SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 7. junija 2012 ( 1 )
Zadeva C-451/11
Natthaya Dülger
proti
Wetteraukreis
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Giessen (Nemčija))
„Pridružitveni sporazum EGS-Turčija — Razlaga Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta — Pravica do prebivanja družinskih članov turškega delavca, vključenega na zakoniti trg dela v državi članici — Tajska državljanka, ki je s turškim delavcem prebivala najmanj pet let — Pravice, pridobljene pred razvezo zakonske zveze s turškim delavcem“
1. |
V tej zadevi ima Sodišče priložnost, da določi obseg člena 7 Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta ( 2 ) z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve ( 3 ). V skladu s to določbo imajo družinski člani turškega delavca, ki so pridobili dovoljenje, da se mu pridružijo, pravico sprejeti vsako zaposlitev, če v tej državi članici zakonito prebivajo vsaj tri leta, in prost dostop do zaposlitve, ki jo sami izberejo, če v tej državi članici zakonito prebivajo vsaj pet let. |
2. |
Sodišče mora zlasti pojasniti, ali je državljana tretje države, ki nima turškega državljanstva, mogoče šteti za družinskega člana turškega delavca v smislu navedene določbe, ki se tako lahko sklicuje na pravice iz te določbe. |
3. |
V teh sklepnih predlogih navajam razloge, iz katerih menim, da je treba člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da je treba državljana tretje države, ki nima turškega državljanstva in ki je s turškim delavcem, vključenim na zakoniti trg dela, prebival najmanj pet let, šteti za „družinskega člana“ turškega delavca. |
4. |
Poleg tega Sodišču predlagam, naj odloči, da državljan tretje države, ki ima kot družinski član turškega delavca pravice iz te določbe, zaradi razveze zakonske zveze s turškim delavcem teh pravic ne izgubi, če je do razveze prišlo po njihovi pridobitvi. |
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
1. Pridružitveni sporazum
5. |
Skupnost in Republika Turčija sta 12. septembra 1963 sklenili Pridružitveni sporazum, da bi uredili prosto gibanje turških delavcev na ozemlju Skupnosti. Cilj tega sporazuma je „spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama ob celovitem upoštevanju potrebe, da se tako zagotovi hitrejši razvoj turškega gospodarstva ter dvig zaposlenosti in izboljšanje življenjskih razmer turškega naroda“ ( 4 ). |
6. |
Postopno uresničevanje prostega gibanja turških delavcev iz navedenega sporazuma mora biti v skladu s pravili, ki jih določi Pridružitveni svet, katerega naloga je zagotavljanje uporabe in postopnega razvoja pridružitvenega sistema. ( 5 ) |
2. Dodatni protokol k Pridružitvenemu sporazumu
7. |
Dodatni protokol k Pridružitvenemu sporazumu ( 6 ) določa pogoje, pravila in potek prehodnega obdobja pridružitve. V naslovu II vsebuje več členov, ki se nanašajo na gibanje oseb in pretok storitev. |
8. |
V členu 59 določa tudi, da „Turčija na področjih, ki jih zajema ta protokol, ni deležna obravnave, ki je ugodnejša od tiste, ki jo države članice zagotavljajo druga drugi po Pogodbi o ustanovitvi Skupnosti“. |
3. Sklep št. 1/80
9. |
Pridružitveni svet je nato sprejel Sklep št. 1/80, katerega cilj je med drugim izboljšanje pravnega položaja delavcev in njihovih družinskih članov glede na ureditev, ki je bila določena s Sklepom Pridružitvenega sveta št. 2/76 z dne 20. decembra 1976 o izvajanju člena 12 Pridružitvenega sporazuma. S tem sklepom je bila za turške delavce določena pravica do postopnega dostopa do zaposlitve v državi članici gostiteljici, za njihove otroke pa pravica do izobraževanja v tej državi. |
10. |
Določbe o pravicah družinskih članov turškega delavca so zajete v členu 7 Sklepa št. 1/80. Ta določa: „Družinski člani turškega delavca, vključenega na zakoniti trg dela države članice, ki so pridobili dovoljenje, da se mu pridružijo:
Otroci turških delavcev, ki so v državi gostiteljici pridobili poklicno izobrazbo, lahko ne glede na trajanje prebivanja v tej državi članici sprejmejo katero koli ponujeno zaposlitev v tej državi, če je bil vsaj eden od staršev v zadevni državi članici najmanj tri leta zakonito zaposlen.“ |
B – Nacionalno pravo
11. |
Člen 4(5) zakona o stalnem prebivališču, zaposlovanju in delu ter integraciji tujcev na zveznem ozemlju (Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet) z dne 30. julija 2004 ( 7 ) določa, da je tujec, ki ima pravico do prebivanja v skladu s Pridružitvenim sporazumom, dolžan dokazati obstoj pravice do prebivanja z dovoljenjem za prebivanje, razen če ima dovoljenje za naselitev ali dovoljenje za stalno prebivanje v Evropski uniji. Dovoljenje za prebivanje se izda na predlog. |
II – Dejansko stanje in vprašanje za predhodno odločanje
12. |
Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, N. Dülger, je tajska državljanka, rojena 26. julija 1973 v Buriramu (Tajska). Na nemško ozemlje je vstopila 30. junija 2002 s turističnim vizumom. |
13. |
Na Danskem se je 12. septembra 2002 poročila z M. Dülgerjem, turškim državljanom, rojenim 1. decembra 1960 v Turčiji. Ta ima od leta 1988 dovoljenje za stalno prebivanje v Nemčiji. Tam je od 1. oktobra 2002 do 30. junija 2004, od 1. avgusta 2004 do 8. junija 2005, od 1. marca 2006 do 15. marca 2008 in od 1. junija 2008 do 31. decembra 2009 delal pri različnih delodajalcih. V zvezi s tem ni sporno, da je bil v upoštevnem obdobju M. Dülger turški državljan, vključen na zakoniti trg dela v smislu člena 7 Sklepa št. 1/80. ( 8 ) |
14. |
Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je 18. septembra 2002 nemške organe zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje in v zvezi s tem navedla, da je poročena ter da ima dva otroka, rojena leta 1996 in 1998 na Tajskem. Dobila je dovoljenje za začasno prebivanje, da je lahko z zakoncem zaživela skupno življenje. To dovoljenje je bilo nato redno podaljševano, nazadnje od 10. septembra 2008 do 26. junija 2011. Od 21. junija 2011 ima tožeča stranka začasno potrdilo o ohranitvi pravice do prebivanja. |
15. |
Verwaltungsgericht Giessen (Nemčija) navaja, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari od sklenitve zakonske zveze septembra 2002 do razveze junija 2009 neprekinjeno živela z M. Dülgerjem. |
16. |
Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari se je 3. junija 2009 od zakonca ločila in se s svojima hčerama, ki sta na nemško ozemlje vstopili 1. julija 2006, naselila v zatočišču za ženske v Friedbergu (Nemčija). Od takrat zase in za svoji hčeri prejema socialno pomoč. Razveza zakonske zveze z njenim možem je postala dokončna 3. februarja 2011. |
17. |
Urad za tujce v Wetteraukreisu (okrožje Wetteraua) je 9. septembra 2009 tožečo stranko iz postopka v glavni stvari opozoril, da je, potem ko se je ločila od svojega zakonca, pridobila samostojno pravico do prebivanja, ki pa velja le eno leto, ne da bi pri tem morala dokazovati, da je sposobna lastnega preživljanja in preživljanja svojih otrok. Če bi bila po 4. juniju 2010 še naprej odvisna od socialne pomoči, bi se njena pravica in pravica njenih otrok do prebivanja naknadno omejila in bi morala zapustiti nemško ozemlje. Pravica do prebivanja bi tožeči stranki pripadala še naprej, le če bi bila v tem času skupaj z otroki sposobna samostojnega preživljanja. |
18. |
Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je 18. septembra 2009 Wetteraukreis zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 4(5) zgoraj navedenega zakona o prebivanju, zaposlovanju in delu ter integraciji tujcev na zveznem ozemlju z utemeljitvijo, da je pridobila pravice na podlagi člena 7 Sklepa št. 1/80. Meni namreč, da je družinska članica turškega delavca, vključenega na zakoniti trg dela države članice, s katerim je zakonito živela vsaj tri leta, pri čemer ni pomembno, ali ima družinski član turško državljanstvo. |
19. |
Wetteraukreis je z odločbo z dne 15. marca 2010 zavrnil prošnjo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari. Meni, da ta ni pridobila nobene pravice na podlagi zgoraj navedene določbe, saj so le turški družinski člani turškega delavca upravičeni do uveljavljanja pravic na podlagi navedene določbe. Poleg tega njen turški zakonec ni predložil dokazil o vključenosti na zakoniti trg dela, saj je bil med njunim skupnim življenjem zaposlen zgolj v kratkih časovnih obdobjih. |
20. |
Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je zoper ta sklep pri predložitvenem sodišču vložila tožbo. Slednje dvomi glede razlage člena 7 Sklepa št. 1/80. Verwaltungsgericht Giessen je zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje: „Ali se lahko tajska državljanka, ki je bila poročena s turškim delavcem, vključenim na zakoniti trg dela v državi članici, in ki je z njim neprekinjeno živela več kot tri leta po tem, ko je pridobila dovoljenje, da se mu pridruži, sklicuje na pravice iz člena 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80 […], tako da ima zaradi neposrednega učinka te določbe pravico do prebivanja?“ |
