—

za Cimade P. Peugeot, predsednik tega združenja, in P. Spinosi, odvetnik,

—

za Groupe d’information in de soutien des immigrés (GISTI) P. Peugeot in C. Pouly, odvetnik,

—

za francosko vlado G. de Bergues, J.-S. Pilczer in B. Beaupère-Manokha, zastopniki,

—

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, zastopnika,

—

za grško vlado M. Michelogiannaki in L. Kotroni, zastopnici,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, zastopnica, skupaj s C. Gerardisom, avvocato dello Stato,

—

za poljsko vlado M. Szpunar, zastopnik,

—

za švicarsko vlado J. de Watteville, zastopnik,

—

za Evropsko komisijo M. Condou-Durande, zastopnica,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil v državah članicah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 101) in predvsem njenega področja uporabe.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med združenjema Cimade in Groupe d’information et de soutien des immigrés (v nadaljevanju: GISTI) na eni strani in Ministre de l’Intérieur, de l’Outre-mer, des Collectivités territoriales et de l’Immigration (ministrstvo za notranje zadeve, čezmorska ozemlja, lokalno samoupravo in priseljevanje) na drugi strani zaradi zakonitosti medresorske okrožnice z dne 3. novembra 2009 o pomoči v obdobju čakanja (v nadaljevanju: okrožnica z dne 3. novembra 2009).

3

V uvodnih izjavah 5, 7 in 8 Direktive 2003/9 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 navedene direktive določa, da je „namen te direktive […] določiti minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil v državah članicah“.

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve“, določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 3 Direktive 2003/9, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva se uporablja za vse državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki vložijo prošnjo za azil na meji ali na ozemlju države članice, dokler jim je kot prosilcem za azil dovoljeno ostati na ozemlju, ter tudi za družinske člane, če so po nacionalnem pravu vključeni v to prošnjo za azil.“

7

Člen 13 Direktive 2003/9, naslovljen „Splošna pravila o materialnih pogojih za sprejem in zdravstvenem varstvu“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da so prosilcem ob vložitvi prošnje za azil na voljo materialni pogoji za sprejem.“

8

Člen 16 te direktive, naslovljen „Omejitev ali ukinitev pogojev za sprejem“, določa:

„1.   Države članice lahko omejijo ali ukinejo pogoje za sprejem v naslednjih primerih:

Če se prosilec izsledi ali se prostovoljno javi pristojnemu organu, se na podlagi razlogov za izginotje sprejme ustrezno utemeljeno odločitev o ponovni uvedbi pravice do nekaterih ali vseh pogojev za sprejem;

[…]

2.   Države članice lahko odrečejo pogoje, če prosilec za azil ni uspel dokazati, da je zaprosil za azil takoj, ko je bilo to praktično izvedljivo po prihodu v navedeno državo članico.

[…]

5.   Države članice zagotovijo, da materialni pogoji za sprejem niso ukinjeni ali omejeni, dokler ni sprejeta negativna odločitev.“

9

Člen 1 Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 109) določa:

„Ta uredba določa merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.“

10

V členu 2 te uredbe so opredeljeni pojmi „prošnja za azil“ in „prosilec“ ali „prosilec za azil“, katerih vsebina je v bistvu enaka vsebini istih pojmov iz Direktive 2003/9. Poleg tega so v členu 2 opredeljeni naslednji izrazi:

[…]

[…]“

11

Člen 3 Uredbe št. 343/2003 iz poglavja II, naslovljenega „Splošna načela“, v odstavku 1 določa:

„Države članice obravnavajo prošnjo katerega koli državljana tretje države, ki na meji ali ozemlju katere koli od članic zaprosi za azil. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.“

12

Člen 4 navedene uredbe, prav tako iz poglavja II, določa:

„1.   Postopek določanja države članice, odgovorne v smislu te uredbe, se začne takoj, ko je v državi članici vložena prošnja za azil.

2.   Prošnja se šteje za vloženo, ko obrazec, ki ga predloži prosilec za azil, ali poročilo, ki ga pripravi pristojni organ, prispe do pristojnega organa države članice. Če prošnja ni pisna, mora biti čas med izjavo o nameri in pripravo poročila čim krajši.

[…]

4.   Če prošnjo za azil pri pristojnemu organu države članice vloži prosilec, ki je na ozemlju druge države članice, odgovorno državo članico določi država članica, na ozemlju katere je prosilec. To zadnjo brez odlašanja obvesti država članica, ki je prejela prošnjo, in se nato za namene te uredbe šteje za državo članico, v kateri je bila vložena prošnja za azil.

Prosilec je pisno obveščen o tem prenosu in o datumu, ko je bil opravljen.

5.   Prosilca za azil, ki je prisoten v drugi državi članici in tam vloži prošnjo za azil po umiku svoje prošnje med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, ponovno sprejme pod pogoji iz člena 20, z namenom dokončanja postopka določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil.

Ta obveznost preneha, če je prosilec za azil medtem zapustil ozemlja držav članic za obdobje najmanj treh mesecev ali je od države članice dobil dokument za prebivanje.“

13

V poglavju V Uredbe št. 343/2003 so določena podrobna pravila v zvezi s sprejemom in ponovnim sprejemom prosilca za azil. Člen 16 te uredbe določa:

„1.   Države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil po tej uredbi, so obvezane:

2.   Če država članica prosilcu izda dokument za prebivanje, se obveznosti, določene v odstavku 1, prenesejo na to državo članico.

3.   Obveznosti iz odstavka 1 prenehajo, če je državljan tretje države zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, razen če državljan tretje države poseduje veljavni dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država članica.

4.   Prav tako prenehajo obveznosti, določene v odstavku 1(d) in (e), ko država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje, po umiku ali zavrnitvi prošnje sprejme in dejansko izvede določbe, potrebne preden gre lahko državljan tretje države v svojo izvorno državo ali v drugo državo, v katero lahko zakonito potuje.“

14

Člen 17 navedene uredbe določa postopke, v skladu s katerimi se druga država članica pozove, da sprejme prosilca za azil. Odstavka 1 in 2 tega člena določata:

„1.   Če država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, šteje, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje oz. v vsakem primeru tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu člena 4(2), pozove drugo državo članico, da sprejme prosilca.

Če zahteva po sprejemu prosilca ni podana v obdobju treh mesecev, je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, v kateri je bila prošnja vložena.

2.   Država članica, ki podaja zahtevo, lahko prosi za nujen odgovor v primerih, če je prošnja za azil vložena po zavrnitvi dovoljenja za vstop ali nadaljnje bivanje, po prijetju zaradi nezakonitega bivanja ali po vročitvi ali izvršitvi odstranitvenega naloga in/ali če je prosilec za azil v priporu.

V zahtevi morajo biti navedeni utemeljeni razlogi za nujen odgovor in rok, v katerem se odgovor pričakuje. Ta rok mora biti vsaj en teden.“

15

Člen 18 te uredbe določa:

„1.   Država članica, na katero je zahteva naslovljena, preveri potrebno in se o zahtevi za sprejem prosilca odloči v dveh mesecih od datuma, ko je prejela zahtevo.

[…]

6.   Če država članica, ki daje zahtevo, prosi za nujen odgovor v skladu z določbami člena 17(2), država članica, na katero je zahteva naslovljena, vloži vse napore, da bi odgovorila v zahtevanem roku.

V izrednih primerih, ko se lahko dokaže, da je obravnavanje zahteve za sprejem prosilca posebej zapleteno, lahko država članica, na katero je zahteva naslovljena, odgovori po zahtevanem roku, vendar v vsakem primeru najkasneje v enem mesecu. V takih primerih mora država članica, na katero je zahteva naslovljena, sporočiti svojo odločitev, da preloži svoj odgovor državi članici, ki daje zahtevo, v prvotno zahtevanem roku.

7.   Opustitev ukrepanja v dvomesečnem roku iz odstavka 1 in enomesečnem roku iz odstavka 6 je enakovredna sprejetju zahteve in posledica je obveznost sprejema osebe, vključno z določbami o ustrezni ureditvi za prihod.“

16

Člen 19 Uredbe št. 343/2003, ki določa roke za izvedbo predaje prosilca za azil, določa:

„1.   Če država članica, na katero je naslovljena zahteva, privoli v sprejem prosilca, država članica, v kateri je bila prošnja za azil vložena, obvesti prosilca o svoji odločitvi, da ne bo obravnavala prošnje, in o obveznosti, da preda prosilca v odgovorno državo članico.

2.   V odločitvi iz odstavka 1 morajo biti navedeni razlogi, na katerih temelji. Vsebovati mora podrobnosti o roku za predajo in po potrebi informacije o kraju, kamor mora prosilec priti, in datumu, ko mora tja priti, če v odgovorno državo članico potuje z lastnimi sredstvi. Ta odločitev je lahko predmet pritožbe ali pregleda. Pritožba na odločbo ali njen pregled ne zadržita izvedbe premestitve, razen če se sodišča ali pristojni organi odločijo tako za vsak primer posebej, če nacionalno pravo to dopušča.

3.   Predaja prosilca iz države članice, v kateri je bila vložena prošnja za azil, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalnim pravom prve države članice po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve za sprejem ali odločitvi o pritožbi ali pregledu z odložilnim učinkom.

[…]

4.   Če se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je prosilec za azil v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če se prosilec za azil skriva.

[…]“

17

Podrobnosti za ponovni sprejem prosilca za azil so določene v členu 20 navedene uredbe, v katerem so navedene podrobnosti, ki jih mora vsebovati zahteva za ponovni sprejem prosilca za azil, pogoji, pod katerimi je treba odgovoriti nanjo, rok za odgovor in podrobnosti izvedbe predaje prosilca za azil.

18

V uvodni izjavi 29 Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L 326, str. 13) je navedeno:

„Ta direktiva ne zadeva postopkov, ki jih ureja Uredba […] št. 343/2003 […].“

19

V členu 2 navedene direktive so opredeljeni pojmi „prošnja za azil“ in „prosilec“ ali „prosilec za azil“, katerih vsebina je v bistvu enaka vsebini istih pojmov iz Direktive 2003/9 in Uredbe št. 343/2003. Poleg tega je v členu 2(k) določeno:

„‚ostati v državi članici‘ pomeni ostati na ozemlju države članice, vključno na meji ali v tranzitnih območjih države članice, v kateri je bila vložena prošnja za azil ali kjer se ta prošnja obravnava.“

20

V poglavju II Direktive 2005/85, naslovljenem „Temeljna načela in jamstva“, člen 7, naslovljen „Pravica ostati v državi članici do zaključka obravnave prošnje“, v odstavku 1 določa:

„Prosilcem se dovoli ostati v državi članici izključno zaradi postopka, dokler organ za presojo ne izda odločbe v postopku na prvi stopnji iz Poglavja III. Ta pravica ostati v državi članici ne pomeni upravičenosti do dovoljenja za prebivanje.“

21

Člen 35 te direktive določa:

„1.   Države članice lahko v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz Poglavja II predvidijo postopke, v katerih se na mejah ali v tranzitnih območjih države članice odloča o prošnjah, ki so bile vložene na teh krajih.

2.   Vendar lahko, kadar postopki iz odstavka 1 niso predvideni, države članice ob upoštevanju določb tega člena in v skladu z zakoni in drugimi predpisi, ki so v veljavi dne 1. decembra 2005, ohranijo postopke, ki odstopajo od temeljnih načel in jamstev iz Poglavja II, v katerih se na meji ali na tranzitnih območjih odloča o tem, ali se prosilcem za azil, ki se nahajajo na teh krajih in so tam vložili prošnjo za azil, dovoli vstop na njihovo ozemlje.

3.   S postopki iz odstavka 2 se predvsem zagotovi, da se:

[…]“

22

Člen 8 Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe št. 343/2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 200), naslovljen „Sodelovanje pri predajah“, določa:

„1.   Pristojna država članica je dolžna omogočiti, da pride do predaje prosilca za azil čim hitreje in da nič ne ovira njegovega prihoda. Država članica, če je to potrebno, določi kraj na svojem ozemlju, kjer bo prosilec za azil predan ali kjer bo izročen pristojnim organom, pri čemer upošteva geografske omejitve in prevozna sredstva, ki so na voljo državi članici, ki izvaja predajo. V nobenem primeru pa se ne sme od spremstva zahtevati, da spremi prosilca za azil dlje od točke prihoda uporabljenega mednarodnega prevoznega sredstva ali da država članica, ki izvaja predajo, krije potne stroške dlje od te točke.

2.   Država članica, ki organizira predajo, uredi prevoz prosilca za azil in njegovega spremstva in v dogovoru s pristojno državo članico določi čas prihoda in, če je to potrebno, podrobnosti izročitve pristojnim organom. Pristojna država članica lahko zahteva, da je o predaji obveščena tri delovne dni v naprej.“

23

V uvodni izjavi 13 Odločbe št. 573/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. maja 2007 o ustanovitvi Evropskega sklada za begunce za obdobje 2008–2013 v okviru splošnega programa „Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov“ in razveljavitvi Odločbe Sveta 2004/904/ES (UL L 144, str. 1) je določeno:

„Ta odločba je zasnovana kot del usklajenega okvira, ki zajema tudi Odločbo št. 574/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. maja 2007 o ustanovitvi Sklada za zunanje meje za obdobje 2007–2013 v okviru splošnega programa ‚Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov‘, Odločbo št. 575/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. maja 2007 o ustanovitvi Evropskega sklada za vračanje za obdobje 2008–2013 v okviru splošnega programa ‚Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov‘ in Odločbo Sveta 2007/…/ES z dne … o ustanovitvi Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav za obdobje 2007–2013 v okviru splošnega programa ‚Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov‘, in je namenjen obravnavanju vprašanja poštene delitve odgovornosti med državami članicami, kar zadeva finančno breme, ki izhaja iz uvedbe integriranega upravljanja zunanjih meja Evropske unije in iz izvajanja skupnih politik azila in priseljevanja v skladu z naslovom IV tretjega poglavja Pogodbe [ES].“

24

Člen 2 Odločbe št. 573/2007, naslovljen „Splošni cilj Sklada“, določa:

„1.   Splošni cilj Sklada je, da se s sofinanciranjem ukrepov, določenih s to odločbo, podpira in spodbuja prizadevanja držav članic pri sprejemanju in prenašanju posledic sprejemanja beguncev in razseljenih oseb, ob upoštevanju zakonodaje Skupnosti na tem področju.

2.   Sklad prispeva k financiranju tehnične pomoči na pobudo držav članic ali Komisije.“

25

Člen 3 navedene odločbe, naslovljen „Upravičeni ukrepi v državah članicah“, v odstavku 1 določa:

„Sklad podpira ukrepe v državah članicah, ki se nanašajo na eno ali več naslednjih področij:

[…]“

26

Člen L.723-1 Code de l’entrée et du séjour des étrangers et du droit d’asile (zakonik o vstopu in prebivanju tujcev ter pravici do azila, v nadaljevanju: Ceseda) določa:

„[Francoski] [U]rad [za zaščito beguncev in oseb brez državljanstva (v nadaljevanju: OFPRA)] odloča o prošnjah za azil, ki so mu predložene. Vendar ni pristojen za obravnavo prošnje, ki jo je predložila oseba, ki ji je bila na podlagi razloga iz člena L.741-4, točka 1, prošnja za prebivanje zavrnjena.

[…]“

27

Člen L.741-4 navedenega zakonika določa:

„Ob upoštevanju določb člena 33 [Ženevske konvencije] se lahko tujcu, ki prosi za azil, vstop v Francijo zavrne le, če je:

[…]“

28

Člen L.742-1 Ceseda določa:

„Tujcu, ki je za zaprosil za azil in ki mu je bilo na podlagi določb poglavja 1 tega naslova izdano dovoljenje za prebivanje v Franciji, se mora izdati začasni dokument za prebivanje, na podlagi katerega lahko vloži prošnjo za azil pri [uradu OFPRA]. Prosilec se lahko obrne na [urad OFPRA] šele takrat, ko mu je izdan ta dokument. Prosilcu se po vložitvi prošnje za azil izda nov začasni dokument za prebivanje. Ta dokument se obnavlja, dokler urad ne odloči, in če je vložena pritožba pri nacionalnem sodišču, pristojnem za odločanje o pravici do azila, dokler to sodišče ne odloči.“

29

Člen L.348-1 Code de l’action sociale et des familles (zakonik o socialnem varstvu in družini) določa, da so „tujci, ki imajo dokument za prebivanje, naveden v členu L.742-1 [Ceseda], na podlagi prošnje upravičeni do namestitve v sprejemnem centru za prosilce za azil.

30

Člen L.5423-8 zakonika o delovnih razmerjih določa:

„Ob upoštevanju določb člena L.5423-9 so do začasne pomoči v obdobju čakanja [(v nadaljevanju: pomoč ATA)] upravičeni:

[…]“

31

Člen L.5423-9 navedenega zakonika določa:

„Do [pomoči ATA] niso upravičeni:

[…]“

32

Člen L.5423-11 tega zakonika določa:

„[Pomoč ATA] se osebam, o prošnji katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, izplačuje mesečno za nazaj.

Izplačevanje pomoči se konča v mesecu po tistem, ko je vročena pravnomočna odločba v zvezi s to prošnjo.“

33

Okrožnica z dne 3. novembra 2009, ki se nanaša na upravičence do pomoči ATA, v prvem delu določa:

V skladu z [Direktivo 2003/9] je pomoč ATA minimalni dohodek, ki se prosilcem za azil izplačuje ves času trajanja postopka preučitve njihove prošnje, če izpolnjujejo v nadaljevanju navedene pogoje.

Ob upoštevanju izključitev, navedenih v točki I.2, in če izpolnjujejo pogoj glede denarnih sredstev, lahko pomoč ATA pridobijo tujci:

[…]

[…]

[…]

Prosilci za azil ne morejo pridobiti pomoči ATA, če jim je bila prošnja za prebivanje zavrnjena na podlagi točk 1, 3 in 4 člena L.741-4 Ceseda. Gre za:

[…]“

34

Združenji Cimade in GISTI sta 26. januarja 2010 pri Conseil d’Etat vložili tožbo za odpravo okrožnice z dne 3. novembra 2009. Trdita, da je ta okrožnica v nasprotju s cilji Direktive 2003/9, ker iz upravičenosti do pomoči ATA izključuje prosilce za azil, če Francoska republika na podlagi Uredbe št. 343/2003 zahteva od druge države članice, ki jo šteje za odgovorno za obravnavanje prošnje zadevnih oseb, da jih sprejme ali ponovno sprejme.

35

Conseil d’État je ob upoštevanju tega, da je odločitev odvisna od razlage upoštevnih določb prava Unije, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

36

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali mora država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil na njeni meji ali na njenem ozemlju, zagotoviti minimalne pogoje za sprejem prosilcev za azil, določene v Direktivi 2003/9, tudi tistemu prosilcu za azil, glede katerega v skladu z Uredbo št. 343/2003 odloči, da bo drugo državo članico kot državo, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje za azil, pozvala, naj ga sprejme ali ponovno sprejeme.

37

V zvezi s tem je treba v uvodu opozoriti, da je področje uporabe Direktive 2003/9 opredeljeno v njenem členu 3, v skladu s katerim se ta uporablja za vse državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki vložijo prošnjo za azil na meji ali na ozemlju države članice, dokler jim je kot prosilcem za azil dovoljeno ostati na ozemlju.

38

Prvi pogoj, ki mora biti torej izpolnjen za uporabo Direktive 2003/9, je, da je prošnja za azil vložena na meji ali na ozemlju države članice. V zvezi s tem člen 2(b) te direktive določa, da „prošnja za azil“ pomeni „vlogo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki se jo lahko razume kot prošnjo za mednarodno zaščito države članice po Ženevski konvenciji“, in da se „[z]a katero koli vlogo za mednarodno zaščito […] predpostavlja, da je prošnja za azil, razen če državljan tretje države ali oseba brez državljanstva izrecno ne zahteva drugo vrsto zaščite, za katero je mogoče zaprositi ločeno“. Opredelitev pojma prošnje za azil, določena v členu 2(c) Uredbe št. 343/2003, je v bistvu enaka zgoraj navedeni.

39

Člen 13(1) Direktive 2003/9 zvezi z obdobjem, v katerem morajo biti prosilcem na voljo materialni pogoji za sprejem, vključno z nastanitvijo, hrano, obleko in dodatkom za dnevne izdatke, določa, da se to obdobje začne, ko prosilci za azil vložijo prošnje za azil.

40

Poleg tega je iz členov 2 in 3 Direktive 2003/9 razvidno, da ta določa le kategorijo prosilcev za azil, to je vse državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki vložijo prošnjo za azil. Ta direktiva ne vsebuje nobene določbe, ki bi kazala na to, da se prošnja za azil šteje za vloženo le, če se vloži pri organih države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje.

41

Taka razlaga je podprta tudi s členom 4(1) Uredbe št. 343/2003, v skladu s katerim se postopek določanja države članice, odgovorne v smislu te uredbe, začne takoj, ko je v državi članici vložena prošnja za azil. Ta določba nujno pomeni, da mora biti prošnja za azil vložena, preden se začne postopek določanja odgovorne države članice.

42

Določbe Direktive 2003/9 je treba razlagati tudi ob upoštevanju njene splošne sistematike in namena ter v skladu z uvodno izjavo 5 te direktive, pri tem pa je treba spoštovati temeljne pravice in načela, ki jih priznava zlasti Listina. V skladu z navedeno uvodno izjavo si navedena direktiva prizadeva zagotoviti celovito spoštovanje človeškega dostojanstva in spodbujati uporabo členov 1 in 18 Listine.

43

Te zahteve ne veljajo samo za prosilce za azil, ki so na ozemlju odgovorne države članice v obdobju čakanja na odločbo te države o njihovi prošnji za azil, ampak tudi za prosilce za azil, ki čakajo na določitev države članice, odgovorne za obravnavanje njihove prošnje.

44

V zvezi s tem ni mogoče utemeljeno trditi, da minimalni standardi za sprejem prosilcev za azil ne veljajo za tiste, na katere se nanaša postopek določitve odgovorne države članice, ker naj bi bil ta postopek hiter. Iz členov 17 in 18 Uredbe št. 343/2003 je razvidno, da lahko obdobje med datumom vložitve prošnje za azil in datumom, ko država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, odloči o sprejemu prosilca za azil, traja do pet mesecev. Temu obdobju je treba prišteti še čas, potreben za izvedbo predaje, ki je v skladu s členom 19 navedene uredbe običajno šest mesecev od ugoditve zahtevi za sprejem.

45

Poleg tega lahko postopek iz Uredbe št. 343/2003 v nekaterih okoliščinah pripelje do tega, da prosilec za azil ni nikoli predan v državo članico, na katero je naslovljena zahteva, ampak ostane v državi članici, v kateri je vložil prošnjo za azil. Roki, določeni v členih od 17 do 20 te uredbe, se nanašajo le na primer, v katerem država članica, na katero je naslovljena zahteva, privoli v sprejem ali ponovni sprejem ali pa ne odgovori na zahtevo države članice, ki zahtevo poda. V primeru negativnega odgovora države članice, na katero je naslovljena zahteva, zadevna ureditev določa le prostovoljni usklajevalni postopek. V takih primerih se lahko začasno prebivanje prosilca za azil na ozemlju države članice, ki je podala zahtevo, podaljša na zelo dolgo obdobje. Določbe, da za tiste prosilce za azil, na katere se nanaša postopek določitve odgovorne države članice, ne veljajo minimalni standardi za sprejem prosilcev za azil, torej ni mogoče utemeljiti na podlagi trajanja tega postopka.

46

Drugi pogoj za uporabo Direktive 2003/9 je, da mora biti prosilcem za azil dovoljeno ostati na ozemlju zadevne države članice kot prosilcem za azil. Francoska vlada v zvezi s tem ne more učinkovito zatrjevati, da ker je v uvodni izjavi 29 Direktive 2005/85 jasno navedeno, da so prijave, ki jih ureja Uredba št. 343/2003, izključene iz področja uporabe zadnjenavedene direktive, prosilec za azil ne more imeti pravice ostati v državi članici zaradi postopka obravnave prošnje, ki jo ima tak prosilec na podlagi člena 7(1) te direktive, če se nanj nanaša postopek določitve odgovorne države članice, določen v tej uredbi.

47

Na podlagi člena 2(k) Direktive 2005/85 je treba izraz „ostati v državi članici“ razumeti tako, da pomeni ostati na ozemlju – vključno na meji ali v tranzitnih območjih – ne le države članice, v kateri se prošnja za azil obravnava, ampak tudi tiste, v kateri je bila prošnja vložena.

48

Ugotoviti je torej treba, da prosilcem za azil ni dovoljeno ostati le na ozemlju države članice, v kateri se prošnja za azil obravnava, ampak tudi na ozemlju tiste države članice, v kateri je bila ta prošnja vložena, kot to določa člen 3(1) Direktive 2003/9.

49

Take razlage ni mogoče izpodbiti z uvodno izjavo 29 Direktive 2005/85, ki se nanaša le na dejstvo, da postopki, ki jih ta direktiva določa za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah, razlikujejo od postopkov, ki jih določa Uredba št. 343/2003 za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil.

50

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti tako, da je treba Direktivo 2003/9 razlagati tako, da mora država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, zagotoviti minimalne pogoje za sprejem prosilcev za azil, določene v Direktivi 2003/9, tudi za tistega prosilca za azil, glede katerega v skladu z Uredbo št. 343/2003 odloči, da bo drugo državo članico kot državo, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje za azil, pozvala, naj ga sprejme ali ponovno sprejeme.

51

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, na eni strani, kdaj preneha obveznost države članice, v kateri je bila vložena prošnja za azil, da prosilcu za azil – glede katerega v skladu z Uredbo št. 343/2003 odloči, da bo drugo državo članico kot državo, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje za azil, pozvala, naj ga sprejme ali ponovno sprejeme – zagotovi minimalne pogoje za sprejem, določene v Direktivi 2003/9, in na drugi strani, kateri državi članici se naloži finančno breme zagotovitve teh minimalnih pogojev.

52

V zvezi s trajanjem obveznosti zagotavljanja minimalnih pogojev za sprejem je treba spomniti, prvič, da – kot je navedeno v točkah 37 in 38 te sodbe – področje uporabe ratione personae Direktive 2003/9 zajema vsakega prosilca za azil takoj, ko je v državi članici vložil prošnjo za azil.

53

Drugič, spomniti je treba, da v skladu s členom 2(c) Direktive 2003/9 in členom 2(d) Uredbe št. 343/2003 prosilec ali prosilec za azil pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za azil, o kateri še ni bilo dokončno odločeno. Prosilec tako obdrži status prosilca za azil v smislu te direktive, dokler ni sprejeta dokončna odločba.

54

Tretjič, iz členov od 17 do 19 Uredbe št. 343/2003 je razvidno, da se zaradi same zahteve države članice, v kateri je bila vložena prošnja za azil, da druga država članica sprejme tega prosilca za azil, obravnavanje prošnje za azil s strani države članice, ki podaja zahtevo, ne preneha. Tudi če država članica, na katero je naslovljena zahteva, privoli v ta sprejem, je namreč v skladu s členom 19(4) te uredbe za obravnavanje prošnje za azil še vedno odgovorna država članica, v kateri je bila ta prošnja vložena, če predaja ni bila izvedena v šestih mesecih. Kot je poleg tega navedeno v točki 45 te sodbe, v primeru negativnega odgovora države članice, na katero je naslovljena zahteva, zadevna ureditev določa le prostovoljni usklajevalni postopek in v tem primeru ni izključeno, da prosilec za azil ostane na ozemlju države članice, ki podaja zahtevo.

55

Na podlagi navedenega je treba zaključiti, da niti odločitev države članice, da pozove drugo državo članico, ki jo šteje za odgovorno za obravnavanje prošnje za azil, da sprejme prosilca za azil, niti privolitev v to zahtevo s strani države članice, na katero je zahteva naslovljena, ne pomenita dokončne odločitve v smislu Direktive 2003/9. Iz tega je razvidno, da se obravnavanje prošnje za azil s strani države članice, ki podaja zahtevo, in odgovornost za zagotavljanje minimalnih pogojev za sprejem konča le z dejansko predajo prosilca za azil s strani te države.

56

Tudi splošna sistematika in namen Direktive 2003/9 ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine, v skladu s katerim je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo, kot je navedeno v točkah od 42 do 45 te sodbe, temu, da bi bil prosilec za azil izključen – čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil in preden bi bil dejansko predan odgovorni državi članici – iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa ta direktiva.

57

Če prosilec za azil ne spoštuje ureditve sprejema, določene v zadevni državi članici, se pogoji za sprejem, ki jih določa Direktiva 2003/9, lahko omejijo ali ukinejo le v primerih, naštetih v členu 16 te direktive.

58

Iz navedenega je razvidno, da obveznost države članice, v kateri je bila vložena prošnja za azil na njeni meji ali na njenem ozemlju, da prosilcu za azil – glede katerega v skladu z Uredbo št. 343/2003 odloči, da bo drugo državo članico kot državo, odgovorno za obravnavanje te prošnje za azil, pozvala, naj ga sprejme ali ponovno sprejeme – zagotovi minimalne pogoje, določene v Direktivi 2003/9, preneha le z dejansko predajo navedenega prosilca s strani države članice, ki podaja zahtevo.

59

Glede vprašanja, katera država članica nosi finančno breme zagotavljanja teh minimalnih pogojev, je treba spomniti, da ima finančno breme, ki je povezano z zahtevami, ki izhajajo iz potrebe države članice, da se uskladi s pravom Unije, običajno država članica, ki ima obveznost izpolniti te zahteve, in sicer v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, država članica, ki mora v skladu s tem, kar je navedeno v prejšnji točki, razen če ureditev Unije določa drugače, zagotoviti minimalne pogoje za sprejem, določene v Direktivi 2003/9. Ker v zvezi s tem niti v Direktivi 2003/9 niti v Uredbi št. 343/2003 ni določeno drugače, je treba ugotoviti, da se finančno breme zagotavljanja minimalnih pogojev za sprejem naloži državi članici, ki ima navedeno obveznost.

60

Poleg tega je treba spomniti, da v skrbi, da bi izpolnili potrebo po pravični delitvi odgovornosti med državami članicami glede finančnega bremena, nastalega zaradi izvajanja skupnih politik azila in priseljevanja, potrebo, ki bi se lahko pojavila predvsem pri večjih migracijskih tokovih, Evropski sklad za begunce, ustanovljen z Odločbo št. 573/2007 v okviru splošnega programa „Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov“, določa, da se državam članicam lahko da na voljo finančna pomoč, med drugim v zvezi s pogoji za sprejem in azilnimi postopki.

61

Na drugo vprašanje je treba zato odgovoriti tako, da obveznost države članice, v kateri je bila vložena prošnja za azil, da prosilcu za azil – glede katerega v skladu z Uredbo št. 343/2003 odloči, da bo drugo državo članico kot državo, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje za azil, pozvala, naj ga sprejme ali ponovno sprejeme – zagotovi minimalne pogoje, določene v Direktivi 2003/9, preneha z dejansko predajo tega prosilca za azil s strani države članice, ki podaja zahtevo, finančno breme zagotavljanja teh minimalnih pogojev pa se naloži zadnjenavedeni državi članici, ki ima navedeno obveznost.

62

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: