—

za špansko vlado M. Sampol Pucurull, agent,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Varonejem, avvocato dello Stato,

—

za Evropsko komisijo A. Tokár in D. Loma‑Osorio Lerena, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(8) in 52 Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 132).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Consorci Sanitari del Maresme (zdravstveni konzorcij za okrožje Maresme) in Corporació de Salut del Maresme i la Selva (združenje zdravstvenih služb za okrožji Maresme in Selva) v zvezi s sklepom, s katerim je bilo temu konzorciju zavrnjeno dovoljenje za udeležbo pri odprtem javnem razpisu za oddajo javnega naročila za storitve magnetne resonance, ki so namenjene zdravstvenim centrom, ki jih upravlja to združenje.

3

V uvodni izjavi 4 Direktive 2004/18 je navedeno:

„Države članice bi morale zagotoviti, da sodelovanje oseb javnega prava kot ponudnikov v postopku za oddajo javnega naročila ne povzroča kakršnega koli izkrivljanja konkurence v zvezi z zasebnimi ponudniki.“

4

Člen 1(8) te direktive določa:

„Izrazi ‚izvajalec gradenj‘, ‚dobavitelj blaga‘ in ‚izvajalec storitev‘ pomenijo katero koli pravno ali fizično osebo ali javni subjekt ali skupino teh oseb in/ali organov, ki na trgu ponujajo bodisi izvedbo gradenj in/ali gradbeno delo, proizvode ali storitve.

Izraz ‚ekonomski [gospodarski] subjekt‘ pomeni enako ali izvajalca gradenj, ali dobavitelja blaga ali izvajalca storitev. Uporablja se le zaradi enostavnosti.

[…]“

5

Člen 2 navedene te direktive, naslovljen „Načela za oddajo naročil“, določa:

„Naročniki morajo obravnavati gospodarske subjekte enakopravno in nediskriminacijsko ter delovati transparentno.“

6

Člen 52 Direktive 2004/18, naslovljen „Uradni seznami potrjenih gospodarskih subjektov in potrjevanje s strani organov, ustanovljenih po javnem ali zasebnem pravu“, določa:

„1.   Države članice lahko določijo bodisi uradne sezname potrjenih izvajalcev gradenj, dobaviteljev blaga ali izvajalcev storitev bodisi izdajo potrdil s strani certifikacijskih organov, ustanovljenih po javnem ali zasebnem pravu.

Države članice morajo prilagoditi pogoje za vpis na navedene sezname in za izdajo potrdil s strani certifikacijskih organov določbam iz člena 45(1), člena 45(2), (a) do (d) in (g), člena 46, člena 47(1), (4) in (5), člena 48(1), (2), (5) in (6), člena 49 ter, če je to primerno, člena 50.

[…]

5.   Za noben vpis gospodarskih subjektov iz drugih držav članic na uradni seznam ali za izdajo potrdil le-tem s strani organov iz odstavka 1 se ne sme zahtevati dodatno dokazilo ali izjavo, razen tistih, ki se zahtevajo od nacionalnih gospodarskih subjektov, in v vsakem primeru nobeno dodatno dokazilo ali izjava, razen tistih iz členov 45 in 49 ter, če je to primerno, člena 50.

Vendar je mogoče, da ta vpis ali izdaja potrdil za gospodarske subjekte iz drugih držav članic ni pogoj za njihovo sodelovanje pri javnem naročilu. Naročniki morajo sprejeti enakovredna potrdila, ki jih izdajo organi s sedežem v drugih državah članicah. Sprejeti morajo tudi druga enakovredna dokazna sredstva.

6.   Gospodarski subjekti lahko kadar koli zaprosijo za vpis na uradni seznam ali za izdajo potrdila. Obveščeni morajo biti v razumno kratkem obdobju o odločitvi organa, ki ureja seznam, ali o odločitvi pristojnega certifikacijskega organa.

[…]“

7

Člen 2 Direktive Sveta z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (89/665/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 246), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 (UL L 335, str. 31, v nadaljevanju: Direktiva 89/665), določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da sprejeti ukrepi v zvezi z revizijskimi postopki, določenimi v členu 1, vključujejo zagotovitev pooblastil, da:

2.   Pooblastila, navedena v odstavku 1 ter členih 2d in 2e, se lahko prenesejo na ločene organe, ki so pristojni za različne vidike revizijskega postopka.

[…]

9.   Kadar organi, pristojni za revizijske postopke, po svoji naravi niso sodni, se vedno navedejo pisni razlogi za njihove odločitve. Poleg tega je v takšnem primeru treba določiti postopke, s katerimi je kakršen koli domnevno nezakonit ukrep, ki ga sprejme revizijski organ, ali domnevna napaka pri izvrševanju pooblastil, ki so mu podeljena, lahko predmet sodnega postopka ali revizije s strani drugega organa, ki je sodišče v smislu člena [267 PDEU] in je neodvisen od naročnika in tudi od revizijskega organa.

Člani takšnega neodvisnega organa so imenovani in razrešeni pod istimi pogoji kakor člani sodstva, kar zadeva organ oblasti, odgovoren za njihovo imenovanje, mandat in razrešitev. Vsaj predsednik tega neodvisnega organa mora imeti isto pravno in strokovno usposobljenost kakor člani sodstva. Neodvisni organ sprejema svoje odločitve po postopku, v katerem sta zaslišani obe strani, te odločitve pa so pravno zavezujoče na načine, ki jih določi vsaka država članica.“

8

V skladu s členom 40(1) in (6) kraljeve zakonske uredbe 3/2011 z dne 14. novembra 2011 o potrditvi prečiščene različice zakona o javnih naročilih (Real Decreto Legislativo 3/2011 por el que se aprueba el Texto Refundido de la Ley de Contratos del Sector Público, v nadaljevanju: zakonska uredba 3/2011) je vložitev revizije na področju javnih naročil pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu izbirna.

9

Člen 62 navedene zakonske uredbe, naslovljen „Zahteva glede sposobnosti“, določa:

„1.   Gospodarski subjekti morajo, da bi lahko sklenili pogodbe z javnim sektorjem, dokazati, da izpolnjujejo minimalne pogoje glede ekonomske in finančne sposobnosti ter strokovne ali tehnične sposobnosti, ki jih določi naročnik. To zahtevo nadomesti zahteva po klasifikaciji, če jo je mogoče zahtevati v skladu z določbami tega zakona.

2.   Minimalni pogoji glede sposobnosti, ki jih mora izpolnjevati gospodarski subjekt, in dokumenti, ki se zahtevajo kot dokaz za njihovo izpolnjevanje, se določijo v objavi naročila in podrobneje opišejo v razpisni dokumentaciji. Ti pogoji morajo biti povezani in sorazmerni s predmetom naročila.“

10

Člen 65 zakonske uredbe 3/2011, naslovljen „Zahteva po klasifikaciji“, določa:

„1.   Da bi izvajalec lahko z organi javne uprave sklepal pogodbe o izvedbi naročil gradenj, katerih ocenjena vrednost je enaka ali višja od 350.000 EUR, ali naročil storitev, katerih ocenjena vrednost je enaka ali višja od 120.000 EUR, mora biti nujno ustrezno klasificiran. […]

[…]

5.   Subjekti javnega sektorja, ki nimajo statusa organov javne uprave, lahko zahtevajo določeno klasifikacijo ponudnikov za opredelitev pogojev glede sposobnosti, ki se zahtevajo za sklenitev ustrezne pogodbe.“

11

Člen 8 odloka 221/2013 Generalidad de Catalogne z dne 3. septembra 2013 o uvedbi, organizaciji in delovanju katalonske komisije za javna naročila (Diari Oficial de la Generalitat de Catalunya št. 6454 z dne 5. septembra 2013), naslovljen „Osebni status“, določa:

„Člani komisije imajo tak osebni status:

[…]

[…]“

12

Consorci Sanitari del Maresme se je prijavil kot kandidat v odprtem javnem razpisu za oddajo javnega naročila storitev magnetne resonance, ki so namenjene zdravstvenim centrom, ki jih upravlja Corporació de Salut del Maresme i la Selva. V skladu z razpisno dokumentacijo tega javnega razpisa so morali ponudniki svojo sposobnost za sklenitev pogodbe dokazati s predložitvijo potrdila o „klasifikaciji“.

13

Razpisna komisija je ob odpiranju ponudb ugotovila, da Consorci Sanitari del Maresme ni predložil zahtevanega potrdila, in ga pozvala, naj ga predloži. Consorci Sanitari del Maresme ni predložil zahtevanega potrdila, ampak je posredoval izjavo, s katero se je zavezal, da bo zagotovil sredstva gospodarske družbe, in izjavo o potrditvi statusa javnega subjekta. V teh okoliščinah je naročnik 28. novembra 2013 obvestil Consorci Sanitari del Maresme o njegovi izključitvi iz postopka, ker ni niti v pravilni obliki niti v zahtevanih rokih odpravil pomanjkljivosti v predloženi dokumentaciji.

14

Consorci Sanitari del Maresme je 10. decembra 2013 pri predložitvenem organu vložil revizijo na področju javnih naročil zoper sklep naročnika. Navedel je, da zanj ne velja zahteva glede poslovne klasifikacije, ker ima status organa javne uprave. Predlagal je, naj se ga pripusti k zadevnemu postopku javnega razpisa in naj se ta postopek prekine.

15

V teh okoliščinah je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic odločilo prekiniti postopek in Sodišču postaviti ta vprašanja:

16

Pred odgovorom na postavljena vprašanja je treba preučiti pristojnost Sodišča, da nanje odgovori.

17

Prvič, glede presoje, ali ima predložitveni organ status „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU, kar je izključno vprašanje prava Unije, Sodišče upošteva celoto elementov, kot so zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost (glej zlasti sodbi Vaassen-Göbbels, 61/65, EU:C:1966:39, in Umweltanwalt von Kärnten, C‑205/08, EU:C:2009:767, točka 35 ter navedena sodna praksa). Navesti je treba, da čeprav se po španskem pravu, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, Tribunal Català de Contractes del Sector Públic šteje za upravni organ, to dejstvo samo po sebi ni odločilno za to presojo.

18

Najprej v zvezi z merili, ki se navezujejo na zakonsko podlago predložitvenega organa, njegovo stalnost, kontradiktornost postopka in njegovo uporabo pravnih pravil, ni v spisu, ki ga ima Sodišče, ničesar, zaradi česar bi bila vprašljiva narava Tribunal Català de Contractes del Sector Públic kot sodišča v smislu člena 267 PDEU.

19

Dalje, glede merila neodvisnosti je iz spisa, ki ga ima Sodišče, razvidno, da ima Tribunal Català de Contractes del Sector Públic status tretje osebe v odnosu do organa, ki je sprejel odločitev, ki je predmet postopka v glavni stvari (glej sodbi Corbiau, C‑24/92, EU:C:1993:118, točka 15, in Wilson, C‑506/04, EU:C:2006:587, točka 49). V teh okoliščinah je očitno, da navedena komisija svoje naloge izvaja povsem samostojno, ne da bi bila kakor koli hierarhično povezana ali komur koli podrejena in ne da bi prejemala kakršne koli ukaze ali navodila (glej sodbo Torresi, C‑58/13 in C‑59/13, EU:C:2014:2088, točka 22), in je s tem zaščitena pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njenih članov (sodbi Wilson, C‑506/04, EU:C:2006:587, točka 51, in TDC, C‑222/13, EU:2014:2265, točka 30).

20

Poleg tega ni sporno, da zadevna komisija opravlja svoje naloge ob popolnem spoštovanju objektivnosti in nepristranskosti v razmerju do strank v sporu in njihovih posameznih interesov v zvezi s predmetom spora. Poleg tega se v skladu s členom 8(4) odloka 221/2013 Generalidad de Catalogne članov tega organa ne sme razrešiti, lahko so odstavljeni le iz nekaterih razlogov, ki so izrecno navedeni v tem členu (glej sodbi Wilson, C‑506/04, EU:C:2006:587, točki 52 ter 53, in TDC, C‑222/13, EU:2014:2265, točki 31 in 32).

21

Predložitveni organ zato izpolnjuje merilo neodvisnosti.

22

Nazadnje je glede obvezne sodne pristojnosti predložitvenega organa v smislu sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 267 PDEU vsekakor treba ugotoviti, da je pristojnost predložitvenega organa na podlagi člena 40(6) zakonske uredbe 3/2011 izbirna. Tako lahko vsak, ki želi vložiti pravno sredstvo na področju javnih naročil, izbira med revizijo pred predložitvenim organom in tožbo v upravnem sporu.

23

V zvezi s tem je vseeno treba po eni strani spomniti, da so odločbe predložitvenega organa, katerega pristojnost ni odvisna od dogovora strank, za slednje zavezujoče (glej sklep Merck Canada, C‑555/13, EU:C:2014:92, točka 18 in navedena sodna praksa, in sodbo Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta, C‑377/13, EU:C:2014:1754, točka 28).

24

Po drugi strani je španska vlada na obravnavi pojasnila, da ponudniki v postopkih oddaje naročil v praksi na splošno ne izkoriščajo možnosti za neposredno vložitev tožbe v upravnem sporu, ne da bi prej pri Tribunal Català de Contractes del Sector Públic vložili revizijo, kakršna se obravnava v postopku v glavni stvari. Upravna sodišča so torej praviloma dejavna kot drugostopenjski organ, tako da mora v avtonomni skupnosti Kataloniji spoštovanje prava Unije na področju javnih naročil na prvi stopnji zagotoviti predložitveni organ.

25

V teh okoliščinah Tribunal Català de Contractes del Sector Públic izpolnjuje tudi merilo obvezne sodne pristojnosti.

26

Nazadnje je treba spomniti, da je Sodišče v okviru presoje pravnega statusa nacionalnih organov, ki so omenjeni v členu 2(9) Direktive 89/665 in ki so pristojni za revizijske postopke na področju oddaje javnih naročil, že več drugih nacionalnih organov, ki so vsebinsko primerljivi s predložitvenim organom v tej zadevi, potrdilo za „sodišče“ (glej zlasti sodbe Dorsch Consult, C‑54/96, EU:C:1997:413, točke od 22 do 38; Köllensperger in Atzwanger, C‑103/97, EU:C:1999:52, točke od 16 do 25, in Bundesdruckerei, C‑549/13, EU:C:2014:2235, točka 22 in navedena sodna praksa).

27

Zato ima Tribunal Català de Contractes del Sector Públic status „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU.

28

Drugič, po navedbah španske vlade obveznost „klasifikacije“, ki je določena v španskem pravu, ne velja za podjetja, ki imajo sedež v drugih državah članicah, in ne v Kraljevini Španiji. Vprašanja za predhodno odločanje naj bi bila torej povsem notranja, njihova rešitev pa naj ne bi zahtevala niti uporabe niti razlage prava Unije.

29

V zvezi s tem je treba opozoriti, da Sodišče načeloma ni pristojno, da odgovori na vprašanje za predhodno odločanje, kadar je očitno, da se pravilo prava Unije, ki je Sodišču predloženo v razlago, ne more uporabljati (sodbi Caixa d’Estalvis i Pensions de Barcelona, C‑139/12, EU:C:2014:174, točka 41, in Wojciechowski, C‑408/14, EU:C:2015:591, točka 26; glej tudi sklepa Parva Investitsionna Banka in drugi, C‑488/13, EU:C:2014:2191, točka 26, in De Bellis in drugi, C‑246/14, EU:C:2014:2291, točka 14).

30

Vendar dejstvo, da se obveznost klasifikacije iz postopka v glavni stvari ne uporablja za podjetja, ki imajo sedež v drugih državah članicah, in ne v Kraljevini Španiji, ne vpliva na pristojnost Sodišča. Sodišče je namreč že presodilo, da na podlagi nobenega elementa iz direktiv 89/665 in 2004/18 ni mogoče šteti, da bi bila uporabljivost njunih določb odvisna od obstoja dejanske povezave s prostim pretokom med državami članicami. Uporaba določb navedenih direktiv za postopke oddaje javnih naročil gradenj namreč ni odvisna od nobenega pogoja, ki bi se nanašal na državljanstvo ali sedež ponudnikov (glej v tem smislu sodbo Michaniki, C‑213/07, EU:C:2008:731, točka 29).

31

Glede na vse navedeno je Sodišče pristojno, da odgovori na postavljena vprašanja.

32

S prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(8) Direktive 2004/18 razlagati tako, da pojem „gospodarski subjekt“ iz drugega pododstavka te določbe zajema organe javne uprave in da lahko zato sodelujejo v postopkih oddaje javnih naročil.

33

V zvezi s tem je iz uvodne izjave 4 Direktive 2004/18, v kateri je izrecno navedena možnost „oseb javnega prava“, da sodelujejo kot ponudniki v postopku oddaje javnega naročila, in iz člena 1(8) navedene direktive, ki izrecno priznava status „gospodarskega subjekta“ vsem „javnim subjektom“, razvidno, da Direktiva 2004/18 organov javne uprave ne izključuje iz sodelovanja v postopkih oddaje javnih naročil.

34

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko predloži ponudbo oziroma se prijavi kot kandidat vsaka oseba ali subjekt, ki se glede na pogoje, navedene v objavi naročila, šteje za sposobno neposredno ali s podizvajalci zagotoviti izvedbo tega naročila, ne glede na to, ali je oseba zasebnega ali javnega prava in ali je redno aktivna na trgu ali deluje le priložnostno oziroma ali se financira iz javnih sredstev ali ne (glej sodbo CoNISMa, C‑305/08, EU:C:2009:807, točka 42, ter v tem smislu sodbo Data Medical Service, C‑568/13, EU:C:2014:2466, točka 35).

35

Če in kolikor so nekateri subjekti pooblaščeni za ponujanje storitev za plačilo na trgu, četudi le priložnostno, jim države članice ne smejo prepovedati sodelovanja v postopkih oddaje javnega naročila, ki se nanašajo na opravljanje istih storitev (glej v tem smislu sodbi CoNISMa, C‑305/08, EU:C:2009:807, točke od 47 do 49, in Ordine degli Ingegneri della Provincia di Lecce in drugi, C‑159/11, EU:C:2012:817, točka 27; glej tudi v tem smislu v zvezi z ustreznimi določbami Direktive Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 322) sodbo Data Medical Service, C‑568/13, EU:C:2014:2466, točka 36).

36

Zato je na prvo in drugo vprašanje treba odgovoriti, da je treba člen 1(8) Direktive 2004/18 razlagati tako, da pojem „gospodarski subjekt“ iz drugega pododstavka te določbe zajema organe javne uprave, ki lahko torej sodelujejo v postopkih oddaje javnih naročil, če in kolikor so pooblaščeni za ponujanje storitev za plačilo na trgu.

37

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 52 Direktive 2004/18 razlagati tako, da se organe javne uprave lahko vpiše na nacionalne uradne sezname potrjenih izvajalcev gradenj, dobaviteljev blaga ali izvajalcev storitev oziroma se jim dopusti, da zaprosijo za izdajo potrdil s strani certifikacijskih organov, ustanovljenih po javnem ali zasebnem pravu.

38

Glede držav članic, ki so se odločile bodisi za določitev uradnih seznamov potrjenih izvajalcev gradenj, dobaviteljev blaga ali izvajalcev storitev bodisi za izdajo potrdil s strani certifikacijskih organov, ustanovljenih po javnem ali zasebnem pravu, je treba ugotoviti, da čeprav člen 52(1) in (5) Direktive 2004/18 med drugim vsebuje določene zahteve glede določitve pogojev za vpis na te sezname in za izdajo tega potrdila, pa ta direktiva ne določa, niti v kolikšnem obsegu je mogoče javne subjekte vpisati na zadevne uradne sezname oziroma jim izdati potrdilo, niti ali sta zadevni vpis ali potrdilo obvezna.

39

Vendar je treba spomniti, da imajo, kot v bistvu izhaja iz točke 36 te sodbe, javni subjekti, ki so na podlagi nacionalnega prava pooblaščeni za oddajo naročila gradenj, blaga ali storitev, ki so navedeni v zadevni objavi naročila, tudi pravico sodelovati v postopkih oddaje javnih naročil.

40

Nacionalna zakonodaja, ki bi organom javne uprave, ki so pooblaščeni, da kot gospodarski subjekti oddajajo naročila gradenj, blaga ali storitev, ki so navedeni v zadevni objavi naročila, zavrnila vpis na zadevne sezname ali izdajo zadevnega potrdila in bi pravico do sodelovanja v postopku oddaje javnih naročil pridržala drugim gospodarskim subjektom, ki so vpisani na te sezname ali pa imajo to potrdilo, pa bi pravici teh javnih subjektov do sodelovanja v teh postopkih oddaje javnih naročil odvzela ves polni učinek, zato ni mogoče šteti, da je v skladu s pravom Unije.

41

V teh okoliščinah je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 52 Direktive 2004/18 razlagati tako, da čeprav vsebuje nekatere zahteve glede določitve pogojev za vpis gospodarskih subjektov na nacionalne uradne sezname in za potrdilo, ne opredeljuje izčrpno pogojev za vpis teh gospodarskih subjektov na nacionalne uradne sezname ali pogojev za njihovo pripustitev k pridobitvi potrdila ter pravic in obveznosti javnih subjektov v zvezi s tem. Vsekakor je Direktivo 2004/18 treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, na podlagi katere na eni strani nacionalnih organov javne uprave, ki so pooblaščeni za oddajo naročila gradenj, blaga ali storitev, ki so navedeni v zadevni objavi naročila, ni mogoče vpisati na te sezname ali jim ni mogoče izdati tega potrdila, medtem ko je na drugi strani pravica do sodelovanja v zadevnem postopku oddaje javnih naročil pridržana le tistim gospodarskim subjektom, ki so vpisani na te sezname ali jim je izdano navedeno potrdilo.

42

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem sprašuje, ali je Direktiva 2004/18 z zakonsko uredbo 3/2011 pravilno prenesena v špansko pravo in ali je španski zakonodajalec s členoma 62 in 65 te zakonske uredbe morebiti omejil dostop organom javne uprave do registrov poslovne klasifikacije.

43

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče v postopku predhodnega odločanja niti ne presoja skladnosti nacionalne zakonodaje s pravom Unije niti ne razlaga določb nacionalnih zakonov in drugih predpisov (glej zlasti sodbo Ascafor in Asidac, C‑484/10, EU:C:2012:113, točka 33 in navedena sodna praksa).

44

Zato Sodišče ni pristojno za odgovor na četrto vprašanje.

45

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, kako lahko organi javne uprave, če lahko sodelujejo v postopkih oddaje javnih naročil, vendar pa ne morejo biti vpisani na uradni seznam potrjenih gospodarskih subjektov ali jim certifikacijski organ ne more izdati potrdila, dokažejo svojo sposobnost za sodelovanje v postopkih oddaje javnih naročil v skladu z Direktivo 2004/18.

46

S tem vprašanjem želi predložitveno sodišče, če bi špansko pravo morali razlagati v skladu s pravom Unije, zgolj splošno razlago Direktive 2004/18 in ne navaja natančneje, ali, in po potrebi zakaj, španskega prava ne bi bilo mogoče razlagati na način, ki bi bil v skladu s pravom Unije. Poleg tega predložitveno sodišče ne omenja konkretnih določb te direktive, ki bi jih Sodišče moralo razložiti, da bi lahko odločilo o sporu, ki mu je predložen.

47

Zato to vprašanje ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 94(c) Poslovnika Sodišča, v skladu s katerim mora predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebovati razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom o razlagi nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari.

48

V teh okoliščinah je treba peto vprašanje razglasiti za nedopustno.

49

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: