1.

Oberlandesgericht Düsseldorf v tem postopku najprej sprašuje, ali mora združenje zasebnega prava, ki med drugim določa tehnične standarde za proizvode na področju oskrbe s pitno vodo in na podlagi teh standardov certificira proizvode ali omogoči njihovo certificiranje, pri opravljanju teh dejavnosti spoštovati prosti pretok blaga, če se za proizvode, za katere so bili izdani takšni certifikati, v skladu z zakonom predvideva, da izpolnjujejo zahteve, ki veljajo za uporabo teh proizvodov na področju oskrbe s pitno vodo. Predložitveno sodišče tako postavlja sporno vprašanje horizontalnega učinka temeljnih svoboščin v razmerju do tretjih, natančneje, horizontalnega učinka prostega pretoka blaga v razmerju do tretjih. Če v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, horizontalnega učinka prostega pretoka blaga v razmerju do tretjih ni, predložitveno sodišče podredno sprašuje, ali je lahko dejavnost zadevnega tehnično-znanstvenega združenja zajeta s prepovedjo omejevalnih sporazumov iz člena 101 PDEU.

2.

V nadaljevanju bom najprej obravnavala vprašanje, ali sta lahko dejavnosti določanja standardov in certificiranja v okviru združenja zasebnega prava, kot sta upoštevni v postopku v glavni stvari, zajeti s prostim pretokom blaga. Ker menim, da je treba na to vprašanje o horizontalnem učinku prostega pretoka blaga v razmerju do tretjih v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, odgovoriti pritrdilno, drugega, to je podrednega vprašanja za predhodno odločanje, ne bom obravnavala.

3.

Člen 1(1) uredbe o splošnih pogojih za oskrbo z vodo z dne 20. junija 1980 (Verordnung über Allgemeine Bedingungen für die Versorgung mit Wasser; v nadaljevanju: AVBWasserV) ( 2 ) določa:

„Če vodovodna podjetja pri priklopu na javni sistem oskrbe z vodo in pri javni oskrbi z vodo uporabijo vzorce pogodb ali pogodbene pogoje, ki so pri številnih pogodbah sestavljeni vnaprej (splošni pogoji o oskrbi), veljajo členi od 2 do 34. Ti so sestavni del pogodbe o oskrbi, razen če odstavek 3 in člen 35 določata drugače.“

4.

Različica člena 12 AVBWasserV, ki se je uporabljala do 27. januarja 2010, je pod naslovom „Strankina napeljava“ določala:

„(1)   Za pravilno namestitev, razširitev, spreminjanje in vzdrževanje napeljave za hišnim priključkom, razen števcev vodovodnega podjetja, je odgovoren lastnik priključka. Če je lastnik priključka napeljavo ali dele napeljave dal v najem ali drugače dal v uporabo tretji osebi, je poleg njega odgovorna tudi ta tretja oseba.

(2)   Nameščanje, razširitev, spreminjanje in vzdrževanje napeljave so dovoljeni le ob upoštevanju določb te uredbe in drugih zakonskih ali upravnih določb ter priznanih pravil tehnike. […]

[…]

(4)   Uporabijo se lahko le materiali in naprave, ki ustrezajo priznanim pravilom tehnike. Znak priznanega preskusnega organa (na primer znak DIN-DVGW, DVGW ali GS) potrjuje, da so ti pogoji izpolnjeni.

[…]“

5.

Z uredbo z dne 13. januarja 2010 je bil člen 12(4) AVBWasserV z učinkom od 28. januarja 2010 spremenjen tako:

„Uporabijo se lahko le proizvodi in naprave, ki ustrezajo splošno priznanim pravilom tehnike. Šteje se, da so pogoji iz prvega stavka izpolnjeni, če je podana oznaka CE za izrecno uporabo na področju pitne vode. Če oznaka CE ni predpisana, se prav tako šteje, da so pogoji izpolnjeni, če ima proizvod ali naprava znak akreditiranega panožnega certifikacijskega organa, zlasti znak DIN-DVGW ali DVGW. Proizvodi in naprave, ki

in ne ustrezajo tehničnim specifikacijam znakov iz tretjega stavka, se vključno s preskusi in kontrolami, izvedenimi v navedenih državah, obravnavajo kot enakovredni, če se z njimi enako trajno dosega raven varstva, ki se zahteva v Nemčiji.“

6.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je podjetje s sedežem v Italiji, ki proizvaja in prodaja bakrene fitinge. Bakreni fitingi povezujejo dele cevi in so za zagotovitev tesnosti na koncih opremljeni s tesnilnimi obroči iz elastomera.

7.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari je Deutsche Vereinigung des Gas- und Wasserfaches e.V. (v nadaljevanju: DVGW), ki je združenje, registrirano v skladu z nemško zakonodajo, pri čemer je po statutu njegov cilj podpiranje plinskega in vodnega sektorja. DVGW v formaliziranem postopku določa tehnične standarde za proizvode v teh sektorjih. Za uporabo fitingov na področju oskrbe s pitno vodo, ki jih je izdelala tožeča stranka v postopku v glavni stvari, se kot tehnični standard uporablja delovni list DVGW W534, ki ga je določilo DVGW.

8.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je konec leta 1999 pri DVGW vložila zahtevek za certificiranje svojih bakrenih fitingov za vodni sektor. DVGW je za izvedbo ustreznih preskusov v skladu z delovnim listom DVGW W534 pooblastilo Materialprüfungsanstalt Darmstadt (v nadaljevanju: MPA Darmstadt), ki jo je DVGW samo odobrilo. MPA Darmstadt je za izvedbo te naloge najel podizvajalca Cerisie Laboratorio iz Italije, ki pa ga ni odobrila tožena stranka, ampak ustrezni italijanski organ. DVGW je tožeči stranki v postopku v glavni stvari novembra 2000 izdalo certifikat za vodni sektor z veljavnostjo pet let.

9.

DVGW je zaradi pritožb tretjih oseb uvedlo postopek preverjanja, pri čemer je za preskuse spet pooblastilo MPA Darmstadt. Ti preskusi so vključevali tako imenovani ozonski preskus. Junija 2005 je DVGW tožeči stranki v postopku v glavni stvari sporočilo, da njen fiting ni prestal ozonskega preskusa, da pa lahko v treh mesecih predloži pozitivno poročilo o preskusu. Poročila o preskusu Cerisie Laboratorio, ki ga je pozneje predložila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, DVGW ni priznalo, ker Cerisie Laboratorio ni odobrilo kot preskusni laboratorij.

10.

Delovni list DVGW W534 je bil medtem spremenjen v formaliziranem postopku, pri katerem tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni sodelovala. Da bi se zagotovila daljša življenjska doba proizvodov, ki jih je treba certificirati, je bil uveden tako imenovani 3000-urni preskus, pri katerem se material v vreli vodi za 3000 ur izpostavi temperaturi 110 stopinj Celzija. Po pravilih DVGW morajo imetniki certifikatov v treh mesecih po uveljavitvi spremembe zadevnega delovnega lista vložiti zahtevo za dodatno certificiranje, da se dokaže skladnost s spremenjenimi zahtevami. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari takšnega zahtevka ni vložila. V postopku v glavni stvari ni sporno, da fiting tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne izpolnjuje zahtev 3000-urnega preskusa.

11.

DVGW je tožeči stranki v postopku v glavni stvari junija 2005 odvzelo certifikat za bakrene fitinge z utemeljitvijo, da mu ni predložila pozitivnega poročila o 3000-urnem preskusu. DVGW je zahtevek za podaljšanje certifikata zavrnilo z utemeljitvijo, da certifikat, ki bi se lahko podaljšal, ne obstaja več.

12.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zaradi odvzema certifikata in zavrnitve podaljšanja certifikata za bakrene fitinge vložila tožbo pri Landgericht Köln, to pa je tožbo zavrnilo. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zoper to zavrnilno sodbo pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo.

13.

Ker predložitveno sodišče dvomi, ali bi moralo DVGW pri določanju standardov in certificiranju upoštevati določbe prava Unije, in če bi jih moralo, katere, je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

14.

Predložitvena odločba z dne 30. marca 2011 je v sodno tajništvo Sodišča prispela 11. aprila 2011. V pisnem postopku so stališča predložili tožeča stranka v postopku v glavni stvari, DVGW, Zvezna republika Nemčija, Kraljevina Nizozemska, Češka republika, Nadzorni organ EFTA in Evropska komisija. Obravnave 15. februarja 2012 so se udeležili zastopniki tožeče stranke v postopku v glavni stvari, DVGW, Zvezne republike Nemčije, Kraljevine Nizozemske, Nadzornega organa EFTA in Komisije.

15.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, Zvezna republika Nemčija, Kraljevina Nizozemska, Češka republika, Nadzorni organ EFTA in Komisija v odgovoru na prvo vprašanje za predhodno odločanje menijo, da mora DVGW v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, spoštovati prosti pretok blaga. Nemška vlada vseeno poudarja, da bi se lahko DVGW pri utemeljitvi morebitne omejitve prostega pretoka blaga sklicevalo na varovanje zdravja v smislu člena 36 PDEU, pri čemer bi moralo imeti široko polje proste presoje. Tudi DVGW v zvezi s tem poudarja možnost utemeljitve omejitev prostega pretoka blaga zaradi javnega zdravja.

16.

Odgovor na drugo vprašanje so predlagali le tožeča stranka v postopku v glavni stvari, DVGW in Komisija. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari in Komisija v zvezi s tem menita, da so pogoji za prepoved omejevalnih sporazumov iz člena 101 PDEU, omenjeni v tem vprašanju za predhodno odločanje, izpolnjeni. DVGW nasprotno predlaga, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori nikalno.

17.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje zlasti, ali mora nacionalna organizacija zasebnega prava, ki določa tehnične standarde za proizvode na področju oskrbe s pitno vodo in na podlagi teh standardov preskuša in certificira proizvode oziroma omogoči njihovo certificiranje, pri opravljanju teh dejavnosti spoštovati določbe primarne zakonodaje o prostem pretoku blaga, če tehnični standardi te organizacije ne predstavljajo le strokovnega znanja, ampak se ob skladnosti s temi tehničnimi standardi domneva tudi skladnost preskušenih in certificiranih proizvodov z zakonodajo, zaradi česar se proizvodi, za katere certifikat o preskusu ni bil izdan, zelo slabo prodajajo, in če jih mora spoštovati, pod katerimi pogoji.

18.

Zaradi boljšega razumevanja tega vprašanja bom najprej obravnavala vidike predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na tehnične standarde. Nato bom analizirala sodno prakso Sodišča v zvezi s horizontalnim učinkom temeljnih svoboščin v razmerju do tretjih. Na podlagi teh preudarkov bom nato odgovorila na vprašanje o uporabi prostega pretoka blaga za DVGW v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari.

19.

Uvedba tehničnih standardov za proizvode, ki veljajo po vsej Uniji, dosleden nadzor upoštevanja teh standardov in označevanje proizvodov, ki so skladni s temi tehničnimi standardi, bistveno prispevajo k doseganju visoke ravni varnosti proizvodov v Evropski uniji. Z nadomestitvijo različnih nacionalnih tehničnih predpisov za proizvode s tehničnimi predpisi, ki veljajo po vsej Uniji, se hkrati spodbuja prosti pretok blaga v Evropski uniji. Na podlagi tega je za zakonodajalca Unije poenotenje tehničnih standardov za proizvode pomembno vprašanje. Zato se od sredine 80. let 20. stoletja na področju tehničnega usklajevanja in standardiziranja uporablja nov pristop (New Approach). Tako zakonodajalec Unije v tako imenovanih direktivah novega pristopa določa osnovne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati proizvodi, zajeti s temi direktivami. Te splošne zahteve natančneje oblikujejo zasebne organizacije za standardiziranje, ki po naročilu Komisije sestavijo tehnične specifikacije, ki jih lahko Komisija nato objavi v Uradnem listu Evropske unije kot usklajene standarde. Proizvajalci te usklajene standarde upoštevajo in uporabljajo prostovoljno. Vendar obstaja izpodbojna domneva, da proizvodi, ki so v skladu z usklajenimi standardi, izpolnjujejo tudi osnovne zahteve ustrezne direktive. ( 3 )

20.

Na področju gradbenih proizvodov se približevanje tehničnih predpisov in standardov dosega z Direktivo Sveta 89/106/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na gradbene proizvode. ( 4 ) Ta direktiva odstopa od „novega pristopa“, saj ne vključuje nobenih neposrednih zahtev za gradbene proizvode, ampak v Prilogi I določa bistvene zahteve, ki veljajo za gradbene objekte. ( 5 ) Te bistvene zahteve vplivajo na gradbene proizvode tako, da morajo ti omogočati, da gradbeni objekti, v katere so vgrajeni, izpolnjujejo bistvene zahteve iz Priloge I k Direktivi 89/106.

21.

Neposredne zahteve za gradbene proizvode izhajajo iz tehničnih specifikacij, opredeljenih v členu 4(1) Direktive 89/106, torej zlasti iz usklajenih evropskih standardov. ( 6 ) To pa pomeni, da se določbe Direktive 89/106, katerih uporaba je odvisna od obstoja tehničnih specifikacij, v zvezi s posameznimi gradbenimi proizvodi običajno lahko uporabljajo le, če zanje obstaja usklajeni evropski standard in kakor določa ta standard. ( 7 ) To med drugim velja za prepoved oviranja iz člena 6(1) Direktive 89/106 ( 8 ).

22.

Če usklajenih tehničnih specifikacij ali tehničnih specifikacij, priznanih na ravni Unije, za posamezne gradbene proizvode ni, to ne pomeni, da imajo države članice neomejeno polje proste presoje pri uvedbi nacionalnih tehničnih standardov v zvezi z dajanjem takšnih proizvodov na trg. Država članica lahko dajanje proizvoda, ki ni zajet s tehničnimi specifikacijami, usklajenimi ali priznanimi na ravni Unije, na trg na svojem ozemlju ureja le s takimi nacionalnimi določbami, ki so v skladu z obveznostmi, ki jih določa Pogodba, zlasti z načelom prostega pretoka blaga iz členov 34 PDEU in 36 PDEU ( 9 ).

23.

V postopku v glavni stvari je tožeča stranka navedla, da fiting, ki ga proizvaja, ureja usklajen evropski standard EN 681-1 za tesnila iz elastomera, ki naj bi se nanašal na osnovne zahteve iz Direktive 89/106. Predložitveno sodišče je na podlagi svojih ugotovitev o dejstvih vseeno zaključilo, da za zadevne fitinge ne velja noben evropski usklajen standard.

24.

V postopku v glavni stvari ni sporno, da je uporaba zadevnih fitingov na področju oskrbe s pitno vodo na nacionalni ravni urejena s tehničnim standardom, ki ga je določilo DVGW, in sicer s tako imenovanim delovnim listom DVGW W534.

25.

Delovni listi DVGW imajo hibridno pravno naravo. Na eni strani ti standardi DVGW izražajo tehnična pravila, ki jih je določilo združenje zasebnega prava. S tega vidika so delovni listi DVGW izraz strokovnega znanja na plinskem in vodnem področju, združenega v DVGW. Na drugi strani pa imajo standardi DVGW na področju oskrbe s pitno vodo pravni učinek, ki ni nepomemben. V skladu s členom 12(4) AVBWasserV namreč v zvezi s proizvodi za namestitev, razširitev, spreminjanje in vzdrževanje napeljave strank, ki so priključene na javni sistem oskrbe z vodo, velja, da so v skladu s priznanimi pravili tehnike, če so certificirani z znakom DVGW. Poleg tega člen 12(4) AVBWasserV lastnika priključka v razmerju do vodovodnega podjetja posredno ( 10 ) zavezuje, da za svojo napeljavo za hišnim priključkom uporabi le proizvode in naprave, ki so skladni s splošno priznanimi pravili tehnike. V tem okviru predložitveno sodišče meni, da zaradi pravila iz člena 12(4) AVBWasserV prodaja cevi in drugih proizvodov za oskrbo s pitno vodo v Nemčiji brez ustreznega certifikata DVGW skoraj ni mogoča.

26.

DVGW izvaja certificiranje proizvodov na podlagi tehničnih standardov, kar je do sredine leta 2007 delalo samo, od takrat pa ga izvaja prek odvisne družbe v njegovi stoodstotni lasti. Certifikati so veljavni več let, pri čemer se lahko odvzamejo pred iztekom, če se ustrezni standard ne upošteva več. V tem obdobju se lahko uvede tudi postopek preverjanja, ki se lahko konča z odvzemom certifikata. Po pravilih DVGW se lahko potrebna preverjanja opravljajo le v preskusnih laboratorijih, ki jih odobri DVGW.

27.

Glede na že omenjeno hibridno pravno naravo delovnega lista DVGW W534 predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je DVGW kljub pravni obliki združenja zasebnega prava pri določanju delovnega lista DVGW W534 in certificiranju proizvodov za oskrbo s pitno vodo na podlagi tega standarda zavezano k spoštovanju določb primarne zakonodaje o prostem pretoku blaga. Predložitveno sodišče tako postavlja vprašanje o horizontalnem učinku prostega pretoka blaga v razmerju do tretjih v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari.

28.

Za odgovor na to vprašanje se mi zdi primerno najprej spomniti na sodno prakso Sodišča v zvezi s horizontalnim učinkom temeljnih svoboščin v razmerju do tretjih in njeno uporabo.

29.

Države članice so glavne naslovnice temeljnih svoboščin, kar pomeni, da je načeloma mogoče na podlagi temeljnih svoboščin neposredno presojati le ukrepe držav članic. ( 11 ) Sodišče si v ustaljeni sodni praksi vseeno prizadeva za široko razumevanje pojma ukrepov držav članic, pri čemer za to, da se ravnanje osebe ali organizacije obravnava kot ukrep države članice, za katerega veljajo temeljne svoboščine, ni nujno, da ta oseba ali organizacija formalno spada v okvir državne oblasti ali da je oseba javnega prava. Tako Sodišče preveri tudi, ali so ukrepi, ki jih izdajo poklicne organizacije, združljivi s temeljnimi svoboščinami, če imajo te organizacije v skladu z nacionalno zakonodajo pooblastila, podobna prerogativam javne oblasti. ( 12 ) Za javne ukrepe, ki se pripišejo državam članicam, se štejejo tudi ukrepi pravnih oseb zasebnega prava, ki jih zadevna država članica posredno ali neposredno nadzira. ( 13 )

30.

V sodni praksi Sodišča je poleg širokega razumevanja pojma ukrepov držav članic in z njim povezane vsebinske razširitve opredelitve poseganja v temeljne svoboščine mogoče opaziti težnjo, da se področje uporabe temeljnih svoboščin v posebnih okoliščinah posredno razširja na delovanje posameznikov, tudi če ti ne izvajajo pooblastil, ki bi bila podobna prerogativam javne oblasti.

31.

To se med drugim izraža v sodni praksi Sodišča, v skladu s katero pravo Unije države članice pod posebnimi pogoji zavezuje, da zaščitijo uresničevanje temeljnih svoboščin pred nedovoljenim oviranjem s strani posameznikov. Med najbolj znanimi sodbami te smeri sodne prakse sta sodbi z dne 9. decembra 1997 v zadevi Komisija proti Franciji ( 14 ) in z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger ( 15 ). V skladu s tema sodbama se ravnanje posameznikov pod posebnimi pogoji lahko presoja na podlagi obveznosti držav članic, da varujejo jamstva iz temeljnih svoboščin, in tako posredno tudi na podlagi temeljnih svoboščin. ( 16 )

32.

Poleg te posredne razširitve področja uporabe temeljnih svoboščin na ravnanje posameznikov je Sodišče menilo, da se temeljne svoboščine neposredno uporabljajo tudi za nekatere vrste kolektivnih ureditev, ki jih sprejmejo posamezniki. Tako je Sodišče v zdaj ustaljeni sodni praksi odločilo, da členi 45 PDEU, 49 PDEU in 56 PDEU ne veljajo le za akte javnih organov, temveč tudi za druge vrste ureditve, katerih namen je kolektivna ureditev delovnih razmerij, samozaposlitve in opravljanja storitev. ( 17 )

33.

Iz te sodne prakse izhaja, da se lahko preveri, ali so pravila, o katerih se dogovorijo stranke kolektivne pogodbe in ki so določena v kolektivni pogodbi, združljiva z navedenimi temeljnimi svoboščinami. ( 18 ) Poleg tega je Sodišče v temeljni sodbi Viking Line ugotovilo, da tudi posamezni kolektivni ukrepi, ki jih sindikat, ki ni oseba javnega prava, ali zveza sindikatov, ki ni oseba javnega prava, izvaja proti podjetju, zato da to podjetje pripravi do sklenitve kolektivne pogodbe, ki lahko zaradi svoje vsebine podjetje odvrne od uresničevanja svobode ustanavljanja, spadajo na področje uporabe določb primarnega prava o svobodi ustanavljanja. ( 19 )

34.

Zaradi takšne neposredne uporabe temeljnih svoboščin za nekatere vrste kolektivne ureditve, ki niso javnopravne, morajo organizacije, ki takšno ureditev pripravijo, čeprav niso osebe javnega prava, v okviru svojih dejavnosti urejanja spoštovati temeljne svoboščine, kadar ta dejavnost zadeva uresničevanje temeljnih svoboščin. To se na splošno označuje kot horizontalni učinek temeljnih svoboščin v razmerju do tretjih. Ker se horizontalni učinek v razmerju do tretjih v skladu z navedeno sodno prakso vseeno nanaša na posameznike le v okviru natančno opredeljene dejavnosti urejanja, gre v tem primeru za omejeni horizontalni učinek v razmerju do tretjih.

35.

Sodišče je na področju prostega gibanja delavcev s sodbo Angonese, ki je pritegnila veliko pozornosti, naredilo pomemben korak k obveznosti posameznikov, da spoštujejo temeljne svoboščine tudi v primerih, ki niso povezani s pripravo nekaterih vrst kolektivne ureditve. Sodišče je namreč v tej sodbi na splošno ugotovilo, da prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 45 PDEU velja tudi za posameznike. ( 20 ) Vendar je bila ta sodba do zdaj izrecno potrjena le v sodbi Raccanelli ( 21 ).

36.

Ker nekatere vrste kolektivne ureditve, ki niso javnopravne, spadajo na področje uporabe temeljnih svoboščin, je treba vsak ukrep ali merilo iz ureditve, ki bi, tudi če se uporablja brez diskriminacije, lahko oviral ali zmanjšal privlačnost uresničevanja temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbami, obravnavati kot načeloma prepovedano omejitev zadevne temeljne svoboščine ( 22 ).

37.

Takšno omejevanje temeljnih svoboščin s kolektivnimi ureditvami posameznikov, ki je načeloma prepovedano, je mogoče na eni strani utemeljiti na podlagi „napisanih“ utemeljitvenih razlogov, ki so izrecno določeni v PDEU, in na drugi strani na podlagi „nenapisanih“ nujnih razlogov v splošnem interesu v smislu sodne prakse Cassis de Dijon. Napisanim utemeljitvenim razlogom in nujnim razlogom v splošnem interesu je skupno, da lahko učinkujejo le, če posegi, ki jih je treba utemeljiti, prestanejo test sorazmernosti ( 23 ), in se torej zdijo primerni, nujni in sorazmerni za doseganje ciljev, ki so v Pogodbah oziroma sodni praksi Sodišča priznani kot utemeljitveni razlogi. ( 24 )

38.

Do zdaj še ni bilo pojasnjeno, ali je mogoče za utemeljitev omejitev temeljnih svoboščin s kolektivnimi ureditvami poleg napisanih utemeljitvenih razlogov in nujnih razlogov v splošnem interesu uveljavljati še druge razloge. V zvezi s tem je mogoče v sodni praksi Sodišča prepoznati dve težnji. Medtem ko Sodišče v večini sodb tudi za utemeljitev omejitev temeljnih svoboščin z nekaterimi vrstami kolektivne ureditve, ki niso javnopravne, zahteva dokaz napisanega utemeljitvenega razloga ali priznanega nujnega razloga v splošnem interesu ( 25 ), v drugih sodbah utemeljitev takšnih omejitev iz posebnih razlogov v zasebnem interesu ni izključilo ( 26 ).

39.

Še korak dlje je Sodišče naredilo v sodbi Angonese s tem, da je v njej izvedena razširitev področja uporabe prostega gibanja delavcev na posameznike delno izravnana z razširitvijo utemeljitvenih razlogov. V skladu s to sodbo je namreč lahko omejitev prostega gibanja delavcev s strani posameznikov utemeljena, če temelji na objektivnih preudarkih, ki niso odvisni od državljanstva zadevnih oseb in so sorazmerni glede na legitimno uresničevan cilj. ( 27 ) Vendar do zdaj še ni pojasnjeno, koliko se lahko „objektivne okoliščine“ uporabljajo tudi za utemeljitev omejitev temeljnih svoboščin z nekaterimi vrstami kolektivne ureditve, ki niso javnopravne.

40.

Na podlagi te analize sodne prakse o horizontalnem učinku temeljnih svoboščin v razmerju do tretjih je treba na prvo vprašanje predložitvenega sodišča za predhodno odločanje, namreč, ali mora DVGW v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, pri določanju tehničnih standardov in certificiranju proizvodov na podlagi teh standardov spoštovati prosti pretok blaga, odgovoriti pritrdilno.

41.

Pri odgovoru na prvo vprašanje za predhodno odločanje je najprej treba poudariti, da je nacionalni zakonodajalec na podlagi pravila iz člena 12(4) AVBWasserV omogočil DVGW, da določi tehnično ureditev, za katero velja zakonska domneva o ustreznosti proizvodov za namestitev, razširitev, spreminjanje in vzdrževanje napeljave za oskrbo s pitno vodo za hišnim priključkom. V zvezi s fitingi, na katere se nanaša postopek v glavni stvari, je DVGW to možnost izkoristilo z delovnim listom DVGW W534 ter tako dejansko pridobilo pristojnost za določanje, kateri fitingi se lahko ponujajo na trgu cevi in drugih proizvodov za oskrbo s pitno vodo v Nemčiji. Po navedbah predložitvenega sodišča namreč zaradi pravila o domnevi ustreznosti iz člena 12(4) AVBWasserV v povezavi z dejavnostjo certificiranja DVGW oziroma odvisne družbe v njegovi stoodstotni lasti na podlagi delovnega lista DVGW W534 prodaja cevi in drugih proizvodov za oskrbo s pitno vodo v Nemčiji brez certifikacije DVGW skoraj ni mogoča. ( 28 )

42.

Ob upoštevanju dejanske pristojnosti DVGW in odvisne družbe v njegovi stoodstotni lasti, da v okviru dejavnosti določanja standardov in certificiranja določata, katere proizvode za namestitev, razširitev, spreminjanje in vzdrževanje napeljave za oskrbo s pitno vodo za hišnim priključkom je na nemškem trgu mogoče uspešno ponuditi in jih je torej mogoče tržiti, te dejavnosti določanja standardov in certificiranja DVGW in odvisne družbe v njegovi stoodstotni lasti ni mogoče izključiti s področja uporabe prostega pretoka blaga.

43.

Za utemeljitev tega horizontalnega učinka prostega pretoka blaga v razmerju do tretjih je mogoče argumentacijo Sodišča v zvezi z uporabo členov 45 PDEU, 49 PDEU in 56 PDEU za druge vrste ureditve, katerih namen je kolektivna ureditev delovnih razmerij, samozaposlitve in opravljanja storitev, uporabiti po analogiji.

44.

Najprej je treba opozoriti, da Sodišče v sodni praksi v zvezi z omejenim horizontalnim učinkom prostega gibanja delavcev, svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev v razmerju do tretjih še ni izrecno odgovorilo na vprašanje, ali se lahko tudi prosti pretok blaga in prosti pretok kapitala uporabljata za kolektivne ureditve, ki niso javnopravne. Po mojem mnenju je treba na to vprašanje vseeno odgovoriti pritrdilno. Sodišče namreč uporabo prostega gibanja delavcev, svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev za kolektivne ureditve, ki niso javnopravne in urejajo delovna razmerja, samozaposlitev in opravljanje storitev, utemeljuje predvsem ob upoštevanju učinkov takšnih kolektivnih ureditev. S tega vidika bi bilo težko razumeti, da bi pod posebnimi pogoji obstajala možnost neposredne uporabe prostega gibanja delavcev, svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev za kolektivne ureditve, ki niso javnopravne, medtem ko bi bila takšna neposredna uporaba prostega pretoka blaga in kapitala kategorično izključena. ( 29 )

45.

Glede na to ni načelnih ugovorov zoper prenos argumentacije, oblikovane v sodni praksi o omejenem horizontalnem učinku prostega gibanja delavcev, svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev v razmerju do tretjih, na tak primer, kakršen je zadevni, v katerem se obravnava uporaba prostega pretoka blaga za združenje zasebnega prava, ki ima dejansko pristojnost določanja pravil.

46.

Sodišče kot prvi glavni argument za utemeljitev horizontalnega učinka členov 45 PDEU, 49 PDEU in 56 PDEU v razmerju do tretjih v zvezi z nekaterimi vrstami kolektivne ureditve, ki niso javnopravne, v ustaljeni sodni praksi opozarja, da bi bila odprava ovir za prosto gibanje oseb in svobodo opravljanja storitev med državami članicami ogrožena, če bi odpravo državnih ovir lahko izničile ovire, ki bi bile posledica izvajanja pravne avtonomije združenj ali organov, za katere se javno pravo ne uporablja. ( 30 )

47.

V obravnavani zadevi je ta preudarek, ki izhaja iz polnega učinka prava Unije, mogoče prenesti na dejavnosti določanja standardov in certificiranja DVGW in odvisne družbe v njegovi stoodstotni lasti. Kot izhaja iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, lahko namreč DVGW s sprejetjem standardov in certificiranjem proizvodov za namestitev, razširitev, spreminjanje in vzdrževanje napeljave za oskrbo s pitno vodo za hišnim priključkom dejansko določa, katerim proizvodom bo omogočen dostop do nemškega trga. Na podlagi tega lahko DVGW in odvisna družba v njegovi stoodstotni lasti pri izvajanju te dejanske pristojnosti vsekakor postavljata nove ovire za prosti pretok blaga v Evropski uniji.

48.

Sodišče kot drugi glavni argument za utemeljitev horizontalnega učinka člena 45 PDEU v razmerju do tretjih v zvezi s kolektivnimi ureditvami glede delovnih razmerij v ustaljeni sodni praksi poudarja, da so delovni pogoji v različnih državah članicah urejeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami in drugimi akti, ki so jih sklenili ali sprejeli zasebni subjekti, zato bi lahko omejitev prepovedi, ki jih določa člen 45 PDEU, zgolj na akte javnih organov povzročila neenakost pri njihovi uporabi. ( 31 )

49.

Tudi ta preudarek se lahko prenese na dejavnosti določanja standardov in certificiranja DVGW in odvisne družbe v njegovi stoodstotni lasti na področju oskrbe s pitno vodo v primeru, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari. Kot sem že navedla, okoliščina, da v tem primeru za zadevne fitinge na področju oskrbe s pitno vodo ne velja noben evropski usklajen standard, ne pomeni, da imajo države članice neomejeno polje proste presoje za določanje nacionalnih tehničnih standardov za takšne fitinge. Nasprotno, pri določanju nacionalnih tehničnih standardov morajo spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz prostega pretoka blaga. ( 32 ) Če bi države članice pri določanju in uporabi tehničnih standardov z dejanskim prenosom pristojnosti na zasebna združenja lahko obšle to obveznost spoštovanja temeljnih svoboščin, bi to povzročilo neenotno uporabo prava Unije. V državah članicah, v katerih bi pristojnost za določanje standardov in certificiranje kot javno nalogo imeli le javni organi, bi ti namreč morali pri izvajanju te pristojnosti spoštovati temeljne svoboščine. V državah članicah, v katerih bi bila ta naloga dejansko prenesena na združenje zasebnega prava, pa bi temeljne svoboščine v zvezi s tem ostale brez učinka.

50.

Na podlagi teh preudarkov ugotavljam, da je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 34 PDEU razlagati tako, da morajo organizacije zasebnega prava, ki so bile ustanovljene za določanje tehničnih standardov na nekem področju in certificiranje proizvodov na podlagi teh tehničnih standardov, pri opravljanju te dejavnosti določanja standardov in certificiranja spoštovati člen 34 PDEU, kadar nacionalni zakonodajalec proizvode, za katere je ta organizacija zasebnega prava izdala certifikat, izrecno šteje za skladne z zakonodajo in zato prodaja proizvodov, za katere tak certifikat ni bil izdan, v praksi skoraj ni mogoča.

51.

Čeprav predložitveno sodišče ni izrecno prosilo za pojasnilo o pravnih posledicah, ki v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, izvirajo iz obveznosti DVGW in odvisne družbe v njegovi stoodstotni lasti, da pri določanju delovnega lista DVGW W534 in certificiranju proizvodov na podlagi tega tehničnega standarda spoštujejo prosti pretok blaga, bom na kratko obravnavala nekatere pomembne sporne točke, ki bi se lahko ob upoštevanju navedb predložitvenega sodišča pojavile v nadaljevanju postopka v glavni stvari.

52.

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da je DVGW po izdaji certifikata za vodni sektor za fitinge tožeče stranke v postopku v glavni stvari spremenilo delovni list DVGW W534 in uvedlo tako imenovani 3000-urni preskus. Ker tožeča stranka v postopku v glavni stvari za svoje fitinge ni predložila pozitivnega poročila o 3000-urnem preskusu, ji je bil junija 2005 certifikat odvzet. ( 33 )

53.

Kot je mogoče jasno dokazati na primeru fitingov tožeče stranke v postopku v glavni stvari, uvedba 3000-urnega preskusa v delovni list DVGW W534 lahko ovira uresničevanje prostega pretoka blaga za proizvode, ki so zajeti z zadevnim tehničnim standardom. Ker fitingi tožeče stranke v postopku v glavni stvari tega preskusa niso prestali oziroma ni bilo predloženo ustrezno dokazilo, ji je bil certifikat za fitinge odvzet, zato tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki ima sedež v Italiji, teh fitingov na nemškem trgu praktično ni mogla več prodajati.

54.

S tega vidika je treba uvedbo 3000-urnega preskusa v delovni list DVGW W534 obravnavati kot omejitev prostega pretoka blaga s strani DVGW. Po mnenju predložitvenega sodišča ni mogoče sklepati, da je ta omejitev utemeljena z enim od „napisanih“ razlogov iz člena 36 PDEU, zlasti ker 3000-urni preskus ni namenjen varovanju zdravja porabnikov pitne vode, ampak podaljšanju življenjske dobe cevi. ( 34 )

55.

Nasprotno pa ni pojasnjeno, ali bi bilo mogoče to omejitev utemeljiti z nenapisanim nujnim razlogom v splošnem interesu, priznanim v sodni praksi, ki bi prestal tudi test sorazmernosti. Kot nediskriminatorno omejitev bi jo bilo načeloma mogoče utemeljiti z nujnimi razlogi v splošnem interesu. Če bi lahko DVGW dokazalo nenapisan utemeljitveni razlog, ki bi prestal test sorazmernosti, bi bilo treba uvedbo 3000-urnega preskusa v delovni list DVGW W534 šteti za dovoljeno omejitev prostega pretoka blaga.

56.

Če DVGW ne bi moglo dokazati nenapisanega utemeljitvenega razloga, priznanega v sodni praksi, bi lahko ob sklicevanju na svojo zasebnopravno naravo poskušalo uveljaviti utemeljitev iz posebnega razloga v zasebnem interesu. ( 35 ) DVGW bi lahko s sklicevanjem na sodbo Angonese morda kot utemeljitev zadevne omejitve navedlo tudi „objektivne preudarke“. ( 36 ) Poleg tega bi se lahko DVGW ob sklicevanju na svojo zasebnopravno naravo sklicevalo še na varstvo temeljnih pravic iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ( 37 ), na primer na svobodo gospodarske pobude iz člena 16 te listine, ter poskusilo dokazati kolizijo med prostim pretokom blaga in eno ali več temeljnimi pravicami, ki bi ju bilo treba po načelu sorazmernosti pravično uravnotežiti. ( 38 )

57.

Če bi DVGW v postopku v glavni stvari za utemeljitev omejitve prostega pretoka blaga z uvedbo 3000-urnih preskusa v delovni list DVGW W534 prepričljivo navedlo posebne razloge v zasebnem interesu, „objektivne preudarke“ ali položaj, varovan s temeljnimi pravicami, bi moralo predložitveno sodišče na Sodišče nasloviti nov predlog za sprejetje predhodne odločbe in utemeljiti zahtevo za nadaljnjo pojasnitev, ali bi lahko bili argumenti DVGW v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, veljavni, in če je odgovor pritrdilen, pod katerimi pogoji. Glede na sedanje stanje sodne prakse o omejenem horizontalnem učinku temeljnih svoboščin v razmerju do tretjih ter razmerju med temeljnimi svoboščinami in temeljnimi pravicami menim, da na to vprašanje na podlagi sodne prakse Sodišča še ni mogoče jasno odgovoriti.

58.

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja tudi, da je DVGW zavrnilo upoštevanje poročila italijanskega Cerisie Laboratorio o preskusu, ki ga je v okviru postopka preverjanja v zvezi z že izdanim certifikatom za zadevne fitinge predložila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ker DVGW navedenega laboratorija ni odobrilo kot preskusni laboratorij. Predložitveno sodišče hkrati opozarja, da so Cerisie Laboratorio odobrili ustrezni italijanski organi. ( 39 )

59.

Zdi se, da lahko takšno absolutno zavračanje upoštevanja poročila o preskusu, ki ga je pripravil italijanski Cerisie Laboratorio, s strani DVGW v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ovira uresničevanje prostega pretoka blaga v zvezi z zadevnimi fitingi ali zmanjša njegovo privlačnost, zato ga je treba obravnavati kot načeloma prepovedano omejitev prostega pretoka blaga. ( 40 )

60.

V zvezi z utemeljitvijo te omejitve napotujem na svoje preudarke v točki 55 in naslednjih zgoraj, pri čemer je treba upoštevati tudi diskriminatorno težnjo te zavrnitve DVGW. Ta bi bila zlasti pomembna, če bi utemeljitev DVGW temeljila na nujnem razlogu v splošnem interesu. Sodišče namreč do zdaj ni izrecno odločilo, ali je diskriminatorne omejitve prostega pretoka blaga mogoče utemeljiti z nujnimi razlogi v splošnem interesu, in če je odgovor pritrdilen, pod katerimi pogoji. ( 41 ) Če bi se to vprašanje v nadaljevanju postopka v glavni stvari dejansko zastavilo, bi moralo predložitveno sodišče v zvezi s tem na Sodišče nasloviti nov predlog za sprejetje predhodne odločbe in tudi utemeljiti zahtevo za nadaljnjo pojasnitev.

61.

Ker je drugo vprašanje za predhodno odločanje zastavljeno le za primer nikalnega odgovora na prvo, analiza drugega vprašanja glede na moj predlog odgovora na prvo ni potrebna.

62.

Glede na navedeno predlagam, naj Sodišče na vprašanja za predhodno odločanje odgovori:

Organizacije zasebnega prava, ki so bile ustanovljene za določanje tehničnih standardov na nekem področju in certificiranje proizvodov na podlagi teh tehničnih standardov, morajo pri opravljanju te dejavnosti določanja standardov in certificiranja spoštovati člen 34 PDEU, kadar nacionalni zakonodajalec proizvode, za katere je ta organizacija zasebnega prava izdala certifikat, izrecno šteje za skladne z zakonodajo in zato prodaja proizvodov, za katere tak certifikat ni bil izdan, v praksi skoraj ni mogoča.