7.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 294/19

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 18. marca 2015 v zadevi T-250/13;

—

razveljavi odločbo odbora za pritožbe v zadevi R-1101/2011-2, in podredno, če je to potrebno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;

—

UUNT naloži, da nosi svoje stroške in stroške, ki so pritožnici nastali s postopkom pri Sodišču, Splošnem sodišču in odboru za pritožbe, ter

—

če bi družba Energy Brands, Inc. intervenirala v postopku, tej družbi naloži, da nosi svoje stroške.

—

je napačno ugotovilo, da je odbor za pritožbe upošteval predložene pisne izjave, dane pod prisego, čeprav sploh ni obravnaval vprašanja dokazne vrednosti teh izjav;

—

je svoje ugotovitve pri tem, ko je potrdilo, da je ekonomska vrednost naročila dvanajstih palet steklenic za potrebe „testne prodaje“ zelo omejena, oprlo na napačna dejstva;

—

je napačno določilo in uporabilo pravilo, da za večji trg – kot je trg pijač za množično potrošnjo – nujno veljajo strožje zahteve glede obsega uporabe;

—

ni spoštovalo načela, da ni zahteve po stalni uporabi;

—

je napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da je treba razloge za to, da se znamka ni uporabljala bolj intenzivno in med celotnim obdobjem, preučiti samo v okviru presoje upravičenosti razlogov za neuporabo zadevne znamke;

—

ni upoštevalo razlike med primeri „neuporabe“ in primeri „omejenega obsega uporabe“;

—

je napačno določilo načelo, da ko odbor za pritožbe presoja resno in dejansko uporabo znamke, upošteva dokaze o obstoju take uporabe, ne pa dokazov o neuporabi te znamke;

—

je napačno določilo pravilo, da so v okviru oglaševanja in drugih promocijskih dejavnosti upoštevne samo obširne kampanje;

—

je napačno zanikalo pomen natisnjenih izsekov spletnega mesta imetnika znamke ter ni upoštevalo pojasnil pritožnice in dokazov, ki jih je predložila v zvezi s tem;

—

je napačno razlagalo pojem „simboličen“.

—

storilo računsko napako,

—

ni upoštevalo napak proizvodov in postopka razveljavitve, ki ga je sprožila tretja oseba, kot upravičen razlog in

—

napačno uporabilo pravo v zvezi z upravičenimi razlogi za omejeno uporabo. V zvezi z resno in dejansko uporabo ni treba, da razlogi za to, da se znamka ne uporablja v širšem obsegu, ustrezajo zahtevam za upravičene razloge za neuporabo, temveč zadostuje, da prepričljivo utemeljijo, zakaj ta obseg ni bil širši.

—

je svoje ugotovitve oprlo na izkrivljena dejstva, ker dejansko ni bilo nikakršne opustitve obveznosti kontrole in nadzora izdelovanja proizvodov;

—

je napačno razumelo merili „neodvisno od volje imetnika znamke“ in „ovira“ iz člena 19(1) Sporazuma TRIPS, zlasti ker se ni vprašalo, ali bi bilo nerazumno izdelati in dati na trg nove proizvode, temveč samo, ali bi to bilo nemogoče;

—

ni priznalo, da je pritožnica podala podrobna pojasnila, zakaj ni bilo mogoče preprosto in hitro nadaljevati s proizvodnjo in dobavo, ki jih nista upoštevala ne odbor za pritožbe ne Splošno sodišče.

—

ni priznalo, da postopek za razveljavitev očitno ni odvisen od volje imetnika znamke;

—

je uporabilo napačno merilo s tem, da je svojo ugotovitev oprlo na to, da postopek za razveljavitev imetniku znamke ne preprečuje uporabe te znamke;

—

je določilo napačno merilo „neposrednih posledic“: Splošno sodišče je menilo, da če bi postopek za razveljavitev privedel do razveljavitve znamke, bi bila še vedno mogoča odškodninska tožba. Vendar naj to ne bi bil utemeljen razlog za neuporabo, ker to ni „neposredna posledica“ postopka za razveljavitev. Ugotovitev Splošnega sodišča v zvezi s tem je v nasprotju z ratio legis zahteve po resni in dejanski uporabi. Jedrnata trditev, da mora imetnik znamke presoditi in preračunati tveganja ter nato bodisi nadaljevati z uporabo kljub negotovosti glede plačila odškodnine bodisi se uporabi odreči, vodi do očitnega diskriminiranja majhnih in srednjih podjetij. To bi lahko vodilo tudi do lahko dostopne možnosti zlorabe postopka za razveljavitev s strani tretjih oseb, ki so zainteresirane za registrirano znamko.