—

za Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank H. van der Most, agent,

—

za nizozemsko vlado M. de Ree in M. Bulterman, agentki,

—

za nemško vlado T. Henze in A. Wiedmann, agenta,

—

za Evropsko komisijo D. Martin in M. van Beek, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 27 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 1. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti v različici po spremembi in posodobitvi z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 14. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 28, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1992/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 (UL L 392, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), in priloge VI, oddelek R, točka 1(a) in (b), k tej uredbi.

2

Ta predlog je bil vložen okviru spora med Raad van Bestuur van de Sociale verzekeringsbank (upravni odbor zavoda za socialno zavarovanje, v nadaljevanju: SVB) in E. Fischer-Lintjens, ker je College voor zorgverzekeringen (Odbor za zdravstveno zavarovanje, v nadaljevanju: CVZ), katerega pristojnosti zdaj izvaja SVB, preklical potrdilo, ki izkazuje, da E. Fischer-Lintjens ni bilo treba skleniti nizozemskega zdravstvenega zavarovanja in zato ni bila dolžna plačevati nobenih prispevkov (v nadaljevanju: potrdilo o nezavarovanju).

3

Člen 27 Uredbe št. 1408/71 spada pod naslov III te uredbe, imenovan „Posebne določbe v zvezi z različnimi vrstami dajatev“, in poglavje 1 z naslovom „Bolezen in materinstvo“ iste uredbe. Člen 27, naslovljen „Pokojnine, ki se izplačujejo po zakonodaji več držav, če je pravica do dajatev v državi stalnega prebivališča“, določa:

„Upokojenec, ki je upravičen do pokojnine po zakonodaji dveh ali več držav članic, od katerih je ena tudi država, v kateri stalno prebiva, in ki je upravičen do dajatev po zakonodaji slednje države članice, po potrebi ob upoštevanju določb člena 18 in Priloge VI, skupaj s svojimi družinskimi člani prejema te dajatve od nosilca v kraju stalnega prebivališča in na stroške tega nosilca, kot če bi bil upokojenec, katerega pokojnina je izplačljiva samo po zakonodaji slednje države članice.“

4

Člen 28 z naslovom „Pokojnine, ki se izplačujejo po zakonodaji ene ali več držav članic, kadar ni pravice do dajatev v državi stalnega prebivališča“ iz poglavja 1 te uredbe določa pravila glede zagotavljanja in kritja stroškov dajatev, in sicer upokojenec, ki je upravičen do pokojnine po zakonodaji ene države članice ali do pokojnin po zakonodajah dveh ali več držav članic in ki nima pravice do dajatev po zakonodaji države članice, v kateri stalno prebiva, kljub temu skupaj s svojimi družinskimi člani prejema te dajatve, kot če bi bil do njih upravičen po zakonodaji ene države članice ali vsaj ene od držav članic, ki so pristojne za izplačilo pokojnine, če bi imel stalno prebivališče v tej državi.

5

Člen 84a z naslovom „Odnosi med nosilci in osebami, ki jih zajema ta uredba“ iste uredbe določa:

„1.   Nosilci in osebe, ki jih zajema ta uredba, se morajo medsebojno obveščati in sodelovati, da se zagotovi pravilno izvajanje te uredbe.

Nosilci v skladu z načelom dobrega upravljanja v razumnem roku odgovorijo na vse poizvedbe in v zvezi s tem zadevnim osebam zagotovijo vse informacije za uresničevanje pravic, ki jih zagotavlja ta uredba.

Zadevne osebe čim prej obvestijo nosilce pristojne države in države stalnega prebivališča o vsaki spremembi njihovih osebnih ali družinskih okoliščin, ki vplivajo na njihove pravice do storitev oziroma dajatev iz te uredbe.

2.   V primeru neizpolnjevanja obveznosti obveščanja iz tretjega pododstavka odstavka 1 se lahko uporabi sorazmerne ukrepe v skladu z nacionalno zakonodajo. Ti ukrepi so enakovredni ukrepom, ki se uporabljajo v podobnih situacijah po nacionalni zakonodaji, in vlagateljem zahtevkov v praksi ne preprečujejo ali pretirano otežujejo uresničevanje njihovih pravic iz te uredbe.

[…]“

6

Priloga VI z naslovom „Posebni postopki za uporabo zakonodaj nekaterih držav članic“ iste uredbe obsega oddelek R, v katerem je v točki 1, naslovljeni „Zdravstveno zavarovanje“, v podtočkah (a) in (b) določeno:

7

Člen 14(1) zakona o splošnem pokojninskem zavarovanju (Algemene ouderdomswet, v nadaljevanju: AOW) določa:

„Sociale Verzekeringsbank na podlagi zahtevka prizna starostno pokojnino in zvišanje starostne pokojnine.“

8

Člen 16 AOW določa:

„1.   Starostna pokojnina se prizna s prvim dnem v mesecu, v katerem upravičenec izpolni predpisane pogoje za pravico do starostne pokojnine.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 starostne pokojnine ni mogoče pridobiti prej kot eno leto pred prvim dnem meseca, v katerem je bil vložen zahtevek ali v katerem je bila priznana po uradni dolžnosti. Sociale Verzekeringsbank lahko v posebnih primerih odstopi od določb iz prejšnjega stavka.“

9

Člen 5(1) in (4) splošnega zakona o izrednih zdravstvenih stroških (Algemene wet bijzondere ziektekosten, v nadaljevanju: AWBZ) določa:

„1.   Zavarovanci po tem zakonu so:

[…]

4.   Z uredbo ali na njeni podlagi se lahko z odstopanjem od odstavka 1 skupina zavarovancev razširi ali omeji.“

10

Člen 5c AWBZ določa:

„Sociale verzekeringsbank po uradni dolžnosti ali na predlog ugotovi, ali fizična oseba izpolnjuje pogoje iz členov 5 ali 5b oziroma pogoje, določene na podlagi teh členov, da se zavaruje v skladu s tem zakonom.“

11

Člen 21(1) in (6) Uredbe o razširitvi in omejitvi skupin zavarovanih oseb v socialnem zavarovanju iz leta 1999 (Besluit uitbreiding en beperking kring verzekerden volksverzekeringen 1999, v nadaljevanju: KB 746) določa:

„1.   Na podlagi [AWBZ] zavarovanci niso osebe, ki živijo na Nizozemskem, vendar lahko na podlagi uredbe Sveta Evropskih skupnosti ali sporazuma o socialni varnosti, ki ga je sklenila Nizozemska z eno ali več drugimi državami, uveljavljajo pravico do storitev, ki se jim načeloma opravijo v breme druge države članice Evropske unije, ali druge države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ali države, s katero je Nizozemska sklenila sporazum o socialni varnosti.

[…]

6.   Sociale Verzekeringsbank na podlagi predloga osebe iz odstavkov od 1 do 4 izda potrdilo o tem, da ta oseba ni zavarovana.“

12

Člen 2(1) Zvw določa:

„Oseba, ki je na podlagi AWBZ in na njem temelječe zakonodaje obvezno zavarovana, je dolžna skleniti zdravstveno zavarovanje ali se zavarovati proti riziku iz člena 10.“

13

V členu 3(1) Zvw je določeno:

„Nosilec zdravstvenega zavarovanja mora na podlagi ustreznega predloga skleniti zdravstveno zavarovanje z vsako ali za vsako osebo, ki se je dolžna zavarovati in živi na območju, kjer opravlja dejavnost, ter z vsako ali za vsako osebo, ki se je dolžna zavarovati in živi v tujini.“

14

Člen 5(1) in (5) Zvw določa:

„1.   Zdravstveno zavarovanje se začne na dan, na kateri je nosilec zdravstvenega zavarovanja prejel predlog iz člena 3(1) […]

[…]

5.   Zdravstveno zavarovanje velja, po potrebi z odstopanjem od člena 925(1) sedme knjige Burgerlijk Wetboek [civilni zakonik], z učinkom za nazaj:

[…]“

15

E. Fischer Lintjens je prebivala na Nizozemskem od 1. decembra 1934, datuma njenega rojstva, do 1. septembra 1970. Nato je do 1. maja 2006, ko se je vrnila na Nizozemsko, kjer še vedno prebiva, živela v Nemčiji.

16

Od oktobra 2004 je E. Fischer-Lintjens prejemala vdovsko pokojnino od pristojnega nemškega nosilca. Ko se je leta 2006 z Nemčije odselila na Nizozemsko, se je z obrazcem E 121 registrirala pri nizozemskem nosilcu zdravstvenega zavarovanja CZ (v nadaljevanju: CZ), zaradi česar je imela od 1. junija 2006 pravico do storitev na Nizozemskem na podlagi člena 28 Uredbe (EGS) št. 1408/71 na stroške pristojnega nemškega nosilca. E. Fischer-Lintjens je za svoje zdravstveno zavarovanje plačevala prispevke v Nemčijo.

17

CVZ je 20. oktobra 2006 E. Fischer-Lintjens izdal potrdilo, da ni zavarovana po AWBZ, namen takega potrdila pa je, da se pri nizozemskih organih, pristojnih za pobiranje prispevkov, dokaže, da na Nizozemskem niso dolgovani prispevki. E. Fischer-Lintjens je na obrazcu, ki ga je morala izpolniti za pridobitev tega potrdila, navedla, da na podlagi nizozemske zakonodaje ne prejema ne pokojnine ne dajatev, temveč da prejema pokojnino na podlagi nemške zakonodaje.

18

To potrdilo je bilo, pod pogojem da se okoliščine ne spremenijo, izdano za obdobje od 1. junija 2006 do 31. decembra 2010.

19

Čeprav je E. Fischer-Lintjens dosegla starost 65 let, s čimer je na Nizozemskem dobila pravico do pokojnine od 1. decembra 1999 na podlagi AOW, pa je zanjo vložila zahtevek šele maja 2007. Po navedbah predložitvenega sodišča je E. Fischer-Lintjens v času pred vložitvijo zahtevka napačno menila, da do te pokojnine nima pravice.

20

Z odločbo z dne 8. novembra 2007, ki je bila kasneje spremenjena z odločbo z dne 24. aprila 2007, je SVB v skladu s členom 16(2) AOW E. Fischer-Lintjens dodelil in izplačal pokojnino z učinkom za eno leto nazaj, računano od prvega dne v mesecu, v katerem je bil vložen zahtevek, torej od 1. maja 2006.

21

E. Fischer-Lintjens CZ, CVZ ali nemškega nosilca za zdravstveno zavarovanje ni obvestila o tej spremembi položaja vse do oktobra 2010.

22

E. Fischer-Lintjens je 21. oktobra 2010 izpolnila obrazec, ki ji ga je, v okviru njene zahteve za podaljšanje potrdila o nezavarovanju, poslal CVZ in v njem navedla, da od 1. maja 2006 prejema starostno pokojnino na podlagi AOW.

23

CVZ je nato z odločbo z dne 2. novembra 2010 E. Fischer-Lintjens sporočil, da mora na podlagi AWBZ in Zvw skleniti zavarovanje, da zato dolguje prispevke na Nizozemskem, saj ni več v enem od položajev iz člena 21(1) KB 746, in da obveznost zavarovanja zanjo velja od junija 2006. CVZ je zato preklical potrdilo o nezavarovanju E. Fischer-Lintjens (v nadaljevanju: odločba o preklicu), CZ pa je odpovedal njeno pogodbo o zdravstvenem zavarovanju. Ta umik in odpoved sta bila retroaktivna, in sicer s 1. junijem 2006.

24

Nemški pristojni nosilec zdravstvenega zavarovanja je potem povrnil prispevke v višini več kot 5000 EUR, ki jih je E. Fischer-Lintjens plačala v Nemčijo od 1. junija 2006.

25

CZ je zatem od E. Fischer-Lintjens zahteval plačilo zdravstvenih stroškov, ki so bili povrnjeni temu nemškemu nosilcu, v znesku nad 11.000 EUR. CVZ je navedel, da ima na podlagi člena 5(5) Zvw zdravstveno zavarovanje lahko retroaktivne učinke le, če je sklenjeno štiri mesece po tem, ko je nastala obveznost sklenitve zavarovanja. E. Fischer-Lintjens mora torej sama plačati stroške zdravljenja, ki so bili povrnjeni temu nemškemu nosilcu za obdobje, v katerem ni imela kritja iz zdravstvenega zavarovanja, torej od junija 2006 do 1. julija 2010, ko je E. Fischer-Lintjens pridobila kritje na podlagi nizozemskega zdravstvenega zavarovanja.

26

E. Fischer-Lintjens je 7. decembra 2010 pri CVZ zoper odločbo o preklicu vložila pritožbo.

27

S 15. marcem 2011 je SVB postal pristojni organ za priznavanje izjeme od obveznosti zavarovanja na podlagi AWBZ in za izdajo potrdil o nezavarovanju. Za potrdila, ki jih je pred tem datumom izdal CVZ, se šteje, da jih je izdal SVB.

28

Z odločbo z dne 21. aprila 2011 je SVB pritožbo E. Fischer-Lintjens zoper odločbo o preklicu razglasil za neutemeljeno. S sodbo z dne 17. januarja 2012 je Rechtbank Roermond (sodišče v Roermondu) ugodilo tožbi E. Fischer-Lintjens zoper to odločbo. Navedeno sodišče je menilo, da je potrdilo o nezavarovanju, ki ga je prejela E. Fischer-Lintjens, imelo pravne učinke, ki jih ni bilo mogoče odpraviti z njegovim preklicem.

29

SVB je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Centrale Raad van Beroep (osrednje upravno sodišče) in zatrjeval, da je potrdilo o nezavarovanju zgolj deklaratoren akt, tako kot obrazec E 121. SVB je navedel, da iz nacionalnih predpisov ne smejo izhajati pravne posledice, ki odstopajo od tistih, ki izvirajo iz uporabe Uredbe št. 1408/71.

30

Predložitveno sodišče meni, da je bilo SVB pristojno za preklic potrdila o nezavarovanju z učinkom za nazaj, da pa pri tem preklicu ni zadostno upoštevalo interesov E. Fischer-Lintjens. Navedeno sodišče meni, da lahko zlasti iz načela pravne varnosti izhaja, da dejanska pristojnost za dodelitev pokojnin in prevzem stroškov dajatev v naravi nastane šele z datumom odločbe o dodelitvi zahtevane pokojnine, na podlagi katere se ugotovi, da ima zadevna oseba dejansko pravico do te pokojnine. Zato sprašuje, kdaj je bila E. Fischer-Lintjens v smislu člena 27 Uredbe št. 1408/71 dejansko „upravičena“ do pokojnine iz postopka v glavni stvari, saj bi z uporabo tega člena z učinkom za nazaj po mnenju navedenega sodišča načeloma nastale različne pravne posledice, ki bi prav tako imele učinek za nazaj, med katerimi bi bila v obravnavanem primeru obveznost imetništva nizozemskega zdravstvenega zavarovanja.

31

V teh okoliščinah je Centrale Raad van Beroep prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

32

Najprej je treba ugotoviti, da sta vprašanji zastavljeni v specifičnih okoliščinah zadeve v glavnih stvari, ko je bila, po eni strani, E. Fischer-Lintjens nizozemska pokojnina novembra 2007 dodeljena z retroaktivnim učinkom od 1. maja 2006, po drugi strani pa je E. Fischer-Lintjens s potrdilom o nezavarovanju z dne 20. oktobra 2006 nizozemskemu organu, pristojnemu za pobiranje prispevkov, lahko dokazala, da ni bila dolžna izpolniti obveznosti sklenitve obveznega nizozemskega zdravstvenega zavarovanja iz člena 2(1) Zvw v povezavi s prilogo VI, oddelek R, točka 1(a) Uredbe št.°1408/71, saj se zanjo uporablja člen 28 te uredbe in je imela torej na Nizozemskem pravico do dajatev za bolezen na stroške pristojnega nemškega nosilca. To potrdilo o nezavarovanju pa je bilo preklicano 2. novembra 2010 z retroaktivnim učinkom od 1. junija 2006.

33

V tem okviru je treba spomniti, da morajo imetniki pokojnine na podlagi zakonodaje dveh ali več držav članic, med katerimi je tudi Nizozemska, kjer prebivajo, v skladu s prilogo VI, oddelek R, točka 1(a) in (b), te uredbe za to, da bi imeli na stroške pristojnega nizozemskega nosilca v skladu s členom 27 iste uredbe pravico do dajatev za bolezen na podlagi zakonodaje te države članice, skleniti zavarovanje pri organizaciji za zdravstvena zavarovanja v skladu s členom 2 Zvw. Ni sporno, da ima to zavarovanje na podlagi člena 5(1) in (5) Zvw retroaktiven učinek le, če se sklene v štirih mesecih po nastanku obveznosti sklenitve zavarovanja.

34

Predložitveno sodišča navaja, da je torej treba določiti datum, ko je E. Fischer-Lintjens imela na Nizozemskem pravico do omenjenih dajatev na stroške nizozemskega pristojnega nosilca, ki ustreza datumu, ko za E. Fischer-Lintjens ni več veljal člen 28 Uredbe št. 1408/71, temveč člen 27 te uredbe. Vseeno pa to sodišče navaja, da bi ne glede na to, kateri je ta datum, uporaba členov 2 in 5(5) Zvw E. Fischer-Lintjens lahko prikrajšala za zdravstveno zavarovanje v določenem obdobju, saj te določbe preprečujejo, da bi bilo tako zavarovanje sklenjeno retroaktivno v okoliščinah kot v primeru E. Fischer-Lintjens. Vendar pa to sodišče navaja, da je mogoče šteti, da je prekinitev zdravstvenega zavarovanja E. Fischer-Lintjens v obdobju od 8. novembra 2007, ko ji je bila prvič plačana nizozemska pokojnina, do 1. julija 2010, ko je E. Fischer-Lintjens sklenila nizozemsko zdravstveno zavarovanje, izključno posledica tega, da je prepozno sklenila nizozemsko zdravstveno zavarovanje. Zato bi morala E Fischer-Lintjens sama nositi iz tega izhajajoče škodne posledice.

35

Z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 27 Uredbe št. 1408/71 v povezavi s prilogo VI, oddelek R, točka 1(a) in (b), k tej uredbi razlagati tako, da v okoliščinah, kot so v zadevi v glavni stvari, nasprotuje ureditvi države članice, ki imetniku pokojnine, ki mu jo je ta država članica dodelila retroaktivno za eno leto nazaj, ne dovoljuje, da sklene obvezno zdravstveno zavarovanje z enakim retroaktivnim učinkom.

36

Treba je torej ugotoviti, od kdaj je v okoliščinah zadeve v glavni stvari Kraljevina Nizozemska pristojna na podlagi člena 27 Uredbe št. 1408/71, kar zadeva imetnika pokojnine, kot je E. Fischer-Lintjens.

37

Glede tega določbe omenjene uredbe o določitvi zakonodaje, ki se uporablja, pomenijo sistem kolizijskih pravil, zaradi celovitosti katerega je nacionalnim zakonodajalcem odvzeta pristojnost določiti obseg in pogoje za uporabo njihove zakonodaje na zadevnem področju v zvezi z osebami, za katere veljajo, in z ozemljem, na katerem imajo nacionalne zakonodajne določbe svoj učinek (glej zlasti sodbo van Delft in drugi, C‑345/09, EU:C:2010:610, točka 51 in navedena sodna praksa).

38

Ker so kolizijska pravila iz Uredbe št. 1408/71 zavezujoča za države članice je Sodišče že ugotovilo, da a fortiori ni mogoče sprejeti, da bi zavarovane osebe, ki spadajo na področje uporabe teh pravil, onemogočale njihove učinke z možnostjo izbire, da se zanje ne uporabljajo. Uporaba sistema kolizijskih pravil, uvedenega s to uredbo je namreč odvisna le od objektivnega položaja, v katerem je zadevni delavec (glej v tem smislu sodbo van Delft in drugi, C‑345/09, EU:C:2010:610, točka 52 in navedena sodna praksa).

39

Treba je tudi opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča namen določb omenjene uredbe, ki opredeljujejo zakonodajo, ki se uporablja, ni le, da se preprečijo hkratna uporaba več nacionalnih zakonodaj in zapleti, ki jih ta lahko povzroči, temveč tudi, da osebe, ki spadajo na področje uporabe iste uredbe, ne ostanejo brez zaščite na področju socialne varnosti, ker ni zakonodaje, ki bi jo zanje lahko uporabili (glej v tem smislu sodbo Mulders, C‑548/11, EU:C:2013:249, točka 39 in navedena sodna praksa).

40

Iz tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 41 sklepnih predlogov, izhaja, da je cilj kolizijskih pravil iz Uredbe št. 1408/71 ta, da je vsak zavarovanec, ki spada na njeno področje uporabe, neprekinjeno zavarovan, ne da bi na to neprekinjenost lahko vplivale diskrecijske odločitve posameznikov ali pristojnih nosilcev držav članic.

41

V zvezi s tem člen 27 te uredbe zadeva upokojenca, ki je upravičen do pokojnine po zakonodaji dveh ali več držav članic, od katerih je ena tudi država, v kateri stalno prebiva, in ki je upravičen do dajatev za bolezen in materinstvo v tej slednji državi. Namen tega člena, skupaj s členom 28 iste uredbe je, določiti nosilca, ki imetnikom pokojnin zagotovi te dajatve za primer bolezni in materinstva in nosilca, ki krije njihove stroške (glej v tem smislu sodbo Rundgren, C‑389/99, EU:C:2001:264, točki 43 in 44).

42

Sistem, ki je vzpostavljen s tema členoma, tako vzpostavlja zvezo med pristojnostjo za izplačevanje pokojnin in obveznostjo kritja stroškov dajatev v naravi, pri čemer je ta obveznost torej akcesorna dejanski pristojnosti na področju pokojnin. Kritja stroškov dajatev v naravi torej ni mogoče naložiti nosilcu države članice, katerega pristojnost na področju pokojnin je eventualna. Iz tega sledi, da se člen 27 Uredbe št.° 1408/71, tako kot člen 28 te uredbe, kadar se sklicuje na upravičenost do pokojnine, nanaša na pokojnino, ki se dejansko izplačuje zadevni osebi (glej v tem smislu sodbo Rundgren, C‑389/99, EU:C:2001:264, točka 47).

43

Zato je treba za nizozemsko pokojnino osebe, ki je v enakem položaju kot E. Fischer-Lintjens, šteti, da je upravičenost v smislu člena 27 Uredbe št. 1408/71 do nje podana od začetka obdobja, za katero je bila ta pokojnina dejansko plačana tej osebi, ne glede na to, kdaj je bila pravica do te pokojnine formalno ugotovljena. Upravičenost do take pokojnine je torej podana za to celotno obdobje tudi takrat, ko je, glede na okoliščine primera, to obdobje začelo teči pred izdajo odločbe o dodelitvi te pokojnine.

44

Konkretno ni sporno, da je bila pokojnina iz zadeve v glavni stvari E. Fischer-Lintjens na podlagi nizozemske zakonodaje dejansko izplačevana za obdobje, ki je začelo teči 1. maja 2006. Zato se od tega datuma šteje, da je zanjo podana „upravičen[ost]“ v smislu člena 27 Uredbe št. 1408/71, kar zadeva zagotavljanje dajatev v korist E. Fischer-Lintjens.

45

Poleg tega bi, kot v pisnih stališčih poudarja nemška vlada, vsaka druga razlaga pojma „upravičen[ost]“ v smislu člena 27 povzročila, da bi bila časovna uporaba pristojnosti države članice na področju dajatev, ki se zagotavljajo na podlagi te uredbe, odvisna od tega, kako hitro bi nacionalne uprave obravnavale zahtevke za pokojnine, kar pa bi bilo v nasprotju z enim od ciljev te uredbe, in sicer, kot je Sodišče že ugotovilo v točki 40 te sodbe, da se zagotovi, da je vsak zavarovanec, ki spada na področje uporabe te uredbe, nepretrgano zavarovan.

46

Dalje, iz podatkov, ki so bili predloženi Sodišču in ki se ne prerekajo, je razvidno, da E. Fischer-Lintjens po retroaktivnem preklicu potrdila o nezavarovanju ni imela več zdravstvenega zavarovanja v obdobju od junija 2006 do 1. julija 2010, medtem ko je pred tem za to obdobje plačala prispevke za zdravstveno zavarovanje v Nemčiji, ti pa so bili zaradi te odločbe o preklicu vrnjeni tej državi članici.

47

Glede tega nizozemska vlada v pisnih stališčih pojasnjuje, da je vsakršen retroaktivni učinek nizozemskega zdravstvenega zavarovanja načeloma izključen z nizozemskimi predpisi, obravnavanimi v postopku v glavni stvari, glede na cilj, ki je lasten zavarovanju, tj. da se krijejo bodoče škode, ki niso nastale do sklenitve, in namen, da se zadevne osebe, ki so po nizozemskem pravu dolžne skleniti zavarovanje, spodbudi, da to storijo čim prej. Ta neobstoj retroaktivnosti naj bi zagotavljal solidarnost, ki je temelj sistema zdravstvenega zavarovanja in preprečuje zlorabe. Vendar je kljub temu splošnemu načelu izključitve nizozemski zakonodajalec določil omejeno izjemo, in sicer če zdravstveno zavarovanje začne teči v štirih mesecih po nastanku obveznosti sklenitve zavarovanja, ima to zavarovanje retroaktivni učinek od dneva, ko je ta obveznost nastala. Ta učinek, če bi se uporabil, kar v zadevi v glavni stvari sicer ni mogoče, saj je obveznost E. Fischer-Lintjens, da sklene zavarovanje, nastala 1. maja 2006, bi bil torej omejen na štiri mesece.

48

Sicer je lahko legitimno, da država članica omeji možnost sklenitve zdravstvenega zavarovanja z retroaktivnim učinkom zato, da osebe, ki morajo skleniti tako zavarovanje, spodbudi, naj to storijo čim prej. Tako je Sodišče že razsodilo, da je obveznost plačila prispevkov zaradi obstoja pravice do dajatev, tudi ob njihovem dejanskem nekoriščenju, neločljivo povezana z načelom solidarnosti, na katerem temeljijo nacionalni sistemi socialne varnosti, ker bi lahko bile zadevne osebe, če ne bi bilo take obveznosti, nagnjene k temu, da s prispevanjem k financiranju tega sistema počakajo do nastopa zavarovalnega primera. (glej v tem smislu sodbo van Delft in drugi, C‑345/09, EU:C:2010:610, točka 75).

49

Vendar pa mora biti v pogojih za vključitev v sisteme socialne varnosti držav članic, katerih ureditev je v njihovi pristojnosti, spoštovano pravo Unije in posledično s področja uporabe nacionalne zakonodaje, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, ne smejo biti izključene osebe, za katere se na podlagi Uredbe št. 1408/71 ta zakonodaja uporablja (glej v tem smislu sodbi Kits van Heijningen, C‑2/89, EU:C:1990:183, točka 20, in Salemink, C‑347/10, EU:C:2012:17, točke od 38 do 40).

50

Treba pa je ugotoviti, kot je v točkah 53 in 54 sklepnih predlogov v bistvu poudaril generalni pravobranilec, da nacionalna ureditev, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, privede do tega, da oseba, ki ji organi države članice prebivališča izplačajo pokojnino z retroaktivnim učinkom več kot štirih mesecev od dneva odločbe o dodelitvi te pokojnine, potem ne more izpolniti svojih zakonskih obveznosti na podlagi člena 27 te uredbe in v tej državi članici skleniti zdravstvenega zavarovanja v roku, ki bi ji omogočal, da bi bila deležna retroaktivnega učinka več kot štirih mesecev, čeprav je do tedaj stroške njenih zdravstvenih dajatev kril pristojni nosilec druge države članice.

51

Tako v tem primeru ni sporno, da četudi bi E. Fischer-Lintjens pristojne nizozemske organe 8. novembra 2007, ko je bila sprejeta odločba SVB, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine na Nizozemskem z retroaktivnim učinkom od 1. maja 2006, obvestila, da prejema nemško pokojnino, zaradi omejitve iz člena 5(5) Zvw ne bi mogla skleniti obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki bi ji zagotavljalo kritje od 1. maja 2006. V okoliščinah zadeve v glavni stvari se torej izkaže, da se E. Fischer-Lintjens nikakor ni mogla izogniti obdobju prekinitve kritja s takim zavarovanjem.

52

V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 39 te sodbe pa zavarovanec kot je E. Fischer-Lintjens, ki spada na področje uporabe Uredbe št. 1408/71 ne sme ostati brez zaščite na področju socialne varnosti, ker ni zakonodaje, ki bi jo lahko uporabili zanj (glej po analogiji sodbo Kuusijärvi, C‑275/96, EU:C:1998:279, točka 28).

53

Iz tega izhaja, kot je v točkah 55 in 56 sklepnih predlogov navedel generalni pravobranilec, da omejitev iz določb nacionalnih predpisov, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari, ki povzroči to, da oseba, ki je v enakem položaju kot E. Fischer-Lintjens, ne more izpolniti obveznosti, ki ji jih nalagata člen 27 Uredbe št.° 1408/71 in priloga VI, oddelek R, točka 1(a) in (b), k tej uredbi, posega v polni učinek sistema kolizijskih pravil, ki je bil vzpostavljen s to uredbo, in v obveznosti, ki jih imajo zavarovanci socialne varnosti na podlagi te uredbe. Zlasti polni učinek tega sistema, ki je kogenten tako za države članice kot zadevne osebe, ne more biti zagotovljen, če lahko te države s svojimi nacionalnimi ureditvami zadevnim osebam, kot je E. Fischer-Lintjens, odvzamejo možnost, da v celoti izpolnijo svoje obveznosti, ki jih nalaga ta uredba.

54

Glede tega ni mogoče sprejeti argumenta nizozemske vlade, da je prekinitev zdravstvenega zavarovanja E. Fischer-Lintjens zlasti v obdobju od novembra 2007 do julija 2010 zgolj posledica dejstva, da ta ni obvestila pristojnega nizozemskega nosilca o spremembi svojih pokojninskih pravic.

55

Sicer člen 84a(1) Uredbe št. 1408/71 določa vzajemno obveznost obveščanja in sodelovanja med nosilci in osebami, ki jih zajema ta uredba. Ob tem, da so te osebe namreč nosilce dolžne čim prej obvestiti o vsaki spremembi svojih osebnih ali družinskih okoliščin, ki vplivajo na njihove pravice do storitev oziroma dajatev iz te uredbe, so nosilci v odgovor na vse poizvedbe teh oseb v zvezi s to uredbo dolžni zagotoviti vse informacije za uresničevanje pravic, ki jim jih zagotavlja Uredba št. 1408/71.

56

Te informacije lahko, glede na okoliščine primera, vključujejo zadostne informacije, ki osebi v okoliščinah, kot so v zadevi v glavi stvari, omogoča ugotovitev, da je bila dolžna izpolniti obveznost sklenitve zdravstvenega zavarovanja na Nizozemskem.

57

Vendar je treba poudariti, da ima v skladu s členom 84a(2) iste uredbe neizpolnjevanje obveznosti obveščanja iz tretjega pododstavka odstavka 1 člena 84a Uredbe št. 1408/71 lahko za posledico le sorazmerne ukrepe v skladu z nacionalno zakonodajo, ki morajo biti enakovredni tistim, ki se uporabijo v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo, in ne smejo praktično onemogočati ali pretirano oteževati izvrševanja pravic, ki jih ta uredba daje zadevnim osebam.

58

To pa ne bi bilo podano, če bi uporaba nacionalne ureditve nujno privedla do tega, da se zadevni osebi v položaju, kot je položaj E. Fischer-Lintjens, v določenem obdobju odvzame vsakršno varstvo na področju socialne varnosti, ne da bi se upoštevale relevantne okoliščine, zlasti tiste, ki se nanašajo na osebni položaj zadevne osebe, kot so njena starost, zdravstveno stanje in njena dolga odsotnost z Nizozemske. Poleg tega je posebej pomembno dejstvo, da je E. Fischer-Lintjens v Nemčiji od novembra 2007 do oktobra 2010 plačevala prispevke za zdravstveno zavarovanje.

59

Glede na vse te preudarke je treba na zastavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 27 Uredbe št. 1408/71 v povezavi s prilogo VI, oddelek R, točka 1(a) in (b), k tej uredbi razlagati tako, da je treba šteti, da je imetnik pokojnine v okoliščinah, kot so te v zadevi v glavni stvari, do nje upravičen od začetka obdobja, za katero je bila ta pokojnina tej osebi dejansko plačana, ne glede na to, kdaj je bila pravica do te pokojnine formalno ugotovljena, in to tudi takrat, ko je, glede na okoliščine primera, to obdobje začelo teči pred izdajo odločbe o dodelitvi te pokojnine. Člena 27 in 84a Uredbe št.°1408/71 v povezavi s prilogo VI, oddelek R, točka 1(a) in (b), k tej uredbi je treba razlagati tako, da v okoliščinah, kot so v zadevi v glavni stvari, nasprotujeta ureditvi države članice, ki imetniku pokojnine, ki mu jo je ta država članica dodelila retroaktivno za eno leto nazaj, ne dovoljuje, da sklene obvezno zdravstveno zavarovanje z enakim retroaktivnim učinkom, kar povzroči, da je temu imetniku v določenem obdobju odvzeto vsakršno varstvo na področju socialne varnosti, ne da bi se upoštevale vse relevantne okoliščine, zlasti tiste, ki zadevajo njegov osebni položaj..

60

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 27 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 1. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti v različici po spremembi in posodobitvi z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 14. decembra 1996, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1992/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006, v povezavi s prilogo VI, oddelek R, točka 1(a) in (b), k tej uredbi je treba razlagati tako, da je treba šteti, da je imetnik pokojnine v okoliščinah, kot so te v zadevi v glavni stvari, do nje upravičen od začetka obdobja, za katero je bila ta pokojnina tej osebi dejansko plačana, ne glede na to, kdaj je bila pravica do te pokojnine formalno ugotovljena, in to tudi takrat, ko je glede na okoliščine primera to obdobje začelo teči pred izdajo odločbe o dodelitvi te pokojnine.

Člena 27 in 84a Uredbe št. 1408/71 v različici po spremembi in posodobitvi z Uredbo št. 118/97, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1992/2006, v povezavi s prilogo VI, oddelek R, točka 1(a) in (b), k tej uredbi je treba razlagati tako, da v okoliščinah, kot so v zadevi v glavni stvari, nasprotujeta ureditvi države članice, ki imetniku pokojnine, ki mu jo je ta država članica dodelila retroaktivno za eno leto nazaj, ne dovoljuje, da sklene obvezno zdravstveno zavarovanje z enakim retroaktivnim učinkom, kar povzroči, da je temu imetniku v določenem obdobju odvzeto vsakršno varstvo na področju socialne varnosti, ne da bi se upoštevale vse relevantne okoliščine, zlasti tiste, ki zadevajo njegov osebni položaj.