1

Bund der Energieverbraucher (nemško združenje odjemalcev električne energije) je decembra 2011 vložilo pritožbo pri Evropski komisiji, v kateri je zatrjevalo, da nekateri ukrepi, določeni v Gesetz zur Neuregelung des Rechtsrahmens für die Förderung der Stromerzeugung aus Erneuerbaren Energien (zakon o novi ureditvi pravnega okvira za spodbujanje pridobivanja elektrike iz obnovljivih virov) z dne 28. julija 2011 (BGBl. 2011 I, str. 1634, v nadaljevanju: „EEG iz leta 2012), ki naj bi začel veljati 1. januarja 2012, pomenijo pomoči, ki niso združljive z notranjim trgom.

2

Namen EEG iz leta 2012 je varovanje podnebja in okolja z zagotavljanjem trajnostnega razvoja oskrbe z energijo z zniževanjem stroškov za nemško gospodarstvo, z zmanjševanjem virov fosilnih energij in z razvojem tehnologij za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije in zemeljskega plina (v nadaljevanju: električna energija EEG). V ta namen je njegov cilj med drugim povečevanje deleža obnovljivih virov energije pri oskrbi z električno energijo do vsaj 35 % leta 2020, nato pa z zaporednimi stopnjami do vsaj 80 % leta 2050 (člen 1 EEG iz leta 2012).

3

V tem okviru EEG iz leta 2012 določa zlasti program pomoči v korist proizvajalcev električne energije EEG (člen 2 EEG iz leta 2012), katerega glavne značilnosti so opisane spodaj.

4

Na prvem mestu, upravljavci omrežja vseh ravni napetosti (v nadaljevanju: UO), ki zagotavljajo splošno oskrbo z električno energijo, morajo, prvič, na svoje omrežje priključiti naprave, ki proizvajajo električno energijo EEG v okviru svoje dejavnosti (členi od 5 do 7 EEG iz leta 2012), drugič, to električno energijo oddati v svoje omrežje, jo prenesti in prednostno distribuirati (členi od 8 do 12 EEG iz leta 2012), in, tretjič, upravljavcem teh naprav izplačati nadomestilo, izračunano na podlagi cen, določenih z zakonom, ob upoštevanju narave zadevne električne energije in določene ali nazivne moči zadevne naprave (členi od 16 do 33 EEG iz leta 2012). Alternativno, upravljavci naprav, ki proizvajajo električno energijo EEG, imajo po eni strani pravico, da tržijo vso to električno energijo ali del te neposredno pri tretjih osebah, in, po drugi strani, da zahtevajo, da jim UO, na katerega je bila taka naprava priključena, če takega neposrednega trženja ni, izplača tržno premijo, izračunano na podlagi zneska nadomestila, ki bi bilo dolgovano v primeru priključitve (člen od 33(a) do 33(i) EEG iz leta 2012). V praksi ni sporno, da te obveznosti bremenijo zlasti upravljavce omrežja za lokalno distribucijo z nizko ali srednjo napetostjo (v nadaljevanju: UOD).

5

Na drugem mestu, UOD morajo električno energijo EEG prenesti upravljavcem medregijskih prenosnih omrežij z visoko in zelo visoko napetostjo, ki so višje na distribucijski verigi (v nadaljevanju: UMPO) (člen 34 EEG iz leta 2012). Kot protidajatev te obveznosti morajo UMPO izplačati UOD enakovreden znesek nadomestil in tržnih premij, ki jih zadnji plačujejo upravljavcem naprav (člen 35 EEG iz leta 2012).

6

Na tretjem mestu, EEG iz leta 2012 določa tako imenovani mehanizem „izravnave na zvezni ravni“ količin električne energije EEG, ki jih vsak UMPO odda v svoje omrežje, in zneskov, plačanih UOD kot protivrednost (člen 36 EEG iz leta 2012). V praksi se lahko vsak UMPO, ki je oddal in plačal neko količino električne energije EEG, ki je višja od te, ki so jo dobavitelji električne energije dobavili končnim odjemalcem na njegovem območju, nasproti drugim UMPO uveljavlja pravico do nadomestila, ki ustreza tej razliki. Od let 2009–2010 to nadomestilo ni več v fizični obliki (izmenjava pretoka električne energije EEG), ampak v finančni obliki (izravnava stroškov, povezanih s tem). Trije od štirih UMPO, na katere se nanaša ta določba o nadomestilu, so zasebna podjetja (Amprion GmbH, TenneT TSO GmbH in 50Hertz Transmission GmbH), četrti pa je javno podjetje (Transnet BW GmbH).

7

Na četrtem mestu, UMPO morajo električno energijo EEG, ki jo oddajo v svoje omrežje, tržiti na gotovinskem trgu borze z električno energijo (člen 37(1) EEG iz leta 2012). Če jim tako dobljena cena ne omogoča kritja finančnega bremena, ki ga nalaga zakonska obveznost, da plačujejo električno energijo po cenah, določenih z zakonom, lahko pod pogoji, določenimi s podzakonskimi predpisi, zahtevajo, da jim dobavitelji, ki oskrbujejo končne odjemalce, plačajo razliko v sorazmerju s prodanimi količinami. Ta mehanizem se imenuje „dajatev EEG“ (člen 37(2) EEG iz leta 2012). Znesek prispevka EEG pa se lahko v nekaterih primerih zniža za 0,02 EUR na kilovatno uro (KWh) (člen 39 EEG iz leta 2012). Dobavitelji električne energije morajo, da bi lahko bili deležni takega znižanja, ki je v EEG iz leta 2012 opredeljeno kot „znižanje prispevka EEG“, znano pa je tudi pod imenom „privilegij zelene električne energije“, med drugim najprej dokazati, da je vsaj 50 % električne energije, ki jo dobavljajo svojim strankam, električna energija EEG, dalje, da vsaj 20 % te energije izvira iz vetrne ali sončne energije in, nazadnje, da jo neposredno prodajajo svojim strankam.

8

Podrobna pravila o dajatvi EEG so bila določena zlasti v Verordnung zur Weiterentwicklung des bundesweiten Ausgleichsmechanismus (uredba o mehanizmu izravnave) z dne 17. julija 2009 (BGBl. 2009 I, str. 2101), kakor je bila spremenjena s členom 2 Gesetz zur Änderung des Rechtsrahmens für Strom aus solarer Strahlungsenergie und zu weiteren Änderungen im Recht der erneuerbaren Energien (zakon o spremembi pravnega okvira za električno energijo iz energije sončnega sevanja in o dodatni spremembi zakona o energiji iz obnovljivih virih) z dne 17. avgusta 2012 (BGBl. 2012 I, str. 1754), in v Verordnung zur Ausführung der Verordnung zur Weiterentwicklung des bundesweiten Ausgleichsmechanismus (uredba o izvajanju uredbe o mehanizmu izravnave) z dne 22. februarja 2010 (BGBl. 2010 I, str. 134), kakor je bila spremenjena z Zweite Verordnung zur Änderung der Ausgleichsmechanismus-Ausführungsverordnung (druga uredba o spremembi uredbe o izvajanju uredbe o mehanizmu izravnave) z dne 19. februarja 2013 (BGBl. 2013 I, str. 310).

9

Na petem mestu, ni sporno, da čeprav EEG iz leta 2012 dobaviteljev električne energije ne zavezuje k prevalitvi dajatve EEG na končne odjemalce, jim tega tudi ne prepoveduje. Prav tako ni sporno, da dobavitelji, ki so sami zavezani k plačilu te dajatve UMPO, v praksi to breme prevalijo na svoje stranke, kar je na obravnavi tudi potrdila Zvezna republika Nemčija. Podrobna pravila, v skladu s katerimi je treba ta prispevek navesti na računu, ki je nanje naslovljen, določa EEG iz leta 2012 (člen 53 EEG iz leta 2012), prav tako kot pogoje, pod katerimi je treba te stranke obvestiti o deležu energije iz obnovljivih virov, ki je subvencionirana v skladu z zakonom o energiji iz obnovljivih virov in ki jim je dobavljena (člen 54 EEG iz leta 2012).

10

Poleg tega EEG iz leta 2012 določa tudi poseben sistem izravnave, na podlagi katerega Bundesamt für Wirtschaft und Ausfuhrkontrolle (zvezni urad za gospodarstvo in nadzor nad izvozom, v nadaljevanju: BAFA) vsako leto določi zgornjo mejo deleža dajatve EEG, ki jo dobavitelji električne energije lahko prevalijo na dve določeni kategoriji strank, in sicer na eni stranke na „elektro-intenzivna podjetja proizvodnega sektorja (v nadaljevanju: EIP)“ in na drugi strani na „prevoznike v železniškem prometu“ na podlagi vloge, ki jo morajo ti vložiti pred 30. junijem predhodnega leta z namenom znižanja svojih stroškov za električno energijo in s tem ohranitve konkurenčnosti (člen 40 EEG iz leta 2012).

11

EEG iz leta 2012 natančno določa pogoje, pod katerimi se lahko pridobi pravica do tega sistema, postopek, ki ga morajo izbrana podjetja upoštevati, podrobna pravila določitve zgornje meje za vsak posamezni primer in učinke odločb, ki jih glede tega sprejme BAFA (členi od 41 do 44 EEG iz leta 2012). EEG iz leta 2012 zlasti določa, da je za podjetja iz proizvodnega sektorja, katerih stroški porabe električne energije pomenijo vsaj 14 % njihove bruto dodane vrednosti in katerih poraba je vsaj ena gigavatna ura (GWh), ta zgornja meja določena na 10 % dajatve EEG za delež njihove porabe med 1 GWh in 10 GWh in 1 % te dajatve za delež njihove porabe med 10 GWh in 100 GWh ter 0,05 centov za KWh za višjo porabo. EEG iz leta 2012 prav tako določa, da je za podjetja iz proizvodnega sektorja, katerih stroški porabe električne energije pomenijo vsaj 20 % njihove bruto dodane vrednosti in katerih poraba je vsaj 100 (GWh), zgornja meja dajatve EEG določena na 0,05 centa na KWh od prve kilovatne ure naprej. EEG iz leta 2012 določa tudi, da morajo dobavitelji električne energije obvestiti podjetja, katerim je bil izdan sklep o določitvi zgornje meje za dajatev EEG, prvič, o deležu energije iz obnovljivih virov, za katero je dodeljena pomoč na podlagi zakona o energiji iz obnovljivih virov, ki jim je dobavljena, drugič, o sestavi njihovega celotnega energetskega portfelja, in, tretjič, za podjetja, ki so na podlagi zakona o energiji iz obnovljivih virov privilegirana, o sestavi njihovega energetskega portfelja, ki jim je ponujen (člen 54 EEG iz leta 2012).

12

Na šestem mestu, EEG iz leta 2012 določa vrsto obveznosti obveščanja in objave za upravljavce naprav, za UO in dobavitelje električne energije, zlasti v razmerju do UMPO in Bundesnetzagentur (zvezna agencija za omrežja, v nadaljevanju: BNetzA), ki se jim pridružuje vrsta obveznosti o preglednosti, ki so naložene zlasti UMPO (členi od 45 do 51 EEG iz leta 2012). Ta zakon tudi podrobno opredeljuje pristojnosti nadzora in kontrole, ki jih ima BNetzA do UOD in UMPO (člen 61 EEG iz leta 2012).

13

Komisija je z dopisom z dne 18. decembra 2013 nemške organe obvestila, da se je odločila začeti formalni postopek preiskave glede ukrepov, ki so vsebovani v EEG iz leta 2012 in se izvajajo v obliki pomoči v korist električne energije iz obnovljivih virov in energetsko intenzivnih uporabnikov.

14

Zvezna republika Nemčija je 28. februarja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sklepa o začetku postopka, nato pa jo je z dopisom z dne 28. aprila 2015 umaknila.

15

Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 8. junija 2015 odredil izbris zadeve iz vpisnika Splošnega sodišča (Nemčija/Komisija, T‑134/14, neobjavljena, EU:T:2015:392).

16

Komisija je 25. novembra 2014 sprejela Sklep (UE) 2015/1585 o shemi pomoči SA.33995 (2013/C) (ex 2013/NN) (ki jo je Nemčija izvajala za podporo za električno energijo iz obnovljivih virov in energetsko intenzivne uporabnike) (UL 2015, L 250, str. 122, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

17

Komisija je po eni strani menila, da odkupne cene in tržne premije, ki proizvajalcem električne energije EEG za električno energijo, ki jo proizvajajo, zagotavljajo ceno, višjo od tržne cene, pomenijo državno pomoč, združljivo z notranjim trgom. Po drugi strani pa je menila, da znižanje dajatve EEG za nekatere energetsko intenzivne uporabnike prav tako pomeni državno pomoč, katere združljivost z notranjim trgom je priznana samo, če spada v nekatere kategorije.

18

V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno:

„Člen 1

Državna pomoč za podporo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov in zemeljskega plina, vključno z mehanizmom financiranja, dodeljena na podlagi zakona Erneuerbare-Energien-Gesetz 2012 […], ki jo je Nemčija nezakonito izvajala s kršitvijo člena 108(3) [PDEU], je združljiva z notranjim trgom pod pogojem, da Nemčija izvede zavezo iz Priloge I.

[…]

Člen 3

1.   Državna pomoč, ki vključuje znižanja dodatne dajatve za financiranje podpore za električno energijo iz obnovljivih virov […] v letih 2013 in 2014 za energetsko intenzivne uporabnike […] ter ki jo je Nemčija nezakonito izvajala s kršitvijo člena 108(3) [PDEU], je združljiva z notranjim trgom, če spada v eno od štirih kategorij iz tega odstavka.

Če je bila državna pomoč dodeljena podjetju, ki spada v sektor iz Priloge 3 k Smernicam o državni pomoči za varstvo okolja in energijo za obdobje 2014–2020 […] [UL C 200, str. 1], je združljiva z notranjim trgom, če je podjetje plačalo vsaj 15 % dodatnih stroškov, ki jih imajo dobavitelji električne energije zaradi obveznosti nakupa energije iz obnovljivih virov in se nato prenesejo na njihove odjemalce. Če je podjetje plačalo manj kot 15 % navedenih dodatnih stroškov, je državna pomoč kljub temu združljiva, če je podjetje plačalo znesek, ki je enak vsaj 4 % njegove bruto dodane vrednosti ali, za podjetja z vsaj 20‑odstotno elektro-intenzivnostjo, vsaj 0,5 % bruto dodane vrednosti.

Če je bila državna pomoč dodeljena podjetju, ki ne spada v sektor iz Priloge 3 k smernicam iz leta 2014, vendar je bila njegova elektro-intenzivnost v letu 2012 vsaj 20‑odstotna, podjetje pa je v navedenem letu spadalo v sektor, ki je imel na ravni Unije vsaj 4‑odstotno intenzivnost trgovine, je združljiva z notranjim trgom, če je podjetje plačalo vsaj 15 % dodatnih stroškov, ki jih imajo dobavitelji električne energije zaradi obveznosti nakupa energije iz obnovljivih virov in se nato prenesejo na njihove odjemalce. Če je podjetje plačalo manj kot 15 % navedenih dodatnih stroškov, je državna pomoč kljub temu združljiva, če je podjetje plačalo znesek, ki je enak vsaj 4 % njegove bruto dodane vrednosti ali, za podjetja z vsaj 20‑odstotno elektro-intenzivnostjo, vsaj 0,5 % bruto dodane vrednosti.

Če je bila državna pomoč dodeljena podjetju, ki je bilo upravičeno do državne pomoči, združljive na podlagi drugega ali tretjega pododstavka, vendar znesek dodatne dajatve EEG, ki ga je navedeno podjetje plačalo, ni doseglo ravni iz navedenih pododstavkov, so združljivi naslednji deli pomoči:

Če je bila državna pomoč dodeljena podjetju, ki ni bilo upravičeno do državne pomoči, združljive na podlagi drugega ali tretjega pododstavka, in je podjetje plačalo manj kot 20 % dodatnih stroškov dodatne dajatve brez znižanja, so združljivi naslednji deli pomoči:

2.   Vsaka pomoč, ki ni vključena v odstavek 1, ni združljiva z notranjim trgom.“

19

Zvezna republika Nemčija je 2. februarja 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

20

Zvezna republika Nemčija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

21

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

22

Zvezna republika Nemčija v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi v bistvu nanaša na očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, drugi na nedajanje prednosti na podlagi posebnega sistema izravnave in tretji na nedajanje prednosti, financirane iz državnih sredstev.

23

Komisija, ne da bi formalno uveljavljala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča, primarno navaja, da je prvi tožbeni razlog nedopusten, ker ni razumljiv.

24

Komisija namreč trdi, da ji Zvezna republika Nemčija v opisu predmeta tožbenega razloga na splošno očita, da je očitno spregledala različne oblike delovanja države, ta očitek pa je po njenem mnenju nerazumljiv. Dodaja, da ni naloga Splošnega sodišča, da nerazumljivo utemeljevanje iz tožbe razlaga tako, da mu da smisel.

25

V zvezi s tem je treba spomniti, da mora tožba na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta in členom 76(d) Poslovnika uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, vsebovati predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Neodvisno od vsakega terminološkega vprašanja mora biti ta navedba dovolj jasna in natančna, da tožena stranka lahko pripravi obrambo in da lahko Splošno sodišče o tožbi po potrebi odloči tudi brez dodatnih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti morajo, da je tožba glede na zgoraj navedene določbe dopustna, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, izhajati vsaj na kratko, vendar koherentno in razumljivo, iz same tožbe (glej sklep z dne 28. aprila 1993, De Hoe/Komisija, T‑85/92, EU:T:1993:39, točka 20 in navedena sodna praksa).

26

Natančneje, čeprav je treba po eni strani priznati, da pri razčlenitvi tožbenih razlogov v tožbi ni treba slediti terminologiji in vrstnemu redu iz Poslovnika in da se po drugi strani lahko ti razlogi izrazijo vsebinsko, namesto v obliki pravnih opredelitev, morajo navedeni razlogi vseeno dovolj jasno izhajati iz tožbe. Poleg tega zgolj abstraktna navedba razlogov v tožbi ne izpolnjuje zahtev Statuta Sodišča Evropske unije in Poslovnika, izraz „kratek povzetek tožbenih razlogov“ iz teh besedil pa pomeni, da mora biti v tožbi pojasnjeno, iz česa sestoji tožbeni razlog, na katerem temelji tožba (glej sklep z dne 28. aprila 1993, De Hoe/Komisija, T‑85/92, Recueil, EU:T:1993:39, točka 21 in navedena sodna praksa).

27

V obravnavanem primeru je iz tožbe razvidno, da je predmet prvega tožbenega razloga jasno opredeljen, saj se z njim skuša doseči razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa in se nanaša na očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja in vloge države pri učinkovanju EEG iz leta 2012. Iz tožbe je tako razvidno, da Zvezna republika Nemčija s tem tožbenim razlogom v bistvu meni, da je bil z izpodbijanim sklepom kršen člen 107(1) PDEU, tako da ta pravni tožbeni razlog dovolj jasno izhaja iz tožbe.

28

Iz tega sledi, da je treba ugovor nedopustnosti zavrniti kot neutemeljen.

29

Zvezna republika Nemčija v bistvu meni, da se z izpodbijanim sklepom krši člen 107(1) PDEU, ker je Komisija storila več očitnih napak pri ugotavljanju vloge države pri učinkovanju EEG iz leta 2012. V zvezi s tem Zvezna republika Nemčija zatrjuje, da država ne izvaja posebne vloge in ne posega v delovanje EEG iz leta 2012.

30

Na prvem mestu, Zvezna republika Nemčija glede strank, ki sodelujejo v sistemu EEG iz leta 2012, navaja, prvič, da pri mehanizmu EEG iz leta 2012 sodelujejo samo subjekti zasebnega prava, drugič, da ta zakon velja brez razlikovanja tako za upravljavce omrežij in javne dobavitelje električne energije kot za njim enakovrstne zasebne subjekte, tretjič, da nobenemu posameznemu podjetju niso z EEG iz leta 2012 ali z njegovimi izvedbenimi predpisi naložene posebne naloge, ampak samo UMPO kot celoti, in, četrtič, da je edina naloga državnih organov, ki imajo prerogative na podlagi EEG iz leta 2012, nadzor nad zakonitostjo in dobrim delovanjem uvedenih mehanizmov, ne da bi imeli vpliv na izvor in uporabo zbranih sredstev.

31

Na drugem mestu, glede finančnih tokov, ki so nastali z izvajanjem EEG iz leta 2012, Zvezna republika Nemčija zatrjuje, da teh država ne nalaga in ne nadzira. V utemeljitev te trditve potrjuje, da je po eni strani EEG iz leta 2012 sistem določitve cen za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, ki državi ne dovoljuje določanja zneska dajatve EEG, ki jo določijo stranke v okviru svoje pogodbene svobode, po drugi strani pa, da izvajanja pravice do plačila med posamezniki, ki izvira iz mehanizma EEG iz leta 2012, nikakor ne zagotavljajo državni organi in da so v primeru spora pristojna civilna sodišča.

32

Na tretjem mestu, Zvezna republika Nemčija zatrjuje, da je glede vloge uprave v posebnem sistemu izravnave, določenem v EEG iz leta 2012, naloga BAFA omejena na odločanje o zahtevah za določitev zgornje meje, ki so mu predložene, in na izdajo – v okviru vezane pristojnosti, ki mu ne pušča polja proste presoje – odločbe, s katero bi lahko morebiti samo ugotovil, da so pogoji, zahtevani za pridobitev pravice do določitve zgornje meje, izpolnjeni. Tako naj BAFA ne bi imel na voljo niti neposredno finančnih tokov, nastalih z uporabo EEG iz leta 2012, niti dostopa do teh tokov, niti sredstev za njihov nadzor.

33

Glede tega je treba uvodoma spomniti, da člen 107(1) PDEU določa, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kadar prizadene trgovino med državami članicami.

34

Člen 107(1) PDEU pogojuje to nezdružljivost s preverjanjem štirih pogojev. Prvič, ukrep mora biti poseg države ali pa kakršna koli pomoč iz državnih sredstev. Drugič, ta poseg mora biti tak, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami. Tretjič, pomeniti mora prednost za upravičenca. Četrtič, pomoč mora izkrivljati ali bi lahko izkrivljala konkurenco (glej sodbo z dne 15. julija 2004, Pearle in drugi, C‑345/02, EU:C:2004:448, točka 33 in navedena sodna praksa).

35

Glede prvega od teh pogojev iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se za pomoči v smislu člena 107(1) PDEU štejejo samo prednosti, ki se dodelijo neposredno ali posredno iz državnih sredstev. Razlikovanje, vzpostavljeno v tej določbi, med „pomoč[jo], ki jo dodeli država“, in „pomoč[jo] iz državnih sredstev“ namreč ne pomeni, da so vse prednosti, ki jih dodeli država, pomoč, ne glede na to, ali se financirajo iz državnih sredstev ali ne, ampak je njen namen le to, da se v ta pojem vključijo prednosti, ki jih država dodeli neposredno, in prednosti, ki se dodelijo prek javnega ali zasebnega subjekta, ki ga določi ali ustanovi ta država (sodba z dne 13. marca 2001 v zadevi PreussenElektra, C‑379/98, EU:C:2001:160, točka 58 in navedena sodna praksa). Prepoved iz člena 107(1) PDEU lahko tako načeloma zajema tudi pomoč, ki jo dodeli javni ali zasebni subjekt, ki ga je za namen upravljanja pomoči določila ali ustanovila država (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Pearle in drugi, točka 34 in navedena sodna praksa).

36

Vendar je potrebno, da so prednosti, da se lahko opredelijo kot pomoči, prvič, dodeljene neposredno ali posredno iz državnih sredstev, in, drugič, da jih je mogoče pripisati državi (glej sodbo z dne 15 julija 2004, Pearle in drugi, C‑345/02, EU:C:2004:448, točka 35 in navedena sodna praksa). Iz sodne prakse je namreč razvidno, da gre za različna in kumulativna pogoja (glej sodbo z dne 5. aprila 2006, Deutsche Bahn/Komisija, T‑351/02, EU:T:2006:104, točka 103 in navedena sodna praksa).

37

V zvezi s pogojem možnosti pripisa ukrepa je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso preizkusiti, ali je treba šteti, da so javni organi sodelovali pri sprejetju navedenega ukrepa (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 17 in navedena sodna praksa).

38

V obravnavanem primeru je treba poudariti, da čeprav Zvezna republika Nemčija zatrjuje, da je v izpodbijanem sklepu očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, se njena argumentacija v okviru prvega tožbenega razloga nanaša izključno na učinkovanje EEG iz leta 2012 in na vlogo države v tem sistemu.

39

Ugotoviti je namreč treba, da Zvezna republika Nemčija v utemeljitev prvega tožbenega razloga zgolj razlaga učinkovanje EEG iz leta 2012 z navedbo zakonskih določb, ne navaja pa nobenega konkretnega elementa, s katerim bi bilo mogoče ugotoviti dejansko napako pri opisu zadevnih mehanizmov ali očitno napako pri presoji njihove analize.

40

Poleg tega, ker Zvezna republika Nemčija s prvim tožbenim razlogom izpodbija to, da se EEG iz leta 2012 pripisuje državi, je treba ugotoviti, da so bili mehanizmi pomoči in izravnave, ki se obravnavajo v tej zadevi, uvedeni z zakonom, v tem primeru z EEG iz leta 2012, kar sicer priznava Zvezna republika Nemčija, ko se v tožbi sklicuje na „določen zakonski okvir“. Za te mehanizme je torej na podlagi sodne prakse, navedene v točki 37 zgoraj, treba šteti, da se pripišejo državi.

41

V takih okoliščinah v nasprotju s trditvami Zvezne republike Nemčije ni treba podrobneje preučiti morebitne vloge države pri učinkovanju EEG iz leta 2012, saj to vprašanje spada pod presojo pogoja o uporabi državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU, ki je preučen v okviru tretjega tožbenega razloga.

42

Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

43

Zvezna republika Nemčija v bistvu meni, da se z izpodbijanim sklepom krši člen 107(1) PDEU, ker je Komisija napačno menila, da poseben sistem izravnave pomeni prednost v korist EIP. Ta tožbeni razlog se deli na pet delov.

44

Najprej je treba poudariti, kot je navedla Komisija v odgovoru na tožbo, da se utemeljitve iz drugega tožbenega razloga Zvezne republike Nemčije nanašajo izključno na sam obstoj prednosti glede na EIP v smislu člena 107(1) PDEU, ki je povezana samo s posebnim sistemom izravnave, in ne na vprašanje selektivnosti take prednosti niti ne na vprašanje obstoja selektivne prednosti, povezane s sistemom pomoči; teh vprašanj Splošnemu sodišču zato ni treba presoditi.

45

Poleg tega Splošno sodišče meni, da je primerno, da najprej skupaj preuči prvi, drugi in peti del, nato tretji del in nazadnje četrti del.

46

Zvezna republika Nemčija s prvim delom drugega tožbenega razloga navaja, da s posebnim sistemom izravnave ni podeljena prednost v korist EIP, ampak je njen namen izravnati zmanjšanje njihove mednarodne konkurenčnosti, ki je zlasti povezana z dejstvom, da so stroški občutno nižji v drugih državah Evropske unije, vključno z državami članicami, kjer tudi obstaja znižanje stroškov za EIP. Zvezna republika Nemčija dodaja, da v tretjih državah pogosto ni primerljivih stroškov.

47

Z drugim delom drugega tožbenega razloga Zvezna republika Nemčija navaja, da je veliko energetsko intenzivnih sektorjev, kot sta proizvodnja ali predelava bakra, jekla, aluminija in nafte, podvrženih zelo močnemu mednarodnemu pritisku konkurence. Tako naj poseben sistem izravnave ne bi dajal prednosti, ampak naj bi izravnal neugodnost, saj bi se brez te ureditve podjetja, ki so zaradi okoliščin proizvodnje še posebej energetsko intenzivna, znašla v zelo neugodnem konkurenčnem položaju glede na položaj podjetij istega sektorja s sedežem v drugih državah članicah ali v tretjih državah.

48

S petim delom drugega tožbenega razloga Zvezna republika Nemčija navaja, da je poseben sistem izravnave upravičen z ohranitvijo konkurenčnosti nemških podjetij v okoliščinah posebej energetsko intenzivne proizvodnje. S tega vidika naj bi bil poseben sistem izravnave pomembno sredstvo za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev nemških podjetij z veliko energetsko intenzivnostjo in za spodbujanje prehoda k oskrbi z energijo, ki temelji na obnovljivih virih. Poleg tega Zvezna republika Nemčija navaja, da morajo EIP – ki imajo zaradi posebnega sistema izravnave prednost – ki morajo v okviru postopka iz člena 41(1)(2) EEG iz leta 2012 dokazati, da so opravili postopek certificiranja, v okviru katerega je bila njihova poraba električne energije ugotovljena in ocenjena, veliko truda posvetiti reviziji. Ustrezajoče zahteve naj bi tako ustvarjale znatne stroške. Po mnenju Zvezne republike Nemčije večje znižanje dajatve EEG v teh primerih pomeni primerno izravnavo za stroške upravljanja z energetskimi viri, ki jih imajo zadevna podjetja.

49

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je po ustaljeni sodni praksi pojem pomoči splošnejši od pojma subvencije, saj vključuje ne le pozitivne dajatve, kot so same subvencije, temveč tudi državne ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ker niso subvencije v ozkem pomenu besede, vsebinsko podobni in imajo enak učinek (glej sodbo z dne 7. marca 2012, British Aggregates/Komisija, T‑210/02 RENV, EU:T:2012:110, točka 46 in navedena sodna praksa).

50

Ukrep mora za to, da se ga opredeli kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, po eni strani vključevati zlasti prednost, ki je lahko v različnih oblikah („kakršna koli vrsta“ pomoči), po drugi strani pa mora ta prednost neposredno ali posredno izvirati iz javnih sredstev (pomoč „ki jo dodeli država […], ali […] iz državnih sredstev“).

51

Ob upoštevanju tega je treba preučiti, ali določitev zgornje meje za dajatev EEG, podeljeno EIP, sama po sebi pomeni dajanje prednosti tem EIP v smislu člena 107(1) PDEU.

52

V obravnavanem primeru je Komisija v točki 65 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila, da je s členoma 40 in 41 EEG iz leta 2012 uvedena določitev zgornje meje za dajatev EEG v korist EIP in je tako prepovedano, da UMPO in dobavitelji električne energije dobijo od EIP povrnjene dodatne stroške za električno energijo EEG.

53

V zvezi s tem je treba ugotoviti – kot je navedla Komisija v izpodbijanem sklepu – da člen 40 EEG iz leta 2012 določa načelo omejitve zneska dajatve EEG, ki ga lahko dobavitelji električne energije prevalijo na energetsko intenzivne uporabnike, s tem da določa, da BAFA na zahtevo izda upravni akt, ki dobavitelju električne energije prepoveduje, da celotno dajatev EEG prevali na končnega odjemalca, če je ta EIP. Člen 41 EEG iz leta 2012 pa omejitev dajatve EEG za EIP pogojuje s spoštovanjem nekaterih pogojev, ki so povezani predvsem s količino energije, ki jo ti porabijo.

54

Prav tako je treba poudariti, da zoper to trditev ni bil podan noben argument in da je Zvezna republika Nemčija celo priznala, da je namen ureditve, uvedene s tema členoma, omejiti gospodarsko breme, ki ga imajo EIP zaradi spodbujanja proizvodnje električne energije EEG, zato ta ureditev zmanjšuje bremena, ki bi sicer obremenjevala njihov proračun.

55

Zato Komisija ni napačno uporabila prava s tem, da je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da poseben sistem izravnave, uveden s členoma 40 in 41 EEG iz leta 2012, razbremeni EIP bremena, ki bi ga sicer imeli, in da je zato obstoj prednosti, dane EIP, ki je razvidna iz preprostega opisa mehanizma, uvedenega z EEG iz leta 2012, dokazan.

56

Tega sklepa ni mogoče ovreči z okoliščino, da želi Zvezna republika Nemčija s tem posebnim sistemom izravnave kompenzirati slabši konkurenčni položaj. V zvezi s tem je namreč treba opozoriti, da okoliščina, da poskuša država članica z enostranskimi ukrepi pogoje konkurence v določenem gospodarskem sektorju približati tistim v drugi državi članici Unije, glede na ustaljeno sodno prakso tem ukrepom ne more odvzeti narave državnih pomoči (glej sodbo z dne 3. marca 2005, Heiser, C‑172/03, EU:C:2005:130, točka 54 in navedena sodna praksa).

57

Prvi, drugi in peti del drugega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

58

Zvezna republika Nemčija s tretjim delom drugega tožbenega razloga zatrjuje, da nemški zakonodajalec s posebnim sistemom izravnave za določitev zgornje meje dajatev, ki jih plačujejo EIP, skuša samo izravnati strukturne neugodnosti, zato naj bila možnost prednosti takoj izključena. V zvezi s tem Zvezna republika Nemčija navaja, da je Splošno sodišče že presodilo, da izravnava strukturnih neugodnosti ni prednost v smislu opredelitve pomoči v členu 107(1) PDEU.

59

V zvezi s tem je treba poudariti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso za državne pomoči štejejo ukrepi v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba obravnavati kot gospodarsko korist, ki je upravičeno podjetje v normalnih tržnih razmerah ne bi dobilo (glej sodbo z dne 2. septembra 2010, Komisija/Deutsche Post, C‑399/08 P, EU:C:2010:481, točka 40 in navedena sodna praksa).

60

Prav tako je treba spomniti, da obrazložitev ukrepa pomoči ne zadošča, da se tak ukrep vnaprej izvzame iz opredelitve kot pomoč v smislu člena 107 PDEU. Odstavek 1 te določbe namreč ne razlikuje na podlagi razlogov ali ciljev državnih ukrepov, ampak jih opredeljuje glede na njihove učinke (glej sodbo z dne 9. junija 2011, Comitato Venezia vuole vivere in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točka 94 in navedena sodna praksa).

61

Zato je takoj treba šteti, da se poseben sistem izravnave, uveden s členoma 40 in 41 EEG iz leta 2012, ne more izogniti opredelitvi državne pomoči samo zato, ker za EIP odstranjuje strukturno neugodnost.

62

Če predpostavljamo, da se želi Zvezna republika Nemčija s svojo argumentacijo sklicevati na sodno prakso v zvezi z izravnavo, ki pomeni protidajatev za storitve, ki jih opravijo podjetja, ki izvajajo storitve splošnega gospodarskega pomena, je treba poudariti, da mora tak ukrep izpolnjevati merila, določena s sodbo z dne 24. julija 2003Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), da ne bi spadal pod člen 107(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2015, Orange/Komisija, T‑385/12, neobjavljena, EU:T:2015:117, točka 43 in navedena sodna praksa).

63

V obravnavanem primeru pa iz elementov obravnavane zadeve ni razvidno, da so EIP naložene storitve splošnega gospodarskega pomena in da morajo izpolnjevati obveznosti javnih služb.

64

Poleg tega je treba ugotoviti, da Zvezna republika Nemčija s tretjim delom drugega tožbenega razloga ne zatrjuje, da so glede zadevnih ukrepov izpolnjena merila, določena v sodbi z dne 24. julija 2003Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).

65

Tretji del drugega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

66

Zvezna republika Nemčija s četrtim delom drugega tožbenega razloga zatrjuje, da se s posebnim sistemom izravnave spoštuje načelo plačilne sposobnosti, saj nemška vlada upa, da bodo z znižanjem dajatve EEG za energetsko intenzivna podjetja ta podjetja lahko ostala v Nemčiji in tako k dajatvi EEG prispevala vsaj nekaj.

67

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da Zvezna republika Nemčija s svojim splošnim in abstraktnim utemeljevanjem v zvezi z „načelom plačilne sposobnosti“ v bistvu samo zatrjuje, da če bi bila EIP obdavčena s polno stopnjo dajatve EEG, bi mogoče svojo proizvodnjo prenesla v tujino in tako ne bi več prispevala k prihodkom, ki se ustvarjajo s temi dajatvami. Vendar Zvezna republika Nemčija v utemeljitev tega ni predložila nobenega dokaza. Zlasti ni dokazala, da je posamično upoštevala finančne položaje podjetij, ki imajo korist od določitve zgornje meje dajatve EEG, niti da bi brez tega ta podjetja svojo proizvodnjo dejansko prenesla.

68

Poleg tega, če predpostavljamo, da se želi Zvezna republika Nemčija s svojo argumentacijo v zvezi z načelom plačilne sposobnosti sklicevati na sodno prakso, v skladu s katero pojem državne pomoči ne vključuje državnih ukrepov, ki uvajajo razlikovanje med podjetji in so zato vnaprej selektivni, kadar to razlikovanje izhaja iz narave ali sistematike sistema, v katerega spadajo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2011, Komisija in Španija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo, C‑106/09 P in C107/09 P, EU:C:2011:732, točka 145 in navedena sodna praksa), s tem ne more prepričati. Ni namreč dokazala, da je razlikovanje med podjetji glede dajatev dejansko utemeljeno z naravo in sistematiko zadevnega sistema, kakor se to zahteva s sodno prakso (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2011, Komisija in Španija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo, C‑106/09 P in C107/09 P, EU:C:2011:732, točka 146 in navedena sodna praksa).

69

Četrti del drugega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

70

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj prednosti, povezane s posebnim sistemom izravnave, zavrniti.

71

Zvezna republika Nemčija v bistvu meni, da je z izpodbijanim sklepom kršen člen 107(1) PDEU, ker je Komisija napačno menila, da učinkovanje EEG iz leta 2012 zajema državna sredstva, čeprav po njenem mnenju ugotovitve iz sodbe z dne 13. marca 2001, PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2001:160) v obravnavanem primeru ne omogočajo, da se ugotovi obstoj državne pomoči niti glede sistema pomoči niti glede sistema izravnave. EEG iz leta 2012 naj bi bil namreč – kot je odločilo Sodišče glede zakonodajnih določb, obravnavanih v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. marca 2001, PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2001:160) – ureditev države članice, ki po eni strani zasebna podjetja za oskrbo z električno energijo zavezuje k odkupu električne energije, ki je na njihovem področju oskrbe proizvedena iz obnovljivih virov energije, po najnižjih cenah, višjih od dejanske gospodarske vrednosti za tako električno energijo, po drugi strani pa stroške financiranja, ki izvirajo iz te obveznosti, porazdeljuje med navedena podjetja za oskrbo z električno energijo in zasebne uporabnike električnega omrežja, ki so višje na distribucijski verigi.

72

Zvezna republika Nemčija na prvem mestu zatrjuje, da sistem EEG iz leta 2012 ni nikakor povezan s državnim proračunom ali s proračunom kakšne javnega subjekta, tako da je povezava z državnimi sredstvi izključena.

73

V zvezi s tem najprej trdi, da zakonodajna besedila, ki se nanašajo na sistem EEG iz leta 2012, ne določajo niti financiranja pomoči za energijo iz obnovljivih virov iz državnih sredstev niti pripisljivosti državi. Zvezna republika Nemčija dodaja, da plačila med posamezniki, ki jih naloži država, ki pa jih ni mogoče pripisati državnemu proračunu ali proračunu drugega javnega subjekta, in katerim se država v kakršnikoli obliki že, bodisi davkom, taksam, prispevkom ali drugim dajatvam, ne odpove, v skladu s sodno prakso še vedno spadajo pod zasebno pravo.

74

Zvezna republika Nemčija nato navaja, da je iz sodne prakse prav tako razvidno, da je za takse, davke in prispevke značilno, da se dobljeni prihodki v kakršni koli obliki že vrnejo v državni proračun ali proračun javnega subjekta. Ravno to pa v primeru EEG iz leta 2012 ne velja. UMPO niso javni subjekti in sredstva, ki so jim izplačana za kritje stroškov, ki izvirajo iz borzne prodaje električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, v ničemer ne zmanjšujejo, niti neposredno niti posredno, dohodkov države.

75

Zvezna republika Nemčija nazadnje zatrjuje, da neobstoj povezave dajatve EEG z zveznim proračunom ali s proračunom javnega subjekta izhaja tudi iz dejstva, da morajo biti morebitni presežki ali primanjkljaji UMPO skupaj z obrestmi izravnani naslednje leto v okviru določitve dajatve EEG, v skladu s tem, kar velja v civilnem pravu glede tožbe za izravnavo stroškov. Glede tega dodaja, da so za morebitne spore o dolgovanem znesku iz uporabe sistema financiranja EEG iz leta 2012 pristojna civilna sodišča, ker upravni organi nimajo nobenega vpliva na obravnavo teh sporov.

76

Zvezna republika Nemčija na drugem mestu v bistvu zatrjuje, da mehanizem EEG iz leta 2012 ne določa državnega nadzora nad uporabo sredstev, zbranih z dajatvijo EEG. Čeprav EEG iz leta 2012 res določa vrsto nadzornih nalog, katerih namen je nadzor nad pravilnostjo, zakonitostjo in dobrim delovanjem mehanizmov, ki so jih vzpostavili zasebni subjekti pri izvajanju zakonskih določb, po navedbah Zvezne republike Nemčije državni organi, ki opravljajo te naloge, niso pristojni za vplivanje na plačila ali finančne tokove in nimajo nobenega vpliva na finančne vire, s katerimi upravljajo različne strani, ki sodelujejo v sistemu. Opira se zlasti na zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 15. julija 2004, Pearle in drugi (C‑345/02, EU:C:2004:448).

77

Zvezna republika Nemčija najprej zatrjuje, da se nadzorne naloge BNetzA v glavnem nanašajo na izvajanje določb o dajatvi EEG, ki jo lahko dobavitelji električne energije zahtevajo od končnih odjemalcev. Po navedbah Zvezne republike Nemčije lahko BNetzA posreduje le, če se z določitvijo dajatve EEG krši postavljena pravila, tako da se na primer vključi stroške, ki jih ni mogoče vključiti v dajatev EEG.

78

Nato Zvezna Republika Nemčija trdi, da je namen zakonske ureditve metode izračuna ter obveznosti preglednosti in pravic nadzorovanja, ki so s tem povezane, preprosto izogniti se temu, da kateri koli subjekt obogati v kateri od faz verige.

79

Zvezna Republika Nemčija nazadnje zatrjuje, da je Komisija v izpodbijanem sklepu napačno uporabila pravo, s tem da je navedla, da ureditev in nadzor povzročata zasebne finančne tokove državnih pomoči v smislu člena 107 PDEU. V zvezi s tem navaja, da je Sodišče presodilo, da ne gre za državna sredstva, kadar ni vpliva države na uporabo sredstev.

80

Zvezna republika Nemčija na tretjem mestu poudarja, da se argumentacija iz prvih dveh delov tretjega tožbenega razloga, osredotočena zlasti na vprašanje vključitve državnih sredstev v delovanje sistema pomoči, po analogiji uporablja tudi za poseben sistem izravnave.

81

Uvodoma je treba v zvezi s tem na prvem mestu spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso samo prednosti, ki se neposredno ali posredno dodelijo iz državnih sredstev, štejejo za pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Že iz besedila te določbe in postopkovnih pravil iz člena 108 PDEU je namreč razvidno, da prednosti, dodeljene iz sredstev, ki niso državna, ne spadajo na področje uporabe zadevnih določb. Razlikovanje med pomočmi, ki jih dodeli država, in pomočmi, dodeljenimi iz državnih sredstev, je namenjeno temu, da se v pojem pomoči ne vključijo le pomoči, ki jih dodeli neposredno država, temveč tudi pomoči javnih ali zasebnih organov, ki jih imenuje ali ustanovi država (glej v tem smislu sodbi z dne 22. marca 1977, Steinike & Weinlig, 78/76, EU:C:1977:52, točka 21, in z dne 17. marca 1993, Sloman Neptun, C‑72/91 in C‑73/91, EU:C:1993:97, točka 19 in navedena sodna praksa). V pravu Unije namreč ni mogoče dovoliti, da bi se pravila v zvezi z državnimi pomočmi lahko zaobšla že z ustanavljanjem samostojnih ustanov, zadolženih za distribucijo pomoči (sodba z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 23).

82

Drugič, opozoriti je treba, da ni treba v vsakem primeru dokazati obstoja prenosa državnih sredstev, da bi se prednost, dodeljena enemu ali več podjetjem, lahko razumela kot državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (glej sodbo z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 36 in navedena sodna praksa).

83

Spomniti je namreč treba tudi, da člen 107(1) PDEU zajema vsa denarna sredstva, ki jih javni organi dejansko lahko uporabijo za pomoč podjetjem, ne glede na to, ali spadajo ta sredstva trajno med državno premoženje. Zato, čeprav zneski, ki ustrezajo zadevnemu ukrepu, ne pripadajo vedno upravi državne blagajne, dejstvo, da ostajajo stalno pod javnim nadzorom in torej na voljo pristojnim nacionalnim organom, zadostuje, da se opredelijo kot državna sredstva (glej sodbo z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 37 in navedena sodna praksa).

84

V obravnavani zadevi je Komisija v izpodbijanem sklepu presodila, da je Zvezna republika Nemčija z EEG iz leta 2012 uvedla posebno dajatev, in sicer dajatev EEG, in določila njen namen, to je financiranje razlike med stroški, ki jih imajo UMPO pri nakupu električne energije EEG, in prihodki, ki jih ustvarijo s prodajo te električne energije. Komisija je ugotovila, da je metoda izračuna, ki služi ugotavljanju ravni dajatve EEG, prav tako določena v EEG iz leta 2012 tako kot načelo, da se primanjkljaji in presežki izravnajo v naslednjem letu, s čimer se zagotavlja, da UMPO ne utrpijo izgub, ampak pomenijo tudi, da ne morejo uporabljati prihodkov, zbranih s pobiranjem dajatve, za druge namene kot za financiranje električne energije EEG. Komisija je sklenila – v nasprotju s tem, kar je bilo odločeno v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. marca 2001, PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2001:160) – da je država v okviru EEG iz leta 2012 UMPO zagotavljala potrebna finančna sredstva za financiranje pomoči za električno energijo EEG.

85

Komisija se je za utemeljitev tega sklepa v izpodbijanem sklepu oprla na štiri sklope argumentov.

86

Prvič, Komisija je v točkah od 112 do 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa presodila, da ker je država uvedla dajatev EEG in imenovala UMPO za upravljanje sredstev, samo dejstvo, da prednost ni dodeljena neposredno iz državnega proračuna, ne more zadostovati za izključitev možnosti, da gre za državna sredstva. Glede tega Komisija navaja, da so lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso subjekti, imenovani za upravljanje s pomočjo, javni ali zasebni subjekti in da zato dejstvo, da so UMPO zasebni upravljavci, samo po sebi ne more izključiti tega, da gre za državna sredstva in da je prvotna narava zbranih sredstev zasebna.

87

Drugič, Komisija se je v točkah 117 in 118 obrazložitve izpodbijanega sklepa za namen prikaza, da gre pri sistemu, vzpostavljenem z EEG iz leta 2012, za državna sredstva, oprla na to, da so bili UMPO imenovani za upravljanje dajatve EEG. Glede tega je Komisija ohranila uvodne ugotovitve, navedene v sklepu o začetku postopka, in menila, da so UMPO morali:

88

Komisija je iz tega sklepala, da se UMPO ne omejujejo na medsebojno izravnavo zasebnih zahtevkov, ampak izvajajo pravne obveznosti na podlagi EEG iz leta 2012.

89

Tretjič, Komisija je v točkah od 119 do 122 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da so bili UMPO podvrženi strogemu državnemu nadzoru glede upravljanja z dajatvijo EEG. Po navedbah Komisije ta nadzor izvaja BNetzA, ki ima tudi ustrezna izvedbena pooblastila. Komisija navaja, da BNetzA nadzira zlasti, kako UMPO na gotovinskem trgu prodajajo električno energijo EEG, za katero se plačajo zagotovljene odkupne cene, in preverja, da UMPO ustrezno izračunajo, določijo in objavijo dajatev EEG, da UMPO dobaviteljem električne energije ustrezno zaračunajo dajatev EEG, da se zagotovljene odkupne cene in premije ustrezno zaračunajo UMPO ter da se dajatev EEG zniža le tistim dobaviteljem električne energije, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 39 EEG iz leta 2012. Komisija prav tako navaja, da BNetzA od UMPO prejema tudi informacije glede podpore za električno energijo EEG in o zaračunavanju cen dobaviteljem, in, nazadnje, lahko določi globe in sprejme odločitve, vključno z odločitvami, ki vplivajo na višino dajatve EEG.

90

Četrtič, Komisija je v točkah od 123 do 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa presodila, da je v okviru učinkovanja EEG iz leta 2012 obstajal splošen nadzor države, ki je bil posledica tega, da država z zakonodajo organizira prenos finančnih sredstev in določi, za katere namene se lahko ta finančna sredstva uporabijo. Po navedbah Komisije, ki se opira zlasti na zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi (C‑262/12, EU:C:2013:851), je odločilen element, da je država oblikovala sistem, v katerem UMPO z dajatvijo EEG prejmejo nadomestilo za vse nastale stroške, dobavitelji električne energije pa lahko to dajatev prenesejo na končne odjemalce. V zvezi s tem je Komisija poudarila, da državni nadzor sredstev ne pomeni, da so morali v proračun in iz njega potekati prilivi in odlivi v zvezi z zadevnimi sredstvi, ampak je za to, da bi država lahko nadzorovala sredstva, dovolj – kot v obravnavanem primeru – da v celoti odloča, kaj naj bi se zgodilo v primeru primanjkljaja ali presežka na računu za dajatev EEG.

91

V obravnavanem primeru je treba v zvezi z argumenti Zvezne republike Nemčije preveriti, ali je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno štela, da EEG iz leta 2012 pomeni državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU.

92

Najprej je treba opozoriti, da ni sporno – kot je bilo navedeno v točkah od 2 do 12 zgoraj – da je namen dajatve EEG, ki jo pobira in z njo upravlja UMPO, in fine kriti izdatke, nastale zaradi odkupnih cen in tržnih premij, ki jih določa EEG iz leta 2012, tako da se proizvajalcem električne energije EEG za električno energijo, ki jo proizvajajo, zagotavljajo višjo ceno od tržne. Zato je treba šteti, da dajatev EEG v glavnem izvira iz izvajanja javne politike podpore proizvajalcem električne energije EEG, ki jo z zakonom določa država.

93

Najprej je treba opozoriti, da so UMPO v obravnavanem primeru z EEG iz leta 2012 zadolženi za upravljanje sistema pomoči za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. V zvezi s tem in kot je Komisija pravilno ugotovila (glej točki 87 in 88 zgoraj), je UMPO z EEG iz leta 2012 jasno podeljena vrsta obveznosti in pravic glede izvajanja mehanizma iz tega zakona, zaradi česar so najpomembnejša točka delovanja sistema, ki ga določa navedeni zakon. Naloge upravljanja tega sistema, določene zlasti s členi od 34 do 39 EEG iz leta 2012, so z vidika njihovih učinkov primerljive državni koncesiji. Poudariti je namreč treba, da se sredstva, povezana z učinkovanjem EEG iz leta 2012, upravljajo izključno v javnem interesu v skladu s podrobnimi predpisi, ki jih je pred tem določil nemški zakonodajalec. V zvezi s tem navedena sredstva, in sicer dodatni stroški, prevaljeni na končne odjemalce, ki jih dobavitelji električne energije plačujejo UMPO za električno energijo EEG, katere cena je višja od cene električne energije, kupljene na trgu, ne potujejo neposredno od končnih odjemalcev do proizvajalcev električne energije EEG, to je med samostojnimi gospodarskimi subjekti, temveč je potrebna intervencija posrednika, odgovornega za pobiranje in upravljanje teh sredstev. Zlasti je treba poudariti, da ta sredstva niso niti vplačana v splošni proračun UMPO niti ti ne morejo z njimi prosto razpolagati, ampak so predmet ločenega knjiženja in so izključno namenjena financiranju sistemov pomoči in izravnav, pri čemer so vsi drugi nameni izključeni. Tako je v nasprotju s trditvami Zvezne republike Nemčije položaj UMPO v obravnavani zadevi podoben položaju Samenwerkende ElektriciteitsProduktiebedrijven NV v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi (C‑206/06, EU:C:2008:413), in položaju Abwicklungsstelle für Ökostrom AG v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 11. decembra 2014, Avstrija/Komisija (T‑251/11, EU:T:2014:1060).

94

Zato je treba ugotoviti, da sredstva, pridobljena z dajatvijo EEG, ki jih kolektivno upravljajo UMPO, ostajajo pod prevladujočim vplivom javnih organov, ker zakonski in podzakonski predpisi, ki jih urejajo, omogočajo, da se UMPO kot celota izenačijo s subjektom, ki ima državno koncesijo.

95

Drugič, ugotoviti je treba, da so sredstva, ki se obravnavajo v zadevi v glavni stvari, ki so bila pridobljena z dajatvijo EEG in namenjena financiranju sistema pomoči za električno energijo EEG in financiranju sistema izravnave, zbrana zaradi dajatev, naloženih navsezadnje zasebnim subjektom z EEG iz leta 2012. Člen 37 EEG iz leta 2012 namreč določa – zaradi obveznosti, ki je bila s tem zakonom naložena UO, da proizvajalcem električne energije EEG plačajo dodatno nadomestilo ali tržno premijo – možnost, da UMPO dobaviteljem naložijo dodatek k ceni, ti pa ga lahko nato prevalijo na končne odjemalce v skladu s podrobnimi pravili – zlasti zaradi preglednosti na računih – ki jih določi zakonodajalec. Ni sporno, da dobavitelji električne energije v praksi prevalijo finančno breme, ki izvira iz dajatve EEG, na končne odjemalce (glej točko 9 zgoraj), s čimer skušajo izravnati stroške, nastale zaradi te obveznosti. Poleg tega je treba opozoriti, da to breme, za katerega je za EIP določena zgornja meja v skladu s podrobnimi pravili, omenjenimi v točki 11 zgoraj, pomeni – kot je Zvezna republika Nemčija priznala na obravnavi – od 20 % do 25 % celotnega zneska računa povprečnega končnega odjemalca. Glede na velikost tega bremena je torej treba šteti, da je njegova prevalitev na končne odjemalce posledica, ki jo je določil in organiziral zakonodajalec. Torej so dejansko zaradi EEG iz leta 2012 končni odjemalci električne energije de facto dolžni plačevati ta dodatek ceni oziroma strošek. Gre za breme, ki ga je enostransko naložila država v okviru svoje politike pomoči proizvajalcem električne energije EEG in ki je z vidika svojih učinkov primerljivo dajatvi, ki bremeni potrošnjo električne energije v Nemčiji. To breme namreč javni organ naloži v javnem interesu, ki je varovanje podnebja in okolja, tako da se zagotavlja trajnostni razvoj oskrbe z energijo z razvojem tehnologij proizvodnje električne energije EEG in v skladu z objektivnim merilom, glede na količino električne energije, ki jo dobavitelji dobavijo končnim odjemalcem (glej po analogiji sodbo z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točke od 43 do 47. Kot je poudarila Komisija v točki 99 obrazložitve izpodbijanega sklepa, država ni le določila upravičenca do prednosti, meril za upravičenost in stopnje podpore, ampak je tudi zagotovila finančna sredstva za kritje stroškov podpore za električno energijo EEG. Poleg tega v nasprotju s dejanskimi okoliščinami zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. maja 2013, Doux Élevage in Coopérative agricole UKL-ARREE (C‑677/11, EU:C:2013:348), Zvezna republika Nemčija ni trdila – in tudi v spisu nič ne kaže na to – da bi pobuda za obdavčenje v obliki zadevnega ukrepa prišla od zavezancev za plačilo ali da bi UMPO delovali izključno kot instrument v shemi, ki bi jo ti sami določili, ali da bi se sami odločili za uporabo tako ustvarjenih finančnih sredstev.

96

Zato je treba zadevne zneske, pridobljene z dajatvijo EEG, ki so jih plačali končni odjemalci električne energije in katerih izvor je obveznost, naložena UO z EEG iz leta 2012, da plačajo dodatno nadomestilo ali tržno premijo proizvajalcem električne energije EEG, opredeliti za sredstva, povezana z državnimi sredstvi, ki jih je mogoče izenačiti z dajatvijo (glej po analogiji sodbi z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točka 66, in z dne 11. decembra 2014, Avstrija/Komisija, T‑251/11, EU:T:2014:1060, točka 68). Teh sredstev nikakor ni mogoče šteti za lastni vir UMPO, za katera bi država z zakonodajnim ukrepom samo predpisala posebno uporabo, saj v nobenem trenutku – kot je poudarila Komisija v točki 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa – UMPO s temi sredstvi niso mogli prosto razpolagati.

97

Prav tako je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso za to, da se šteje, da je dajatev, kakršna je ta, ki se obravnava v tej zadevi, sestavni del ukrepa pomoči, potrebno, da je v upoštevni nacionalni zakonodaji med dajatvijo in pomočjo določena zavezujoča namembnostna vez, tako da so prihodki od dajatve nujno namenjeni financiranju pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2006, Air Liquide Industries Belgium, C‑393/04 in C‑41/05, EU:C:2006:403, točka 46). V obravnavanem primeru ni sporno, da taka vez obstaja med dajatvijo, ki jo pobirajo UMPO z dajatvijo EEG, in pomočjo v korist podpore proizvodnji električne energije EEG.

98

Glede sodbe z dne 13. marca 2001, PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2001:160), na katero se sklicuje Zvezna republika Nemčija, je treba poudariti, da se je Sodišče za izključitev opredelitve ukrepa kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU) v bistvu oprlo na dejstvo, da nemški predpis, obravnavan v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba – ki je zasebna podjetja za oskrbo z električno energijo zavezoval k odkupu električne energije EEG po višjih cenah od njene dejanske gospodarske vrednosti in ki je finančne stroške te obveznosti porazdeljeval med podjetja za oskrbo z električno energijo in zasebne uporabnike električnega omrežja, ki so višje na distribucijski verigi – ni imel elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev. V takih okoliščinah je Sodišče presodilo, da to, da navedeni predpis daje nedvomno prednost podjetjem, ki proizvajajo električno energijo EEG, in da je taka prednost posledica intervencije javnih organov, ne zadostuje za to, da bi se zadevni ukrep opredelil kot pomoč.

99

Vendar je iz analize dejanskega stanja zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. marca 2001, PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2001:160), razvidno, da v nasprotju z nemškim ukrepom, ki je predmet tega postopka, mehanizem, določen s prejšnjim nemškim zakonom, ni vključeval izrecne prevalitve stroškov na končnega odjemalca niti intervencije posrednikov, odgovornih za pobiranje ali upravljanje zneskov, ki pomenijo pomoč, in zato ni vključeval subjektov, ki bi bili po strukturi ali vlogi primerljivi z UMPO kot celoto.

100

V nasprotju z obravnavano zadevo je prednost, ki jo je Sodišče preučilo v sodbi z dne 13. marca 2001, PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2001:160), zajemala zagotovilo upravičenim podjetjem, da bodo lahko preprodala vso električno energijo iz obnovljivih virov, in višjo prodajno ceno od tržne, ne da bi bil vzpostavljen kakršen koli sistem financiranja tega dodatka ceni z dajatvijo, ki je primerljiva davku na porabo električne energije, katere znesek je enak za vsako KWh električne energije, dobavljene končnemu odjemalcu.

101

Poleg tega v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. marca 2001, PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2001:160), zasebna podjetja niso imela – tako kot v obravnavani zadevi – pooblastila zadevne države članice za upravljanje državnih sredstev, ampak so imela samo obveznost nakupa s svojimi finančnimi sredstvi (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013Association Vent De Colère! in drugiC‑262/12, EU:C:2013:851, točka 35). V obravnavani zadevi ni sporno, da obveznost dodatnega nadomestila proizvajalcev električne energije, ki jo imajo UMPO, ni izpolnjena z njihovimi finančnimi sredstvi, ampak s sredstvi, pridobljenimi z dajatvijo EEG, ki jih upravljajo UMPO in ki so izključno namenjena financiranju sistemov pomoči in izravnave, ki ju je uvedel EEG iz leta 2012.

102

Tako zadevnih sredstev v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. marca 2001, PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2001:160), zato ni bilo mogoče šteti za državna sredstva, ker nikoli niso bila pod javnim nadzorom in ni obstajal noben mehanizem, kakršen je ta v obravnavani zadevi, ki bi ga uvedla in urejala država članica, ki bi bil namenjen nadomestitvi dodatnih stroškov, ki izvirajo iz te obveznosti odkupa, in s katerim bi država tem zasebnim operaterjem zagotavljala kritje navedenih dodatnih stroškov v celoti (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugiC‑262/12, EU:C:2013:851, točka 36).

103

Poleg tega iz analize dejanskega stanja zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. marca 2001, PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2001:160), tudi izhaja, da v nasprotju z nemškim ukrepom, ki je predmet tega postopka, sistem, določen s prejšnjim nemškim zakonom, ni določal mehanizma, ki bi bil primerljiv posebnemu sistemu izravnave, s katerim je bila določena zgornja meja dajatve EEG, ki jo lahko dobavitelji električne energije prevalijo na EIP.

104

Iz navedenega je razvidno, da je sistem, ki ga je vzpostavila Zvezna republika Nemčija v obravnavani zadevi, bistveno drugačen od tega, ki se je obravnaval v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. marca 2001, PreussenElektra (C‑379/98, EU:C:2001:160), zlasti glede podrobnih pravil upravljanja, uporabe, pobiranja in dodelitve zadevnih sredstev.

105

Tretjič, resda ni sporno, da so UMPO organizacije, ki so večinoma ustanovljene v obliki delniških družb zasebnega prava. Vendar v posebnih okoliščinah zadeve to ni dovolj, da se ovrže ugotovitev glede prisotnosti državnih sredstev v okviru ukrepov, uvedenih na podlagi EEG iz leta 2012.

106

Kakor je bilo poudarjeno v točkah 93 in 94 zgoraj, morajo UMPO poleg nalog, povezanih z njihovo glavno dejavnostjo, tudi upravljati sistem pomoči za proizvodnjo električne energije EEG. Poleg tega so pri opravljanju te naloge nadzorovani – kot opozarja Komisija v točki 107 obrazložitve izpodbijanega sklepa – tako da sredstev, ki jih prejmejo v okviru zadevnega ukrepa in jim jih plačujejo dobavitelji, na katere se ta ukrep nanaša, ne morejo uporabiti za druge namene od tistih, ki jih je določil nemški zakonodajalec. V takih okoliščinah je treba ugotoviti, da pri izvajanju nalog iz EEG iz leta 2012 ne gre za dejavnost gospodarskega subjekta, ki svobodno deluje na trgu z namenom ustvariti dobiček, ampak gre za dejavnost, ki jo je opredelil nemški zakonodajalec, ki je omejil izvajanje njenih nalog.

107

V zvezi s tem je treba dodati, da imajo UMPO obveznost hraniti finančne zneske, pridobljene na podlagi zadevnega ukrepa, na skupnem namenskem računu, ki je pod nadzorom državnih organov, kot izhaja zlasti iz člena 61 EEG iz leta 2012. To je dodaten indic – ko se ta analizira skupaj s pristojnostmi in posebnimi obveznostmi, ki jih imajo UMPO na podlagi EEG iz leta 2012 – da ne gre za sredstva, ki bi ustrezala normalnim sredstvom v zasebnem sektorju in bi bila v celoti na razpolago podjetju, ki jih upravlja, temveč gre za posebna sredstva, katerih uporabo za natančno opredeljene namene je vnaprej določil nemški zakonodajalec (glej po analogiji sodbo z dne 27. januarja 1998, Ladbrook Racing/Komisija, T‑67/94, EU:T:1998:7, točke od 106 do 108).

108

Natančneje, glede nadzora državnih organov nad UMPO, se ta izvaja na več ravneh. Po eni strani izvaja nadzor BNetzA. V skladu s členom 61 EEG iz leta 2012 mora BNetzA v okviru svojih nadzornih nalog zlasti nadzorovati, da UMPO tržijo električno energijo EEG v skladu z določbami člena 37 EEG iz leta 2012 in da opredelijo, določijo, objavijo in dobaviteljem električne energije zaračunajo dajatev EEG ob spoštovanju zakonskih in podzakonskih predpisov.

109

Po drugi strani v skladu s členom 48 EEG iz leta 2012 UMPO predložijo BNetzA podatke, uporabljene za mehanizem izravnave.

110

Obstoj takega strogega nadzora nad skladnostjo delovanja UMPO z določenim zakonskim okvirom, čeprav se izvaja a posteriori, se umešča v splošno sistematiko strukture celote, ki jo določa EEG iz leta 2012. Ta nadzor tako podpira sklep, opravljen zlasti na podlagi nalog, dodeljenih tem organizmom, in sprejet ob upoštevanju njihovih nalog in obveznosti, da UMPO ne delujejo za svoj račun in svobodno, ampak kot upravljavci pomoči, dodeljene iz državnih sredstev. Tudi če se predpostavlja, da nadzor, ki so mu podvrženi UMPO, nima neposrednega učinka na vsakodnevno upravljanje sredstev, to ne spremeni dejstva, da gre dejansko za dodaten element, katerega namen je zagotoviti, da delovanje UMPO ostane omejeno na okvir, določen z EEG iz leta 2012.

111

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa v povezavi s točkami od 98 do 137 obrazložitve navedenega sklepa pravilno zatrdila, da je prednost, ki je v korist proizvajalcev električne energije EEG prek odkupnih cen in tržnih premij določena s členi od 16 do 33(i) EEG iz leta 2012, v tej zadevi podobna dajatvi, ki jo določijo državni organi in ki vključuje državna sredstva, ker je država z zakonodajo organizirala prenos finančnih sredstev in določila, v katere namene se lahko ta finančna sredstva uporabijo.

112

Ta sklep velja tudi za prednost v korist energetsko intenzivnih uporabnikov, ki so EIP, ker mehanizem izravnave iz EEG iz leta 2012 pomeni – kot je Komisija pravilno poudarila v točki 114 obrazložitve izpodbijanega sklepa – dodatno breme za UMPO. Vsako znižanje zneska dajatve EEG ima namreč za posledico znižanje zneskov, ki jih dobavitelji električne energije poberejo od EIP, in se zanj lahko šteje, da vodi do izgub prihodkov UMPO. Vendar se te izgube nato izravnajo prek drugih dobaviteljev in dejansko pri drugih končnih odjemalcih, kot je to potrdila Zvezna republika Nemčija na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča. Tako povprečen končni odjemalec v Nemčiji nekako prispeva k subvencioniranju EIP, v katerega korist je določena zgornja mera dajatve EEG. Poleg tega tudi okoliščina, da morajo končni odjemalci električne energije, ki niso EIP, nositi stroške, nastale zaradi določitve zgornje meje dajatve EEG, od katere imajo slednji korist, pomeni dodatni indic – kadar se analizira skupaj s zgornjimi ugotovitvami – da so sredstva, pridobljena z dajatvijo EEG, zares posebna sredstva, ki so primerljiva dajatvi na potrošnjo električne energije, katere uporabo v strogo določene namene je vnaprej določil nemški zakonodajalec v okviru izvajanja javne politike in ne zasebne pobude.

113

Teh ugotovitev ne ovržejo druge trditve Zvezne republike Nemčije.

114

V delu, v katerem Zvezna republika Nemčija svoje trditve utemeljuje z domnevno podobnostjo dejanskih in pravnih okoliščin te zadeve z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. maja 2013, Doux Élevage in Coopérative agricole UKL-ARREE (C‑677/11, EU:C:2013:348), je treba ugotoviti, da se te okoliščine razlikujejo od okoliščin obravnavane zadeve.

115

V zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. maja 2013, Doux Élevage in Coopérative agricole UKL-ARREE (C‑677/11, EU:C:2013:348), se Sodišču postavlja vprašanje, ali je glede na zakonodajo v zvezi z državnimi pomočmi odločba pristojnih nacionalnih organov, ki so za vse organizacije na kmetijskem področju proizvodnje in reje puranov določili obvezen sporazum, ki je bil sklenjen v reprezentativni medpanožni organizaciji in s katerim je bil uveden prispevek za financiranje skupnih ukrepov, ki jih določi ta organizacija, zakonita.

116

V točki 36 sodbe z dne 30. maja 2013, Doux Élevage in Coopérative agricole UKL-ARREE (C‑677/11, EU:C:2013:348), je Sodišče ugotovilo, da nacionalni organi ne morejo učinkovito uporabiti zadevnih sredstev, ki izvirajo iz prispevkov, za podporo določenih podjetij, ker je zadevna medpanožna organizacija tista, ki odloča o porabi teh sredstev, ki so v celoti namenjena ciljem, ki jih določi sama.

117

Nasprotno pa v obravnavani zadevi ni sporno, da UMPO ne morejo prosto odločati o uporabi sredstev, pridobljenih z dajatvijo EEG, in jih po potrebi nameniti ciljem, ki jih sami določijo. Na podlagi EEG iz leta 2012 so namreč UMPO dolžni upravljati dajatev EEG z edinim namenom, da plačajo proizvajalce električne energije EEG. Glede tega morajo voditi vse finančne tokove (izdatke in prihodke), povezane z EEG iz leta 2012, na skupnem bančnem računu, ločenem od svojega knjigovodstva, in pobrano dajatev EEG primerjati z vrednostjo, ki bi jo dajatev dejansko morala imeti v zadevnem letu, zaradi prilagoditve dajatve za naslednje leto, zato da se izključijo vsakršni presežki ali primanjkljaji na bančnem računu, uporabljenem za upravljanje finančnih tokov, povezanih z EEG iz leta 2012. Tako v tej zadevi ni mogoče oporekati temu, da cilje, ki jim sledi EEG iz leta 2012, in sicer v glavnem podpora proizvajalcem električne energije EEG, pa tudi EIP, v nasprotju s položajem v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. maja 2013, Doux Élevage in Coopérative agricole UKL-ARREE (C‑677/11, EU:C:2013:348), v celoti določi država z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, sprejetimi samo na državno pobudo.

118

Zato neobstoj dejanskega dostopa države do sredstev, pridobljenih z dajatvijo EEG, v smislu, da ta ne potujejo prek državnega proračuna, v obravnavanem primeru nima učinka na prevladujoči vpliv države na uporabo teh sredstev in na njeno možnost, da v naprej – prek sprejetja EEG iz leta 2012 – določi cilje, ki jim je treba slediti, in uporabo teh sredstev v celoti.

119

V zvezi s sodbama z dne 14. januarja 2015, Eventech (C‑518/13, EU:C:2015:9), in z dne 16. aprila 2015, Trapeza Eurobank Ergasias (C‑690/13, EU:C:2015:235), na kateri se Zvezna republika Nemčija sklicuje v repliki, je treba poudariti, da je Sodišče s tema sodbama presodilo, da je treba dokazati dovolj neposredno povezavo med prednostjo, dodeljeno prejemniku, in zmanjšanjem državnega proračuna ali dovolj konkretnim gospodarskim tveganjem za izdatke, ki bremenijo ta proračun.

120

Vendar je treba glede sodb z dne 14. januarja 2015, Eventech (C‑518/13, EU:C:2015:9), in z dne 16. aprila 2015, Trapeza Eurobank Ergasias (C‑690/13, EU:C:2015:235), ugotoviti, da se nanašata na drugačne dejanske okoliščine. Poleg tega je Sodišče že presodilo, da izraz „pomoč“ nujno vključuje prednosti, ki se neposredno ali posredno podelijo iz državnih sredstev ali so dodaten strošek za državo ali za organe, ki so bili v ta namen določeni ali ustanovljeni (glej sodbo z dne 1. decembra 1998, Ecotrade, C‑200/97, EU:C:1998:579, točka 35). V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse, navedene v točki 35 zgoraj, razvidno, da se ne sme razlikovati med zadevami, v katerih pomoč neposredno dodeli država, in zadevami, v katerih pomoč dodeli javni ali zasebni organ, ki ga imenuje ali ustanovi ta država. Ker so bili v obravnavani zadevi UMPO imenovani, da kolektivno upravljajo dajatev EEG, in ker je njihova naloga upravljanje finančnih tokov, nastalih z delovanjem mehanizma, določenega iz EEG iz leta 2012, argumentacija Zvezne republike Nemčije, da sistem podpore za proizvodnjo električne energije EEG ne bremeni državnega proračuna, ne omogoča ugotovitve, da v tej zadevi niso prisotna državna sredstva.

121

Teh ugotovitev ne ovržejo niti druge trditve Zvezne republike Nemčije.

122

Najprej je treba zavrniti trditev, da ni v nobenem primeru v državni proračun vplačan morebitni presežek dajatve EEG. Iz delovanja EEG iz leta 2012 sicer vsekakor izhaja – kot so tudi priznale stranke – da je treba morebitne presežke ali primanjkljaje UMPO, ki izvirajo iz dajatve EEG, skupaj z obrestmi izravnati naslednje leto v okviru določitve dajatve EEG. Ta vsakoletna izravnava, določena z EEG iz leta 2012, pa namreč navsezadnje izključuje vsakršen presežek ali primanjkljaj na računu UMPO, namenjen upravljanju dajatve EEG, tako da je možnost izplačila morebitnega presežka iz dajatve EEG v državni proračun nujno neizvedljiva. Vendar – kot je bilo ugotovljeno v točki 111 zgoraj – povezava z državnimi sredstvi izhaja ravno iz tega, da država z zakonodajo organizira prenos finančnih sredstev in določi, za katere namene je treba ta finančna sredstva uporabiti, in ne iz obstoja tesnih povezav z državnim proračunom.

123

Vsekakor je iz analize EEG iz leta 2012, opravljene v točkah od 92 do 112 zgoraj, razvidno, da zadevni ukrep načeloma določa neprekinjen dostop UMPO do financiranja, potrebnega za izvajanje nalog v javnem interesu, ki so jim dodeljene zaradi izvajanja njihovih nalog in s katerimi se izvaja politika, ki jo določi država. To pa samo potrjuje sklep, da UMPO ne delujejo kot tipična podjetja na trgu, ki prevzemajo vsa običajna tveganja in negotovosti, vključno s finančnimi tveganji, temveč v resnici delujejo kot posebni subjekti, katerih vloga je natančno opredeljena z zadevno zakonodajo.

124

Dalje, v zvezi s trditvami Zvezne republike Nemčije, da, prvič, z zadevnim ukrepom ni določena povezava z državnim proračunom ali proračunom javne osebe, drugič, niti BNetzA niti država v širšem smislu ne določata natančnega zneska dajatve EEG, tretjič, to, da gre za državna sredstva, uporabljena za poseben sistem izravnave, ne izhaja iz vloge BAFA, in, četrtič, se o morebitnih tožbah, povezanih s sistemom dajatve EEG, v skladu z zadevnim ukrepom odloča v običajnem civilnopravnem postopku in ne upravnem, je treba ugotoviti, da je tudi te treba zavrniti.

125

Po eni strani je namreč že bilo ugotovljeno, da je treba zadevna sredstva že od vsega začetka opredeliti kot financiranje države, zlasti zato, ker morajo končni odjemalci plačati dodatek k ceni, ki je primerljiv dajatvi za izvajanje politike, ki jo določi država. Po drugi strani je bilo tudi ugotovljeno, da UMPO pri izvajanju svojih nalog delujejo v okviru, ki ga je jasno opredelil nemški zakonodajalec. Poleg tega jih strogo nadzorujejo pristojni nemški upravni organi. Sredstva, ki se zbirajo z obveznimi prispevki, ki so predpisani z zakonodajo države članice ter se upravljajo in razdeljujejo v skladu s to zakonodajo, je mogoče šteti za državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU, čeprav jih upravljajo subjekti, ki so ločeni od javnih organov. Razsojeno je namreč že bilo, da mehanizem popolnega nadomestila dodatnih stroškov, naloženih podjetjem zaradi obveznosti odkupa električne energije, pridobljene iz energije vetra, po višji ceni od tržne, ki ga financirajo vsi končni odjemalci električne energije na nacionalnem ozemlju, kakršno je bilo določeno s preučevano francosko zakonodajo, pomeni ukrep iz državnih sredstev (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 25 in navedena sodna praksa ter po analogiji točka 26).

126

Nazadnje, glede trditev Zvezne republike Nemčije, podanih na obravnavi, v skladu s katerimi naj bi določitev zgornje meje dajatve EEG v korist EIP pomenila določitev različnih cen, ki jo ekonomisti poznajo pod imenom „Ramsey Pricing“ (Ramseyjeva cenitev) ali križno subvencijo med malimi odjemalci električne energije in energetsko intenzivnimi uporabniki, je treba ugotoviti, da je treba tudi te zavrniti. Sam obstoj dajatve sicer izvira iz političnih izbir in na njihovo raven ne morejo vplivati potrošniki, tako da je lahko ta raven v razmerju s končnim računom pomembnejša za male odjemalce, ki so z vidika povpraševanja na spremembe cen električne energije manj občutljivi kot EIP. Vendar je v zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse razvidno, da so pomoči za tekoče delovanje pomoči, ki naj bi podjetju omogočile zmanjšanje stroškov, ki ga sicer bremenijo v okviru izvajanja tekočih poslov ali običajnih dejavnosti (glej v zvezi s tem sodbo z dne 16. oktobra 2014, Alcoa Trasformazioni/Komisija, T‑177/10, EU:T:2014:897, točka 92 in navedena sodna praksa). Zato je bila zadevna določitev zgornje meje, ki EIP omogoča zmanjšanje stroškov, povezanih z njihovo porabo električne energije, ki po definiciji spadajo med opravljanje tekočih poslov, pomoč za tekoče poslovanje, ki vključuje – kot je bilo prikazano zlasti v točkah 95 in 96 zgoraj – državna sredstva.

127

Iz te preučitve izhaja, da mehanizmi, določeni v EEG iz leta 2012, v glavnem izvirajo iz izvajanja javne politike podpore proizvajalcem električne energije EEG, ki jo je z EEG iz leta 2012 določila država, in da, prvič, sredstva, ki so pridobljena z dajatvijo EEG in ki jih kolektivno upravljajo UMPO, ostajajo pod prevladujočim vplivom državnih organov, drugič, gre pri zadevnih zneskih, pridobljenih z dajatvijo EEG, za sredstva, ki vključujejo državna sredstva in ki so primerljiva z dajatvijo, in, tretjič, pristojnosti in naloge, podeljene UMPO, omogočajo sklepanje, da ti ne delujejo za svoj račun in svobodno, ampak kot upravljavci – ki jih je mogoče izenačiti s subjektom, ki izvaja državno koncesijo – pomoči, dodeljene iz državnih sredstev.

128

Iz vsega navedenega izhaja, da je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno štela, da EEG iz leta 2012 vključuje državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU.

129

Zato je treba zavrniti tretji tožbeni razlog, s tem pa tudi tožbo v celoti.

130

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Zvezna republika Nemčija s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov postopka.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

razsodilo: