1

Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 13. septembra 2012 v zadevi National Lottery Commission proti UUNT – Mediatek Italia in De Gregorio (Prikaz roke) (T‑404/10, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je navedeno sodišče ugodilo tožbi, s katero je National Lottery Commission (v nadaljevanju: NLC) zahtevala razveljavitev odločbe prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 9. junija 2010 (zadeva R 1028/2009‑1) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbo Mediatek Italia Srl in G. De Gregoriom (v nadaljevanju: vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti) na eni strani ter NLC na drugi (v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Člen 52 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1891/2006 z dne 18. decembra 2006 (UL L 386, str. 14, v nadaljevanju: Uredba št. 40/94), z naslovom „Relativni razlogi za ničnost“ v odstavku 2 določa:

„Znamka Skupnosti se razglasi za nično tudi na podlagi zahteve [UUNT] ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic, če se uporaba takšne znamke lahko prepove na podlagi druge prejšnje pravice in še zlasti:

[…]

[…]

v skladu z zakonodajo Skupnosti ali nacionalnim pravom, ki ureja varstvo.“

3

Člen 63 navedene uredbe, ki se nanaša na tožbe pri Sodišču Evropske unije, v odstavku 1 in 2 določa:

„1.   Proti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb se lahko vloži tožba pri Sodišču.

2.   Tožba se lahko vloži zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve Pogodbe, te uredbe ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil.“

4

Člen 74 Uredbe št. 40/94 z naslovom „Preučevanje dejstev s strani Urada po uradni dolžnosti“ v odstavku 1 določa:

„V postopku [UUNT] preveri dejstva po uradni dolžnosti; vendar pa je Urad v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke.“

5

Uredba št. 40/94 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1), ki je začela veljati 13. aprila 2009.

6

Členi 52, 63 in 74 Uredbe št. 40/94 vsebinsko niso bili spremenjeni in so postali členi 53, 65 in 76 Uredbe št. 207/2009.

7

Uredba Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1041/2005 z dne 29. junija 2005 (UL L 172, str. 4, v nadaljevanju: izvedbena uredba), določa med drugim pravila o poteku postopka za razveljavitev ali razglasitev ničnosti znamke Skupnosti pred UUNT.

8

Člen 37 izvedbene uredbe določa:

„Zahteva[, predložena UUNT] za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti […][,] vsebuje:

[…]

9

UUNT je 2. oktobra 2007 NLC odobril registracijo te figurativne znamke Skupnosti (v nadaljevanju: izpodbijana znamka):

10

Vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti sta 20. novembra 2007 pri UUNT na podlagi člena 52(2)(c) Uredbe št. 40/94 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijane znamke zaradi obstoja prejšnje avtorske pravice G. De Gregoria na tem figurativnem znaku (v nadaljevanju: mano portafortuna):

11

Oddelek za izbris UUNT je tej zahtevi za ugotovitev ničnosti 16. julija 2009 ugodil, zlasti ker naj bi vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti dokazala obstoj avtorske pravice, ki je varovana z italijanskim pravom in ki je skoraj enaka kot sporna znamka, in predhodnost te pravice v primerjavi s sporno znamko.

12

NLC je vložila pritožbo zoper to odločbo.

13

Prvi odbor za pritožbe UUNT je to pritožbo s sporno odločbo zavrnil, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji iz člena 53(2) Uredbe št. 207/2009.

14

Odbor za pritožbe je glede obstoja avtorske pravice, varovane z italijanskim pravom, menil, prvič, da sta vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti dokazala stvaritev dela in lastništvo avtorske pravice na tem delu s predložitvijo fotokopije zasebne pogodbe z dne 16. septembra 1986 (v nadaljevanju: pogodba iz leta 1986), s katero tretja oseba, ki se predstavlja kot avtor znaka mano portafortuna, potrjuje prenos svojih pravic reproduciranja in uporabe tega dela, ki je – poleg drugih risb – vsebovano v prilogi k pogodbi, na enega od njiju.

15

Odbor za pritožbe je menil, drugič, da nepravilnosti, ki jih je poudarila NLC – namreč navedba maksimalnega trajanja varstva avtorske pravice 70 let, čeprav je tako obdobje določeno šele od leta 1996, datum na poštnem žigu, ki je nedelja, torej dan, ko so pošte zaprte, ter razlika v kakovosti in konceptu med risbo mano portafortuna in preostalimi risbami iz priloge k pogodbi iz leta 1986 – niso take, da bi povzročile dvome glede pristnosti vsebine te pogodbe. Odbor za pritožbe je v okviru tega pojasnil, da čeprav je zasebni akt v skladu s členom 2702 italijanskega civilnega zakonika do sprožitve postopka za ugotovitev nepristnosti listine popoln dokaz izvora izjav tistih, ki so jih podpisali, iz te določbe izhaja, da ostaja pristojen, da vsebino presodi po prostem preudarku.

16

Odbor za pritožbe je po obravnavi pogodbe iz leta 1986 potrdil obstoj avtorske pravice, varovane z italijanskim pravom.

17

NLC je 8. septembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila razveljavitveno tožbo zoper sporno odločbo. V utemeljitev tožbe je navedla tri tožbene razloge, in sicer, prvič, kršitev člena 53(2)(c) Uredbe št. 207/2009, ker je odbor za pritožbe ugotovil, da sta vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti dokazala obstoj prejšnje avtorske pravice, drugič, nezakonitost tega, da je odbor za pritožbe zavrnil razpis ustne obravnave in predlog, naj zahteva predložitev originala pogodbe iz leta 1986, ter tretjič, napačno presojo lastne pristojnosti odbora za pritožbe za preučitev pristnosti te pogodbe.

18

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tej tožbi ugodilo in pritrdilo prvemu in tretjemu tožbenemu razlogu NLC.

19

Splošno sodišče je v zvezi s tem v točkah od 14 do 21 izpodbijane sodbe najprej opozorilo na pravila in načela, ki jih mora odbor za pritožbe uporabiti pri ugotavljanju, ali je dokazan obstoj avtorske pravice, varovane z nacionalnim pravom. Ob sklicevanju na sodbo Sodišča z dne 5. julija 2011 v zadevi Edwin proti UUNT (C-263/09 P, ZOdl., str. I-5853, točke od 50 do 52) je v točki 18 ugotovilo, da je naloga vlagatelja zahteve, da UUNT predloži ne samo podatke, ki dokazujejo, da po nacionalni zakonodaji, katere uporabo predlaga, izpolnjuje zahtevane pogoje za dosego prepovedi uporabe znamke Skupnosti na podlagi prejšnje pravice, ampak tudi podatke, iz katerih je razvidna vsebina te zakonodaje.

20

Splošno sodišče je nato v točki 20 izpodbijane sodbe navedlo, da mora UUNT v skladu s sodno prakso po uradni dolžnosti in s sredstvi, ki se mu zdijo za to primerna, poizvedeti o nacionalni zakonodaji zadevne države članice, če so take informacije potrebne za presojo pogojev za uporabo razloga za ničnost, na katerega se sklicuje, in zlasti za presojo pravilnosti zatrjevanih dejstev ali dokazne vrednosti predloženih dokumentov. Splošno sodišče je med drugim pojasnilo, da omejitev dejanske podlage preizkusa UUNT namreč ne izključuje, da ta poleg dejstev, ki so jih izrecno navedle stranke iz postopka za ugotavljanje ničnosti, upošteva tudi splošno znana dejstva, to pomeni dejstva, ki jih lahko pozna vsak in jih je mogoče dobiti iz splošno dostopnih virov.

21

Nazadnje, Splošno sodišče je ob upoštevanju teh načel v točkah 23 in 24 izpodbijane sodbe presodilo, da se je odbor za pritožbe pravilno oprl na italijanska pravna pravila, ki določajo dokazno vrednost pogodbe iz leta 1986, da pa mora preveriti, ali je odbor za pritožbe uporabil pravilno razlago upoštevnega italijanskega prava, ko je sklepal, da je na podlagi členov 2702 in 2703 italijanskega civilnega zakonika pogodba iz leta 1986 do sprožitve postopka za ugotovitev nepristnosti listine popoln dokaz izvora izjav tistih, ki so jih podpisali.

22

Splošno sodišče je v zvezi s tem v točkah od 25 do 32 izpodbijane sodbe obravnavalo določbe italijanskega prava, med drugim člen 2704 civilnega zakonika, kakor ga je razlagalo Corte suprema di cassazione (italijansko kasacijsko sodišče) v sodbi št. 13912 z dne 14. junija 2007 (v nadaljevanju: sodba z dne 14. junija 2007). Splošno sodišče je po tem, ko je v točki 33 te sodbe najprej navedlo, da se sporna odločba nikakor ne sklicuje na ta člen, v točki 35 izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi lahko NLC v skladu s sodno prakso Corte suprema di cassazione predložila dokaz, da je bila pogodba iz leta 1986 dejansko izdelana na datum, drugačen od tistega na poštnem žigu, ne da bi ji bilo treba sprožiti postopek za ugotovitev nepristnosti listine. Splošno sodišče je iz tega v točki 36 navedene sodbe sklepalo, da je odbor za pritožbe uporabil napačno razlago upoštevnega nacionalnega prava, ki se uporabi na podlagi člena 53(2) Uredbe št. 207/2009, in s tem napačno presodil natančen obseg svojih pristojnosti.

23

Splošno sodišče je na podlagi ugotovitve, navedene v točki 40 izpodbijane sodbe, da bi lahko napačna razlaga nacionalnega prava vplivala na vsebino sporne odločbe, v točki 41 navedene sodbe ugotovilo, da je treba sporno odločbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti drugi tožbeni razlog, ki ga je NLC navedla v podporo svoji tožbi.

24

UUNT predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi in naj se NLC naloži plačilo njenih stroškov.

25

NLC predlaga, naj se pritožba zavrne.

26

UUNT je v utemeljitev pritožbe navedla tri pritožbene razloge, prvega v zvezi s kršitvijo člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 in pravila 37 izvedbene uredbe, drugega v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti, ker pravica UUNT do izjave glede sodbe z dne 14. junija 2007 ni bila spoštovana, in tretjega v zvezi z očitno neskladnostjo in izkrivljanjem dejstev, ki vplivata na razlago in ugotovitev Splošnega sodišča.

27

UUNT s prvim pritožbenim razlogom, ki ima dva dela, trdi, da se Splošno sodišče ni moglo opreti niti na člen 2704 italijanskega civilnega zakonika (prvi del) niti na sodbo z dne 14. junija 2007 (drugi del), ker se stranki na ta elementa nista sklicevali, tako da nista bila predmeta spora pred odborom za pritožbe.

28

UUNT meni, da iz obrazložitve Splošnega sodišča ni jasno razvidno, ali to šteje nacionalno pravo, ki se uporabi, za pravno vprašanje ali za splošno znano dejstvo, in navaja alternativni razlagi. Splošno sodišče naj bi, če je menilo, da je uporaba nacionalnega prava pravno vprašanje, kršilo načelo iz pravila 37(b)(iii) izvedbene uredbe, v skladu s katerim mora stranka, ki se sklicuje na nacionalno pravo, UUNT predložiti podatke, iz katerih je razvidna vsebina zakonodaje, in navesti, zakaj naj bi se v obravnavanem primeru uporabila, ter odstopilo od rešitve iz zgoraj navedene sodbe Edwin proti UUNT, iz katere naj bi izhajalo, da je nacionalno pravo dejansko vprašanje, na katero se morajo stranke sklicevati in ga dokazati. Če je Splošno sodišče menilo, da je uporaba nacionalnega prava dejansko vprašanje, naj bi nacionalno zakonodajo neupravičeno opredelilo kot „splošno znano dejstvo“, ki naj bi ga UUNT zato lahko na lastno pobudo raziskal in se nanj skliceval. Poleg tega naj bi s svojo presojo nadomestilo presojo odbora za pritožbe in opravilo presojo elementov, o katerih se navedeni odbor ni opredelil.

29

NLC odgovarja, prvič, da se pravilo 37 izvedbene uredbe in zgoraj navedena sodba Edwin proti UUNT nanašata na dokazno breme vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti, in ne na toženo stranko, ki je v neugodnem položaju, ker je odločba UUNT izpodbijana na podlagi prava, ki ji je lahko popolnoma neznano. Poleg tega se na podlagi člena 37 navedene sodbe Edwin proti UUNT dokazno breme vlagatelja ne razteza na vprašanja nacionalnega procesnega prava.

30

NLC trdi, drugič, da se odbor za pritožbe ni omejil na presojo dejanskega stanja, ampak je sprejel odločbo o pravu. Razlaga člena 76(1) Uredbe št. 207/2009, v skladu s katero ta določba omejuje preizkus odbora za pritožbe samo na relativne razloge za zavrnitev, ki jih je navedel vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti, naj bi bila v nasprotju z uporabo temeljnih pravnih načel, ki jih mora UUNT upoštevati, kakor je poudarjeno med drugim v uvodni izjavi 13 in členu 83 navedene uredbe.

31

NLC, tretjič, poudarja, da je napaka, ki jo je storil odbor za pritožbe, posledica napačne razlage členov 2702 in 2703 italijanskega civilnega zakonika, na katera je bil opozorjen, in da se je vprašanje dokazne vrednosti pogodbe iz leta 1986 postavilo pred odborom za pritožbe in Splošnim sodiščem. Zato naj ta napaka, če se predpostavi, da je Splošno sodišče neupravičeno sprožilo razpravo v zvezi s členom 2704 tega zakonika in sodno prakso, ki se nanaša nanj, ne bi vplivala na izid preizkusa, ki ga je opravilo, zaradi česar naj bi bilo treba pritožbeni razlog zavrniti.

32

Glede na datum 2. oktober 2007, ko je bila izpodbijana znamka registrirana, in datum 20. november istega leta, ko sta vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti vložila zahtevo pri UUNT, je treba najprej ugotoviti, da je treba ta pritožbeni razlog obravnavati na podlagi določb Uredbe št. 40/94, ker Uredba št. 207/2009 na ta datuma ni veljala (glej zlasti sodbo z dne 3. oktobra 2013 v zadevi Rintisch proti UUNT, C‑122/12 P, točka 2).

33

Prvi pritožbeni razlog se v bistvu nanaša na postopek, ki se uporabi po nacionalnem pravu v okviru zahteve za ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti, vložene pri UUNT, in tožbe, vložene pri Splošnem sodišču zoper odločbo, izdano na podlagi te zahteve, če tožba v skladu s členom 52(2) Uredbe št. 40/94 temelji na obstoju prejšnje pravice, varovane z nacionalnim pravom. Za presojo utemeljenosti tega pritožbenega razloga je treba najprej opozoriti na odnos in razdelitev vlog med vlagateljem zahteve za ugotovitev ničnosti, pristojnimi organi UUNT in Splošnim sodiščem v tem okviru.

34

Sodišče je glede vloge, ki jo ima vlagatelj, presodilo, da člen 37 izvedbene uredbe vlagatelju nalaga, da UUNT predloži ne samo podatke, ki dokazujejo, da po nacionalni zakonodaji, katere uporabo predlaga, izpolnjuje zahtevane pogoje za dosego prepovedi uporabe znamke Skupnosti na podlagi prejšnje pravice, ampak tudi podatke, iz katerih je razvidna vsebina te zakonodaje (zgoraj navedena sodba Edwin proti UUNT, točka 50).

35

Sodišče je glede pristojnih organov UUNT presodilo, da morajo ti, da bi ugotovili vsebino pravila nacionalnega prava, na katero se sklicuje vlagatelj zahteve, presoditi dokazno vrednost in vsebino podatkov, ki jih je ta predložil (zgoraj navedena sodba Edwin proti UUNT, točka 51).

36

Sodišče je glede uradne dolžnosti Splošnega sodišča ob sklicevanju na člen 63(2) Uredbe št. 40/94, ki se nanaša na primere, v katerih je tožba vložena zoper odločbe odborov za pritožbe UUNT, pojasnilo, da je Splošno sodišče pristojno za popoln nadzor nad zakonitostjo presoje UUNT, ki se nanaša na podatke, ki jih je predložil vlagatelj zahteve, da bi dokazal vsebino nacionalne zakonodaje, katere varstvo uveljavlja (zgoraj navedena sodba Edwin proti UUNT, točka 52).

37

V nasprotju s tem, kar trdi UUNT, iz točk od 50 do 52 zgoraj navedene sodbe Edwin proti UUNT ni razvidno, da je treba pravilo nacionalnega prava, ki se uporabi na podlagi napotitve, kot je ta iz člena 52(2) Uredbe št. 40/94, obravnavati kot dejansko stanje, ki ga UUNT in Splošno sodišče ugotavljata zgolj na podlagi dokazov, ki so jima predloženi.

38

Iz navedenih točk pa je razvidno, da je Sodišče hotelo poudariti obseg nadzora, ki ga morajo pristojni organi UUNT in Splošno sodišče zagotoviti glede uporabe nacionalnega prava v sporu zaradi zahteve za ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti.

39

Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba ugotoviti, ali se morata UUNT in Splošno sodišče v takem postopku omejiti izključno na preučitev dokumentov, ki jih predloži vlagatelj z namenom dokazati vsebino nacionalnega prava, ki se uporabi, ali pa sta pristojna za preverjanje upoštevnosti prava, vključno s preverjanjem po uradni dolžnosti, če je to potrebno, pogojev za uporabo in obsega pravil zatrjevanega nacionalnega prava.

40

V zvezi s tem je treba poudariti, da morata UUNT in Splošno sodišče nadzor izvesti ob upoštevanju zahtev, ki jih je generalni pravobranilec navedel v točki 91 sklepnih predlogov, da se zagotovi polni učinek Uredbe št. 40/94, ki je zagotovitev varstva znamke Skupnosti.

41

Glede na to, da je lahko posledica uporabe nacionalnega prava ugotovitev razloga za razglasitev ničnosti pravilno registrirane znamke Skupnosti, morata imeti UUNT in Splošno sodišče v tem smislu možnost, da pred ugoditvijo zahteve za ugotovitev ničnosti take znamke preverita upoštevnost elementov, ki jih predloži vlagatelj in ki se nanašajo na dokaze, ki jih mora vlagatelj predložiti glede vsebine nacionalnega prava.

42

Nadzor pristojnih organov UUNT in Splošnega sodišča mora biti tudi v skladu z zahtevami, ki se nanašajo na njihove vloge ob obravnavi spora glede znamke Skupnosti.

43

Ker se najprej od pristojnih organov UUNT zahteva, naj odločijo o zahtevi za ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti, ki temelji na prejšnji znamki, varovani z nacionalnim pravom, je lahko posledica odločbe, da se imetniku znamke odvzame pravica, ki mu je bila dodeljena. Obseg take odločbe nujno pomeni, da naloga organa, ki to odločbo sprejme, ne more biti omejena na preprosto potrditev nacionalnega prava, ki ga predloži vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti.

44

Glede sodnega nadzora, ki ga nato opravi Splošno sodišče, je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 92 sklepnih predlogov, da mora izpolnjevati zahteve načela učinkovitega sodnega varstva. Ker uporaba nacionalnega prava v okviru zadevnega postopka lahko pomeni odvzem pravice imetniku znamke Skupnosti, Splošnemu sodišču zaradi morebitnih pomanjkljivosti predloženih dokumentov, s katerimi se dokazuje uporabljivo nacionalno pravo, ni mogoče odvzeti možnosti izvedbe dejanskega nadzora. Zato mora imeti možnost, da zunaj okvira predloženih dokumentov preveri vsebino, pogoje uporabe in obseg pravil prava, ki jih uveljavlja vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti.

45

Splošno sodišče torej ni napačno uporabilo prava, ko je v točki 20 izpodbijane sodbe presodilo, da „se mora UUNT v okoliščinah, v katerih se lahko od njega zahteva, da upošteva med drugim nacionalno pravo države članice, ki varuje prejšnjo pravico, na kateri temelji zahteva za ugotovitev ničnosti, po uradni dolžnosti in s sredstvi, ki se mu zdijo za to primerna, pozanimati o nacionalni zakonodaji zadevne države članice, če so take informacije potrebne za presojo pogojev za uporabo razloga za ničnost in zlasti za presojo pravilnosti predloženih dejstev ali dokazne vrednosti predloženih dokumentov“.

46

Splošno sodišče je v obravnavanem primeru po tem, ko je v točki 24 izpodbijane sodbe poudarilo, da je UUNT za presojo dokazne vrednosti pogodbe iz leta 1986 uporabil člena 2702 in 2703 italijanskega civilnega zakonika, v točkah od 27 do 32 navedene sodbe upoštevalo tudi člen 2704 tega zakonika glede gotovosti datuma zasebnega akta in zadevno nacionalno sodno prakso glede razlage in uporabe tega člena. Splošno sodišče pri tem ni prekoračilo pristojnosti glede informiranja po uradni dolžnosti za preverjanje vsebine, pogojev uporabe in obsega pravil nacionalnega prava, ki ga zatrjuje vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti, da bi ugotovilo dokazno vrednost pogodbe, s katero ta vlagatelj zatrjuje svojo prejšnjo pravico glede na izpodbijano znamko.

47

V teh okoliščinah je treba oba dela prvega pritožbenega razloga zavrniti.

48

UUNT se sklicuje na splošno načelo prava Unije, v skladu s katerim je treba naslovnikom odločb javnih organov, ki znatno vplivajo na njihove interese, omogočiti, da učinkovito izrazijo stališče, in trdi, da v obravnavanem primeru te možnosti ni imel glede sodbe z dne 14. junija 2007, na katero se stranke v upravnem postopku niso sklicevale, zaradi česar ni bila del predmeta spora pred odborom za pritožbe. UUNT meni, da bi bili obrazložitev in odločitev Splošnega sodišča drugačni, če bi to možnost imel.

49

UUNT iz tega sklepa, da je Splošno sodišče kršilo njegovo pravico do izjave.

50

NLC odgovarja, da se je na pravno vprašanje, za katero je upoštevna sodna praksa Corte suprema di cassazione, sklicevalo pred obravnavo, saj je Splošno sodišče na podlagi člena 64 svojega poslovnika v dopisu z dne 7. februarja 2012 pozvalo UUNT, naj odgovori na vprašanja v zvezi z obsegom člena 2704 italijanskega civilnega zakonika. UUNT naj bi se imel zato o tem možnost opredeliti pisno ali med obravnavo, pri čemer naj ne bi bilo mogoče trditi, vsaj glede vnaprejšnjega opozorila v zvezi z vsako upoštevno ali morebiti upoštevno sodno prakso, da se s sodbo, ki se nanjo sklicuje, krši pravica do obrambe.

51

NLC dodaja, da ob predpostavki, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker UUNT ni omogočilo, da bi podal stališče o nacionalni sodni praksi, ki jo je navedla, ta napaka v nobenem primeru nima vpliva na izid odločitve.

52

Pravica do poštenega sojenja je temeljno načelo prava Unije, potrjeno s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

53

Sodišča Unije morajo, da bi zadostila zahtevam te pravice, skrbeti, da se v postopkih, ki jih vodijo, spoštuje načelo kontradiktornosti in da tudi sama spoštujejo to načelo, ki velja v vsakem postopku, v katerem bi lahko bila izdana odločba institucije Unije, ki znatno vpliva na interese kake osebe (sodbi z dne 2. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Irski in drugim, C-89/08 P, ZOdl., str. I-11245, točki 51 in 53, in z dne 17. decembra 2009 v zadevi Revizija M proti EMEA, C-197/09 RX-II, ZOdl., str. I-12033, točki 41 in 42).

54

Načelo kontradiktornosti vsaki stranki v postopku ne podeljuje samo pravice, da se seznani z dokazi in stališči, ki jih sodišču predloži njen nasprotnik, ter da o njih razpravlja. Pomeni tudi pravico, da se seznani z elementi, ki jih sodišče preizkusi po uradni dolžnosti in na katere namerava opreti svojo odločitev, ter da o njih razpravlja. Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je namreč pomembno, da stranke poznajo pravne in dejanske okoliščine, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka, in da imajo možnost o njih kontradiktorno razpravljati (zgoraj navedena sodba Komisija proti Irski in drugim, točki 55 in 56, in sodba z dne 21. februarja 2013 v zadevi Banif Plus Bank, C‑472/11, točka 30).

55

V obravnavanem primeru ni sporno, da sodba z dne 14. junija 2007 ni bila omenjena niti na obravnavi pred UUNT niti v stališčih, predloženih Splošnemu sodišču, ampak jo je slednje ugotovilo po uradni dolžnosti po zaključku ustnega postopka.

56

Zato je treba preučiti, ali so stranke v obravnavanem primeru imele možnost pred Splošnim sodiščem podati stališča o navedeni sodbi.

57

Kot je razvidno iz dopisov, ki jih je Splošno sodišče 7. februarja 2012 poslalo strankam, in vprašanj, ki so jim bila priložena, stranke, čeprav so bile pozvane, naj podajo stališča o določbah člena 2704 italijanskega civilnega zakonika, pa teh stališč niso mogle podati o sodbi z dne 14. junija 2007, ki v teh dopisih nikakor ni bila omenjena.

58

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 117 sklepnih predlogov, je iz točk 32, 35, 36, 39 in 40 izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je imela vsebina sodbe z dne 14. junija 2007 odločilen pomen v obrazložitvi Splošnega sodišča. Splošno sodišče je – ravno zato, ker je ugotovilo, da odbor za pritožbe ni upošteval te sodne prakse, po kateri se lahko nepristnost datuma poštnega žiga uveljavlja, ne da bi bilo treba sprožiti postopek za ugotovitev nepristnosti – menilo, da bi lahko odbor za pritožbe pripisal večji pomen nepravilnostim, ki jih je zatrjevala NLC, in da je treba zato sporno odločbo razveljaviti.

59

Iz navedenega je razvidno, da je Splošno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ki izhaja iz zahtev, povezanih s pravico do poštenega sojenja.

60

Iz tega izhaja, da je treba drugemu pritožbenemu razlogu UUNT ugoditi.

61

Glede na postopkovne napake Splošnega sodišča pri uporabi sodne prakse Corte suprema di cassazione, ki se nanaša na člen 2704 italijanskega civilnega zakonika, v tej fazi postopka ni treba obravnavati tretjega pritožbenega razloga UUNT, s katerim se zatrjujeta očitna neskladnost in izkrivljanje dejstev, ki naj bi vplivala na utemeljenost razlage.

62

Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

63

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča samo dokončno odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

64

Sodišče meni, da v obravnavanem primeru stanje postopka ne dovoljuje, da bi se odločilo o zadevi, ker je treba strankam najprej omogočiti, da se v razpravi kontradiktorno opredelijo o nekaterih elementih nacionalnega prava, ki jih je Splošno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti.

65

Zadeva naj se torej vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to o njej vsebinsko presodi.

66

Ker se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, je treba odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržati.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: