji. Poleg tega je res, da se besedilo člena 16(1) nanaša na krajevno pristojnost: „pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče“. Člen 16(1) Uredbe št. 44/2001 torej drugače kot Bruseljska konvencija ne opredeljuje le mednarodne pristojnosti, ampak tudi notranjo pristojnost, z namenom zagotovitve širšega varstva potrošnikov.

115.

Tudi Komisija v svojih navedbah izraža pomisleke glede pravne varnosti in predvidljivosti glede pristojnosti v zvezi z zahtevki, ki jih odstopijo potrošniki s stalnim prebivališčem v tretjih državah in drugih državah članicah. Vendar dopušča možnost, da se uporabi pristojnost po stalnem prebivališču potrošnika-prevzemnika, če sta odstopnik in prevzemnik potrošnika, če so zahtevki identični in če bi lahko oba izbrala sodišče v isti državi članici. Komisija pojasnjuje, da pomeni ta rešitev, čeprav na videz v nasprotju z besedilom člena 16(1) Uredbe št. 44/2001, boljši način, da se zadosti namenu določb o posebni pristojnosti za potrošnike.

116.

Težko sledim predlogu, zakaj bi bilo treba zgolj na podlagi Uredbe št. 44/2001 ob upoštevanju besedila člena 16(1) Uredbe št. 44/2001, ki kot pristojna sodišča opredeljuje sodišča „kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče“, priti do drugačnega sklepa glede zahtevkov, ki jih odstopijo potrošniki s stalnim prebivališčem v isti državi članici kot potrošnik-prevzemnik. Ker na podlagi člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 ni drugih utemeljenih argumentov, bi isti sklep moral veljati za vse tri kategorije iz drugega vprašanja predložitvenega sodišča (zahtevki, ki jih odstopijo potrošniki s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah, tretjih državah in isti državi članici).

117.

Vendar dejstvo, da s členom 16(1) Uredbe št. 44/2001 ni vzpostavljena nova posebna pristojnost, po mojem mnenju ne pomeni, da bi bila ta preprečena, če bi bila določena z nacionalnim pravom. Logika krajevne pristojnosti iz člena 16(1) je ta, da potrošnik zanjo ne sme biti prikrajšan. Če pa bi v nacionalnem pravu obstajala odločitev, da se mu da dodatna pristojnost znotraj države članice, menim, da to ne bi bilo v nasprotju z besedilom ali cilji Uredbe. Vendar se mi zdi, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, ker se trditve tožeče stranke pri utemeljitvi pristojnosti (čeprav zgolj v isti državi članici) očitno sklicujejo izključno na člen 16(1) Uredbe št. 44/2001. ( 36 )

118.

Zato predlagam Sodišču, naj na drugo predloženo vprašanje odgovori, da na podlagi člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 potrošnik ne more hkrati s svojimi lastnimi zahtevki uveljavljati zahtevkov o isti stvari, ki so mu jih odstopili drugi potrošniki s stalnim prebivališčem v drugih krajih v istih državi članici, drugih državah članicah ali tretjih državah.

119.

Vsaj po mojem mnenju so številni argumenti, ki jih v tej zadevi navaja tožeča stranka, politični argumenti. Z njimi se tako ali drugače navaja, da bi moralo Sodišče v imenu zbira relativno abstraktnih vrednot, kakršna je potreba po kolektivnih tožbah v potrošniških zadevah v Uniji ali spodbujanje učinkovitega sodnega varstva v potrošniških zadevah, razlagati člen 16(1) na način, ki ga predlaga tožeča stranka.

120.

Nedvomno so kolektivne tožbe namenjene učinkovitemu sodnemu varstvu potrošnikov. Če so dobro zasnovane in uporabljene, lahko prav tako zagotovijo nadaljnje sistemske koristi za sodni sistem, kot je zmanjšanje potrebe po sočasnih postopkih. ( 37 ) Vendar tožena stranka pravilno opozarja, da spadajo take trditve tožeče stranke bolj v sfero de lege ferenda.

121.

Uredba št. 44/2001 ne vsebuje posebnih določb o odstopu zahtevkov ( 38 ) ali postopkih za kolektivne tožbe. O tej (domnevni ali dejanski) praznini že dolgo razpravljajo pravni teoretiki, ki so izrazili mnenje, da Uredba ne pomeni zadostne podlage za čezmejne kolektivne tožbe v Uniji. ( 39 ) Uporaba pristojnosti za potrošnike v primerih kolektivnih tožb je predmet živahne razprave. ( 40 )

122.

Morda je še pomembneje, da je te težave splošno priznala tudi Komisija, ki je večkrat poskušala izpeljati sprejetje instrumentov EU o kolektivnih tožbah. ( 41 ) Ti predlogi zaenkrat še niso pripeljali do sprejetja zavezujočih zakonodajnih instrumentov. Do sedaj je bilo sprejeto zgolj Priporočilo Komisije ( 42 ), na katerega se v obravnavani zadevi sklicuje tožeča stranka.

123.

Menim, da ni naloga sodišč, in prav tako ne tega Sodišča, da v takih okoliščinah poskušajo prav na hitro ustvariti kolektivno varstvo v potrošniških zadevah. Obstajajo trije razlogi, zakaj bi bilo tako ravnanje nespametno. Prvič, bilo bi v jasnem nasprotju z besedilom in logiko Uredbe, s čimer bi dejansko pripeljalo do njene spremembe. Drugič, problematika je preobčutljiva in prezapletena. Zanjo je potrebna celostna zakonodaja, ne pa osamljena sodna intervencija v zvezi s povezanim, a vendarle nekako osamljenim pravnim instrumentom, ki povsem jasno v ta namen ni primeren. To bi sčasoma lahko povzročilo več težav kot ponudilo sistemske rešitve. Tretjič, čeprav morda niso ne premočrtna ne hitra, potekajo zakonodajna posvetovanja in razprave na ravni Unije. Tega zakonodajnega procesa ne bi smeli prehiteti po sodni poti ali ga izjaloviti.

124.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), odgovori: