1. 

Sodišče ima v tej zadevi priložnost, da ponovno pojasni pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in „opravljanje storitev“ v smislu Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ).

2. 

Tako mora Sodišče razsoditi, ali regresni zahtevek, ki se uveljavlja med sodolžniki kreditne pogodbe, spada med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji. Če je odgovor pritrdilen, bo moralo Sodišče preučiti, ali je tako pogodbo mogoče šteti za pogodbo o opravljanju storitev, pri čemer bo moralo po potrebi določiti kraj izpolnitve njene značilne obveznosti.

3. 

V teh sklepnih predlogih bom pojasnil razloge, iz katerih menim, da je treba člen 7(1) te uredbe razlagati tako, da regresni zahtevek med sodolžniki kreditne pogodbe spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu te določbe.

4. 

Nato bom pojasnil, zakaj je treba člen 7(1)(b), druga alinea, navedene uredbe po mojem mnenju razlagati tako, da je treba kreditno pogodbo, na podlagi katere sodolžnik uveljavlja regresni zahtevek, šteti za pogodbo o opravljanju storitev v smislu te določbe, pri čemer je kraj izpolnitve zadevne obveznosti kraj, kjer ima sedež upnik, ki odobri kredit.

5.

V uvodni izjavi 4 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

„Določene razlike med nacionalnimi predpisi, ki urejajo pristojnost in priznanje sodnih odločb, ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga. Nujno je potrebno sprejetje določb za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter zagotavljanje hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb, sprejetih v državi članici.“

6.

V uvodnih izjavah 15 in 16 te uredbe je navedeno:

7.

Člen 4(1) navedene uredbe določa, da so „[o]b upoštevanju določb te uredbe […] osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

8.

Člen 7 Uredbe št. 1215/2012 določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]“

9.

V uvodnih izjavah 7 in 17 Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), ( 3 ) je navedeno:

[…]

10.

Člen 16 te uredbe, naslovljen „Več dolžnikov“, določa:

„Če ima upnik terjatev do več dolžnikov, ki odgovarjajo za isto terjatev, in je eden od dolžnikov terjatev že deloma ali v celoti poravnal, se pravo, ki se uporablja za obveznost dolžnika do upnika, uporablja tudi za pravico dolžnika zahtevati povračilo od ostalih sodolžnikov. Ostali sodolžniki lahko proti temu dolžniku uveljavljajo ugovore, ki so jih imeli nasproti upniku po pravu, ki se uporablja za njihove obveznosti do upnika.“

11.

Člen 2(b) Direktive 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES ( 6 ) opredeljuje pojem „finančna storitev“ kot „vsako bančno, kreditno, zavarovalno, pokojninsko, naložbeno ali plačilno storitev“.

12.

Člen 896 Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik, v nadaljevanju: ABGB) določa, da lahko solidarni sodolžnik, ki je sam plačal ves dolg, tudi če ni bilo prenosa pravic, od drugih dolžnikov zahteva povračilo, in to v enakih delih, če se niso dogovorili o drugačnem deležu.

13.

Preden je bil člen 905(2) ABGB spremenjen z Zahlungsverzugsgesetz (zakon o zamudah pri plačilu) z dne 20. marca 2013 ( 7 ), je določal, da mora dolžnik denarno obveznost v primeru dvoma izpolniti na lastno odgovornost in stroške upniku v kraju njegovega stalnega prebivališča (sedeža).

14.

S tem zakonom je bil v ABGB uveden tudi člen 907a, ki določa, da se denarna obveznost izpolni v kraju stalnega prebivališča ali sedeža upnika z izročitvijo denarnega zneska ali njegovim nakazilom na bančni račun, ki ga je navedel upnik.

15.

Člen 1042 ABGB določa, da kdor za drugega izpolni obveznost, ki bi jo ta na podlagi določb tega zakonika moral izpolniti sam, ima pravico zahtevati povračilo.

16.

V skladu s členom 1503(2), točka 1, ABGB se njegov člen 907a v različici iz navedenega zakona uporablja za pravna razmerja, ki so nastala po 16. marcu 2013. Za pravna razmerja, ki so nastala pred tem datumom, se še naprej uporabljajo dosedanje določbe. Če pa takšna pravna razmerja predvidevajo ponavljajoče se denarne dajatve, se nove določbe uporabljajo za tista plačila, ki zapadejo po 16. marcu 2013.

17.

Stefan Benkö (v nadaljevanju: tožeča stranka), avstrijski državljan, pred avstrijskimi sodišči uveljavlja regresni zahtevek zoper Saale Kareda (v nadaljevanju: tožena stranka), estonsko državljanko in njegovo nekdanjo zunajzakonsko partnerico, pri čemer zahteva znesek v višini 17.145,41 EUR, ki se mu pripišejo obresti in stroški.

18.

Med skupnim bivanjem v Avstriji naj bi tožeča in tožena stranka leta 2007 kupili hišo ter v ta namen pri avstrijski banki vzeli tri posojila v skupnem znesku 300.000 EUR (v nadaljevanju: kredit). Obe naj bi bili posojilojemalki, predložitveno sodišče pa navaja, da sta bili solidarni sodolžnici.

19.

Tožena stranka naj bi konec leta 2011 razdrla zunajzakonsko skupnost in središče svojih življenjskih interesov prenesla v Estonijo. Predložitveno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da njeno trenutno stalno prebivališče v Estoniji ni znano.

20.

Od junija 2012 naj tožena stranka ne bi več izpolnjevala svojih kreditnih obveznosti. Tožeča stranka naj bi torej poleg lastnih obrokov kredita do junija 2014 plačevala tudi izostanke plačil nekdanje zunajzakonske partnerice. Na te izostanke plačil se nanaša ta tožba.

21.

Landesgericht St. Pölten (deželno sodišče v Sankt Pöltnu, Avstrija), prvostopenjsko sodišče, je vzpostavilo stik z estonskim veleposlaništvom v Avstriji, da bi izvedelo, kje je stalno prebivališče tožene stranke, vendar pri tem ni bilo uspešno. V teh okoliščinah je bil določen pooblaščenec za njeno zastopanje.

22.

Ta pooblaščenec, ki je prevzel vse vročitve, je vložil ugovor nepristojnosti na prvi stopnji, ker ima tožena stranka stalno prebivališče v Estoniji, na ozemlju druge države članice. Poleg tega je menil, da dejstva, ki jih je opisala tožeča stranka, ne spadajo pod določbe iz oddelkov od 2 do 7 poglavja II Uredbe št. 1215/2012, saj določbe o sodnih pristojnostih odstopajo od pravila o splošni pristojnosti iz člena 4(1) iste uredbe. Vsekakor je trdil, da Landesgericht St. Pölten (deželno sodišče v Sankt Pöltnu), ki mu je tožeča stranka predložila zadevo, ni krajevno pristojno, ker je posojilo dala avstrijska banka in ker kraj izpolnitve v zvezi s to transakcijo, torej sedež te banke, ni na območju, za katero je to sodišče krajevno pristojno.

23.

Landesgericht St. Pölten (deželno sodišče v Sankt Pöltnu) je s sklepom z dne 5. avgusta 2015 ugotovilo, da ni mednarodno pristojno. Tožeča stranka se je na ta sklep pritožila pred Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija), ki je s sklepom z dne 28. decembra 2015 spremenilo sklep z dne 5. avgusta 2015.

24.

Tožena stranka je nato pred predložitvenim sodiščem vložila revizijo.

25.

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), ki dvomi o razlagi določb prava Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26.

Predložitveno sodišče želi v obravnavani zadevi določiti sodišče, ki je v skladu s pravili o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012 pristojno za odločanje o sporu o glavni stvari.

27.

Težava v obravnavani zadevi je predvsem to, da gre pri tožbi v postopku v glavni stvari, ki jo je vložila tožeča stranka, za regresni zahtevek med sodolžnikoma, ki izhaja iz kreditne pogodbe, sklenjene med zadnjenavedenima in avstrijsko banko.

28.

Vprašanje, na katero je treba prvenstveno odgovoriti pred preučitvijo pravil o pristojnosti, ki bi lahko bila povezana s položajem v postopku v glavni stvari, je dejansko, ali je za uporabo te uredbe od kreditne pogodbe mogoče „ločiti“ pravna razmerja, ki so med solidarnima sodolžnikoma nastala po sklenitvi te pogodbe, ali je to neločljiva celota.

29.

Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, so pravna razmerja med solidarnima sodolžnikoma, ki nastanejo zaradi sklenitve kreditne pogodbe, po mojem mnenju neločljivo povezana s to pogodbo.

30.

Ta pravna razmerja namreč izhajajo iz kreditne pogodbe, na katero sta solidarna sodolžnika skupaj in prostovoljno pristala. V razmerjih s skupnim upnikom se je torej vsak od njiju strinjal, da plača celoten dolg. Storitev posojanja denarja je neločljivo povezana z obveznostjo povračila. Posojilo, ki ne bi bilo povezano z obveznostjo povračila, bi bilo dejansko darilo. Solidarna obveznost povračila je torej sestavni del pogodbenega mehanizma.

31.

Vendar to ne spremeni dejstva, da se sodolžniku, ki je plačal ves delež drugega sodolžnika ali del tega deleža od skupnega dolga, lahko tako plačan znesek povrne z uveljavljanjem regresnega zahtevka. Razlog za ta zahtevek je kot tak torej povezan z obstojem te pogodbe. Zato za namene uporabe Uredbe št. 1215/2012 ne bi bilo naravno ločiti teh pravnih razmerij od pogodbe, na podlagi katere so nastali in na kateri temeljijo. ( 8 ) Drugačna odločitev bi lahko v zvezi z zahtevki, ki temeljijo na eni in isti pogodbi, privedla do množitve pristojnih sodišč. Sodišče ene države članice bi bilo pristojno za spore med sodolžniki in banko, medtem ko bi bilo sodišče druge države članice pristojno za spore med samimi sodolžniki.

32.

Skladneje je torej, da vsa vprašanja, ki bi se lahko postavljala po sklenitvi kreditne pogodbe, obravnava isto sodišče. Poleg tega je to v zvezi s pravom, ki se uporablja, izrecno določeno z Uredbo Rim I. Kot opozarja Evropska komisija, člen 16 te uredbe, naslovljen „Več dolžnikov“, med drugim določa, da „[č]e ima upnik terjatev do več dolžnikov, ki odgovarjajo za isto terjatev, in je eden od dolžnikov terjatev že deloma ali v celoti poravnal, se pravo, ki se uporablja za obveznost dolžnika do upnika, uporablja tudi za pravico dolžnika zahtevati povračilo od ostalih sodolžnikov.“

33.

Zato ne vidim razloga, da bi veljalo drugače za določitev sodišča, pristojnega za odločanje o regresnem zahtevku, ki ga zoper drugega sodolžnika uveljavlja sodolžnik kreditne pogodbe. To drži še toliko bolj, ker je zaradi vzajemne uporabe Uredbe Rim I in Uredbe št. 1215/2012 potrebna skladnost pri njunih razlagah. ( 9 ) Poleg tega bi bila ločitev pravnih razmerij med solidarnima sodolžnikoma od pogodbe, ki ju zavezuje, v nasprotju s ciljem čim večje predvidljivosti, h kateremu stremi Uredba št. 1215/2012. ( 10 ) Tako za solidarna sodolžnika dejstvo, da bi za spore, ki bi nastali iz njunih pravnih razmerij, veljala enaka pravila o pristojnosti kot tista, ki urejajo samo kreditno pogodbo, nedvomno pomeni zelo visoko predvidljivost.

34.

Na podlagi vseh teh elementov torej menim, da mora biti pristojnost sodišča, ki mu je naloženo obravnavanje spora o pravnih razmerjih med solidarnima sodolžnikoma, ki nastanejo zaradi sklenitve kreditne pogodbe, tista, ki je določena za spore, ki nastanejo zaradi te pogodbe.

35.

Ker kreditna pogodba brez kakršnega koli dvoma spada med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji, menim, da je treba člen 7(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da regresni zahtevek med sodolžniki kreditne pogodbe spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu te določbe.

36.

Vendar želi predložitveno sodišče določiti kraj izpolnitve zadevne obveznosti, saj ta člen določa ta kraj drugače glede na to, ali gre za pogodbo o blagu ali za pogodbo o opravljanju storitev ali pa ne za eno ne drugo.

37.

Predložitveno sodišče se v okviru drugega in tretjega vprašanja tako v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(1)(b), druga alinea, te uredbe razlagati tako, da je treba kreditno pogodbo, na kateri temelji regresni zahtevek, ki ga uveljavlja sodolžnik, šteti za pogodbo o opravljanju storitev v smislu te določbe. Če je tako, ali je značilna pogodbena obveznost te pogodbe odobritev posojila, pri čemer je kraj izpolnitve obveznosti torej sedež banke?

38.

Po mojem mnenju je kreditna pogodba nedvomno pogodba o opravljanju storitev.

39.

Sodišče je odločilo, da „pojem storitev pomeni vsaj to, da stranka, ki jih opravlja, izvaja določeno dejavnost za plačilo“. ( 11 ) Pojasnilo je, da obstoj dejavnosti zahteva dejanja, in ne samo opustitev. ( 12 ) Tako je iz te opredelitve izključilo licenčno pogodbo, s katero imetnik pravice intelektualne lastnine sopogodbenika pooblasti za izkoriščanje te pravice proti plačilu, če imetnik pravice intelektualne lastnine s tem, da odstopi izkoriščanje te pravice, ne opravi nobene storitve in se zaveže le, da bo sopogodbeniku dopustil prosto izkoriščanje navedene pravice. ( 13 )

40.

Drugače velja za kreditno pogodbo. Posojilodajalec, ki je kreditna ustanova, s to pogodbo namreč posodi ali obljubi, da bo posodil denarni znesek posojilojemalcu v obliki odloga plačila, posojilojemalec pa se v zameno zaveže, da bo ta znesek povrnil, pri čemer nadomestilo za to posojilo vključuje plačilo obresti, ki iz njega izhajajo. Za opravljanje storitev gre torej pri izročitvi navedenega zneska s strani kreditne institucije, ki običajno izvaja tako imenovane „bančne transakcije“.

41.

Iz tega izhaja, da je kreditna transakcija finančna storitev. Kot poudarja predložitveno sodišče, to izhaja tudi iz člena 2(b) Direktive 2002/65, v katerem pojem „finančna storitev“ pomeni „vsako bančno, kreditno, zavarovalno, pokojninsko, naložbeno ali plačilno storitev“.

42.

Zgolj dejstvo, da je dejavnost stranke, ki zagotavlja storitev, iz finančnega sektorja, ne more povzročiti, da se pogodbe, ki izhajajo iz te dejavnosti, izključijo iz uporabe člena 7(1)(b) Uredbe št. 1215/2012. Na podlagi tega se zdi, da je zakonodajalec to vrsto storitev dejansko želel vključiti na področje uporabe te uredbe v zvezi s sodno pristojnostjo. Kot opozarjata predložitveno sodišče in Komisija, je bila v členu 63(1) Uredbe št. 44/2001 določena izjema od uporabe pravil o pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, če je bil kraj opravljanja storitev v Luksemburgu. Vendar se določbe istega člena v skladu z odstavkom 3 tega člena niso uporabljale za pogodbe o opravljanju finančnih storitev, kar je pomenilo, da je te pogodbe urejalo pravilo o posebni pristojnosti iz člena 5(1) te uredbe, ki danes ustreza členu 7(1) Uredbe št. 1215/2012.

43.

Kreditno pogodbo je po mojem mnenju torej treba šteti za pogodbo o opravljanju storitev v smislu člena 7(1)(b), druga alinea, te uredbe.

44.

Določiti je treba še kraj izpolnitve zadevne obveznosti. V skladu s členom 7(1)(b), druga alinea, navedene uredbe je to kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene. Dejansko je treba določiti kraj izpolnitve značilne obveznosti iz pogodbe, saj je zadnjenavedena navezna okoliščina za pristojno sodišče ( 14 ).

45.

V obravnavani zadevi menim, da je ta značilna obveznost v okviru kreditne pogodbe sama dodelitev posojenega zneska. Druga obveznost iz take pogodbe, in sicer obveznost posojilojemalca, da povrne izposojeni znesek, namreč obstaja le, kadar posojilodajalec izvede storitev, saj je povračilo le njena posledica.

46.

V zvezi s samim krajem izpolnitve značilne obveznosti menim, da je samo s krajem, kjer ima upnik sedež, mogoče zagotoviti čim večjo predvidljivost ter uresničiti cilja bližine in poenotenja, h katerima stremi člen 7(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012. ( 15 ) Ta kraj bosta stranki namreč poznali od sklenitve pogodbe, prav tako pa bo to kraj sodišča, ki bo imelo s to pogodbo najtesnejšo navezno okoliščino.

47.

Ob upoštevanju vsega navedenega zato menim, da je treba člen 7(1)(b), druga alinea, te uredbe razlagati tako, da je treba kreditno pogodbo, na kateri temelji regresni zahtevek, ki ga uveljavlja sodolžnik, šteti za pogodbo o opravljanju storitev v smislu te določbe. Kraj izpolnitve zadevne obveznosti je kraj, kjer ima sedež upnik, ki odobri kredit.

48.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), odgovori: