1. 

Kraljevina Španija s tožbo predlaga razglasitev ničnosti Uredbe (EU) št. 1257/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2012 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva. ( 2 )

2. 

Ta uredba je bila sprejeta po sprejetju Sklepa Sveta 2011/167/EU z dne 10. marca 2011 o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva. ( 3 )

3. 

Z Uredbo Sveta (EU) št. 1260/2012 z dne 17. decembra 2012 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva v zvezi z veljavno ureditvijo prevajanja ( 4 ) in Sporazumom o enotnem sodišču za patente, podpisanim 19. februarja 2013, ( 5 ) tvori „sveženj o enotnem patentu“.

4.

Člen 2 Konvencije o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija), ki je bila podpisana v Münchnu (Nemčija) 5. oktobra 1973 in je začela veljati 7. oktobra 1977, ( 6 ) z naslovom „Evropski patent“ določa:

„(1)   Patenti, ki so podeljeni na podlagi te konvencije, se imenujejo evropski patent.

(2)   Evropski patent ima v vsaki državi pogodbenici, za katero je podeljen, enak učinek kot državni patent, ki ga podeli ta država, in zanj veljajo enaki pogoji, razen če ta konvencija ne določa drugače.“

5.

Člen 142 EPK z naslovom „Enotni patenti“ določa:

„(1)   Skupina držav pogodbenic, ki je v posebnem sporazumu določila, da je evropski patent, podeljen za te države, enoten na vseh njihovih ozemljih, lahko določi, da je evropski patent lahko podeljen le skupno za vse te države.

(2)   Določbe tega dela se uporabljajo, kadar skupina držav pogodbenic izkoristi možnost iz odstavka 1.“

6.

Člen 23 Sporazuma o ESP določa:

„Za dejanja [enotnega sodišča za patente ( 7 )] so neposredno odgovorne vsaka posamezna država članica pogodbenica, vključno za namene členov [od 258 PDEU do] 260 PDEU, in vse države članice pogodbenice skupaj.“

7.

Člen 89(1) Sporazuma o ESP določa:

„Ta sporazum začne veljati 1. januarja 2014 ali prvi dan četrtega meseca po deponiranju trinajste listine o ratifikaciji ali pristopu v skladu s členom 84, kar zajema tudi tri države članice, v katerih je v letu pred letom podpisa tega sporazuma začelo učinkovati največ evropskih patentov, ali prvi dan četrtega meseca po začetku veljavnosti sprememb Uredbe (EU) št. 1215/2012 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 8 )], ki se nanašajo na ta sporazum, pri čemer se upošteva najpoznejši datum.“

8.

V uvodnih izjavah 24 in 25 izpodbijane uredbe je navedeno:

9.

Člen 1 izpodbijane uredbe določa, da se s to uredbo izvaja okrepljeno sodelovanje na področju uvedbe enotnega patentnega varstva in da je ta uredba poseben sporazum v smislu člena 142 EPK.

10.

Člen 2, od (a) do (c), izpodbijane uredbe določa:

„Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

11.

Člen 3(1) izpodbijane uredbe določa:

„Evropski patent, ki je v vseh sodelujočih državah članicah podeljen z enakimi zahtevki, ima v sodelujočih državah članicah enotni učinek, če je bil njegov enotni učinek registriran v registru enotnega patentnega varstva.

Evropski patent, ki je bil podeljen z različnimi zahtevki za različne sodelujoče države članice, nima enotnega učinka.“

12.

Člen 5(1) in (2) izpodbijane uredbe določa:

„1.   [EPEU] daje imetniku pravico, da kateri koli tretji osebi prepreči dejanja, zoper katera navedeni patent zagotavlja varstvo na vseh ozemljih sodelujočih držav članic, kjer ima enotni učinek, pri čemer se upoštevajo veljavne omejitve.

2.   Obseg navedene pravice in njenih omejitev je enoten v vseh sodelujočih državah članicah, kjer ima patent enotni učinek.“

13.

Člen 9 izpodbijane uredbe določa:

„1.   Sodelujoče države članice v smislu člena 143 EPK dodelijo EPU naslednje naloge, ki se izvajajo v skladu z notranjimi pravili EPU:

2.   Sodelujoče države članice pri izpolnjevanju svojih mednarodnih obveznosti v okviru EPK zagotovijo skladnost s to uredbo in v ta namen med seboj sodelujejo. Sodelujoče države članice kot države pogodbenice EPK zagotovijo upravljanje in nadzor dejavnosti, povezanih z nalogami iz odstavka 1 tega člena, ter v skladu s členom 12 te uredbe zagotovijo določitev višine pristojbin za podaljšanje veljavnosti ter delež razdelitve pristojbin za podaljšanje veljavnosti v skladu s členom 13 te uredbe.

Zato ustanovijo ožji odbor upravnega sveta Evropske patentne organizacije (v nadaljnjem besedilu: ožji odbor) v smislu člena 145 EPK.

Ožji odbor je sestavljen iz predstavnikov sodelujočih držav članic in predstavnika Komisije v vlogi opazovalca ter njihovih namestnikov, ki jih zastopajo med njihovo odsotnostjo. Članom ožjega odbora lahko pomagajo svetovalci ali izvedenci.

Ožji odbor sprejema svoje sklepe ob ustreznem upoštevanju stališča Komisije in v skladu z določbami iz člena 35(2) EPK.

3.   Sodelujoče države članice zagotovijo učinkovito pravno varstvo pred pristojnim sodiščem ene ali več sodelujočih držav članic zoper odločitve EPU pri izvajanju nalog iz odstavka 1.“

14.

Člen 18 izpodbijane uredbe določa:

„1.   Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

2.   Uporablja se od 1. januarja 2014 ali od datuma začetka veljavnosti Sporazuma o [ESP], kar koli nastopi pozneje.

Z odstopanjem od člena 3(1) in (2) ter člena 4(1) ima evropski patent, katerega enotni učinek je registriran v registru enotnega patentnega varstva, enotni učinek le v tistih sodelujočih državah članicah, v katerih ima na datum registracije patenta [ESP] izključno pristojnost, kar zadeva [EPEU].

3.   Vsaka sodelujoča država članica uradno obvesti Komisijo o tem, da je ratificirala Sporazum, ko deponira svojo listino o ratifikaciji. Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavi datum začetka veljavnosti Sporazuma in seznam držav članic, ki so ratificirale Sporazum do datuma začetka veljavnosti. Komisija nato redno posodablja seznam sodelujočih držav članic, ki so ratificirale Sporazum [o ESP], ter ta posodobljen seznam objavlja v Uradnem listu Evropske unije.

4.   Sodelujoče države članice zagotovijo, da so ukrepi iz člena 9 sprejeti do datuma začetka uporabe te uredbe ali na ta datum.

5.   Vsaka sodelujoča država članica zagotovi, da so ukrepi iz člena 4(2) sprejeti do datuma začetka uporabe te uredbe ali, v primeru sodelujočih držav članic, v katerih na dan začetka uporabe te uredbe [ESP] nima izključne pristojnosti, kar zadeva [EPEU], do datuma, od katerega [ESP] ima takšno izključno pristojnost v teh sodelujočih državah članicah.

6.   Enotno patentno varstvo se lahko zahteva za kateri koli evropski patent, podeljen na datum začetka uporabe te uredbe ali po tem datumu.“

15.

Kraljevina Španija je 22. marca 2013 v sodnem tajništvu Sodišča vložila to tožbo.

16.

Predsednik Sodišča je s sklepi z dne 12. septembra 2013 Kraljevini Belgiji, Češki republiki, Kraljevini Danski, Zvezni republiki Nemčiji, Francoski republiki, Velikemu vojvodstvu Luksemburg, Madžarski, Kraljevini Nizozemski, Kraljevini Švedski, Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska ter Evropski komisiji v skladu s členom 131(2) Poslovnika Sodišča dovolil intervencijo v podporo predlogom Evropskega parlamenta in Sveta Evropske unije.

17.

Vsi navedeni intervenienti razen Velikega vojvodstva Luksemburg so predložili pisna stališča.

18.

Kraljevina Španija Sodišču predlaga, naj:

19.

Parlament in Svet Sodišču predlagata, naj:

20.

Kraljevina Španija v utemeljitev tožbe primarno navaja sedem tožbenih razlogov.

21.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev vrednot pravne države, navedenih v členu 2 PEU. Kraljevina Španija trdi, da izpodbijana uredba ureja varstvo na podlagi evropskega patenta, čeprav upravni postopek za podelitev takega patenta ni podvržen sodnemu nadzoru, ki bi zagotavljal pravilno in enotno uporabo prava Unije ter varstvo temeljnih pravic.

22.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na neobstoj pravne podlage. Kraljevina Španija trdi, da člen 118 PDEU ni bil ustrezna pravna podlaga za sprejetje izpodbijane uredbe, ker ne uvaja ukrepov, ki bi zagotavljali enotno varstvo, določeno v tem členu.

23.

Tretji tožbeni razlog se nanaša na zlorabo pooblastil. Po mnenju Kraljevine Španije sta Parlament in Svet zlorabila pooblastila, ker izpodbijana uredba ne upošteva namena okrepljenega sodelovanja iz člena 20(1) PEU.

24.

Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 291(2) PDEU. Primarno Kraljevina Španija izpodbija pristojnost, dodeljeno sodelujočim državam članicam, da v ožjem odboru določijo višino pristojbin za podaljšanje veljavnosti in njihov delež razdelitve. Po mnenju te države članice člen 291 PDEU zakonodajalcu Unije ne omogoča, da tako pristojnost prenese na države članice. Podredno Kraljevina Španija navaja kršitev načel, navedenih v sodbi Meroni/Visoka oblast, ( 11 ) ker prenos pooblastil ne izpolnjuje pogojev, določenih v tej sodbi. Tudi peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev istih načel iz te sodbe s prenosom določenih upravnih nalog, povezanih z EPEU, na EPU v členu 9(1) izpodbijane uredbe. Kraljevina Španija trdi, da prenesene pristojnosti vključujejo široko diskrecijsko pravico in da poleg tega akti EPU niso podvrženi sodnemu nadzoru.

25.

Šesti in sedmi tožbeni razlog se nanašata na kršitev načel samostojnosti in enotnosti prava Unije. Kraljevina Španija trdi, da je prišlo do izkrivljanja pristojnosti Unije in njenih institucij, ker je uporaba izpodbijane uredbe v skladu z njenim členom 18(2), prvi pododstavek, odvisna od datuma začetka veljavnosti Sporazuma o ESP, če ta datum nastopi po 1. januarju 2014, in poudarja, da je posebni sodni režim za EPEU določen v tem sporazumu in ne v izpodbijani uredbi.

26.

Podredno Kraljevina Španija predlaga razglasitev delne ničnosti izpodbijane uredbe, kot je opisana v točki 18 teh sklepnih predlogov.

27.

Kraljevina Španija trdi, da je treba izpodbijano uredbo, ker uvaja ureditev, ki temelji na dokumentu, ki ga izda EPU, katerega akti niso predmet sodnega nadzora, razglasiti za nično, ker krši vrednote pravne države, kot so navedene v členu 2 PEU.

28.

Po mnenju te države članice celoten upravni postopek v zvezi s podelitvijo evropskega patenta ni podvržen sodnemu nadzoru, ki bi zagotavljal pravilno in enotno uporabo prava Unije ter varstvo temeljnih pravic.

29.

Navedena država članica trdi, da ni mogoče dopustiti, da izpodbijana uredba v pravni red Unije vključi akte mednarodnega organa, za katerega omenjena načela ne veljajo. Po eni strani naj bi bili pritožbeni senati in razširjeni pritožbeni senat organi pri EPU, ki naj ne bi bili neodvisni, in po drugi strani naj ne bi bilo nobenega pravnega sredstva zoper njihove odločbe.

30.

Parlament in Svet trdita, da je raven varstva pravic posameznikov, ki jo zagotavlja vzpostavljeni sistem, združljiva z načeli pravne države.

31.

Parlament navaja, da so na podlagi člena 32 Sporazuma o ESP veljavnost, razveljavitev in kršitev enotnega patenta predmet sodnega nadzora ESP, da so upravne odločbe EPU v zvezi s podelitvijo EPEU lahko predmet upravne pritožbe pred različnimi organi EPU, da so države članice, ki so vse pogodbenice EPK, presodile, da je raven varstva, ki se v okviru te konvencije zagotavlja posameznikom, sprejemljiva, in da je sodni nadzor nad odločitvami EPU v okviru upravnih nalog iz člena 9 izpodbijane uredbe določen v odstavku 3 te določbe.

32.

Svet trdi, da je sistem, vzpostavljen z EPK, združljiv s temeljno pravico dostopa do sodišča. Čeprav sicer EPO ( 12 ) res uživa imuniteto pred sodnimi postopki in izvršbo, pa bi se lahko taka imuniteta v konkretnem primeru odvzela in ta organizacija bi lahko z eno ali več pogodbenicami sklenila dodatne sporazume za izvajanje določb na področju imunitete. Poleg tega naj tej organizaciji nič ne bi preprečevalo, da z mednarodnim sporazumom pojasni, da njene odločitve nadzoruje sodni organ.

33.

Svet tudi trdi, da je bilo vprašanje združljivosti imunitete mednarodnih organizacij pred sodnimi postopki s pravico dostopa do sodišča preučeno na nacionalni in mednarodni ravni. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice naj bi priznalo združljivost imunitete mednarodnih organizacij pred sodnimi postopki s temeljno pravico dostopa do sodišča, če imajo tožeče stranke druga razumna sredstva za učinkovito varstvo pravic, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu. ( 13 ) Tako naj bi bilo v tem primeru. Neodvisnost in sodni značaj pritožbenih senatov in razširjenega pritožbenega senata naj bi potrdila evropska Komisija za človekove pravice, ( 14 ) Evropsko sodišče za človekove pravice pa naj bi menilo, da je varstvo temeljnih pravic v okviru EPU širše gledano enakovredno standardom varstva, ki jih zagotavlja nemška ustava.

34.

Intervenienti se strinjajo s trditvami Parlamenta in Sveta. Vendar Kraljevina Belgija, Zvezna republika Nemčija, Francoska republika in Kraljevina Švedska predvsem trdijo, da prvi tožbeni razlog ni upošteven, ker cilj izpodbijane uredbe ni določiti pogoje za podelitev ali veljavnost evropskega patenta. Prav tako ni njen cilj ali učinek vključiti akte EPU ali sistem EPK v pravni red Unije. Pri presoji veljavnosti izpodbijane uredbe bi bilo treba upoštevati samo akte EPU, povezane s priznanjem enotnega učinka evropskega patenta, ki naj bi bili ob upoštevanju sodnega nadzora ESP skladni s pravom Unije. Te države članice se vsekakor strinjajo z razlogi, ki jih Parlament in Svet navajata v utemeljitev, da so v sistemu EPK temeljne pravice zadovoljivo zagotovljene.

35.

Uvodoma naj opozorim, da so Svet, Francoska republika in Komisija poudarili, da prvi tožbeni razlog ni jasen, ker ne temelji na kršitvi neke temeljne pravice, ampak na trditvi, da so kršene vrednote Unije.

36.

Naj spomnim, da je Sodišče v okviru nadzora zakonitosti zakonodajnih aktov na podlagi člena 263, drugi odstavek, PDEU med drugim pristojno za odločanje o tožbah zaradi kršitve katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na uporabo Pogodb.

37.

Čeprav se pogodbenice ne morejo neposredno sklicevati na pravno državo, kot je določena v členu 2 PEU, da bi dosegle razglasitev ničnosti akta Unije, pa bi bilo težko zanikati možnost Sodišča, da upošteva obstoj pravne države kot pravno pravilo, ki je dopustno pred njim, ( 15 ) zlasti ker Kraljevina Španija v tožbi navaja prepoved samovoljnosti, pravico do učinkovitega sodnega varstva in spoštovanje enotne uporabe predpisov Unije. ( 16 )

38.

Zato bi lahko Sodišče preučilo tak tožbeni razlog, opisan z vidika kršitve vrednot pravne države.

39.

Vendar tako kot Kraljevina Belgija, Zvezna republika Nemčija, Francoska republika in Kraljevina Švedska tudi sam menim, da prvi tožbeni razlog, s katerim se zatrjuje, da sistem podeljevanja patentov ni skladen s členom 2 PEU, ni upošteven, ker ne vpliva na zakonitost izpodbijane uredbe.

40.

Po eni strani je bila odločitev zakonodajalca Unije, da sprejme pravila za podeljevanje evropskega patenta, sprejeta pred izpodbijano uredbo in v natančno določenih okoliščinah, po drugi strani pa je cilj izpodbijane uredbe jasno omejen.

41.

