26.10.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 313/31


Tožba, vložena 20. avgusta 2013 – Petropars Iran in drugi proti Svetu

(Zadeva T-433/13)

2013/C 313/58

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeče stranke: Petropars Iran Co. (Kish Island, Iran); Petropars Oilfields Services Co. (Kish Island); Petropars Aria Kish Operation and Management Co. (Teheran, Iran); and Petropars Resources Engineering Kish Co. (Teheran) (zastopniki: S. Zaiwalla, Solicitor, P. Reddy, Solicitor, R. Blakeley, Barrister, in Z. Burbeza, Solicitor)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predlogi

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

razglasi za nične točke od 1 do 4 Priloge II.I.B. k Sklepu 2013/270 (1) in točke od 1 do 4 Priloge II.I.B. k Uredbi 522/2013 (2); in/ali

razglasi, da se člen 20(1)(c) Sklepa 2010/413 (3) in člen 23(2)(d) Uredbe 267/2012 (4) ne uporabita za tožeče stranke; in

toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki so tožečim strankam nastali s to tožbo.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo pet tožbenih razlogov.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje, da ni pravne podlage za vključitev tožečih strank na seznam iz Sklepa Sveta 2013/270/SZVP in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 522/2013, ker razlog za vključitev vsake od njih („hčerinska družba subjekta s seznama“) ni eden izmed razlogov, navedenih v Uredbi Sveta (EU) št. 267/2012 ali Sklepu Sveta 2010/413/SZVP.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je glede na to, da bi moral Svet ravnati v skladu s členom 23(2)(d) Uredbe 267/2012 ali členom 20(1)(c) Sklepa 2010/413, vključitev tožečih strank na seznam nezakonita, ker: (1) vsebinski pogoji za navedeno vključitev niso izpolnjeni pri nobeni tožeči stranki in/ali je Svet pri odločanju ali so bili ti pogoji izpolnjeni storil očitno napako pri presoji; in ker (2) je Svet tožeče stranke na seznam vključil na podlagi elementov, ki niso zadoščali za dokaz, da so bili ti pogoji izpolnjeni, s čimer je prav tako storil očitno napako pri presoji.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje, da sta člen 23(2)(d) Uredbe 267/2012 in/ali člen 20(1)(c) Sklepa 2010/413, ker omogočata vključitev tožečih strank na seznam zgolj na podlagi tega, da so hčerinske družbe subjektov s seznama (ki so same hčerinske družbe subjektov, vključenih na seznam, katerim ni očitana nobena kršitev), nezakonita, saj sta v nasprotju z načelom sorazmernosti, tako da bi bilo treba razglasiti, da se ne uporabita za tožeče stranke.

4.

S četrtim tožbenim razlogom se zatrjuje, da vključitev tožečih strank na seznam vsekakor pomeni kršitev temeljnih pravic in svoboščin, ki so navedene v Listini o temeljnih pravicah ali so sicer del prava Unije, vključno s pravico do trgovanja in poslovanja in do mirnega uživanja lastninske pravice, in/ali kršitev načela sorazmernosti. Vključitev na seznam naj bi pomenila tudi kršitev previdnostnega načela in načela okoljskega varstva ter varstva človekovega zdravja in varnosti, ker bo verjetno zelo škodljiva za zdravje in varnost povprečnih iranskih delavcev in za okolje.

5.

S petim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Svet s tem, da je sprejel Sklep 2013/270/SZVP in Izvedbeno uredbo (EU) št. 522/2013 v delu, v katerim se nanašata na tožeče stranke, kršil postopkovne zahteve (i) posamične obvestitve (tretje in četrte) tožeče stranke o njuni vključitvi na seznam; (ii) posredovanja (vsem strankam) ustrezne in zadostne obrazložitve; in (iii) spoštovanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva tožečih strank.


(1)  Sklep Sveta 2013/270/SZVP z dne 6. junija 2013 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2013 L 156, str. 10)

(2)  Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 522/2013 z dne 6. junija 2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2013 L 156, str. 3)

(3)  Sklep Sveta z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL 2010 L 195, str. 39)

(4)  Uredba Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL 2012 L 88, str. 1)