I – Uvod

II – Pravo, ki se uporabi

A – Mednarodno pravo

1. Rimska konvencija

2. Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih

3. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine

B – Pravo Unije

1. Direktiva 92/100

2. Direktiva 2006/115

3. Direktiva 2001/29

C – Nacionalno pravo

III – Dejansko stanje, postopek pred nacionalnimi sodišči in vprašanja za predhodno odločanje

IV – Postopek pred Sodiščem

V – Uvodne ugotovitve

VI – Četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje

A – Bistvene trditve strank

B – Dopustnost vprašanj za predhodno odločanje

C – Pravna presoja

1. Razlaga člena 3(1) Direktive 2001/29, kot jo je podalo Sodišče

2. Pravna norma, upoštevna v obravnavanem primeru

3. Razlaga člena 8(2) Direktive 2006/115

a) Avtonomni pojmi prava Unije

b) Okvir, ki ga tvorita mednarodno pravo in pravo Unije

c) Pojem javne priobčitve

i) Pojem priobčitve

– Upoštevanje uvodne izjave 27 Direktive 2001/29

– Upoštevanje uvodne izjave 23 Direktive 2001/29

– Vmesni predlog

ii) Pojem javnosti

iii) Drugi ugovori

– Zahteva, da se pobira vstopnina

– Pridobitni namen

– Volja pacienta

– Drugi ugovori

iv) Predlog

d) Drugi pogoji

4. Predlog

VII – Prvo, drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje

A – Bistvene trditve strank

B – Dopustnost vprašanj za predhodno odločanje

C – Pravna presoja

VIII – Predlog

1.

Kot je Gutenbergov izum tiska končno pripeljal do avtorskopravnega varstva književnih del, Edisonov izum fonografa ni samo okrepil gospodarskega pomena varstva avtorske pravice na glasbenih delih, ampak je tudi utrl pot za uvedbo sorodnih pravic za izvajalce in proizvajalce fonogramov. Če se fonogram uporablja, se to ne nanaša le na pravico avtorja na priobčenem avtorskem delu, ampak tudi na sorodne pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.

2.

Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe Corte d’appello di Torino (v nadaljevanju: predložitveno sodišče) se nanaša na pravico do pravičnega nadomestila iz člena 8(2) Direktive Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine ( 2 ) oziroma Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (kodificirano besedilo) ( 3 ), ki ga je treba plačati za javno priobčitev fonograma, ki je že bil izdan v komercialne namene.

3.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, prvič, ali mora zobozdravnik, v čigar ordinaciji je mogoče poslušati radijske oddaje, plačati pravično nadomestilo za posredno javno priobčitev fonogramov, ki so bili priobčeni v radijskih oddajah.

4.

Drugič, predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče neposredno uporabiti pravila mednarodnega prava, na katerih temeljijo pravila prava Unije o pravici do pravičnega nadomestila, v sporu med zasebnima subjektoma ter kakšno je razmerje med temi pravili mednarodnega prava in pravili prava Unije.

5.

Prvo vprašanje je vsebinsko tesno povezano s sodbo SGAE ( 4 ). V tej je Sodišče najprej ugotovilo, da gre za priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi ( 5 ), če hotel prek televizijskih sprejemnikov v hotelskih sobah distribuira signal, in sicer ne glede na to, kakšna tehnika se uporabi za prenos signala. Nato je v isti sodbi ugotovilo, da gre za javno priobčitev kljub zasebnosti hotelskih sob. V obravnavanem primeru se zlasti postavlja vprašanje, ali je mogoče to sodno prakso, ki se nanaša na javno priobčitev avtorskopravno varovanih del v skladu s členom 3(1) Direktive 2001/29, prenesti na pojem priobčitve javnosti v smislu člena 8(2) Direktive 92/100 oziroma Direktive 2006/115, ki se nanaša na sorodne pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.

6.

Poleg tega je obravnavana zadeva tesno povezana z zadevo Phonographic Performance (C-162/10), v kateri sklepne predloge predstavljam istega dne kot v obravnavani zadevi. V zadevi Phonographic Performance se postavlja predvsem vprašanje, ali mora upravnik hotela ali sob za goste, ki v sobe namesti televizijske in/ali radijske sprejemnike in tem posreduje radiodifuzni signal, plačati pravično nadomestilo za posredno javno priobčitev fonogramov, ki se uporabljajo v radijskih in televizijskih oddajah.

7.

Člen 12 Rimske konvencije z dne 26. oktobra 1961 za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij (v nadaljevanju: Rimska konvencija) ( 6 ) določa:

„Če se fonogram, ki je bil izdan v komercialne namene, ali njegova reprodukcija uporablja neposredno za radiodifuzno oddajanje ali za kakršno koli posredovanje javnosti, mora uporabnik plačati izvajalcem ali proizvajalcem fonogramov ali obojim enkratno pravično nadomestilo. Če ni dogovora med strankami, lahko domače pravo določi pogoje za delitev tega nadomestila.“

8.

Člen 15(1)(a) Rimske konvencije določa:

„1.   Vsaka država pogodbenica lahko s svojimi zakoni in predpisi določi izjeme od varstva, ki ga zagotavlja ta konvencija glede:

9.

Člen 16(1)(a) Rimske konvencije določa:

„1.   Vsaka država, ki postane pogodbenica te konvencije, ima vse obveznosti in uživa vse ugodnosti iz te konvencije. Vendar lahko država kadar koli z notifikacijo, deponirano pri generalnem sekretarju Združenih narodov, izjavi, da:

[…]“

10.

Italija je pogodbenica Rimske konvencije in je dala izjavo v skladu s členom 16(1)(a)(ii), (iii) in (iv).

11.

Unija ni pogodbenica Rimske konvencije. K njej lahko pristopijo samo države.

12.

Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih z dne 20. septembra 1996 (v nadaljevanju: WPPT) ( 7 ) vsebuje pravila mednarodnega prava o sorodnih pravicah, ki presegajo Rimsko konvencijo.

13.

Člen 1 WPPT določa:

„Razmerje do drugih konvencij

(1)   Nič v tej pogodbi ne ukinja obstoječih obveznosti, ki jih imajo pogodbenice druga do druge po Mednarodni konvenciji za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij, sestavljeni v Rimu dne 26. oktobra 1961 (v nadaljevanju ‚Rimska konvencija‘).

(2)   Varstvo, ki ga zagotavlja ta pogodba, ne posega v varstvo avtorske pravice na književnih in umetniških delih ter nanj na noben način ne vpliva. Glede na to se nobena določba te pogodbe ne sme razlagati v škodo tega varstva.

(3)   Ta pogodba nima nobene povezave z drugimi pogodbami in ne vpliva na pravice in obveznosti iz katere koli druge pogodbe.“

14.

Člen 2 WPPT, v katerem so opredeljeni pojmi, v točkah (f) in (g) določa:

„Za namene te pogodbe:

15.

V II. poglavju WPPT so urejene pravice izvajalcev, v III. poglavju WPPT pa pravice proizvajalcev fonogramov. V IV. poglavju WPPT so skupne določbe za izvajalce in proizvajalce fonogramov. Člen 15 WPPT, ki je v tem poglavju, se nanaša na pravico do nadomestila za radiodifuzno oddajanje in javno priobčitev ter določa:

„(1)   Izvajalci in proizvajalci fonogramov uživajo pravico do enkratnega pravičnega nadomestila za neposredno ali posredno uporabo fonogramov, izdanih za komercialne namene, za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo javno priobčitev.

(2)   Pogodbenice lahko v svoji domači zakonodaji določijo, da izvajalec ali proizvajalec fonograma ali oba zahtevata od uporabnika enkratno pravično nadomestilo. Pogodbenice lahko sprejmejo zakonodajo, ki določi pogoje, pod katerimi se enkratno pravično nadomestilo deli med izvajalci in proizvajalci fonogramov, če se ti o tem ne sporazumejo.

(3)   Vsaka pogodbenica lahko z uradnim obvestilom, deponiranim pri generalnem direktorju WIPO, izjavi, da bo uporabljala določbe prvega odstavka samo glede nekaterih vrst uporabe, da bo omejila njihovo uporabo na drug način ali da teh določb sploh ne bo uporabljala.

(4)   Za namene tega člena se fonogrami, dostopni javnosti po žici ali brezžično na tak način, da imajo posamezniki lahko dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo, štejejo kot fonogrami, ki so bili izdani za komercialne namene.“

16.

Člen 16 WPPT, z naslovom „Omejitve in izjeme“, določa:

„(1)   Pogodbenice lahko v domači zakonodaji predvidijo enake vrste omejitev ali izjem v zvezi z varstvom izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, kot je to predvideno v njihovi domači zakonodaji v zvezi z varstvom avtorske pravice na književnih in umetniških delih.

(2)   Pogodbenice morajo skrčiti vse omejitve ali izjeme od pravic, predvidenih v tej pogodbi, na nekatere določene posebne primere, ki niso v nasprotju z običajnim izkoriščanjem izvedbe ali fonograma in pretirano ne posegajo v zakonite interese izvajalca ali proizvajalca fonograma.“

17.

V skladu s členom 23(1) WPPT se pogodbenice zavežejo, da bodo v skladu s svojimi pravnimi sistemi sprejele potrebne ukrepe za zagotovitev uporabe te pogodbe.

18.

Italija in Unija sta pogodbenici WPPT. Nobena od njiju ni dala izjave na podlagi člena 15(3) WPPT.

19.

Člen 14 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine ( 8 ) (v nadaljevanju: TRIPS), ki ureja varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov (zvočnih zapisov) in radiodifuznih organizacij, določa:

„1.   Izvajalci imajo pri snemanju svoje izvedbe na fonogram možnost preprečiti ta dejanja, če so storjena brez njihovega dovoljenja: snemanje njihove neposnete izvedbe in reprodukcijo takega posnetka. Izvajalci imajo tudi možnost preprečiti ta dejanja, če so storjena brez njihovega dovoljenja: radiodifuzno oddajanje po brezžičnem mediju in javno prenašanje njihovega nastopa v živo.

2.   Proizvajalci fonogramov imajo pravico dovoliti ali prepovedati neposredno ali posredno reproduciranje svojih fonogramov.

[…]

6.   Vsaka članica lahko v zvezi s pravicami, zagotovljenimi po odstavkih 1, 2 in 3, predpiše pogoje, omejitve, izjeme in zadržke do take mere, kot to dovoljuje Rimska konvencija. Vendar pa veljajo, mutatis mutandis, določbe člena 18 Bernske konvencije (1971) tudi za pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov na fonogramih.“

20.

V peti, od sedmi do deseti, petnajsti, šestnajsti, sedemnajsti in dvajseti uvodni izjavi Direktive 92/100 je navedeno:

„ker se lahko zato ustrezno varstvo avtorsko-pravno varovanih del in predmetov varstva sorodnih pravic s priznanjem pravice najema in posojanja, pa tudi varstvo predmeta varstva sorodnih pravic s priznanjem pravice snemanja, pravice reproduciranja, pravice distribuiranja, pravice radiodifuznega oddajanja in pravice priobčitve javnosti obravnavata kot bistvenega pomena za gospodarski in kulturni razvoj Skupnosti;

[…]

ker je za ustvarjalno in umetniško delo avtorjev in izvajalcev nujno potreben primeren dohodek kot osnova za nadaljnje ustvarjalno in umetniško delo in ker so investicije, ki jih zahteva proizvajanje fonogramov in produciranje filmov, še posebej visoke in tvegane; ker je možnost zagotovitve tega dohodka in povračila investicij mogoče učinkovito zagotoviti le z ustreznim pravnim varstvom imetnikov pravic; ker je možnost zagotovitve tega dohodka in povračila investicij mogoče učinkovito zagotoviti le z ustreznim pravnim varstvom imetnikov pravic;

ker so te ustvarjalne, umetniške in podjetniške dejavnosti v veliki meri dejavnosti samozaposlenih oseb; ker je treba izvajanje teh dejavnosti olajšati tako, da se zagotovi usklajeno pravno varstvo znotraj Skupnosti;

ker je treba izvajanje teh dejavnosti, kolikor gre za storitve, prav tako omogočiti z vzpostavitvijo usklajenega pravnega okvira v Skupnosti;

ker je treba zakonodajo držav članic prilagoditi tako, da ta ne nasprotuje mednarodnim konvencijam, na katerih temeljijo mnogi zakoni držav članic o avtorski in sorodnih pravicah;

[…]

ker je treba vzpostaviti pravno ureditev, ki zagotavlja, da avtorji in izvajalci dobijo neodpovedljivo pravično nadomestilo in da morajo obdržati možnost, da uveljavljanje te pravice zaupajo kolektivnim organizacijam, ki jih zastopajo;

ker se pravično nadomestilo lahko plača na osnovi enega ali več izplačil ob katerem koli času ob ali po sklenitvi pogodbe;

ker je treba pri pravičnem nadomestilu upoštevati pomembnost prispevka zadevnih avtorjev in izvajalcev pri fonogramu ali filmu;

[…]

ker lahko države članice predvidijo bolj daljnosežno varstvo imetnikov pravic, sorodnih avtorski, kot ga zahteva člen 8 te direktive.“

21.

Člen 8 Direktive 92/100 je naslovljen „Oddajanje in priobčitev javnosti“. V njem je določeno:

„1.   Države članice za izvajalce predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo brezžično oddajanje in priobčitev javnosti svojih izvedb, razen kadar je že sama izvedba radiodifuzna ali pa je narejena po posnetku.

2.   Države članice predvidijo pravico, s katero zagotovijo, da uporabnik plača enkratno pravično nadomestilo, če se fonogram, objavljen v komercialne namene, ali reprodukcija takšnega fonograma uporablja za brezžično oddajanje ali za kakršno koli priobčitev javnosti, ter zagotovijo, da se to nadomestilo razdeli med zadevne izvajalce in proizvajalce fonogramov. Države članice lahko, če ni dogovora med izvajalci in proizvajalci fonogramov, določijo pogoje glede medsebojne delitve nadomestila.

3.   Države članice za RTV-organizacije predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo retransmisijo svojih oddaj na brezžični način, pa tudi priobčitev svojih oddaj javnosti, če do te priobčitve pride na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine.“

22.

Člen 10 Direktive 92/100 določa:

„Omejitve pravic

1.   Države članice lahko predvidijo omejitve pravic iz Poglavja II za:

[…]

2.   Ne glede na odstavek 1 lahko vsaka država članica predvidi enake vrste omejitev glede varstva izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, RTV organizacij in producentov prvega posnetka filma, kot jih predvidi v zvezi z varstvom avtorske pravice pri književnih in umetniških delih. Vendar lahko predvidijo prisilne licence le do mere, v kateri se te ujemajo z Rimsko konvencijo.

3.   Odstavek 1(a) ne vpliva na kakršnokoli obstoječo ali bodočo zakonodajo o nadomestilu za reproduciranje za zasebno uporabo.“

23.

Direktiva 92/100 je bila konsolidirana z Direktivo 2006/115. V uvodnih izjavah 3, 5, 6, 7, 12, 13 in 16 Direktive 2006/15 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

24.

Poglavje II te direktive ureja avtorski sorodne pravice. Člen 8 te direktive, ki se nanaša na oddajanje in priobčitev javnosti, določa:

„1.   Države članice za izvajalce predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo brezžično oddajanje in priobčitev javnosti svojih izvedb, razen kadar je že sama izvedba radiodifuzna ali pa je narejena po posnetku.

2.   Države članice predvidijo pravico, s katero zagotovijo, da uporabnik plača enkratno pravično nadomestilo, če se fonogram, objavljen v komercialne namene, ali reprodukcija takšnega fonograma uporablja za brezžično oddajanje ali za kakršno koli priobčitev javnosti, ter zagotovijo, da se to nadomestilo razdeli med zadevne izvajalce in proizvajalce fonogramov. Države članice lahko, če ni dogovora med izvajalci in proizvajalci fonogramov, določijo pogoje glede medsebojne delitve nadomestila.

3.   Države članice za RTV organizacije predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo retransmisijo svojih oddaj na brezžični način, pa tudi priobčitev svojih oddaj javnosti, če do te priobčitve pride na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine.“

25.

Člen 10 te direktive z naslovom „Omejitve pravic“ določa:

„1.   Države članice lahko predvidijo omejitve pravic iz tega poglavja za:

[…]

2.   Ne glede na odstavek 1 lahko vsaka država predvidi enake vrste omejitev glede varstva izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, RTV organizacij in producentov prvega posnetka filma, kot jih predvidi v zvezi z varstvom avtorske pravice pri književnih in umetniških delih.

Vendar lahko predvidijo prisilne licence le do mere, v kateri se te ujemajo z Rimsko konvencijo.

3.   Omejitve iz odstavkov 1 in 2 se uporabijo samo v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalno uporabo predmeta in ne bi nerazumno prizadele legitimnih interesov imetnika pravic.“

26.

Člen 14 Direktive 2006/115 z naslovom „Razveljavitev“ določa:

„Direktiva 92/100/EGS se razveljavi brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo direktiv, kakor so določeni v delu B Priloge I.

Sklici na razveljavljeno direktivo se upoštevajo kot sklici na to direktivo in bi se morali brati v skladu s korelacijsko tabelo v Prilogi II.“

27.

V uvodnih izjavah od 9 do 12, 15, 23, 24 in 27 Direktive 2001/29 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

28.

Člen 3(1) in (2) Direktive 2001/29 določa:

„1.   Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

2.   Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami:

[…]

29.

Člen 72 italijanskega zakona št. 633 z dne 22. aprila 1941 o varstvu avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju: zakon o avtorski pravici) določa:

„Brez poseganja v pravice, ki pripadajo avtorju na podlagi določb iz poglavja I tega zakona, ima proizvajalec fonogramov izključno pravico, da v obdobju in pod pogoji, določenimi v naslednjih členih:

30.

Člen 73 zakona o avtorski pravici (kakor je bil nazadnje spremenjen s členom 12(1) zakonske uredbe št. 68 z dne 9. aprila 2003) določa:

31.

Člen 73a zakona o avtorski pravici (ki je bil uveden s členom 9(1) zakonske uredbe št. 685 z dne 16. novembra 1994) določa:

„Izvajalci in proizvajalci uporabljenega fonograma imajo pravico do pravičnega nadomestila, čeprav se fonogram ne uporablja v pridobitne namene v smislu člena 73 […]“.

32.

Società Consortile Fonografici (v nadaljevanju: SCF) je društvo za varstvo avtorskih pravic v Italiji in tujini. Zastopa izvajalce in proizvajalce fonogramov.

33.

Društvo SCF kot pooblaščeni subjekt za upravljanje, pobiranje in razdeljevanje nadomestil, ki pripadajo proizvajalcem fonogramov, ki so vanj včlanjeni, v Italiji in tujini opravlja predvsem te dejavnosti:

34.

Društvo SCF se je z Associazione Dentisti Italiani (združenje italijanskih zobozdravnikov) pogajalo o sklenitvi kolektivne pogodbe za določitev zneska ustreznega pravičnega nadomestila v smislu člena 73 ali 73a zakona o avtorski pravici za javno priobčitev fonogramov, vključno z javno priobčitvijo v zasebnih ordinacijah, v kakršni koli obliki.

35.

Potem ko so ta pogajanja spodletela, je društvo SCF pri Tribunale di Torino proti M. del Corsu, zobozdravniku, vložilo tožbo za ugotovitev, da je ta v svoji zasebni zobozdravstveni ordinaciji v Torinu kot glasbo v ozadju predvajal varovane fonograme in da je treba za to dejavnost plačati pravično nadomestilo, ker se v skladu z italijanskim zakonom o avtorskih pravicah, mednarodnim pravom in pravom Unije šteje, da gre za priobčitev javnosti. Nadomestilo naj bi se določilo v ločenem postopku.

36.

M. del Corso je predlagal zavrnitev tožbe. To je utemeljil, prvič, s tem, da se lahko društvo SCF sklicuje na avtorsko pravico, samo če bi fonograme sam uporabljal; vendar so se fonogrami v njegovi zasebni ordinaciji predvajali po radiu. Zato naj bi pravično nadomestilo dolgovala radiodifuzna organizacija, za poslušanje radijske oddaje pa naj se ne bi dolgovalo nobeno pravično nadomestilo. Drugič, ne bi naj šlo za priobčitev javnosti, saj zasebne zobozdravstvene ordinacije ni mogoče šteti za javni prostor. Pacienti naj bi ordinacijo lahko obiskali samo po predhodnem naročilu.

37.

Tribunale di Torino je tožbo zavrnilo. Odločitev je oprlo na to, da ni javne priobčitve v pridobitne namene, poleg tega pa je zobozdravstvena ordinacija zasebni, in ne javni prostor ali prostor, dostopen javnosti.

38.

Društvo SCF je zoper to sodbo na predložitveno sodišče vložilo pritožbo. M. del Corso je predlagal zavrnitev pritožbe.

39.

Postopka se je udeležil generalni pravobranilec italijanske republike pri predložitvenem sodišču in predlagal, naj se pritožba zavrne.

40.

Predložitveno sodišče meni, da določbe mednarodnega prava, določbe prava Unije in določbe nacionalnega prava določajo pravico proizvajalcev fonogramov, da zahtevajo nadomestilo za uporabo fonograma, ki ga proizvedejo, za javno priobčitev. Pravica do pravičnega nadomestila za ponovno javno priobčitev ni izključena zaradi nadomestila ali vključena v nadomestilo, ki ga je že plačala radiodifuzna organizacija. Dovoljenje, ki je bilo podeljeno radiodifuzni organizaciji, naj bi sicer zajemalo tudi možnost, da imetnik sprejemnika zasebno uživa v oddaji. Javna uporaba, na primer v javnem prostoru ali s strani številnih oseb prek morebitnega splošnega dostopa, pa prinaša dodatno korist, za katero je nadomestilo treba plačati posebej. Vsekakor se postavlja vprašanje, ali pojem javne priobčitve zajema tudi priobčitev javnosti v zasebni ordinaciji, kot je zobozdravstvena ordinacija, v katero pacient običajno prihaja po predhodnem naročilu in v kateri se radijski program predvaja ne glede na njegovo voljo.

41.

Glede na te okoliščine je predložitveno sodišče postavilo ta vprašanja:

42.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je v sodno tajništvo Sodišča prispel 15. marca 2010.

43.

V pisnem postopku so stališča predložili društvo SCF, M. del Corso, italijanska in irska vlada ter Komisija.

44.

Skupne obravnave v tej zadevi in v zadevi Phonographic Performance (C-162/10), ki je potekala 7. aprila 2011, so se udeležili zastopniki tožeče stranke v postopku v glavni stvari, društva SCF, M. del Corsa, italijanske, irske, grške in francoske vlade ter Komisije.

45.

Predložitveno sodišče želi z vprašanji za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali zobozdravnik, ki v ordinaciji predvaja radijske oddaje, posredno priobči javnosti fonograme, ki se uporabljajo v radijskih oddajah, in mora zato plačati pravično nadomestilo.

46.

V nadaljevanju bom najprej obravnavala četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanašata na razlago določb prava Unije. Nato se bom posvetila prvemu, drugemu in tretjemu vprašanju, ki se nanašajo na določbe mednarodnega prava.

47.

Predložitveno sodišče s četrtim in petim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali zobozdravnik, ki predvaja radijski program v svoji čakalnici, fonogram, ki se uporablja v radijski oddaji, priobči javnosti ali ga da javnosti na voljo v smislu člena 3(2)(b) Direktive 2001/29 in mora zato plačati pravično nadomestilo.

48.

V ustnem postopku so vse stranke izjavile, pri čemer so nekatere odstopale od svojih pisnih stališč, da je za to zadevo upošteven člen 8(2) Direktive 2006/115 oziroma Direktive 92/100, in ne člen 3 Direktive 2001/29.

49.

Po mnenju društva SCF in francoske vlade gre za javno priobčitev v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115. Pojem javne priobčitve v členu 3(1) Direktive 2001/29 in v členu 8(2) Direktive 2006/115 bi se moral v vsej Uniji razlagati enotno in enako. Sodbo SGAE, ki je bila izdana v zvezi s členom 3(1) Direktive 2001/29, naj bi bilo torej mogoče prenesti na člen 8(2) Direktive 2006/115. Prvič, to naj bi izhajalo iz besedila in namena direktiv. Temu naj ne bi nasprotovalo to, da Direktiva 2006/115 ne vsebuje nobene uvodne izjave, ki bi bila primerljiva z uvodno izjavo 23 Direktive 2001/29, v skladu s katero bi bilo treba pojem javne priobčitve razlagati široko. Uvodna izjava 23 naj bi bila v tem smislu odveč. Kolikor naj bi ti direktivi določali različno raven varstva, naj bi se to nanašalo na določitev pravic, in ne na pojem javne priobčitve. Dalje, iz okoliščine, da se avtorjem v skladu s členom 3(1) Direktive 2001/29 podeli izključna pravica, proizvajalcem fonogramov in izvajalcem pa v skladu s členom 8(2) Direktive 2006/115 samo ekonomska pravica, naj ne bi izhajalo, da je treba pojem javne priobčitve v teh dveh predpisih razlagati različno. V prid enaki razlagi naj bi bilo tudi to, da naj bi na mednarodnopravni ravni WPPT in Pogodba SOIL o avtorski pravici (v nadaljevanju: WCT) prav tako določali enak pojem javne priobčitve. Poleg tega naj ne bi bilo mogoče uporabiti sodbe Sodišča v zadevi SENA ( 10 ), saj je Sodišče v njej obravnavalo zgolj pojem pravičnosti nadomestila. Iz sistematike Direktive 2001/29 naj bi vrh tega izhajalo, da se pri razlagi pojma javne priobčitve ne bi smeli upoštevati interesi drugih zadevnih oseb. Nazadnje francoska vlada opozarja, da je enotna razlaga pojma javne priobčitve nujna zato, ker je v skladu z Direktivo 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic ( 11 ) pomembna za trajanje varstva avtorske in sorodnih pravic.

50.

V primeru, kot je obravnavani, gre po mnenju društva SCF in francoske vlade za javno priobčitev.

51.

Prvič, društvo SCF opozarja, da ima vsak zobozdravnik v povprečju veliko pacientov. Dalje, proti javnosti priobčitve ni niti to, da imajo pacienti dostop do zobozdravstvene ordinacije samo ob predhodnem naročilu in na podlagi pogodbe.

52.

Drugič, kolikor naj bi šlo za vprašanje, ali je pridobitni namen pogoj za javno priobčitev, društvo SCF najprej opozarja, da predložitveno sodišče ni postavilo tega vprašanja. Podredno društvo SCF navaja, da tak namen ni potreben. Poleg tega naj to v besedilu člena 8(2) Direktive 2006/115 ne bi bilo določeno. Dalje, temu naj bi nasprotovala sistematika Direktive 2006/115 in Direktive 2001/29. Iz člena 5 Direktive 2001/29, ki naj bi se v skladu s členom 10(2) Direktive 2006/115 uporabljal tudi za sorodne pravice proizvajalcev fonogramov in izvajalcev, naj bi izhajalo, da se neobstoj pridobitnega namena upošteva šele pri izjemah in omejitvah in se torej ne upošteva že v okviru pojma javne priobčitve. Poleg tega naj tak namen ne bi bil potreben niti glede na sodno prakso. Nazadnje, ne bi naj bilo odločilno, ali javna priobčitev vpliva na izbor zobozdravnika. Če naj bi se dosegel cilj visoke ravni varstva avtorskih pravic, naj priobčitev fonogramov v zvezi z opravljanjem svobodnega poklica ne bi smela biti že vnaprej izključena s področja varstva zadevnih pravic intelektualne lastnine.

53.

Tretjič, društvo SCF in francoska vlada navajata, da je treba kot uporabnika fonograma obravnavati zobozdravnika, in ne pacientov. Okoliščina, da se priobčitev zgodi ne glede na voljo pacienta in da se ta v nekaterih primerih nikakor ne zanima za priobčitev, naj torej ne bi bila pomembna.

54.

M. Del Corso meni, da sta četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje nedopustni, saj nista pomembni za odločitev. Dokazano naj ne bi bilo, niti da je pacientom priobčil dela, posneta na fonogramih, niti da je za to zahteval vstopnino.

55.

Dalje, tu naj ne bi šlo niti za priobčitev javnosti niti za dajanje del na voljo javnosti. Za javno priobčitev fonograma naj bi šlo le, če je ta dejansko priobčen javnosti na javnem kraju ali kraju, odprtem za javnost, ali če je v zasebnih prostorih priobčen javnosti, ki plača vstopnino. V obravnavanem primeru naj ne bi bilo potrebne javnosti. Prvič, pacienti v zobozdravstveni ordinaciji naj ne bi bili javnost, saj naj ne bi imeli samostojne socialne, gospodarske ali pravne razsežnosti. Drugič, v ospredju naj bi bila specifična, osebna in intelektualna storitev zobozdravnika, ki je opravljena na pogodbeni podlagi. Kadar se v takih okoliščinah predvaja glasba, naj se s tem ne bi sledilo nobenemu pridobitnemu namenu. Tretjič, zobozdravnik, ki naj bi varoval tudi osebnostne pravice svojih pacientov, naj svojih storitev ne bi mogel opravljati sočasno, tako da njegovi pacienti niso sočasno zbrani v njegovi ordinaciji. Četrtič, pacienti naj ne bi plačali nikakršne vstopnine. Petič, izračuni društva SCF glede števila zobozdravnikovih pacientov naj ne bi bili pravilni. Poleg tega naj ne bi šlo za dajanje na voljo javnosti. M. Del Corso dalje navaja, da bi mnenje, kakršno zagovarja društvo SCF, pripeljalo do tega, da bi priobčitev javnosti pomenilo tudi to, da oseba posluša glasbo v zasebnih prostorih.

56.

Po mnenju italijanske vlade je treba na četrto vprašanje odgovoriti nikalno. Sodišče naj bi v sodbi SGAE menilo, da je šlo za priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. Vendar naj bi se v tem primeru uporabil člen 8(2) Direktive 92/100. Tu naj ne bi šlo za priobčitev javnosti v smislu te določbe. Prvič, ordinacija zobozdravnika naj bi bila zasebni prostor, kjer se pacienti zadržujejo le po predhodnem naročilu. Tudi če se ne bi sledilo temu fizičnemu pristopu, temveč funkcionalnemu, naj se v primeru, kot je obravnavani, ne bi moglo šteti, da gre za priobčitev javnosti. Sicer pa naj ne bi bilo odločilno, koliko oseb je sočasno v ordinaciji. Uporabiti naj bi se namreč moral pristop, ki temelji na učinku zaporednosti in akumulacije. Upoštevati pa naj bi bilo treba namene, ki jih imajo pacienti. Javnost, ki je upoštevna z vidika navedene direktive, naj bi bile samo osebe, ki so pripravljene plačati za možnost, da slišijo vsebino fonograma, ali ker ta možnost obstaja. Ne bi naj bilo namreč upravičeno, da se proizvajalcem fonogramov in izvajalcem podeli ekonomska pravica, če sama priobčitev javnosti nima nobenega ekonomskega pomena. V primeru hotelskih gostov naj bi priobčitev imela ekonomski pomen, saj naj bi bil dostop do radijskih in televizijskih programov del ponudbe upravnika hotela, ki jo hotelski gostje upoštevajo. V primeru pacientov v zobozdravstveni ordinaciji pa naj priobčitev ne bi imela ekonomskega pomena. Čakanje pacientov naj bi sicer zaradi priobčitve fonogramov lahko bilo prijetnejše, vendar naj ne bi kazalo nobene neposredne ali posredne povezave z vrednostjo storitve zobozdravnika. Po mnenju italijanske vlade zaradi nikalnega odgovora na četrto vprašanje na peto ni treba odgovoriti.

57.

Po mnenju Komisije in irske vlade pojma priobčitve javnosti v smislu člena 8(2) Direktive 92/100 ni mogoče kar tako izenačiti s pojmom priobčitve javnosti iz člena 3(1) Direktive 2001/29. Nasprotno, ta pojem v členu 8(2) Direktive 2006/115 naj bi bilo treba glede na razlike med tema predpisoma razlagati ožje. Zlasti naj bi bilo treba upoštevati, da je avtorju v skladu s členom 3(1) Direktive 2001/29 podeljena izključna pravica, proizvajalcu fonogramov pa v skladu s členom 8(2) Direktive 92/100 le pravica do pravičnega nadomestila. Prav tako naj ne bi bilo v skladu z zahtevami mednarodnega prava in zahtevami prava Unije, če bi se avtorjem in proizvajalcem fonogramov priznalo isto varstvo.

58.

Komisija je v svojih stališčih najprej navedla, da je treba pri razlagi pojma priobčitve v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115 upoštevati člena 2(g) in 15 WPPT. Tako naj bi bila zajeta tudi posredna priobčitev in naj bi zadostovalo, da je zvoke, posnete na fonogramih, mogoče slišati. Zato naj bi šlo v primeru, kot je obravnavani, za priobčitev. Vendar naj priobčitev ne bi bila javna. Sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 3(1) Direktive 2001/29 naj ne bi bilo mogoče prenesti na člen 8(2) Direktive 92/100. Nasprotno, upoštevati naj bi bilo treba javno ali zasebno naravo kraja priobčitve in ekonomski cilj priobčitve. Tega cilja naj v tem primeru ne bi bilo, ker izbira zdravnika ni odvisna od privlačnosti čakalnice, temveč od osebnega zaupanja, in ker priobčitev ne vpliva na kakovost zdravnikovih storitev.

59.

Na obravnavi pa je Komisija zagovarjala stališče, da v primeru, kot je obravnavani, ne gre za priobčitev. Po mnenju Komisije se je Sodišče v sodbi SGAE omejilo na to, da je opredelilo pojem javnosti priobčitve, ne pa pojma priobčitve. Pojem priobčitve naj bi bilo treba razlagati tako, kot je predlagala generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi Football Association ( 12 ). Iz uvodne izjave 23 Direktive 2001/29 naj bi bilo mogoče sklepati, da pojem javne priobčitve zajema samo osebe, ki niso bile na kraju izvora priobčitve. Priobčitev oddaje po radiu v zobozdravstveni ordinaciji pa naj bi se dogajala pred javnostjo, ki je na kraju izvora priobčitve. Drugače naj bi bilo, če bi se signal, ki se prenaša prek take naprave, najprej poslal v omrežje.

60.

Četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje sta dopustni.

61.

Prvič, ugovor M. Del Corsa, da ti vprašanji nista pomembni, ker priobčitev radijskega programa pacientom ni bila dokazana, je treba zavrniti. Iz predložitvenega sklepa je namreč razvidno, da predložitveno sodišče meni, da gre za tako priobčitev. Na podlagi sodelovanja med predložitvenim sodiščem in Sodiščem v postopku za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 267 PDEU se mora Sodišče opreti na dejansko stanje, kot mu ga predstavi predložitveno sodišče. ( 13 )

62.

Drugič, zato ker se M. Del Corso sklicuje na to, da od pacientov ni pobiral nobene vstopnine za priobčitev radijskega programa, vprašanja za predhodno odločanje nikakor ne postanejo neupoštevna. Predložitveno sodišče želi namreč izvedeti, ali je mogoče na podlagi zahtev prava Unije tudi v takem primeru od zobozdravnika zahtevati plačilo nadomestila.

63.

Ozadje četrtega in petega vprašanja za predhodno odločanje je sodba SGAE ( 14 ). Sodišče je v njej pojasnilo, da hotel, ki distribuira televizijski signal prek televizijskih sprejemnikov, nameščenih v hotelskih sobah, javno priobčuje dela, ki se uporabljajo v televizijski oddaji, v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. Ta določba ureja izključno pravico avtorja, da dovoli ali prepove javno priobčitev svojih del. V tej zadevi je med strankama sporno zlasti to, ali je mogoče to sodno prakso, ki se nanaša na avtorske pravice in hotelske sobe, prenesti na sorodne pravice proizvajalcev fonogramov in izvajalcev, če je v zobozdravstveni ordinaciji mogoče poslušati radijsko oddajo, v kateri se uporablja fonogram. Glede na to se želim najprej posvetiti razlagi člena 3(1) Direktive 2001/29, kot jo je podalo Sodišče v sodbi SGAE (1). Nato bom pojasnila, katera določba prava Unije je upoštevna v obravnavanem primeru (2) in kako jo je treba razlagati (3).

64.

Sodišče je svojo odločitev, da je distribucija signala prek televizijskih sprejemnikov, nameščenih v hotelskih sobah, ki jo hotel omogoči svojim gostom, ne glede na to, kakšna tehnika se uporabi za prenos signala, priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, obrazložilo tako:

65.

Prvič, sklicevalo se je na uvodne izjave Direktive 2001/29. Najprej je napotilo na uvodno izjavo 23, v skladu s katero je treba pojem priobčitve javnosti razumeti široko. ( 15 ) Nato je menilo, da se samo tako lahko doseže cilj, naveden v uvodnih izjavah 9 in 10, in sicer visoka raven varstva avtorjev in primerna nagrada za uporabo njihovih del. ( 16 )

66.

Drugič, Sodišče se je sklicevalo na svojo sodno prakso v zvezi z drugimi določbami prava Unije. ( 17 )

67.

Tretjič, oprlo se je na kumulativne učinke, ki so izhajali iz tega, da se hotelski gosti v hotelskih sobah običajno hitro menjajo in da bi lahko dajanje del na voljo dobilo večji pomen. ( 18 )

68.

Četrtič, Sodišče je ugotovilo, da gre v skladu s členom 11 bis(1), točka 2, Bernske konvencije za samostojno javno priobčitev, če oddajo, ki jo prenaša prvotna retransmisijska ustanova, naprej prenaša ustanova, ki ni prvotna ustanova. Tako se namreč delo posredno prek priobčitve radijske in televizijske oddaje priobči novi javnosti. ( 19 )

69.

Petič, Sodišče je v tem okviru opredelilo javnost take posredne priobčitve s sklicevanjem na vodnik SOIL, pri čemer je upoštevalo že dano dovoljenje avtorja. Poudarilo je, da dovoljenje avtorja za priobčitev njegovega dela po radiu zajema le neposredne poslušalce, torej imetnike sprejemnikov, ki sprejemajo oddaje sami v zasebnem oziroma družinskem krogu. Toda pri priobčitvi zaradi razvedrila širšega kroga, pogosto proti plačilu, lahko delo posluša ali gleda dodaten del javnosti. Priobčitev oddaje po zvočniku ali podobni napravi ni več zgolj sprejemanje oddaje, ampak samostojno dejanje, s katerim je oddajano delo priobčeno novi javnosti. ( 20 )

70.

Šestič, ugotovilo je, da stranke hotela pomenijo novo javnost. Hotel je obrat, ki strankam omogoča dostop do varovanih del in se popolnoma zaveda posledic svojega ravnanja. ( 21 )

71.

Sedmič, Sodišče je opozorilo, da je za priobčitev javnosti dovolj že, če je delo javnosti dano na voljo tako, da imajo njeni pripadniki dostop do njega. ( 22 )

72.

Osmič, Sodišče je upoštevalo, da se omogočanje dostopa do oddajanega dela obravnava kot dodatna storitev, opravljena zaradi pridobitve neke koristi. V hotelu je njen namen celo pridobiten, ker ponudba te storitve vpliva na standard hotela in potemtakem na ceno sob. ( 23 )

73.

Devetič, Sodišče je vsekakor pojasnilo, da se sama razpoložljivost sprejemnikov še ne šteje za priobčitev v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. Vendar je distribucija signala prek televizijskih sprejemnikov, nameščenih v hotelskih sobah, ki jo hotel omogoči gostom, priobčitev javnosti v smislu te določbe, pri čemer ni pomembno, katera tehnika za prenos signala se uporablja. ( 24 )

74.

Predložitveno sodišče se v četrtem vprašanju za predhodno odločanje sklicuje na člen 3(2)(b) Direktive 2001/29. Ta določba v tem primeru ni upoštevna. Člena 3(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 ni mogoče uporabiti, ker ta določba ureja le primer dajanja del na voljo, v katerem se fonogrami oziroma izvedbe dajo na voljo pripadnikom javnosti s kraja in v času, ki si ju izberejo sami. Pri priobčitvi radijskega programa ne gre za tak primer. Zaradi celovitosti opozarjam, da člen 3(1) Direktive 2001/29 prav tako ni upošteven, ker tu ne gre za avtorskopravno varovana dela, temveč za sorodne pravice proizvajalcev fonogramov in izvajalcev.

75.

Upošteven pa je člen 8(2) Direktive 92/100 oziroma člen 8(2) Direktive 2006/115. V skladu s tema določbama morajo države članice določiti pravico, s katero zagotovijo, da uporabnik plača enkratno pravično nadomestilo, če se fonogram, objavljen v komercialne namene, ali reprodukcija takega fonograma uporablja za brezžično oddajanje ali za kakršno koli priobčitev javnosti, ter da se to nadomestilo razdeli med zadevne izvajalce in proizvajalce fonogramov.

76.

Ker lahko Sodišče da predložitvenemu sodišču vse napotke, ki so pomembni za presojo zadeve v postopku v glavni stvari ( 25 ), se bom v nadaljevanju posvetila razlagi teh zadevnih določb. Nato bom, ker je bila Direktiva 92/100 konsolidirana z Direktivo 2006/115 in je člen 8(2) v obeh direktivah enak, obravnavala samo člen 8(2) Direktive 2006/115, pri čemer navedeno ustrezno velja tudi za člen 8(2) Direktive 92/100. Dalje bom zaradi preprostosti upoštevala zgolj primer, v katerem gre za fonogram, izdan v komercialne namene, pri čemer ugotovitve ustrezno veljajo tudi za primerke reprodukcije takega fonograma.

77.

Najprej želim pojasniti, da gre pri pogojih iz člena 8(2) Direktive 2006/115 za avtonomne pojme prava Unije (a), ki jih je treba razlagati glede na mednarodnopravni okvir (b). Nato bom obravnavala pojem javne priobčitve (c) ter preostale pogoje iz člena 8(2) Direktive 2006/115 (d).

78.

Pri pojmih, uporabljenih v členu 8(2) Direktive 2006/115, gre za avtonomne pojme prava Unije, ker ni napoteno na pravo držav članic. Zaradi enotne uporabe prava Unije v vseh državah članicah in zaradi upoštevanja načela enakosti v celotni Uniji jih je treba razlagati enotno. ( 26 ) Le tako je mogoče doseči cilj, ki je naveden v uvodni izjavi 6 Direktive 2006/115, namreč, da se s pravnim okvirom, usklajenim v celotni Skupnosti, olajšajo ustvarjalne, umetniške in podjetniške dejavnosti.

79.

Vendar je lahko v nekaterih primerih kljub obstoju avtonomnega pojma prava Unije uskladitev zelo omejena, tako da je normativna vsebina pojma zelo šibka. V takih primerih je na ravni Unije določen le širok normativni okvir, ki ga morajo zapolniti države članice. ( 27 ) Sodišče je izhajalo iz tega pri pojmu pravičnosti nadomestila v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115. ( 28 ) Ker pa je treba presojo normativne vsebine nekega pojma opraviti posamezno za vsak pojem, ki je naveden v določbi, iz tega ni mogoče sklepati o drugih pojmih, ki so uporabljeni v členu 8(2) Direktive 2006/115.

80.

Dalje je treba upoštevati, da je treba določbo o pravici do pravičnega nadomestila iz člena 8(2) Direktive 2006/115 razlagati glede na njen mednarodnopravni okvir.

81.

Pravica do pravičnega nadomestila je namreč na mednarodnopravni ravni urejena v členu 12 Rimske konvencije in v členu 15 WPPT. Člen 8(2) Direktive 2006/115 je zato treba razlagati glede na ti določbi mednarodnega prava.

82.

V primeru WPPT navedeno izhaja že iz tega, da je Unija pogodbenica WPPT. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba določbe prava Unije namreč razlagati zlasti glede na pogodbo mednarodnega prava, če je Unija pogodbenica in želi s temi določbami prava Unije pogodbo izvajati. ( 29 )

83.

V zvezi z Rimsko konvencijo je sicer treba opozoriti, da EU ni pogodbenica te konvencije. Vendar iz uvodne izjave 7 Direktive 2006/115, v skladu s katero usklajevanje ne sme nasprotovati Rimski konvenciji, izhaja, da je treba upoštevati določbe Rimske konvencije.

84.

V pojmu javne priobčitve je mogoče razlikovati dva elementa. Prvič, mora iti za priobčitev. Drugič, ta priobčitev mora biti javna.

85.

Kaj je treba razumeti pod pojmom priobčitve v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115, v direktivi sicer ni izrecno opredeljeno. Iz besedila in sobesedila te določbe pa je vsekakor mogoče razbrati napotke za razlago tega pojma.

86.

Kot je bilo navedeno zgoraj, ( 30 ) je treba za razlago pojma priobčitve upoštevati zahteve iz člena 12 Rimske konvencije in člena 15 WPPT. Za pojem priobčitve sta pomembna zlasti člen 15(1) v povezavi s členom 2(g) WPPT. Člen 15(1) določa, da izvajalci in proizvajalci fonogramov uživajo pravico do enkratnega pravičnega nadomestila za neposredno ali posredno uporabo fonogramov ali javno priobčitev. V členu 2(g) WPPT je pojem javne priobčitve fonograma opredeljen kot prenašanje zvokov izvedbe ali zvokov, posnetih na fonogramih, javnosti na kateri koli način, razen z radiodifuznim oddajanjem. Nato je tam pojasnjeno, da za javno priobčitev v smislu člena 15 WPPT zadošča, da zvoki, posneti na fonogramih, postanejo slišni javnosti.

87.

Iz tega je mogoče glede pojma priobčitve v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115 sklepati:

88.

Prvič, člen 8(2) Direktive 2006/115 zajema tako neposredno kot posredno priobčitev. To potrjujeta najprej odprto besedilo in zgodovina nastanka predpisa. Iz zgodovine nastanka Direktive 92/100 je namreč razvidno, da se je štelo, da dodatna konkretizacija pojma priobčitve z dodatkom besed „neposredna ali posredna“ ni potrebna, ker je pri uporabi pojma priobčitve očitno, da zajema tudi posredno priobčitev. ( 31 ) V prid taki razlagi od začetka veljavnosti govori tudi člen 15 WPPT, ki določa, da mora obstajati pravica tudi za posreden prenos. ( 32 )

89.

Drugič, za priobčitev zadošča, da zvoki, ki so posneti na fonogramu, postanejo slišni. Ni pomembno, ali je gost zvoke dejansko poslušal. V prid temu govori najprej člen 2(g) WPPT, ki določa, da je bistveno, da zvoki postanejo slišni. Dalje bi glede na smisel in namen Direktive 2006/115 moralo zadoščati, da ima stranka pravno in dejansko možnost uživati fonogram. ( 33 ) Taka razlaga ima tudi prednost, da v tem pogledu sovpada z razlago pojma javne priobčitve v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.

90.

Če se upoštevajo te zahteve, je veliko razlogov za to, da se člen 8(2) Direktive 2006/115 razlaga tako, da zobozdravnik v primeru, kot je obravnavani, v katerem lahko pacienti v njegovi ordinaciji prek radia poslušajo radijske oddaje, posredno priobči fonograme, uporabljene v radijskih oddajah.

91.

Komisija v zvezi s tem navaja, da se pojem priobčitve javnosti iz člena 8(2) Direktive 2006/115 načeloma ne bi smel razlagati širše od pojma priobčitve javnosti iz člena 3(1) Direktive 2001/29. Upoštevati naj bi bilo treba, da naj bi zakonodajalec Unije hotel določiti višjo raven varstva za avtorske pravice kot za sorodne pravice proizvajalcev fonogramov in izvajalcev ter da naj bi bilo zato v nasprotju s sistemom varstva avtorskih pravic, če bi se proizvajalcem fonogramov in izvajalcem v skladu s členom 8(2) Direktive 2006/115 priznale širše pravice kakor avtorjem v skladu s členom 3(1) Direktive 2001/29.

92.

Zato se zastavljata vprašanji, ali je treba pri razlagi pojma javne priobčitve iz člena 8(2) Direktive 2006/115 upoštevati uvodni izjavi 23 in 27 Direktive 2001/29 in ali to povzroči, da v takem primeru, kot je obravnavani, ne gre za priobčitev v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115.

93.

Najprej se postavlja vprašanje, ali ob upoštevanju uvodne izjave 27 Direktive 2001/29 v primeru, kot je obravnavani, ni mogoče šteti, da gre za priobčitev.

94.

V skladu s to uvodno izjavo se samo ponujanje fizičnih zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočijo priobčitev, še ne šteje za priobčitev. To uvodno izjavo je treba obravnavati v povezavi z dogovorjeno izjavo pogodbenic v zvezi s členom 8 WCT. V skladu s to izjavo dajanje fizičnih zmogljivosti, ki omogočajo priobčitev, samo po sebi ne pomeni priobčitve v smislu WCT ali Bernske konvencije.

95.

Tega po mojem mnenju ni mogoče razumeti tako, da v primeru, kot je obravnavani, ne gre za priobčitev v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 ali člena 8(2) Direktive 2006/115. ( 34 ) Nasprotno, zdi se mi, da je to mogoče razumeti tako, da če osebe dajo na voljo predvajalnike, ne da bi hkrati imele nadzor nad dostopom do avtorskopravno varovanih del, to še ne pomeni, da gre za priobčitev javnosti. Za to gre na primer takrat, kadar se prodajajo ali dajejo v najem televizijski ali radijski sprejemniki ali kadar ponudnik internetne storitve da na voljo zgolj dostop do interneta. V primeru, kot je obravnavani, se zobozdravnik nikakor ne omeji samo na to, da zgolj daje predvajalnike na voljo. Nasprotno, sam omogoči, da lahko pacienti poslušajo radijske oddaje in tako posredno fonograme, ki se uporabijo v radijskih oddajah.

96.

Uvodna izjava 27 Direktive 2001/29 zato v primeru, kot je obravnavani, ne nasprotuje domnevi, da gre za priobčitev v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 in člena 8(2) Direktive 2006/115.

97.

V skladu z uvodno izjavo 23 Direktive 2001/29 je treba pravico do priobčitve javnosti razumeti tako, da zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni navzoča na kraju izvora priobčitve.

98.

Komisija je na obravnavi (z odstopanjem od pisnih stališč, ki jih je predstavila dotlej) navedla, da glede na to uvodno izjavo obstajajo dvomi, ali gre za priobčitev. V zvezi s tem je napotila na sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v združenih zadevah Football Association Premier League in drugi ( 35 ), v katerih je ta ob sklicevanju na to uvodno izjavo zagovarjala stališče, da sprejemanje televizijske oddaje prek televizorja, ki sam sprejema signale, ni priobčitev v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. Priobčitev je podana le, če gre za retransmisijo prvotne oddaje, na primer, če se sprejema prvotni signal oddaje in se prek razdelilnika prenese na različne naprave. ( 36 ) Glede na to Komisija zagovarja stališče, da se je Sodišče v sodbi SGAE ukvarjalo samo z elementom javnosti priobčitve, ne pa z elementom same priobčitve.

99.

Takega argumenta ni mogoče sprejeti.

100.

Iz uvodne izjave 23 Direktive 2001/29 namreč ni mogoče razbrati, da v primeru, kot je obravnavani, ne gre za priobčitev v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.

101.

V nasprotju z navedbami Komisije se Sodišče v sodbi SGAE ni omejilo na razlago javnosti priobčitve. Nasprotno, v tej sodbi je pojasnilo, da za domnevo, da gre za priobčitev v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, zadostuje, da se z distribucijo signala prek televizijskega sprejemnika omogoči dostop do nekega dela. Sodišče je namreč izrecno pojasnilo, da gre za priobčitev javnosti ne glede na to, s kakšno tehniko se prenaša signal. ( 37 ) To pojasnilo je mogoče po mojem mnenju razumeti le tako, da za priobčitev ni bistveno, ali televizijski sprejemniki sami sprejemajo oddajo ali pa se pred tem zgodi nov prenos signala v televizijski sprejemnik, ki ga je treba razlikovati od prvotne oddaje.

102.

Tako gre v zvezi z razlago pojma priobčitve za dva pristopa, ki nista združljiva. Pristop Sodišča postavlja v ospredje cilj ustreznega varstva avtorja ne glede na tehnične podrobnosti in bo v nadaljevanju imenovan funkcionalni pristop. Pristop, na katerega se sklicuje Komisija, pa temelji na razliki med tem, ali se je zgodila retransmisija signala, in tem, ali gre za sprejemnik. Ker ta pristop temelji na tehničnih podrobnostih, bo v nadaljevanju označen kot tehnični pristop.

103.

Po mojem mnenju je več razlogov za funkcionalni pristop, ki ga je uporabilo Sodišče.

104.

Prvič, v prid funkcionalnemu pristopu je cilj ustreznega varstva avtorskih in sorodnih pravic, ki je izražen v uvodnih izjavah 9 in 10 Direktive 2001/29 ter uvodnih izjavah 5, 12 in 13 Direktive 2006/115. Če se upošteva ta cilj, se mi zdi prepričljivejše opreti se na to, kateri krog ljudi je zajet z dovoljenjem oziroma s pravičnim nadomestilom.

105.

Drugič, ni mogoče očitati, da funkcionalni pristop ni predviden z mednarodnim pravom. Na mednarodnopravni ravni sicer ni bilo doseženo soglasje glede tega, ali je to merilo zavezujoče. ( 38 ) To pa ne nasprotuje temu, da bi se merilo uporabilo na ravni prava Unije. Upoštevna pravila mednarodnega prava določajo namreč zgolj minimalno varstvo avtorskih in sorodnih pravic, ki ga lahko pogodbenice presežejo. Poleg tega je treba v zvezi s tem opozoriti, da čeprav nobena mednarodna pogodba pogodbenicam ne nalaga uporabe funkcionalnega pristopa, pa pogodbenicam njegovo uporabo priporočajo pravno nezavezujoči razlagalni dokumenti, kot je vodnik SOIL. ( 39 )

106.

Tretjič, drugače od Komisije ne morem dovolj jasno razbrati iz uvodne izjave 23 Direktive 2001/29 in njene zgodovine nastanka, da je hotel zakonodajalec Unije iz pojma priobčitve v smislu člena 3 te direktive izključiti javno priobčitev oddaje prek sprejemnikov.

107.

V okviru zakonodajnega postopka je Evropski parlament predlagal, naj se v tej uvodni izjavi pojasni, da se pravica javne priobčitve ne nanaša na neposredno predstavitev in izvedbo. Komisija je to sprejela v svojem spremenjenem predlogu. Svet je ta predlog sicer podprl z vsebinskega vidika, vendar je sklenil, da se pojem neposredne predstavitve ne bo omenil, saj bi lahko s tem nastala pravna negotovost, ker ni enotne opredelitve. Namesto tega je Svet raje pojasnil dejanski obseg pojma javne priobčitve iz člena 3 Direktive 2001/29. ( 40 )

108.

Cilj uvodne izjave 23 je torej izvzeti neposredno predstavitev in izvedbo iz pojma priobčitve javnosti, ne da bi se ta pojem neposredne predstavitve in izvedbe uporabil. Kot je razvidno iz besedila te uvodne izjave, je zakonodajalec Unije skušal ta cilj doseči s tem, da je iz pojma upoštevne javnosti izvzel nekatere osebe, in sicer tiste, ki so navzoče na kraju izvora priobčitve. ( 41 ) Bistveno je torej to, da javnosti ni na kraju izvora priobčitve, in ne tehnični vidiki.

109.

Iz cilja, ki ga je zakonodajalec Unije skušal doseči z uvodno izjavo 23, in iz besedila te uvodne izjave je torej mogoče sklepati, da je hotel zakonodajalec Unije omejiti zgolj krog ljudi, ki se upoštevajo kot javnost, ne pa pojem javne priobčitve.

110.

Če povzamem, je treba ugotoviti, da niti v uvodni izjavi 23 niti v zgodovini nastanka Direktive 2001/29 ni dovolj gotove podlage za sklep, da je treba pojem priobčitve iz člena 3(1) te direktive s tehničnega vidika omejiti na primere, v katerih pride se zgodi prenos signala na televizijski ali radijski sprejemnik, ki se razlikuje od prvotne oddaje, in da bi bilo treba neposredni sprejem prek televizijskega in radijskega sprejemnika iz tega pojma izvzeti.

111.

Vmesni predlog je, da je treba ugotoviti, da zobozdravnik v primeru, v katerem je mogoče v njegovi ordinaciji prek radijskega sprejemnika poslušati radijsko oddajo, posredno priobči fonograme, ki se uporabljajo v radijski oddaji, v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115.

112.

Prav tako v Direktivi 2006/115 ni opredeljeno, kaj je treba razumeti pod pojmom javnosti priobčitve.

113.

Drugače kot pri opredelitvi pojma priobčitve glede tega zakonska opredelitev javne priobčitve iz člena 2(g) WPPT ne pomaga dalje. Tam namreč element javnosti priobčitve, ki ga je treba opredeliti, ni natančneje pojasnjen. Nasprotno, navedeno je zgolj, da mora postati posnetek na fonogramu slišen javnosti, tako da se izkaže, da zakonska opredelitev nima vsebine.

114.

Vsekakor je mogoče v zvezi s tem napotiti na zgoraj predstavljeno sodno prakso Sodišča o razlagi pojma javne priobčitve v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. ( 42 ) Kot sem razložila v sklepnih predlogih, predstavljenih danes v zadevi Phonographic Performance, je treba pojem javnosti iz člena 3(1) Direktive 2001/29 in iz člena 8(2) Direktive 2006/115 načeloma razlagati enako. Zato na tem mestu napotujem na ustrezne navedbe v točkah od 96 do 111 teh sklepnih predlogov.

115.

Glede na merila, ki jih je razvilo Sodišče v sodbi SGAE, obstajajo dobri razlogi, da gre v primeru, kot je obravnavani, za javno priobčitev. Saj se tudi v primeru, kot je obravnavani, fonogrami posredno priobčijo novi javnosti, ko postane radijska oddaja slišna. V čakalnici zobozdravstvene ordinacije se pacienti sicer zadržujejo manj časa kakor gostje v hotelskih sobah in si hitro sledijo drug za drugim, tako da je treba tudi tu izhajati iz učinka zaporednosti in akumulacije, ki pripelje do dajanja fonogramov na voljo v znatnem obsegu.

116.

Vsekakor se tudi v zvezi s tem postavlja vprašanje, ali je treba iz zgoraj navedenih razlogov pojem javne priobčitve iz člena 8(2) Direktive 2006/115 ob upoštevanju uvodne izjave 23 Direktive 2001/29 razlagati tako, da v primeru, kot je obravnavani, ne gre za javno priobčitev. Kakor je bilo navedeno zgoraj, je hotel zakonodajalec v uvodni izjavi 23 Direktive 2001/29 iz kroga oseb, ki ga je treba upoštevati kot javnost v smislu člena 3(1) te direktive, izvzeti osebe, ki so navzoče na kraju izvora priobčitve. S tem naj bi se doseglo, da pojem priobčitve javnosti ne zajema neposrednih predstavitev in izvedb. ( 43 )

117.

Komisija ob sklicevanju na sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Football Association Premier League in drugi trdi, da naj bi bil s tem izvzet krog oseb, ki je na kraju, kjer je televizor, ki sam sprejema signale. Pri televizorju, ki sam sprejema signale, naj bi bil kraj izvora priobčitve namreč kraj, kjer je televizor. ( 44 )

118.

Tega argumenta ni mogoče sprejeti.

119.

Prvič, to mnenje ni združljivo s pristopom Sodišča v sodbi SGAE. Iz te sodbe je namreč mogoče razbrati, da kraj izvora priobčitve tudi pri televizorju, ki sam sprejema signale, ni tam, kjer je televizor. ( 45 )

120.

Argumenti v prid pristopu Sodišča so tudi boljši. Sklicevanja na kraj izvora priobčitve v uvodni izjavi 23 Direktive 2001/29 namreč ni mogoče razumeti tako, da je pri televizorjih, ki sami sprejemajo signale, to kraj, kjer je televizor.

121.

Najprej, beseda „izvor“, kakor se običajno razume, napeljuje na to, da s tem ni mišljen kraj, na katerem se priobčitev nazadnje zgodi.

122.

Dalje, v prid takemu razumevanju je že zgoraj omenjena zgodovina nastanka Direktive 2001/29. Zakonodajalec Unije je hotel s pojasnilom v uvodni izjavi 23 namreč doseči, da javna predstavitev in izvedba ne bi bili zajeti s pojmom priobčitve javnosti. ( 46 ) Ta cilj je dosežen le, če se javnost, ki ni oddaljena od izvorne predstavitve ali izvedbe dela, izvzame iz pojma priobčitve javnosti. ( 47 ) Poslušalci radijske oddaje pa so od tega oddaljeni.

123.

Poleg tega povezava med uvodnima izjavama 23 in 24 Direktive 2001/29 nasprotuje pristopu, po katerem bi moral biti pri sprejemniku kraj izvora priobčitve kraj, kjer je naprava. Glede na uvodno izjavo 24 bi bilo treba pravico dajanja na voljo javnosti iz člena 3(2) Direktive 2001/29 namreč razumeti tako, da zajema vsa dejanja dajanja na voljo pripadnikom javnosti, ki niso na kraju izvora dajanja na voljo. Če bi se v tem okviru razumelo, da je kraj izvora dajanja na voljo kraj, kjer je naprava, s katero se nazadnje predvaja fonogram, bi se členu 3(2) Direktive pretežno odvzel polni učinek. V številnih primerih bo to namreč naprava v zasebnem gospodinjstvu. Zato se mi zdi prepričljivejše, če se uvodni izjavi 23 in 24 razumeta tako, da se iz pojma priobčitve iz člena 3(1) Direktive 2001/29 izvzame le javnost, navzoča ob neposredni predstavitvi ali izvedbi, kot javnost, ki je na kraju izvora priobčitve.

124.

Dalje, takemu pristopu, po katerem je pri radijskem sprejemniku kraj izvora priobčitve kraj, kjer je sama naprava, nasprotuje neskladnost rezultatov, do katerih bi tak pristop pripeljal. Po tem pristopu v primeru, v katerem bi bilo v baru veliko radijskih sprejemnikov, namreč ne bi šlo za priobčitev v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. Če pa bi bila v tem baru samo dva radijska sprejemnika in bi sprejemala signal od naprave, ki bi bil v kleti zgradbe, bi šlo za priobčitev v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. Ne zdi se mi verjetno, da bi bil za zakonodajalca Unije tak neskladen rezultat sprejemljiv.

125.

V primeru, kot je obravnavani, je kraj izvora priobčitve v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 torej kraj, na katerem se na fonogram posname prvotna izvedba ali predstavitev.

126.

Ugovor Komisije je torej treba zavrniti, zato ker iz zgoraj navedenih razlogov iz uvodne izjave 23 ni mogoče razbrati, da javnosti pred televizorjem, ki sam sprejema signale, v skladu s členom 3(1) Direktive 2001/29 ni mogoče upoštevati.

127.

Če bi Sodišče z odstopanjem od dosedanje sodne prakse pojem javne priobčitve iz člena 3(1) Direktive 2001/29 razlagalo tako, da ne zajema javnosti pred sprejemnikom, bi bilo treba ugovor Komisije, drugič, zavrniti, ker takega pristopa ni mogoče prenesti na pojem priobčitve v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115. Pojem priobčitve v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115 je treba namreč razlagati glede na člen 15 v povezavi s členom 2(g) WPPT. V skladu s tema določbama gre za priobčitev fonogramov, tudi če zvoki, posneti na fonogramih, postanejo slišni javnosti. Tako je s pojmom priobčitve v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115 zajeta tudi javnost, ki je na kraju priobčitve. ( 48 )

128.

Uvodna izjava 23 Direktive 2001/29 zato ne zahteva nobene razlage pojma javnosti priobčitve v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115, v skladu s katero se pri radijskih sprejemnikih ne upošteva javnost, ki je na kraju, kjer je ta sprejemnik.

129.

Tudi drugi ugovori strank niso prepričljivi.

130.

Najprej, ali gre za priobčitev javnosti v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115, ni odvisno od tega, ali se za to plača vstopnina. Prvič, nič v besedilu člena 8(2) Direktive 2006/115 ne kaže na tak pogoj. Drugič, temu nasprotuje sistematična povezava s členom 8(3) te direktive. Ta določba določa izključno pravico za RTV-organizacije, da dovolijo ali prepovedo priobčitev svojih oddaj javnosti, če se ta priobčitev zgodi na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine. Iz tega, da ta določba kumulativno zahteva tako obstoj javne priobčitve kakor priobčitev na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine, je mogoče a contrario sklepati, da za obstoj javne priobčitve ni potrebno niti to, da je kraj javen, niti plačilo vstopnine.

131.

Dalje, ugovori, da ni mogoče domnevati, da gre za priobčitev javnosti, ker je v obravnavanem primeru v ospredju zobozdravstvena storitev, ne pa priobčitev fonogramov, in ker zobozdravnik ni imel pridobitnega namena, se mi ne zdijo prepričljivi.

132.

Prvič, za priobčitev javnosti ni bistveno, ali ima uporabnik pridobitni namen.

133.

Najprej, pojem priobčitve javnosti ne napeljuje k temu, da bi moral obstajati pridobitni namen.

134.

Dalje, taki zahtevi ne nasprotuje le povezava z zgoraj navedenim členom 8(3) Direktive 2006/115, ampak tudi povezava s členom 5 Direktive 2001/29, na katerega napotuje člen 10(2) Direktive 2006/115. Tako člen 5(3), točke (a), (b) in (j), Direktive 2001/29 določa, da lahko države članice predvidijo izjeme od pravice priobčitve javnosti in njene omejitve, če gre za določene privilegirane uporabe in se ne sledi komercialnemu namenu oziroma komercialnemu namenu, ki bi presegel privilegirano dejavnost. A contrario izhaja, da gre za priobčitev javnosti, tudi če ni komercialnega oziroma pridobitnega namena.

135.

Dalje, tudi iz sodbe SGAE ni razvidno, da je bistven pridobitni namen. Tam je Sodišče sicer poudarilo pridobitni namen upravnika hotela. Vendar to ne pomeni, da je to štelo za nujni pogoj javne priobčitve. ( 49 )

136.

Poleg tega bi zahteva po pridobitnem namenu pripeljala do resnih težav z razmejitvijo. Odločiti bi bilo namreč treba od primera do primera, ali je priobčitev fonograma tako nebistvena, da je v primerjavi z glavno storitvijo postranska.

137.

Končno, glede na te argumente je treba zavrniti tudi argument italijanske vlade, da se ne bi smela podeliti ekonomska pravica, kot je ta v členu 8(2) Direktive 2006/115, če uporabnik z javno priobčitvijo ne sledi nobenemu pridobitnemu namenu. Ne razumem, zakaj naj bi na primer pri politični prireditvi imel avtor izključno pravico, proizvajalci in izvajalci pa nobene. Poleg tega se lahko nepridobitni namen uporabnika v skladu s členom 8(2) Direktive 2006/115 upošteva v okviru presoje, kakšno je pravično nadomestilo za tako uporabo.

138.

Drugič, podredno bi rada opozorila, da se lahko v primeru, kot je obravnavani, vsekakor domneva pridobitni namen. Čeprav radijskih oddaj, ki jih poslušajo pacienti v zobozdravstveni ordinaciji, gotovo ni mogoče obravnavati kot bistveno sestavino zobozdravstvene storitve, pa ni mogoče zanikati, da so lahko praktične. Za paciente v čakalnici je namreč običajno prijetneje poslušati radijske oddaje kakor pa brnenje svedra iz ordinacije. Poleg tega je namen teh oddaj razvedrilo med čakanjem, ki je v zdravniških ordinacijah pogosto. Okoliščina, da cena zdravljenja ni odvisna od tega, ali je posnetek na fonogramu slišen, po mojem mnenju ne more izključiti pridobitnega namena. Za domnevo, da gre za tak namen, namreč zadostuje, da gre za en del storitve, ki lahko z vidika pacienta izboljša celostno sliko storitve. Temu je po mojem mnenju glede na zgornje argumente treba pritrditi.

139.

Tudi okoliščina, da se priobčitev zgodi brez volje pacienta in da jo ta morda zaznava celo kot motečo, ne vpliva na presojo javnosti priobčitve.

140.

Tudi drugi ugovori niso prepričljivi.

141.

Prvič, javnost priobčitve v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115 ne predpostavlja, da ima javnost samostojno socialno, gospodarsko ali pravno razsežnost. Najprej, taka razsežnost bi manjkala tudi v drugih primerih, v katerih nedvomno obstaja javnost, na primer na železniških in podzemnih postajah. Dalje, glede javnosti na področju avtorske in sorodnih pravic ni bistvena velikost ali homogenost skupine oseb, ki bi lahke predstavljale javnost. ( 50 )

142.

Drugič, tudi ugovor, da v zobozdravnikovi ordinaciji niso hkrati zbrani vsi njegovi pacienti, je treba zavrniti z opozorilom, da zadostuje kumulativni učinek, ki ga je mogoče doseči, tudi če se pacienti zadržujejo v čakalnici drug za drugim.

143.

Člen 8(2) Direktive 2006/115 je torej treba razlagati tako, da če ima zobozdravnik v svoji čakalnici radijski sprejemnik in prek njega oddaja radijski program, gre priobčitev javnosti v smislu te določbe.

144.

V zvezi z uporabnikom v smislu člena 8(2) Direktive 2006/115 je treba ugotoviti, da kdor javno priobčuje fonograme, jih tudi uporablja v smislu te določbe.

145.

V zvezi z obveznostjo plačila pravičnega nadomestila napotujem na točke od 118 do 144 svojih sklepnih predlogov, predstavljene danes v zadevi Phonographic Performance (C-162/10).

146.

Člen 8(2) Direktive 2006/115 je torej treba razlagati tako, da mora zobozdravnik, ki ima v ordinaciji radijski sprejemnik, prek katerega lahko njegovi pacienti poslušajo radijske oddaje, plačati pravično nadomestilo za posredno priobčitev fonogramov, ki se uporabljajo v radijskih oddajah.

147.

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali so zadevne mednarodnopravne določbe Rimske konvencije, WPPT in TRIPS v pravnem redu Unije neposredno uporabljive in ali se lahko nanje neposredno sklicujejo tudi zasebni subjekti. S tretjim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali pojem priobčitve javnosti v smislu določb mednarodnega prava, ki jih je navedlo, sovpada s pojmom iz direktiv 92/100 in 2001/29, in če ne, kateri vir ima prednost.

148.

Po mnenju društva SCF je treba na ta vprašanja odgovoriti pritrdilno. Zadevne določbe mednarodnega prava naj bi bile vse sestavni del pravnega reda Unije in v zasebnopravnih razmerjih neposredno uporabljive. Dalje, pravo Unije naj bi bilo treba, kolikor je mogoče, razlagati skladno z mednarodnim pravom, vendar lahko preseže zahteve mednarodnega prava. Pravo Unije naj bi lahko doseglo višjo raven varstva kot zadevne zahteve mednarodnega prava, saj se pravila o avtorski in sorodnih pravicah stalno razvijajo.

149.

Po mnenju M. del Corsa je Rimska konvencija neposredno uporabljiva v pravnem redu Unije, ker je bila vključena v TRIPS, h kateremu je Evropska unija pristopila. Pristopila naj bi tudi k WPPT. Vprašanje prednosti naj ne bi bilo pomembno, ker naj bi bile zadevne določbe mednarodnega prava in določbe prava Unije enake.

150.

Po mnenju italijanske vlade na prva tri vprašanja ni treba odgovoriti. Evropska unija naj bi sprejela direktive za prenos WPPT. Bistvena naj bi bila torej razlaga teh direktiv.

151.

Po mnenju Komisije je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti nikalno. Glede Rimske konvencije naj bi bilo to razvidno že iz tega, da ta ni del pravnega reda Unije. Glede TRIPS in WPPT Komisija opozarja, da predložitveno sodišče ni navedlo nobenih specifičnih določb. Kolikor naj bi šlo za določbe, ki jih je predložitveno sodišče navedlo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, naj bi bilo treba na ta vprašanja odgovoriti nikalno. V skladu s sodno prakso Sodišča naj bi bila določba pogodbe mednarodnega prava neposredno uporabljiva le, če vsebuje jasno, natančno in nepogojno obveznost, ki ni odvisna od nobenega drugega akta za prenos. Glede GATT naj bi Sodišče vedno zavrnilo, da ima ta mednarodnopravna pogodba neposredni učinek. Ta sodna praksa naj bi veljala tudi za TRIPS in WPPT. Tako kot TRIPS naj bi tudi WPPT določal, da morajo države pogodbenice prenesti določbe tega sporazuma. To naj bi potrjevala člen 14 WCT in člen 23(1) WPPT, ki naj bi izrecno določala, da pogodbenice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev uporabe te pogodbe. Unija naj bi te ukrepe za prenos sprejela z Direktivo 2001/29.

152.

Glede na odgovora na četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje resno dvomim, da bo predložitveno sodišče dejansko potrebovalo odgovor na prvo, drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje. V četrtem in petem vprašanju je bil namreč člen 8(2) Direktive 2006/115 razložen ob upoštevanju zahtev mednarodnega prava. Če bo predložitveno sodišče v postopku v glavni stvari lahko upoštevalo te določbe direktive, ki sovpadajo z zahtevami mednarodnega prava, samostojna uporaba določb mednarodnega prava ne bo pomembna.

153.

Vendar vprašanj ni mogoče zavrniti kot nepomembnih za rešitev spora. Vprašanje neposredne uporabe določb mednarodnega prava bi namreč lahko postalo upoštevno, če predložitveno sodišče v postopku v glavni stvari ne bi moglo uporabiti člena 8(2) Direktive 2006/115. Sicer se mi zdi mogoče ustrezne nacionalne predpise razlagati v skladu z direktivami (in s tem tudi skladno z mednarodnim pravom). Ali je taka razlaga mogoča, pa je nazadnje vprašanje nacionalnega prava, za katero je pristojno samo predložitveno sodišče. Kadar razlaga, skladna z direktivo, ne bi bila mogoča (kar po mojem mnenju ni verjetno), bi neposredna uporaba člena 8(2) Direktive 2006/115 vsekakor spodletela, če bi šlo za spor med zasebnimi subjekti.

154.

Zato prvih treh vprašanj za predhodno odločanje nazadnje ni mogoče šteti za neupoštevna za rešitev spora.

155.

Glede na to, da bo odgovor na prva tri vprašanja za predhodno odločanje iz zgoraj navedenih razlogov le omejeno praktično koristen za namene postopka v glavni stvari, bo odgovor nanje kratek.

156.

Pogoj za neposredno uporabljivost določbe mednarodnega prava je, da je ta del enega od sporazumov mednarodnega prava, ki jih je sklenila Unija, in da glede na njeno besedilo ter glede na smisel in namen sporazuma vsebuje jasno in natančno obveznost, katere izpolnitev ali učinki niso odvisni od sprejetja drugih aktov. Torej mora biti dovolj določna in nepogojna. ( 51 )

157.

Člen 12 Rimske konvencije že zato ne more biti neposredno uporabljiva določba prava Unije, ker Unija ni pogodbenica te konvencije.

158.

V zvezi s sklicevanjem predložitvenega sodišča na TRIPS, je najprej treba opozoriti, da ta sporazum ne vsebuje nobene določbe, ki bi ustrezala členu 8(2) Direktive 2006/115. Člen 14 TRIPS, ki ureja sorodne pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, ne vsebuje namreč nobene ustrezne pravice izvajalcev ali proizvajalcev fonogramov do pravičnega nadomestila. ( 52 )

159.

Vsekakor bi neposredni uporabljivosti določbe TRIPS nasprotoval zelo restriktiven odnos Sodišča do neposredne uporabljivosti sporazumov STO na splošno. V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki je iz zgoraj navedenih razlogov ne bom podrobneje obravnavala, sporazumi STO in s tem tudi TRIPS zaradi svoje narave in zgradbe niso primerni za neposredno uporabo. ( 53 )

160.

Glede neposredne uporabe člena 15 WPPT se najprej postavlja vprašanje, ali je namen tega sporazuma neposredno podeliti pravice posameznikom. V tem okviru je treba upoštevati zlasti člen 23(1) WPPT, v skladu s katerim se pogodbenice zavežejo, da bodo v skladu s svojimi pravnimi sistemi sprejele potrebne ukrepe za zagotovitev uporabe te pogodbe. To določbo bi bilo mogoče razumeti tako, da države članice zavezuje, da sprejmejo dodatne ukrepe, kar bi lahko govorilo proti neposredni uporabljivosti določb WPPT. V utemeljitev tega bi se lahko navedlo, da številne določbe WPPT pogodbenicam dajejo široko diskrecijo. Vsekakor se postavlja vprašanje, ali člen 23(1) WPPT nasprotuje neposredni uporabi nekaterih določb WPPT, če so te dovolj določne in nepogojne.

161.

Za ta primer na to vprašanje ni treba odgovoriti. Iz členov 2(g) in 15 WPPT namreč niso razvidne dovolj določne zahteve, ali velja pravica do pravičnega nadomestila tudi v primeru, kot je obravnavani, v katerem se pojem priobčitve razume funkcionalno in javnost priobčitve temelji na ideji zaporednosti in akumulacije javnosti. Obstaja namreč soglasje o tem, da v zvezi s temi primeri WPPT ne vsebuje nobene določne zahteve. Zato ker v WPPT ni nobenih napotkov glede razmejitve pojmov javne in zasebne priobčitve, imajo pogodbenice WPPT znatno diskrecijsko pravico pri odločitvi, kdaj se domneva, da gre za javno priobčitev. ( 54 )

162.

Temu ni mogoče ugovarjati, da se je Sodišče v sodbi SGAE pri razlagi pojma javne priobčitve iz člena 3(1) Direktive 2001/29 oprlo na upoštevne predpise mednarodnega prava. Sodišče se namreč pri odločilnem vprašanju, ali je mogoče merilo novega kroga poslušalcev uporabiti kot merilo obstoja nove priobčitve javnosti, ni sklicevalo na določbe Bernske konvencije. To merilo so pogodbenice Bernske konvencije namreč zavestno zavrnile. ( 55 ) Sodišče se je v utemeljitev svoje razlage oprlo, nasprotno, na vodnik SOIL k Bernski konvenciji, torej na dokument, ki ni pravno zavezujoč. Pravno zavezujoča konkretizacija pojma javnosti se je torej zgodila šele v členu 3(1) Direktive 2001/29, na ravni prava Unije, in ne že na ravni zadevnih določb mednarodnega prava.

163.

Zato tudi člena 2(g) in 15 WPPT nista določbi, na kateri bi se lahko stranke v postopku v glavni stvari neposredno sklicevale.

164.

Iz zgoraj navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori: