27.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 380/22

Tožba, vložena 12. septembra 2014 – Španija proti Komisiji

(Zadeva T-657/14)

2014/C 380/29

Jezik postopka: španščina

Stranki

Tožeča stranka: Kraljevina Španija (zastopnik: A. Gavela Llopis, Abogado del Estado)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—

sklep z dne 27. junija 2014 o prekinitvi roka za plačilo obračuna stroškov in zahtevek za plačilo št. 21 v zvezi z operativnim programom za raziskave, razvoj in inovacije, tehnološkim skladom FEDER, ki ga je Španija poslala 26. decembra 2013, razglasi za nična ter uvede postopek odloga,

—

toženi instituciji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja tri tožbene razloge.

1.

V skladu s prvim tožbenim razlogom se s sklepom o prekinitvi in uvedbi postopka odloga krši člen 87(2) v povezavi s členoma 91 in 92 Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (UL L 210, str. 25).

—

V zvezi tem tožeča stranka trdi, da je rok, določen v navedenem členu 87(2), prekluzivni rok, ki Komisiji preprečuje, da bi sprejela sklep o prekinitvi roka za plačilo po izteku dvomesečnega roka in ji tako tudi ne omogoča odloga plačilnih postopkov.

2.

V skladu z drugim tožbenim razlogom je bil sklep o prekinitvi in uvedbi postopka odloga sprejet po izteku roka, ki ga določa pravo Unije, in so bila kršena načela pravne varnosti, varstva zaupanja v pravo in dobrega upravljanja. Ta določba ima škodljive proračunske in finančne posledice za Kraljevino Španijo, ki je upravičeno pričakovala, da bo plačilo prejela v predpisanem roku.

3.

V skladu s tretjim tožbenim razlogom se z izpodbijanim sklepom krši člen 91(1)(a) Uredbe št. 1083/2006, ker ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v Uredbi, da bi bil sklep utemeljeno sprejet.

—

Kraljevina Španija v zvezi s tem potrjuje, da prekinitev ni utemeljena na podlagi revizijskega poročila, kot to določa zgoraj navedeni člen, ampak zgolj na osnutku, ki ga ni mogoče šteti za dokončni dokument, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklep o prekinitvi utemeljiti. Na drugi strani iz tega osnutka niso razvidne, še manj pa dokazane pomembne pomanjkljivosti pri delovanju sistemov upravljanja in nadzora.