Sprejetje pravil EPK za podeljevanje evropskega patenta je zasnovano v okviru okrepljenega sodelovanja in po racionalni odločitvi zakonodajalca Unije.

42.

Sodišče je temu zakonodajalcu redno priznavalo široko diskrecijsko pravico na področjih, na katerih mora sprejeti politične, gospodarske in socialne odločitve in pri katerih mora opraviti zahtevno presojo. ( 17 )

43.

To vključuje področje intelektualne lastnine, natančneje področje patentov.

44.

Naj spomnim, da je zakonodajalec Unije od vsega začetka procesa usklajevanja patentne zakonodaje v Evropi nameraval uvesti patent Unije na podlagi sistema EPK in obstoječega patenta. ( 18 )

45.

Prav tako zakonodajalec Unije ni hotel izključiti možnosti uporabe tega sistema v okviru okrepljenega sodelovanja. Tak sistem ima namreč to prednost, da je že vzpostavljen in da je dokazal, da deluje učinkovito, kakovostno ter na visoki tehnični in strokovni ravni. Poleg tega so njegova pravila zavezujoča za vse države članice Unije kot pogodbenice EPK in, kot poudarja Svet, države članice v učinkih, ki so jih lahko imele odločitve EPU v zvezi s podelitvijo patentov, nikdar niso videle kršitve svojih ustavnih načel.

46.

Tako v Sklepu o okrepljenem sodelovanju, ki je bil – naj spomnim – predmet dveh ničnostnih tožb, ki sta ju vložili Kraljevina Španija in Italijanska republika ter sta bili zavrnjeni, cilj, naveden v uvodni izjavi 7, vsebuje sklicevanje na uvedbo enotnega patenta in pojasnilo, da ta zagotavlja enotno varstvo na ozemljih vseh sodelujočih držav članic, ki bi ga „[EPO] lahko podelil vsem zadevnim državam članicam“.

47.

Kraljevina Španija priznava različne možnosti, ki jih je zakonodajalec Unije imel pri izvajanju svoje pristojnosti, ( 19 ) in ne izpodbija njegove odločitve same po sebi. Kljub temu meni, da izpodbijana uredba, s tem ko v svojo ureditev „vključuje“ mednarodni sistem, ki ne spoštuje ustavnih načel Pogodb, krši vrednote pravne države.

48.

Menim, da je taka analiza napačna že ob upoštevanju cilja izpodbijane uredbe.

49.

Naj spomnim, da je izpodbijana uredba v skladu s svojim členom 1(2) poseben sporazum v smislu člena 142 EPK, ( 20 ) na podlagi katerega lahko „[s]kupina držav pogodbenic, ki je v posebnem sporazumu določila, da je evropski patent, podeljen za te države, enoten na vseh njihovih ozemljih, […] določi, da je evropski patent lahko podeljen le skupno za vse te države“.

50.

Zakonodajalec Unije se je že pred izpodbijano uredbo nameraval opreti na sistem podeljevanja evropskega patenta s strani EPU, ne da bi ta sistem vključil v izpodbijano uredbo. Iz cilja te uredbe je namreč mogoče ugotoviti, da pri njej ne gre za urejanje pogojev za podelitev in veljavnost evropskega patenta ter za določitev sistema, kakršnega bi lahko vzpostavili za nadzor odločitev EPU v zvezi z nalogami, ki so mu dodeljene na podlagi člena 9(2) izpodbijane uredbe.

51.

Poleg tega je treba ugotoviti, da morebitna razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe ne bi vplivala na pogoje za podelitev ali veljavnost evropskega patenta.

52.

Menim, da je edini cilj izpodbijane uredbe določiti okvir za priznanje enotnega učinka evropskega patenta, podeljenega v skladu z EPK.

53.

Kot navajajo Kraljevina Belgija, Zvezna republika Nemčija, Francoska republika in Kraljevina Švedska, je zakonodajalec Unije navedel le značilnosti enotnega varstva, pogoje za njegovo doseganje in njegove učinke. To je med drugim Kraljevina Španija sama potrdila v točki 20 tožbe.

54.

V zvezi s tem se opiram na besedilo izpodbijane uredbe, ki je nedvoumno.

55.

Tako besedilo naslova te uredbe ne dopušča nobenega dvoma, da je to uredba „o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva“. ( 21 )

56.

Poleg tega je v členu 1 izpodbijane uredbe z naslovom „Predmet urejanja“, v odstavku 1 navedeno, da se s to uredbo „izvaja okrepljeno sodelovanje na področju uvedbe enotnega patentnega varstva, ki je bilo odobreno s Sklepom [o okrepljenem sodelovanju]“. ( 22 )

57.

Poleg tega je v uvodni izjavi 7 te uredbe opredeljen začetek učinkovanja s pojasnilom, da bi bilo „[e]notno patentno varstvo […] treba doseči z zagotavljanjem enotnega učinka evropskih patentov po njihovi podelitvi na podlagi te uredbe“. ( 23 ) To pomeni, da je zakonodajalec Unije v izpodbijano uredbo hotel vključiti le fazo po podelitvi evropskega patenta. V izvajanje okrepljenega sodelovanja poseže v trenutku, ko nastopi enotno varstvo.

58.

Zato začne enotno varstvo, ki ga ureja izpodbijana uredba, učinkovati po tem, ko je evropski patent podeljen, in učinkuje, dokler ta ostane veljaven. Zato ta uredba evropskim patentom samo podeljuje dodatno lastnost, to je enotni učinek, in ne vpliva na postopek, ki ga ureja EPK ( 24 ) in ki ga morajo države članice kot pogodbenice te konvencije spoštovati.

59.

Varstva ne ureja več nacionalno pravo različnih držav članic na podlagi člena 64 EPK, temveč ga urejajo določbe o enotni uporabi izpodbijane uredbe.

60.

Z izpodbijano uredbo se opredeli EPEU ter določijo začetek učinkovanja, pravice, ki iz njega izhajajo, in njihov obseg. Vsebuje tudi finančne določbe o pristojbinah za EPEU in institucionalne določbe v zvezi z upravljanjem EPEU, ki vključujejo upravne naloge, ki jih mora opravljati EPU, katerega odločitve so edine, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v okviru presoje zakonitosti izpodbijane uredbe.

61.

Ob upoštevanju navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj prvi tožbeni razlog Kraljevine Španije zavrne kot neupošteven, ker ne vpliva na zakonitost izpodbijane uredbe, saj ta ne more biti odvisna od skladnosti odločitev EPU, povezanih s podelitvijo evropskih patentov, s pravom Unije.

62.

Kraljevina Španija z drugim tožbenim razlogom trdi, da člen 118 PDEU ni bil ustrezna pravna podlaga za sprejetje izpodbijane uredbe in da je treba to uredbo šteti za neobstoječo.

63.

Trdi, da je izpodbijana uredba vsebinsko prazna, zlasti ker ne določa, zoper katera dejanja EPEU zagotavlja varstvo. Cilj in namen izpodbijane uredbe naj torej ne bi bila skladna z izbrano pravno podlago.

64.

Kraljevina Španija meni, da sklicevanje na nacionalno pravo sodelujočih držav članic v členu 5(3) izpodbijane uredbe ne zagotavlja enotnega varstva pravic intelektualne in industrijske lastnine Unije ter da ta uredba ne zbližuje zakonodaj držav članic v ta namen.

65.

Parlament in Svet trdita, da je člen 118 PDEU ustrezna pravna podlaga. Ta določba, ki naj bi omogočala določitev ukrepov za uvedbo evropskih pravic, da se zagotovi enotno varstvo pravic intelektualne lastnine v Uniji in vzpostavi centralizirana ureditev na ravni Unije na področju potrjevanja, usklajevanja in nadzorovanja, naj ne bi zahtevala popolne uskladitve nacionalnih zakonodaj, ker bi ustanovljena pravica intelektualne in industrijske lastnine zagotavljala enotno varstvo v sodelujočih državah članicah.

66.

Izpodbijana uredba naj bi glede na cilj in vsebino izpolnjevala omenjeno zahtevo, saj naj bi uvedla EPEU, ki zagotavlja enotno varstvo na ozemlju sodelujočih držav članic, ter opredelila njegove značilnosti in obseg njegovih učinkov.

67.

Vsi intervenienti se strinjajo s stališči Parlamenta in Sveta, poleg tega pa Kraljevina Nizozemska poudarja, da je Sodišče v sodbi Španija in Italija/Svet ( 25 ) že odločilo, da je člen 118 PDEU ustrezna podlaga za uresničitev enotnega učinka evropskega patenta.

68.

Kraljevina Španija meni, da člen 118 PDEU ni ustrezna pravna podlaga za sprejetje izpodbijane uredbe, ker je ta uredba po njenem mnenju pravno pravilo brez vsebine, katerega končni namen je, da pristojnosti, ki so po Pogodbi dodeljene Uniji, izvaja mednarodna organizacija, in ker sklicevanje na nacionalno zakonodajo ne more zagotavljati enotnega varstva v Uniji.

69.

S to analizo se iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, ne strinjam.

70.

Treba je opozoriti, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da „mora izbira pravne podlage akta Unije temeljiti na objektivnih okoliščinah, ki jih je mogoče sodno preizkusiti, med katerimi sta zlasti cilj in vsebina akta“. ( 26 )

71.

Naj spomnim, da je cilj izpodbijane uredbe zagotoviti enotno varstvo na ozemlju vseh sodelujočih držav članic. ( 27 )

72.

To je zapisano v členu 3(2), prvi pododstavek, izpodbijane uredbe, ki določa, da ima „[EPEU] enoten značaj[, z]agotavlja enotno varstvo in ima enak učinek v vseh sodelujočih državah članicah“.

73.

To varstvo koristi enotnosti in torej integraciji v primerjavi s položajem, ki bi nastal z uporabo pravil iz EPK, ki v vsaki od držav pogodbenic EPK zagotavljajo varstvo, katerega obseg določa nacionalno pravo. ( 28 )

74.

V skladu s členom 64(1) EPK so učinki evropskega patenta namreč opredeljeni z nacionalno zakonodajo „v vsaki državi pogodbenici, za katero je podeljen“. Imetnik evropskega patenta je za registracijo evropskega patenta torej moral zaprositi v vsaki državi pogodbenici EPK, v kateri je želel uveljavljati varstvo.

75.

To je pomenilo da je bilo za rešitev sporov o isti kršitvi, storjeni v več državah članicah, toliko postopkov in toliko različnih zakonodaj, kot je držav, kar je ustvarjalo veliko pravno negotovost.

76.

V zvezi z vsebino izpodbijane uredbe se ne morem strinjati z analizo Kraljevine Španije, ki trdi, da je ta uredba „prazna lupina“, ker so določbe, ki jih vsebuje, zadostne in ker imajo zakonodajalec Unije in države članice deljeno pristojnost.

77.

Po eni strani člen 3(1) izpodbijane uredbe določa pogoje za pridobitev enotnega učinka in pojasni, da ima evropski patent enotni učinek le, če je v vseh sodelujočih državah članicah podeljen z enakimi zahtevki in če je bil njegov enotni učinek registriran v registru enotnega patentnega varstva.

78.

Člen 4 izpodbijane uredbe se nanaša na začetek učinkovanja EPEU, ki nastopi z dnem, ko EPU objavi omembo podelitve evropskega patenta v Evropskem patentnem biltenu, tako da se šteje, da na ta datum na ozemlju sodelujočih držav članic ni začel učinkovati kot nacionalni patent.

79.

Člen 5 izpodbijane uredbe, ki se nanaša na enotno varstvo, opredeljuje učinke in način zagotavljanja enotnega varstva v vseh sodelujočih državah članicah.

80.

V odstavku 1 določa, da EPEU daje imetniku pravico, da kateri koli tretji osebi prepreči dejanja, zoper katera navedeni patent zagotavlja varstvo na vseh ozemljih sodelujočih držav članic, kjer ima enotni učinek, pri čemer se upoštevajo veljavne omejitve.

81.

V odstavku 2 določa, da je obseg navedene pravice in njenih omejitev enoten v vseh sodelujočih državah članicah, v katerih ima patent enotni učinek.

82.

Po drugi strani naj spomnim, da je od Lizbonske pogodbe dalje člen 118 PDEU ustrezna pravna podlaga za uvedbo pravic intelektualne lastnine in se izrecno nanaša na vzpostavitev in delovanje notranjega trga, to pa je področje deljenih pristojnosti med Unijo in državami članicami v smislu člena 4(2) PDEU. ( 29 )

83.

Če ima Unija po Pogodbah na posameznem področju deljeno pristojnost z državami članicami, lahko Unija in države članice na tem področju izdajajo zakonodajne in sprejemajo pravno zavezujoče akte. To je določeno v členu 2(2) PDEU, v katerem je dodano, da „[d]ržave članice izvajajo svojo pristojnost, kolikor Unija svoje pristojnosti ne izvaja“.

84.

Poleg tega člen 118 PDEU določa, da zakonodajalec Unije „[določi] ukrepe za uvedbo evropskih pravic intelektualne lastnine, da se zagotovi enotno varstvo pravic intelektualne lastnine v vsej Uniji in vzpostavi centralizirana ureditev na ravni Unije na področju potrjevanja, usklajevanja in nadzorovanja“. ( 30 )

85.

Ne smemo pozabiti, da se pristojnosti, dodeljene s členom 118 PDEU, v tem primeru izvajajo z okrepljenim sodelovanjem in da se je zakonodajalec Unije v okviru svoje široke diskrecijske pravice odločil, da se za to izvajanje uporablja več pravnih instrumentov, ki izvirajo iz mednarodnega prava, prava Unije in nacionalnega prava, čemur Kraljevina Španija ne nasprotuje.

86.

Iz tega sledi, da se je po mojem mnenju zakonodajalec Unije lahko skliceval na nacionalno pravo, tako da je v členu 5(3) izpodbijane uredbe v povezavi s členom 7 te uredbe določil, da so dejanja, zoper katera patent zagotavlja varstvo, ter veljavne omejitve opredeljeni v pravu, ki velja za EPEU v sodelujočih državah članicah, katerih nacionalno pravo velja za EPEU kot predmet lastnine.

87.

V zvezi s tem uvodna izjava 9 izpodbijane uredbe omogoča razlago te določbe, saj je v njej navedeno, da „[v] zadevah, ki jih ne ureja ta uredba, bi se morali uporabljati EPK, Sporazum o [ESP], vključno z določbami o določitvi obsega [in omejitvah pravice, da se kateri koli tretji osebi prepreči dejanja, zoper katera patent zagotavlja varstvo] ter nacionalno pravo, vključno s pravili mednarodnega zasebnega prava“.

88.

V členih od 25 do 27 Sporazuma o ESP so opredeljena dejanja, zoper katera EPEU zagotavlja varstvo, in omejitve učinkov takega patenta. Države članice bodo morale te določbe prenesti v svoje nacionalno pravo.

89.

Poleg tega člen 118 PDEU, ki je v poglavju 3 naslova VII Pogodbe DEU, ki se nanaša na „približevanje zakonodaje“, ne določa, da mora zakonodajalec Unije popolnoma uskladiti vse vidike pravice intelektualne lastnine, tako da uvede izčrpen sklop predpisov o njenem delovanju in vsebini. To je Kraljevina Španija v repliki tudi priznala. ( 31 )

90.

Zato po mojem mnenju v besedilu člena 118 PDEU ni ničesar, kar bi preprečevalo, da se akt Unije, s katerim je uvedena ta pravica, sklicuje na nacionalno pravo, če ta akt zagotavlja, da pravica zagotavlja enotno varstvo na ozemlju sodelujočih držav članic.

91.

Kraljevina Španija pa izpodbija prav jamstvo za tako varstvo.

92.

Čeprav se zakonodajalec Unije sklicuje na nacionalno pravo, to še ne pomeni, da enotno varstvo iz člena 118 PDEU ne bo zagotovljeno.

93.

Iz povezanega branja členov 5(3) in 7 izpodbijane uredbe ter iz uvodne izjave 9 te direktive je razvidno, da bo samo ena nacionalna zakonodaja opredelila dejanja, zoper katera EPEU zagotavlja varstvo. Drugače povedano, za vsak EPEU bo veljala nacionalna zakonodaja samo ene države članice in se bo uporabljala za celotno ozemlje vseh sodelujočih držav članic.

94.

Izpodbijana uredba s sklicevanjem na veljavno nacionalno zakonodajo v vsakem posameznem primeru zagotavlja enotno varstvo, ker bo to sklicevanje vključevalo tudi vse mednarodne sporazume, katerih pogodbenice bodo države članice, vključno s Sporazumom o ESP, ki ga morajo države članice ratificirati na podlagi načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU. ( 32 )

95.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj drugi tožbeni razlog Kraljevine Španije zavrne kot neutemeljen.

96.

Kraljevina Španija trdi, da sta Parlament in Svet zlorabila pooblastila, ker izpodbijana uredba ne upošteva namena okrepljenega sodelovanja iz člena 20(1) PEU. Ker naj bi bili učinki EPEU opredeljeni v Sporazumu o ESP, naj bi bil edini namen izpodbijane uredbe ustvariti vtis, da ima Unija lasten pojem in lastno zakonodajo, v resnici pa gre za izogibanje pravu Unije in njenemu nadzoru. V nasprotju s trditvami Parlamenta naj Sodišče v sodbi Španija in Italija/Svet ( 33 ) o tem vprašanju ne bi odločilo.

97.

Parlament in Svet predlagata zavrnitev obravnavanega tožbenega razloga.

98.

Parlament poudarja, da je Sodišče v tej sodbi zavrnilo trditve o zlorabi pooblastil pri vzpostavitvi enotnega patentnega varstva. Svet dodaja, da izpodbijana uredba in uvedba EPEU prispevata k uresničitvi ciljev Unije, saj bi moral imetnik evropskega patenta brez njegovega enotnega učinka, ki bi želel uveljavljati varstvo v 25 sodelujočih državah članicah, ta patent ločeno potrditi v vsaki od 25 držav članic, patent pa bi bilo treba potrditi in v primeru spora ločeno zagovarjati v vsaki od 25 držav članic.

99.

Intervenienti se s trditvami Parlamenta in Sveta strinjajo.

100.

Kraljevina Španija s tretjim tožbenim razlogom trdi, da gre pri izpodbijani uredbi za zlorabo pooblastil, ker okrepljeno sodelovanje uporablja za druge namene, kot je določeno v Pogodbah.

101.

Po njegovem mnenju je izpodbijana uredba „prazna lupina“, ker ne zagotavlja enotnega varstva, ki je cilj Sklepa o okrepljenem sodelovanju.

102.

V skladu z ustaljeno sodno prakso gre lahko za akt, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, le če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je bil sprejet samo ali vsaj odločilno za druge cilje kot tiste, zaradi katerih je bilo zadevno pooblastilo dano, ali za izognitev postopku, ki je s Pogodbama posebej določen za ukvarjanje z okoliščinami obravnavanega primera. ( 34 )

103.

Čeprav Kraljevina Španija trdi, da se ta tožbeni razlog nanaša na okrepljeno sodelovanje, in ne na samo izpodbijano uredbo, ki je predmet drugega tožbenega razloga, se sklicuje na isti argument, v skladu s katerim je izpodbijana uredba prazna, ker ne vsebuje nobene pravne ureditve, ki bi zagotavljala enotno varstvo.

104.

Vendar je bil ta argument zavrnjen pri preučitvi drugega tožbenega razloga, zato indici, na katere se opira Kraljevina Španija, niso upoštevni. Zato menim, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

105.

Kraljevina Španija s četrtim tožbenim razlogom izpodbija dodelitev pristojnosti sodelujočim državam članicam, da v okviru ožjega odbora določijo višino pristojbin za podaljšanje veljavnosti in njihov delež razdelitve, iz člena 9(2) izpodbijane uredbe. Dodelitev takih izvedbenih pooblastil sodelujočim državam članicam naj bi bila, primarno, kršitev člena 291(2) PDEU in podredno, če bi Sodišče ugotovilo, da ta določba ni bila kršena, kršitev načel, navedenih v sodbi Meroni/Visoka oblast ( 35 ) v zvezi s prenosom pooblastil.

106.

Parlament trdi, da je bila dodelitev nekaterih pristojnosti agencijam vedno izjema od pravil iz Pogodbe na področju uporabe prava Unije, kar naj bi bilo pod določenimi pogoji pravno sprejemljivo. Poleg tega se sprašuje o upoštevnosti te sodbe v primeru dodelitve pristojnosti mednarodnemu organu, kakršen je ožji odbor.

107.

Svet meni, da so v skladu s členom 291(1) PDEU, če institucije Unije sprejmejo pravno zavezujoče akte, za sprejetje ustreznih izvedbenih ukrepov odgovorne države članice. Samo če so za izvajanje teh aktov potrebni enotni pogoji, naj bi v skladu z odstavkom 2 tega člena izvedbene ukrepe sprejela Komisija ali, če je smiselno, Svet. V zvezi s tem naj Kraljevina Španija ne bi dokazala, zakaj bi moralo biti določanje pristojbin za podaljšanje veljavnosti in njihovega deleža razdelitve na ravni Unije enotno. Iz tega naj bi sledilo, da naj bi sodba Meroni/Visoka oblast v tem primeru ne bila upoštevna. ( 36 )

108.

Parlament in Svet vsekakor menita, da so pogoji, ki jih nalaga ta sodba, zadovoljivi, pri čemer Parlament pojasnjuje, da je treba to sodno prakso preučiti ob upoštevanju člena 118 PDEU, ki zahteva, da se za EPEU vzpostavi „centralizirana“ ureditev.

109.

Intervenienti se strinjajo s stališči Parlamenta in Sveta. Več intervenientov meni, da načel iz te sodbe ni mogoče uporabiti. Vsekakor pa naj bi bila ta načela spoštovana.

110.

Kraljevina Španija s petim pritožbenim razlogom trdi, da člen 9(1) izpodbijane uredbe, s katerim so nekatere upravne naloge prenesene na EPU, krši načela, navedena v sodbi Meroni/Visoka oblast. ( 37 ) Pri tem naj ne bi šlo za pristojnosti držav članic, ampak za pristojnosti Unije.

111.

Parlament in Svet trdita, da te sodne prakse ni mogoče uporabiti.

112.

Intervenienti se s stališči Parlamenta in Sveta strinjajo.

113.

Različne stranke se strinjajo, da morajo države članice pogodbenice na podlagi člena 9(2) izpodbijane uredbe v okviru ožjega odbora, ki ga ustanovijo, zagotoviti določitev višine pristojbin za podaljšanje veljavnosti ter njihov delež razdelitve.

114.

Vendar Kraljevina Španija trdi, da so bili v tem primeru potrebni enotni pogoji za izvajanje, da bi se zato morala izvedbena pooblastila v skladu s členom 291(2) PDEU prenesti na Komisijo ali v posebnih primerih na Svet in da je bila torej ta določba kršena.

115.

S takim sklepanjem se ne morem strinjati.

116.

Kraljevina Španija se namreč opira na določbo, ki je po mojem mnenju tukaj ni mogoče uporabiti.

117.

V skladu s členom 291(2) PDEU se, „[č]e so potrebni enotni pogoji za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije, […] s temi akti na Komisijo, ali v ustrezno utemeljenih posebnih primerih in v primerih iz členov 24 [PEU] in 26 [PEU] na Svet, prenesejo izvedbena pooblastila“.

118.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 291 PDEU ne določa nobene opredelitve pojma izvedbenega akta, ampak v odstavku 2 zgolj določa nujnost sprejetja takega akta s strani Komisije ali v posebnih primerih s strani Sveta, da se zagotovi, da se pravno zavezujoč akt Unije v njej izvaja pod enotnimi pogoji. ( 38 )

119.

Sodišče je pojasnilo, da je iz člena 291(2) PDEU razvidno tudi, da „[č]e so potrebni enotni pogoji za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije, se s temi akti na Komisijo ali v ustrezno utemeljenih posebnih primerih in v primerih iz členov 24 [PEU] in 26 [PEU] na Svet prenesejo izvedbena pooblastila“. ( 39 )

120.

Sodišče je dodalo, da mora izvedbeni akt pojasnjevati vsebino zakonodajnega akta, da se zagotovi njegova izvedba pod enotnimi pogoji v vseh državah članicah. ( 40 )

121.

Vendar menim, da v zadevnem primeru sodelujoče države članice pristojnost, ki jim je dodeljena s členom 9(2) izpodbijane uredbe, izvajajo v normativnem okviru, ki ga je določil in začrtal zakonodajalec Unije in ki ga nikakor ni treba izvajati pod enakimi pogoji v vseh državah članicah.

122.

Najprej, zakonodajalec Unije v členu 11 izpodbijane uredbe namreč določi, da se pristojbine za podaljšanje veljavnosti EPEU plačajo za leta, ki sledijo letu, v katerem je v Evropskem patentnem biltenu objavljena podelitev evropskega patenta, ki ima enotni učinek, in da je obstoj EPEU odvisen od plačila teh pristojbin.

123.

Dalje, zakonodajalec Unije v členu 12 izpodbijane uredbe opredeli višino pristojbin za podaljšanje veljavnosti, ki morajo biti progresivne v celotnem obdobju trajanja enotnega patentnega varstva, dovolj visoke, da krijejo vse stroške, povezane s podelitvijo evropskega patenta in upravljanjem enotnega patentnega varstva, in dovolj visoke, da je zagotovljen uravnotežen proračun Evropske patentne organizacije. Poleg tega je treba pri določanju višine teh pristojbin med drugim upoštevati različne dejavnike, povezane z malimi in srednje velikimi podjetji. Zakonodajalec Unije tako navede, da jih je treba upoštevati z namenom pospeševanja inovacij in spodbujanja konkurenčnosti evropskih podjetij, upoštevanja velikosti trga, ki ga zajema patent, ter zagotavljanja primerljivosti z višino nacionalnih pristojbin za podaljšanje veljavnosti povprečnega evropskega patenta, ki učinkuje v sodelujočih državah članicah v času, ko je prvič določena višina pristojbin za podaljšanje veljavnosti.

124.

Nazadnje, člen 13 izpodbijane uredbe našteva poštena, pravična in ustrezna merila, na podlagi katerih je treba določiti delež razdelitve pristojbin za podaljšanje veljavnosti med sodelujoče države članice.

125.

Člen 9(2) izpodbijane uredbe je zapisan povsem nedvoumno, saj državam članicam dodeli pristojnost, da „v skladu s členom 12 te uredbe“ ( 41 ) zagotovijo določitev višine pristojbin za podaljšanje veljavnosti ter delež razdelitve pristojbin za podaljšanje veljavnosti „v skladu s členom 13 te uredbe“. ( 42 )

126.

Tako zakonodajalec Unije sodelujočim državam članicam v zvezi s tem ne dovoljuje proste presoje.

127.

Poleg tega se ta uredba splošno uporablja, je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. To je določeno v členu 288, drugi odstavek, PDEU in v zadnjem delu izpodbijane uredbe, ki se izrecno nanaša na sodelujoče države članice.

128.

Nasprotno menim, da člen 9(2) izpodbijane uredbe spada na področje uporabe člena 291(1) PDEU, na podlagi katerega države članice sprejmejo vse ukrepe notranjega prava, ki so potrebni za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije.

129.

Menim, da temu ne nasprotuje dejstvo, da države članice kot pogodbenice EPK v skladu s členom 12 te uredbe zagotovijo določitev višine pristojbin za podaljšanje veljavnosti ter njihov delež razdelitve v skladu s členom 13 te uredbe.

130.

Vendar ta lastnost držav članic ne razreši obveznosti, da sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije. ( 43 )

131.

Kot določa prvi stavek člena 9(2), prvi pododstavek, izpodbijane uredbe, „[s]odelujoče države članice pri izpolnjevanju svojih mednarodnih obveznosti v okviru EPK zagotovijo skladnost s to uredbo in v ta namen med seboj sodelujejo“. ( 44 )

132.

Iz navedenega je razvidno, da ni treba preučiti argumentov v zvezi s sodno prakso iz sodbe Meroni/Visoka oblast, ( 45 ) ki je tukaj ni mogoče uporabiti, kot tudi ne sodne prakse iz sodbe Združeno kraljestvo/Parlament in Svet, ( 46 ) v kateri so pojasnjena načela, navedena v prvi sodbi.

133.

Ta sodna praksa ureja samo možnost institucije Unije, da del svojih pristojnosti prenese na organ, urad ali agencijo Unije ali na organ zunaj Unije, in možnost zakonodajalca Unije, da izvedbene ukrepe prenese na organ, urad ali agencijo Unije ali organ zunaj Unije, namesto da bi to pristojnost dodelil Komisiji ali Svetu.

134.

Visoka oblast je namreč v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Meroni/Visoka oblast, ( 47 ) pristojnosti, ki jih je imela na podlagi Pogodb, prenesla na subjekte zasebnega prava in zakonodajalec Unije je v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Združeno kraljestvo/Parlament in Svet, ( 48 ) določil, da bo ustanovljeni organ Unije deloval v okviru pooblastil, podeljenih z zadevno uredbo, ter v okviru področja uporabe vseh pravno zavezujočih aktov Unije, ki na ta organ prenašajo naloge.

135.

Ob upoštevanju navedenega je treba četrti tožbeni razlog v delu, ki se nanaša na kršitev člena 291(2) PDEU, zavrniti kot neutemeljen.

136.

V zvezi s petim tožbenim razlogom, ki postavlja vprašanje, ali so pri prenosu nekaterih upravnih nalog na EPU izpolnjeni pogoji, ki jih na področju prenosa pristojnosti na organe zunaj Unije zahteva sodna praksa Meroni/Visoka oblast, ( 49 ) je treba ugotoviti, da v tej zadevi upravnih nalog na subjekt mednarodnega prava, ki je EPU, ne prenaša zakonodajalec Unije, temveč sodelujoče države članice.

137.

Naj spomnim, da je izpodbijana uredba poseben sporazum v smislu člena 142 EPK in da so sodelujoče države članice EPU upravne naloge iz člena 9(1) izpodbijane uredbe dodelile na podlagi člena 143(1) EPK, v skladu s katerim lahko skupina držav pogodbenic EPU dodeli dodatne naloge.

138.

V takem primeru sodne prakse Meroni/Visoka oblast ( 50 ) prav tako ni mogoče uporabiti.

139.

Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je treba tudi peti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

140.

Kraljevina Španija s šestim tožbenim razlogom trdi, da ohranjanje avtonomnosti pravnega reda Unije pomeni, da nobena mednarodna pogodba ne sme izkrivljati pristojnosti Unije in njenih institucij. To pa naj bi se dogajalo v obravnavanem primeru, ker naj bi izpodbijana uredba v členu 18(2), prvi pododstavek, določala, da se uporablja od 1. januarja 2014 ali od datuma začetka veljavnosti Sporazuma o ESP, kar koli nastopi pozneje. Poleg tega naj bi izpodbijana uredba za EPEU določala poseben sodni režim, ki naj ne bi bil opredeljen v navedeni uredbi, temveč v Sporazumu o ESP. Kraljevina Španija trdi, da vsebina tega sporazuma posega v pristojnosti Unije in da ta sporazum tretji osebi dodeljuje pristojnost, da enostransko določi izvajanje izpodbijane uredbe.

141.

Parlament navaja, da je povezava med izpodbijano uredbo in Sporazumom o ESP bistven pogoj za delovanje sistema enotnega patentnega varstva s pomočjo enotnega patenta in da ne krši prava Unije. Sporazum o ESP naj bi izpolnjeval bistvena pogoja za spoštovanje avtonomnosti pravnega reda Unije, saj naj po eni strani ne bi spreminjal narave pristojnosti Unije in njenih institucij, po drugi strani pa naj Uniji in njenim institucijam pri izvajanju notranjih pristojnosti ne bi nalagal nobene posebne razlage pravnih določb Unije v navedenem sporazumu.

142.

Poleg tega naj ustanovitev ESP ne bi posegala v nobeno pristojnost Unije. Najprej zato, ker naj bi bile za ustanovitev skupnega sodišča za patente in določitev njegovih pristojnosti vedno pristojne države članice, in ne izključno Unija. Nato pa, ker naj bi izpodbijana uredba državam članicam izrecno nalagala, da ESP dodelijo izključno pristojnost. Izpodbijana uredba, ki temelji na členu 118 PDEU, naj bi državam članicam izrecno dovoljevala, da na področju patentov sprejmejo določbe glede odstopanj od Uredbe Bruselj I. Zakonodajalec Unije naj bi zahteval, da se začetek veljavnosti Sporazuma o ESP podredi nujnim spremembam, ki bi jih zakonodajalec Unije vnesel v Uredbo Bruselj I v zvezi s povezavo med to uredbo in omenjenim sporazumom. Nazadnje, več določb PDEU naj bi za začetek veljavnosti sekundarnega pravnega akta Unije določalo pogoj, da ga odobrijo države članice.

143.

Svet trdi, da argumenti, navedeni v utemeljitev tega tožbenega razloga, niso dopustni, ker so usmerjeni zoper Sporazum o ESP. Trdi, da je zakonodajalec Unije sprejel politično odločitev, da se EPEU poveže z delovanjem ločenega sodnega organa, to je ESP, ki zagotavlja doslednost sodne prakse in pravno varnost. Za vzpostavitev povezave med EPEU in ESP, ki naj bi bila opisana v uvodnih izjavah 24 in 25 izpodbijane uredbe, naj ne bi bilo nobene pravne ovire. Poleg tega naj bi v zakonodajni praksi obstajalo več primerov, pri katerih je bila uporaba akta Unije pogojena z dogodkom, ki ni bil povezan s tem aktom.

144.

Intervenienti se s trditvami Parlamenta in Sveta strinjajo.

145.

Kraljevina Španija s sedmim tožbenim razlogom trdi, da člen 18(2), drugi pododstavek, izpodbijane uredbe državam članicam omogoča, da enostransko odločijo, ali se bo ta uredba zanje uporabljala ali ne. Če bi se tako država članica odločila, da ne bo ratificirala Sporazuma o ESP, se navedena uredba zanjo ne bi uporabljala in ESP na njenem ozemlju ne bi imelo izključne pristojnosti za odločanje o EPEU, tako da EPEU za zadevno državo članico ne bi imel enotnega učinka. S tem naj bi bili kršeni načeli samostojnosti in enotnosti prava Unije.

146.

Parlament meni, da bi zavrnitev ratifikacije Sporazuma o ESP s strani države članice, s čimer bi dejansko povzročila, da izpodbijane uredbe na njenem ozemlju ne bi bilo mogoče uporabljati, pomenila kršitev člena 4(3) PEU. Tudi če bi obstajalo tveganje v zvezi z enotno uporabo izpodbijane uredbe, bi bilo tako tveganje upravičeno ob upoštevanju, da je treba zagotavljati učinkovito sodno varstvo in spoštovati načelo pravne varnosti.

147.

Svet opozarja, da člen 18(2) izpodbijane uredbe določa le odstopanje od člena 3(1) in (2) ter člena 4(1) te uredbe, tako da je enotni učinek evropskega patenta omejen na države članice, ki so ratificirale Sporazum o ESP, druge določbe navedene uredbe pa se uporabljajo za vse sodelujoče države članice. Ob upoštevanju pomena povezave med izpodbijano uredbo in Sporazumom o ESP se je štelo, da gre za dodatno jamstvo za optimalno delovanje te povezave. Iz sodne prakse Sodišča naj bi bilo razvidno, da je pravno mogoče podeliti izjemo od uporabe akta Unije le, če je odstopanje objektivno upravičeno in če je časovno omejeno. Tako naj bi bilo v tem primeru.

148.

Intervenienti se s trditvami Parlamenta in Sveta strinjajo.

149.

Šesti in sedmi tožbeni razlog Kraljevine Španije bom preučil skupaj, ker oba obravnavata povezavo med izpodbijano uredbo in Sporazumom o ESP.

150.

Najprej bom preučil prvi in drugi del šestega tožbenega razloga, nato pa zadnji del šestega tožbenega razloga in sedmi tožbeni razlog.

151.

Naj najprej poudarim, da Kraljevina Španija ne izpodbija dejstva, da lahko obstaja ločen sodni sistem. V zvezi s tem je Sodišče v mnenju 1/09 ( 51 ) spomnilo, da člen 262 PDEU predvideva „možnost“ razširitve pristojnosti sodišč Unije na spore, ki se nanašajo na uporabo aktov Unije, ki uvajajo evropske pravice intelektualne lastnine, in da zato ne vzpostavlja monopola Sodišča na obravnavanem področju in ne prejudicira izbire sodnega okvira, ki se lahko vzpostavi za spore med posamezniki glede pravic intelektualne lastnine. ( 52 )

152.

Kraljevina Španija v prvem delu šestega tožbenega razloga trdi, da ni bistvene razlike med Sporazumom o ESP in osnutkom sporazuma, s katerim se vzpostavlja sodišče, pristojno za spore o evropskih patentih in patentih Skupnosti, in ki ga je Sodišče razglasilo za nezdružljiv z določbami Pogodbe. ( 53 )

153.

Ta država članica po eni strani trdi, da ESP ni del institucionalnega in sodnega sistema Unije, in po drugi strani, da Sporazum o ESP ne predvideva jamstev za ohranjanje prava Unije. Neposredna, individualna in kolektivna odgovornost držav članic pogodbenic, vključno za namene členov od 258 PDEU do 260 PDEU, iz člena 23 Sporazuma o ESP, tudi če bi bila skladna s Pogodbami, naj ne bi bila zadostna.

154.

Kraljevina Španija želi z drugim delom šestega tožbenega razloga dokazati, da države članice ne morejo ratificirati Sporazuma o ESP, ne da bi kršile svoje obveznosti na podlagi prava Unije.

155.

Trdi, da bi morala Sporazum o ESP na podlagi člena 3(2) PDEU skleniti Unija, ker ta sporazum vpliva na skupna pravila, zlasti na pravila Uredbe Bruselj I. S sprejetjem Uredbe Bruselj I naj bi Unija na področju, za katero je zadolžena, dobila izključno pristojnost. ( 54 )

156.

Kraljevina Španija je v ta namen preučila vsebino Sporazuma o ESP in standarde glede sodne pristojnosti v zvezi z nalogami, dodeljenimi ESP, in ugotovila, da države članice pogodbenice Sporazuma o ESP izvajajo pristojnost, ki je nimajo več, zato je to kršitev načela samostojnosti prava Unije.

157.

Ta dela šestega tožbenega razloga nista jasna, kar se kaže v tem, da je težko ugotoviti, katero besedilo Kraljevina Španija dejansko izpodbija z vprašanjem Sodišču, ali člen 18(2) te uredbe, s tem ko uporabo izpodbijane uredbe pogojuje z začetkom veljavnosti Sporazuma o ESP, izkrivlja pristojnosti Unije in njenih institucij.

158.

Menim, tako kot trdijo različne stranke v sporu, da je iz tega razvidno, da Kraljevina Španija s tema deloma tožbenega razloga v resnici skuša izpodbijati zakonitost Sporazuma o ESP ob upoštevanju prava Unije in dokazati, da ta Sporazum ne spoštuje mnenja 1/09. ( 55 )

159.

S tem se postavlja vprašanje, ali je Sodišče pristojno za nadzor nad vsebino Sporazuma o ESP, na katerega se Kraljevina Španija sklicuje v okviru ničnostne tožbe zoper izpodbijano uredbo ob upoštevanju povezave med tema pravnima instrumentoma v okviru izvajanja okrepljenega sodelovanja.

160.

Menim, da mora biti odgovor na to vprašanje nikalen.

161.

Seveda Kraljevina Španija ni mogla uporabiti postopka za mnenje iz člena 218(11) PDEU v zvezi s predvidenim sporazumom o ESP. Takega postopka namreč ni mogoče uporabiti za tak sporazum med državami članicami, ker je mnenje Sodišča mogoče pridobiti le, če gre za združljivost predvidenega sporazuma, katerega pogodbenica je Unija, s Pogodbami.

162.

Poleg tega Kraljevina Španija ne more zahtevati neposredno od sodišča Unije, da razglasi ničnost Sporazuma o ESP na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU, v skladu s katerim Sodišče „nadzira zakonitost zakonodajnih aktov ter aktov Sveta, Komisije in Evropske centralne banke razen priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta in Evropskega sveta s pravnim učinkom za tretje osebe. Nadzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe“.

163.

Sporazum o ESP namreč ne spada v nobeno od kategorij, na katere se nanaša Pogodba DEU. Gre za medvladni sporazum, o katerem so se pogajale in ga podpisale samo nekatere države članice na podlagi mednarodnega prava.

164.

Poleg tega menim, da povezava med izpodbijano uredbo in Sporazumom o ESP ne more utemeljiti argumenta Kraljevine Španije, da je treba, če se preuči izpodbijana uredba, preučiti tudi vsebino Sporazuma o ESP.

165.

Trditve, ki jih Kraljevina Španija navaja v repliki, da bi dokazala, da je Sodišče pristojno za nadzor nad vsebino Sporazuma o ESP, ne morejo ovreči mojega odgovora.

166.

Kraljevina Španija se namreč sklicuje na sodno prakso Sodišča, ki je po mojem mnenju ni mogoče uporabiti v okoliščinah te zadeve.

167.

Tako se je v združenih zadevah, v katerih je bila izrečena sodba Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, ( 56 ) nadzor zakonitosti, ki ga mora zagotoviti sodišče Unije, nanašal na akt Unije, katerega namen je bil izvajanje zadevnega mednarodnega sporazuma, to je na resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov, ne pa na zadnjenavedenega kot takega.

168.

Sodišče se je oprlo na svojo sodno prakso, v kateri je že razglasilo za ničen sklep Sveta, s katerim je bil odobren mednarodni sporazum, potem ko je, ob upoštevanju zadevnega sporazuma, preučilo njegovo notranjo zakonitost. ( 57 )

169.

Vendar so okoliščine obravnavane zadeve popolnoma drugačne, saj se z izpodbijano uredbo ni odobril ali izvajal mednarodni sporazum, ampak je njen namen izvajanje okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva.

170.

Poleg tega je treba ugotoviti, da morebitna razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe nikakor ne bi ovrgla veljavnosti Sporazuma o ESP.

171.

Ob upoštevanju navedenega menim, da je treba prvi tožbeni razlog in drugi del šestega tožbenega razloga razglasiti za nedopustna.

172.

Kraljevina Španija z zadnjim delom šestega tožbenega razloga trdi, da je iz člena 18(2), prvi pododstavek, izpodbijane uredbe razvidno, da je uporaba te uredbe v celoti odvisna od začetka veljavnosti Sporazuma o ESP. Iz tega naj bi sledilo, da naj bi bila učinkovitost pristojnosti, ki jo Unija izvaja z izpodbijano pogodbo, odvisna od volje držav članic pogodbenic Sporazuma o ESP.

173.

Kraljevina Španija s sedmim tožbenim razlogom trdi, da člen 18(2) izpodbijane uredbe državam članicam omogoča, da enostransko odločijo, ali se bo ta uredba zanje uporabljala ali ne.

174.

Z analizo Kraljevine Španije se ne morem strinjati.

175.

Zakonodajalec Unije je navedel, da bi moral sodno pristojnost glede EPEU določiti in urejati instrument, s katerim se vzpostavi enoten sistem reševanja patentnih sporov za evropske patente in EPEU. ( 58 )

176.

Dodal je, da je to pristojnost treba določiti, da se zagotovijo ustrezno delovanje EPEU, doslednost sodne prakse in s tem pravna varnost. ( 59 )

177.

Cilj izpodbijane uredbe je zagotoviti ustrezno delovanje. Ravno v nasprotju s takimi načeli pa bi bilo, če bi se izpodbijana uredba uporabljala, ESP pa še ne bi bilo ustanovljeno.

178.

Ne morem se strinjati s Kraljevino Španijo, ki trdi, da države članice odločajo o začetku veljavnosti izpodbijane uredbe.

179.

Menim, da morajo sodelujoče države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU sprejeti vse ukrepe, ki omogočajo izvajanje okrepljenega sodelovanja, vključno z ratifikacijo Sporazuma o ESP, ker je nujni pogoj za to izvajanje. V skladu s to določbo morajo namreč države članice sprejeti vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije.

180.

Sodelujoče države članice, ki ne bi ratificirale Sporazuma o ESP, bi namreč ravnale v nasprotju z načelom lojalnega sodelovanja, ker bi ogrozile uresničevanje ciljev Unije na področju usklajevanja in poenotenja. ( 60 )

181.

Zato je zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 25 izpodbijane uredbe navedel, da je „izjemnega pomena, da sodelujoče države članice ratificirajo Sporazum o [ESP] v skladu s svojimi nacionalnimi ustavnimi in parlamentarnimi postopki ter da sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bo to sodišče lahko začelo delovati čim prej“. ( 61 )

182.

V uvodni izjavi 25 je pojasnjeno, zakaj je zakonodajalec Unije v členu 18(2) izpodbijane uredbe določil, da je uporaba te uredbe odvisna od datuma začetka veljavnosti Sporazuma o ESP, če se ta datum začne po 1. januarju 2014.

183.

Če bi bilo dovoljeno, da nekatera nacionalna sodišča ohranijo pristojnost v nekaterih državah članicah, v katerih je enotni učinek evropskega patenta priznan, bi bili ogroženi cilji na področju usklajevanja in poenotenja, ki se uresničujejo z enotnim učinkom evropskih patentov.

184.

Povezava med izpodbijano uredbo in Sporazumom o ESP je taka, da bi bil zakonodajalec Unije z vidika pravne varnosti nedosleden, če ne bi določil, da je uporaba izpodbijane uredbe odvisna od začetka veljavnosti tega sporazuma.

185.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj zadnji del šestega tožbenega razloga in sedmi tožbeni razlog zavrne kot neutemeljena.

186.

Parlament, Svet, Zvezna republika Nemčija in Madžarska menijo, da podrednega predloga za razglasitev delne ničnosti izpodbijane uredbe ni mogoče sprejeti, ker so določbe, za katere se predlaga razglasitev ničnosti, bistveni del pravnega okvira, ki ga vzpostavlja ta uredba, zato jih ni mogoče izločiti, ne da bi se spremenilo njeno bistvo.

187.

Kraljevina Španija trdi, da je mogoče člen 9 izpodbijane uredbe ločiti od drugih določb te uredbe. ( 62 ) V zvezi s členom 18(2) te uredbe meni, da ob upoštevanju člena 297(1), zadnji pododstavek, PDEU ( 63 ) ni nujno, da izpodbijana uredba vsebuje določbo o uporabi.

188.

Naj spomnim, da je na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča razglasitev delne ničnosti akta Unije mogoča samo v primeru, če je elemente, katerih ničnost se zahteva, mogoče ločiti od preostalega akta. Sodišče je prav tako že večkrat presodilo, da tej zahtevi po ločljivosti ne bi bilo zadoščeno, če bi bila posledica delne ničnosti akta ta, da bi bilo spremenjeno njegovo bistvo. ( 64 )

189.

V obravnavani zadevi je treba spomniti, da je cilj izpodbijane uredbe uvedba enotnega patentnega varstva. Za uresničitev tega cilja je zakonodajalec Unije vzpostavil pravni okvir.

190.

V zvezi s tem člen 3(1) izpodbijane uredbe določa, da ima „[e]vropski patent, ki je v vseh sodelujočih državah članicah podeljen z enakimi zahtevki, v sodelujočih državah članicah enotni učinek, če je bil njegov enotni učinek registriran v registru enotnega patentnega varstva“. ( 65 )

191.

Zaradi tega pogoja mora zakonodajalec Unije premisliti o vrsti upravnih ukrepov pred to registracijo in po njej, ki so potrebni, da je registracija učinkovita.

192.

Take ukrepe je zakonodajalec določil v odstavku 1 člena 9 izpodbijane uredbe, naslovljenega „Upravne naloge v okviru Evropske patentne organizacije“.

193.

V tej določbi je izčrpen seznam nalog, ki jih mora izvajati EPU.

194.

Ni si mogoče predstavljati, da bi zakonodajalec Unije brez izvajanja teh nalog, od katerih je očitno odvisno ustrezno delovanje sistema, ki vzpostavlja EPEU, uresničil cilj, določen v izpodbijani uredbi.

195.

Zato ne vidim možnosti, da se bistvo izpodbijane uredbe, če se črta njen člen 9(1), ne bi spremenilo.

196.

V zvezi s členom 9(2) izpodbijane uredbe, če se ta določba nanaša na določitev pristojbin za podaljšanje veljavnosti in delež razdelitve, ki sta predmet petega tožbenega razloga Kraljevine Španije, se mi zdi nepojmljivo, da se predvidi finančna določba, kot je ta v poglavju V izpodbijane uredbe, ne da bi se predvidele tudi osebe ali subjekti, ki bodo odgovorni za postavitev okvira za tako določitev in opredelitev.

197.

Iz tega po mojem mnenju sledi, da člena 9(1) v celoti in (2) v delu, kot izhaja iz petega razloga te tožbe, izpodbijane uredbe ni mogoče ločiti od pravnega okvira, vzpostavljenega s to uredbo, zato bi njegovo črtanje spremenilo bistvo navedene uredbe.

198.

V zvezi s členom 18(2) izpodbijane uredbe, ki ureja uporabo te uredbe in jo pogojuje z začetkom veljavnosti Sporazuma o ESP, menim, da te določbe iz razlogov, navedenih v okviru presoje zadnjega dela šestega tožbenega razloga in sedmega tožbenega razloga, ni mogoče ločiti od preostale izpodbijane uredbe.

199.

Zato menim, da predlog za razglasitev delne ničnosti izpodbijane uredbe, ki ga Kraljevina Španija navaja podredno, ni dopusten.

200.

Ker ob upoštevanju navedenih ugotovitev nobenemu od tožbenih razlogov, ki jih Kraljevina Španija navaja v utemeljitev tožbe, ni mogoče ugoditi, jih je treba zavrniti.

201.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj: