1.

Ali glede na dejansko stanje v postopku v glavni stvari načelo lojalnega sodelovanja v skladu s členom 4(3) Pogodbe o Evropski uniji v zvezi s členoma 20 in 21 Pogodbe o delovanju Evropske unije zahteva, da se določba nacionalnega prava države članice, kakršna je sporna v postopku v glavni stvari – v skladu s katero je odprava pravnomočnega upravnega akta dopustna, da bi se odpravila kršitev temeljne pravice, ki je bila ugotovljena z odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice, pri čemer je zadevna pravica hkrati priznana tudi v pravu Evropske unije, kot je pravica državljanov držav članic do prostega gibanja – uporabi tudi v zvezi z razlago – iz odločbe Sodišča Evropske unije – navedenega predpisa prava Unije, upoštevnega za omejitve izvrševanja navedene pravice, če je za odpravo kršitve pravice potrebna odprava upravnega akta?

2.

Ali je iz člena 31(1) in (3) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES (1) z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 (2) in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS razvidno, da je – če država članica v svojem nacionalnem pravu predvidi postopek za preizkus tistega upravnega akta, ki omejuje pravico iz člena 4(1) te Direktive – pristojni upravni organ na predlog naslovnika upravnega akta ta akt dolžan preizkusiti in odločiti o njegovi pravilnosti in zakonitosti, pri tem pa upoštevati tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije glede razlage upoštevnih predpisov prava Unije, v katerih so določeni pogoji in omejitve, pod katerimi se ta pravica izvršuje, da bi se zagotovilo, da naložena omejitev pravice ob izdaji odločitve o preizkusu ni nesorazmerna, če je upravni akt o izreku omejitve takrat že postal pravnomočen?

3.

Ali določbi člena 52(1), drugi stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah oziroma člena 27(1) Direktive 2004/38 dovoljujeta, da se uporabi določba nacionalnega prava, ki predvideva izrek omejitve pravice do prostega gibanja državljanu države članice Evropske unije v okviru Evropske unije zgolj zaradi obveznosti, ki presega določen, z zakonom predpisan, znesek in ni zavarovana, do zasebnika, in sicer gospodarske družbe, v zvezi s tekočim izvršilnim postopkom za poplačilo terjatve in brez upoštevanja, da se uporabi v pravu Unije predvidena možnost, da organ druge države članice izterja terjatev?