III – Presoja
21. |
Najprej menim, da ni sporno, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari neprekinjeno živela s turškim delavcem od njune poroke septembra 2002 do ločitve 3. junija 2009. ( 9 ) Položaj tožeče stranke torej ne spada v člen 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80, temveč v člen 7, prvi odstavek, druga alinea, le-tega, glede na to, da je na ozemlju države članice gostiteljice zakonito prebivala vsaj pet let. |
22. |
Da bi predložitvenemu sodišču podali ustrezen odgovor, se je torej treba vprašati, ali je treba člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da je državljana tretje države, ki nima turškega državljanstva in ki je v obdobju najmanj petih let živel s svojim zakoncem, turškim delavcem, vključenim na zakoniti trg dela, mogoče šteti za „družinskega člana“ turškega delavca. Če bi bil odgovor pritrdilen, ali tak državljan zaradi razveze zakonske zveze s tem turškim delavcem izgubi pravice, ki mu pripadajo na podlagi te določbe, če je do razveze prišlo po njihovi pridobitvi? |
A – Pojem družinskega člana
23. |
Sodišče je pojem družinskega člana turškega delavca v smislu člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 že razlagalo. Med drugim je razsodilo, da otrok turškega delavca obdrži ta status tudi po polnoletnosti, tudi če v državi članici gostiteljici živi neodvisno od staršev. ( 10 ) Sodišče je prav tako menilo, da opredelitev „družinskega člana“ turškega delavca ni omejena na krvno sorodstvo. Tako se zet, ki je mlajši od 21 let ali odvisen od turškega delavca, vključenega na zakoniti trg dela države članice, šteje za njegovega družinskega člana. ( 11 ) |
24. |
Nasprotno pa Sodišče tokrat prvič odgovarja na vprašanje, ali je mogoče državljana tretje države, ki nima turškega državljanstva, šteti za „družinskega člana“ turškega državljana v smislu člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 in ali uživa pravice, ki izhajajo iz tega člena. V zvezi s tem to, da je Sodišče v mnogih zadevah, povezanih s to določbo, odločalo o pravicah turških družinskih članov turškega delavca ( 12 ), kot to poudarja predložitveno sodišče, ni pomembno za rešitev spora v glavni stvari. V teh zadevah so družinski člani namreč dejansko imeli turško državljanstvo, kar pa ni tako v tem primeru. |
25. |
Na podlagi samega besedila člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 ugotavljam, da ta določba pogojuje pridobitev pravic z izpolnitvijo štirih pogojev, in sicer mora biti zainteresirana oseba družinski član turškega delavca, slednji mora biti vključen na zakoniti trg dela, družinski član mora pridobiti dovoljenje, da se mu pridruži, in, nazadnje, v državi članici mora družinski član prebivati vsaj tri oziroma vsaj pet let. Iz besedila te določbe torej ne izhaja nikakršna zahteva, ki bi se nanašala na državljanstvo družinskega člana, kar pa ne velja za delavca, po katerem družinski član to pravico pridobi, saj mora ta obvezno imeti turško državljanstvo. |
26. |
Kljub temu pa je sporno, ali je mogoče državljane tretjih držav, ki nimajo turškega državljanstva, šteti za „družinske člane“ turškega delavca in ali lahko ti uveljavljajo pravice iz člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 glede na to, da je cilj Pridružitvenega sporazuma ureditev prostega gibanja turških delavcev na ozemlju Unije. |
27. |
Kot je Sodišče nakazalo v zgoraj navedeni zadevi Ayaz, je treba pojem „družinski član“ v smislu te določbe na ravni Unije razlagati usklajeno, da bi se v državah članicah zagotovila njegova enotna uporaba. ( 13 ) Njegov obseg mora biti zato določen glede na cilj, ki ga uresničuje, in glede na okvir, v katerega je umeščen. ( 14 ) |
28. |
V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 sledi dvema ciljema. Najprej želi pred iztekom začetnega obdobja treh let omogočiti prisotnost družinskih članov pri delavcu migrantu, da bi se tako turškemu delavcu, ki je že zakonito vključen v državo članico gostiteljico, z združitvijo družine olajšala zaposlitev in prebivanje. ( 15 ) |
29. |
Drugi namen te določbe je krepitev trajne vključenosti družine turškega delavca migranta v državo članico gostiteljico tako, da se zadevnemu družinskemu članu po treh letih zakonitega prebivanja omogoči, da sam vstopi na trg dela. Pri tem je glavni cilj krepitev povezanosti družine, pri čemer sta partnerja kot osrednji del družine že zakonito vključena v državo članico gostiteljico. ( 16 ) S tem, da se partnerju omogoči lastno preživljanje v zadevni državi, se utrjuje ekonomski položaj družine, ki je nepogrešljiv del integracije. |
30. |
Po tem mehanizmu, vzpostavljenem zaradi integracije turškega delavca, pridobi njegov zakonec po preteku zahtevanega obdobja neodvisen položaj, ki izhaja iz narave sistema, v skladu s posebnimi določbami. ( 17 ) |
31. |
Menim, da iz te sodne prakse jasno izhaja, da čeprav se člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 uporablja za družinske člane turškega delavca, je bila določba sprejeta za ohranjanje družinske povezanosti, da bi se tako lahko turški delavec resnično integriral v državo članico gostiteljico. Stranke Pridružitvenega sporazuma so namreč presodile, da je prisotnost družinskih članov tega delavca pri njem osrednjega pomena, da se mu zagotovi kar najboljše delovne razmere v tej državi. V tej zvezi ima torej navedena določba s človeškega vidika poseben pomen. |
32. |
Zato mislim, da ni pomembno, ali je družinski član turškega delavca, ki je dobil dovoljenje, da se mu pridruži, turški državljan. Družine ne opredeljuje skupno državljanstvo, temveč tesne vezi, ki združujejo dve osebi ali več, bodisi da gre za vezi, ki so nastale z zakonsko zvezo, kot v tem primeru, bodisi vezi krvnega sorodstva. |
33. |
Ne vidim razloga, zakaj bi se turškemu delavcu, čigar zakonec ima isto državljanstvo, priznala pravica do ohranjanja družinskih vezi, medtem ko bi v primeru, da njegov zakonec turškega državljanstva nima, moral biti ta za to pravico prikrajšan. To bi vodilo do sklepa, da je prisotnost zakonca z istim državljanstvom turškega delavca pomembnejša za integracijo slednjega v državi članici gostiteljici kot prisotnost zakonca, ki turškega državljanstva nima. Pomenilo bi tudi, da bi bila žena brez turškega državljanstva obravnavana manj ugodno od tiste, ki ga ima. To bi povzročilo nesprejemljivo diskriminacijo. |
34. |
Taka analiza ne bi bila samo neutemeljena, ampak bi bila močno v nasprotju s ciljem člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 in s pravico turškega delavca do zasebnega in družinskega življenja, kot je opredeljena v členu 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Člen 51(1) te listine namreč določa uporabo njenih določb za države članice takrat, ko te izvajajo pravo Unije. Kot je Sodišče navedlo v točki 23 zgoraj navedene sodbe Kahveci in Inan, je člen 7 Sklepa št. 1/80 sestavni del prava Unije, države članice pa morajo spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz te določbe enako, kot so dolžne spoštovati pravice, ki jih določa zakonodaja Unije. |
35. |
V nasprotju s stališči nemške in italijanske vlade menim, da moja analiza ne razširja področja uporabe Sklepa št. 1/80. |
36. |
Kot sem že navedel, je turški delavec glavni upravičenec do pravic iz člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80, kajti namen te določbe je ohranitev družinske povezanosti, da bi se s tem lahko delavec resnično integriral v državo članico gostiteljico. Pravice, ki jih ta določba daje družinskim članom turškega delavca, so izvedene, kot take pa jih lahko pridobi samo družinski član. Turški delavec je torej odločilni element, brez katerega njegovi družinski člani ne morejo pridobiti teh pravic. ( 18 ) |
37. |
Med drugim naj spomnim, da so upravičenci iz člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 le tisti družinski člani turškega delavca, vključenega na zakoniti trg dela, ki so dobili dovoljenje, da se mu pridružijo ( 19 ). Države članice torej prosto odločijo o tem, ali bodo družinsko združitev dovolile ( 20 ). Šele potem ko so združitev izrecno dovolile, so dolžne spoštovati pravice, ki jih zagotavlja ta določba. |
38. |
Moja presoja je prav tako podkrepljena z dejstvom, da morajo biti načela iz členov 45 PDEU, 46 PDEU in 47 PDEU v skladu z ustaljeno sodno prakso, kolikor je mogoče, prenesena na turške državljane, ki uživajo pravice iz Sklepa št. 1/80. ( 21 ) |
39. |
Sodišče je že večkrat razsodilo, da se je treba pri razlagi pojma „družinski član“ turškega delavca v smislu člena 7, prvi odstavek, tega sklepa sklicevati na razlago istega pojma iz člena 10(1) Uredbe (EGS) št. 1612/68 ( 22 ), ki se nanaša na delavce, ki so državljani držav članic. ( 23 ) Kot poudarja Evropska komisija, se ta določba nanaša na zakonce državljanov držav članic, ne glede na njihovo državljanstvo. |
40. |
Člen 10(1) Uredbe št. 1612/68 je bil razveljavljen z Direktivo 2004/38/ES ( 24 ), člen 38(3) te pa določa, da se sklicevanje na direktive in razveljavljene določbe šteje za sklicevanje na Direktivo 2004/38. |
41. |
Iz uvodne izjave 5 te direktive v zvezi s tem izhaja, da bi morala biti pravica vseh državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic zagotovljena tudi njihovim družinskim članom, ne glede na državljanstvo, če naj bi se uresničevala v objektivnih pogojih svobode in dostojanstva. Tako člen 2(2) navedene direktive, ki opredeljuje pojem družinskega člana državljana Unije, ne vsebuje nobene zahteve v zvezi z njegovim državljanstvom. Podobno se določbe o pravicah, ki jih družinskim članom državljana Unije priznava Direktiva 2004/38, uporabljajo tudi za tiste, ki državljanstva države članice nimajo. ( 25 ) |
42. |
Nemška vlada kljub temu dvomi o tem, ali se je mogoče v obravnavanem primeru pri ugotavljanju obsega pojma družinskega člana v smislu člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 opreti na določbe Direktive 2004/38 in njeno razlago tega pojma. Predvsem meni, da od sodbe z dne 8. decembra 2011 v zadevi Ziebell ( 26 ) pojma „družinski član“ v smislu navedene določbe ni več mogoče razlagati s sklicevanjem na razlago tega pojma iz določb Direktive 2004/38 zaradi vsebinskih razlik, ki obstajajo med pravili iz Pridružitvenega sporazuma, ki sledijo izključno gospodarskim ciljem, in med določbami Direktive, ki skušajo olajšati izvrševanje temeljne in individualne pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je državljanom Unije neposredno priznana s Pogodbo DEU. ( 27 ) |
43. |
Sam takšnih dvomov nimam. |
44. |
V zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, se je namreč tožeča stranka iz postopka v glavni stvari sklicevala na ureditev okrepljenega varstva pred izgonom, ki ga določa člen 28(3)(a) Direktive 2004/38 v korist državljanov Unije. Menila je, da bi se v skladu z ustaljeno sodno prakso ta določba morala po analogiji uporabiti za položaj iz člena 14(1) Sklepa št. 1/80. |
45. |
Sodišče je tako navedlo, da je treba pri odločanju o tem, ali je mogoče določbo prava Unije po analogiji uporabiti v okviru Pridružitvenega sporazuma, primerjati njegov cilj in kontekst, v katerega je umeščen, ter cilj in kontekst zadevnega instrumenta prava Unije. ( 28 ) Sodišče je tako poudarilo, da ima Pridružitveni sporazum, drugače od prava Unije, ki izhaja iz Direktive 2004/38, izključno gospodarski cilj in da je omejen na postopno uveljavitev prostega gibanja delavcev. ( 29 ) Zatem je še pojasnilo, da je pojem državljanstva tisti, ki upravičuje, da se samo državljanom Unije priznavajo znatno okrepljena jamstva glede izgona, kot jih določa člen 28(3)(a) te direktive. Sklenilo je torej, da je uporaba po analogiji pravil o varstvu pred izgonom iz te določbe za položaje iz člena 14(1) Sklepa št. 1/80 izključena. ( 30 ) |
46. |
Uporaba po analogiji ni upoštevna, ker se ureditev okrepljenega varstva ne nanaša na delavce, ki so državljani tretjih držav, temveč na državljane Unije, za katere je zakonodajalec Unije predvidel večja jamstva, ker je njihova integracija v državi članici gostiteljici močnejša. |
47. |
Nasprotno, v tem primeru ne gre za vprašanje uporabe istih pravil in istih jamstev za turške delavce, kot jih imajo državljani Unije, temveč za določitev obsega pojma družinskega člana v okviru združitve družine. Iz uvodnih izjav 5 in 6 Direktive 2004/38 izhaja, da želi ta s priznavanjem pravice do gibanja in prebivanja na ozemlju države članice družinskim članom državljana Unije slednjemu olajšati izvrševanje te pravice s tem, da mu hkrati omogoča ohranjanje družinskih vezi ne glede na državljanstvo družinskih članov. |
48. |
Menim torej, da mora pojem družinskega člana imeti enak obseg, saj izvira iz določb besedil, ki sledita enakemu cilju. Prav zato je Sodišče že večkrat razsodilo, da morajo biti načela iz členov od 45 PDEU do 47 PDEU, kolikor je le mogoče, prenesena na državljane, ki imajo pravice, priznane s Pridružitvenim sporazumom. ( 31 ) |
49. |
Ne razumem, kako ima lahko v okviru ohranjanja družinskih vezi pojem družine različen pomen glede na to, ali gre za državljana Unije ali turškega delavca. V obeh primerih se zadevni osebi skuša zagotoviti večja socialna stabilnost s tem, da se ji omogoči, da ima ob sebi svoje družinske člane in da ima normalno družinsko življenje. V tej zvezi je prisotnost zakonca nepogrešljiva za uresničitev teh ciljev ne glede na njegovo državljanstvo. |
50. |
Ta rešitev se zdi še toliko bolj utemeljena, ker do nje pridemo tudi pri uporabi Sklepa št. 3/80 Pridružitvenega sveta z dne 19. septembra 1980 o uporabi sistemov socialne varnosti držav članic Evropskih skupnosti za turške delavce in njihove družinske člane ( 32 ), katerega namen je uskladiti sisteme socialne varnosti držav članic, da bi tako turškim delavcem, ki so ali so bili zaposleni v eni ali več državah članicah Skupnosti, in njihovim družinskim članom ter preživelim članom omogočil prejemke na tradicionalnih področjih socialne varnosti. |
51. |
Člen 1(a) Sklepa št. 3/80 med drugim namreč določa, da je za namene uporabe tega sklepa pojem družinskega člana enak kot v členu 1 Uredbe (EGS) št. 1408/71. ( 33 ) Slednja določa, da pojem družinskega člana zajema vsako osebo, ki je opredeljena ali priznana za člana družine. |
52. |
Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se člen 2(1) Uredbe št. 1408/71 z razmejitvijo področja osebne veljavnosti nanaša na dve jasno ločeni kategoriji oseb, in sicer na delavce na eni strani ter na njihove družinske člane in preživele osebe na drugi strani. Prvi morajo biti za to, da bi zanje veljala ta uredba, državljani ene od držav članic, osebe brez državljanstva ali begunci, ki prebivajo na ozemlju ene od držav članic. Nasprotno pa za to, da bi se omenjena uredba uporabljala za družinske člane ( 34 ) ali preživele osebe delavcev, ki so državljani Unije, ni nikakršnega pogoja v zvezi z njihovim državljanstvom. ( 35 ) Sodišče je prav tako presodilo, da se opredelitev osebne veljavnosti Sklepa št. 3/80 iz njegovega člena 2 zgleduje po enaki opredelitvi iz člena 2(1) Uredbe št. 1408/71. ( 36 ) |
53. |
Če je torej treba, kot menim, pojem „družinski član“ v smislu člena 1(a) Sklepa št. 3/80 razlagati, kot da ne vsebuje pogoja državljanstva, je treba isti pojem razlagati enako tudi v okviru člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80. |
54. |
Nemška vlada poleg tega v bistvu meni, da taka presoja pomeni ugodnejšo obravnavo družinskih članov turškega državljana od družinskih članov državljana Unije, kar naj bi bila kršitev člena 59 Dodatnega protokola k Pridružitvenemu sporazumu. Predvsem pojasnjuje, da je v skladu z Direktivo 2004/38 ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države, razvezanega od državljana Unije, vse do pridobitve pravice do stalnega prebivanja na ozemlju države članice gostiteljice po petih letih zakonitega prebivanja pogojena s tem, da ima ta državljan dovolj sredstev za preživljanje. Nasprotno pa je pravica, ki družinskemu članu turškega delavca pripada na podlagi člena 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80, že pridobljena po obdobju treh let zakonitega prebivanja v državi članici gostiteljici in se za njeno ohranitev ne zahteva izpolnitev nobenega pogoja. Zato bi po mnenju nemške vlade razlaga te določbe v smislu, da se uporablja tudi za družinskega člana državljana tretje države, ki nima turškega državljanstva, še bolj razširila področje te ugodnejše obravnave. |
55. |
V zvezi s tem zadostuje spomniti, da je Sodišče presodilo, da položaj družinskega člana turškega delavca migranta ne more biti povsem primerljiv s položajem družinskega člana državljana države članice glede na velike razlike med njunima pravnima položajema. ( 37 ) |
56. |
Opozoriti je treba zlasti na to, da imajo v skladu s členom 5(2) Direktive 2004/38 družinski člani državljana Unije, ki so državljani tretje države, pravico do vstopa na ozemlje države članice zgolj z vstopnim vizumom ali veljavnim dovoljenjem za prebivanje, pri čemer jim morajo države članice z vsemi potrebnimi sredstvi omogočiti brezplačno pridobitev teh vizumov v čim krajšem času in po skrajšanem postopku. Nasprotno pa se na podlagi člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 za združitev družine izrecno zahteva dovoljenje za pridružitev turškemu delavcu migrantu, ki se izda v skladu z določbami nacionalne ureditve države članice gostiteljice. |
57. |
Poleg tega je Sodišče že večkrat razsodilo, da „v nasprotju z delavci iz držav članic turški državljani nimajo pravice do prostega gibanja v [Uniji] in imajo zgolj na ozemlju države članice gostiteljice določene pravice“. ( 38 ) |
58. |
Dalje, sodna praksa Sodišča glede pogojev, pod katerimi je mogoče omejiti pravice, pridobljene na podlagi člena 7 Sklepa št. 1/80, določa poleg izjeme na podlagi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, ki se uporablja enako za turške državljane in državljane Unije, drugi razlog za izgubo teh pravic, ki prizadene zgolj turške migrante, namreč to, da so zapustili državo gostiteljico za daljše časovno obdobje in brez upravičenih razlogov. V takem primeru lahko pristojni organi zadevne države članice od zainteresirane osebe zahtevajo, če se ta želi ponovno naseliti v omenjeni državi članici, naj vloži novo prošnjo, da bi ji bilo izdano dovoljenje bodisi za pridružitev turškemu delavcu, če jo ta še vedno vzdržuje, bodisi da se jo sprejme zato, da bi se tam zaposlila na podlagi člena 6 tega sklepa. ( 39 ) |
59. |
Zato glede na vse navedeno menim, da je treba člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da je državljana tretje države, ki nima turškega državljanstva in ki je v obdobju najmanj petih let živel z zakoncem, ki je turški delavec, vključen na zakoniti trg dela, mogoče šteti za „družinskega člana“ turškega delavca. |
B – Ohranitev pravic, pridobljenih na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80 pred prenehanjem zakonske zveze
60. |
Zdaj se je treba vprašati, ali družinski član turškega delavca zaradi razveze zakonske zveze s tem delavcem izgubi pravice, ki jih ima na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa 1/80, če je do razveze prišlo po pridobitvi teh pravic. |
61. |
Naj spomnim, da iz dejanskega stanja zadeve v glavni stvari izhaja, da se je tožeča stranka od svojega zakonca ločila 3. junija 2009 in da je razveza zakonske zveze postala dokončna 3. februarja 2011. Sicer pa je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari s svojim zakoncem neprekinjeno živela od njune poroke septembra 2002 do ločitve junija 2009. |
62. |
Na dan, ko je razveza postala dokončna, je tožeča stranka s svojim zakoncem živela vsaj pet let in je torej pridobila pravico do dostopa do trga dela na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80. |
63. |
Sodišče je v zvezi s tem navedlo, da čeprav mora družinski član načeloma in brez legitimnih razlogov dejansko prebivati z delavcem migrantom, medtem ko sam nima pravice do dostopa do trga dela – z drugimi besedami, pred potekom obdobja treh let – to ni več tako, ko je zainteresirana oseba to pravico na podlagi člena 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80 zakonito pridobila, kar pa velja še toliko bolj, ko je po petih letih pridobila nepogojno pravico do zaposlitve. ( 40 ) |
64. |
Ko so namreč pogoji iz člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 izpolnjeni, pridobi družinski član turškega delavca na podlagi te določbe lastno pravico do dostopa do trga dela v državi članici gostiteljici in pripadajočo pravico, da še naprej prebiva na njenem ozemlju. ( 41 ) |
65. |
Pravice, zakonito pridobljene na podlagi člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80, obstajajo torej neodvisno od ohranitve pogojev, ki so morali biti izpolnjeni za njihov nastanek, tako da si družinski član, ki je že imetnik pravic iz navedenega sklepa, lahko postopoma utrdi svoj položaj v državi članici gostiteljici in se vanjo trajno integrira, s tem da živi neodvisno od osebe, po kateri je te pravice pridobil. ( 42 ) |
66. |
Kot je Sodišče pojasnilo v točki 41 zgoraj navedene sodbe Bozkurt, je taka razlaga le izraz splošnega načela spoštovanja pridobljenih pravic, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča. Z drugimi besedami, ko je družinski član turškega državljana enkrat veljavno pridobil pravice na podlagi določb Sklepa št. 1/80, te pravice niso več odvisne od nadaljnjega obstoja okoliščin, ki so omogočile njihov nastanek, razen če je tak pogoj določen v tem sklepu. ( 43 ) |
67. |
Zato menim, da je treba člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da državljan tretje države, ki nima turškega državljanstva in ki ima kot družinski član turškega delavca pravice iz te določbe, zaradi razveze zakonske zveze s turškim delavcem teh pravic ne izgubi, če je do razveze prišlo po njihovi pridobitvi. |
IV – Predlog
68. |
Glede na zgoraj navedeno predlagam Sodišču, naj Verwaltungsgericht Stuttgart odgovori tako: Člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki ga je sprejel Pridružitveni svet, ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963, je treba razlagati tako, da:
|
( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.
( 2 ) Pridružitveni svet je bil ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale 12. septembra 1963 v Ankari. Ta sporazum je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta z dne 23. decembra 1963 (64/732/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, št. 10; v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum).
( 3 ) Sklep št. 1/80 je mogoče najti v zbirki Accord d’association et protocoles CEE-Turquie et autres textes de base, Urad za publikacije Evropskih skupnosti, Bruselj, 1992.
( 4 ) Glej člen 2(1) Pridružitvenega sporazuma.
( 5 ) Glej člen 6 Pridružitvenega sporazuma.
( 6 ) Ta protokol je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju ter v imenu Skupnosti sklenjen, sprejet in potrjen z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 41).
( 7 ) BGBl. 2004 I, str. 1950, v različici, objavljeni 25. februarja 2008 (BGBl. 2008 I, str. 162).
( 8 ) Glej zlasti točko 5 predložitvene odločbe.
( 9 ) Glej točko 5(c) predložitvene odločbe.
( 10 ) Glej zlasti sodbi z dne 16. marca 2000 v zadevi Ergat (C-329/97, Recueil, str. I-1487, točki 26 in 27) in z dne 4. oktobra 2007 v zadevi Polat (C-349/06, ZOdl., str. I-8167, točka 21).
( 11 ) Glej sodbo z dne 30. septembra 2004 v zadevi Ayaz (C-275/02, ZOdl., str. I-8765).
( 12 ) Glej zlasti sodbe z dne 22. junija 2000 v zadevi Eyüp (C-65/98, Recueil, str. I-4747); z dne 18. julija 2007 v zadevi Derin (C-325/05, ZOdl., str. I-6495) in z dne 22. decembra 2010 v zadevi Bozkurt (C-303/08, ZOdl., str. I-13445).
( 13 ) Glej točko 39 te sodbe.
( 14 ) Glej točko 40 navedene sodbe.
( 15 ) Glej sodbo z dne 29. marca 2012 v združenih zadevah Kahveci in Inan (C-7/10 in C-9/10, točka 32 in navedena sodna praksa).
( 16 ) Glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Kahveci in Inan (točka 33 in navedena sodna praksa).
( 17 ) Prav tam.
( 18 ) Glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Bozkurt (točki 36 in 37).
( 19 ) Moj poudarek.
( 20 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 2004 v zadevi Cetinkaya (C-467/02, ZOdl., str. I-10895, točka 22).
( 21 ) Glej zgoraj navedeno sodbo Ayaz (točka 44 in navedena sodna praksa).
( 22 ) Uredba Sveta z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15).
( 23 ) Glej zgoraj navedeno sodbo Ayaz (točka 45).
( 24 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).
( 25 ) Glej zlasti člene 6(2), 7(2) in 12(2) in (3) te direktive, ki se nanašajo na pravico do prebivanja, in člen 16(2) te direktive, ki se nanaša na pravico do stalnega prebivanja.
( 26 ) C-371/08, ZOdl., str. I-12735.
( 27 ) Glej stališča nemške vlade (točke od 70 do 72).
( 28 ) Glej zgoraj navedeno sodbo Ziebell (točka 62).
( 29 ) Prav tam (točka 72).
( 30 ) Prav tam (točka 74).
( 31 ) Prav tam (točki 66 in 68).
( 32 ) UL 1983, C 110, str. 60.
( 33 ) Uredba Sveta z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 35).
( 34 ) Moj poudarek.
( 35 ) Glej sodbo z dne 30. aprila 1996 v zadevi Cabanis-Issarte (C-308/93, Recueil, str. I-2097, točka 21).
( 36 ) Glej sodbo z dne 4. maja 1999 v zadevi Sürül (C-262/96, Recueil, str. I-2685, točka 84).
( 37 ) Glej zgoraj navedeno sodbo Bozkurt (točka 45 in navedena sodna praksa).
( 38 ) Glej zgoraj navedeno sodbo Derin (točka 66 in navedena sodna praksa).
( 39 ) Prav tam (točka 67).
( 40 ) Zgoraj navedena sodba Bozkurt (točka 35).
( 41 ) Prav tam (točka 36).
( 42 ) Prav tam (točka 40 in navedena sodna praksa).
( 43 ) V tem smislu glej tudi sodbo z dne 29. septembra 2011 v zadevi Unal (C-187/10, ZOdl., str. I-9045, točka 50).