—

za Corman‑Collins SA P. Henry in F. Frederick, odvetnika,

—

za La Maison du Whisky SA B. Noels in C. Héry, odvetnika,

—

za belgijsko vlado T. Materne, J.‑C. Halleux in C. Pochet, agenti,

—

za švicarsko vlado O. Kjelsen, agent,

—

za Evropsko komisijo M. Wilderspin, agent,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2 in 5, točka 1(a) in (b), Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42, v nadaljevanju: Uredba).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Corman‑Collins SA (v nadaljevanju: Corman‑Collins) s sedežem v Belgiji in La Maison du Whisky SA (v nadaljevanju: La Maison du Whisky) s sedežem v Franciji glede odškodninskega zahtevka zaradi odstopa od pogodbe o distribuciji blaga, sklenjene med tema družbama.

3

Člen 2 Uredbe v oddelku 1, naslovljenem „Splošne določbe“, poglavja II, ki se nanaša na pravila o pristojnosti, v odstavku 1 določa načelo, po katerem so „[o]b upoštevanju določb te uredbe […] osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice“.

4

Člen 3 Uredbe, ki prav tako spada v oddelek 1, poglavje II, natančno določa:

„1.   Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.

2.   Zoper te osebe zlasti ni dovoljeno uporabiti nacionalnih pravil o pristojnosti iz Priloge I.“

5

Člen 5 Uredbe v oddelku 2, naslovljenem „Posebna pristojnost“, poglavja II določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]“

6

Zakon z dne 27. julija 1961 o enostranskem odstopu od pogodb o izključni distribuciji, sklenjenih za nedoločen čas (Moniteur belge z dne 5. oktobra 1961, str. 7518), kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 13. aprila 1971 o enostranskem odstopu od distribucijskih pogodb (Moniteur belge z dne 21. aprila 1971, str. 4996, v nadaljevanju: belgijski zakon z dne 27. julija 1961), v členu 1(2) „distribucijo“ opredeljuje kot „vsako pogodbo, na podlagi katere principal enemu ali več distributerjem podeli pravico, da v svojem imenu in za svoj račun prodajajo proizvode, ki jih proizvaja ali distribuira.“

7

Člen 4 tega zakona določa:

„Oškodovani distributer lahko ob odstopu od distribucijske pogodbe, ki učinkuje na celotnem ozemlju Belgije ali njenem delu, v vsakem primeru proti principalu vloži tožbo v Belgiji, bodisi pri sodišču svojega prebivališča bodisi pri sodišču prebivališča oziroma sedeža principala.

Če se spor sproži pri belgijskem sodišču, to uporabi izključno belgijsko pravo.“

8

Družbi Corman-Collins in La Maison du Whisky sta bili deset let v poslovnem razmerju, na podlagi katerega je prva od druge kupovala viski različnih znamk, katerega dobave je prevzemala v Franciji in ga prodajala v Belgiji.

9

V navedenem obdobju je družba Corman-Collins uporabljala naziv „Maison du Whisky Belgique“ in spletno mesto „www.whisky.be“, ne da bi se družba La Maison du Whisky na to odzvala. Poleg tega so bili podatki o družbi Corman-Collins navedeni v reviji „Whisky Magasine“, ki jo izdaja podružnica družbe La Maison du Whisky.

10

Družba La Maison du Whisky je decembra 2010 družbi Corman-Collins prepovedala uporabo naziva „Maison du Whisky Belgique“ in ukinila spletno mesto www.whisky.be. Družbo Corman‑Collins je februarja 2011 obvestila, da bo od 1. aprila 2011 oziroma od 1. septembra 2011 izključno distribucijo dveh znamk svojih proizvodov podelila drugi družbi, družbi Corman-Collins pa je predlagala, naj od takrat naroča pri tej družbi.

11

Družba Corman‑Collins je proti družbi La Maison du Whisky vložila tožbo pri Tribunal de commerce de Verviers (gospodarsko sodišče v Verviersu) in predlagala, naj to navedeni družbi na podlagi belgijskega zakona z dne 27. julija 1961 naloži plačilo odškodnine zaradi nespoštovanja odpovednega roka in dodatne odškodnine.

12

Družba La Maison du Whisky je izpodbijala krajevno pristojnost zadevnega sodišča, ker naj bi bila na podlagi člena 2 Uredbe pristojna francoska sodišča. Družba Corman-Collins se je v zvezi s tem ugovorom v repliki sklicevala na člen 4 navedenega belgijskega zakona.

13

Glede tega si stranki v postopku v glavni stvari nasprotujeta glede opredelitve njunega poslovnega razmerja. Družba Corman-Collins trdi, da je šlo za distribucijsko pogodbo, La Maison du Whisky pa, da je šlo samo za kupoprodajne pogodbe, sklenjene na podlagi tedenskih naročil v skladu z željami družbe Corman-Collins.

14

Tribunal de commerce de Verviers v predložitveni odločbi izrecno ugotavlja, da sta družbi Corman‑Collins in La Maison du Whisky „sklenili ustno pogodbo“ in da je „[n]a podlagi […] belgijskega zakona z dne 27. julija 1961 […] pravno razmerje med strankama mogoče označiti kot distribucijsko pogodbo, saj je imela tožeča stranka pravico, da na belgijskem ozemlju prodaja izdelke, ki jih je kupila od tožene stranke“.

15

To sodišče pa dvomi v to, da bi njegova pristojnost lahko temeljila na določbi člena 4 belgijskega zakona z dne 27. julija 1961. Poudarja, da bi morala biti na podlagi člena 2 Uredbe, ki se po njegovem mnenju uporablja za dejansko stanje v obravnavanem primeru, pristojna francoska sodišča, lahko pa bi se uporabil tudi člen 5, točka 1, navedene uredbe. V zvezi s tem se sprašuje, ali je treba ob upoštevanju sodne prakse Sodišča distribucijsko pogodbo šteti za pogodbo o prodaji blaga in/ali pogodbo o opravljanju storitev v smislu člena 5, točka 1(b), Uredbe. Dodaja, da če za tovrstno pogodbo ni mogoče uporabiti nobene od teh opredelitev, je treba torej ugotoviti, kaj je zadevna obveznost v smislu člena 5, točka 1(a), Uredbe.

16

Ob upoštevanju teh ugotovitev je Tribunal de commerce de Verviers prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

17

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali določbe Uredbe v primeru, da ima principal, ki je tožena stranka v sporu, stalno prebivališče v drugi državi članici od države sodišča, ki odloča o sporu, nasprotujejo uporabi nacionalnega pravila o pristojnosti, kakršno je tisto iz člena 4 belgijskega zakona z dne 27. julija 1961, ki določa pristojnost nacionalnih sodišč za odločanje o sporu glede odstopa od distribucijske pogodbe, če ima distributer sedež na nacionalnem ozemlju.

18

Prvič, glede področja uporabe Uredbe je iz njene uvodne izjave 2 razvidno, da je ta med drugim namenjena poenotenju kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah, pri čemer je treba pojasniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso za uporabo teh pravil zahteva, da spor vsebuje mednarodni element (glej zlasti sodbo z dne 17. novembra 2011 v zadevi Hypoteční banka, C-327/10, ZOdl., str. I-11543, točka 29).

19

V skladu z uvodno izjavo 8 Uredbe bi se morala skupna pravila, ki jih ta določa, praviloma uporabljati, če ima tožena stranka stalno prebivališče v državi članici.

20

Drugič, glede pravil o pristojnosti iz Uredbe splošno pravilo o pristojnosti iz njenega člena 2 določa, da so pristojna sodišča države članice, če ima tožena stranka stalno prebivališče na ozemlju te države.

21

Člen 3(1) Uredbe določa, da so edina dovoljena odstopanja od tega načelnega pravila tista, določena s pravili o pristojnosti iz oddelkov od 2 do 7 poglavja I te uredbe. Navedeni člen 3(1) tako sicer implicitno, vendar nujno, izključuje uporabo nacionalnih pravil o pristojnosti. Ta izključitev je potrjena z odstavkom 2 tega člena 3, ki napotuje na neizčrpni seznam nacionalnih pravil o pristojnosti, ki jih ni dovoljeno uporabiti.

22

Iz tega je razvidno, da je treba, če spor z mednarodnim elementom spada na stvarno področje uporabe Uredbe, kar v obravnavanem primeru ni sporno, tožena stranka pa ima stalno prebivališče na ozemlju države članice kot v sporu o glavni stvari, načeloma uporabiti pravila o pristojnosti iz Uredbe, ki morajo imeti prednost pred nacionalnimi pravili o pristojnosti.

23

Na prvo vprašanje je treba zato odgovoriti, da je treba člen 2 Uredbe razlagati tako, da nasprotuje uporabi nacionalnega pravila o pristojnosti, kakršno je tisto iz člena 4 belgijskega zakona z dne 27. julija 1961, če ima tožena stranka stalno prebivališče v drugi državi članici od tiste, v kateri je sodišče, ki odloča o sporu.

24

Predložitveno sodišče s tema vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je mogoče člen 5, točka 1(b), Uredbe, ki se nanaša na pogodbe o prodaji blaga in pogodbe o opravljanju storitev, uporabljati za distribucijsko pogodbo ali pa je treba pri tovrstni pogodbi sodišče, pristojno za odločanje o tožbi, ki temelji na taki pogodbi, določiti v skladu s členom 5, točka 1(a), Uredbe.

25

Za odgovor na postavljeni vprašanji je treba najprej opredeliti pojem distribucijske pogodbe.

26

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 40 sklepnih predlogov, pojem „distribucijska pogodba,“ ki ga v vprašanjih za predhodno odločanje uporablja predložitveno sodišče, v pravu Unije ni opredeljen in lahko napotuje na različne položaje v pravu držav članic.

27

Vendar obveznosti, določene v distribucijskih pogodbah, ne glede na raznovrstnost teh pogodb v poslovni praksi, odražajo cilj tovrstnih pogodb, ki je zagotavljati distribucijo proizvodov principala. Principal se zato zaveže, da bo distributerju, ki ga je s tem namenom izbral, prodajal blago, ki ga bo ta naročil za zadovoljitev povpraševanja svojih strank, medtem ko se distributer zaveže, da bo od principala kupoval blago, ki ga bo potreboval.

28

V skladu s široko sprejeto analizo v pravu držav članic ima distribucijska pogodba obliko okvirnega dogovora, ki določa splošna pravila, ki se bodo v prihodnosti uporabljala za razmerja med principalom in distributerjem glede njunih obveznosti dobave in/ali oskrbe ter pripravlja nadaljnje prodajne pogodbe. Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 41 sklepnih predlogov, stranke pogosto predvidijo posebne določbe glede distributerjeve distribucije blaga, ki ga proda principal.

29

Na drugo in tretje vprašanje je treba v delu, v katerem se nanašata na uporabo člena 5, točka 1, Uredbe za distribucijsko pogodbo, odgovoriti s sklicevanjem na tipsko pogodbo, ki vsebuje take zaveze, pri čemer je treba pojasniti, da v skladu z ločitvijo nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, na kateri temelji postopek iz člena 267 PDEU, vsakršna presoja dejstev spada med pristojnosti nacionalnega sodišča (glej zlasti sklep z dne 14. novembra 2013 v zadevi Krejci Lager & Umschlagbetrieb, C‑469/12, točka 29 in navedena sodna praksa).

30

Drugič, glede določitve sodišča, ki je pristojno za odločanje o sporu, ki temelji na distribucijski pogodbi, kakor je pojasnjena zgoraj, je treba najprej opozoriti, da se morajo pojmi iz Uredbe načeloma razlagati samostojno, pri tem pa se je treba opreti predvsem na njeno sistematiko in cilje, da se zagotovi njena enotna uporaba v vseh državah članicah (glej zlasti sodbo z dne 14. marca 2013 v zadevi Česká spořitelna, C‑419/11, točka 25).

31

Glede pravila o posebni pristojnosti, ki je glede zadev v zvezi s pogodbenimi razmerji določeno v členu 5, točka 1, Uredbe in ki dopolnjuje pravilo o pristojnosti, ki temelji na načelu kraja stalnega prebivališča tožene stranke, je Sodišče razsodilo, da to ustreza cilju bližine in je utemeljeno z obstojem tesne navezne okoliščine med pogodbo in sodiščem, ki naj o njej odloča (sodba z dne 11. marca 2010 v zadevi Wood Floor Solutions Andreas Domberger, C-19/09, ZOdl., str. I-2121, točka 22 in navedena sodna praksa).

32

Sodišče je glede kraja izpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz pogodb o prodaji blaga, prav tako ugotovilo, da Uredba v členu 5, točka 1(b), prva alinea, samostojno določa to navezno okoliščino, da bi se utrdila cilja poenotenja pravil o sodni pristojnosti in predvidljivosti (zgoraj navedena sodba Wood Floor Solutions Andreas Domberger, točka 23 in navedena sodna praksa). Ta cilja sta tudi cilja člena 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe, saj imajo pravila o posebni pristojnosti, ki so z Uredbo določena glede pogodb o prodaji blaga in opravljanju storitev, enako zgodovino nastajanja, cilj in položaj v sistematiki te uredbe (zgoraj navedena sodba Wood Floor Solutions Andreas Domberger, točka 26 in navedena sodna praksa).

33

Ob upoštevanju teh ciljev je treba preveriti, ali distribucijska pogodba spada v eno od dveh vrst pogodb iz člena 5, točka 1(b), Uredbe.

34

Glede tega je Sodišče navedlo, da se je treba za opredelitev pogodbe glede na to določbo opreti na obveznost, ki je značilna za zadevno pogodbo (sodba z dne 25. februarja 2010 v zadevi Car Trim, C-381/08, ZOdl., str. I-1255, točki 31 in 32).

35

Sodišče je tako ugotovilo, da je treba pogodbo, katere značilna obveznost je dobava blaga, opredeliti kot pogodbo o „prodaji blaga“ v smislu člena 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe (zgoraj navedena sodba Car Trim, točka 32).

36

Tako opredelitev je mogoče uporabiti za trajno poslovno razmerje med dvema gospodarskima subjektoma, če je to razmerje omejeno na zaporedne dogovore, od katerih je vsak namenjen dobavi in prevzemu blaga. Ne ustreza pa sistematiki tipične distribucijske pogodbe, za katero je značilen okvirni dogovor, katerega cilj je zaveza dobave in oskrbe, ki jo gospodarska subjekta skleneta za prihodnost in vsebuje posebne pogodbene določbe glede distributerjeve distribucije blaga, ki ga proda principal.

37

Glede vprašanja, ali je distribucijsko pogodbo mogoče opredeliti kot pogodbo o „opravljanju storitev“ v smislu člena 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe, je treba opozoriti, da v skladu z opredelitvijo, ki jo je podalo Sodišče, pojem „storitve“ v smislu te določbe pomeni vsaj to, da stranka, ki jih opravlja, opravlja določeno dejavnost za plačilo (sodba z dne 23. aprila 2009 v zadevi Falco Privatstiftung in Rabitsch, C-533/07, ZOdl., str. I-3327, točka 29).

38

Glede prvega merila iz te opredelitve, in sicer obstoja dejavnosti, je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da zahteva dejanja in ne samo opustitev (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Falco Privatstiftung in Rabitsch, točke od 29 do 31). To merilo v primeru distribucijske pogodbe ustreza značilnemu opravljanju storitve distributerja, ki s tem, da zagotavlja distribucijo proizvodov principala, sodeluje pri poteku njihovega razširjanja. Distributer lahko zaradi zagotavljanja oskrbe, do katerega je upravičen na podlagi distribucijske pogodbe, in morebitne vključenosti v poslovno strategijo principala zlasti pri pospeševanju prodaje, za ugotavljanje česar je pristojno nacionalno sodišče, strankam ponuja storitve in ugodnosti, ki jim jih zgolj prodajalec ne more ponuditi, s čimer lahko s proizvodi principala osvoji večji del lokalnega trga.

39

Glede drugega merila, in sicer plačila za dejavnost, je treba poudariti, da ga ni mogoče razlagati v strogem smislu plačila denarnega zneska. Taka omejitev namreč ni niti določena z zelo splošnim besedilom člena 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe, niti ni v skladu s ciljema bližine in poenotenja, navedenima v točkah od 30 do 32 te sodbe, ki jima ta določba sledi.

40

Glede tega je treba upoštevati to, da distribucijska pogodba temelji na principalovi izbiri distributerja. Ta izbira, ki je značilna za tovrstne pogodbe, daje distributerju konkurenčno prednost, ker bo edini upravičen prodajati proizvode principala na določenem ozemlju ali pa bo upravičenih distributerjev vsaj omejeno število. Poleg tega distribucijska pogodba pogosto določa pomoč distributerju glede dostopa do reklamnega materiala, prenosa znanja prek usposabljanj ali celo plačilnih olajšav. Vse te ugodnosti, za katerih preverjanje obstoja je pristojno sodišče, ki meritorno odloča v zadevi, imajo za distributerja gospodarsko vrednost, ki jo je mogoče šteti za plačilo.

41

Iz tega je razvidno, da je mogoče distribucijsko pogodbo, ki vključuje značilne obveznosti, pojasnjene v točkah 27 in 28 te sodbe, šteti za pogodbo o opravljanju storitev za namene uporabe pravila o pristojnosti iz člena 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe.

42

Ta opredelitev izključuje uporabo pravila o pristojnosti iz pododstavka (a) točke 1 navedenega člena 5 za distribucijsko pogodbo. Ob upoštevanju hierarhije, ki jo med pododstavkom (a) in pododstavkom (b) določa pododstavek (c) te določbe, se pravilo o pristojnosti iz člena 5, točka 1(a), Uredbe uporablja le alternativno in če se ne uporabita pravili o pristojnosti iz njenega člena 5, točka 1(b).

43

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5, točka 1(b), Uredbe razlagati tako, da se pravilo o pristojnosti, ki je v drugi alinei te določbe predpisano za spore v zvezi s pogodbami o opravljanju storitev, uporablja v primeru tožbe, s katero tožeča stranka s sedežem v državi članici proti toženi stranki s sedežem v drugi državi članici uveljavlja pravice iz distribucijske pogodbe, za kar je potrebno, da pogodba med strankama vsebuje posebne določbe glede distributerjeve distribucije blaga, ki ga je prodal principal. Nacionalno sodišče preveri, ali je tako v sporu, o katerem odloča.

44

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, katera sporna obveznost je podlaga za tožbo v primeru spora, ki temelji na prenehanju distribucijske pogodbe.

45

Ob upoštevanju obrazložitve predložitvene odločbe se to vprašanje tako nanaša na razlago člena 5, točka 1(a), Uredbe.

46

Glede na odgovor na drugo in tretje vprašanje na to vprašanje ni treba odgovoriti.

47

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: