1. 

Postopek predhodnega odločanja se uporablja že več kot pol stoletja, pa še vedno preseneča. Kot je prikazano z obravnavanima zadevama, se vprašanja, ki se nanašajo na ta postopek, pogosto pojavijo kot stranska vprašanja ob vsebinskih vprašanjih prava Unije.

2. 

Vsebinsko vprašanje v teh združenih zadevah, ki se nanašata na razlago Uredbe (EGS) št. 1408/71, ( 2 ) je v bistvu enako: Ali se Renski sporazumi ( 3 ) v postopku v glavni stvari uporabljajo zaradi prava Unije ali neodvisno od njega? To vprašanje se je pojavilo, potem ko so nizozemski organi zavrnili priznanje nekih potrdil o socialni varnosti (obrazcev E 101), ki so jih na podlagi Uredbe št. 1408/71 domnevno zmotno izdali luksemburški organi. Predložitveni sodišči se ne strinjata povsem, ali nizozemski organi to smejo storiti.

3. 

Gerechtshof te ’s‑Hertogenbosch se je odločilo zaprositi Sodišče za sprejetje predhodne odločbe. Ta odločba je spodbudila Hoge Raad, da je storilo enako. Hoge Raad pa je želelo ubiti dve muhi na en mah in povprašati Sodišče po obsegu svojih obveznosti na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU. Zlasti želi izvedeti, ali mu dejstvo, da se sodišče nižje stopnje z območja njegove pristojnosti z njim ne strinja, preprečuje zavzeti stališče, da je odgovor na vprašanje, postavljeno v postopku pred njim, tako očiten, da razumen dvom ni mogoč. Tako je Sodišče še enkrat naprošeno, naj pojasni znamenito doktrino acte clair.

4. 

V zvezi z vsebino zaradi razlogov, navedenih spodaj, menim, da zmotno izdani obrazci E 101 v položaju, za katerega veljajo Renski sporazumi, niso zavezujoči. Kar zadeva procesno vprašanje, pa po mojem mnenju razlika v mnenjih med sodiščem zadnje stopnje in sodiščem nižje stopnje v isti državi članici ne bi smela izključiti uporabe doktrine acte clair.

5.

Člen 6 Uredbe št. 1408/71 („Konvencije o socialni varnosti, ki jih uredba nadomešča“) določa:

„V skladu z določbami členov 7, 8 in 46(4) uredba za osebe in zadeve, ki jih zajema, nadomešča določbe konvencij o socialni varnosti, ki zavezujejo bodisi:

6.

Vendar se morajo ne glede na člen 6 Uredbe št. 1408/71 določbe Sporazumov z dne 27. julija 1950 in 30. novembra 1979 o socialni varnosti za čolnarje na Renu še naprej uporabljati na podlagi člena 7(2)(a) te uredbe („Mednarodne določbe, na katere uredba ne vpliva“).

7.

X oziroma T. A. van Dijk, državljana Nizozemske s stalnim prebivališčem na Nizozemskem, sta leta 2006 oziroma del leta 2007 delala v tujini na rečni ladji, ki je službeno plula po Renu (čeprav ne izključno po tej reki).

8.

V zadevi C‑72/14 v zvezi z X je bila ladja registrirana na Nizozemskem kot ladja za plovbo po Renu, njena lastnica pa je bila družba s sedežem na Nizozemskem. Sprva na registraciji pod rubriko „upravljavec“ ni bilo nič vpisano. Leta 2006 so luksemburški organi izdali družbi AAAA s sedežem v Luksemburgu, pri kateri je bil zaposlen X, potrdilo o upravljanju. Leta 2007 je bila ta družba navedena kot upravljavka ladje z nizozemsko registracijo. ( 4 )

9.

T. A. van Dijk je od 1. januarja do 30. junija 2007 delal za ladjarsko družbo s sedežem v Luksemburgu.

10.

V obeh primerih je pristojni luksemburški organ izdal obrazec E 101, v skladu s katerim je za X in T. A. van Dijka veljala luksemburška zakonodaja o socialni varnosti. Vendar nizozemski organi teh potrdil niso priznali in so namesto tega šteli, da za X in T. A. van Dijka velja nizozemska zakonodaja o socialni varnosti ter da morata plačati nizozemske prispevke za socialno varnost, ker sta domnevno čolnarja na Renu. Nizozemski organi so obema izdali odločbo o odmeri davka, ki sta jo nato izpodbijala.

11.

X je v zadevi C‑72/14 vložil tožbo pri Rechtbank Breda, nato pa se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožil pri Gerechtshof te ’s-Hertogenbosch. To sodišče je zaradi dvomov o pravilni razlagi Uredbe št. 1408/71 7. februarja 2014 prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

12.

T. A. van Dijk je v zadevi C‑197/14 najprej vložil tožbo pri Rechtbank te ’s‑Gravenhage, nato pa naslovil pritožbo na Gerechtshof te ’s‑Gravenhage. Nato je pri Hoge Raad vložil kasacijsko pritožbo zoper sodbo Gerechtshof, zoper katero je nasprotno kasacijsko pritožbo vložil tudi Staatssecretaris van Financiën (državni sekretar za finance). Po zgledu predložitvene odločbe v zadevi C‑72/14 je Hoge Raad 28. marca 2014 prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

13.

V zadevi C‑72/14 so pisna stališča vložili X, nizozemska in češka vlada ter Komisija. V zadevi C‑197/14 so pisna stališča vložili T. A. van Dijk, nizozemska, nemška in grška vlada ter Komisija.

14.

Zadevi C‑72/14 in C‑197/14 sta bili 24. februarja 2014 združeni. Istega dne je Sodišče na podlagi člena 76(2) Poslovnika sklenilo, da ne bo opravilo obravnave.

15.

V obravnavanih zadevah se pojavljata dve popolnoma različni vprašanji. Moja presoja bo zato razdeljena na dva dela. Najprej bom obravnaval vsebinsko vprašanje medsebojnega priznavanja in zavezujoči učinek obrazcev E 101. Šele nato bom obravnaval prvo vprašanje Hoge Raad glede obsega doktrine acte clair.

16.

Priznavam, da je Hoge Raad drugo vprašanje, ki se nanaša na medsebojno priznavanje obrazcev E 101, postavilo samo za primer, da Sodišče na prvo vprašanje odgovori, da je Hoge Raad na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU dolžno posredovati zadevo Sodišču. Vendar odgovor samo na prvo vprašanje Hoge Raad ne bo pomagal Gerechtshof te ’s‑Hertogenbosch rešiti spora, ki ga obravnava, in tako to sodišče sme v predhodno odločanje predložiti vprašanje kljub sodni praksi hierarhično višjega sodišča. ( 5 ) Zato menim, da je na vsebinsko vprašanje v zvezi s socialno varnostjo vsekakor treba odgovoriti.

17.

S prvim in drugim vprašanjem v zadevi C‑72/14 in drugim vprašanjem v zadevi C‑197/14 – ki jih bom obravnaval skupaj – želita predložitveni sodišči v bistvu izvedeti, ali so pod predpostavko, da so organi ene države članice zmotno izdali obrazec E 101 zavarovani osebi, v skladu s katerim se za to osebo uporablja zakonodaja o socialni varnosti te države članice, organi druge države članice dolžni priznati to potrdilo, čeprav je zakonodaja o socialni varnosti, ki se uporablja za to zavarovano osebo, urejena z aktom mednarodnega prava, navedenim v členu 7 Uredbe št. 1408/71, v obravnavani zadevi z Renskimi sporazumi. Z drugim vprašanjem v zadevi C‑72/14 se nakazuje, da bi bil lahko odgovor odvisen od tega, ali je bila zmotna uporaba obrazca E 101 naključna ali namerna.

18.

X in T. A. van Dijk menita, tako kot tudi češka vlada in Komisija, da obrazec E 101, ki ga v takih okoliščinah izda država članica, zavezuje drugo državo članico. Le nizozemska vlada se s tem ne strinja (nemška in grška vlada tega prvega vprašanja ne obravnavata).

19.

Kot sem navedel v uvodu, se zdi, da je jedro tega prvega vprašanja, ki se nanaša na socialno varnost, ali odstopanje, dovoljeno s členom 7 Uredbe št. 1408/71, prav tako „usklajuje“ zakonodajo o socialni varnosti, ki se uporablja za zavarovane osebe v zvezi z nekaterimi mednarodnimi določbami. Zlasti Komisija meni, da je tako. To vodi Komisijo k sklepu, da se – ker po njenem mnenju zadeva spada na področje uporabe Uredbe – uporablja tudi načelo medsebojnega priznavanja.

20.

S tem stališčem se ne strinjam.

21.

Ali je treba obrazca E 101 priznati, je jasno odvisno od tega, ali je bila njuna izdaja pravno možna, kar pa je spet odvisno od tega, ali se je uporabljala Uredba št. 1408/71. Vendar je treba, preden se lotim tega analitičnega križarjenja, popolnoma razjasniti, kaj je tisto, za kar Sodišče ni bilo zaprošeno, naj razsodi.

22.

Prvič, Sodišča niso prosili, naj razsodi o tem, katera zakonodaja o socialni varnosti se dejansko uporablja za X in T. A. van Dijka – torej, za odločitev o vprašanju, ali se za ti osebi uporablja luksemburško ali nizozemsko pravo. To je razumljivo, ker Renski sporazumi (če naj bi se uporabili), zlasti njihov člen 11(2), niso akti institucij Unije, za razlago katerih je pristojno Sodišče. ( 6 )

23.

Drugič, iz istega razloga in tudi glede na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero morajo nacionalna sodišča zbrati in oceniti upoštevna dejstva in v zvezi z njimi uporabiti pravo, Sodišče ne more reči, ali sta X in T. A. van Dijk v resnici čolnarja na Renu. Njegov odgovor bo zato enostavno moral temeljiti na domnevi, da sta – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. ( 7 )

24.

Glede na to odgovor na bistveno vprašanje v zvezi s socialno varnostjo po mojem mnenju izhaja iz pravilnega razumevanja členov 6 in 7 Uredbe št. 1408/71 v povezavi s sodno prakso Sodišča.

25.

V skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi z osebami in zadevami, ki jih zajema, in z nekaterimi pridržki člen 6 Uredbe št. 1408/71 nadomesti določbe kakršne koli konvencije o socialni varnosti, ki zavezuje dve ali več držav članic (ali med dvema ali več državami članicami in eno ali več tretjimi državami v zvezi z notranjim položajem med državami članicami). Ta nadomestitev je zavezujoča in razen v primerih, predvidenih v Uredbi, ne dopušča izjem. ( 8 )

26.

Tu člen 7 Uredbe št. 1408/71 prinaša nekatere izjeme, ki so bile omenjene zgoraj. Natančneje, člen 7(2) določa, da se kljub členu 6 nekatere pogodbe (med katerimi so Renski sporazumi) „še naprej uporabljajo“. Ugotoviti je treba, da je Sodišče razsodilo, da se določba mednarodne pogodbe, kadar izpolnjuje zahteve iz člena 7, „še naprej v celoti uporablja kljub sprejetju Uredbe št. 1408/71 in […] še vedno velja za vse položaje, ki jih zajema“. ( 9 )

27.

Sodišče pred tem ni razlagalo člena 7(2)(a) Uredbe št. 1408/71. Poleg tega se zdi, da sodna praksa o členu 7(2) Uredbe in še posebej skupnem učinku členov 6 in 7(2)(c) ( 10 ) na dvostranske konvencije, sklenjene med državami članicami, ( 11 ) ni pripisovala posebnega pomena dejstvu, da Uredba št. 1408/71 vsebuje „klavzule o izbiri prava“ – zdi se, da to vprašanje sploh ni bilo sporno. Kljub temu se tu zdita zanimivi dve sodbi.

28.

V zadevi Grana‑Novoa ( 12 ) je Sodišče razsodilo, da konvencije o socialni varnosti, sklenjene med eno državo članico in eno ali več tretjimi državami, ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71. Bilo bi napačno, če bi to sodbo razumeli, kot da a contrario pomeni, da konvencije, sklenjene med vsaj dvema državama članicama (in po možnosti eno ali več tretjimi državami, kar zadeva odnose med državami članicami), vedno spadajo na njeno področje uporabe. V tej sodbi je namreč Sodišče dodalo, da uredba „izrecno vsebuje določene pridržke glede svoje uporabe za konvencije, sklenjene med dvema ali več državami članicami“. ( 13 ) Kadar se uporabi tak pridržek, težko prepoznam razliko med navedenima vrstama konvencij.

29.

Poleg tega je šlo v zadevi Callemeyn ( 14 ) za poseben položaj, ki se je med drugim nanašal na člen 7(1)(b) Uredbe št. 1408/71. Ta določba določa, da Uredba ne vpliva na obveznosti, ki izhajajo iz Evropskih začasnih sporazumov o socialni varnosti z dne 11. decembra 1953, ki so bili sklenjeni med državami članicami Sveta Evrope. Ker so s tem večstranskim sporazumom dovoljena odstopanja, če je to ugodnejše za upravičence, je Sodišče razsodilo, da uporaba Uredbe št. 1408/71 ni v nasprotju z njenim členom 7(1)(b) v delu, v katerem je tako. ( 15 ) Zato so v najboljšem primeru Evropski začasni sporazumi o socialni varnosti povzročili uporabo Uredbe, ne pa nasprotno.

30.

Vendar Komisija v podporo temu stališču navaja zadevo Torrekens. ( 16 ) V tej sodbi je Sodišče navedlo, da se predhodnica Uredbe št. 1408/71, namreč Uredba št. 3, ( 17 )„še naprej uporablja v delu, v katerem te konvencije ne ovirajo njene uporabe“. Komisija iz tega sklepa, da je Sodišče domnevno potrdilo načelo hkratne uporabe pravil Uredbe št. 1408/71 in pravil mednarodnih pogodb, ki se uporabijo.

31.

A tudi če bi šteli, da se razmišljanje Sodišča v zadevi Torrekens – ki se je, resnici na ljubo, nanašala na podobno določbo Uredbe št. 3 – razteza na člena 6 in 7 Uredbe št. 1408/71, dvomim, da bi to moralo imeti učinek, kakršnega predlaga Komisija. Če bi obrazec E 101, ki je izdan na podlagi Uredbe št. 1408/71, določal zakonodajo, ki ni tista, ki se uporablja na podlagi Renskih sporazumov, bi ti sporazumi zagotovo preprečevali uporabo Uredbe št. 1408/71. Nasprotno ne morem razumeti, kako bi oslabilo polni učinek Uredbe št. 1408/71, če bi države članice smele odkloniti priznanje obrazcev E 101, izdanih v okoliščinah, za katere velja konkretna konvencija o socialni varnosti, na katero ta uredba ne vpliva.

32.

Prav tako me ni prepričala trditev Komisije, da se Renski sporazumi še vedno uporabljajo samo na podlagi člena 7(2)(a) Uredbe št. 1408/71. Čeprav je s formalnega vidika to nedvomno pravilno, pa je učinek tega – metaforično povedano – kot da se z eno roko gradi in z drugo podira. Po mojem mnenju je to veliko bolj kot s čimer koli drugim povezano z zakonodajno tehniko in se temu ne bi smelo pripisovati odločilnega pomena.

33.

Za prikaz zadnje trditve je treba navesti primer. Če si predstavljamo, da mora biti v nadnacionalnem gospodarskem postopku z izbiro konvencije o uporabi prava, kakršna je Rimska konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, ( 18 ) določena zakonodaja, ki se uporablja, to ne pomeni, da se – ko se upoštevna nacionalna zakonodaja določi – za vsebinsko rešitev spora v glavni stvari še vedno uporabljajo splošna načela mednarodnega prava. Če sledim temu primeru – le da zdaj uporabimo Uredbo št. 593/2008 ( 19 ) – je z enako logiko zahtevano, da ko je s to uredbo določeno domače pravo, to samo po sebi ne sproži posledične uporabe splošnih načel prava Unije v sporu v glavni stvari. Zato dejstvo, da izbiro prava ureja Uredba, dejansko ni pomembno.

34.

Končno, zdi se, da je razlaga, ki jo predlagam, podprta s primerjavo sistema, vzpostavljenega z Uredbo št. 883/2004 ( 20 ) (čeprav se ta uredba ratione temporis ne uporablja). Člen 8 te uredbe („Povezanost med to uredbo in drugimi koordinacijskimi instrumenti“) je združil člena 6 in 7 Uredbe št. 1408/71 – z eno pomembno razliko: izginile so večstranske konvencije, naštete v členu 7(1) ter (2)(a) in (b) Uredbe št. 1408/71. Namesto tega člen 16(1) Uredbe št. 883/2004 („Izjeme od členov 11 do 15“) določa, da lahko dve ali več držav članic, pristojni organi teh držav članic ali ustanove, ki jih ti organi imenujejo, sporazumno določijo izjeme od členov od 11 do 15, kadar je to v interesu nekih oseb ali kategorij oseb. Kot ugotavlja Komisija v pisnih stališčih, so države članice, ki so tudi pogodbenice Renskih sporazumov, sklenile tak sporazum. ( 21 ) Ta zakonodajni razvoj kaže, da lahko od tedaj naprej uskladitev, ki so jo povzročili Renski sporazumi, spada v okvir uporabe naslova II Uredbe št. 883/2004 („Določitev zakonodaje, ki se uporablja“).

35.

Vendar Komisija trdi, da bi bil rezultat na podlagi Uredbe št. 883/2004 enak kot pred tem na podlagi Uredbe št. 1408/71. Čeprav se lahko upravičeno vprašamo, ali Uredba št. 883/2004 ohranja status quo ali pa spreminja prejšnji sistem glede tega vprašanja, je po mojem mnenju pomenljivo, da omenjene države članice niso uporabile člena 17 Uredbe št. 1408/71, katerega besedilo je praktično enako določbi člena 16 Uredbe št. 883/2004. Glede na to bi bilo treba, če bi Sodišče menilo, da je s sistemom, vzpostavljenim z Uredbo št. 883/2004, zgolj potrjen status quo, obravnavani zadevi obravnavati ob upoštevanju spodnje trditve enako kot zadeve, ki spadajo na področje uporabe naslova II Uredbe št. 1408/71. ( 22 ) To bi povzročilo uporabo načela, ki izhaja iz zadeve FTS, ( 23 ) na predložena vprašanja (kakor so bila preoblikovana) pa bi bilo treba v teh okoliščinah odgovoriti pritrdilno.

36.

Vendar še vedno menim, da če sta X in T. A. van Dijk čolnarja na Renu, ne spadata na področje uporabe Uredbe št. 1408/71.

37.

Zaradi svojega stališča o obsegu uporabe Uredbe št. 1408/71 predlagam, naj se predložitvenima sodiščema odgovori, da obrazci E 101, ki so jih izdali luksemburški organi in v katerih je določeno, da se za X in T. A. van Dijka uporablja luksemburška zakonodaja o socialni varnosti, nimajo pravnega učinka.

38.

Ta Unija namreč temelji na vladavini prava. Načelo prenosa pooblastil, ki je del ustavne strukture Evropske unije, je izjemno pomembno. Če institucija ali agencija Unije nima pristojnosti, kakršni koli „akti“, ki jih sprejme na tem področju, nimajo zavezujočega učinka. Enako velja, če so za zagotovitev praktičnega vodenja politike Unije odgovorni organi držav članic in če se ukrepi, ki jih sprejemajo, sprejemajo v skladu s pravili Unije. Za to gre tukaj, ker so obrazce, ki so sporni v obravnavanih zadevah, izdali pristojni luksemburški organi na podlagi Uredbe št. 1408/71 in Uredbe 574/72 ( 24 ) zaradi določitve zakonodaje o socialni varnosti, ki se uporablja.

39.

Iz istega razloga in kot odgovor na drugo vprašanje v zadevi C‑72/14 se mi vprašanje, ali so organi, ki so izdali obrazce E 101, to storili iz prikladnosti ali drugega razloga, ne zdi pomembno.

40.

Zato se strinjam z nizozemsko vlado, da obrazci E 101, izdani v okoliščinah obravnavanih zadev, nimajo zavezujočega učinka. Sodba FTS, ( 25 ) v kateri je bila prav tako obravnavana zavrnitev pristojnega organa države članice, da prizna obrazec E 101, ki so ga izdali organi druge države članice, tega ne spremeni. V tisti zadevi je bilo nesoglasje omejeno na vprašanje, katera določba naslova II Uredbe št. 1408/71 pravilno določa zakonodajo o socialni varnosti, ki se uporablja za zadevne delavce – torej v okviru uskladitve, ki je določena z Uredbo.

41.

Na podlagi tega predlagam, naj Sodišče na prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑72/14 in drugo vprašanje v zadevi C‑197/14 odgovori, da je treba člen 7(2)(a) Uredbe št. 1408/71 v okoliščinah, v katerih so organi ene države članice zavarovani osebi izdali obrazec E 101, ki določa, da se za to osebo uporabi zakonodaja o socialni varnosti te države članice, vendar pa je to zakonodajo treba uskladiti z Renskimi sporazumi – kar morata preveriti predložitveni sodišči – razlagati tako, da z njim od organov druge države članice ni zahtevano, da priznajo ta obrazec.

42.

Če se Sodišče ne bo strinjalo z mano v zvezi s področjem uporabe Uredbe št. 1408/71, je treba podati nekaj nadaljnjih pripomb.

43.

Čeprav je treba člena 6 in 7 Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da pomenita, da primarnost (ali uporaba) Renskih sporazumov izhaja iz te uredbe same in da se posledično uporablja tudi Uredba, je vprašanje, kakšna je dejanska razlika. Člen 7 določa, da se še naprej uporabljajo Renski sporazumi. V zvezi s tem je vprašljivo, ali je to spremenjeno z načelom medsebojnega priznavanja obrazcev E 101, kakor je določeno v zadevi FTS. ( 26 )

44.

Seveda ni mogoče predpostaviti, da bi bilo treba obrazec, ki je bil nepravilno izdan na podlagi naslova II Uredbe št. 1408/71, avtomatsko priznati, če za zadevo dejansko velja naslov I te uredbe („Splošne določbe“). V sodni praksi po zgledu zadeve FTS tak položaj ni bil obravnavan. ( 27 ) Sodišče pa je poudarilo subsidiarnost naslova II Uredbe št. 1408/71. ( 28 ) Res je, da obrazec E 101 v delu, v katerem je z njim vzpostavljena domneva o resničnosti tega, kar je v njem navedeno, zavezuje pristojnega nosilca v državi članici gostiteljici. ( 29 ) Vendar je Sodišče navedlo tudi, da se domneva, ki se nanaša na potrdilo, ki ga izda pristojni nosilec države članice, ne razteza nujno na zadeve zunaj področja uporabe naslova II Uredbe (čeprav je res, da se obrazec E 101 običajno ne uporablja v take namene). ( 30 )

45.

V obravnavanih zadevah so obrazce E 101 izdali pristojni luksemburški organi in določili, da se za X in T. A. van Dijka uporablja luksemburški sistem socialne varnosti. Pristojni nizozemski organi se s tem ne strinjajo. Komisija navaja, da glede na podatke, ki jih ima na voljo, pogodbenice Renskih sporazumov iz praktičnih razlogov izdajajo obrazce E 101 in določijo zakonodajo o socialni varnosti, ki se uporabi, ker ne obstaja obrazec za ta namen. ( 31 ) Vendar ker mora Sodišče svoj odgovor utemeljiti na predpostavkah, da osebi sta čolnarja na Renu – čemur Komisija ne oporeka – in da ni pristojno za razrešitev sporov med pogodbenicami, ki se nanašajo na pravilno razlago Renskih sporazumov (glej točki 22 in 23 zgoraj), je mogoče za namen tega postopka domnevati, da se naslov II Uredbe št. 1408/71 ne uporablja. Tako luksemburškim obrazcem ne bi smela biti dana večja teža kot kateremu koli drugemu potrdilu, ki ga izda pristojni nosilec države članice v zvezi z zadevo, ki ne spada pod naslov II Uredbe. Možnost, da bi lahko bila taka izjava iz praktičnih razlogov podana na obrazcu E 101, na to ne bi smela vplivati.

46.

V primeru, da bo Sodišče štelo, da zadeva spada na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, zato vztrajam pri odgovoru, ki sem ga predlagal v točki 41 zgoraj.

47.

Prvo vprašanje v zadevi C‑197/14 poraja pomembna vprašanja glede doktrine acte clair. Glede na velik obseg napisanega o tem te doktrine ni treba posebej predstavljati. Sodišče je bilo tu zaprošeno za razlago zahteve, da „mora biti nacionalno sodišče […] prepričano, da je to enako očitno tudi za sodišča drugih držav članic in Sodišče“. ( 32 ) Glavno vprašanje, ki ga je postavilo Hoge Raad, je: ali sodišče zadnje stopnje ne more uporabiti doktrine acte clair, če je sodišče nižje stopnje iz iste države članice Sodišču predložilo enako ali podobno vprašanje o pravu Unije?

48.

Hoge Raad skrbi, da bi pritrdilen odgovor na prvo vprašanje v zadevi C‑197/14 pomenil, da bi bilo najvišje sodišče države članice, ki želi razveljaviti sodbo sodišča nižje stopnje, ker razlaga pravo Unije drugače od tega sodišča nižje stopnje, v vsakem primeru torej dolžno najprej zaprositi za stališče Sodišča o tej zadevi.

49.

T. A. van Dijk navaja, da v postopku v glavni stvari niso izpolnjene zahteve doktrine acte clair. Vendar po njegovem mnenju zadostuje, da sodišče zadnje stopnje počaka na odgovor Sodišča na predlog za sprejetje prehodne odločbe, ki ga je podalo nižje sodišče. Grška vlada in Komisija se v bistvu strinjata s tem stališčem.

50.

Nizozemska vlada trdi, da zgolj dejstvo, da je sodišče države članice zaprosilo za usmeritve Sodišča, ne pomeni avtomatično, da obstaja „razumen dvom“ v smislu sodne prakse. Nemška vlada, ki se s tem načeloma strinja, poleg tega trdi, da bi bilo treba upoštevati kakovost interpretativnega stališča, ki ga je zavzelo nižje sodišče, in da ne bi bilo sprejemljivo, če bi očitno nepravilno stališče nižjega sodišča lahko zmanjšalo postopkovno učinkovitost, ki jo prinaša doktrina acte clair.

51.

Na začetku bi opozoril, da je poseben cilj člena 267, tretji odstavek, PDEU preprečiti, da bi se v kateri od držav članic izoblikovala nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila skladna s predpisi prava Unije. ( 33 ) To se odraža v besedilu člena 267, tretji odstavek, PDEU, ki – ob dobesedni razlagi – nacionalnim sodiščem zadnje stopnje pušča malo manevrskega prostora.

52.

Vendar je sodba Cilfit in drugi ( 34 ) nacionalnim sodiščem zadnje instance – kot sodiščem na vrhu sistema, ki so odgovorna za decentralizirano uporabo prava Unije ( 35 ) – omogočila, da v nekaterih okoliščinah prevzamejo odgovornost za razrešitev vprašanja prava Unije.

53.

Na prvi pogled pogoji doktrine acte clair niso za omahljivce. Poglavitna zahteva, da je „pravilna uporaba prava [Unije] tako očitna, da ne pušča nobenega prostora za kakršen koli razumen dvom o načinu reševanja postavljenega vprašanja“, ni široko ubesedena. Poleg tega vsebuje ta zahteva dva pogoja. Prvič, nacionalno sodišče zadnje stopnje „mora biti […] prepričano, da je to enako očitno tudi za sodišča drugih držav članic in Sodišče“. Drugič, upoštevati je treba značilnosti prava Unije. ( 36 ) To je kmalu po rojstvu doktrine acte clair vodilo enega od avtorjev k izjavi, da je „izrazito ozka“, da pomeni „taktično potezo“ ter sredstvo za „večanje in krepitev nadzora [Sodišča]“. ( 37 )

54.

Tudi znotraj Sodišča so izraze, s katerimi je bila ubesedena sodba Cilfit in drugi, ( 38 ) opisali kot „nejasne“. ( 39 ) Še hujša kritika je bila usmerjena v obveznost predložitve kot take, ki zamejuje doktrino acte clair in v luči katere bi bilo treba razumeti to doktrino. Tako je na primer generalni pravobranilec F. G. Jacobs v zadevi, v kateri se je pojavilo vprašanje, ali je treba nekatera ženska oblačila za namen carinjenja opredeliti kot pižame, znamenito predlagal, naj se ta obveznost radikalno spremeni in naj bo Sodišče bolj zadržano. ( 40 ) Generalni pravobranilec D. Ruiz-Jarabo Colomer je šel celo tako daleč, da je obveznost predložitve primerjal z mitom o Sizifu. ( 41 ) Nasprotno pa si je generalni pravobranilec A. Tizzano – čeprav je priznal, da merila acte clair niso nezmotljiva – prizadeval za ohranitev doktrine, kakršna je. ( 42 )

55.

Širše gledano so mnoge bojazni o nesporni obveznosti predložitve sčasoma odpadle. Če začnem po vrsti, že dolgo pred zadevo Cilfit in drugi, ( 43 ) je Sodišče hitro pojasnilo, da ima člen 267, tretji odstavek, PDEU svoje meje. V zadevi Da Costa in drugi je Sodišče, sklicujoč se posebej na položaje, ki so „vsebinsko enak[i] kot vprašanje, ki je že bilo predmet predhodne odločbe v podobni zadevi“, razsodilo, da lahko vpliv njegovih odločitev „obveznosti [predložitve] odvzame njen namen in ji tako odvzame vsebino“, ( 44 ) s čimer je priznalo pravni pomen precedensa. Vendar to ni edina sodba pred zadevo Cilfit in drugi, ki je odražala logično razumevanje te obveznosti. ( 45 )

56.

Poleg tega se Sodišče, kot nam je vsem znano, ko je generalni pravobranilec F. Capotorti nekaj let pozneje svaril pred razvodenitvijo obveznosti predložitve, če bi doktrino acte clair priznali v pravu Unije, ( 46 ) s tem ni strinjalo.

57.

Zadnji primer ( 47 ) prav tako priča o dejstvu, da je bila obveznost predložitve s časom počasi, a zanesljivo oslabljena – nekateri bi rekli spodkopana. V zadevi Intermodal Transports je Sodišče potrdilo, da to, da imajo lahko upravni organi drugačno stališče o tem, kateri pristop je treba uporabiti za zadevo, o kateri odloča sodišče zadnje stopnje, ne izključuje možnosti sklicevanja na doktrino acte clair. ( 48 )

58.

Res pa Sodišče ni bilo tako prožno glede nadzora veljavnosti aktov, ki jih sprejmejo institucije Unije. Kljub čvrstim stališčem generalnega pravobranilca je Sodišče v zadevi Gaston Schul razsodilo, da razlogi, ki lahko nacionalno sodišče zadnje stopnje opravičijo njegove dolžnosti iz člena 267, tretji odstavek, PDEU, ne segajo na vprašanja o veljavnosti aktov Unije. ( 49 ) Tako je bilo kljub temu, da je Sodišče v predhodni zadevi razsodilo, da so podobne določbe primerljivega akta Unije neveljavne.

59.

Potem ko sem pripravil teren, bom zdaj obravnaval vprašanje, ki ga je Sodišču predložilo Hoge Raad.

60.

Glede na spremembe obveznosti predložitve na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU v času, kot je bilo omenjeno zgoraj, se sprašujem, ali na tej točki ne bi bilo primerno, da Sodišče nekoliko razjasni doktrino acte clair.

61.

Osebno sem trdno prepričan, da nacionalnemu sodišču zadnje stopnje sklicevanje na doktrino acte clair ni preprečeno zgolj zato, ker je sodišče nižje stopnje iz iste države članice Sodišču predložilo vprašanje o enakem ali podobnem problemu. Zakaj je tako, pojasnjujejo tri temeljne premise.

62.

Prvič, s strukturnega vidika so se časi od sprejetja sodbe Cilfit in drugi radikalno spremenili. Leta 1982 je Evropsko unijo sestavljalo deset držav članic s sedmimi uradnimi delovnimi jeziki. Leta 2015 pa je Unija bolj zapletena zveza z več kot 28 pravnimi sistemi, 24 uradnimi delovnimi jeziki, veliko širšim področjem pristojnosti in – z novostjo, ki jo je prinesla Lizbonska pogodba – večjim poudarkom vloge nacionalnih (vrhovnih) sodišč na podlagi člena 19(2) PEU. Če bi bili zvesti togemu razumevanju sodne prakse, bi to, da naletimo na „pravi“ položaj acte clair, bilo enako verjetno, kot da najdemo iglo v senu.

63.

Drugič, razvil se je tudi sistem ravnovesja moči, ki se nanaša na člen 267, tretji odstavek, PDEU. Komisija sprejema dolžnost nadzora nad tem, kako nacionalna sodišča zadnje stopnje uporabljajo doktrino acte clair. ( 50 ) Poleg tega je bila sodba Cilfit in drugi izdana skoraj deset let pred sodbo v zadevi Francovich in drugi. ( 51 ) To je bilo dobrih 20 let pred zadevo Köbler. ( 52 ) Dandanes Sodišče ( 53 ) – in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ( 54 ) – redno odločata v postopkih, ki se nanašajo na domnevno opustitev predložitve na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU.

64.

Tretjič, enostavno je tako, da nacionalna sodišča zadnje stopnje v praksi (eksplicitno ali implicitno) ne izključujejo uporabe doktrine acte clair, in to tudi v primerih, da so v odločbah, zoper katere je bila vložena pritožba, ali v manjšinskem delu senata izražena različna mnenja. ( 55 ) Glede na navedeno bi se zdelo nespametno, da bi Sodišče zastopalo najožjo razlago obsega pogojev, ki se nanašajo na to doktrino. To bi se mi zdelo v nasprotju s stvarnostjo in z duhom sodelovanja, ki sta značilna za odnos med Sodiščem in nacionalnim (vrhovnim) sodiščem.

65.

Če se vrnem k obravnavani zadevi, Sodišče še ni bilo naprošeno, naj pojasni pojem „dvom“ (kaj šele „razumen dvom“) ali pojem „očitno“. Iz izreka v predložitveni odločbi v zadevi C‑197/14 je jasno, da Hoge Raad ne dvomi o tem, kakšen pristop naj uporabi v postopku, ki teče pred njim. ( 56 ) Sodišče je bilo preprosto zaprošeno, naj pojasni, ali dejstvo, da je sodišče nižje stopnje izrazilo dvom, dejansko pomeni, da mora posledično dvomiti tudi sodišče zadnje stopnje. Učinek oklevanja sodišča nižje stopnje bi bil vsaj to, da sodišče zadnje stopnje ne bi moglo samo prevzeti odgovornosti za razrešitev vprašanja prava Unije.

66.

Vendar kot je predhodno navedla generalna pravobranilka C. Stix‑Hackl, očitnosti pravilne razlage v splošnem ne nasprotuje dejstvo, da je določbo mogoče razumeti na dva načina. ( 57 )

67.

Sam razumem izraz, da „mora biti nacionalno sodišče […] prepričano, da je to enako očitno tudi za sodišča drugih držav članic in Sodišče“, tako da bi ga bilo treba razumeti enako kot druge kvalifikatorne dejavnike, ki jih je Sodišče naštelo v zadevi Cilfit in drugi (glej točko 53 zgoraj). Tako te zahteve ni mogoče razumeti absolutno. Razumeti bi jo bilo treba, kot da pomeni, da morajo biti sodniki, ko odločajo o zadnjem pravnem sredstvu, v sebi prepričani, da se bodo drugi sodniki z njimi strinjali. Kot sam razumem, okoliščine iz odstavkov od 16 do 20 sodbe Cilfit in drugi pomenijo „zbirko potrebščin“ za določitev, ali je mogoč razumen dvom. Razumeti jih je treba bolj kot opozorila in manj kot stroga merila, in če jih razumemo pravilno, ne pomenijo nič drugega kot zdravo pamet. ( 58 ) Tako v nasprotju z nekaterimi avtorji ( 59 ) ne morem razumeti zadeve Cilfit in drugi tako, da je v njej navedeno, da je mogoče razumen dvom objektivno meriti tako, da se opozori na razlike v razlagalnih mnenjih med sodniki. Zadeva Cilfit in drugi se je nanašala na položaj, v katerem je nacionalno sodišče zadnje stopnje povprašalo Sodišče, ali si je sploh mogoče zamisliti, da ne obstaja obveznost predložitve nerazrešenega vprašanja prava Unije Sodišču. Potem ko je v načelu pritrdilno odgovorilo na to vprašanje, je nato Sodišče poskušalo opredeliti pogoje zvezi s tem tako, da bi preprečilo nastanek nesoglasja med sodišči. Po drugi strani pa v zadevi Cilfit in drugi ni bilo omenjeno posredovanje, ki je nujno, če dejansko pride do nesoglasja med sodišči tako kot v obravnavanih zadevah.

68.

V tem smislu se mi zdi manj pomembno, ali morebitno nesoglasje izhaja od sodišča iz druge države članice ali sodišča iz iste države članice. Navsezadnje je Sodišče poudarilo „tveganj[a] razhajanj v sodni praksi v Skupnosti“, ( 60 ) ki bi – glede na posebni namen člena 267, tretji odstavek, PDEU, ki je preprečiti, da bi se v kateri koli državi članici izoblikovala nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila skladna s predpisi prava Unije – a priori vsebovalo scenarij znotraj države. Drugačno stališče v bistvu ne bi bilo preveč smiselno glede držav članic, kakršna je Združeno kraljestvo, za katerih sestavne dele se uporabljajo različni pravni sistemi. Poleg tega, čeprav v okviru člena 267 PDEU resnično niso obravnavana enako, je zaželeno sprejeti usklajen pristop v odnosu med nacionalnimi sodišči nižje stopnje in sodišči zadnje stopnje: če sodišče nižje stopnje ni zavezano z odločitvijo nacionalnega sodišča zadnje stopnje, za katero prvo meni, da ni skladna s pravom Unije, ( 61 ) zakaj naj bi bilo potem slednje zavezano z drugačnim mnenjem, ki ga je izrazilo sodišče nižje stopnje?

69.

Tako se v bistvu moje stališče izkristalizira v to: če je nacionalno sodišče zadnje stopnje dovolj prepričano o svoji razlagi, da prevzame odgovornost (in morda krivdo) za odločitev o vprašanju prava Unije brez pomoči Sodišča, bi moralo biti do takega ravnanja zakonito upravičeno. Vendar tak položaj vsebuje past: možnost, da bo vložena tožba proti državi članici sodišča zadnje stopnje zaradi opustitve predložitve in/ali nepravilne uporabe prava Unije. To je tveganje, ki ga mora to sodišče prevzeti samo. ( 62 )

70.

Čeprav menim, da dvom, ki ga je izrazilo sodišče nižje stopnje v isti državi članici, ne izključuje možnosti acte clair, je v prvem vprašanju Hoge Raad, kot je oblikovano, omenjena možnost, da bo morda samo moralo predložiti vprašanje Sodišču ali da bo morda moralo počakati na izid neodvisnega postopka predhodnega odločanja, ki je že sprožen z vloženim predlogom sodišča nižje stopnje, ki se nanaša – predvidevam – na v bistvenem enako vprašanje prava Unije.

71.

Tak položaj ima nekaj posebnosti. Seveda lahko sodišče zadnje stopnje še vedno zavzame stališče, da kljub predlogu za sprejetje prehodne odločbe sodišča nižje stopnje ni razumnega dvoma o pravilnem pristopu in da ni potrebe, da potrpežljivo čaka na odločitev Sodišča o zadevi, kar lahko traja precej časa. Tako stališče lahko razumem.

72.

Še vedno pa obstaja vprašanje, ali je v takih okoliščinah z dolžnostjo nacionalnih sodišč zadnje stopnje, da lojalno sodelujejo s Sodiščem, kot je določena v členu 4(3) PEU, vendarle zahtevano, da sodišče zadnje stopnje počaka na odločitev Sodišča. Kajti čeprav bi bilo zelo nenavadno, da bi logično uporabo acte clair iz Luksemburga razumeli drugače, tega tveganja ni mogoče v celoti izključiti.

73.

Vendar dolžnost lojalnega sodelovanja ne daje zadostne pravne podlage, iz katere bi lahko izpeljal obveznost, da se počaka na izid postopka pred Sodiščem. Navsezadnje lahko vprašanje sodišča nižje stopnje na primer očitno ne spada v okvir pristojnosti Sodišča ali je razglašeno za očitno nedopustno, ker – na primer – ne izpolnjuje minimalnih zahtev, določenih v Poslovniku. Prav tako je med postopkom pred Sodiščem mogoče sporazumno rešiti spor. Zato bi zahteva, naj sodišče zadnje stopnje prekine postopek, jasno pomenila tveganje za učinkovitost postopka in hitro izvajanje sodne oblasti. Ob tem pa glede na sodbo Köbler vendarle ne bi izključil možnosti, da bi bilo včasih pametneje počakati na sodbo Sodišča.

74.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje Gerechtshof te ’s‑Hertogenbosch in Hoge Raad (Nizozemska) odgovori tako: