1. 

Rechtbank’s-Gravenhage (Nizozemska), ki odloča o tožbah za ugotovitev kršitve evropskega patenta, ki so bile vložene proti družbam s sedeži v različnih državah članicah in katerim je sledila začasna odredba čezmejne prepovedi kršitve, je Sodišču predložilo več vprašanj za predhodno odločanje v zvezi z uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ) za spore o pravicah intelektualne lastnine.

2. 

Zelo natančna vprašanja predložitvenega sodišča ( 3 ) združujejo nekatere glavne težave, ( 4 ) ki jih povzroča uporaba te uredbe za čezmejne spore v zvezi z evropskimi patenti, ( 5 ) in Sodišču tako dajejo možnost, da pojasni najpomembnejše sodbe na tem področju, ki se nanašajo na člene 6, točka 1, ( 6 ) 22, točka 4, ( 7 ) in 31 ( 8 ) Uredbe št. 44/2001.

3.

V skladu s členom 3 Uredbe št. 44/2001 in z odstopanjem od načela, določenega v členu 2 navedene uredbe, so lahko osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v členih od 5 do 24 te uredbe.

4.

Člen 6 Uredbe št. 44/2001 določa, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena v drugi državi članici tudi:

[…]“

5.

Člen 22 Uredbe št. 44/2001 določa:

„Izključno pristojna so naslednja sodišča, in to ne glede na stalno prebivališče:

[…]

[…]“

6.

Nazadnje, člen 31 Uredbe št. 44/2001 določa:

„Pri sodiščih države članice se lahko vloži zahteva za začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so po tej uredbi za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice.“

7.

Družba Solvay SA s sedežem v Belgiji, imetnica evropskega patenta EP 0 858 440, ki velja v več državah članicah ( 9 ), je 6. marca 2009 pri Rechtbank’s-Gravenhage na Nizozemskem vložila tožbo zaradi kršitve ( 10 ) več nacionalnih delov navedenega patenta proti, med drugim, trem družbam iz dveh različnih držav članic, in sicer družbi Honeywell Fluorine Products Europe BV s sedežem na Nizozemskem in družbama Honeywell Belgium NV in Honeywell Europe NV s sedežem v Belgiji, ( 11 ) ker so tržile proizvod, ki ga proizvaja Honeywell International Inc. (HFC-245) in ki je enak proizvodu, varovanemu z navedenim patentom.

8.

V okviru tega postopka je družba Solvay SA 9. decembra 2009 vložila vmesni zahtevek proti toženim strankam v postopku v glavni stvari, ( 12 ) v katerem je predlagala, naj se izda začasna odredba glede čezmejne prepovedi kršitve, dokler traja spor o glavni stvari.

9.

Ker so tožene stranke v postopku v glavni stvari v vmesnem postopku uveljavljale ničnost nacionalnih delov spornega patenta, vendar ne da bi vložile ali dale vedeti, da želijo vložiti tožbe za ugotovitev ničnosti, ter izpodbijale pristojnost nizozemskega sodišča, pred katerim teče postopek, za odločanje tako o glavni tožbi kot v vmesnem postopku, je Rechtbank’s-Gravenhage prekinilo odločanje in Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z razlago člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 in več vprašanj za predhodno odločanje v zvezi s členoma 22, točka 4, in 31 Uredbe št. 44/2001.

10.

Vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Rechtbank’s-Gravenhage, so:

11.

Tožeča stranka in tožene stranke v postopku v glavni stvari, Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Kraljevina Španija in Komisija so predložile pisna stališča. Predstavniki družb Solvay SA, Honeywell Fluorine Products Europe BV in zastopniki Kraljevine Španije ter Komisije so na obravnavi 30. novembra 2011 podali ustne navedbe.

12.

Najprej je treba opozoriti, da ker Uredba št. 44/2001 v odnosih med državami članicami ( 13 ) zdaj nadomešča Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 14 ), velja razlaga, ki jo je Sodišče sprejelo v zvezi s to konvencijo, tudi za navedeno uredbo, kadar je mogoče ugotoviti, da so njene določbe in določbe Bruseljske konvencije enakovredne. ( 15 ) Poleg tega iz uvodne izjave 19 Uredbe št. 44/2001 izhaja, da je treba zagotoviti kontinuiteto v razlagi med Bruseljsko konvencijo in to uredbo.

13.

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče Sodišče v bistvu sprašuje, ali se lahko izreče za pristojno na podlagi člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001. Natančneje, želi pojasnilo glede tega, ali obstaja glede na to, da odloča o tožbah, ki se nanašajo na podjetje s sedežem na Nizozemskem in podjetji s sedežem v Belgiji, tveganje nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi upravičilo njegovo pristojnost na podlagi te določbe.

14.

Člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 namreč določa, da lahko tožeča stranka toži več toženih oseb pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bila posledica ločenih postopkov. ( 16 )

15.

Zahtevo po taki povezanosti tožbenih zahtevkov je postavilo Sodišče pri razlagi člena 6, točka 1, Bruseljske konvencije, ( 17 ) preden je bila uvedena v besedilo člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ( 18 ) da bi se preprečilo, da bi izjema od načela pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče, postavila pod vprašaj sam obstoj tega načela.

16.

Sodišče je tudi pojasnilo, da ne zadostuje – zato da bi se lahko odločbe štele za nasprotujoče si – da obstaja neskladje med rešitvami spora. Do neskladja mora prav tako priti v okviru enakega dejanskega in pravnega stanja. ( 19 )

17.

Poleg tega mora predložitveno sodišče glede na vse informacije v spisu presoditi, ali obstaja povezava med različnimi zahtevki, ki so mu bili predloženi, to je, ali obstaja nevarnost nezdružljivosti sodnih odločb zaradi obravnave teh zahtevkov v ločenih postopkih. ( 20 )

18.

Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Roche Nederland in drugi kljub temu razsodilo, da hkratne tožbe zaradi kršitve v različnih državah članicah, ki jih je treba v skladu s členom 64(3) Münchenske konvencije preučiti glede na vsakega od veljavnih nacionalnih predpisov, ( 21 ) ne temeljijo na enakem pravnem stanju, ( 22 ) tako da morebitnih različnih sodnih odločb ne bi bilo mogoče opredeliti za nasprotujoče si. ( 23 )

19.

Povedano drugače, načeloma pogoji za uporabo člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ne morejo biti izpolnjeni, če tožbe zaradi kršitve temeljijo na evropskem patentu.

20.

Sodna praksa Sodišča, ki izhaja iz sodbe Roche Nederland in drugi, je bila s tega vidika zelo grajana, ( 24 ) saj je precej zmanjšala področje uporabe člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ( 25 ) na področju industrijske lastnine. ( 26 ) Na splošno velja, ( 27 ) da zmanjšuje varstvo imetnikov evropskih patentov, ( 28 ) pri čemer ni združljiva s členom 69 Münchenske konvencije. ( 29 )

21.

Ali je torej treba šteti, da je problematiko v tej zadevi treba rešiti tako, da se bodisi ohrani bodisi spremeni sodna praksa, ki izhaja iz sodbe Roche Nederland in drugi?

22.

Menim, da ne. Menim, da – tako kot trdijo Zvezna republika Nemčija, Kraljevina Španija in Komisija – je mogoč podrobnejši pristop, ki bi skrbno omejil obseg sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Roche Nederland in drugi.

23.

Pravno stanje, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, se namreč razlikuje od pravnega stanja v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Roche Nederland in drugi, saj se trem toženim strankam v postopku v glavni stvari s sedežem na Nizozemskem in v Belgiji vsaki posamezno očita, da so tržile enake ponarejene proizvode v istih državah članicah in torej kršile iste „nacionalne dele evropskih patentov“, kot veljajo v teh državah članicah.

24.

Da bi se lahko presodila utemeljenost teh argumentov, bi bilo morda primerno oceniti položaj, ki bi nastal, če bi bilo treba ugotoviti, da člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ni mogoče uporabiti. Na podlagi člena 2 navedene uredbe ( 30 ) bi bilo nizozemsko predložitveno sodišče pristojno glede tožbe proti toženi stranki s sedežem na Nizozemskem, belgijsko sodišče pa bi moralo odločati o tožbi zaradi kršitve, ki bi jo vložila tožeča stranka v postopku v glavni stvari proti toženima strankama v glavni stvari s sedežem v Belgiji.

25.

Obe sodišči bi morali posebej preučiti prijavljene kršitve glede na različne nacionalne predpise, ki urejajo različne „nacionalne dele evropskega patenta“, katerih kršitev se očita, na podlagi načela lex loci protectionis. ( 31 ) Morali bi, na primer, obe po finskem pravu presojati kršitev, ki so jo tri tožene stranke v postopku v glavni stvari storile v zvezi s finskim delom evropskega patenta s trženjem istega ponarejenega proizvoda na finskem ozemlju.

26.

Res je, da bi morali v teh okoliščinah sprejeti odločbi, ki bi temeljili na istem pravnem stanju – kršitev istega nacionalnega dela patenta, ki enako opredeljuje obseg varstva navedenega patenta ( 32 ) –, vendar bi lahko izdali odločbi, ki bi bili popolnoma diametralni.

27.

Povedano drugače, člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ne bi bilo mogoče uporabiti za vrsto tožb zaradi kršitve, ki bi se nanašale na različne družbe s sedeži v različnih državah članicah, če bi se nanašale na dejanja, storjena v različnih državah članicah in s katerimi se je kršilo različne nacionalne dele evropskega patenta, ki jih ureja različno pravo. ( 33 ) Nasprotno pa bi se lahko uporabil – če bi bil pogoj enakosti dejanskega stanja izpolnjen – za vrsto tožb zaradi kršitve, ki bi se nanašale na različne družbe s sedeži v različnih državah članicah, če bi se ločeno nanašale na dejanja, storjena v isti državi članici in s katerimi se je kršil isti nacionalni del evropskega patenta, ki ga ureja isto pravo. ( 34 )

28.

Vendar je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče ( 35 ) pravila o posebni pristojnosti Uredbe št. 44/2001 razlagati ob upoštevanju načela pravne varnosti, ki je eden od ciljev navedene uredbe, kar pomeni, da je treba člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati „na način, ki razumno skrbni toženi stranki omogoča, da primerno predvidi, pred katerim sodiščem, ki ni sodišče njenega stalnega prebivališča, je lahko tožena“ ( 36 ).

29.

V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo predložitveno sodišče, odgovori, da je treba člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se uporabi v okviru spora zaradi kršitve evropskega patenta, v katerega je vpletenih več družb s sedeži v različnih državah članicah, če se tožbe ločeno nanašajo na dejanja, storjena v isti državi članici in s katerimi se krši isti nacionalni del evropskega patenta, ki ga ureja isto pravo.

30.

Z drugimi vprašanji se predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali okoliščina, da se je izpodbijala veljavnost patenta v vmesnem postopku, ki se nanaša na čezmejno prepoved kršitve in ki je potekal vzporedno z glavno tožbo za ugotovitev kršitve, zadostuje in – v primeru pritrdilnega odgovora – pod katerimi formalnimi ali procesnimi pogoji za uporabo člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001, tako da bi se moralo sodišče, pred katerim teče postopek, na podlagi člena 25 Uredbe št. 44/2001 po eni strani izreči za nepristojno za odločanje o glavni tožbi, po drugi strani in posledično pa bi moralo preučiti svojo pristojnost za odločanje v vmesnem postopku na podlagi člena 31 Uredbe št. 44/2001.

31.

Prva vprašanja v zvezi z obsegom določb člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 je treba preučiti glede na obrazložitev in izrek sodbe GAT ( 37 ).

32.

Sodišče je v tej sodbi presodilo, da je treba člen 16, točka 4, Bruseljske konvencije razlagati ob upoštevanju njegovega namena in umestitve v ureditvi te konvencije, ( 38 ) tako da se pravilo o izključni pristojnosti, ki ga določa, nanaša na vse spore v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patenta, ne glede na to, ali se vprašanje postavi v tožbi ali v ugovoru, in ne glede na to, v kateri fazi je postopek, ko se postavi.

33.

Ne da bi se vrnili k bistvu teh določb, je treba poudariti, da to rešitev utemeljujejo tri vrste premislekov v skladu s temeljem in namenom sistema, ki ga je uvedla Bruseljska konvencija: ( 39 ) najprej, zavezujoča narava izključne pristojnosti, določene s členom 16, točka 4, Bruseljske konvencije; ( 40 ) nato, nujnost zagotoviti predvidljivost pravil o pristojnosti in torej pravno varnost, tako da se prepreči množenje podlag za pristojnost, ( 41 ) in, nazadnje, nujnost preprečiti povečanje nevarnosti nasprotujočih si odločb, kar je namen Bruseljske konvencije. ( 42 )

34.

Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Kraljevina Španija in Komisija, ki v zvezi s tem povzemajo nekatere elemente, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, soglašajo, da je treba v bistvu šteti, da sodišča, ki odločajo – kot v postopku v glavni stvari – o vmesnem zahtevku, ne odločajo niti o vsebini, niti o obstoju kršitve (predmet glavne tožbe), niti o veljavnosti patenta (ugovor, naveden v okviru vmesnega postopka), ampak običajno zgolj preučijo, ali so pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni. Ker se morebitni preizkus veljavnosti patenta izvede prima facie in ne pripelje do nobene dokončne odločbe, torej ni nevarnosti nasprotujočih si odločb.

35.

Ta vidik pa je treba obravnavati zlasti glede na točko 30 zgoraj navedene sodbe GAT, v kateri je Sodišče zelo jasno zavzelo stališče glede vprašanja učinkov odločb na možnost uporabe člena 16, točka 4, Bruseljske konvencije. Trdilo se je, da ker učinki odločbe, s katero je bilo kot o stranskem vprašanju odločeno o veljavnosti patenta, po nemškem pravu učinkujejo le med strankami postopka (učinek inter partes), ne bi moglo biti nevarnosti, da bi si odločbe nasprotovale. Sodišče je argument zelo na splošno in ostro zavrnilo.

36.

Poudarilo je, da učinke take sodne odločbe opredeljuje nacionalno pravo in da ima sodna odločba, s katero se patent razglasi za ničen, v več državah pogodbenicah učinek erga omnes, ter menilo, da bi bilo torej treba, „da bi se preprečila nevarnost nasprotujočih si sodnih odločb, […] sodiščem države, v kateri patent ni bil podeljen, omejiti pristojnost, da kot o stranskem vprašanju odločajo o veljavnosti tujega patenta, samo na primere, kadar po veljavnem nacionalnem pravu sprejeta sodna odločba učinkuje le med strankami postopka“. Odločilo je, da to ni bilo mogoče, saj bi „taka omejitev […] vodila v neravnotežje in tako povzročila pomisleke o enakosti in enotnosti pravic in obveznosti, ki za države pogodbenice in udeležence izhajajo iz Bruseljske konvencije“. ( 43 )

37.

Ali je torej treba šteti, da zgoraj navedena sodba GAT predložitvenemu sodišču nalaga, da se izreče za nepristojno v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari? Menim, da mora biti odgovor podrobneje oblikovan in mora upoštevati procesno dejanskost.

38.

Poudariti je namreč treba, da lahko pride do samo treh položajev glede na to, ali se je veljavnost patenta izpodbijala tako v okviru glavne tožbe kot tudi v okviru vmesnega postopka (primer (a)), ali se je izpodbijala samo v okviru glavne tožbe (primer (b)), ali pa samo v okviru vmesnega postopka (primer (c)).

39.

V primerih (a) in (b) je treba uporabiti sodno prakso GAT in se mora torej predložitveno sodišče v skladu s členom 35 Uredbe št. 44/2001 izreči za nepristojno za odločanje o glavni tožbi ter preučiti morebitno izdajo predlagane začasne odredbe na podlagi člena 31 Uredbe št. 44/2001.

40.

V primeru (c) lahko nastaneta dva položaja. Mogoče je, da tožena stranka ni imela možnosti postaviti vprašanja o veljavnosti patenta v okviru glavne tožbe, na primer, ker je bila začasna odredba izdana, preden je bila vložena glavna tožba ( 44 ) (položaj (c1)). Prav tako je mogoče, da je tožena stranka imela to možnost, vendar je menila, da je ni primerno izkoristiti (položaj (c2), kar bi lahko ustrezalo spornemu položaju v postopku v glavni stvari, kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče).

41.

V položaju (c1) mora imeti sodišče, pred katerim teče postopek, možnost preučiti vložen predlog za izdajo začasne odredbe ali ukrep zavarovanja in ga po potrebi odobriti, vendar ob strogem upoštevanju sodne prakse GAT. To pomeni, da je tako začasno odredbo mogoče izdati le, če se sodišču, pred katerim teče postopek, v razumnem roku predloži tudi glavna tožba v zvezi s predlagano odredbo, torej tožba za ugotovitev kršitve v okviru zahteve za prepoved kršitve, v okviru katere se bo lahko zagotovilo upoštevanje sodne prakse GAT, in torej pod strogim pogojem, da nima nobenega dokončnega učinka.

42.

V položaju (c2) argument v vmesnem postopku, da je sporni patent neveljaven, nasprotno in načeloma ne more pripeljati sodišča, pred katerim teče postopek, do tega, da se izreče za nepristojno za odločanje o glavni tožbi na podlagi člena 25 Uredbe št. 44/2001. V tem položaju je namreč mogoče domnevati, da se namerava z argumentom o neveljavnosti spornega patenta zavlačevati, tožena stranka pa mora dokazati, da je pri pristojnem sodišču vložila tožbo za ugotovitev ničnosti navedenega patenta. Sodišče, pred katerim teče postopek, lahko torej – če je stvarno pristojno – izda predlagano začasno odredbo v skladu z nacionalnim pravom.

43.

Zato Sodišču predlagam, naj odloči, da je treba člen 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se pravilo o izključni pristojnosti, ki je tam določeno, ne uporabi, če se veljavnost patenta izpodbija zgolj v vmesnem postopku in če odločba, ki bi lahko bila sprejeta ob koncu tega postopka, nima nobenega dokončnega učinka.

44.

Predlog glede te točke je predstavljen zgolj podredno, če bi Sodišče odločilo, da predložitveno sodišče bodisi ni pristojno za vsebinsko odločanje o sporu na podlagi člena 22, točka 4, Uredbe št. 44/2001 bodisi ni pristojno za vsebinsko odločanje o celotnem sporu na podlagi člena 6, točka 1, navedene uredbe.

45.

Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, ( 45 ) je namreč sodišče, pristojno za vsebinsko odločanje v zadevi na podlagi pristojnosti, določene v Bruseljski konvenciji in zdaj v Uredbi št. 44/2001, pristojno tudi za izdajo začasnih odredb ali ukrepov zavarovanja, ne da bi za to zadnjo pristojnost veljali drugi pogoji. ( 46 )

46.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je člen 31 Uredbe št. 44/2001, tako kot pred njim člen 24 Bruseljske konvencije, samostojna podlaga za pristojnost, ( 47 ) ki dopolnjuje podlage za pristojnost iz členov od 2 do 24 Uredbe št. 44/2001. ( 48 ) Vendar ker ta določba predvideva izjemo od sistema pristojnosti, uvedenega z Uredbo št. 44/2001, jo je treba razlagati ozko, ( 49 ) saj je izvajanje „začasne pristojnosti“ podvrženo nekaterim pogojem, postavljenim s sodno prakso Sodišča, ki so posledica narave pravic, ki jih je treba varovati, ter namena in cilja zahtevanih ukrepov. ( 50 )

47.

Začasne odredbe morajo najprej spadati na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, ki je omejena na civilne in gospodarske zadeve, pri čemer je treba to pripadnost določiti – ob upoštevanju velike raznovrstnosti ukrepov v različnih državah članicah – ne po njihovi naravi, temveč po naravi pravic, katerih varstvo zagotavljajo. ( 51 ) Za to gre nedvomno v primeru tožb zaradi kršitve, za katere veljajo splošna pravila Uredbe št. 44/2001, ( 52 ) ter v primeru začasnih ukrepov za čezmejno prepoved kršitve, kot je ta, obravnavana v postopku v glavni stvari. ( 53 )

48.

Ukrepi, ki bi jih bilo mogoče sprejeti na podlagi člena 31 Uredbe št. 44/2001, morajo biti poleg tega začasni, to pomeni, da mora biti njihov namen ohraniti dejansko ali pravno stanje, da bi zavarovali pravice, katerih priznanje se sicer zahteva od sodišča, pristojnega za odločanje o glavni stvari. ( 54 ) Ta pogoj pomeni predvsem to, da mora biti začasna odredba, sprejeta na podlagi člena 31 Uredbe št. 44/2001, časovno omejena.

49.

Sodišče je zelo na splošno poudarilo, da mora sodišče, ki je bilo pozvano, naj izda tako odredbo, ravnati s „posebno previdnostjo in poglobljenim poznavanjem konkretnih okoliščin, v katerih se pričakuje, da bo odredba učinkovala“, kar pomeni, da mora „časovno omejiti odobritev“ in še bolj „podrediti to odobritev vsem pogojem, ki zagotavljajo njeno začasno ali zaščitno naravo“, ( 55 ) običajno do izdaje meritorne odločbe.

50.

Poleg tega in prav s ciljem zagotoviti začasno ali zaščitno naravo ukrepov, sprejetih na podlagi člena 31 Uredbe št. 44/2001, je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Van Uden ( 56 ) postavilo dodatni pogoj v zvezi z obstojem dejanske povezave med predmetom predlaganih začasnih ukrepov in teritorialno pristojnostjo države članice sodišča, pred katerim teče postopek, ( 57 ) ki pa je predmet zadnjega vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je predložilo predložitveno sodišče.

51.

Do zdaj Sodišče neposredno še ni imelo priložnosti pojasniti, kaj ta dva pogoja pomenita za pravice intelektualne lastnine.

52.

Ker je bil vmesni zahtevek, obravnavan v postopku v glavni stvari, vložen po tem, ko je bila vložena glavna tožba, in se lahko šteje, da je pogoj v zvezi z omejitvijo področja uporabe ratione temporis sprejetega ukrepa potencialno izpolnjen, se bom posvetil predvsem preučitvi pogoja v zvezi z obstojem dejanske navezne okoliščine.

53.

Ta pogoj, ki je bil grajan, ( 58 ) se razlaga različno. ( 59 ) Za nekatere ta zahteva pomeni omejitev zunajozemeljskega učinka izdane začasne odredbe. Za druge ta pogoj pomeni, da izdana odredba vsaj deloma učinkuje v državi članici sodišča, pred katerim teče postopek. Pogoj naj torej nikakor ne bi deloval kot omejitev področja uporabe ratione loci izdane odredbe, saj bi ta lahko, nasprotno, učinkovala v drugih državah članicah, kot je tista, v kateri je sodišče, pred katerim teče postopek, in bi torej lahko imela zunajozemeljski obseg. ( 60 ) Šlo naj bi bolj za pogoj minimalne krajevne omejitve predlagane začasne odredbe. Obstoj dejanske navezne okoliščine bi bilo tako treba preučiti predvsem glede na izvršilne postopke v državi članici sodišča, pred katerim teče postopek. ( 61 )

54.

Menim namreč, da bi bilo mogoče sprejeti, da bi se lahko sodišče države članice – če se domneva, da ni pristojno za odločanje o glavni stvari – izreklo za pristojno za izdajo začasne odredbe na podlagi člena 31 Uredbe št. 44/2001 samo, če bi ta odredba učinkovala na ozemlju navedene države članice in bi jo bilo tam mogoče izvršiti. To isto sodišče, ki lahko to najbolje stori, mora presoditi, ali obstaja ta dejanska navezna okoliščina.

55.

Zato Sodišču predlagam, naj odloči, da je treba člen 31 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da nacionalno sodišče ne more izdati začasne odredbe, ki nima nobenega učinka na njegovem ozemlju, kar pa mora ugotoviti samo.

56.

Sodišču torej predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Rechtbank’s-Gravenhage, odgovori: