—

za G. Meister R. Wißbar, odvetnik,

—

za Speech Design Carrier Systems GmbH U. Kappelhoff, odvetnica,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Möller, zastopnika,

—

za Evropsko komisijo V. Kreuschitz, zastopnik,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(1) Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 20, zvezek 1, str. 23), člena 10(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79) in člena 19(1) Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL L 204, str. 23).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med G. Meister in družbo Speech Design Carrier Systems GmbH (v nadaljevanju: družba Speech Design) zaradi diskriminacije na podlagi spola, starosti in narodnosti, katere predmet naj bi G. Meister bila med postopkom zaposlovanja.

3

V uvodni izjavi 15 Direktive 2000/43 je navedeno, da je „[p]resoja dejstev, iz katerih je mogoče sklepati obstoj neposredne ali posredne diskriminacije, […] predmet nacionalnih pravosodnih ali drugih pristojnih organov v skladu s predpisi nacionalne zakonodaje ali prakse. Taki predpisi lahko določajo, da se predvsem posredna diskriminacija ugotavlja z vsemi sredstvi, vključno na podlagi statistične evidence“.

4

V uvodnih izjavi 21 te direktive je navedeno, da „[č]e obstaja domneva o diskriminaciji, je treba pravila o dokaznem bremenu prilagoditi in za učinkovito uporabo načela enakega obravnavanja prenesti dokazno breme na obtoženca [toženca], če so predloženi dokazi o taki diskriminaciji“.

5

Člen 1 navedene direktive določa:

„Namen te direktive je določiti okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti, da bi v državah članicah uveljavili načelo enakega obravnavanja.“

6

Člen 3(1) te direktive določa:

„Ta direktiva se uporablja v okviru pristojnosti, dodeljenih Skupnosti, za vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, v zvezi:

[…]“

7

Člen 7(1) Direktive 2000/43 določa:

„Države članice zagotovijo, da so sodni in/ali upravni postopki za izpolnitev obveznosti po tej direktivi, vključno s postopki poravnave, če jih države članice štejejo za primerne, na voljo vsem osebam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, in sicer celo potem, ko se je odnos, v katerem naj bi prišlo do diskriminacije, že končal.“

8

Člen 8 navedene direktive z naslovom „Dokazno breme“ določa:

„1.   Države članice skladno s svojimi nacionalnimi pravosodnimi sistemi sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da mora toženec dokazati, da ni bilo kršeno načelo enakega obravnavanja, če osebe, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, na sodišču ali pri drugem pristojnem organu predstavijo dejstva, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije.

2.   Odstavek 1 ne preprečuje državam članicam uvesti pravil o dokazovanju, ki so za tožnike ugodnejš[a].

3.   Odstavek 1 se ne uporablja za kazenske postopke.

4.   Odstavki 1, 2 in 3 se uporabljajo tudi za vse postopke, ki se začnejo v skladu s členom 7(2).

5.   Državam članicam ni treba uporabljati odstavka 1 pri postopkih, pri katerih mora sodišče ali pristojni organ raziskati dejstva v zvezi s primerom.“

9

V uvodni izjavi 15 Direktive 2000/78 je navedeno, da je „[p]resoja o dejstvih, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da obstaja neposredna ali posredna diskriminacija, […] stvar nacionalnih sodnih ali drugih pristojnih instanc, v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso. Ti predpisi lahko predvidijo zlasti, da je posredno diskriminacijo mogoče ugotavljati s kakršnimi koli sredstvi, tudi na podlagi statističnih podatkov.“

10

V uvodni izjavi 31 te direktive je navedeno, da se morajo „[p]ravila o dokaznem bremenu […] prilagoditi, kadar gre za primer evidentne diskriminacije in kadar so predloženi dokazi o takšni diskriminaciji, se zaradi učinkovitosti uporabe načela enakega obravnavanja dokazno breme vrne na toženo stran. Vendar pa dokazovanje, da je tožnik pripadnik določene vere ali da ima določeno prepričanje ali hendikep, da je določene starosti ali spolne usmerjenosti, ni stvar tožene stranke.“

11

Člen 1 navedene direktive določa:

„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

12

Člen 3(1) te direktive določa:

„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi [organi], kar zadeva:

[…]“

13

Člen 9(1) Direktive 2000/78 določa:

„Države članice zagotovijo, da so vsem osebam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, na voljo sodni in/ali upravni postopki, in, kjer države članice menijo, da je ustrezno, poravnalni postopki, tudi potem, ko se je razmerje, v katerem je domnevno prišlo do diskriminiranja, že končalo.“

14

Člen 10 navedene direktive z naslovom „Dokazno breme“ določa:

„1.   Države članice sprejmejo ukrepe, kakršni so v skladu z njihovim sodnim sistem[om] potrebni, s katerimi zagotovijo, da je, kadar osebe, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, pred sodiščem ali drugim pristojnim organom oblasti dokažejo dejstva, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da je šlo za neposredno ali posredno diskriminacijo, dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, naloženo toženi stranki.

2.   Odstavek 1 ne preprečuje državam članicam, da sprejmejo za tožnike ugodnejše predpise o dokaznem bremenu.

3.   Odstavek 1 se ne uporablja v kazenskih postopkih.

4.   Odstavki 1, 2 in 3 se uporabljajo tudi v vseh pravnih postopkih, začetih v skladu s členom 9(2).

5.   Državam članicam ni treba uporabljati odstavka 1 pri postopkih, v katerih mora sodišče ali drugo pristojno telo [pristojni organ] raziskati dejstva v zvezi s primerom.“

15

V uvodni izjavi 30 Direktive 2006/54 je navedeno:

„Pomembno vlogo pri zagotavljanju učinkovitega uresničevanja načela enakega obravnavanja ima sprejetje pravil o dokaznem bremenu. Kakor je to izreklo Sodišče, je treba torej sprejeti določbo, ki bo omogočala, da se dokazno breme prenese na toženo stranko, kadar gre za očiten primer domnevne diskriminacije, razen v zvezi s postopki, v katerih mora sodišče ali drugi pristojni nacionalni organ raziskati dejstva. Vendar pa je treba pojasniti, da presoja dejstev, na podlagi katerih se lahko domneva o neposredni ali posredni diskriminaciji, ostaja v pristojnosti nacionalnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso. Poleg tega naj bi države članice v kateri koli ustrezni fazi postopka uvedle dokazna pravila, ki so ugodnejša za tožeče stranke.“

16

Člen 1 navedene direktive določa:

„Namen te direktive je zagotoviti uresničevanje načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela.

V ta namen vsebuje določbe za uresničevanje načela enakega obravnavanja v zvezi:

[…]“

17

Člen 14(1) te direktive določa:

„V javnem ali zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, ne sme biti nikakršne neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola v zvezi:

[…]“

18

Člen 17(1) Direktive 2006/54 določa:

„Države članice zagotovijo, da so po morebitnem uveljavljanju pravic pred drugimi pristojnimi organi, vključno s postopki poravnave, kadar so takšni primerni, na voljo sodni postopki za izvršitev obveznosti iz te direktive vsem osebam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker glede njih ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, in sicer tudi po tem, ko je razmerje, v katerem je domnevno prišlo do diskriminacije, končano.“

19

Člen 19 navedene direktive z naslovom „Dokazno breme“ določa:

„1.   Države članice v skladu z nacionalnimi pravosodnimi sistemi sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se dokazovanje o tem, da kršitve načela enakega obravnavanja ni bilo, naloži toženi stranki, kadar osebe, ki se čutijo prizadete zaradi kršitve načela enakega obravnavanja, pred sodiščem ali drugim pristojnim organom izkažejo dejstva, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije.“

2.   Države članice lahko ne glede na odstavek 1 sprejmejo pravila o dokazovanju, ki so ugodnejša za tožnika.

3.   V postopkih, kjer je preiskava dejstev v zvezi s primerom naloga sodišč ali drugih pristojnih organov, državam članicam ni treba uporabljati odstavka 1.

4.   Odstavki 1, 2, in 3 se uporabljajo tudi v:

5.   Ta člen se ne uporablja za kazenske postopke, razen če države članice ne določijo drugače.“

20

Člen 1 splošnega zakona o enakem obravnavanju (Allgemeines Gleichbehandlungsgesetz) z dne 14. avgusta 2006 (BGBl. 2006 I, str. 1897) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: AGG), določa:

„Namen tega zakona je preprečiti ali odpraviti vsako diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti, spola, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

21

Člen 3(1) AGG določa:

„Za neposredno diskriminacijo gre, če se oseba iz enega od razlogov iz člena 1 obravnava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala ali bi se obravnavala druga oseba v primerljivem položaju. Prav tako gre za neposredno diskriminacijo na podlagi spola v smislu člena 2(1), točke od 1 do 4, kadar se ženska obravnava manj ugodno zaradi nosečnosti ali materinstva.“

22

Člen 6(1) AGG določa:

„V smislu tega zakona se za delavca šteje:

Za delavca se šteje tudi kandidat za zaposlitev in oseba, katere delovno razmerje je prenehalo.“

23

V skladu s členom 7(1) AGG delavci ne smejo biti diskriminirani iz nobenega od razlogov iz člena 1. Ta prepoved velja tudi, kadar oseba, ki povzroči diskriminacijo, zgolj domneva obstoj enega od razlogov iz člena 1, ko diskriminira.

24

Člen 15(2) AGG določa:

„Delavec lahko zahteva ustrezno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ob nezaposlitvi odškodnina ne more biti višja od treh mesečnih plač, če delavec kljub nediskriminatornemu izbirnemu postopku ne bi bil izbran.“

25

Člen 22 AGG določa:

„Če v sporu ena stranka predloži indice, ki omogočajo domnevo o diskriminaciji iz enega od razlogov iz člena 1, nosi druga stranka dokazno breme, da niso bile kršene določbe o varstvu pred diskriminacijo.“

26

G. Meister je rojena 7. septembra 1961 in je ruske narodnosti. Ima rusko diplomo, s katero je pridobila naziv „sistemske“ inženirke in za katero je v Nemčiji priznano, da je enakovredna nemški diplomi, ki jo izdaja Fachhochschule (visoka strokovna šola).

27

Družba Speech Design je v tiskanih medijih objavila oglas za prosto delovno mesto „izkušenega razvijalca programske opreme – M/Ž“, na katerega se je G. Meister 5. oktobra 2006 odzvala in vložila prijavo na prosto delovno mesto. Družba Speech Design je z dopisom z dne 11. oktobra 2006 njeno prijavo zavrnila, ne da bi jo povabila na razgovor. Ta družba je kmalu za tem na spletu objavila drug oglas s podobno vsebino. G. Meister se je 19. oktobra 2006 ponovno prijavila na prosto delovno mesto, vendar je družba Speech Design njeno prijavo še enkrat zavrnila, ne da bi jo povabila na razgovor in ne da bi navedla kakršno koli informacijo v zvezi z zavrnitvijo prijave.

28

V nobenem dokumentu v spisu, ki je bil predložen Sodišču, ni bilo navedeno, da je navedena družba zatrjevala, da stopnja kvalifikacije G. Meister ni ustrezala iskani stopnji v okviru tega postopka zaposlovanja.

29

Ker je G. Meister menila, da izpolnjuje zahtevane pogoje za zasedbo spornega delovnega mesta, je zatrjevala, da je bila zaradi spola, starosti in narodnosti obravnavana manj ugodno kot oseba v primerljivem položaju. Zato je pri Arbeitsgericht (delovno sodišče) vložila tožbo proti družbi Speech Design, s katero je predlagala, prvič, naj ji družba plača odškodnino zaradi diskriminacije pri zaposlovanju in, drugič, naj ji posreduje spis izbranega kandidata, kar bi ji omogočilo dokazati, da je bolj usposobljena kot zadnjenavedeni.

30

Ker je prvostopenjsko sodišče tožbo G. Meister zavrnilo, je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Landesarbeitsgericht (državno delovno sodišče), ki je prav tako zavrnilo pritožbo zadevne stranke. Zadnjenavedena je vložila revizijo pri Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče). To sodišče sprašuje, ali G. Meister lahko uveljavlja pravico do informacij na podlagi direktiv 2000/43, 2000/78 in 2006/54, in če je tako, kakšne so posledice, če družba Speech Design zavrne razkritje informacij.

31

V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

32

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1) Direktive 2000/43, člen 10(1) Direktive 2000/78 in člen 19(1) Direktive 2006/54 razlagati tako, da določajo pravico delavca, ki izkaže, da izpolnjuje pogoje, navedene v razpisu za prosto delovno mesto, in ki ni bil izbran, da dostopa do informacije, ali je delodajalec po izteku postopka zaposlovanja zaposlil drugega kandidata, in če je tako, na podlagi kakšnih meril.

33

V uvodu je treba spomniti, da iz člena 3(1)(a) Direktive 2000/43, člena 3(1)(a) Direktive 2000/78 ter člena 1, drugi pododstavek, točka (a) in člena 14(1)(a) Direktive 2006/54 izhaja, da se te direktive uporabljajo za osebo, ki se želi zaposliti, vključno z izbirnimi merili in pogoji za to zaposlitev.

34

Te direktive v bistvu v členu 8(1) Direktive 2000/43, členu 10(1) Direktive 2000/78 in členu 19(1) Direktive 2006/54 določajo, da države članice skladno s svojimi nacionalnimi pravosodnimi sistemi sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da mora toženec dokazati, da ni bilo kršeno načelo enakega obravnavanja, če osebe, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, na sodišču ali pri drugem pristojnem organu predstavijo dejstva, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije.

35

Ugotoviti je treba, da je besedilo teh določb skoraj enako besedilu člena 4(1) Direktive Sveta 97/80/ES z dne 15. decembra 1997 o dokaznem bremenu v primerih diskriminacije zaradi spola (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 264), določbi, ki jo je Sodišče imelo priložnost razlagati zlasti v sodbi z dne 21. julija 2011 v zadevi Kelly (C-104/10, ZOdl., str. I-6813). Ta člen 4(1), ki je bil razveljavljen z Direktivo 2006/54 z učinkom od 15. avgusta 2009, in Direktiva 97/80 v celoti za primere diskriminacij na podlagi spola določata enako pravno ureditev dokaznega bremena kot direktive v postopku v glavni stvari.

36

Sodišče je ob razlagi člena 4(1) Direktive 97/80 v točki 30 zgoraj navedene sodbe Kelly odločilo, da mora oseba, ki meni, da ji je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, najprej dokazati dejstva, na podlagi katerih se lahko sklepa o neposredni ali posredni diskriminaciji. Le če dokaže taka dejstva, tožena stranka potem dokazuje, da ni bilo kršitve načela prepovedi diskriminacije.

37

Sodišče je tudi razsodilo, da je presoja dejstev, na podlagi katerih se lahko sklepa o neposredni ali posredni diskriminaciji, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso stvar nacionalnih sodnih ali drugih pristojnih organov (zgoraj navedena sodba Kelly, točka 31), kot je navedeno v uvodni izjavi 15 Direktive 2000/43 in Direktive 2000/78 ter v uvodni izjavi 30 Direktive 2006/54.

38

Poleg tega je Sodišče navedlo, da je v skladu s členom 1 Direktive 97/80 cilj te direktive zagotoviti večjo učinkovitost ukrepov, ki jih sprejmejo države članice za izvajanje načela enakega obravnavanja, da bi vsem osebam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker niso bile obravnavane skladno z načelom enakega obravnavanja, omogočile, da uveljavijo svoje pravice v sodnem postopku po uveljavljanju pravic pred morebitnim drugim pristojnim organom (zgoraj navedena sodba Kelly, točka 33). V zvezi s tem je treba navesti, da je v členu 7(1) Direktive 2000/43, členu 9(1) Direktive 2000/78 in členu 17(1) Direktive 2006/54 navedeno isto načelo.

39

V teh okoliščinah je Sodišče v točki 34 sodbe v zadevi Kelly sklenilo, da čeprav člen 4(1) Direktive 97/80 osebi, ki meni, da ji je bila storjena krivica, ker načelo enakega obravnavanja zanjo ni bilo uporabljeno, ne daje posebne pravice do dostopa do informacij, zato da bi lahko v skladu s to določbo dokazala „dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije“, ni mogoče izključiti, da lahko zavrnitev tožene stranke v okviru dokazovanja takih dejstev, da predloži informacije, ogrozi doseganje cilja te direktive in lahko med drugim tej določbi odvzame polni učinek.

40

Kot je bilo navedeno v točki 35 te sodbe, je Direktiva 2006/54 razveljavila in nadomestila Direktivo 97/80. Vendar glede na besedilo in sistematiko členov, ki so predmet tega predloga za predhodno odločanje, noben element ne omogoča sklepanja, da bi zakonodajalec Unije s sprejetjem direktiv 2000/43, 2000/78 in 2006/54 nameraval spremeniti ureditev dokaznega bremena, določeno s členom 4(1) Direktive 97/80. Zato je treba pri dokazovanja dejstev, iz katerih je mogoče sklepati, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije, zagotoviti, da zavrnitev tožene stranke, da predloži informacije, ne ogrozi doseganja ciljev direktiv 2000/43, 2000/78 in 2006/54.

41

V skladu s členom 4(3), drugi in tretji pododstavek, PEU države članice med drugim „sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz pogodb ali aktov institucij Unije“ in „se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničevanje ciljev Unije“, skupaj s tistimi, ki jim sledijo direktive (glej sodbo z dne 28. aprila 2011 v zadevi El Dridi, C-61/11 PPU, ZOdl., str. I-3015, točka 56, in zgoraj navedeno sodbo Kelly, točka 36).

42

Tako mora predložitveno sodišče zagotoviti, da zavrnitev družbe Speech Design, da v okviru dokazovanja dejstev, iz katerih je mogoče sklepati, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije v škodo G. Meister, predloži informacije, ne ogrozi doseganja ciljev direktiv 2000/43, 2000/78 in 2006/54. Da bi opredelilo, ali je predloženih dovolj indicev, da bi se štelo, da so dejstva, ki omogočajo domnevo o diskriminaciji, dokazana, mora upoštevati predvsem vse okoliščine postopka v glavni stvari.

43

V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko, kot je razvidno iz uvodne izjave 15 direktiv 2000/43 in 2000/78 in uvodne izjave 30 Direktive 2006/54, predpisi nacionalne zakonodaje ali prakse določajo, da se predvsem posredna diskriminacija ugotavlja z vsemi sredstvi, vključno na podlagi statistične evidence.

44

Med dokazi, ki jih je mogoče upoštevati, je predvsem dejstvo, da naj bi, drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Kelly, delodajalec v postopku v glavni stvari G. Meister zavrnil vsakršen dostop do informacij, za katere je zadnjenavedena zaprosila.

45

Poleg tega je mogoče še, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 35 do 37 sklepnih predlogov, upoštevati zlasti dejstvo, da družba Speech Design ne ugovarja temu, da stopnja kvalifikacije G. Meister ustreza stopnji, navedeni v razpisu za prosto delovno mesto, in okoliščino, da je delodajalec kljub temu ni povabil na razgovor in da zadevna oseba ni bila povabljena na razgovor niti v okviru novega izbirnega postopek za zasedbo zadevnega delovnega mesta.

46

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je odgovor na prvo vprašanje, da treba člen 8(1) Direktive 2000/43, člen 10(1) Direktive 2000/78 in člen 19(1) Direktive 2006/54 razlagati tako, da ne določajo pravice delavca, ki izkaže, da izpolnjuje pogoje, navedene v razpisu za prosto delovno mesto, in ki ni bil izbran, da dostopa do informacije, ali je delodajalec po izteku postopka zaposlovanja zaposlil drugega kandidata.

47

Vendar ni mogoče izključiti, da je lahko zavrnitev vsakršnega dostopa do informacij s strani tožene stranke eno izmed dejstev, ki jih je treba upoštevati v okviru dokazovanja dejstev, iz katerih je mogoče sklepati, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije. Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin spora, ki mu je bil predložen, preveriti, ali je tako v postopku v glavni stvari.

48

Glede na odgovor na prvo vprašanje ni treba odgovoriti na drugo vprašanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče.

49

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 8(1) Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost, člen 10(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ter člen 19(1) Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu je treba razlagati tako, da ne določajo pravice delavca, ki izkaže, da izpolnjuje pogoje, navedene v razpisu za prosto delovno mesto, in ki ni bil izbran, da dostopa do informacije, ali je delodajalec po izteku postopka zaposlovanja zaposlil drugega kandidata.

Vendar ni mogoče izključiti, da je lahko zavrnitev vsakršnega dostopa do informacij s strani tožene stranke eno izmed dejstev, ki jih je treba upoštevati v okviru dokazovanja dejstev, iz katerih je mogoče sklepati, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije. Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin spora, ki mu je bil predložen, preveriti, ali je tako v postopku v glavni stvari.