—

za Cartier parfums – lunettes SAS A.‑F. Roger in A. Sevaux, odvetnika,

—

za francosko vlado D. Colas in B. Beaupère‑Manokha, agenta,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,

—

za švicarsko vlado M. Jametti, agentka,

—

za Evropsko komisijo S. Lejeune in A.‑M. Rouchaud‑Joët, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 27(2) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Cartier parfums – lunettes SAS (v nadaljevanju: Cartier) in Axa Corporate Solutions assurances SA (v nadaljevanju: Axa assurances) na eni strani ter družbami Ziegler France SA (v nadaljevanju: Ziegler France), Montgomery Transports SARL (v nadaljevanju: Montgomery Transports), Inko Trade s. r. o. (v nadaljevanju: Inko Trade), Jaroslav Matěja in Groupama Transport na drugi glede povrnitve škode, nastale družbama Cartier in Axa assurances zaradi tatvine blaga med mednarodnim cestnim prevozom.

3

V uvodni izjavi 2 Uredbe št. 44/2001 je navedeno, da „[d]oločene razlike med nacionalnimi predpisi, ki urejajo pristojnost in priznanje sodnih odločb, ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga. Nujno je potrebno sprejetje določb za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter za poenostavitev formalnosti, s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb držav članic, ki jih zavezuje ta uredba“.

4

V uvodni izjavi 15 te uredbe je navedeno:

„V interesu ustreznega sodnega varstva je treba čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v dveh državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe. Obstajati mora jasen in učinkovit mehanizem za reševanje primerov litispendence in sorodnih pravd ter za preprečevanje problemov, ki izhajajo iz razlik med državami članicami v zvezi z določitvijo trenutka, ko se zadeva šteje za visečo. Za namene te uredbe je treba ta trenutek opredeliti kot avtonomen koncept.“

5

Člen 24 navedene uredbe v oddelku 7, naslovljenem „Dogovor o pristojnosti“, njenega poglavja II, ki se nanaša na pravila o pristojnosti, določa:

„Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti ali če je v skladu s členom 22 izključno pristojno drugo sodišče.“

6

Člen 25 te uredbe v oddelku 8, naslovljenem „Preizkus pristojnosti in dopustnosti“, njenega poglavja II določa:

„Če je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so po členu 22 izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.“

7

Člen 27 Uredbe št. 44/2001 v oddelku 9, naslovljenem „Litispendenca in sorodne pravde“, njenega poglavja II določa:

„1.   Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.

2.   Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča.“

8

Uredba št. 44/2001 je v odnosih med državami članicami nadomestila Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena z zaporednimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija). Člen 18 navedene konvencije v njenem oddelku 6, naslovljenem „Dogovor o pristojnosti“, je določal:

„Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te konvencije, je pristojno tudi sodišče države pogodbenice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal glede pristojnosti ali če je v skladu s členom 16 izključno pristojno drugo sodišče.“

9

Člen 21 Bruseljske konvencije v njenem oddelku 8, naslovljenem „Litispendenca in sorodne pravde“, je v svoji izvirni različici določal:

„Če pred sodišči različnih držav pogodbenic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, morajo vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti zavrniti pristojnost v korist sodišča, ki je prvo začelo postopek.

Sodišče, od katerega bi se sicer zahtevala zavrnitev pristojnosti, lahko svoj postopek prekine, če se pristojnost drugega sodišča izpodbija.“

10

Družba Cartier je pri družbi Ziegler France naročila cestni prevoz kozmetičnih proizvodov med Genasom (Francija) in Wickfordom (Združeno kraljestvo). Družba Ziegler France je prevoz tega blaga dala v poodizvajanje družbi Montgomery Transports, ki je to storitev dala v podizvajanje družbi Inko Trade, ki je sama dala storitev v podizvajanje družbi Jaroslav Matěja.

11

Družba Jaroslav Matěja je blago prevzela v skladišču družbe Saflog v Genasu 25. septembra 2007. Voznik se je v skladu z veljavnimi predpisi o času vožnje v noči s 26. na 27. september 2007 ob 00.30 ustavil na počivališču v Združenem kraljestvu, da bi se odpočil. Naslednje jutro je ugotovil, da je bil del blaga ukraden. Zavarovalnica družbe Cartier, družba Axa assurances, je škodo ocenila na 145.176,08 EUR. Družba Axa assurances je družbi Cartier povrnila škodo v višini 144176,08 EUR.

12

Družbi Cartier in Axa assurances sta 24. septembra 2008 pri Tribunal de commerce de Roubaix‑Tourcoing (gospodarsko sodišče v Roubaix‑Tourcoingu) (Francija) proti družbam Ziegler France, Montgomery Transports, Inko Trade in Jaroslav Matěja kot solidarnim dolžnicam vložili tožbo za plačilo zneska 145176,08 EUR.

13

Pozneje so bile pri istem sodišču vložene različne tožbe na podlagi garancije, ki so jih verižno vložili prevozniki ob intervenciji svojih zavarovalnic.

14

Tribunal de commerce de Roubaix‑Tourcoing je odredilo združitev vseh postopkov.

15

Družba Ziegler France je na obravnavi 28. oktobra 2010 vložila ugovor litispendence na podlagi člena 27 Uredbe št. 44/2001, ker naj bi pred tem v Združenem kraljestvu z aktom z dne 16. septembra 2008 začela postopek pred High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (London Mercantile Court). Kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, je družba Ziegler France pri sodišču v Združenem kraljestvu vložila „claim form“, ki je bil vpisan proti družbama Cartier in Saflog ter družbi angleškega prava Wright Kerr Tyson Ltd za presojo nastalih odgovornosti in ocenitev morebitne škode, nastale družbi Cartier zaradi zadevne tatvine.

16

Družbi Cartier in Axa assurances sta se sklicevali na nedopustnost tega ugovora, ker naj ne bi bil vložen in limine litis. Družba Ziegler France je namreč pred obravnavo pred Tribunal de commerce de Roubaix‑Tourcoing vložila pisne predloge, ki so se nanašali na vsebino zadeve, medtem ko je treba na podlagi člena 74 francoskega zakonika o civilnem postopku procesne ugovore vložiti pred kakršnimi koli vsebinskimi obrambnimi navedbami, sicer so nedopustni.

17

Družbi Cartier in Axa assurances sta trdili tudi, da ugovor litispendence ni bil le nedopusten, temveč tudi neutemeljen, ker naj pristojnost High Court of Justice, ki je prvo začelo postopek, v smislu člena 27 Uredbe št. 44/2001 ne bi bila ugotovljena in ker naj spora ne bi imela istega predmeta in istih strank.

18

Tribunal de commerce de Roubaix‑Tourcoing je s sodbo z dne 6. januarja 2011 razsodilo, da je ugovor litispendence, ki ga je vložila družba Ziegler France, utemeljen, ker med drugim člen 871 francoskega zakonika o civilnem postopku omogoča ustno podajanje procesnih ugovorov.

19

Trgovsko sodišče je glede tega ugotovilo, da je High Court of Justice prvo začelo postopek in da zoper njegovo pristojnost ni bil vložen ugovor. Navedeno trgovsko sodišče se je zato glede spora med družbama Cartier in Axa assurances na eni strani ter družbo Ziegler France na drugi na podlagi člena 27(2) Uredbe št. 44/2001 izreklo za nepristojno v korist sodišča v Združenem kraljestvu. Glede drugih strank je Tribunal de commerce de Roubaix‑Tourcoing prekinilo postopek do izdaje odločbe High Court of Justice.

20

Cour d’appel de Douai (pritožbeno sodišče v Douaiju) (Francija) je v sodbi z dne 14. aprila 2011 potrdilo sodbo Tribunal de commerce de Roubaix‑Tourcoing, pri čemer je med drugim menilo, da so v sporu med družbama Cartier in Axa assurances na eni strani ter družbo Ziegler France na drugi izpolnjene predpostavke za litispendenco in da se je trgovsko sodišče zakonito izreklo za nepristojno v korist High Court of Justice. Cour d’appel de Douai je namreč razsodilo, da je iz začetnega procesnega akta pri sodišču v Združenem kraljestvu, ki je bil vložen pred tožbo v Franciji, nedvomno razvidno, da gre za isti prevoz, opravljen iz skladišča družbe Saflog za račun družbe Cartier, in da tudi če je le del strank v dveh postopkih, ki potekata, enak, ni sporno, da vprašanje odgovornosti družbe Ziegler France, o katerem se razpravlja pred High Court of Justice, vpliva na položaj družb Montgomery Transports, Inko Trade, Jaroslav Matěja in Groupama Transport.

21

Družbi Cartier in Axa assurances sta pri predložitvenem sodišču vložili pritožbo zoper to sodbo. Ti stranki sta med drugim trdili, da Cour d’appel de Douai ni upoštevalo smisla in obsega člena 27 Uredbe št. 44/2001, ko je menilo, da je bila pristojnost High Court of Justice „ugotovljena“ v skladu z navedenim členom, ker zoper njo ni bil podan ugovor. Ti družbi namreč menita, da je mogoče pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, ugotoviti samo z odločbo tega sodišča, s katero je izrecno zavrnjena njegova nepristojnost, ali z izčrpanjem pravnih sredstev, ki jih je mogoče uveljavljati zoper odločbo o pristojnosti.

22

Kot je razvidno iz nacionalnega spisa, predložitveno sodišče meni, da ni sporno, da je sodišče v Združenem kraljestvu prvo začelo postopek in da sta predpostavki v zvezi z enakostjo strank in predmetom sporov v obravnavanem primeru izpolnjeni. Glede na razhajajoča strokovna mnenja v Franciji pa predložitveno sodišče dvomi o pomenu izraza „se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek“, v smislu člena 27(2) Uredbe št. 44/2001.

23

V teh okoliščinah je Cour de cassation prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 27(2) Uredbe […] št. 44/2001 […] razlagati tako, da je pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, ugotovljena, bodisi če nobena stranka ni zatrjevala njegove nepristojnosti bodisi če se je sodišče izreklo za pristojno z odločbo, ki je iz katerega koli razloga, vključno z izčrpanjem pravnih sredstev, nepreklicna?“

24

Najprej je treba pojasniti, da čeprav je bilo vprašanje obstoja litispendence v smislu člena 27(1) Uredbe št. 44/2001 predmet razprave v okviru spora o glavni stvari pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem, predložitveno sodišče Sodišče sprašuje zgolj o obsegu člena 27(2) te uredbe.

25

V zvezi s tem je treba spomniti, da je na podlagi ustaljene sodne prakse le nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o glavni stvari in mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki jo je treba sprejeti, pristojno za presojo, glede na posebnosti zadeve, o tem, ali za izdajo sodbe potrebuje predhodno odločbo, in o upoštevnosti vprašanj, ki jih predloži Sodišču (sodba z dne 17. oktobra 2013 v zadevi Unamar, C‑184/12, točka 28 in navedena sodna praksa).

26

Poleg tega je treba poudariti, da iz nobenega elementa, predloženega Sodišču, ni razvidno, da postopek v glavni stvari spada v izključno pristojnost iz člena 22 Uredbe št. 44/2001. Sodišču se zato ni treba izreči o možnosti, da bi sodišče, ki je pozneje začelo postopek, imelo tako pristojnost (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 1991 v zadevi Overseas Union Insurance in drugi, C-351/89, Recueil, str. I-3317, točka 20).

27

Zato je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 27(2) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da za ugotovitev pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek, v smislu te določbe zadostuje, da nobena stranka ni zatrjevala njegove nepristojnosti ali, če je to potrebno, da se je to sodišče implicitno ali izrecno razglasilo za pristojno z odločbo, ki je postala pravnomočna.

28

Glede tega je iz elementov, predloženih sodišču, razvidno, da se v postopku v glavni stvari sodišče, ki je prvo začelo postopek, ni po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno in da se je družba Cartier spustila v postopek pred njim s tem, da je izpodbijala vsebino trditev družbe Ziegler France, ne da bi se sklicevala na nepristojnost tega sodišča.

29

Za odgovor na to vprašanje je treba najprej opozoriti, da člen 27(1) Uredbe št. 44/2001 določa, da v primeru litispendence pred sodišči različnih držav članic vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.

30

Odstavek 2 tega člena določa tudi, da se, ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča.

31

Nato je treba opozoriti, da kot sta pravilno ugotovili francoska vlada in Evropska komisija, Uredba št. 44/2001 ne pojasnjuje, v katerih okoliščinah je treba šteti, da je pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, „ugotovljena“ v smislu člena 27 te uredbe.

32

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba določbe navedene uredbe razlagati samostojno ob upoštevanju njene sistematike in ciljev (glej sodbo z dne 15. novembra 2012 v zadevi Gothaer Allgemeine Versicherung in drugi, C‑456/11, točka 25 in navedena sodna praksa).

33

Za odgovor na postavljeno vprašanje je treba zato upoštevati splošno sistematiko in cilj Uredbe št. 44/2001.

34

Glede, prvič, splošne sistematike Uredbe št. 44/2001 je treba opozoriti, da njen člen 24, prvi stavek, določa pravilo o pristojnosti, ki temelji na udeležbi tožene stranke v postopku, za vse spore, v katerih pristojnost sodišča, ki odloča o sporu, ne izhaja iz drugih določb te uredbe. Ta določba se uporablja tudi takrat, ko je bila zadeva sodišču predložena ob neupoštevanju določb navedene uredbe, in povzroči, da je udeležbo tožene stranke mogoče šteti za tiho priznanje pristojnosti sodišča, ki odloča o sporu, in torej kot dogovor o njegovi pristojnosti (sodba z dne 20. maja 2010 v zadevi ČPP Vienna Insurance Group, C-111/09, ZOdl., str. I-4545, točka 21).

35

Člen 24, drugi stavek, Uredbe št. 44/2001 določa izjeme od tega splošnega pravila. Določa, da ne gre za tihi dogovor o pristojnosti sodišča, ki odloča o sporu, če tožena stranka uveljavlja ugovor nepristojnosti in s tem izrazi, da ne priznava pristojnosti tega sodišča, ali če gre za spore, za katere člen 22 navedene uredbe določa pravila o izključni pristojnosti (zgoraj navedena sodba ČPP Vienna Insurance Group, točka 22).

36

Sodišče je že razsodilo, da je iz cilja člena 18 Bruseljske konvencije, ki v bistvu ustreza členu 24 Uredbe št. 44/2001, razvidno, da ugovora nepristojnosti, če ni bil vložen pred kakršno koli vsebinsko obrambo, nikakor ni mogoče vložiti po zavzetju stališča, ki se v skladu z nacionalnim procesnim pravom šteje za prvo obrambno navedbo, naslovljeno na sodišče, ki mu je bila zadeva predložena (sodbi z dne 24. junija 1981 v zadevi Elefanten Schuh, 150/80, Recueil, str. 1671, točka 16, in z dne 13. junija 2013 v zadevi Goldbet Sportwetten, C‑144/12, točka 37).

37

Poleg tega je bilo razsojeno, da se člen 18 Bruseljske konvencije uporablja tudi, če se je tožena stranka izrekla tako o pristojnosti sodišča kot o vsebini spora. Vendar ima lahko ugovor nepristojnosti učinek, ki ga določa ta člen 18, le če se lahko tožeča stranka in sodišče, ki odloča, že ob prvi obrambni navedbi tožene stranke seznanita s tem, da želi ta ugovarjati pristojnosti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Elefanten Schuh, točki 14 in 15).

38

Iz tega je razvidno, da je bil sistem iz Uredbe št. 44/2001, kot izhaja iz njunih členov 24 in 27, zasnovan z namenom, da se prepreči podaljševanje trajanja prekinitve postopka pred sodiščem, ki je pozneje začelo postopek, čeprav, kot je bilo opozorjeno v točki 36 te sodbe, ni več mogoče ugovarjati pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek.

39

Tako tveganje pa ni podano, če se kot v zadevi v glavni stvari sodišče, ki je prvo začelo postopek, ni po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno in če nobena od strank ni pred zavzetjem ali do zavzetja stališča, ki se v skladu z njegovim nacionalnim procesnim pravom šteje za prvo obrambno navedbo, ugovarjala pristojnosti.

40

Glede, drugič, samega cilja Uredbe št. 44/2001 je treba opozoriti, da je eden od ciljev te uredbe, kakor je razvidno iz njene uvodne izjave 15, čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da niso izdane nezdružljive sodne odločbe, če je za odločanje v istem sporu pristojnih več sodišč. Zakonodajalec Unije je zato želel vzpostaviti jasen in učinkovit mehanizem za reševanje primerov litispendence. Iz tega je razvidno, da je treba za dosego teh ciljev člen 27 Uredbe št. 44/2011 razlagati široko (zgoraj navedena sodba Overseas Union Insurance in drugi, točka 16).

41

Ugotoviti pa je treba, da bi se z razlago člena 27(2) navedene uredbe, v skladu s katero je za ugotovitev pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek, v smislu te določbe nujno, da se je to sodišče implicitno ali izrecno razglasilo za pristojno z odločbo, ki je postala pravnomočna, s povečanjem tveganja vzporednih postopkov odvzel učinek pravilom, ki jih ta uredba določa za reševanje primerov litispendence.

42

Poleg tega je, kot je razvidno iz Poročila o Bruseljski konvenciji, ki ga je pripravil P. Jenard (UL 1979, C 59, str. 1), in iz sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 21 te konvencije, ki ustreza členu 27 Uredbe št. 44/2001, cilj pravila o litispendenci tudi preprečevati negativne spore o pristojnosti. To pravilo je bilo namreč uvedeno zato, da strankam ne bi bilo treba začeti novega postopka, če bi se na primer sodišče, ki je prvo začelo postopek, izreklo za nepristojno (glej zgoraj navedeno sodbo Overseas Union Insurance in drugi, točka 22).

43

Če pa se sodišče, ki je prvo začelo postopek, ni po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno in pri njem ni bil vložen noben ugovor nepristojnosti, pa to, da se sodišče, ki je pozneje začelo postopek, izreče za nepristojno, ne more povzročiti negativnega spora o pristojnosti, saj pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek, ni več mogoče ugovarjati.

44

Zato je treba ugotoviti, da je tako iz splošne sistematike kot iz cilja Uredbe št. 44/2001 razvidno, da za ugotovitev pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek, v smislu člena 27(2) te uredbe, če sodišče, ki je pozneje začelo postopek, ni na podlagi navedene uredbe izključno pristojno, zadostuje, da se sodišče, ki je prvo začelo postopek, ni po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno in da nobena od strank ni pred zavzetjem ali do zavzetja stališča, ki se v skladu z njegovim nacionalnim procesnim pravom šteje za prvo obrambno navedbo, podala ugovora nepristojnosti.

45

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na predloženo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 27(2) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je treba, če ni po tej uredbi izključno pristojno sodišče, ki je pozneje začelo postopek, šteti, da je pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, ugotovljena v smislu te določbe, če se to sodišče ni po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno in če nobena od strank ni pred zavzetjem ali do zavzetja stališča, ki se v skladu z njegovim nacionalnim procesnim pravom šteje za prvo vsebinsko obrambno navedbo, podano pred navedenim sodiščem, ugovarjala tej pristojnosti.

46

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 27(2) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je treba, če ni po tej uredbi izključno pristojno sodišče, ki je pozneje začelo postopek, šteti, da je pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, ugotovljena v smislu te določbe, če se to sodišče ni po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno in če nobena od strank ni pred zavzetjem ali do zavzetja stališča, ki se v skladu z njegovim nacionalnim procesnim pravom šteje za prvo vsebinsko obrambno navedbo, podano pred navedenim sodiščem, ugovarjala tej pristojnosti.