Pravni okvir

Pogodbi EU in DEU

Sporazum o partnerstvu EU‑Rusija

Sporna akta

Sklep 2014/512

Uredba št. 833/2014

Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka

Vprašanja za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

Dopustnost

Vsebinska presoja

Drugo vprašanje, točka (a)

Skladnost Sklepa 2014/512 in Uredbe št. 833/2014 s členom 40 PEU

Veljavnost omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam, določenih s Sklepom 2014/512 in Uredbo št. 833/2014

– Uvodne ugotovitve

– Združljivost spornih aktov s Sporazumom o partnerstvu EU‑Rusija

– Obveznost obrazložitve, spoštovanje pravice do obrambe, pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravice do vpogleda v spis

– Načelo enakega obravnavanja

– Zloraba pooblastil

– Protislovje med besedilom Sklepa 2014/512 in Uredbe št. 833/2014

– Načelo sorazmernosti in temeljne pravice družbe Rosneft

Drugo vprašanje, točka (b)

Dopustnost

Vsebinska presoja

Tretje vprašanje, točka (a)

Tretje vprašanje, točka (b)

Tretje vprašanje, točka (c)

Stroški

—

za družbo PJSC Rosneft Oil Company, nekdanja Rosneft Oil Company OJSC, ki so jo sprva zastopali T. Beazley, QC, P. Saini, QC, S. Tulip in P. Farmer, barristers, nato L. Van Den Hende, odvetnik, M. Schonberg in K. Krissinel, solicitors,

—

za The Financial Conduct Authority (organ za finančno poslovanje, Združeno kraljestvo) J. McClelland, barrister, S. Tolaney, QC, in A. Chapman, solicitors,

—

za vlado Združenega kraljestva V. Kaye, agentka, skupaj z G. Facenno, barrister,

—

za češko vlado M. Hedvábná, J. Vláčil, M. Smolek in E. Ruffer, agenti,

—

za nemško vlado T. Henze in A. Lippstreu, agenta,

—

za estonsko vlado K. Kraavi-Käerdi, agentka,

—

za francosko vlado F. Fize, B. Fodda, G. de Bergues in D. Colas, agenti,

—

za poljsko vlado A. Miłkowska in B. Majczyna, agenta,

—

za Svet Evropske unije A. de Elera‑San Miguel Hurtado in S. Boelaert, agenta,

—

za Evropsko komisijo T. Scharf, L. Havas in D. Gauci, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost nekaterih določb Sklepa Sveta 2014/512/SZVP z dne 31. julija 2014 o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL 2014, L 229, str. 13), kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2014/872/SZVP z dne 4. decembra 2014 (UL 2014, L 349, str. 58), (v nadaljevanju: Sklep 2014/512), in na veljavnost in razlago Uredbe Sveta (EU) št. 833/2014 z dne 31. julija 2014 o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL 2014, L 229, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 1290/2014 z dne 4. decembra 2014 (UL 2014, L 349, str. 20) (v nadaljevanju: Uredba št. 833/2014) (v nadaljevanju: skupaj: sporna akta).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo PJSC Rosneft Oil Company, nekdanja Rosneft Oil Company OJSC (v nadaljevanju: družba Rosneft), ki je družba, vpisana v ruski poslovni register, in Her Majesty’s Treasury (britansko ministrstvo za finance), The Secretary of State for Business, Innovation and Skills (ministrstvo za podjetništvo, inovacije in usposabljanje) ter The Financial Conduct Authority (britanski organ za finančno poslovanje, v nadaljevanju: FCA) glede omejevalnih ukrepov, ki jih je Evropska unija sprejela glede nekaterih ruskih podjetij, vključno z družbo Rosneft.

3

Člen 19, ki je del naslova III Pogodbe EU, „Določbe o institucijah“, določa:

„1.   Sodišče Evropske unije sestavljajo Sodišče, Splošno sodišče in specializirana sodišča. Zagotavlja upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb.

Države članice vzpostavijo pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.

[…]

3.   Sodišče Evropske unije v skladu z določbami Pogodb:

[…]

[…]“

4

Naslov V Pogodbe EU je „Splošne določbe o zunanjem delovanju Unije in posebne določbe o skupni zunanji in varnostni politiki“. V poglavju 2 tega naslova, naslovljenem „Posebne določbe o skupni zunanji in varnostni politiki“, člen 24(1), drugi pododstavek, določa:

„Za skupno zunanjo in varnostno politiko veljajo posebna pravila in postopki. Če v Pogodbah ni določeno drugače, jo opredeljujeta in izvajata Evropski svet in Svet, ki odločata soglasno. Sprejemanje zakonodajnih aktov je izključeno. [SZVP] izvajajo visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice v skladu s Pogodbama. Posebna vloga Evropskega parlamenta in Komisije na tem področju je opredeljena v Pogodbah. Sodišče Evropske unije ni pristojno za te določbe, razen za nadzor skladnosti s členom 40 te pogodbe ter za nadzor zakonitosti nekaterih sklepov iz člena 275, drugi odstavek, Pogodbe [DEU].“

5

Člen 29 PEU, ki je umeščen v isto poglavje, določa:

„Svet sprejema sklepe, ki opredeljujejo pristop Unije do posamezne geografske ali vsebinske zadeve. Države članice zagotavljajo skladnost svoje nacionalne politike s stališči Unije.“

6

Člen 40 PEU, ki prav tako spada v to poglavje, določa:

„Izvajanje skupne zunanje in varnostne politike ne vpliva na uporabo postopkov in obseg dodeljenih pristojnosti institucij, ki jih določata Pogodbi za izvajanje pristojnosti Unije iz členov 3 do 6 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Prav tako izvajanje politik iz navedenih členov ne vpliva na uporabo postopkov in obseg dodeljenih pristojnosti institucij, ki jih določata Pogodbi za izvajanje pristojnosti Unije iz tega poglavja.“

7

Peti del Pogodbe DEU ureja zunanje delovanje Unije. Znotraj naslova IV tega dela z naslovom „Omejevalni ukrepi“ člen 215 določa:

„1.   Kadar sklep, sprejet v skladu s poglavjem 2 naslova V Pogodbe [EU], predvideva delno ali popolno prekinitev ali omejitev gospodarskih in finančnih odnosov z eno ali več tretjimi državami, Svet s kvalificirano večino na skupni predlog visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije sprejme potrebne ukrepe. O tem obvesti Evropski parlament.

2.   Kadar sklep, sprejet v skladu s poglavjem 2 naslova V Pogodbe [EU], tako predvideva, lahko Svet po postopku iz odstavka 1 sprejme omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom.

[…]“

8

Šesti del Pogodbe DEU vsebuje določbe o institucijah in finančne določbe. V naslovu I tega dela, naslovljenem „Določbe o institucijah“, oddelek 5, ki ureja Sodišče Evropske unije, vsebuje člen 267, ki določa:

„Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede:

Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču.

[…]“

9

Člen 275 PDEU, ki je umeščen v isti oddelek, določa:

„Sodišče Evropske unije ni pristojno za določbe v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko in akte, sprejete na njihovi podlagi.

Vendar je Sodišče pristojno za nadzor spoštovanja člena 40 Pogodbe o Evropski uniji in za odločanje o tožbah, vloženih v skladu s pogoji četrtega pododstavka člena 263 te pogodbe, v katerih se nadzira zakonitost sklepov, ki predvidevajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, ki jih je Svet sprejel na podlagi poglavja 2 naslova V Pogodbe o Evropski uniji.“

10

Sporazum o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Rusko federacijo na drugi, podpisan na Krfu 24. junija 1994 in v imenu Skupnosti potrjen s Sklepom Sveta in Komisije 97/800/ESPJ, ES, Euratom z dne 30. oktobra 1997 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 26, str. 356, v nadaljevanju: Sporazum o partnerstvu EU‑Rusija), vsebuje naslov XI, naslovljen „Institucionalne, splošne in končne določbe“, ki v členu 99 določa:

„Nobena določba tega sporazuma ne preprečuje pogodbenici, da sprejme katere koli ukrepe:

11

Sklep 2014/512 je bil sprejet na podlagi člena 29 PEU.

12

V uvodnih izjavah od 1 do 8 Sklepa 2014/512 so navedene okoliščine, ki so vodile do sprejetja omejevalnih ukrepov, ki jih določa.

13

Člen 1(2) in (3) tega sklepa določa:

„2.   Prepovedani so neposredni ali posredni nakup ali prodaja, neposredno ali posredno zagotavljanje naložbenih storitev ali pomoč pri izdaji ali kakršno koli drugo trgovanje z obveznicami, lastniškim kapitalom ali podobnimi finančnimi instrumenti, z zapadlostjo, daljšo od 30 dni, ki so izdani po 12. septembru 2014, s strani:

[…]

3.   Prepovedano je neposredno ali posredno vzpostavljanje ali sodelovanje v kakršni koli ureditvi za dajanje novih posojil ali kreditov, katerih zapadlost je daljša od 30 dni, kateri koli pravni osebi, subjektu ali organu iz odstavka […] 2 po 12. septembru 2014, razen posojil ali kreditov, ki imajo poseben in dokumentiran namen zagotavljati financiranje za neposredne in posredne uvoze ali izvoze blaga in nefinančnih storitev med Unijo in Rusijo ter katero koli drugo tretjo državo, ki niso prepovedani, ali posojil, ki imajo poseben in dokumentiran namen zagotavljati nujna sredstva za doseganje meril solventnosti in likvidnosti za pravne osebe s sedežem v Uniji, ki so v več kot 50‑odstotni lasti subjekta, navedenega v Prilogi I [to je glavnih kreditnih institucij ali institucij za financiranje razvoja s sedežem v Rusiji, katerih več kot 50‑odstotni delež je bil od 1. avgusta 2014 v javni lasti ali pod javnim nadzorom: Sberbank, VTB Bank, Gazprombank, Vnesheconombank in Rosselkhozbank].“

14

Člen 4 Sklepa 2014/512 določa:

„1.   Pristojni organ države članice izvoznice mora predhodno odobriti neposredno ali posredno prodajo, dobavo, prenos ali izvoz določene opreme, primerne za naslednje kategorije projektov iskanja in pridobivanja v Rusiji, tudi v njeni izključni ekonomski coni in epikontinentalnem pasu, s strani državljanov držav članic ali z ozemlja držav članic ali z uporabo plovil ali zrakoplovov pod pristojnostjo držav članic:

Unija sprejme potrebne ukrepe za določitev ustreznih predmetov, ki jih zajema ta odstavek.

2.   Zagotavljanje:

mora prav tako predhodno odobriti pristojni organ države članice izvoznice.

3.   Pristojni organi držav članic ne odobrijo nobene prodaje, dobave, prenosa ali izvoza opreme ali zagotavljanja storitev iz odstavkov 1 in 2, če ugotovijo, da se bo zadevna prodaja, dobava, prenos ali izvoz ali zagotavljanje zadevnih storitev uporabilo za eno od kategorij iskanja in pridobivanja nafte iz odstavka 1.

4.   Odstavek 3 ne posega v izvrševanje pogodb, sklenjenih pred 1. avgusta [avgustom] 2014 ali pomožnih pogodb, potrebnih za izvrševanje takšnih pogodb.

5.   Dovoljenje se lahko izda tudi, če je prodaja, dobava, prenos ali izvoz blaga ali zagotavljanje storitev iz odstavkov 1 in 2 potrebno za nujno preprečitev ali ublažitev dogodka, ki bi lahko imel resen in obsežen vpliv na človekovo zdravje in varnost ali na okolje. V ustrezno utemeljenih nujnih primerih se lahko prodaja, dobava, prenos ali izvoz ali zagotavljanje storitev iz odstavkov 1 in 2 opravi brez predhodnega dovoljenja, če izvoznik v petih delovnih dneh od prodaje, dobave, prenosa ali izvoza o tem obvesti pristojni organ, pri čemer podrobno ustrezno pojasni prodajo, dobavo, prenos ali izvoz brez predhodnega dovoljenja.“

15

Člen 4a tega sklepa določa:

„1.   Prepovedano je neposredno ali posredno zagotavljanje spremnih storitev, ki so potrebne za naslednje kategorije projektov iskanja in pridobivanja v Rusiji, tudi v njeni izključni ekonomski coni in epikontinentalnem pasu, s strani državljanov držav članic ali z ozemlja držav članic ali z uporabo plovil ali zrakoplovov pod pristojnostjo držav članic:

2.   Prepoved iz odstavka 1 ne posega v izvrševanje pogodb ali okvirnih dogovorov, sklenjenih pred 12. septembrom 2014, ali pomožnih pogodb, potrebnih za izvrševanje takih pogodb.

3.   Prepoved iz odstavka 1 se ne uporablja, kadar so zadevne storitve potrebne za nujno preprečitev ali ublažitev dogodka, ki bi lahko imel resen in obsežen vpliv na človekovo zdravje in varnost ali na okolje.“

16

Člen 7 navedenega sklepa določa:

„1.   V zvezi s kakršnimi koli pogodbami ali transakcijami, katerih izvedba je bila posredno ali neposredno, v celoti ali deloma ovirana zaradi ukrepov, uvedenih v skladu s tem sklepom, se ne ugodi nobenemu zahtevku, vključno z zahtevki za nadomestilo škode ali katerimi koli drugimi zahtevki te vrste, kot je odškodninski zahtevek ali zahtevek za uveljavljanje garancije, zlasti zahtevek za podaljšanje dospelosti ali plačilo obveznice, garancije ali jamstva, zlasti finančne garancije ali finančnega jamstva v kakršni koli obliki, ki ga zahtevajo:

2.   V vseh postopkih za uveljavitev zahtevka dokazno breme glede dokazovanja, da izpolnitev zahtevka ni prepovedana z odstavkom 1, nosi oseba, ki uveljavlja zahtevek.

3.   Ta člen ne posega v pravico oseb, subjektov in organov iz odstavka 1 do sodne presoje zakonitosti neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v skladu s tem sklepom.“

17

V uvodni izjavi 2 Uredbe št. 833/2014 je navedeno:

„[…] [Z]di [se] primerno, da se uvedejo dodatni omejevalni ukrepi za povečanje stroškov delovanja Rusije, ki spodkopava ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter dodatni omejevalni ukrepi za spodbujanje mirne rešitve krize. […]“

18

Člen 1(f)(i) opredeljuje „prenosljive vrednostne papirje“ kot „delnice družb in drug[e] vrednostn[e] papirj[e], enakovredn[e] delnicam v družbah, osebnih družbah ali drugih subjektih ter delnišk[e] certifikat[e]“.

19

Člen 3 navedene uredbe določa:

„1.   Za neposredno ali posredno prodajo, dobavo, prenos ali izvoz blaga iz Priloge II, ne glede na to, ali izvira iz Unije ali ne, kateri koli fizični ali pravni osebi, subjektu ali organu v Rusiji, vključno z njeno izključno ekonomsko cono ali epikontinentalnim pasom, ali v kateri koli drugi državi, če je navedeno blago namenjeno za uporabo v Rusiji, vključno z njeno izključno ekonomsko cono ali epikontinentalnim pasom, je treba pridobiti predhodno dovoljenje.

2.   Vsa dovoljenja za prodajo, dobavo, prenos ali izvoz, ki so potrebna v skladu s tem členom, izdajo pristojni organi države članice, v kateri ima izvoznik sedež, in so skladna s podrobnimi pravili iz člena 11 Uredbe [Sveta] (ES) št. 428/2009 [z dne 5. maja 2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo (UL 2009, L 134, str. 1)]. Dovoljenje velja po vsej Uniji.

3.   V Prilogi II je navedeno določeno blago, primerno za naslednje kategorije projektov iskanja in pridobivanja v Rusiji, vključno z njeno izključno ekonomsko cono in epikontinentalnim pasom:

4.   Izvozniki pristojnim organom predložijo vse ustrezne informacije, ki se zahtevajo v zvezi z njihovo vlogo za izvozno dovoljenje.

5.   Pristojni organi ne izdajo nobenega dovoljenja za nobeno prodajo, dobavo, prenos ali izvoz blaga iz Priloge II, če lahko utemeljeno sklepajo, da so prodaja, dobava, prenos ali izvoz predmetov namenjeni za katero koli kategorijo projektov iskanja in pridobivanja iz odstavka 3.

Pristojni organi pa lahko izdajo dovoljenje, če je prodaja, dobava, prenos ali izvoz povezan z izpolnitvijo obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, sklenjene pred 1. avgustom 2014, ali pomožnih pogodb, potrebnih za izvrševanje takih pogodb.

Pristojni organi lahko izdajo dovoljenje tudi, če je prodaja, dobava, prenos ali izvoz blaga potreben za nujno preprečitev ali ublažitev dogodka, ki bi lahko imel resen in obsežen vpliv na človekovo zdravje in varnost ali na okolje. V ustrezno utemeljenih nujnih primerih se lahko prodaja, dobava, prenos ali izvoz opravi brez predhodnega dovoljenja, če izvoznik v petih delovnih dneh od prodaje, dobave, prenosa ali izvoza o tem obvesti pristojni organ, pri čemer podrobno ustrezno pojasni prodajo, dobavo, prenos ali izvoz brez predhodnega dovoljenja.

6.   Pod pogoji iz odstavka 5 lahko pristojni organi razveljavijo, odložijo izvršitev, spremenijo ali prekličejo izvozno dovoljenje, ki so ga izdali.

7.   Če pristojni organ zavrne izdajo dovoljenja ali razveljavi, odloži izvršitev, znatno omeji ali prekliče dovoljenje v skladu z odstavkom 5 ali 6, zadevna država članica o tem uradno obvesti druge države članice in Komisijo ter jim pošlje ustrezne informacije, pri tem pa upošteva določbe o zaupnosti takih podatkov iz Uredbe Sveta (ES) št. 515/97 [z dne 13. marca 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic in o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 8, str. 217)].

8.   Preden država članica izda dovoljenje v skladu z odstavkom 5 za transakcijo, ki je v bistvenem delu enaka transakciji, katero je v skladu z odstavkoma 6 in 7 druga država članica zavrnila oziroma so jo druge države članice zavrnile in ta zavrnitev še velja, se najprej posvetuje z državo članico, ki je zavrnila, oziroma državami članicami, ki so zavrnile izdajo dovoljenja. Če se zadevna država članica po takih posvetovanjih odloči izdati dovoljenje, o tem obvesti druge države članice in Komisijo ter jim predloži vse ustrezne informacije za obrazložitev svoje odločitve.“

20

Člen 3a te uredbe določa:

„1.   Prepovedano je neposredno ali posredno zagotavljanje spremnih storitev, ki so potrebne za naslednje kategorije projektov iskanja in pridobivanja v Rusiji, vključno z njeno izključno ekonomsko cono in epikontinentalnim pasom:

V tem odstavku spremne storitve pomenijo:

2.   Prepovedi iz odstavka 1 ne posegajo v izvrševanje obveznosti, ki izhajajo iz pogodb ali dogovorov, sklenjenih pred 12. septembrom 2014, ali pomožnih pogodb, potrebnih za izvrševanje takšne pogodbe.

3.   Prepovedi iz odstavka 1 se ne uporabljajo, kadar so zadevne storitve potrebne za nujno preprečitev ali ublažitev dogodka, ki bi lahko imel resen in obsežen vpliv na človekovo zdravje in varnost ali na okolje.

Ponudnik storitev v petih delovnih dneh obvesti pristojni organ o kakršni koli dejavnosti, izvedeni na podlagi tega odstavka, pri čemer podrobno ustrezno pojasni prodajo, dobavo, prenos ali izvoz.“

21

Člen 4 Uredbe št. 833/2014 določa:

„[…]

3.   Dovoljenje zadevnega pristojnega organa je potrebno za zagotavljanje:

V ustrezno utemeljenih nujnih primerih iz člena 3(5), se lahko storitve iz tega odstavka zagotavljajo brez predhodnega soglasja, pod pogojem, da ponudnik storitev v petih delovnih dneh po opravljeni storitvi obvesti pristojni organ.

4.   Če je v skladu z odstavkom 3 tega člena treba pridobiti dovoljenje, se smiselno uporablja člen 3, zlasti odstavka 2 in 5 navedenega člena.“

22

Člen 5 navedene uredbe določa:

„[…]

2.   Prepovedani so neposreden ali posreden nakup, prodaja, zagotavljanje investicijskih storitev ali pomoči pri izdaji ali drugem poslovanju s prenosljivimi vrednostnimi papirji in instrumenti denarnega trga z zapadlostjo, daljšo od 30 dni, ki so bili izdani po 12. septembru 2014, s strani:

[…]

3.   Prepovedano je neposredno ali posredno vzpostavljanje ali sodelovanje v kakršni koli ureditvi za dajanje novih posojil ali kreditov, katerih zapadlost je daljša od 30 dni, kateri koli pravni osebi, subjektu ali organu iz odstavka 1 ali 2 po 12. septembru 2014.

Navedena prepoved se ne uporablja za:

[…]“

23

Člen 8(1) te uredbe določa:

„Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da se zagotovi njihovo izvajanje. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“

24

Člen 11 Uredbe št. 833/2014 določa:

„1.   V zvezi s kakršno koli pogodbo ali transakcijo, katere izvedba je bila neposredno ali posredno v celoti ali deloma ovirana zaradi ukrepov, uvedenih v skladu s to uredbo, se ne ugodi nobenemu zahtevku, vključno z zahtevki za nadomestilo škode ali kakršnemu koli drugemu zahtevku te vrste, kot je odškodninski zahtevek ali zahtevek za uveljavljanje garancije, zlasti zahtevek za podaljšanje dospelosti ali za plačilo obveznice, garancije ali nadomestilo škode, zlasti finančne garancije ali finančnega jamstva v kakršni koli obliki, ki ga vložijo:

2.   V vseh postopkih za uveljavitev zahtevka dokazno breme glede dokazovanja, da izpolnitev zahtevka ni prepovedana z odstavkom 1, nosi oseba, ki uveljavlja zahtevek.

3.   Ta člen ne posega v pravico oseb, subjektov in organov iz odstavka 1 do sodne presoje zakonitosti neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v skladu s to uredbo.“

25

Priloga II k Uredbi št. 833/2014 vsebuje seznam blaga, za katerega prodajo, dobavo, prenos ali izvoz v Rusijo je treba v skladu s členom 3 te uredbe pridobiti predhodno dovoljenje.

26

Voditelji držav ali vlad držav članic Unije so po tem, ko so 6. marca 2014 obsodili „neizzvano kršitev suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti Ukrajine s strani Ruske federacije“, sklenili, da se začasno prekinejo dvostranski pogovori z Rusko federacijo o vizumskih vprašanjih ter pogovori o novem obsežnem sporazumu, ki bi nadomestil obstoječi Sporazum o partnerstvu EU‑Rusija, in izjavili, da bi vsakršno nadaljnje ravnanje Ruske federacije, ki bi destabiliziralo razmere v Ukrajini, imelo na številnih gospodarskih področjih dodatne in daljnosežne posledice za odnose med Unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Rusko federacijo na drugi.

27

Svet je nato leta 2014 v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) uvedel vrsto omejevalnih ukrepov kot odgovor na dejanja Ruske federacije, za katera je štel, da destabilizirajo razmere v Ukrajini. Ker so bile razmere v tej državi marca 2014 kljub sprejetju omejitve potovanj in zamrznitve premoženja za nekatere fizične in pravne osebe resne, je Svet 31. julija 2014 sprejel Sklep 2014/512, ki je bil nato spremenjen septembra in decembra istega leta, da bi se uvedli ciljno usmerjeni omejevalni ukrepi na področju dostopa do kapitalskih trgov, obrambe, blaga z dvojno rabo in občutljivih tehnologij, med drugim v energetskem sektorju.

28

Ker je menil, da zadnjenavedeni ukrepi spadajo na področje uporabe Pogodbe DEU in da je za njihovo izvajanje potrebno regulativno ukrepanje na ravni Unije, je Svet sprejel Uredbo št. 833/2014, ki vsebuje podrobnejše določbe za uveljavitev določb Sklepa 2014/512 tako na ravni Unije kot tudi v državah članicah. Ta uredba, ki je bila prvotno sprejeta istega dne kot navedeni sklep, je bila prilagojena vzporedno z njim, da bi odražala kasnejše spremembe tega sklepa.

29

Cilj teh omejevalnih ukrepov je bil povečanje stroškov delovanja Ruske federacije, ki spodkopava ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter spodbujanje mirne rešitve krize. V ta namen je Sklep 2014/512 uvedel predvsem prepoved izvoza določenega občutljivega blaga in tehnologij, namenjenih ruskemu naftnemu sektorju, ter omejitve dostopa do evropskih kapitalskih trgov za nekatera podjetja iz tega sektorja.

30

Rosneft je družba, registrirana v Rusiji, specializirana v sektorju za nafto in zemeljski plin. Po podatkih predložitvenega sodišča je 69,5‑odstotni delež te družbe v lasti družbe OJSC Rosneftegaz, ki je subjekt v lasti ruske države. Manjšinski delež družbe Rosneft, in sicer 19,75 %, je v lasti BP Russian Investments Ltd., hčerinske družbe britanskega naftnega podjetja BP plc. Preostalih 10,75 % delniškega kapitala družbe Rosneft kotira na borzi. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da dejavnost družbe Rosneft in družb iz njene skupine obsega izkoriščanje ogljikovodikov, projekte vzdolž obale, rafiniranje ogljikovodikov in trženje surove nafte, plina in proizvodov v Rusiji in tujini. Njene dejavnosti iskanja vključujejo dejavnosti v vodah na globinah več kot 150 metrov, na območju Arktike in v formacijah skrilavca.

31

Družba Rosneft je od 8. septembra 2014 v prilogah k Sklepu 2014/512 in tako tudi k Uredbi št. 833/2014 navedena kot subjekt, za katerega velja del omejitev, ki so bile uvedene s temi akti.

32

Družba Rosneft je zoper omejevalne ukrepe vložila tožbo tako pred sodiščem Unije kot nacionalnimi sodišči Združenega kraljestva. Pri Splošnem sodišču Evropske unije je 9. oktobra 2014 vložila tožbo za razglasitev ničnostni spornih aktov, o kateri še ni bilo odločeno. Ta družba je nato 20. novembra 2014 vložila tožbo v upravnem sporu pri High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Divisional Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (veččlanski senat), Združeno kraljestvo)). V okviru zadnjenavedenega postopka družba Rosneft trdi, da omejevalni ukrepi, ki jih je sprejel Svet, in nacionalni ukrepi za njihovo izvajanje niso veljavni.

33

Predložitveno sodišče meni, da se tožba v upravnem sporu, vložena pri njem, nanaša predvsem na nacionalne ukrepe, ki so jih tožene stranke iz postopka v glavni stvari sprejele za izvajanje aktov Unije, ki nalagajo izpodbijane omejevalne ukrepe. Ta tožba v upravnem sporu se na eni strani nanaša na zakonitost ureditve, ki uvaja kazenske sankcije za kršitev določb Uredbe št. 833/2014 v zvezi s finančnimi storitvami in naftnim sektorjem, in na drugi na določnost nekaterih navedb FCA glede pojma „finančna pomoč“ in uporabe te uredbe za novo izdane prenosljive vrednostne papirje v obliki globalnih potrdil o lastništvu (Global Depositary Receipts, v nadaljevanju: GDR).

34

Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da se navedena tožba nanaša tudi na veljavnost aktov prava Unije. Glede tega ob sklicevanju na sodbo z dne 22. oktobra 1987, Foto‑Frost (314/85, EU:C:1987:452), meni, da ni pristojno za presojo veljavnosti teh aktov. Predložitveno sodišče se ni želelo opredeliti glede pristojnosti Sodišča za izvajanje takšnega nadzora zlasti glede aktov, ki so bili sprejeti v okviru SZVP, vendar opozarja, da bi lahko imeli ukrepi, sprejeti na tem področju, resne posledice za fizične in pravne osebe in da je načelo dostopa do sodišča zaradi nadzora zakonitosti ukrepov upravnih organov temeljnega značaja.

35

Po mnenju navedenega sodišča družba Rosneft v bistvu meni, prvič, da sta sporna akta v nasprotju z več členi Sporazuma o partnerstvu EU‑Rusija. Drugič, spoštovala naj ne bi obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU in tako pravice do poštenega sojenja in do učinkovitega sodnega varstva. Tretjič, določbe teh aktov glede naftnega sektorja naj ne bi bile združljive z načelom enakega obravnavanja, Svet pa naj bi z njihovim sprejetjem zlorabil pooblastila. Četrtič, te določbe naj ne bi bile sorazmerne glede na cilj, ki mu sledita navedena akta, in naj bi posegale v svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico družbe Rosneft. Petič, Uredba št. 833/2014 naj ne bi ustrezno izvajala Sklepa 2014/512. Končno, šestič, ker so morale države članice za zagotovitev izvajanja spornih aktov določiti sankcije, naj bi nenatančnost določb teh aktov kršila načeli pravne varnosti in zakonitosti v kazenskem pravu.

36

Če bi Sodišče ugotovilo, da sta sporna akta veljavna, ima predložitveno sodišče pomisleke glede njihove razlage. Šteje, da je treba izraz „omejevalni ukrepi“ iz postopka v glavni stvari v celotni Uniji razlagati enotno, in pojasnjuje, da je med postopkom v glavni stvari ugotovilo razhajanja v praksi organov drugih držav članic glede ustrezne razlage nekaterih določb spornih aktov.

37

Predložitveno sodišče zaključuje s pojasnilom, da je navedbe strank iz postopka v glavni stvari v zvezi z ustreznostjo predložitve predloga za sprejetje prehodne odločbe Sodišču v tem postopku preučilo zlasti glede na dejstvo, da je družba Rosneft pri Splošnem sodišču že vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornih aktov. Vendar meni, da je na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 14. decembra 2000, Masterfoods in HB (C‑344/98, EU:C:2000:689), samo pristojno, da presodi, ali je treba postopek prekiniti do izdaje dokončne odločbe o takšni tožbi za razglasitev ničnosti ali pa je treba Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje.

38

V teh okoliščinah je High Court of Justice (England & Wales) Queen's Bench Division (Divisional Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (veččlanski senat)) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

39

Družba Rosneft je v vlogi z dne 26. junija 2012 predlagala ponovno odprtje ustnega dela postopka.

40

V utemeljitev predloga uvodoma trdi, da je analiza te zadeve, ki jo je v sklepnih predlogih z dne 31. maja 2016 podal generalni pravobranilec, zmotna v delu glede obveznosti Sveta, da obrazloži sprejetje zadevnih omejevalnih ukrepov. Ta analiza naj bi tudi razkrivala napačno razumevanje razlik med navedenimi omejevalnimi ukrepi in tistimi, ki jih je Unija sprejela v zvezi z iranski jedrskim programom, zaradi česar bi moralo Sodišče pridobiti dodatne informacije o tej zadevi. Generalni pravobranilec naj bi pojem „zakonodajnih aktov“ v smislu člena 31 PEU razlagal drugače od pristopa, ki ga je predlagal generalni pravobranilec N. Wahl v sklepnih predlogih v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija, (C‑455/14 P, EU:C:2016:212), ki so bili predstavljeni po opravi obravnave v tej zadevi. Končno, ustni del postopka naj bi bilo treba ponovno odpreti, ker naj bi se lahko pristojnost Sodišča in možnost izvršitve njegovih sodb hitro spremenili zaradi izida referenduma, ki je bil 23. junija 2016 v Združenem kraljestvu organiziran o pripadnosti te države Evropski uniji.

41

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko Sodišče po uradni dolžnosti na predlog generalnega pravobranilca ali na predlog strank v skladu s členom 83 Poslovnika odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, kadar meni, da ni dovolj poučeno ali da je treba o zadevi razsoditi na podlagi trditve, o kateri stranke niso razpravljale (sodba z dne 15. septembra 2011, Accor, C‑310/09, EU:C:2011:581, točka 19 in navedena sodna praksa). Vendar Statut in Poslovnik Sodišča Evropske unije strankam ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca (sodba z dne 16. decembra 2010, Stichting Natuur en Milieu in drugi, C‑266/09, EU:C:2010:779, točka 28 in navedena sodna praksa).

42

V zvezi s stališčem družbe Rosneft glede argumentacije v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca v tej zadevi je treba poudariti, da je to stališče usmerjeno večinoma v grajo teh sklepnih predlogov. Iz sodne prakse, navedene v prejšnji točki, pa izhaja, da besedila, ki urejajo postopek pred Sodiščem, ne omogočajo predložitve takega stališča.

43

Poleg tega družba Rosneft glede predloga za ponovno odprtje ustnega dela postopka zaradi referenduma z dne 23. junija 2016 v Združenem kraljestvu o pripadnosti te države članice Evropski uniji ne pojasni, v čem bi lahko ta dogodek vplival na pristojnost Sodišča ali na zavezujočo naravo njegovih sodb.

44

V teh okoliščinah Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca šteje, da ima na voljo vse potrebne podatke, da lahko odgovori na vprašanja predložitvenega sodišča in da so stranke razpravljale o vseh trditvah, ki so potrebne za rešitev obravnavane zadeve.

45

Zato je treba predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka zavrniti.

46

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člene 19, 24 in 40 PEU, člen 275 PDEU in člen 47 Listine razlagati tako, da je Sodišče na podlagi člena 267 PDEU pristojno za predhodno odločanje o veljavnosti aktov, sprejetih na podlagi določb o SZVP, kot je Sklep 2014/512.

47

Pred vsebinsko odločitvijo o tem vprašanju je treba preučiti ugovore nekaterih zainteresiranih strani glede njegove dopustnosti.

48

Estonska in poljska vlada ter Svet sodijo, da prvo vprašanje ni dopustno. Menijo, da predložitveno sodišče ni pojasnilo razmerja med tem vprašanjem in nacionalnim sodnim postopkom ter dvomijo, da je odgovor na to vprašanje potreben. Svet poleg tega trdi, da je mogoče vprašanja, postavljena v postopku v glavni stvari, razrešiti tudi zgolj na podlagi Uredbe št. 833/2014, ne da bi bilo treba odločati o veljavnosti Sklepa 2014/512.

49

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je to sodišče – če se pred nacionalnim sodiščem zastavi vprašanje veljavnosti akta, ki ga je sprejela ena od institucij Unije – pristojno za presojo, ali je treba pred izrekom sodbe odločiti o tem vprašanju, in tudi za to, da predlaga Sodišču, naj o njem odloča. Če se vprašanja, ki jih zastavi nacionalno sodišče, nanašajo na veljavnost pravila prava Unije, je zato Sodišče načeloma dolžno o tem odločati (sodba z dne 8. julija 2008, Intertanko in drugi, C‑308/06, EU:C:2008:312, točka 31 in navedena sodna praksa).

50

Sodišče lahko odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga zastavi nacionalno sodišče, v smislu člena 267 PDEU zavrne zlasti, če niso spoštovane zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 94 Poslovnika, ali če razlaga pravila Unije, ki jo zahteva nacionalno sodišče, očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari oziroma če gre za hipotetičen primer (glej v tem smislu sodbe z dne 10. decembra 2002, British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, C‑491/01, EU:C:2002:741, točka 35, z dne 5. julija 2016, Ognyanov, C‑614/14, EU:C:2016:514, točka 19, in z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 54).

51

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da družba Rosneft v postopku v glavni stvari izpodbija veljavnost nekaterih določb Sklepa 2014/512. Po navedbah predložitvenega sodišča je namreč razprava pred njim tekla o predlogu, da bi moralo ob nepristojnosti Sodišča za odločanje o veljavnosti tega sklepa v skladu s členom 19(1), drugi odstavek, PEU uvesti pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področju SZVP.

52

Ker predložitveno sodišče šteje, da mora svojo pristojnost preučiti glede na pristojnost Sodišča, je prvo vprašanje, ki se nanaša na pristojnost zadnjenavedenega, v neposredni zvezi s predmetom spora o glavni stvari.

53

Poleg tega je treba upoštevati, da preučitev vprašanj, ki se zastavljajo v postopku v glavni stvari, zgolj glede na Uredbo št. 833/2014 morda ne bi zadoščala za odgovor na pomisleke predložitvenega sodišča glede veljavnosti zadevnih omejevalnih ukrepov.

54

Navedeno sodišče namreč šteje, da bi lahko neizpodbojnost sklepov Sveta, sprejetih v okviru SZVP, kršila temeljno pravico dostopa do sodnega varstva, in opozarja, da člen 19 PEU vsebuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.

55

Tako je na eni strani, ker je treba za veljavnost uredbe, sprejete na podlagi člena 215 PDEU, predhodno sprejeti veljaven sklep v skladu z določbami o SZVP, vprašanje veljavnosti Sklepa 2014/512 upoštevno v obravnavani zadevi.

56

Na drugi strani je treba spomniti, da morajo države članice v skladu s členom 29 PEU zagotavljati skladnost svoje nacionalne politike s stališči Unije, ki so sprejeta v okviru SZVP. Iz tega izhaja, da morebitna neveljavnost Uredbe št. 833/2014 načeloma ne vpliva na obveznost držav članic, da zagotavljajo skladnost svoje nacionalne politike z omejevalnimi ukrepi, uvedenimi v skladu s Sklepom 2014/512. Tako je, če je Sodišče pristojno za odločanje o veljavnosti Sklepa 2014/512, za določitev obsega obveznosti, ki izhajajo iz tega sklepa, tak preizkus potreben neodvisno od vprašanja, ali je Uredba št. 833/2014 veljavna.

57

Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da je prvo vprašanje predložitvenega sodišča dopustno.

58

Vlada Združenega kraljestva, češka, estonska, francoska in poljska vlada ter Svet menijo, da na podlagi člena 24(1), drugi pododstavek, zadnji stavek, PEU in člena 275 PDEU Sodišče ni pristojno za predhodno odločanje o veljavnosti Sklepa 2014/512.

59

Komisija trdi, da člen 24(1) PEU in člen 275 PDEU ne izključujeta, da bi Sodišče lahko bilo pristojno za odločanje o veljavnosti Sklepa 2014/512 tudi v okviru postopka za sprejetje predhodne odločbe. Vendar mora zato, da bi bilo Sodišče pristojno v takšnem primeru, na eni strani tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki se obrne na nacionalno sodišče, izpolnjevati pogoje iz člena 263, četrti pododstavek, PDEU, na drugi pa mora predmet postopka biti presoja zakonitosti omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam. Komisija meni, da v obravnavani zadevi te okoliščine niso podane.

60

Uvodoma je treba spomniti, da Sodišče na podlagi člena 24(1), drugi pododstavek, zadnji stavek, PEU in člena 275, prvi odstavek, PDEU načeloma ni pristojno v zvezi z določbami, ki zadevajo SZVP, in akti, sprejetimi na podlagi teh določb (glej sodbo z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija, C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 39), vendar Pogodbi izrecno določata dve izjemi od tega načela. Na eni strani namreč člen 24(1), drugi pododstavek, zadnji stavek, PEU in člen 275, drugi odstavek, PDEU določata, da je Sodišče pristojno za nadzor nad skladnostjo s členom 40 PEU. Na drugi strani člen 24(1), drugi pododstavek, zadnji stavek, PEU Sodišču podeljuje pristojnost za nadzor zakonitosti nekaterih sklepov iz člena 275, drugi odstavek, PDEU. Zadnjenavedena določba predpisuje, da je Sodišče pristojno za odločanje o tožbah, vloženih v skladu s pogoji člena 263, četrti pododstavek, PDEU, v zvezi z nadzorom zakonitost sklepov, sprejetih na podlagi določb glede SZVP, ki določajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam.

61

Tako je treba šteti, da prvo vprašanje v bistvu vsebuje dva vidika. Njegov prvi namen je ugotovitev, ali je Sodišče pristojno, da na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je nacionalno sodišče vložilo na podlagi člena 267 PDEU, nadzira, ali je Svet ob sprejetju Sklepa 2014/512 upošteval člen 40 PEU. Njegov drugi namen pa je preveriti, ali je Sodišče za nadzor zakonitosti omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam, katerih sprejetje določa ta sklep, pristojno ne le na podlagi členov 256 in 263 PDEU, kadar te osebe pred sodiščem Unije vložijo ničnostno tožbo zoper te ukrepe, temveč tudi, če Sodišču v okviru postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU zadevo predloži nacionalno sodišče, ki se mu zastavljajo dvomi glede veljavnosti takšnih ukrepov.

62

V zvezi s tem, kar na prvem mestu zadeva pristojnost Sodišča za nadzor nad skladnostjo s členom 40 PEU, je treba poudariti, da Pogodbi ne določata nobenega posebnega načina za izvajanje takšnega sodnega nadzora. V teh okoliščinah ta nadzor spada v splošno pristojnost, ki je s členom 19 PEU Sodišču podeljena za zagotovitev upoštevanja prava pri razlagi in uporabi Pogodb. Z določitvijo te splošne pristojnosti člen 19(3)(b) PEU med drugim določa, da Sodišče na predlog nacionalnih sodišč predhodno odloča med drugim o veljavnosti aktov, ki so jih sprejele institucije Unije.

63

Sodišče je zato pristojno, da odloči o predlogu za sprejetje predhodne odločbe glede skladnosti Sklepa 2014/512 s členom 40 PEU.

64

Na drugem mestu se zastavlja vprašanje pristojnosti Sodišča, da v okviru predhodnega odločanja presoja veljavnost sklepov, sprejetih na področju SZVP, kot je Sklep 2014/512, kadar ti določajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam.

65

V skladu z besedilom člena 24(1), drugi pododstavek, zadnji stavek, PEU in člena 275, drugi odstavek, PDEU je bila Sodišču s Pogodbama podeljena pristojnost za nadzor zakonitosti sklepov Sveta, ki določajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam. Medtem ko člen 24(1), PEU Sodišču podeljuje pristojnost za nadzor zakonitosti nekaterih sklepov iz člena 275, drugi odstavek, PDEU, pa zadnjenavedena določba predpisuje, da je Sodišče pristojno za odločanje o tožbah, vloženih v skladu s pogoji člena 263, četrti pododstavek, PDEU, kar zadeva ta nadzor zakonitosti.

66

Nadzor zakonitosti aktov Unije, ki ga na podlagi Pogodb zagotavlja Sodišče, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča temelji na dveh dopolnjujočih se postopkih. Pogodba DEU je namreč po eni strani s členoma 263 in 277 ter po drugi s členom 267 določila zaključen sistem pravnih sredstev in postopkov, ki je namenjen zagotavljanju nadzora zakonitosti aktov Unije, ta nadzor pa je zaupan sodiščem Unije (sodbe z dne 23. aprila 1986, Les Verts/Parlament, 294/83, EU:C:1986:166, točka 23; z dne 25. julija 2002, Unión de Pequeños Agricultores/Svet, C‑50/00 P, EU:C:2002:462, točka 40, in z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 92).

67

Za ta zaključeni sistem pravnih sredstev in postopkov je značilno, da imajo posamezniki pravico, da v okviru pravnega sredstva pred nacionalnim sodiščem izpodbijajo veljavnost določb, vsebovanih v aktih Unije, na katerih temelji odločitev ali akt nacionalnega prava, ki je bil sprejet v zvezi z njimi, in pripraviti to sodišče, ki samo ni pristojno za ugotovitev take neveljavnosti, do tega, da Sodišču o tem postavi vprašanje za predhodno odločanje, razen kadar so nedvomno imeli pravico vložiti direktno tožbo na podlagi člena 263 PDEU zoper te določbe in je niso izkoristili v določenem roku (glej v tem smislu sodbi z dne 15. februarja 2001, Nachi Europe, C‑239/99, EU:C:2001:101, točki 35 in 36, in z dne 29. junija 2010, E in F, C‑550/09, EU:C:2010:382, točki 45 in 46).

68

Predlog za sprejetje predhodne odločbe glede presoje veljavnosti tako pomeni, ravno tako kot ničnostna tožba, način nadzora zakonitosti aktov Unije (glej sodbe z dne 22. oktobra 1987, Foto‑Frost, 314/85, EU:C:1987:452, točka 16, z dne 21. februarja 1991, Zuckerfabrik Süderdithmarschen in Zuckerfabrik Soest, C‑143/88 in C‑92/89, EU:C:1991:65, točka 18, z dne 6. decembra 2005, ABNA in drugi, C‑453/03, C‑11/04, C‑12/04 in C‑194/04, EU:C:2005:741, točka 103, in z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 95).

69

Ta bistvena značilnost sistema sodnega varstva Unije se razteza na nadzor zakonitosti sklepov, ki določajo sprejetje omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam v okviru SZVP.

70

Ne iz Pogodbe EU ne iz Pogodbe DEU namreč ne izhaja, da bi bila ničnostna tožba pred Splošnim sodiščem na podlagi povezanih določb členov 256 in 263 PDEU edini način nadzora zakonitosti sklepov, ki določajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, zlasti z izključitvijo predloga za sprejetje predhodne odločbe za presojo veljavnosti. V zvezi s tem se člen 24(1), drugi odstavek, zadnji stavek, PEU na člen 275, drugi odstavek, PDEU ne sklicuje zaradi določitve vrste postopka, v okviru katerega Sodišče lahko preverja zakonitost nekaterih sklepov, temveč zaradi določitve vrste sklepov, katerih zakonitost Sodišče lahko nadzira, v okviru katerega koli postopka, katerega predmet je takšen nadzor zakonitosti.

71

Ker pa izvajanje sklepa, ki določa sprejetje omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam, delno spada v pristojnost držav članic, ima predlog za sprejetje predhodne odločbe glede presoje veljavnosti bistveno vlogo pri zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, zlasti če se, kot v postopku v glavni stvari, v nacionalnem sodnem postopku izpodbijata tako zakonitost nacionalnih izvedbenih ukrepov kot tudi zakonitost sklepa, na katerem temeljijo in ki je bil sprejet na področju SZVP. Ob upoštevanju dejstva, da morajo države članice zagotavljati skladnost svoje nacionalne politike s stališči Unije, določenimi s sklepi Sveta, ki so bili sprejeti v skladu s členom 29 PEU, je dostop do sodnega nadzora navedenih sklepov nujen, kadar ti določajo sprejetje omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam.

72

Kot izhaja iz člena 2 PEU, ki spada v skupne določbe Pogodbe EU, in iz člena 21 PEU v zvezi z zunanjim delovanjem Unije, na katerega napotuje člen 23 PEU, ki se nanaša na SZVP, Unija temelji zlasti na vrednoti pravne države (glej v tem smislu sodbo z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija (C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 41 in navedena sodna praksa).

73

Poleg tega člen 47 Listine, ki pomeni potrditev načela učinkovitega sodnega varstva, v prvem odstavku postavlja zahtevo, da mora imeti vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Spomniti je treba, da je obstoj učinkovitega sodnega nadzora, namenjenega zagotovitvi spoštovanja določb prava Unije, neločljivo povezan z obstojem pravne države (glej sodbi z dne 18. decembra 2014, Abdida, C‑562/13, EU:C:2014:2453, točka 45, in z dne 6. oktobra 2014, Schrems, C‑362/14, EU:C:2015:650, točka 95).

74

Čeprav člen 47 Listine ne more ustvariti pristojnosti Sodišča, če jo Pogodbe izključujejo, načelo učinkovitega sodnega varstva pomeni, da je treba izključitev pristojnosti Sodišča na področju SZVP razlagati ozko.

75

Ker je namen postopka, ki Sodišču omogoča predhodno odločanje, zagotovitev spoštovanja prava pri razlagi in uporabi pogodbe v skladu s funkcijo Sodišča na podlagi člena 19(1) PEU, bi bilo v nasprotju s cilji zadnjenavedene določbe in načelom učinkovitega sodnega varstva, da se pristojnost, ki jo Sodišču podeljuje člen 275, drugi odstavek, PDEU, na katerega se sklicuje člen 24(1) PEU, razlaga ozko (glej po analogiji sodbe z dne 27. februarja 2007, Gestoras Pro Amnistía in drugi/Svet, C‑354/04 P, EU:C:2007:115, točka 53, z dne 27. februarja 2007, Segi in drugi/Svet, C‑355/04 P, EU:C:2007:116, točka 53, z dne 24. junija 2014, Parlament/Svet, C‑658/11, EU:C:2014:2025, točka 70, z dne 12. novembra 2015, Elitaliana/Eulex Kosovo, C‑439/13 P, EU:C:2015:753, točka 42, in z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija, C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 40).

76

V teh okoliščinah, čeprav ima Sodišče na podlagi člena 24(1), zadnji stavek, PEU in člena 275, drugi odstavek, PDEU materialno pristojnost za odločanje o veljavnosti aktov Unije, zlasti kadar gre za omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, bi bilo v nasprotju s sistematiko ureditve učinkovitega sodnega varstva, uvedenega s Pogodbama, če bi se zadnjenavedena določba razlagala tako, da izključuje možnost, da bi sodišča držav članic Sodišču postavila vprašanja o veljavnosti sklepov Sveta, ki določajo sprejetje takih ukrepov.

77

Končno je treba zavrniti trditev, da so ob nepristojnosti Sodišča, da v okviru predhodnega odločanja presoja veljavnost sklepov s področja SZVP, ki določajo sprejetje omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam, edino nacionalna sodišča pristojna, da zagotovijo učinkovito sodno varstvo.

78

Potrebna skladnost sistema sodnega varstva v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, da je ugotovitev neveljavnosti aktov institucij Unije, ki se uveljavlja pred nacionalnim sodiščem, pridržana Sodišču v okviru člena 267 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 22. oktobra 1987, Foto-Frost, 314/85, EU:C:1987:452, točka 17, in z dne 6. oktobra 2015, Schrems, C‑362/14, EU:C:2015:650, točka 62). Enaka ugotovitev velja glede sklepov s področja SZVP, glede katerih Pogodbi določata pristojnost Sodišča za nadzor zakonitosti.

79

Poleg tega je Sodišče glede na možnost, da v postopku predhodnega odločanja zbere stališča držav članic in institucij Unije, katerih akti se izpodbijajo, in od držav članic in institucij, organov, uradov ali agencij Unije, ki niso stranke v postopku, zahteva vse podatke, ki so po njegovem mnenju potrebni v postopku, najbolj ustrezen organ za odločanje o veljavnosti aktov Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 1987, Foto-Frost, 314/85, EU:C:1987:452, točka 18).

80

To ugotovitev potrjuje bistveni cilj člena 267 PDEU, ki je zagotoviti, da nacionalna sodišča pravo Unije uporabljajo enotno, pri čemer je ta cilj enako zavezujoč tako za nadzor zakonitosti sklepov, ki določajo sprejetje omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam, kot za druge akte Unije. Kar zadeva takšne sklepe, bi namreč lahko razlike med sodišči držav članic glede veljavnosti akta Unije ogrozile enotnost pravnega reda Unije in spodkopale temeljno zahtevo po pravni varnosti (glej po analogiji sodbe z dne 22. februarja 1990, Busseni, C‑221/88, EU:C:1990:84, točka 15, z dne 6. decembra 2005, Gaston Schul Douane‑expediteur, C‑461/03, EU:C:2005:742, točka 21, in z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi, C‑366/10, EU:C:2011:864, točka 47).

81

Na podlagi zgornjih preudarkov je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člene 19, 24 in 40 PEU, člen 275 PDEU in člen 47 Listine razlagati tako, da je Sodišče na podlagi člena 267 PDEU pristojno za predhodno odločanje o veljavnosti aktov, sprejetih na podlagi določb o SZVP, kot je Sklep 2014/512, če se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša bodisi na nadzor skladnosti tega sklepa s členom 40 PEU bodisi na nadzor zakonitosti omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam.

82

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (a), Sodišče sprašuje o veljavnosti člena 1(2), od (b) do (d), in (3), členov 4, 4a in 7 Sklepa 2014/512 in Priloge III k temu sklepu ter členov 3, 3a, člena 4(3) in (4), 5(2), od (b) do (d), in (3) ter člena 11 Uredbe št. 833/2014 ter Prilog II in VI k tej uredbi.

83

Iz predložitvene odločbe in iz pisnih stališč družbe Rosneft izhaja, da ta veljavnost teh določb izpodbija, prvič, ker naj bi bil Sklep 2014/512 sprejet s kršitvijo člena 40 PEU. Drugič, trdi, da navedene določbe niso združljive s Sporazumom o partnerstvu EU‑Rusija. Tretjič, meni, da je Svet ob sprejetju teh določb kršil obveznost obrazložitve, pravico do obrambe, pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravico do vpogleda v spis. Četrtič, družba Rosneft zatrjuje kršitev načela enakega obravnavanja. Petič in šestič, trdi, da določbe iz postopka v glavni stvari niso veljavne zaradi zlorabe pooblastil Sveta oziroma protislovja med besedilom Sklepa 2014/512 in Uredbe št. 833/2014. Sedmič, družba Rosneft trdi, da je Svet kršil načelo sorazmernosti in temeljne pravice, na katere se lahko sklicuje, zlasti njeno svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico.

84

Družba Rosneft meni, da je Svet kršil člen 40 PEU s tem, da je s Sklepom 2014/512 stališče Unije glede omejevalnih ukrepov iz postopka v glavni stvari določil pretirano podrobno in tako posegel na skupno pristojnost za dajanje predlogov visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (v nadaljevanju: visoki predstavnik) in Evropske komisije.

85

Kar zadeva akte, sprejete na podlagi določbe v zvezi s SZVP, je Sodišče dolžno med drugim v skladu s členom 275, drugi odstavek, prvi del stavka, PDEU in členom 40 PEU skrbeti, da izvajanje te politike ne vpliva na uporabo postopkov in obseg dodeljenih pristojnosti institucij, ki jih določata Pogodbi za izvajanje pristojnosti Unije na podlagi Pogodbe DEU (sodba z dne 14. junija 2016, Parlament/Svet, C‑263/14, EU:C:2016:435, točka 42).

86

Da bi se preverilo, ali Svet s sprejetjem Sklepa 2014/512 na podlagi člena 29 PEU, ki je določba v zvezi s SZVP, ni posegel v pristojnosti in postopke, določene s Pogodbo DEU, je treba vsebino tega sklepa preučiti glede na pristojnosti in postopke iz člena 215 PDEU.

87

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je vsebina Sklepa 2014/512 nedvomno podrobno razčlenjena. Vendar je namen tega sklepa, kot izhaja iz njegove uvodne izjave 7, uvedba ciljno usmerjenih omejevalnih ukrepov na področjih, ki izstopajo po svoji zapletenosti, vključno z dostopom do kapitalskih trgov, obrambo, blagom z dvojno rabo in občutljivimi tehnologijami, zlasti v energetskem sektorju.

88

Iz členov 24 in 29 PEU izhaja, da je praviloma naloga Sveta, ki odloča soglasno, opredeliti vsebino omejevalnih ukrepov, ki jih Unija sprejme na področju SZVP. Ob upoštevanju širokega obsega ciljev SZVP, kot so navedeni v členu 3(5) PEU in členu 21 PEU ter posebnih določbah glede SZVP, zlasti členih 23 in 24 PEU, ima Svet veliko svobode pri določitvi tega predmeta.

89

Nasprotno pa člen 215 PDEU, ki določa most med cilji Pogodbe EU na področju SZVP in dejavnostmi Unije, ki zajemajo gospodarske sankcije s področja uporabe Pogodbe DEU (glej v tem smislu sodbo z dne 19. julija 2012, Parlament/Svet, C‑130/10, EU:C:2012:472, točka 59), Svetu omogoča, da s kvalificirano večino na skupni predlog visokega predstavnika in Komisije sprejme uredbe za uveljavitev omejevalnih ukrepov, kadar ti spadajo na področje uporabe Pogodbe DEU in zlasti zaradi zagotovitve njihove enotne uporabe v vseh državah članicah. Kar zadeva Uredbo št. 833/2014, ta sicer povzema bistveno vsebino Sklepa 2014/512, vendar vsebuje tudi opredelitve in pojasnila v zvezi z uporabo omejevalnih ukrepov iz navedenega sklepa.

90

Glede na različno funkcijo obeh vrst aktov, od katerih eden določa stališče Unije glede omejevalnih ukrepov, ki naj se sprejmejo, medtem ko je drugi instrument za uveljavitev navedenih ukrepov na ravni Unije, tega, da sklep, ki ga je Svet sprejel na podlagi člena 29 PEU, podrobneje določa predmet omejevalnih ukrepov, načeloma ni mogoče šteti za poseg v postopek, ki je v členu 215 PDEU določen za izvajanje navedenega sklepa. Zlasti kadar gre za zapleteno področje, je lahko za Svet koristno, da ob določitvi omejevalnih ukrepov uporabi natančne termine. V teh okoliščinah Svetu ni mogoče očitati, da je s sprejetjem Sklepa 2014/512 vnaprej določil del vsebine Uredbe št. 833/2014.

91

Poleg tega je treba zavrniti tudi trditev družbe Rosneft, da Sklep 2014/512 ni v skladu s členom 40 PEU, ker je „zakonodajni akt“ v smislu členov 24 in 31 PEU, ki prepovedujeta sprejemanje takšnih aktov na področju SZVP. Člen 289(3) PDEU namreč določa, da so pravni akti, sprejeti po zakonodajnem postopku, zakonodajni akti. Izključitev možnosti sprejemanja zakonodajnih aktov na področju SZVP ustreza namenu, da bi to politiko podredili posebnim pravilom in postopkom, kot to izhaja iz člena 24 PEU. Ker ta pravila in postopki, ki so med drugim urejeni z določbami naslova V, poglavje 2, Pogodbe EU o SZVP, vzpostavljajo posebno razdelitev vlog institucij Unije na tem področju, iz navedenega izhaja, da je sprejetje zakonodajnih aktov v smislu člena 289(3) PDEU v tem kontekstu nujno izključeno.

92

Nesporno pa je, da Sklep 2014/512 ni bil sprejet v skladu s Pogodbo DEU, ampak po postopku iz člena 24 PEU. Ta sklep torej ne more biti takšen zakonodajni akt. Zato Svet s sprejetjem tega sklepa ni mogel kršiti člena 40 PEU.

93

Na podlagi zgornjih preudarkov se ne zdi, da bi Sklep 2014/512 z opredelitvijo predmeta omejevalnih ukrepov kršil postopek iz člena 215 PDEU in izvrševanje pristojnosti, ki jih ta člen podeljuje visokemu predstavniku in Komisiji. V teh okoliščinah pri preučitvi Sklepa 2014/512 glede na člen 40 PEU ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi vplival na veljavnost tega sklepa.

94

Svet trdi, da Sodišče ni pristojno za nadzor zakonitosti določb Sklepa 2014/512 in Uredbe št. 833/2014, ker skuša družba Rosneft z razlogi nezakonitosti, ki jih navaja, v bistvu izpodbijati načelno odločitev, ki jo je sprejela Unija, da deloma prekine svoje gospodarske in finančne odnose z Rusijo. Vlada Združenega kraljestva, francoska, estonska in poljska vlada ter Komisija izpodbijajo trditev, da Sklep 2014/512 vsebuje omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, ker se po njihovem mnenju ukrepi, vsebovani v njem, uporabljajo za objektivno določene položaje in za splošno določen krog oseb.

95

Preučiti je treba, ali določbe Sklepa 2014/512 predpisujejo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam v smislu člena 275, drugi odstavek, PDEU.

96

Kar zadeva, prvič, člena 4 in 4(a) Sklepa 2014/512, je treba ugotoviti, da ta člena na eni strani določata sistem predhodne odobritve za prodajo, dobavo, prenos ali izvoz določene opreme, primerne za posebne kategorije projektov iskanja in pridobivanja nafte v Rusiji, in na drugi prepoved zagotavljanja spremnih storitev, ki so potrebne za takšne projekte.

97

Navedena člena tako določata ukrepe, katerih področje uporabe je določeno glede na objektivna merila, zlasti kategorijo projektov iskanja in pridobivanja nafte. Nasprotno pa se ta merila ne nanašajo na določene fizične ali pravne osebe, temveč se uporabljajo na splošno za vsa podjetja, udeležena pri prodaji, dobavi, prenosu ali izvozu opreme, za katero velja obveznost predhodne odobritve, in za vse ponudnike spremnih storitev.

98

V teh okoliščinah, kot je navedel tudi generalni pravobranilec v točki 54 sklepnih predlogov, ukrepi iz členov 4 in 4(a) Sklepa 2014/512 niso omejevalni ukrepi proti fizičnim ali pravnim osebam v smislu člena 275, drugi odstavek, PDEU, ampak splošni ukrepi.

99

Sodišče zato ni pristojno za nadzor nad veljavnostjo teh določb.

100

Drugič, kar zadeva omejevalne ukrepe, uvedene na podlagi drugih zadevnih določb Sklepa 2014/512, to so člen 1(2), od (b) do (d), in (3), člen 7 in Priloga III k temu sklepu, je treba ugotoviti, da je predmet teh ukrepov opredeljen s sklicevanjem na specifične subjekte. Med drugim namreč prepovedujejo izvajanje različnih finančnih transakcij glede konkretnih subjektov iz Priloge III k temu sklepu, med katerimi je tudi družba Rosneft.

101

Vendar po mnenju vlade Združenega kraljestva to, da na področje uporabe navedenih ukrepov spadajo le tri energetska podjetja, ne pomeni, da so ti usmerjeni proti točno določenim fizičnim ali pravnim osebam v smislu člena 275, drugi odstavek, PDEU. Zlasti okoliščina, da naj bi bilo število subjektov na seznamu majhno, nikakor ne spremeni okoliščine, da temeljijo omejitve na objektivnih merilih, saj naj bi v oligopolističnem sektorju zadevnega ruskega energetskega trga delovalo zelo malo podjetij. Subjekti, navedeni v Prilogi III k Sklepu 2014/512 naj bi bili tisti, ki izpolnjujejo ta objektivna merila, pri čemer je ta seznam le ugotovitven.

102

V zvezi s tem je treba spomniti na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero so omejevalni ukrepi hkrati splošni akti, ker splošni in abstraktni kategoriji naslovnikov prepovedujejo, da dajo ekonomske vire na razpolago subjektom, ki so navedeni v njihovih prilogah, in posamične odločbe v zvezi s temi subjekti (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točke od 241 do 244, in z dne 23. aprila 2013, Gbagbo in drugi/Svet, od C‑478/11 P do C‑482/11 P, EU:C:2013:258, točka 56).

103

Poleg tega je treba spomniti, da je v zvezi z akti, ki so sprejeti na podlagi določb o SZVP, dostop do sodišča Unije v skladu s členom 275, drugi odstavek, PDEU omogočen s tem, da gre za posamične akte (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2013, Gbagbo in drugi/Svet, od C‑478/11 P do C‑482/11 P, EU:C:2013:258, točka 57).

104

V postopku v glavni stvari je Svet z določitvijo meril iz člena 1(2), od (b) do (d), Sklepa 2014/512, ki omogočajo identifikacijo družbe Rosneft, in s tem, da je s Prilogo III k temu sklepu zajel to družbo, sprejel omejevalne ukrepe proti zadevni pravni osebi. To, da se lahko takšni ukrepi posamično nanašajo tudi na druge subjekte posamezne gospodarske panoge tretje države, ne spremeni ugotovitve, da iz narave navedenih ukrepov, navedene v točkah 102 in 103 te sodbe, izhaja, da mora biti v primeru, da se izpodbija njihova zakonitost, v skladu s členom 275, drugi odstavek, PDEU, mogoč njihov sodni nadzor.

105

Končno je treba zavrniti trditev, ki jo je med drugim podal Svet, v skladu s katero naj Sodišče ne bi bilo pristojno za nadzor zakonitosti določb Uredbe št. 833/2014, ker skuša družba Rosneft z razlogi neveljavnosti, ki jih navaja, v bistvu izpodbijati načelne odločitve, ki v celoti spadajo na področje SZVP in jih je Svet sprejel s Sklepom 2014/512.

106

V zvezi s tem je treba upoštevati, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 103 sklepnih predlogov, da pristojnost Sodišča ni nikakor omejena, saj gre za uredbo, sprejeto na podlagi člena 215 PDEU, ki izvaja stališče Unije, sprejeto v okviru SZVP. Takšne uredbe so namreč akti Unije, sprejeti na podlagi Pogodbe DEU, glede katerih morajo sodišča Unije – v skladu s svojimi pristojnostmi iz Pogodb – zagotoviti načeloma popoln nadzor zakonitosti (glej sodbo z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 326).

107

Na podlagi zgornjih preudarkov je Sodišče pristojno za odločanje o veljavnosti člena 1(2), od (b) do (d), in (3), člena 7 ter Priloge III k Sklepu 2014/512. Nasprotno pa ni pristojno za nadzor nad veljavnostjo členov 4 in 4a tega sklepa. Kar zadeva Uredbo št. 833/2014, je Sodišče pristojno za nadzor nad veljavnostjo vseh določb, na katere se nanaša predlog za sprejetje predhodne odločbe predložitvenega sodišča. Sodišče mora veljavnost določb, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, presojati v okviru teh omejitev svoje pristojnosti.

108

Iz predložitvene odločbe in stališč, ki jih je predložila družba Rosneft, izhaja, da zadnjenavedena šteje, da nekatere določbe spornih aktov glede naftnega sektorja, prenosljivih vrednostnih papirjev in posojil, to so člen 1(2), od (b) do (d), in (3) Sklepa 2014/512 in Priloga III k temu sklepu ter člen 3(1), (3) in (5), člen 3a(1), člen 5(2), od (b) do (d), in (3) Uredbe št. 833/2014 ter Prilogi II in VI k tej uredbi, kršijo Sporazum o partnerstvu EU‑Rusija.

109

Glede tega v nasprotju s trditvami vlade Združenega kraljestva, Sveta in Komisije ni mogoče vnaprej izključiti, da bi se lahko posamezniki pred nacionalnimi sodišči sklicevali na določbe tega sporazuma, ne da bi bilo za to potrebno sprejetje dodatnega izvršilnega ukrepa (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2005, Simutenkov, C‑265/03, EU:C:2005:213, točka 23), kot je tudi generalni pravobranilec poudaril v točki 116 sklepnih predlogov.

110

Vendar, ne da bi bilo treba v obravnavani zadevi odločiti o tem vprašanju, zadošča ugotovitev, da tudi ob predpostavki, da omejevalni ukrepi iz postopka v glavni stvari ne bi bili v skladu z nekaterimi določbami navedenega sporazuma, njegov člen 99 dopušča njihovo sprejetje.

111

V skladu z besedilom člena 99(1)(d) Sporazuma o partnerstvu EU‑Rusija nobena določba tega sporazuma ne preprečuje pogodbenici, da med drugim v času vojne ali resne mednarodne napetosti, ki pomeni nevarnost vojne, ali z namenom, da izpolni obveznosti, sprejete za ohranjanje miru in mednarodne varnosti, sprejme katere koli ukrepe, za katere šteje, da so potrebni za zaščito njenih bistvenih varnostnih interesov.

112

Poleg tega besedilo te določbe ne zahteva, da se „vojna“ ali „resna mednarodna napetost, ki pomeni nevarnost vojne“, nanaša na oboroženi spopad, ki se neposredno razteza na ozemlje Unije. Tako lahko dogodki v njeni sosednji državi, kot so ti v Ukrajini, zaradi katerih so bili sprejeti omejevalni ukrepi iz postopka v glavni stvari, upravičijo ukrepe, katerih namen je zaščita bistvenih varnostnih interesov Unije in ohranjanje miru in mednarodne varnosti, v skladu s cilji njenega zunanjega delovanja, zastavljenimi v členu 21(1), prvi pododstavek, in (2)(c) PEU, ob spoštovanju načel in ciljev Ustanovne listine Združenih narodov.

113

Kar zadeva vprašanje, ali je bilo sprejetje omejevalnih ukrepov iz postopka v glavni stvari nujno za zaščito bistvenih varnostnih interesov Unije ter ohranjanje miru in mednarodne varnosti, je treba spomniti, da ima Svet na področjih, na katerih mora sprejeti politične, gospodarske ali socialne odločitve in na katerih mora opraviti zahtevno presojo, široko diskrecijsko pravico (sodba z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet, C‑440/14 P, EU:C:2016:128, točka 77 in navedena sodna praksa).

114

Kot je generalni pravobranilec ugotovil v točki 150 sklepnih predlogov, je Svet ob sprejetju omejevalnih ukrepov iz postopka v glavni stvari v preambuli spornih aktov spomnil, da so voditelji držav ali vlad držav članic Unije obsodili neizzvano kršitev suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti Ukrajine s strani Ruske federacije in da je Svet Rusko federacijo pozval, da dejavno izkoristi svoj vpliv nad nezakonitimi oboroženimi skupinami, med drugim da bi nemudoma omogočili popoln, varen in zanesljiv dostop do območja sestrelitve letala Malaysian Airlines na letu MH17 v Donecku (Ukrajina), ter da je Unija že sprejela ukrepe v odgovor na nezakonito priključitev Krima in Sevastopola (Ukrajina). Ob upoštevanju teh elementov je v uvodni izjavi 8 Sklepa 2014/512 sklenil, da so razmere še naprej resne in da je ustrezno sprejeti omejevalne ukrepe v odziv na delovanje Ruske federacije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini.

115

Poleg tega, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 2 Uredbe št. 833/2014, iz teh navedb izhaja, da je bil cilj omejevalnih ukrepov, določenih s spornimi akti, spodbujanje mirne rešitve krize v Ukrajini. Takšen cilj odraža cilj ohranjanja miru in mednarodne varnosti v skladu s cilji zunanjega delovanja Unije, določenimi v členu 21 PEU.

116

V teh okoliščinah in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima na tem področju, je Svet sprejetje omejevalnih ukrepov iz postopka v glavni stvari lahko štel za nujno za zaščito bistvenih varnostnih interesov Unije ter ohranjanje miru in mednarodne varnosti v smislu člena 99 Sporazuma o partnerstvu EU‑Rusija.

117

Preizkus spornih aktov glede na ta sporazum zato ni razkril nobenega elementa, ki bi lahko vplival na njihovo veljavnost.

118

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je Svet po mnenju družbe Rosneft kršil obveznost obrazložitve spornih aktov, ki jo ima na podlagi člena 296, drugi odstavek, PDEU.

119

V zvezi s tem je treba pojasniti, da so omejevalni ukrepi za naftni sektor, ki so bili uvedeni s členoma 3 in 3a, členom 4(3) in (4) ter Prilogo II k Uredbi št. 833/2014, sicer splošni akti, vendar zlasti iz točke 100 te sodbe izhaja, da se določbe, ki jih je predložitveno sodišče navedlo v zvezi s prenosljivimi vrednostnimi papirji in posojili, se pravi člen 5(2), od (b) do (d), in (3) Uredbe št. 833/2014 in Priloga VI k tej uredbi, nanašajo na posamezne subjekte.

120

Poudariti pa je treba, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je obseg obveznosti obrazložitve odvisen od narave zadevnega akta in da se pri splošnih aktih obrazložitev lahko omeji na navedbo celotnega položaja, ki je privedel do njegovega sprejetja, in splošnih ciljev, ki se z njim skušajo doseči (sodba z dne 19. novembra 1998, Španija/Svet, C‑284/94, EU:C:1998:548, točka 28 in navedena sodna praksa).

121

Kar zadeva posamične omejevalne ukrepe, se na podlagi pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva zahteva, da pristojni organ Unije zadevni osebi posreduje informacije in dokaze, s katerimi ta organ razpolaga zoper zadevno osebo za utemeljitev svoje odločbe (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 111).

122

Vendar mora biti obrazložitev – čeprav mora ta obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, jasno in nedvoumno izražati tisto, na čemer temeljijo ugotovitve institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zainteresirana oseba seznani z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor – prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. V zvezi s tem v obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje, ter zlasti glede na interes za pojasnila, ki bi ga lahko imeli naslovniki akta. Zato je akt, s katerim se posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točke 50, 53 in 54 ter navedena sodna praksa).

123

Ugotoviti je treba, da so v uvodnih izjavah od 1 do 8 Sklepa 2014/512 navedeni upoštevni elementi političnega okolja, v katerem so bili sprejeti sporni omejevalni ukrepi. Poleg tega iz uvodne izjave 2 Uredbe št. 833/2014 izhaja, da je uradni cilj teh omejevalnih ukrepov povečanje stroškov delovanja Rusije, ki spodkopava ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter spodbujanje mirne rešitve krize. Sporna akta tako navajata splošne razmere, ki so vodile k njunemu sprejetju, in splošne cilje, ki si jih prizadevata doseči.

124

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 158 in 159 sklepnih predlogov, je prav tako treba šteti, da ni razumno pričakovati, da družba Rosneft, ki je največja ruska naftna družba in katere večinski delež je bil ob sprejetju Sklepa 2014/512 v lasti ruske države, ni poznala razlogov, iz katerih je Svet v zvezi z njo sprejel ciljno usmerjene ukrepe. V skladu s ciljem povečanja stroškov delovanja Rusije glede Ukrajine člen 1(2), od (b) do (d), Sklepa 2014/512 uvaja omejitve za nekatere subjekte iz naftnega sektorja, ki so pod nadzorom ruske države, na podlagi njihovega skupnega premoženja, ki po ocenah presega en bilijon ruskih rubljev. Poleg tega, ker sta bila politično okolje ob sprejetju navedenih ukrepov in pomen naftnega sektorja za rusko gospodarstvo znana, glede na uradni cilj teh aktov ni težko razumeti odločitve Sveta, da sprejme omejevalne ukrepe proti udeležencem te panoge.

125

Svet je zato v obravnavanem primeru zadostno obrazložil sporna akta.

126

Družba Rosneft je poleg tega pred predložitvenim sodiščem zatrjevala domnevno kršitev pravice do vpogleda v spis in pravic do obrambe ter učinkovitega sodnega varstva. V zvezi s tem iz pisnih stališč, predloženih Sodišču, izhaja, da je družba Rosneft pri Svetu vložila prošnje za dostop do dokumentov, v katerih je zahtevala zlasti vpogled v spis, da se ji tako omogoči obramba v okviru ničnostne tožbe, ki jo je zoper omejevalne ukrepe iz postopka v glavni stvari vložila pred Splošnim sodiščem. Po mnenju družbe Rosneft bi ji moral Svet zagotoviti dostop do vseh uradnih dokumentov, ki niso zaupni, zlasti na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) in sodne prakse, ki izhaja iz točk 59 in 69 sodbe z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian (C‑280/12 P, EU:C:2013:775), in se nanaša na spoštovanje pravice do obrambe, vključno s pravico do vpogleda v spis ob upoštevanju legitimnega interesa do zaupnosti in pravico do učinkovitega sodnega varstva. Svet naj bi na navedene prošnje odgovoril tako, da je dovolil delni dostop do zahtevanih dokumentov.

127

Vendar je treba ugotoviti, čeprav se družba Rosneft v zvezi s tem sklicuje tako na kršitev pravice do obrambe in učinkovitega pravnega varstva kot na dodatno kršitev obveznosti obrazložitve, da z večino trditev, ki jih navaja, zgolj izpodbija veljavnosti sklepov, s katerimi ji je Svet na podlagi Uredbe št. 1049/2001 zavrnil popoln dostop do vseh zahtevanih dokumentov.

128

Kar zadeva sklepe Sveta, sprejete na podlagi Uredbe št. 1049/2001, je bila družba Rosneft njihov naslovnik v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Ker je očitno, da bi bila njena ničnostna tožba zoper te sklepe na podlagi navedenega člena dopustna, se na njihovo neveljavnost ne more sklicevati v okviru postopka predhodnega odločanja (glej v tem smislu sodbe z dne 9. marca 1994, TWD Textilwerke Deggendorf, C‑188/92, EU:C:1994:90, točke od 23 do 25, z dne 15. februarja 2001, Nachi Europe, C‑239/99, EU:C:2001:101, točki 36 in 37, in z dne 29. junija 2010, E in F, C‑550/09, EU:C:2010:382, točka 46).

129

Končno, čeprav družba Rosneft prav tako navaja, da se Svet pri preučitvi njenih prošenj za vpogled v spis ne bi smel opreti na Uredbo št. 1049/2001, v ničemer ne pojasni, kako bi lahko ta napaka vplivala na veljavnost določb spornih aktov.

130

Na podlagi vseh zgornjih ugotovitev preučitev spornih aktov glede na obveznost obrazložitve, pravico do obrambe, vključno s pravico do vpogleda v spis in pravico do učinkovitega sodnega varstva ni pokazala elementov, ki bi lahko vplivali na veljavnost teh aktov.

131

Družba Rosneft je pred predložitvenim sodiščem in v pisnih stališčih pred Sodiščem trdila, da je Svet kršil načelo enakega obravnavanja s tem, da je člene 3 in 3a, člen 4(3) in (4) ter Prilogo II k Uredbi št. 833/2014 uporabil proti podjetjem, ki delujejo v nekaterih podsektorjih naftnega sektorja, ne pa tudi proti podjetjem, ki delujejo v drugih sektorjih, ne da bi uradni cilj teh omejevalnih ukrepov pojasnil ali upravičeval to različno obravnavanje.

132

Kot je razvidno iz točke 88 te sodbe, ima Svet veliko svobode pri določitvi predmeta omejevalnih ukrepov, še posebej kadar takšni ukrepi v skladu s členom 215, prvi odstavek, PDEU določajo delno ali popolno prekinitev ali omejitev gospodarskih in finančnih odnosov z eno ali več tretjimi državami. V zvezi s tem je treba ugotoviti, podobno kot je to storila vlada Združenega kraljestva, da lahko Svet glede omejevalnih ukrepov iz postopka v glavni stvari, ki se nanašajo na naftni sektor, če presodi, da je to primerno, uvede zlasti omejitve, ki zadevajo podjetja, ki delujejo v posebnih sektorjih ruskega gospodarstva, v katerih imajo blago, tehnologije ali storitve Unije posebej pomembno mesto. Izbira podjetij ali sektorjev, ki so odvisni od visoke tehnologije ali strokovnega znanja, ki sta na voljo predvsem v Uniji, namreč ustreza cilju, da se zagotovi učinkovitost omejevalnih ukrepov iz postopka v glavni stvari in prepreči, da bi se učinek teh ukrepov nevtraliziral z uvozom nadomestnega blaga, tehnologij ali storitev iz tretjih držav v Rusijo.

133

Ob upoštevanju teh ugotovitev preučitev spornih aktov glede na načelo enakega obravnavanja ni pokazala ničesar, kar bi lahko vplivalo na veljavnost navedenih aktov.

134

Družba Rosneft je pred predložitvenim sodiščem in v tem postopku trdila, da je Svet s sprejetjem omejevalnih ukrepov iz postopka v glavni stvari zlorabil pooblastila, ko je trdil, da so bili ti ukrepi v skladu z uvodno izjavo 2 Uredbe št. 833/2014 sprejeti „za povečanje stroškov delovanja Rusije, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter […] za spodbujanje mirne rešitve krize“, čeprav je bil njihov cilj v resnici dolgoročno povzročiti škodo energetskemu sektorju Ruske federacije in omejiti njeno moč, da grozi državam, ki so glede oskrbe z energijo odvisne od nje.

135

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča gre lahko za akt, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, le če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je bil sprejet samo ali vsaj odločilno za druge cilje kot tiste, zaradi katerih je bilo zadevno pooblastilo dano, ali za izognitev postopku, ki je s Pogodbama posebej določen za ukvarjanje z okoliščinami obravnavanega primera (sodba z dne 16. aprila 2013, Španija in Italija/Svet, C‑274/11 in C‑295/11, EU:C:2013:240, točka 33 in navedena sodna praksa).

136

Ugotoviti pa je treba, da v obravnavanem primeru družba Rosneft razen tega, da se je v pisnih stališčih sklicevala na delovni dokument Komisije, ki iz razlogov, ki jih je generalni pravobranilec navedel v točkah od 180 do 182 sklepnih predlogov, ne more biti upošteven, nikakor ni dokazala svoje trditve, da naj bi bili omejevalni ukrepi iz postopka v glavni stvari sprejeti z drugim namenom, kot tistim, ki izhaja iz spornih aktov, še manj pa je v zvezi s tem predložila objektivne, upoštevne in skladne indice.

137

Na podlagi zgornjih preudarkov pri obravnavi vprašanja o tem, da naj bi Svet zlorabil pooblastila, ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi lahko vplival na veljavnost spornih aktov.

138

Družba Rosneft je v postopku v glavni stvari trdila, da si besedilo člena 4(4) Sklepa 2014/512 in besedilo člena 3(5) Uredbe št. 833/2014 nasprotujeta. Medtem ko naj prva določba državam članicam v zvezi s pogodbami, sklenjenimi pred 1. avgustom 2014, ne bi podeljevala nobene diskrecijske pravice glede prepovedi zavrnitve dovoljenj za prodajo, dobavo, prenos ali izvoz opreme iz Priloge II k Uredbi št. 833/2014, naj bi jim druga določba omogočala, da dovolijo in torej zavrnejo izpolnitev obveznosti, ki izhaja iz takih pogodb.

139

Kot družba Rosneft poudarja v pisnih stališčih, je besedilo člena 4(4) Sklepa 2014/512 oblikovano drugače kot besedilo člena 3(5), drugi pododstavek, Uredbe št. 833/2014. Člen 4(4) Sklepa 2014/512 določa, da prepoved, da bi pristojni organi držav članic odobrili prodajo, dobavo, prenos ali izvoz določene opreme, ki bi se uporabila za eno od kategorij iskanja in pridobivanja nafte, „ne posega v izvrševanje pogodb, sklenjenih pred 1. avgust[om] 2014 ali pomožnih pogodb, potrebnih za izvrševanje takšnih pogodb“.

140

Izrazi, uporabljeni v členu 3(5) Uredbe št. 833/2014 so resda manj kategorični, kot izrazi, uporabljeni v Sklepu 2014/512. Vendar zgolj ta okoliščina še ne more povzročiti neveljavnosti člena 3(5) Uredbe št. 833/2014.

141

Ker je cilj Uredbe št. 833/2014 v skladu s členom 215 PDEU sprejetje ukrepov, ki so potrebni za izvajanje Sklepa 2014/512, je treba izraze iz te uredbe razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju določb tega sklepa. V obravnavanem primeru se zdi, da razlika v besedilu teh dveh instrumentov prava Unije ni takšna, da ju ne bi bilo mogoče razlagati enotno. Tako je treba izraz iz člena 3(5), drugi pododstavek, te uredbe, da pristojni organi „lahko“ izdajo dovoljenje, razumeti tako, da morajo ti pri tem skrbeti, da uporaba člena 3(5), prvi pododstavek, navedene uredbe ne posega v izvrševanje pogodb, sklenjenih pred 1. avgustom 2014.

142

Iz tega sledi, da razlika med besedilom člena 4(4) Sklepa 2014/512 in člena 3(5) Uredbe št. 833/2014 ne more vplivati na veljavnost zadnjenavedene določbe.

143

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je družba Rosneft navajala, da člen 1(2), od (b) do (d), in (3), in člen 7 Sklepa 2014/512 ter Priloga III k temu sklepu ter členi 3 in 3a, člen 4(3) in (4), člen 5(2), od (b) do (d), in (3), člen 11 Uredbe št. 833/2014 ter Prilogi II in VI k tej uredbi niso veljavni, ker omejevalni ukrepi, ki jih uvajajo, niso sorazmerni z zastavljenim ciljem ter pomenijo čezmeren poseg v njeno svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico, ki sta zagotovljeni v členih 16 in 17 Listine.

144

Družba Rosneft ob opiranju na sodbi z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet (T‑390/08, EU:T:2009:401), in z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft (C‑348/12 P, EU:C:2013:776), meni, da omejevalni ukrepi iz postopka v glavni stvari niso niti potrebni niti primerni, saj ni razumne zveze med uporabljenimi sredstvi in ciljem, ki se uresničuje s temi ukrepi. Kot taki naj bi pomenili nesorazmeren poseg v svobodo gospodarske pobude družbe Rosneft.

145

Poleg tega trdi, da je s členom 7(1) Sklepa 2014/512 in členom 11(1) Uredbe št. 833/2014 dovoljeno, da se ji odvzame premoženje in da se posega v njene pridobljene pogodbene pravice, to je v njene lastninske pravice. Te določbe naj bi presegale to, kar je potrebno, ker naj bi v bistvu določale, da so lahko neruske pogodbene stranke odvezane vsakršne obveznosti iz pogodb, sklenjenih s subjekti, ki so imenovani v navedeni uredbi, tudi če bi šlo za obveznost dobave cele vrste opreme, od katere bi se le majhen del nanašal na tehnologije iz Priloge II k navedeni uredbi.

146

V delu, v katerem družba Rosneft ugovarja sorazmernosti splošnih pravil, na podlagi katerih je bilo odločeno, da se uvrsti na seznam iz priloge k spornim aktom, je treba na eni strani spomniti, da je glede sodnega nadzora nad spoštovanjem načela sorazmernosti Sodišče odločilo, da je treba zakonodajalcu Unije priznati široko diskrecijsko pravico na področjih, na katerih mora sprejeti politične, gospodarske in socialne odločitve in pri katerih mora opraviti zahtevno presojo. Iz tega sklepa, da lahko na zakonitost takega ukrepa vpliva le očitna neprimernost ukrepa, ki je bil sprejet na teh področjih, glede na cilj, ki ga uresničuje pristojna institucija (sodba z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 120 in navedena sodna praksa).

147

V nasprotju s trditvami družbe Rosneft je podano razumno razmerje med vsebino spornih aktov in ciljem, ki mu sledijo. Ker je ta cilj zlasti povečanje stroškov delovanja Ruske federacije, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, namreč pristop z osredotočenjem na največjo naftno družbo, ki je poleg tega v večinski lasti ruske države, dosledno ustreza navedenemu cilju in ga nikakor ni mogoče šteti za očitno neprimernega glede na zastavljeni cilj.

148

Na drugi strani temeljni pravici, na kateri se sklicuje družba Rosneft, to sta svoboda gospodarske pobude in lastninska pravica, nista absolutni in je lahko njuno izvajanje predmet omejitev, utemeljenih z razlogi v splošnem interesu, ki jim sledi Unija, če te omejitve dejansko ustrezajo navedenim ciljem splošnega interesa in glede na tak cilj ne predstavljajo čezmernega in neutemeljenega posega, ki bi škodoval bistvu tako zagotovljenih pravic (glej v tem smislu sodbe z dne 14. maja 1974, Nold/Komisija, C‑4/73, EU:C:1974:51, točka 14, z dne 30. julija 1996, Bosphorus, C‑84/95, EU:C:1996:312, točka 21, in z dne 16. novembra 2011, Bank Melli Iran/Svet, C‑548/09 P, EU:C:2011:735, točki 113 in 114).

149

V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je Sodišče poudarilo v okoliščinah izvajanja embarga proti Zvezni republiki Jugoslaviji (Srbiji in Črni gori), da omejevalni ukrepi po definiciji povzročajo učinke, ki posegajo v lastninsko pravico in svobodno opravljanje poklicnih dejavnosti, in tako škodijo osebam, ki ne nosijo nobene odgovornosti za položaj, zaradi katerega so bile sankcije sprejete (glej v tem smislu sodbo z dne 30. julija 1996, Bosphorus, C‑84/95, EU:C:1996:312, točka 22). Učinek ciljno usmerjenih omejevalnih ukrepov za subjekte, proti katerim so usmerjeni, je a fortiori takšen.

150

V postopku v glavni stvari je treba poudariti, da pomen ciljev, ki jim sledijo sporni akti, to so varovanje ozemeljske nedotakljivosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine ter spodbujanje mirne rešitve krize v tej državi, ki so, kot je razvidno iz elementov, navedenih v točkah od 113 do 115 te sodbe, del širšega cilja ohranjanja miru in mednarodne varnosti, v skladu s cilji zunanjega delovanja Unije iz člena 21 PEU utemeljuje negativne, celo zelo negativne posledice za nekatere gospodarske subjekte. V teh okoliščinah in zlasti glede na postopno stopnjevanje omejevalnih ukrepov, ki jih je Svet sprejel kot odgovor na krizo v Ukrajini, posega v svobodno gospodarsko pobudo in lastninsko pravico družbe Rosneft ni mogoče šteti za nesorazmernega.

151

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba ugotoviti, da preučitev drugega vprašanja, točka (a), ni razkrila ničesar, kar bi vplivalo na veljavnost člena 1(2), od (b) do (d), in (3), člena 7 Sklepa 2014/512 in Priloge III k temu sklepu ter členov 3 in 3a, člena 4(3) in (4), člena 5(2), od (b) do (d), in (3) in člena 11 Uredbe št. 833/2014 ter Prilog II in VI k tej uredbi.

152

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (b), v bistvu sprašuje, ali je treba načeli pravne varnosti in določnosti kazenskega zakona (nulla poena sine lege certa), razlagati tako, da preprečujeta, da država članica v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 833/2014 naloži kazenske sankcije, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, še preden bi Sodišče pojasnilo obseg teh določb in posledično z njimi povezanih kazenskih sankcij.

153

Vlada Združenega Kraljestva in svet trdita, da to vprašanje za predhodno odločanje ni dopustno. Vlada Združenega Kraljestva meni, da je vprašanje hipotetično, ker družba Rosneft ni uvoznik ali dobavitelj storitev iz Unije, na katerega ravnanje se nanašajo omejitve iz Uredbe št. 833/2014, in zato družba Rosneft ne tvega nobenih kazenskih sankcij na podlagi nacionalne zakonodaje iz postopka o glavni stvari. Svet poleg tega meni, da se to vprašanje v resnici nanaša na veljavnost navedene zakonodaje.

154

V zvezi s tem je treba navesti, da vprašanje za predhodno odločanje zadeva sankcije, ki naj se uporabijo za kršitve določb Uredbe št. 833/2014, in načeli pravne varnosti ter določnosti kazenskega zakona (nulla poena sine lege certa), zato se očitno ne nanaša na veljavnost nacionalnih ukrepov, ki jih je sprejela vlada Združenega Kraljestva, temveč na omejitve, ki izhajajo iz teh načel in jih morajo države članice spoštovati pri izvajanju člena 8(1) Uredbe št. 833/2014.

155

Poleg pogojev za dopustnost vprašanj za predhodno odločanje iz točke 50 te sodbe je treba opozoriti, da za vprašanja, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti (sodba z dne 29. januarja 2013, Radu, C‑396/11, EU:C:2013:39, točka 22 in navedena sodna praksa).

156

V zvezi z domnevno hipotetičnostjo tega vprašanje je treba na eni strani poudariti, da je družba Rosneft med obravnavo pred Sodiščem trdila, da bi lahko v primeru kršitve omejevalnih ukrepov kazensko odgovarjala zaradi soudeležbe, pri čemer druge zadevne stranke niso izpodbijale te navedbe. Na drugi strani vprašanje tudi ob predpostavki, da kazenske sankcije, ki so z nacionalno zakonodajo iz postopka v glavni stvari določene za kršitve določb Uredbe št. 833/2014, za družbo Rosneft ne morejo veljati, zaradi te okoliščine še ne postane nujno hipotetično, kajti, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 211 sklepnih predlogov, iz predložitvene odločbe ne izhaja, da družba Rosneft nima pravice do izpodbijanja ukrepov, ki jih je vlada Združenega Kraljestva sprejela na podlagi člena 8(1) Uredbe št. 833/2014.

157

V teh okoliščinah je to vprašanje, zlasti ker se nanaša na pogoje izvajanja Uredbe št. 833/2014 in ni hipotetično, dopustno.

158

Iz predložitvene odločbe in pisnih stališč družbe Rosneft izhaja, da meni, da nejasnost in nenatančnost nekaterih določb Uredbe št. 833/2014 subjektom ne omogočata, da se nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi. Glede na navedeno naj bi Svet s tem, da je v členu 8 te uredbe določil, da morajo države članice sprejeti sankcije, vključno s kazenskimi, da bi zagotovile izvajanje omejevalnih ukrepov iz postopka v glavni stvari, kršil načelo pravne varnosti in določnosti kazenskega zakona (nulla poena sine lege certa).

159

Prvič, kar zadeva izraz „v vodah na globinah več kot 150 metrov“ v smislu člena 3(3)(a) in člena 3a(1)(a) Uredbe št. 833/2014, naj ne bi bilo gotovo, od katere točke je treba meriti globino 150 metrov. Drugič, kar zadeva pojem „skrilavec“ v smislu člena 3(3)(c) in člena 3a(1)(c) te uredbe, naj niti v geološkem sektorju ne bi vladalo soglasje o njegovem obsegu. Tretjič, izraz „finančna pomoč“ iz člena 4(3)(b) navedene uredbe naj ne bi bil jasen, in četrtič, izraz „prenosljivi vrednostni papirji“ iz člena 5(2) Uredbe št. 833/2014 naj ne bi omogočal gotove seznanitve s tem, ali prepoved iz te določbe zadeva tudi GDR, ki so bili izdani po 12. septembru 2014, vendar za delnice, izdane pred tem datumom.

160

Družba Rosneft vsekakor trdi, da država članica ne bi smela naložiti kazenskih sankcij, ki se uporabljajo za kršitve določb Uredbe št. 833/2014, preden bi se Sodišče izreklo o razlagi njenih določb.

161

Kar na prvem mestu zadeva splošno načelo pravne varnosti, je treba spomniti, da to temeljno načelo prava Skupnosti zlasti zahteva, da mora biti predpis jasen in natančen, da lahko posamezniki nedvoumno ugotovijo svoje pravice in obveznosti in da lahko temu ustrezno ravnajo (sodba z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 68 in navedena sodna praksa).

162

Kar na drugem mestu zadeva načelo določnosti kazenskega zakona (nulla poena sine lege), na katero se sklicuje predložitveno sodišče, je treba ugotoviti, da to načelo, katerega pravna podlaga je člen 49 Listine, naslovljen „Načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni“, in ki je v skladu s sodno prakso Sodišča poseben izraz splošnega načela pravne varnosti (glej sodbo z dne 3. junija 2008, Intertanko in drugi, C‑308/06, EU:C:2008:312, točka 70), zlasti zahteva, da zakon jasno opredeli kazniva dejanja in kazni, ki so zagrožene zanje. Ta pogoj je izpolnjen, ko lahko naslovnik predpisa iz besedila zadevne določbe in po potrebi s pomočjo njene razlage od sodišč razbere, za katera dejanja in opustitve mora kazensko odgovarjati (sodba z dne 3. maja 2007, Advocaten voor de Wereld, C‑303/05, EU:C:2007:261, točka 50).

163

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da so izrazi, za katere družba Rosneft trdi, da niso natančni, kot so navedeni v točki 159 te sodbe, splošni. Vendar pa je pojem „prenosljivi vrednostni papirji“ določen v členu 1(f) Uredbe št. 833/2014, pojem finančna pomoč pa je ponazorjen v členu 4(3)(b) te uredbe.

164

V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s členom 7 Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, v katerem so določene pravice, ki ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 49 Listine (sodba z dne 8. septembra 2015, Taricco in drugi, C‑105/14, EU:C:2015:555, točka 57), besedilo zakonodajnih aktov zaradi njihove nujno splošne narave ne more biti absolutno natančno. Iz tega med drugim izhaja, da uporaba zakonodajne tehnike uporabe splošnih kategorij namesto izčrpnih seznamov pogosto pušča siva območja na mejah opredelitve, vendar zgolj ti dvomi v mejnih primerih ne zadoščajo, da bi določba postala nezdružljiva s členom 7 navedene konvencije, če je sicer dovolj jasna v veliki večini primerov (glej v tem smislu zlasti sodbo ESČP z dne 15. novembra 1996, Cantoni proti Franciji, CE:ECHR:1996:1115JUD001786291, točki 31 in 32).

165

Ker to na podlagi člena 52(3) Listine velja tudi glede njenega člena 49, je treba šteti, da izbira zakonodajalca Unije, da v določbah, ki jih navaja družba Rosneft, uporabi izraze ali pojme, kot so „finančna pomoč“, „v vodah na globinah več kot 150 metrov“, „skrilavec“, „prenosljivi vrednostni papirji“, sama po sebi ne more pomeniti kršitve načela določnosti kazenskega zakona.

166

Ta zaključek potrjuje dejstvo, da predvidljivost zakona ne nasprotuje temu, da bi bila zadevna oseba prisiljena poseči po pojasnjevalnih nasvetih, da bi v okoliščinah zadeve razumno ocenila posledice, ki lahko nastanejo zaradi določenega dejanja (glej sodbo ESČP z dne 18. marca 2014, Öcalan proti Turčiji, CE:ECHR:2014:0318JUD002406903, točka 174 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru je treba šteti, da se pojmi, za katere družba Rosneft trdi, da niso natančni, čeprav niso absolutno natančni, ne zdijo takšni, da subjektu ne bi omogočili seznanitve s tem, zaradi katerih dejanj in opustitev mora kazensko odgovarjati.

167

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da načela določnosti kazenskega zakona ni mogoče razlagati tako, da predpisuje postopno razjasnjevanje pravil glede kazenske odgovornosti s sodno prakso, če je ta razumno predvidljiva (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija (C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točki 217 in 218).

168

Tako v nasprotju s tem, kar trdi družba Rosneft, dejstvo, da so lahko pojmi, ki se uporabljajo v Uredbi št. 833/2014, predmet kasnejšega postopnega razjasnjevanja Sodišča, ne preprečuje, da država članica na podlagi člena 8(1) te uredbe sprejme sankcije za zagotovitev njenega učinkovitega izvajanja.

169

Zato je treba šteti, da v obravnavanem primeru pojmi Uredbe št. 833/2014 iz točke 159 te sodbe ne preprečujejo, da država članica v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 833/2014 naloži kazenske sankcije, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe.

170

Na podlagi zgornjih preudarkov je treba na drugo vprašanje, točka (b), odgovoriti, da je treba načeli pravne varnosti in določnosti kazenskega zakona (nulla poena sine lege certa) razlagati tako, da ne preprečujeta, da država članica v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 833/2014 naloži kazenske sankcije, ki se uporabijo v primeru kršitve določb te uredbe, še preden bi Sodišče pojasnilo obseg teh določb in posledično z njimi povezanih kazenskih sankcij.

171

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, točka (a), Sodišče sprašuje, ali je treba izraz „finančna pomoč“ iz člena 4(3)(b) Uredbe št. 833/2014 razlagati tako, da vključuje obdelavo plačil, ki jo opravi banka ali druga finančna institucija.

172

Rosneft in nemška vlada menita, da se ta določba Uredbe št. 833/2014 ne nanaša na enostavno obdelavo plačil, temveč na financiranje, ki zagotavlja dejansko in materialno podporo. Nemška vlada v zvezi s tem med drugim trdi, da so plačilne storitve storitve, ki se zagotavljajo za izvrševanje plačilnih transakcij za tretje osebe, ki so naročniki, kot to izhaja iz člena 4, točka 3, Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL 2007, L 319, str. 1) v povezavi s Prilogo k tej direktivi. Storitve, za zagotavljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje iz člena 4(3) Uredbe št. 833/2014, kot so zagotavljanje nepovratnih sredstev, posojil in izvoznih kreditnih zavarovanj, pa naj bi bile storitve, pri katerih zadevna banka ravna z lastnimi sredstvi v korist tretjega.

173

Ta vlada poleg tega meni, da finančne institucije nimajo dovolj informacij, zlasti glede na Uredbo (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev (UL 2006, L 345, str. 1), da bi ocenile, ali se s plačilom dejansko želi doseči cilj, ki je v nasprotju z Uredbo št. 833/2014, ali ne.

174

V nasprotju s tem vlada Združenega kraljestva, estonska vlada in Komisija menijo, da pojem „finančna pomoč“ zajema plačilne storitve, ki jih opravlja banka ali druga finančna institucija, in da so te storitve prepovedane, če so povezane z osnovno poslovno transakcijo, za katero velja prepoved iz Uredbe št. 833/2014. Te zainteresirane strani se sklicujejo na Navodilo Komisije z dne 16. decembra 2014 o izvajanju nekaterih določb Uredbe (EU) št. 833/2014 (C(2014) 9950 final) in menijo, da je treba ta izraz razlagati široko.

175

Francoska vlada pa meni, da je treba pojem „finančna pomoč“ omejiti na transakcije, pri katerih finančna institucija prispeva nova sredstva. Vendar bi lahko ta pojem zajemal obdelavo plačil, če so povezana z osnovno poslovno transakcijo, za katero velja prepoved iz Uredbe št. 833/2014, če finančna institucija s takšno obdelavo plačil na njihove prejemnike prenese nova sredstva.

176

Poudariti je treba, da omejevalni ukrepi, ki so bili uvedeni v skladu s členom 3 in členom 4(3) Uredbe št. 833/2014, ne določajo le, da se predhodno dovoljenje zahteva za kakršen koli izvoz blaga, ki se uporablja v naftni industriji, iz Priloge II k tej uredbi v Rusijo, temveč mora pristojni organ države članice predhodno odobriti tudi zagotavljanje nekaterih spremnih storitev v zvezi z zadevnim blagom, vključno zlasti s financiranjem ali finančno pomočjo za izvoz tega blaga. Omejitve, ki se nanašajo na takšne spremne storitve, zadevajo torej zlasti finančne institucije, ki lahko izvoznikom tega blaga zagotovijo finančno pomoč, vključno zlasti z nepovratnimi sredstvi, posojili in zavarovanjem kreditnih izvoznih poslov.

177

Zato je treba ob upoštevanju omejevalnih ukrepov iz postopka v glavni stvari šteti, da predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, točka (a), v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(3) Uredbe št. 833/2014, kadar se sklicuje na „finančno pomoč“, razlagati tako, da zlasti finančnim institucijam nalaga obveznost, da pridobijo dovoljenje za obdelavo kakršnega koli plačila v zvezi s prodajo, dobavo, prenosom ali izvozom blaga iz Priloge II k tej uredbi v Rusijo, predvsem kadar te institucije ugotovijo, da je plačilo, katerega obdelava se zahteva, povezano s takšno transakcijo.

178

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se nobena jezikovna različica člena 4(3)(b) Uredbe št. 833/2014 ne nanaša izrecno na „obdelavo plačil“. V teh okoliščinah se je treba sklicevati na splošno sistematiko in namen te uredbe.

179

Kontekstualna razlaga člena 4(3)(b) Uredbe št. 833/2014, kot je to v pisnih stališčih trdila zlasti nemška vlada, kaže, da je zakonodajalec Unije z uporabo izraza „finančna pomoč“ upošteval akte, ki so podobni nepovratnim sredstvom, posojilom in zavarovanjem kreditnih izvoznih poslov. Toda medtem ko je za te akte potrebna uporaba lastnih sredstev zadevne finančne institucije, plačilne storitve ta institucija v nasprotju s tem zagotavlja kot posrednik, ki sredstva tretjega naročnika prenese k določenemu naslovniku, ne da bi se za to zahtevala mobilizacija lastnih sredstev te institucije.

180

V teh okoliščinah člena 4(3) Uredbe št. 833/2014 ni mogoče razlagati tako, da finančnim institucijam nalaga obveznost, da za obdelavo vsakega plačila v zvezi s prodajo, dobavo, prenosom ali izvozom blaga iz Priloge II k tej uredbi v Rusijo pridobijo dodatno dovoljenje poleg tistega, ki se na podlagi člena 3 Uredbe št. 833/2014 za to transakcijo zahteva, če te institucije ugotovijo, da je plačilo, katerega obdelava se zahteva, celotna ali delna nasprotna dajatev takšne transakcije.

181

Zlasti ob upoštevanju dejstva, da cilj člena 4(3)(b) navedene uredbe ni uvedba zamrznitve sredstev ne omejitev za prenos sredstev, je namreč treba šteti, da bi zakonodajalec Unije, če bi želel za obdelavo vsakega bančnega nakazila, ki je v zvezi z blagom iz Priloge II k Uredbi št. 833/2014, predpisati dodatno vlogo za dovoljenje poleg tiste, ki se na podlagi člena 3 Uredbe št. 833/2014 zahteva za transakcije, kot so navedene v prejšnji točki, za uvedbo takšne obveznosti in njenih omejitev uporabil druge izraze, kot je „finančna pomoč“.

182

Končno, če je cilj Uredbe št. 833/2014 zlasti povečati stroške delovanja Ruske federacije glede Ukrajine, je treba ugotoviti, da člen 4(3)(b) te uredbe dosledno sledi temu cilju z uvedbo omejitev za finančno pomoč za izvoz blaga, ki se uporablja v naftni industriji, v Rusijo, ne da bi za obdelavo plačil zahteval predhodno dovoljenje.

183

Zgornja razlaga ne posega v prepoved kakršne koli obdelave plačil v zvezi s poslovno transakcijo, ki je prav tako prepovedana na podlagi člena 3(5) Uredbe št. 833/2014.

184

Na podlagi zgornjih preudarkov je treba na tretje vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba izraz „finančna pomoč“ iz člena 4(3)(b) Uredbe št. 833/2014 razlagati tako, da ne zajema obdelave plačila, ki jo opravi banka ali druga finančna institucija.

185

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, točka (b), v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(2) Uredbe št. 833/2014 razlagati tako, da od 12. septembra 2014 prepoveduje izdajo GDR na podlagi pogodbe o depozitu, sklenjene s katerim od subjektov iz Priloge VI, če ti GDR predstavljajo delnice, ki jih je kateri od teh subjektov izdal pred 12. septembrom 2014.

186

Družba Rosneft šteje, da je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno. Po njenem mnenju naj bi bila razlaga, po kateri delničarji subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz postopka v glavni stvari, svojih delnic ne bi mogli preurediti v GDR, v nasprotju s ciljem, ki mu sledi Uredba št. 833/2014, to je izvajanje pritiska na Rusko federacijo z omejevanjem zmožnosti subjektov, ki jih navedeni ukrepi zadevajo, za mobilizacijo kapitala, ker naj bi vplival predvsem na delničarje teh subjektov.

187

Iz člena 5(2)(b) Uredbe št. 833/2014 med drugim izhaja, da je subjektom s seznama iz Priloge VI, vključno z družbo Rosneft, prepovedan kakršen koli nakup, prodaja, zagotavljanje investicijskih storitev ali pomoči pri izdaji ali drugem poslovanju z nekaterimi prenosljivimi vrednostnimi papirji, ki so bili izdani po 12. septembru 2014. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da izraz „prenosljivi vrednostni papirji“ v skladu z opredelitvijo iz člena 1(f) Uredbe št. 833/2014 zajema potrdila o lastništvu v zvezi z delnicami.

188

Glede trditve družbe Rosneft, da naj bi bila ta prepoved s tem, da škoduje delničarjem subjektov iz Priloge VI k tej uredbi, v nasprotju s ciljem navedene uredbe, je treba poudariti, kot je to storila FCA, da lahko omejevalni ukrepi, ker zadevajo družbo, po svoji naravi negativno vplivajo na interese njenih delničarjev. Ker je v obravnavanem primeru cilj navedenih omejevalnih ukrepov prav povečanje stroškov delovanja Ruske federacije, ki je večinski delničar družbe Rosneft, ta trditev ni utemeljena.

189

Poleg tega je očitno, da člen 5(2) Uredbe št. 833/2014 od 12. septembra 2014 prepoveduje izdajo GDR za delnice subjektov iz Priloge VI, neodvisno od datuma izdaje teh delnic.

190

V teh okoliščinah je treba na tretje vprašanje, točka (b), odgovoriti, da je treba člen 5(2) Uredbe št. 833/2014 razlagati tako, da od 12. septembra 2014 prepoveduje izdajo GDR na podlagi pogodbe o depozitu, sklenjene s katerim od subjektov iz Priloge VI te uredbe, tudi kadar ta potrdila predstavljajo delnice, ki jih je kateri od teh subjektov izdal pred tem datumom.

191

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, točka (c), Sodišče prosi, da če to šteje za potrebno, poda razlago pojmov „v vodah na globinah več kot 150 metrov“ in „skrilavec“ iz členov 3 in 3a Uredbe št. 833/2014.

192

Na podlagi predložitvene odločbe se zdi, da je to vprašanje Sodišču predloženo kot dodatek k drugemu vprašanju, točka (b), s katerim želi predložitveno sodišče izvedeti, ali Uredba št. 833/2014 ni veljavna zaradi svoje domnevne nejasnosti. Predložitveno sodišče se v zvezi s tem omejuje na obrazložitev, da lahko Sodišče, če se mu zdi ustrezno, subjektom poda natančnejše opredelitve teh pojmov.

193

Vendar pa to sodišče ne pojasni, zakaj bi bile opredelitve navedenih pojmov, ki bi jih podalo Sodišče, potrebne za rešitev spora pred njim.

194

V zvezi s tem je treba poudariti, da za vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanašajo na pravo Unije, sicer velja domneva upoštevnosti (sodba z dne 28. julija 2011, Lidl & Companhia, C‑106/10, ZOdl., EU:C:2011:526, točka 25 in navedena sodna praksa), vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso razlog za predlog za sprejetje predhodne odločbe ni izdaja svetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, ampak potreba po učinkoviti rešitvi spora (sodba z dne 20. januarja 2005, García Blanco, C‑225/02, EU:C:2005:34, točka 28 in navedena sodna praksa).

195

V obravnavanem primeru iz predložitvene odločbe ni jasno razvidno, v čem se to vprašanje razlikuje od drugega vprašanja, točka (b), s katerim želi predložitveno sodišče izvedeti, ali Uredba št. 833/2014 ni veljavna zaradi svoje domnevne nejasnosti. Ker iz odgovora na to drugo vprašanje, točka (b), izhaja, da pri preučitvi členov 3 in 3b Uredbe št. 833/2014 glede na načeli pravne varnosti in določnosti kazenskega zakona ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi lahko vplival na veljavnost navedenih določb, se na podlagi informacij iz predložitvene odločbe ne zdi, da bi predložitveno sodišče za razsojo spora o glavni stvari potrebovalo razlago navedenih pojmov.

196

Ob neobstoju pojasnil v zvezi s tem ni treba odločiti o predlogu za razlago.

197

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: