23.3.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 86/14

1.

razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 21. novembra 2012 v zadevi Zvezna republika Nemčija, Kraljevina Španija (intervenientka), Francoska republika (intervenientka) in Kraljevina Nizozemska (intervenientka) proti Evropski komisiji (T-270/08), zaradi razglasitve ničnosti Odločbe Komisije C(2008) 1615 final z dne 29. aprila 2008 o zmanjšanju finančne pomoči iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), dodeljene z Odločbo Komisije C(94) 1973 z dne 5. avgusta 1994 za operativni program Berlin (vzhod), cilj 1 (1994–1999) v Zvezni republiki Nemčiji, in razglasi za nično Odločbo Komisije C(2008) 1615 final z dne 29. aprila 2008 o zmanjšanju finančne pomoči iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), dodeljene z Odločbo Komisije C(94) 1973 z dne 5. avgusta 1994 za operativni program Berlin (vzhod), cilj 1 (1994-1999) v Zvezni republiki Nemčiji, ki se je izpodbijala v zadevi T-270/08;

2.

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

Prvi pritožbeni razlog: Splošno sodišče naj bi kršilo člen 24(2) Uredbe št. 4253/88 (1) v povezavi s členom 1 Uredbe št. 2988/95 (2) in načelo prenosa pristojnosti (prej člen 5 ES; zdaj člen 5, drugi odstavek, PEU; člen 7 PDEU), ker naj bi v izpodbijani sodbi pravno napačno domnevalo, da so lahko tudi upravne napake nacionalnih organov „nepravilnosti“, zaradi katerih lahko Komisija izvede finančne popravke v skladu s členom 24(2) Uredbe št. 4253/88.

Drugi pritožbeni razlog: Splošno sodišče naj bi kršilo tudi člen 24(2) Uredbe št. 4253/88 v povezavi z načelom prenosa pristojnosti (člen 5, drugi odstavek, PEU; člen 7 PDEU), ker naj bi Komisiji pravno napačno priznalo pooblastilo, da izvede ekstrapolirane finančne popravke (prvi del drugega pritožbenega razloga). Tudi če bi pooblastilo Komisije za ekstrapolirano krajšanje izhajalo iz člena 24(2) Uredbe št. 4253/88, naj bi Splošno sodišče način njene izvedbe v tem primeru pravno napačno potrdilo. Po eni strani Komisija naj ne bi smela zatrjevanih napak opredeliti za sistemske za celoten operativni program in na celoten program ekstrapolirati celotne kvote napak, ki jo je zanje ugotovila. Po drugi strani Komisija vzorčenja, ki ga je izvedla, ne bi smela uporabiti za zmanjšanje na podlagi ekstrapolacije za celoten program (drugi del drugega pritožbenega razloga). Poleg tega naj bi Komisija z ekstrapolacijo napak, ki niso reprezentativne, in pavšalnih popravkov opravila nesorazmerno zmanjšanje finančne udeležbe v operativnem programu (tretji del drugega pritožbenega razloga).

Tretji pritožbeni razlog: Izpodbijana sodba Splošnega sodišča naj bi kršila člen 24(2) Uredbe št. 4253/88 v povezavi z načelom prenosa pristojnosti, ker se zdi, da naj bi Splošno sodišče pravno napačno ugotavljalo, da je Komisija pooblaščena, da opravlja pavšalne finančne popravke (prvi del tretjega pritožbenega razloga). Tudi če naj bi tako pooblastilo za izvedbo pavšalnih popravkov obstajalo, naj bi Splošno sodišče pravno napačno potrdilo izvedbo nesorazmernih pavšalnih popravkov v obravnavanem primeru (drugi del tretjega pritožbenega razloga).

Četrti pritožbeni razlog: Končno naj bi Splošno sodišče kršilo dolžnost ustrezne obrazložitve, v skladu s členom 81 Poslovnika Splošnega sodišča, v povezavi s členoma 36 in 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ker iz razlogov za odločitev naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče obravnavalo argument pritožnice glede nedopustnosti pavšalnih finančnih popravkov, oziroma s katerimi ugotovitvami naj bi Splošno sodišče utemeljilo zavrnitev tega argumenta.