—

za Gothaer Allgemeine Versicherung AG, ERGO Versicherung AG, Versicherungskammer Bayern-Versicherungsanstalt des öffentlichen Rechts in Nürnberger Allgemeine Versicherungs-AG K. Ramming, odvetnik,

—

za Krones AG A. Nerz in M. Theisen, odvetnika, skupaj z R. Geimerjem, profesorjem, in C. Wagnerjem, Justiziar,

—

za Samskip GmbH O. Hartenstein, odvetnik,

—

za nemško vlado T. Henze in F. Wannek, agenta,

—

za belgijsko vlado J.-C. Halleux in T. Materne, agenta,

—

za avstrijsko vlado A. Posch, agent,

—

za švicarsko vlado D. Klingele, agent,

—

za Evropsko komisijo W. Bogensberger in A.-M. Rouchaud-Joët, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 32 in 33 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med štirimi nemškimi zavarovalnimi družbami, in sicer družbo Gothaer Allgemeine Versicherung AG, družbo ERGO Versicherung AG, družbo Versicherungskammer Bayern-Versicherungsanstalt des öffentlichen Rechts in družbo Nürnberger Allgemeine Versicherungs-AG (v nadaljevanju: zavarovalnice), ter družbo Krones AG (v nadaljevanju: Krones), družbo nemškega prava, ki je zavarovana pri teh zavarovalnicah, na eni strani ter družbo Samskip GmbH (v nadaljevanju: Samskip), nemško hčerinsko družbo družbe Samskip Holding BV, podjetja za transport in logistiko s sedežem na Nizozemskem, ki je bilo ustanovljeno na Islandiji, na drugi strani, in sicer glede dobave pivovarniške naprave kupcu, mehiškemu podjetju Cerveceria Cuauthemoc Monezum SA (v nadaljevanju: prejemnik), ki jo je opravila družba Samskip.

3

Predmet tega spora so odškodninski zahtevki, ki so jih pred nemškimi sodišči vložile zavarovalnice in družba Krones glede domnevne škode na tej napravi, ki je nastala med prevozom, medtem ko so belgijska sodišča, natančneje Hof van beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu, Belgija) kot nedopustne že zavrgla podobne zahtevke, ki so bili pri njih vloženi, ker je bilo v nakladnici („Bill of Lading“) z dne 13. avgusta 2006, tj. datum, ko je družba Samskip v Antwerpnu (Belgija) prevzela napravo, pogodbeno določilo, v katerem so bila za pristojna sodišča v primeru spora določena islandska sodišča, islandsko pravo pa je bilo določeno kot pravo, ki se uporabi za prevozno pogodbo.

4

Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisana 30. oktobra 2007, ki je bila v imenu Skupnosti odobrena s Sklepom 2009/430/ES Sveta z dne 27. novembra 2008 (UL 2009, L 147, str. 1, v nadaljevanju: Luganska konvencija), v členu 23(1), katerega besedilo je zelo podobno besedilu člena 17 Konvencije o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, sklenjene v Luganu 16. septembra 1988 (UL L 319, str. 9), ki jo je prvonavedena konvencija nasledila, določa:

„Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi, ki jo veže ta konvencija, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države, ki jo veže ta konvencija, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti mora biti sklenjen:

5

V uvodnih izjavah 2, 6 in od 15 do 17 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:

[…]

[…]

6

Člen 23(1) te uredbe, katerega besedilo je v bistvu enako besedilu člena 23(1) Luganske konvencije, navedenega v točki 4 te sodbe, določa:

„Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti mora biti sklenjen:

7

Člen 32 iste uredbe določa :

„Za namene te uredbe pomeni sodna odločba vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno poimenovanje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kakor tudi odločitev o stroških, ki jo izda sodni uradnik.“

8

Člen 33 Uredbe št. 44/2001 določa:

„1.   Sodna odločba, izdana v državi članici, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.

2.   Vsaka zainteresirana stranka, ki kot glavni predmet spora uveljavlja priznanje sodne odločbe, lahko v skladu s postopkom iz oddelkov 2 in 3 tega poglavja zahteva, da se sodna odločba prizna.

3.   Če je izid postopka pred sodiščem države članice odvisen od odločitve o priznanju kot o predhodnem vprašanju, lahko o priznanju odloči to sodišče.“

9

Člen 34 te uredbe določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

10

Člen 35 Uredbe št. 44/2001 določa:

„1.   Poleg tega se sodna odločba ne prizna, če se ni upoštevalo določb oddelkov 3, 4 ali 6 poglavja II ali v primeru iz člena 72.

2.   Pri preverjanju pristojnosti iz prejšnjega odstavka je sodišče ali pristojen organ, pred katerih se zahteva priznanje, vezan na ugotovitve dejstev, na katerih je sodišče v državi članici izvora utemeljilo svojo pristojnost.

3.   Brez poseganja v prvi odstavek pristojnosti sodišč države članice izvora ni dovoljeno preverjati. Preizkusa javnega reda iz točke 1 člena 34 ni dovoljeno uporabiti glede pravil o pristojnosti.“

11

Člen 36 Uredbe št. 44/2001 določa:

„Pod nobenimi pogoji tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine.“

12

Družba Krones je leta 2006 prejemniku prodala pivovarniško napravo. Družbi Samskip je naročila organizacijo in izvedbo prevoza te naprave iz Antwerpna skozi Altamiro (Mehika) do Guadalajare, ravno tako v Mehiki.

13

Pošiljka, sestavljena iz kontejnerjev in prevoznega ogrodja, je bila družbi Samskip izročena 13. avgusta 2006. Isti dan je nato družba Samskip sestavila nakladnico, v kateri je kot pošiljatelja („shipper“) navedla družbo Krones, prejemnika kot „consignee“, Antwerpen kot pristanišče natovarjanja in Altamiro kot namembno pristanišče. V pogojih, navedenih na hrbtni strani te listine („Endorsements“), je v točki 2 navedeno:

„Pristojno sodišče. Vsi spori, ki izhajajo iz te nakladnice, se rešujejo na Islandiji v skladu z islandskim pravom.“

14

Po navedbah tožečih strank v postopku v glavni stvari je bil tovor v okviru pomorskega prevoza in en del tovora v okviru nadaljnjega kopenskega prevoza iz Altamire v Guadalajaro poškodovan. Družba Krones je svoje terjatve v višini najvišje odgovornosti po pomorskem pravu dveh posebnih pravic črpanja (v trenutku odstopa vredne 235666,46 EUR) odstopila zavarovalnicam, in sicer glede na njihov odstotek udeležbe pri riziku. Tudi prejemnik je svoje terjatve iz nakladnice glede na odstotek udeležbe zavarovalnic pri riziku odstopil zavarovalnicam.

15

Prejemnik in zavarovalnice so pred belgijskimi sodišči 30. avgusta 2007 vložile tožbo in družbo Samskip pozvale, naj 16. oktobra 2007 pride pred Rechtbank van Koophandel te Antwerpen (gospodarsko sodišče v Antwerpnu). Potem ko je gospodarsko sodišče v Antwerpnu sprva razsodilo v korist zavarovalnic in prejemnika, je Hof van beroep te Antwerpen s sodbo z dne 5. oktobra 2009 to sodbo spremenilo in se izreklo za „nepristojno“.

16

V obrazložitvi sodbe je Hof van beroep te Antwerpen navedlo, da prejemnik na podlagi prevozne pogodbe nima pravice vložiti tožbe. Zavarovalnice imajo kot pravni nasledniki družbe Krones sicer pravico vložiti tožbo, vendar so vezane na dogovor o krajevni pristojnosti iz nakladnice. Toda v skladu s točko 2 nakladnice so za spore v zvezi s prevozno pogodbo izključno pristojna islandska sodišča, zaradi česar belgijska sodišča niso pristojna. Ta sodba je postala pravnomočna.

17

Septembra 2010 so zavarovalnice pri Landgericht Bremen vložile odškodninske tožbe zoper družbo Samskip, družba Krones pa je zoper zadnjenavedeno vložila odškodninsko tožbo pri Landgericht Landshut. To sodišče je zadevo s sklepom z dne 3. junija 2011 odstopilo predložitvenemu sodišču.

18

Landgericht Bremen navaja, da so po mnenju družbe Samskip tožbe nedopustne, saj ima sodba Hof van beroep te Antwerpen z dne 5. oktobra 2009 pravne učinke ne le glede ugotovitve nepristojnosti belgijskih sodišč, ampak tudi glede v obrazložitvi ugotovljene pristojnosti islandskih sodišč. Družba Samskip namreč ocenjuje, da ta odločba v skladu s členoma 32 in 33 Uredbe št. 44/2001 zavezuje predložitveno sodišče.

19

Zavarovalnice in družba Krones menijo, da je iz sodbe Hof van beroep te Antwerpen z dne 5. oktobra 2009 mogoče največ sklepati na zavezujoč učinek ugotovitve, da belgijska sodišča niso pristojna. Ta sodba naj tako ne bi imela drugega učinka, zlasti kar zadeva nepristojnost sodišč drugih držav članic kot Kraljevine Belgije, zaradi domnevne pristojnosti islandskih sodišč.

20

Predložitveno sodišče, ki se sklicuje na nemško doktrino, poudarja, da je sodba Hof van beroep te Antwerpen z dne 5. oktobra 2009„procesna sodba“ („Prozessurteil“), s katero je tožba zavržena kot nedopustna, saj pogoji, ki se zahtevajo za meritorno sodbo, niso izpolnjeni. Take sodbe tujih sodišč v veliki večini primerov v Nemčiji ne morejo biti priznane. Zato navedeno sodišče sprašuje, ali mora to sodbo priznati, in če je tako, ali tako priznanje zajema tudi njeno obrazložitev.

21

V teh okoliščinah je Landgericht Bremen prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22

S prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 32 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi sodno odločbo, s katero se sodišče države članice izreče za nepristojno na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti, čeprav bi bila ta sodna odločba v pravu druge države članice opredeljena kot „procesna sodba“.

23

Najprej je treba ugotoviti, da v skladu z besedilom člena 32 Uredbe št. 44/2001 pojem „sodna odločba“ pomeni „vsako“ odločbo, ki jo izda sodišče države članice, brez razlikovanja glede na vsebino zadevne odločbe, kar načeloma pomeni, da ta pojem zajema tudi sodne odločbe, s katerimi se sodišče države članice izreče za nepristojno na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti.

24

Poleg tega je Sodišče že presodilo, da se člen 25 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), katerega razlaga, ki jo je Sodišče sprejelo, velja načeloma tudi za ustrezno določbo Uredbe št. 44/2001 (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2011 v zadevi Realchemie Nederland, C-406/09, ZOdl., str. I-9773, točka 38), in sicer člen 32 te uredbe, ne omejuje na sodne odločbe, ki pomenijo konec postopka ali njegovega dela, ampak tudi na odločbe, ki odrejajo začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja (sodba z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Mærsk Olie & Gas, C-39/02, ZOdl., str. I-9657, točka 46).

25

Dalje, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se morajo določbe Uredbe št. 44/2001 razlagati samostojno, ob upoštevanju njenega sistema in ciljev (glej v tem smislu sodbe z dne 13. julija 2006 v zadevi Reisch Montage, C-103/05, ZOdl., str. I-6827, točka 29; z dne 23. aprila 2009 v zadevi Draka NK Cables in drugi, C-167/08, ZOdl., str. I-3477, točka 19, in z dne 16. julija 2009 v zadevi Zuid-Chemie, C-189/08, ZOdl., str. I-6917, točka 17).

26

Eden izmed ciljev Uredbe št. 44/2001, kot je razviden iz uvodne izjave 2, pa je „poenostavitev formalnosti, s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb držav članic“, ki jih zavezuje ta uredba, kar tudi govori v prid razlagi pojma „sodna odločba“, ki ne upošteva opredelitve akta, ki ga je sprejelo nacionalno sodišče, v pravu države članice, bodisi da gre za pravo države članice izvora bodisi da gre za pravo zaprošene države članice. Razlaga tega pojma na podlagi posebnosti posameznega nacionalnega prava bi namreč predstavljala pomembno oviro za doseganje tega cilja.

27

Poleg tega je v uvodni izjavi 6 Uredbe št. 44/2001 naveden „cilj prostega pretoka sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah“. Tak cilj lahko potrdi potrebo po razlagi pojma „sodna odločba“ v smislu člena 32 Uredbe št. 44/2001, ki vključuje odločbe, s katerimi se sodišče države članice izreče za nepristojno na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti. Nepriznavanje takih odločb bi namreč lahko zelo ogrozilo prosti pretok sodnih odločb.

28

Glede sistema, ki ga uvaja Uredba št. 44/2001, je v njenih uvodnih izjavah 16 in 17 poudarjena pomembnost medsebojnega zaupanja sodišč držav članic glede priznavanja in izvršitve sodnih odločb, s čimer se tudi predpostavlja, da se ta pojem ne razlaga restriktivno, zlasti zato, da se preprečijo spori glede obstoja „sodne odločbe“.

29

To vzajemno zaupanje bi bilo namreč ogroženo, če bi sodišče države članice lahko zavrnilo priznanje odločbe, s katero se je sodišče druge države članice na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti izreklo za nepristojno. Dopustiti, da sodišče države članice lahko zavrne priznanje take odločbe, bi bilo v nasprotju s sistemom, ki ga je uvedla Uredba št. 44/2001, saj bi lahko taka zavrnitev ogrozila učinkovito delovanje pravil iz poglavja II te uredbe glede delitve pristojnosti med sodišči držav članic.

30

Kot je v točkah 49 in 50 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, tudi določbe členov od 33 do 35 Uredbe št. 44/2001 nasprotujejo restriktivni razlagi pojma „sodna odločba“ v smislu člena 32 te uredbe. V členu 33 je namreč določeno načelo, v skladu s katerim je odločbe treba priznati, člena 34 in 35 pa določata izjeme od tega načela, ki jih je treba razlagati restriktivno. Poleg tega člen 35(3) določa, da pristojnosti sodišč države članice izvora ni dovoljeno preverjati in da preizkusa javnega reda ni dovoljeno uporabiti glede pravil o pristojnosti.

31

Treba je poudariti, da bi bila posledica restriktivne razlage pojma sodne odločbe nastanek kategorije aktov sodišč, ki ne bi bili zajeti z taksativno naštetimi izjemami iz členov 34 in 35 Uredbe št. 44/2001 in ki jih ne bi bilo mogoče opredeliti kot „sodne odločbe“ v smislu navedenega člena 32 ter jih torej sodišča drugih držav članic ne bi bila dolžna priznati. Treba je ugotoviti, da bi bil obstoj take kategorije aktov, ki bi med drugim zajemala akte, s katerimi se sodišče druge države članice na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti izreče za nepristojno, nezdružljiv s sistemom, ki ga vzpostavljajo členi od 33 do 35 Uredbe št. 44/2001, ki favorizira priznavanje sodnih odločb brez ovir in izključuje, da bi sodišča zaprošene države članice preverjala pristojnost sodišč države članice izvora.

32

Glede na vse te preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 32 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi odločbo, s katero se sodišče države članice na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti izreče za nepristojno, ne glede na opredelitev take odločbe v pravu druge države članice.

33

S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 32 in 33 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je sodišče, pred katerim se uveljavlja priznanje odločbe, s katero se je sodišče druge države članice na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti izreklo za nepristojno, vezano na ugotovitev glede veljavnosti tega dogovora, ki je v obrazložitvi pravnomočne sodbe, s katero je razglašena nedopustnost tožbe.

34

Kot je Sodišče navedlo s povzemanjem Poročila o konvenciji z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki ga je pripravil P. Jenard (UL 1979, C 59, str.1), „mora biti učinek“ priznanja „to, da se tem odločbam podeli veljavnost in učinkovitost, kakršno imajo v državi članici, v kateri so bile izdane“ (zgoraj navedena sodba Hoffmann, točka 10). Zato mora imeti tuja odločba, priznana na podlagi člena 33 Uredbe št. 44/2001, v zaprošeni državi načeloma enake učinke, kot jih ima v državi izvora (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Hoffmann, točka 11).

35

Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točki 28 te sodbe, sistem, ki ga vzpostavlja Uredba št. 44/2001, temelji na načelu vzajemnega zaupanja med sodišči. Kot je v točki 73 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, je višja stopnja medsebojnega zaupanja a fortiori potrebna, kadar morajo sodišča držav članic uporabiti skupna pravila o pristojnosti. V tem smislu ta pravila ter pravila o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb iz te uredbe niso dve ločeni in samostojni celoti, ampak so tesno povezana (sodba z dne 21. junija 2012 v zadevi Wolf Naturprodukte, C-514/10, točka 25). Taka povezava po eni strani utemeljuje poenostavljeni mehanizem priznanja in izvršitve iz člena 33(1) navedene uredbe, v skladu s katerim se sodne odločbe, izdane v državi članici, načeloma priznajo v drugih državah članicah, in po drugi strani z uporabo člena 35(3) iste uredbe vodi do neobstoja preverjanja pristojnosti sodišč države članice izvora (glej v tem smislu mnenje 1/03 z dne 7. februarja 2006, ZOdl., str. I-1145, točka 163).

36

Res je, da se za zadevo v glavni stvari člen 23 Uredbe št. 44/2001 o pogodbeni prorogaciji pristojnosti ne uporablja, saj zadevni dogovor o krajevni pristojnosti podeljuje pristojnost sodiščem Republike Islandije, ki ni država članica. Vendar kot v točki 76 sklepnih predlogov navaja generalni pravobranilec, je v Luganski konvenciji, katere pogodbenica je Republika Islandija, v členu 23 določba, ki je enakovredna določbi 23 navedene uredbe. Kadar bi sodišče izvorne države članice v okviru preizkusa lastne pristojnosti ugotovilo veljavnost takega dogovora o krajevni pristojnosti, bi bilo zato v nasprotju z načelom medsebojnega zaupanja v sodno varstvo v Evropski uniji, da bi sodišče zaprošene države članice ponovno preizkusilo to isto vprašanje veljavnosti.

37

Poleg tega je iz člena 36 Uredbe št. 44/2001 razvidno, da sodne odločbe sodišča izvorne države članice v skladu z navedenim načelom medsebojnega zaupanja ni dovoljeno „pod nobenimi pogoji […] preverjati glede vsebine“. V skladu s poročilom P. Jenarda (str. 46) „[o]dsotnost vsebinskega preverjanja pomeni popolno zaupanje v sodišče države članice izvora; to zaupanje v utemeljenost sodne odločbe se običajno razširi na uporabo [usklajenih] pravil o pristojnosti s strani sodišča“.

38

Dopustiti, da bi sodišče zaprošene države članice lahko štelo, da je dogovor o krajevni pristojnosti, ki ga je sodišče izvorne države članice priznalo kot veljavnega, ničen, bi bilo v nasprotju s to prepovedjo vsebinskega preverjanja sodne odločbe, zlasti v okoliščinah, ko bi zadnjenavedeno sodišče lahko presodilo, da je ob neobstoju tega dogovora pristojno. V tem zadnjem primeru bi bila zaradi take ugotovitve sodišča zaprošene države članice vprašljiva ne le vmesna ugotovitev sodišča izvorne države članice glede veljavnosti dogovora o krajevni pristojnosti, temveč tudi odločba tega sodišča, s katero se je to izreklo za nepristojno, kot taka.

39

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 82 sklepnih predlogov, izključitev preizkusa pristojnosti sodišča izvorne države članice je soodvisna z omejitvijo za sodišče zaprošene države članice glede možnosti, da preizkusi svojo pristojnost, saj je zadnjenavedeno vezano na odločitev sodišča izvorne države članice. Zahteva po enotni uporabi prava Unije nalaga, da se na ravni Unije opredeli natančen obseg te omejitve, in ne da je ta odvisna od različnih nacionalnih pravil glede pravnomočnosti.

40

Pojem pravnomočnosti v pravu Unije pa se ne nanaša le na izrek zadevne sodne odločbe, ampak tudi na njeno obrazložitev, ki je nujna podpora njenemu izreku, zaradi česar sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva (glej zlasti sodbi z dne 1. junija 2006 v združenih zadevah P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya proti Komisiji, C-442/03 P in C-471/03 P, ZOdl., str. I-4845, točka 44, in z dne 19. aprila 2012 v zadevi Artegodan proti Komisiji, C-221/10 P, točka 87). Ob upoštevanju dejstva, navedenega v točki 35 te sodbe, da je vir skupnih pravil o pristojnosti, ki jih uporabljajo sodišča držav članic, pravo Unije oziroma, natančneje, Uredba št. 44/2001, in zahteve po enotni uporabi, navedene v točki 39 te sodbe, je pojem pravnomočnosti iz prava Unije upošteven za določitev učinkov, ki jih ima odločba, s katero se sodišče države članice na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti izreče za nepristojno.

41

Zato odločba, s katero se sodišče države članice na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti izreče za nepristojno, ker je ta dogovor veljaven, veže sodišča drugih držav članic tako glede odločitve o nepristojnosti tega sodišča iz izreka te odločbe kot tudi glede ugotovitve o veljavnosti tega dogovora iz obrazložitve te odločbe, ki je nujna podpora temu izreku.

42

Te rešitve tudi ne izpodbije argumentacija Zvezne republike Nemčije, ki se opira zlasti na točko 66 sodbe z dne 28. aprila 2009 v zadevi Apostolides (C-420/07, ZOdl., str. I-3571), v skladu s katero ni nobenega razloga, da se sodbi ob izvršitvi priznajo posledice, ki jih nima v nacionalnem pravu zadevnih držav članic. Priznanje odločb sodišč držav članic, s katerimi se ta na podlagi Uredbe št. 44/2001 izrečejo za nepristojna in ki so sprejete, kot je bilo poudarjeno v točki 35 te sodbe, na podlagi skupnih pravil o pristojnosti iz prava Unije, je namreč v skladu z njegovo lastno ureditvijo, kot je opisana v točkah od 39 do 41 te sodbe.

43

Iz vsega prej navedenega izhaja, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člena 32 in 33 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je sodišče, pred katerim se uveljavlja priznanje odločbe, s katero se je sodišče druge države članice na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti izreklo za nepristojno, vezano na ugotovitev o veljavnosti tega dogovora iz obrazložitve pravnomočne sodbe, s katero je bila tožba razglašena za nedopustno.

44

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: