STALIŠČE GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeno 17. maja 2010(1)
Zadeva C‑550/09
Der Generalbundesanwalt beim Bundesgerichtshof
proti
E in
F
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Düsseldorf (Nemčija))
„Posebni omejevalni ukrepi za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu – Sklep Sveta o uvrstitvi organizacije na seznam iz člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 – Zakonitost – Prepoved preskrbe gospodarskih virov organizaciji z navedenega seznama – Področje uporabe“
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se po eni strani nanaša na zakonitost uvrstitve organizacije, ki pred sodiščem ni izpodbijala ukrepov zamrznitve sredstev, ki so jo zadevali, na seznam oseb, skupin in organizacij, za katere se uporablja Uredba Sveta (ES) št. 2580/2001 z dne 27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu(2), in po drugi strani na razlago členov 2 in 3 navedene uredbe.
I – Pravni okvir
A – Resolucija 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov
2. Varnostni svet Združenih narodov (v nadaljevanju: Varnostni svet) je 28. septembra 2001 sprejel Resolucijo 1373 (2001) o določitvi široke strategije za boj proti terorizmu in zlasti proti financiranju terorizma. Odstavek 1(c) te resolucije določa, da vse države nemudoma zamrznejo denarna sredstva in drugo finančno premoženje ali gospodarske vire oseb, ki izvajajo ali poskušajo izvajati teroristična dejanja ali sodelujejo pri njih ali omogočajo njihovo izvajanje, organizacij, ki so v lasti ali pod neposrednim ali posrednim nadzorom takih oseb, in oseb in organizacij, ki delujejo v imenu ali pod vodstvom takih oseb in organizacij.
B – Skupni stališči 2001/930/SZVP in 2001/931/SZVP
3. Ker je bil za izvajanje Resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta potreben ukrep Skupnosti, je Svet Evropske unije 27. decembra 2001 na podlagi členov 15 EU in 34 EU sprejel Skupno stališče 2001/930/SZVP o boju proti terorizmu(3) in Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu(4).
4. V skladu s členom 1(1) Skupnega stališča 2001/931 se to uporablja „za osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja in naštete v Prilogi“.
5. V členu 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931 je opredeljeno, kdo so „osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja“, in kaj pomeni „teroristično dejanje“.
6. V skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 je seznam v Prilogi sestavljen na podlagi natančnih podatkov ali gradiva iz s tem povezanega dosjeja, ki kaže, da je odločitev glede oseb, skupin ali organizacij sprejel pristojni organ, ne glede na to, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja. „Pristojni organ“ pomeni pravosodni organ, ali kjer pravosodni organi nimajo pristojnosti na tem področju, enakovredni pristojni organ.
7. V skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931 se imena oseb in organizacij na seznamu v Prilogi preverjajo v rednih obdobjih in najmanj enkrat na šest mesecev, da se zagotovi utemeljenost njihovega obdržanja na seznamu.
8. V skladu s členoma 2 in 3 Skupnega stališča 2001/931 Skupnost glede na omejitev pooblastil, ki se nanjo prenesejo s Pogodbo ES, odredi zamrznitev denarnih sredstev in drugega finančnega premoženja ali gospodarskih virov oseb, skupin in organizacij, naštetih v Prilogi, ter zagotovi, da se jim denarna sredstva, finančno premoženje ali gospodarski viri ne dajo na voljo neposredno ali posredno.
C – Uredba št. 2580/2001 in sklepi o izvajanju člena 2(3) navedene uredbe
9. Ker je bila za izvajanje ukrepov, opisanih v Skupnem stališču 2001/931, na ravni Skupnosti nujna uredba, je Svet 27. decembra 2001 na podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES sprejel Uredbo št. 2580/2001.
10. Iz člena 2(1)(a) te uredbe izhaja, da se ob upoštevanju dopuščenih izjem zamrznejo vsa denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri, ki pripadajo fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji, navedeni na seznamu iz odstavka 3, ki so v njeni lasti ali s katerimi ta razpolaga.
11. Prav tako se v skladu s členom 2(1)(b) te uredbe „nobena denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri ne dajo v razpolaganje, bodisi neposredno ali posredno, ali v korist fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji s seznama iz odstavka 3“. V odstavku 2 tega člena je tem osebam, skupinam ali organizacijam prepovedano omogočati finančne storitve ali storitve v njihovo korist.
12. V skladu s členom 2(3) Uredbe št. 2580/2001 Svet soglasno določi, popravi in spremeni seznam oseb, skupin in organizacij, za katere se uporablja ta uredba, v skladu z določbami člena 1, od (4) do (6), Skupnega stališča 2001/931.
13. Člen 9 Uredbe št. 2580/2001 določa, da vsaka država članica določi sankcije, uvedene zaradi kršitve določb te uredbe, in da morajo biti take sankcije učinkovite, sorazmerne in odvračilne.
14. Prvotni seznam oseb, skupin in organizacij, za katere se uporablja Uredba št. 2580/2001, je bil določen s Sklepom Sveta 2001/927/ES z dne 27. decembra 2001 o seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001(5).
15. Svet je s Sklepom 2002/334/ES z dne 2. maja 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2001/927(6) sprejel posodobljen seznam oseb, skupin in organizacij, za katere se uporablja ta uredba. Na tem seznamu je v točki 10 razdelka 2 z naslovom „Skupine in subjekti“ navedena „Revolucionarna ljudska osvobodilna vojska/fronta/stranka (DHKP/C), (Devrimci Sol (Revolucionarna levica), Dev Sol)“ (v nadaljevanju: DHKP-C).
16. Seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 se je posodobil z več poznejšimi sklepi, med katerimi je Sklep Sveta 2006/379/ES z dne 29. maja 2006 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2005/930/ES(7). Ime DHKP-C je bilo z navedenimi akti vedno obdržano na seznamu.
17. Iz uvodnih izjav od 3 do 7 Sklepa Sveta 2007/445/ES z dne 28. junija 2007 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi sklepov 2006/379 in 2006/1008/ES(8) izhaja, da je Svet vsem osebam, skupinam in organizacijam, za katere je bilo to praktično izvedljivo, predložil utemeljitev razlogov, iz katerih so bile zadevne osebe, skupine in organizacije vključene na seznam iz Sklepa 2006/379. Z objavo v Uradnem listu Evropske unije z dne 25. aprila 2007(9) jih je obvestil, da jih namerava obdržati na seznamu in da mu lahko pošljejo zahtevo za vpogled v utemeljitev. Svet je po natančnem pregledu seznama ter ob upoštevanju pripomb in dokumentacije, ki so mu jih predložile nekatere zadevne osebe, skupine in organizacije, ugotovil, da so bile osebe, skupine in organizacije, naštete v Prilogi k Sklepu 2007/445, povezane s terorističnimi dejanji v smislu člena 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931, da so pristojni organi v zvezi z njimi sprejeli odločitev v smislu člena 1(4) navedenega skupnega stališča in da bi morali zanje še naprej veljati posebni omejevalni ukrepi iz Uredbe št. 2580/2001.
18. Na seznamu iz Priloge k Sklepu 2007/445, ki – kot izhaja iz členov 1 in 2 navedenega sklepa – med drugim nadomešča seznam iz Sklepa 2006/379, je v točki 26 razdelka 2 z naslovom „Skupine in subjekti“ navedena DHKP-C.
D – Nacionalno pravo
19. Zvezna republika Nemčija je na podlagi člena 9 Uredbe št. 2580/2001 določila kazenske sankcije za kršitve prepovedi iz navedene uredbe.
20. Člen 34(4) zakona o zunanji trgovini (Außenwirtschaftsgesetz, v nadaljevanju: AWG) je v različici, ki je veljala do 7. aprila 2006, določal:
„Z najmanj dveletno zaporno kaznijo se kaznuje vsak, ki krši določbo tega zakona, ali predpisa o njegovem izvajanju, ali pravni akt Evropskih skupnosti o omejitvi zunanje trgovine, objavljen v Bundesgesetzblatt ali Bundesanzeiger, ki se uporablja za izvajanje ukrepov gospodarskih sankcij, ki jih Varnostni svet sprejme […] na podlagi poglavja VII Ustanovne listine Združenih narodov. Sankcija za manjše kršitve je zaporna kazen od treh mesecev do petih let.“
21. Po spremembi navedenega zakona sedanja različica člena 34(4), točka 2, AWG določa:
„Z zaporno kaznijo od šestih mesecev do petih let se kaznuje vsak, ki:
[…]
Odstavek 4:
[…]
2. krši prepoved, ki je objavljena v Bundesanzeiger in se uporablja neposredno, v zvezi z izvozom, prodajo, dobavo, dajanjem na razpolago, prenosom, opravljanjem storitev, vlaganjem, podporo ali izognitvijo navedeni prepovedi, določeni s pravnim aktom Skupnosti […] o izvajanju gospodarske sankcije, ki jo Svet določi […] na področju skupne zunanje in varnostne politike.“
22. Člen 34(6), točka 4, AWG določa, da se z najmanj dveletno zaporno kaznijo kaznuje „vsak, ki stori dejanje iz odstavkov 1, 2 ali 4 v okviru opravljanja poslovne dejavnosti ali kot pripadnik skupine, ki se je združila z namenom nenehnega izvajanja takih kršitev v sodelovanju z drugim pripadnikom skupine“.
E – Sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošnega sodišča Evropske unije) glede zakonitosti sklepov o uvrstitvi na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001
23. Splošno sodišče je z več sodbami, izdanimi med letoma 2006 in 2008, ugodilo tožbam, ki so jih posamezniki ali organizacije s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 vložili za razglasitev ničnosti aktov Sveta, na podlagi katerih so bili uvrščeni na seznam.
24. Splošno sodišče je v prvi od teh sodb, sodbi z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d'Iran proti Svetu(10), razglasilo ničnost sklepa Sveta o sprejetju ukrepov iz Uredbe št. 2580/2001 zoper tožečo organizacijo.
25. Kar zadeva kršitev pravice tožeče organizacije do obrambe, je Splošno sodišče v obrazložitvi te sodbe najprej opozorilo, da je spoštovanje te pravice temeljno načelo prava Skupnosti in da to načelo zahteva, da se vsaki osebi, ki bi ji lahko bila naložena sankcija, omogoči, da ustrezno predstavi svoje stališče o dejstvih, ki so ji v breme in utemeljujejo sankcijo.(11)
26. Splošno sodišče je nato zavrnilo trditev Sveta in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, da se na tako jamstvo ni mogoče sklicevati v okviru sprejetja sklepa o zamrznitvi finančnih sredstev na podlagi Uredbe št. 2580/2001(12), pri čemer je pojasnilo, da je bil sklep, ki ga je izpodbijala OMPI, resda normativen in je imel učinke erga omnes, vendar je neposredno in posamično zadeval tožečo stranko, in sicer kot akt, ki predpisuje posamični ukrep gospodarske in finančne sankcije.(13)
27. Nato je opredelilo namen jamstva pravice do obrambe v okviru spora, pri čemer je v ta namen razlikovalo med prvotnim sklepom o zamrznitvi sredstev iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in poznejšimi sklepi o ohranitvi zamrznitve sredstev, sprejetimi po ponovni periodični preučitvi, kot je določeno v členu 1(6) navedenega skupnega stališča. Po mnenju Splošnega sodišča v prvem primeru spoštovanje pravice do obrambe načeloma zahteva po eni strani, da Svet zadevni osebi posreduje natančne podatke ali gradivo iz dosjeja, ki izkazujejo, da je odločitev, ki ustreza opredelitvi iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, v zvezi z njo sprejel pristojni organ države članice, in po drugi strani, da se ji omogoči, da ustrezno uveljavlja svoje stališče v zvezi s temi podatki ali gradivom iz dosjeja. V drugem primeru spoštovanje pravice do obrambe podobno po eni strani zahteva, da se zadevni osebi sporočijo podatki ali gradivo iz dosjeja, ki po mnenju Sveta upravičujejo njeno ohranitev na spornih seznamih, in po drugi strani, da se ji omogoči, da ustrezno uveljavlja svoje stališče v zvezi s tem.(14)
28. Drugič, glede obveznosti obrazložitve je Splošno sodišče menilo, da se mora obrazložitev prvotnega sklepa o zamrznitvi sredstev v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 posebej in konkretno nanašati vsaj na vsako od okoliščin, na katerih temelji njegovo sprejetje, po potrebi pa tudi na nove okoliščine, in da mora vsebovati razloge, iz katerih Svet pri izvajanju svojih diskrecijskih pooblastil za presojanje meni, da mora biti zadevna oseba podvržena takemu ukrepu, razen če temu nasprotujejo nujni razlogi v zvezi z varnostjo Skupnosti ali njenih držav članic ali v zvezi z vodenjem njihovih mednarodnih odnosov. Pojasnilo je tudi, da mora obrazložitev poznejšega sklepa o zamrznitvi sredstev z enakimi pridržki vsebovati posebne in konkretne razloge, iz katerih Svet po ponovni preučitvi meni, da je zamrznitev sredstev še naprej upravičena.
29. Tretjič, glede pravice do učinkovitega sodnega varstva je Splošno sodišče poudarilo, da se nadzor nad zakonitostjo sklepa o zamrznitvi sredstev, sprejetega na podlagi člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, razširi na presojo dejstev in okoliščin, navedenih v njegovo utemeljitev, ter na preverjanje dokazov in podatkov, na katerih temelji ta presoja. Nadzorovati je treba tudi spoštovanje pravice do obrambe in zahteve po obrazložitvi ter po potrebi utemeljenost nujnih razlogov, na katere se izjemoma sklicuje Svet, da bi se tej pravici in zahtevi izognil.(15) Splošno sodišče je pojasnilo, da je ta nadzor „še toliko potrebnejši, ker pomeni edino procesno jamstvo, ki zagotavlja pravično ravnotežje med zahtevami boja proti mednarodnemu terorizmu in varovanjem temeljnih pravic“(16).
30. Splošno sodišče je z uporabo tako opredeljenih načel v obravnavani zadevi najprej navedlo, da „primerna zakonska ureditev, namreč Uredba št. 2580/2001 in Skupno stališče 2001/931, na katero se prva nanaša, izrecno ne predvideva nobenega postopka obveščanja o obremenilnih okoliščinah in zaslišanja zadevnih oseb bodisi med sprejetjem ali ob sprejetju prvotnega sklepa o zamrznitvi njihovih sredstev bodisi v okviru sprejetja poznejših sklepov, da bi se njihovo ime izbrisalo s spornega seznama“(17). Ugotovilo je tudi, da pred vložitvijo tožbe tožeči stranki sploh niso bile sporočene obremenilne okoliščine. Enake ugotovitve naj bi smiselno veljale tudi za preverjanje spoštovanja obveznosti obrazložitve. Nazadnje je Splošno sodišče navedlo, da zaradi neobstoja vsakršne navedbe specifičnih in konkretnih razlogov, na katerih bi moral temeljiti izpodbijani sklep, ne more izvesti sodnega nadzora nad zakonitostjo navedenega sklepa. Ugotovilo je torej, da izpodbijani sklep ni obrazložen, da je bil sprejet v okviru postopka, v katerem ni bila spoštovana pravica tožeče stranke do obrambe, in da ne more izvesti sodnega nadzora nad zakonitostjo navedenega sklepa.
31. Splošno sodišče je zato razglasilo ničnost izpodbijanega sklepa „v delu, ki se nanaša na tožečo stranko“.
32. Z zelo podobnimi obrazložitvami, kot so navedene zgoraj, je bilo v več poznejših sodbah ugodeno tožbam, ki so jih vložile organizacije(18) ali posamezniki(19) z zadevnega seznama. Splošno sodišče je v vseh teh primerih razglasilo ničnost izpodbijanih sklepov samo v delih, ki so se nanašali na organizacijo ali posameznika, ki je vložil tožbo.
II – Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
33. Kazenski postopek zoper E in F (v nadaljevanju: obdolženca) temelji na obtožnici z dne 6. oktobra 2009, ki jo je vložilo Generalbundesanwalt beim Bundesgerichtshof (Nemčija) (v nadaljevanju: Generalbundesanwalt), v kateri se jima očita, da sta bila od 30. avgusta 2002 do 5. novembra 2008, ko sta bila prijeta, člana stranke DHKP-C, katere cilj je – kot piše v navedeni obtožnici – z oboroženim bojem izvesti državni prevrat v Turčiji. Ta domnevna pripadnost teroristični skupini v tujini je podlaga za njun pripor.
34. V obtožnici je še navedeno, da sta obdolženca ves čas svoje pripadnosti stranki DHKP-C, v kateri sta bila pristojna za vodenje njenih teritorialnih enot („Bölge“) v Nemčiji, v okviru svoje glavne naloge zagotavljanja sredstev zanjo prirejala letne akcije zbiranja prispevkov za stranko, zbrana sredstva pa pošiljala njenim najvišjim organom. Poleg tega naj bi imela odločilno vlogo pri organizaciji in izvedbi dogodkov ter prodaji strankinih publikacij, namenjenih zbiranju sredstev za DHKP-C, ta sredstva pa naj bi ji tudi pošiljala. Dobro naj bi se zavedala, da je bil tako zbrani denar vsaj deloma namenjen financiranju terorističnih dejavnosti organizacije.
35. Eden od obdolžencev naj bi poleg tega izbral primerne kurirje za prevoz orožja in eksploziva v Turčijo ter nabavil blazinice za žige in žige, ki so se uporabili pri ponarejanju osebnih dokumentov pripadnikov DHKP-C.
36. Obdolženca naj bi v obdobju, na katero se nanaša obtožnica, zbrala in organizaciji poslala najmanj 215.809 EUR prvi in najmanj 105.051 EUR drugi.
37. Predložitveno sodišče ima v teh okoliščinah pomisleke v zvezi z Uredbo št. 2580/2001.
38. Prvič, kot navaja, so sodbe Splošnega sodišča iz točk od 23 do 32 tega stališča (v nadaljevanju: sodbe Splošnega sodišča) vzbudile dvome o zakonitosti uvrstitve DHKP-C na seznam iz člena 2(3) te uredbe.
39. Kljub temu navaja, da se v obtožnici, ki jo je vložilo Generalbundesanwalt, po eni strani trdi, da je uvrstitev DHKP-C na seznam „veljavna“ že od samega začetka, saj v sodnem postopku njena ničnost ni bila ugotovljena, po drugi strani pa, da tudi če ta uvrstitev sprva ni bila zakonita, je bila potrjena za nazaj zaradi spremenjenega postopka o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, uporabljenega ob sprejetju Sklepa 2007/445.
40. Kljub temu naj bi eden od obdolžencev trdil, da je uvrstitev DHKP-C na seznam nična, vsaj glede obdobja pred spremembo zadevnega postopka, in da te uvrstitve zato ni bilo mogoče uporabiti kot podlago za kaznivost dejanj, ki se mu očitajo, ne glede na to, da zadevna organizacija ni vložila pravnega sredstva zoper svojo uvrstitev na ta seznam.
41. Drugič, predložitveno sodišče dvomi o uporabi Uredbe št. 2580/2001 za osebo, ki je član organizacije s seznama na podlagi člena 2(3) navedene uredbe, če ta oseba organizaciji priskrbuje denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarske vire oziroma sodeluje pri njihovem zagotavljanju ali dejavnostih, katerih namen je obiti člen 2 navedene uredbe.
42. Tretjič, tudi če področje uporabe ratione personae Uredbe št. 2580/2001 zajema člane organizacije s seznama, predložitveno sodišče dvomi o tem, ali dejstvo, da je član, pristojen za zbiranje prispevkov, te prejel in jih nato poslal organizaciji, spada na področje uporabe ratione materiae členov 2 in 3 navedene uredbe.
43. Oberlandesgericht Düsseldorf (Nemčija) je glede na te različne dvome Sodišču postavilo ta vprašanja:
„1. Ali je uvrstitev organizacije – glede na primer ob upoštevanju postopka, ki je bil spremenjen s Sklepom [2007/445] – na podlagi člena 2 Uredbe […] št. 2580/2001 […], ki ni vložila tožbe zoper sklepe, ki jo zadevajo, tudi treba obravnavati kot veljavno (‚wirksam‘) od vsega začetka, čeprav je do uvrstitve prišlo kljub kršitvi temeljnih postopkovnih jamstev?
2. Ali je treba člena 2 in 3 Uredbe […] št. 2580/2001 […] razlagati tako, da gre lahko za preskrbo denarja, finančnega premoženja in gospodarskih virov za pravno osebo, skupino ali organizacijo, ki je na seznamu v skladu s členom 2(3) te uredbe, ali sodelovanje v dejavnostih, katerih namen je obiti to določbo, tudi če je oseba, ki da ta sredstva na voljo, sama pripadnik te pravne osebe, skupine ali organizacije?
3. Ali je treba člena 2 in 3 Uredbe […] št. 2580/2001 […] razlagati tako, da gre lahko za preskrbo denarja, finančnega premoženja in gospodarskih virov za pravno osebo, skupino ali organizacijo, ki je na seznamu v skladu s členom 2(3) te uredbe, ali sodelovanje v dejavnostih, katerih namen je obiti to določbo, tudi če imajo zadevne pravne osebe, skupine ali organizacije dostop do finančnega premoženja (čeprav zgolj posredno), ki jim je namenjeno?“
III – Postopek pred Sodiščem
44. Predlog za sprejetje predhodne odločbe z dne 21. decembra 2009 je na Sodišče prispel 29. decembra 2009. Ta predlog se je skliceval na člen 267, četrti odstavek, PDEU.
45. Predložitveno sodišče je z ločeno vlogo z dne 5. februarja 2010, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 11. februarja 2010, Sodišču predlagalo, naj se zadeva obravnava po hitrem postopku. V podporo predlogu je navedlo, da je s sklepom z dne 25. januarja 2010 sprožilo kazenski postopek zoper obdolženca in določilo, da bosta obravnavi med 11. marcem in 31. avgustom 2010. Navedlo je, da je odločitev o teh vprašanjih glede na predvidljivo trajanje tega kazenskega postopka in pomembnost vprašanj za predhodno odločanje za postopek v glavni stvari izjemno nujna.
46. S sklepom predsednika Sodišča z dne 1. marca 2010 je bilo odločeno, da se bo zadeva obravnavala po hitrem postopku.
47. Pisna stališča so predložili Generalbundesanwalt, E, F, francoska vlada, Svet in Komisija. Vse te stranke, razen francoske vlade, so na obravnavi 12. maja 2010 podale tudi ustne navedbe.
IV – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
A – Uvodne ugotovitve
48. Najprej je treba na kratko obravnavati vlogo, ki jo ima Uredba št. 2580/2001 v kazenskem postopku v glavni stvari, ter delno prekrivanje nacionalnih in skupnostnih kazenskih in zunajkazenskih predpisov, ki je značilno za zakonodajni okvir, v katerega spadajo obtožbe zoper obdolženca. Nato se je treba vprašati o obsegu vprašanja za predhodno odločanje, postavljenega Sodišču.
1. Vloga Uredbe št. 2580/2001 v kazenskem postopku v glavni stvari
49. Res je, kot poudarja Generalbundesanwalt, da niti določbe Uredbe št. 2580/2001 niti ukrepi, ki jih je Svet sprejel ob izvajanju člena 2(3) navedene uredbe, niso kazenske.(20)
50. Prav tako niso v navedeni uredbi vsaj formalno navedene kazni na nacionalni ravni zaradi neupoštevanja pravil, ki jih določa. V členu 9 Uredbe št. 2580/2001, ki določa, da vsaka država članica določi sankcije, ki se uvedejo zaradi kršitve te uredbe, je namreč navedeno samo, da morajo biti te sankcije „učinkovite, sorazmerne in odvračilne“.
51. Vendar določbe Uredbe št. 2580/2001, dopolnjene s sklepi Sveta o sestavi in posodobitvi seznama iz člena 2(3) te uredbe, na katere se sklicuje nemški zakonodajalec, pripomorejo k opredelitvi vsebine določbe kazenskega prava, na kateri temelji obtožnica zoper obdolženca v postopku v glavni stvari. Ta mehanizem je ponazorjen v samem besedilu te določbe.
52. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj(21), člen 34(4) AWG v več različicah, ki se v obravnavanem primeru uporabljajo ratione temporis, določa samo zaporno kazen (najmanj dveletno v različici tega člena, ki se je uporabljala do 7. aprila 2006, in od šestih mesecev do petih let v različici, ki se je uporabljala pozneje), v njem pa je tudi pojasnjeno, da se tako kaznuje „vsak, ki krši določbo Skupnosti […] o omejitvi zunanje trgovine […], ki se uporablja za izvajanje ukrepov gospodarskih sankcij, ki jih je Varnostni svet sprejel […] na podlagi poglavja VII Ustanovne listine Združenih narodov“ (različica, ki se je uporabljala do 7. aprila 2006), oziroma „vsak, ki krši prepoved […] v zvezi z izvozom, prodajo, dobavo, dajanjem na razpolago, prenosom, opravljanjem storitev, vlaganjem, podporo ali izognitvijo navedeni prepovedi, določeni s pravnim aktom Skupnosti […] o izvajanju gospodarske sankcije, ki jo Svet določi […] na področju skupne zunanje in varnostne politike“ (različica, ki se uporablja od 7. aprila 2006).
53. Nemški zakonodajalec je torej v členu 34(4) AWG uporabil mehanizem obtožbe s sklicevanjem. Kot Generalbundesanwalt navaja v pisnih stališčih, predloženih Sodišču, zato „kaznivost zadevnega dejanskega stanja [v glavni stvari] po nemškem pravu izhaja iz te določbe in aktov [Unije], na katere se sklicuje, to je iz Uredbe št. 2580/2001 v povezavi z različnimi sklepi Sveta“, s katerimi je bilo ime DHKP-C uvrščeno na seznam iz člena 2 navedene uredbe in obdržano na njem.
54. Natančneje, zadevni akti Unije s tem sklicevanjem določajo celotno kaznivo dejanje, ne pa samo njegov del, in sicer pravno ali dejansko domnevo. Kot bomo videli, ta ugotovitev vpliva na odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje.
2. Obseg vprašanja, postavljenega Sodišču
55. Glede na besedilo prvega vprašanja naj bi bilo Sodišču postavljeno zgolj vprašanje o veljavnosti – glede na sodbe Splošnega sodišča – uvrstitve organizacije, ki ni izpodbijala sklepov, ki jih je Svet sprejel pred tako uvrstitvijo, na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001. Tako ga razlaga francoska vlada, ki v pisnih stališčih, predloženih Sodišču, trdi, da se je predložitveno sodišče vzdržalo postavljanja kakršnih koli vprašanj o zakonitosti sklepov o zamrznitvi sredstev DHKP-C.
56. Taka razlaga, s katero se je Svet na obravnavi strinjal, pa se mi vseeno ne zdi pravilna glede na vse ugotovitve iz predložitvene odločbe.
57. Prvič, zdi se, da je vprašanje postavljeno v smislu „veljavnosti“ („wirksam“), ne pa „zakonitosti“ („Gültigkeit“) zadevnih aktov v glavnem zato, ker se predložitveno sodišče hkrati sprašuje o posledicah spremembe postopka uvrstitve na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, zlasti – kot je pojasnjeno v obrazložitvi sklepa – glede možnosti, da so bili s Sklepom 2007/445 o uvedbi take spremembe zadevni akti urejeni za nazaj.
58. Drugič, iz predložitvene odločbe je razvidno, da sta obdolženca med postopkom v glavni stvari dejansko sprožila vprašanje o zakonitosti in/ali obstoju aktov o uvrstitvi DHKP-C na navedeni seznam.
59. Tretjič, v točki 40 predložitvene odločbe je navedeno, da „po navedbah predložitvenega senata dejstvo, da DHKP-C ni predlagala razglasitve ničnosti sklepov, sprejetih v zvezi z njo na podlagi člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, ne pomeni, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267, prvi odstavek, točka (b), [in] drugi odstavek, PDEU nedopusten“. Tej trditvi med drugim sledi v obravnavanem primeru presoja upoštevnosti načel, ki jih je Sodišče določilo v sodbi v zadevi TWD Textilwerke Deggendorf(22), h kateri se bom še vrnil. Ta trditev in presoja, ki ji sledi, ne bi bili nujni, če predložitveno sodišče ne bi imelo namena vprašati Sodišča o zakonitosti zadevnih aktov.
60. Naloga Sodišča pa je, da iz vseh podatkov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, izbere tiste elemente prava Unije, katerih zakonitost je treba presoditi glede na predmet spora.(23)
61. Glede na navedeno je torej treba ugotoviti, da Oberlandesgericht Düsseldorf s prvim vprašanjem Sodišču v bistvu predlaga, naj se – ob upoštevanju sodb Splošnega sodišča – izreče o veljavnosti in zakonitosti aktov Sveta, sprejetih pred Sklepom 2007/445, na podlagi katerih je bila organizacija, v obravnavanem primeru DHKP-C, ki zadevnih aktov ni izpodbijala pred sodiščem, najprej uvrščena na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in nato obdržana na njem, pri čemer je treba po potrebi upoštevati spremembe podrobnih pravil za uvrstitev na ta seznam, uvedene s Sklepom 2007/445.
62. Po drugi strani pa kljub temu, kar naj bi izhajalo iz pisnih stališč F, ni bilo postavljeno vprašanje v zvezi z zakonitostjo zadnjenavedenega sklepa. Nikjer v sklepu namreč ni izpostavljen nikakršen dvom o zakonitosti tega akta.
B – Presoja
1. Veljavnost ukrepov o zamrznitvi sredstev DHKP-C, sprejetih pred začetkom veljavnosti Sklepa 2007/445
63. V skladu z ustaljeno sodno prakso za akte institucij velja domneva zakonitosti, zaradi česar imajo pravne učinke, dokler niso umaknjeni, razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali razveljavljeni zaradi predloga za sprejetje predhodne odločbe ali ugovora nezakonitosti.(24)
64. V okoliščinah obravnavanega primera bi se lahko že vprašali, ali se taka domneva nanaša tudi na akte, katerih nepravilnost je bila ugotovljena v okviru neposredne tožbe – kot pri delu sklepov o uvrstitvi DHKP-C na zadevni seznam – čeprav bi bili na podlagi take ugotovitve razglašeni za nične samo, če bi ta nepravilnost, ki vpliva na celoten akt,(25) prizadela stranko, ki je tožbo vložila.(26) Kakor koli že, ne glede na odgovor še vedno velja, da ima akt, tudi če je nezakonit, učinke, če jih lahko ima, dokler ga organ, ki ga je izdal, ne razveljavi, umakne ali spremeni ali pa je v okviru sodnega nadzora nad njegovo zakonitostjo razglašen za ničen.
65. V obravnavanem primeru ni sporno, da organizacija, katere člana sta bila obdolženca, ni nikoli izpodbijala sklepov o zamrznitvi sredstev, ki so jo zadevali.
66. Poleg tega je Splošno sodišče s sodbami v okviru svojega nadzora akte razglasilo za nične samo v delu, v katerem so zadevali tožeče stranke. Zato te sodbe nikakor niso mogle vplivati na take akte, če so ti zadevali osebe, ki niso bile navedene stranke, še toliko manj pa na druge akte, tudi če so bile njihove nepravilnosti enake ali podobne tistim, ki jih je ugotovilo Splošno sodišče.
67. Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da so izjema od načela domneve zakonitosti akti, pri katerih so podane tako očitne in hude nepravilnosti, da jih pravni red Skupnosti ne more dopustiti, in za katere se šteje, da nimajo nobenega, niti začasnega pravnega učinka, in so torej pravno neobstoječi. Namen te izjeme naj bi bil ohranitev ravnovesja med bistvenima, vendar včasih protislovnima zahtevama, ki jima mora zadostiti pravni red, in sicer med stabilnostjo pravnih odnosov in spoštovanjem zakonitosti.(27) V skladu s sodno prakso je zaradi resnosti posledic, ki se navezujejo na ugotovitev neobstoja akta institucij Evropske skupnosti, taka ugotovitev zaradi pravne varnosti mogoča le v zelo izjemnih primerih.(28)
68. Obdolženca na podlagi te sodne prakse v stališčih, predloženih Sodišču, trdita, da je treba sklep Sveta o uvrstitvi DHKP-C na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, pa tudi poznejše akte o ohranitvi imena te organizacije na navedenem seznamu vsaj do začetka veljavnosti Sklepa 2007/445 šteti za pravno neobstoječe.
69. S tem se ne strinjam.
70. Kljub objektivni resnosti postopkovnih in obličnostnih kršitev, ugotovljenih v sodbah Splošnega sodišča – prve zadevajo temeljno pravico do obrambe, druge pa se nanašajo na neobrazložitev, zaradi česar akt ni mogel biti predmet sodnega nadzora – menim, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene še posebno stroge zahteve, določene z zgoraj navedeno sodno prakso. Splošno sodišče se je sicer tako izreklo v okviru druge tožbe za razglasitev ničnosti, ki jo je tožeča stranka vložila v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba OMPI I(29).
71. Iz zgoraj navedenega izhaja, da so imeli akti Sveta, sprejeti pred Sklepom 2007/445, s katerimi je bila DHKP-C najprej uvrščena na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in nato obdržana na njem, učinke od začetka veljavnosti do razglasitve ničnosti, saj so določali zamrznitev sredstev te organizacije neprekinjeno od 3. maja 2002, datuma začetka veljavnosti Sklepa 2002/334, do 29. junija 2007, ko je bil objavljen Sklep 2007/445 o razveljavitvi Sklepa 2006/379.
72. Iz tega izhaja, da so imeli ti akti pravne učinke v delu obdobja, v katerem naj bi se zgodila nadaljevana kršitev, ki je predmet postopkov, sproženih zoper obdolženca.
73. Francoska vlada v pisnih stališčih in Svet na ustni obravnavi Sodišče v bistvu prosita, naj pri odgovoru na prvo vprašanje upošteva to ugotovitev.
74. Po mojem mnenju take rešitve ne bi smeli sprejeti, saj ne bi omogočala izčrpnega odgovora na vprašanja predložitvenega sodišča, ki se – kot smo videli v točkah od 56 do 60 tega stališča – ne nanašajo samo na veljavnost ukrepov o zamrznitvi sredstev DHKP-C, ampak tudi na njihovo zakonitost.
75. Torej je treba preučiti zakonitost.
2. Zakonitost ukrepov o zamrznitvi sredstev DHKP-C, sprejetih pred sprejetjem Sklepa 2007/445
76. Generalbundesanwalt in Komisija v predloženih stališčih menita, da z razlogi, ki se nanašajo predvsem na pravno varstvo in pravnomočnost neizpodbijanih aktov, Sodišču ni mogoče preprečiti, da bi se v okviru tega postopka predhodnega odločanja izreklo o zakonitosti zadevnih ukrepov.
77. Pred obravnavo domnevnih pomanjkljivosti teh ukrepov (spodnji naslov (c)) je torej treba najprej preučiti utemeljenost teh različnih trditev (spodnji naslov (a)).
78. Nato se je treba vprašati o posledicah začetka veljavnosti Sklepa 2007/445 za zakonitost predhodnih ukrepov o zamrznitvi sredstev (spodnji naslov (b)).
a) Okoliščine, zaradi katerih naj Sodišče v obravnavanem primeru ne bi moglo presojati zakonitosti
i) Okoliščina, da obdolženca nista izpodbijala zadevnih ukrepov o zamrznitvi sredstev
79. Čeprav ničnostna tožba na podlagi člena 263 PDEU in predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s presojo zakonitosti na podlagi člena 267 PDEU določata samostojna pravna sredstva, za katera veljajo posebni pogoji dopustnosti, so bile s sodno prakso Sodišča kljub temu določene izjeme od tega pravila.
80. Sodišče je tako v sodbi TWD Textilwerke Deggendorf(30) opozorilo na sodno prakso, v skladu s katero država članica, ki sklepa, naslovljenega nanjo, ne izpodbija v predvidenem roku, ne more izpodbijati zakonitosti tega sklepa v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, in izključilo možnost, da bi prejemnik pomoči, na katero se nanaša sklep Komisije, sprejet na podlagi člena 108 PDEU, ki bi lahko ta sklep izpodbijal, vendar je rok za to zamudil, njegovo zakonitost izpodbijal pred nacionalnimi sodišči v okviru tožbe zoper nacionalne ukrepe za izvajanje tega sklepa. Po mnenju Sodišča je namen takega prekluzivnega učinka zagotoviti pravno varnost s preprečitvijo neomejenega izpodbijanja ukrepov Skupnosti, ki imajo pravne učinke. Če bi stranka v takih okoliščinah pred nacionalnim sodiščem lahko nasprotovala izvajanju sklepa s sklicevanjem na njegovo nezakonitost, bi se ji omogočilo, da se izogne pravnomočnosti tega sklepa v zvezi z njo po izteku rokov za vložitev tožbe.
81. V skladu s to sodno prakso se niti naslovnik sklepa niti nobena fizična in pravna oseba, ki ju ta sklep – čeprav nanju ni naslovljen – neposredno ali posamično zadeva v smislu člena 263 PDEU, nima pravice sklicevati na nezakonitost tega sklepa v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s presojo zakonitosti. Po mnenju Sodišča enako velja za posameznika, ki ni pravočasno izpodbijal uredbe, ki jo mora šteti za posamično odločbo.(31)
82. Vendar je mogoče tak prekluzivni učinek dejansko uveljavljati proti fizični ali pravni osebi, ki se pred nacionalnim sodiščem sklicuje na nezakonitost akta Unije, samo če je imela ta oseba brez vsakega dvoma možnost zahtevati razglasitev ničnosti takega akta na podlagi člena 263 PDEU(32), torej mora biti dopustnost take tožbe očitna.
83. Tak pogoj izhaja iz splošnega načela, ki ga je Sodišče izpeljalo iz člena 277 PDEU in katerega namen je zagotoviti, da ima oziroma bi imel vsakdo možnost izpodbijati akt Skupnosti, ki je temelj izpodbijanega sklepa.(33)
84. Zdi se mi, da se v obravnavanem primeru zoper obdolženca ni mogoče utemeljeno sklicevati na prekluzivni učinek, potrjen v sodni praksi na podlagi zgoraj navedene sodbe TWD Textilwerke Deggendorf.
85. Prvič, na splošno se lahko vprašamo, ali je taka prekluzija upoštevna, če omejuje možnosti obdolženca, da se brani pred očitanimi mu kazenskimi obtožbami, še toliko bolj, ko se tako kot v obravnavanem primeru sklicuje na nezakonitost aktov Unije, ki z mehanizmom obdolžitve s sklicevanjem, ponazorjenim v točkah od 49 do 53 tega stališča, pripomorejo k določitvi vsebine uporabljenega kazenskega predpisa.
86. Kot je generalni pravobranilec G. F. Jacobs poudaril v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba TWD Textilwerke Deggendorf, pravna varnost ni brezpogojna zahteva.(34) Po mojem mnenju ne sme prevladati nad pravico ne biti obtožen na podlagi aktov, ki niso v skladu s pravnim redom, iz katerega izhajajo, še toliko manj, če je ta neskladnost povezana s temeljnimi pravicami in postopkovnimi pravili.
87. Drugič, pogoji iz zgoraj navedene sodne prakse se mi v obravnavanem primeru nikakor ne zdijo izpolnjeni. Ni namreč jasno, ali sta bila obdolženca upravičena do vložitve tožbe na podlagi člena 263 PDEU zoper sklepe o zamrznitvi sredstev DHKP-C, ki jih je sprejel Svet.
88. Najprej, ni sporno, da njunih imen nikoli ni bilo na seznamu, sestavljenem in posodobljenem na podlagi teh aktov.
89. Dalje, še zdaleč ni očitno, da sta procesno upravičena do izpodbijanja takih aktov v svojem imenu, tako da bi svoje procesno upravičenje oprla zgolj na svoj status članov te organizacije.(35)
90. In nazadnje, podvomiti je mogoče tudi o dopustnosti tožbe, ki naj bi jo lahko kot predstavnika DHKP-C vložila v imenu te organizacije. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v sodbi v zadevi PKK in KNK proti Svetu potrdilo, da je treba za vložitev tožbe v imenu organizacije, uvrščene na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, „dokazati, da ima zadevna organizacija dejanski namen vložiti tožbo in da so bili odvetniki, ki naj bi jo zastopali, dejansko pooblaščeni za to“(36). Sodišče je v tej sodbi poudarilo, da se je treba pri uporabi postopkovnih pravil v zvezi z dopustnostjo ničnostnih tožb, ki jih vložijo organizacije, ki niso pravne osebe, izogibati pretiranemu formalizmu, vendar je kljub temu navedlo, da v obravnavanem primeru dvom o zakonitosti zastopanja tožeče organizacije s strani Osmana Ocalana, ki je vložil tožbo, izhaja iz dejstva, da se „ta v pooblastilu, ki ga je dal odvetnikom, predstavlja kot nekdanji član PKK, brez druge pravne podlage za zastopanje te organizacije“. Tak dvom je bilo mogoče odpraviti samo z izjavami enega od pooblaščenih odvetnikov, da so ga vodja PKK in „več drugih visokih predstavnikov PKK in njenega naslednika, KADEK,“ pooblastili za nadaljevanje postopka, ki se je začel s tožbo, vloženo pri Splošnem sodišču.
91. Čeprav se obdolžencema v postopku v glavni stvari očitata članstvo v DHKP-C in celo vodenje krajevnih celic te organizacije, pa iz predložitvene odločbe nikakor ne razvidno, da bi imela znotraj te organizacije prevladujočo vlogo, da bi se lahko izrekla za pristojna za njeno zastopanje v okviru tožbe pred Splošnim sodiščem. Nasprotno, po tem sklepu je bila njuna vloga v glavnem omejena na zbiranje sredstev za financiranje dejavnosti organizacije.
92. Glede na navedeno tako menim, da se ob upoštevanju načel iz zgoraj navedene sodbe TWD Textilwerke Deggendorf ne sme šteti, da se obdolženca pred nacionalnim sodiščem nimata pravice sklicevati na nezakonitost sklepov o zamrznitvi sredstev DHKP-C v kazenskem postopku, v katerem se jima očita kršitev teh ukrepov.
ii) Sklicevanje obdolžencev na kršitev postopkovnih pravic DHKP-C
93. Generalbundesanwalt in Komisija prerekata pravico obdolžencev, da se v podporo ugovoru nezakonitosti sklicujeta na kršitev postopkovnih pravic DHKP-C. Komisija zlasti trdi, da je treba člen 277 PDEU zaradi pravne varnosti razlagati tako, da se tretje osebe, v tem primeru obdolženca, ne morejo sklicevati na tožbene razloge, ki bi jih lahko v okviru neposredne ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU navedla samo oseba, ki jo to neposredno in posamično zadeva, v obravnavanem primeru DHKP-C.
94. Te trditve se mi ne zdijo prepričljive.
95. Najprej bi navedel, da se mi sklicevanje na člen 277 PDEU ne zdi upoštevno. V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč možnost na podlagi te določbe, in sicer možnost sklicevanja na neupoštevnost neke uredbe, „lahko izvaja le posredno v postopku pred Sodiščem na podlagi neke druge določbe Pogodbe“(37). Ker se na člen 277 PDEU ob neobstoju glavne tožbe, ki bi bila predložena Sodišču, pred njim ni mogoče sklicevati, se ta določba kot taka ne da uporabiti v postopku za predhodno odločanje iz člena 267 PDEU. Kot je navedlo Sodišče, že ta člen „predvideva postopek, ki omogoča rešitev vprašanja, postavljenega kot incidentno v postopku pred nacionalnim sodiščem“(38).
96. Stališče, ki ga zagovarja Komisija, se zdi v nasprotju z obsegom pristojnosti Sodišča, kot ga samo priznava, kadar ga nacionalno sodišče na podlagi člena 267 PDEU zaprosi, naj odloči o zakonitosti aktov, ki so jih sprejele institucije Unije. Po mnenju Sodišča namreč taka pristojnost ni omejena z razlogi, na podlagi katerih je mogoče izpodbijati veljavnost teh aktov, torej se razteza na vse razloge neveljavnosti, ki lahko vplivajo na navedene akte.(39)
97. Poleg tega tako stališče v okoliščinah obravnavanega primera v bistvu pomeni, da se zaradi zahtev pravne varnosti ne prizna pravica obdolžencev v kazenskem postopku, da se pred obtožbami branita s sklicevanjem – z vsemi pravnimi sredstvi – na nezakonitost aktov, na katerih temeljijo obtožbe. Ker v obravnavanem primeru, kot smo videli, obdolžencema ni preprečeno sklicevanje na nezakonitost ukrepov o zamrznitvi sredstev DHKP-C, jima je po mojem mnenju treba omogočiti, da se v podporo takemu ugovoru sklicujeta na kateri koli tožbeni razlog, s katerim bi lahko dokazala tako nezakonitost. Poleg tega je jasno, da je za E in F pomembna vsaka pomanjkljivost, tudi popolnoma formalna, ki vpliva na zakonitost ukrepov o zamrznitvi sredstev DHKP-C, saj je od teh ukrepov odvisna opredelitev njunega ravnanja kot kaznivega.(40)
98. Poleg tega se v stališču, ki ga zagovarja Komisija, prav tako ne upošteva, da ima pravico predložiti vprašanje glede zakonitosti akta Sodišču nacionalno sodišče. Čeprav je Sodišče v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba TWD Textilwerke Deggendorf, v bistvu priznalo, da je ta pravica omejena, če stranka, ki naj bi imela korist od ugotovljene nezakonitosti akta, tega ni izpodbijala neposredno, čeprav je bila do tega brez dvoma upravičena,(41) pa to nikakor ne velja za obdolženca, kot je bilo dokazano zgoraj.
99. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je bila v sodbah Splošnega sodišča ugotovljena tudi neobrazložitev izpodbijanih aktov. Torej, če predpostavljamo, da so enako pomanjkljivi tudi ukrepi o zamrznitvi sredstev DHKP-C, bi bilo treba na podlagi tega sklepati, da bi obdolženca, ki nista poznala razlogov, iz katerih je Svet to organizacijo uvrstil na seznam, težko izpodbijala upravičenost take uvrstitve s sklicevanjem na primer na napake Sveta pri presoji.(42)
100. Komisija še trdi, da kršitev obveznosti obrazložitve, kot jo je Splošno sodišče ugotovilo v zvezi s tožečimi organizacijami – ne pa na splošno – enako kot domnevne kršitve pravice DHKP‑C do obrambe obstaja samo v povezavi s to organizacijo.
101. Prvič, ta trditev se mi zdi sama po sebi sporna z vidika obrazložitve sodb Splošnega sodišča.(43)
102. Drugič, tudi če bi bilo mogoče trditi, da taka pomanjkljivost, če bi bila ugotovljena v obravnavanem primeru, obstaja samo v povezavi z DHKP-C, to ne spremeni dejstva, da so se v obravnavanem primeru zaradi neobstoja kakršne koli obrazložitve uvrstitve te organizacije na seznam dejansko omejile možnosti obdolžencev, da izpodbijata utemeljenost take uvrstitve(44), in posledično, da se branita pred obtožbami na svoj račun.
103. Nazadnje, tudi ob predpostavki, da obdolženca, kot trdi Komisija, nista imela pravice, da bi se v okviru ugovora nezakonitosti sklicevala na pomanjkljivo obrazložitev sklepov o zamrznitvi sredstev DHKP-C, in če take pravice ni imelo niti predložitveno sodišče, pa bi Sodišče po drugi strani tako pomanjkljivost čisto lahko navedlo in ugotovilo po uradni dolžnosti v okviru presoje zakonitosti, za katero je bilo pristojno na podlagi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.(45)
iii) Okoliščina, da so bili zadevni ukrepi o zamrznitvi sredstev razveljavljeni
104. Čeprav nobena od zainteresiranih strank med razpravami tega vprašanja ni izrecno obravnavala, se lahko vseeno vprašamo, ali okoliščina, da zadevni akti ne veljajo več, saj so bili medtem vsi razveljavljeni in do začetka veljavnosti Sklepa 2007/445 nadomeščeni z drugimi akti, kakor koli vpliva na pristojnost Sodišča, da se na podlagi člena 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU izreče o zakonitosti takih aktov.
105. Na to vprašanje je po mojem mnenju treba odgovoriti nikalno. V zvezi s tem zadostuje navedba, da razveljavitve akta ni mogoče enačiti z njegovo razglasitvijo ničnosti ali ugotovitvijo neveljavnosti na podlagi predhodnega odločanja, saj ne pomeni priznanja njegove nezakonitosti, temveč ima načelno učinek ex nunc, medtem ko razveljavitev ali ugotovitev nezakonitosti učinkuje ex tunc. Samo v teh dveh primerih bi se akt štel za ničen v smislu člena 264 PDEU.
106. Poleg tega dejstvo, da so bili akti, ki so predmet nadzora Sodišča in Splošnega sodišča, razveljavljeni, Sodišču in Splošnemu sodišču ni preprečilo, da bi se izrekli o njihovi zakonitosti v okviru ničnostne tožbe, potem ko sta poudarili, da imajo taki akti kljub razveljavitvi zavezujoče pravne učinke, ki posegajo v interese tožečih strank, saj spreminjajo njihov pravni položaj, zato naj bi se te še naprej prizadevale za ugotovitev nezakonitosti.(46)
107. Zaradi dejstva, da je Sodišče odločalo na podlagi člena 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU, ne pa na podlagi člena 263 PDEU, se ne zahteva drugačna rešitev. Nasprotno, nadzor Sodišča je v obravnavanem primeru še toliko nujnejši, ker zadevni akti kljub razveljavitvi še naprej učinkujejo, kot dokazujeta postopka, sprožena proti obdolžencema, in ker se obdolženca pred obtožbami na svoj račun branita s sklicevanjem na njihovo nezakonitost.
b) Posledice spremembe postopka uvrstitve na seznam, uvedene s Sklepom 2007/445
108. Kot smo videli, je Svet zaradi upoštevanja sodb Splošnega sodišča s Sklepom 2007/445 spremenil postopek uvrstitve na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001.
109. Generalbundesanwalt, Svet in Komisija menijo, da so se s tem sklepom za nazaj pravno uredili predhodni sklepi o zamrznitvi sredstev.
110. S tem se ne strinjam.
111. Tudi če bi bilo mogoče pomanjkljivosti, kakršne je ugotovilo Splošno sodišče, urediti za nazaj, iz obrazložitve Sklepa 2007/445 izhaja, da bi se taka ureditev nanašala kvečjemu na sklepa 2006/379/ES in 2006/1008/ES, v zvezi s katerima je Svet zadevnim osebam, skupinam in organizacijam naknadno dejansko poslal obrazložitev njihove uvrstitve na seznam.(47)
112. V preostalem iz obvestila, ki je bilo 25. aprila 2007 objavljeno v Uradnem listu(48), izhaja, da imajo zadevne skupine ali organizacije možnost, da Svetu pošljejo zahtevo za obrazložitev njihove uvrstitve na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2581/2001, da se jim tako omogoči predložitev stališč glede namere Sveta, da jih „obdrži“ na tem seznamu. Prav tako se zdi, da niti možnost strank, da zahtevajo „ponovno obravnavo sklepa, s katerim so bile uvrščene na seznam“, ne pomeni, da imajo pravico izpodbijati vse zaporedne sklepe, s katerimi so bila njihova imena uvrščena na seznam in obdržana na njem.
113. Ne glede na to se je treba vprašati, ali Sklep 2007/445, čeprav ne vključuje naknadne ureditve domnevnih pomanjkljivosti iz predhodnih sklepov o zamrznitvi sredstev, vseeno nima učinka za nazaj.
114. Splošno sodišče take možnosti ni zavrnilo,(49) saj je pri presoji skladnosti Sklepa 2007/445 s sodbo OMPI I menilo, da se po analogiji uporablja sodna praksa, ki določa, da če je bil akt razglašen za ničen zaradi obličnostnih ali postopkovnih kršitev, je zadevna institucija upravičena ponovno sprejeti enak akt, tokrat ob upoštevanju zadevnih obličnostnih in postopkovnih pravil, in temu aktu dati retroaktivni učinek, če je to potrebno za uresničitev zastavljenega cilja v splošnem interesu in če so legitimna pričakovanja zainteresiranih subjektov ustrezno upoštevana.(50)
115. Tudi če je tak učinek povezan s Sklepom 2007/445, kar sicer iz njegove obrazložitve nikakor ni razvidno, pa se nanj po mojem mnenju ni mogoče sklicevati zoper obdolženca v okviru postopka v glavni stvari.
116. Temu namreč nasprotuje načelo prepovedi retroaktivnosti v kazenskem pravu, ki je korelat načela določenosti kaznivih dejanj in kazni iz člena 7 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter člena 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
117. To načelo velja tudi za zakonske določbe, ki same po sebi niso kazenske, vendar tako kot v obravnavanem primeru Uredba št. 2580/2001 in sklepi Sveta o zamrznitvi sredstev DHKP-C pripomorejo k določitvi vsebine obtožnice.
118. Sodišče se je sicer na to načelo sklicevalo v podobnih okoliščinah, ker je hotelo izključiti možnost, da retroaktivnost določbe uredbe Skupnosti naknadno upraviči naložitev kazenskih sankcij na podlagi nacionalnega ukrepa, ki je bil nezakonit zaradi svoje nezdružljivosti s pravom Skupnosti.(51) Tudi v sodbi Fedesa in drugi je Sodišče potrdilo, da retroaktivnost določb neke direktive, sprejete po razglasitvi ničnosti predhodne direktive, „ne more biti podlaga za kazenske postopke, sprožene na podlagi določb nacionalnega prava, ki bi bile sprejete za izvajanje direktive, ki je bila razglašena za nično, in katerih pravna podlaga bi bila samo navedena direktiva“(52).
c) Obstoj pomanjkljivosti, ki vplivajo na zakonitost ukrepov o zamrznitvi sredstev DHKP-C, sprejetih pred začetkom veljavnosti Sklepa 2007/445
119. Ni sporno, da postopek za sestavo seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 do začetka veljavnosti Sklepa 2007/445 ni določal predhodnega obveščanja zadevnih posameznikov in organizacij o dejstvih, ki jih bremenijo in upravičujejo njihovo uvrstitev na seznam.(53) Tako obveščanje ni bilo določeno niti po uvrstitvi na seznam.
120. Svet je okoliščine v zvezi z ukrepi zamrznitve sredstev DHKP-C, sprejete pred Sklepom 2007/445, potrdil na obravnavi.
121. Prav tako ni sporno, da so bili vsi sklepi o zamrznitvi sredstev, ki so bili v skladu z Uredbo št. 2580/2001 sprejeti pred začetkom veljavnosti Sklepa 2007/445, neobrazloženi, saj so v uvodnih izjavah navedenih sklepov samo splošne in standardne formule, in da je – kot je Splošno sodišče ugotovilo v sodbi OMPI I – zaradi take pomanjkljivosti onemogočen vsakršen sodni nadzor nad vsebino teh aktov.
122. Kot sem že navedel, je Splošno sodišče v navedeni sodbi ugotovilo, da take napake vplivajo na zakonitost aktov, ki so predmet njegovega nadzora. Sodišče je v okviru presoje zakonitosti sklepov o zamrznitvi sredstev, ki jih je Svet sprejel v skladu z Uredbo št. 881/2002(54), sicer ugotovilo podobno, pri čemer se je oprlo na kršitev pravice do obrambe in načela učinkovitega sodnega varstva.(55)
123. Iz tega izhaja, da so bili vsi sklepi Sveta o zamrznitvi sredstev DHKP-C, sprejeti do začetka veljavnosti Sklepa 2007/445, pomanjkljivi, kar je vplivalo na njihovo zakonitost.
3. Odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje
124. V zvezi s posledicami ugotovitve nezakonitosti ukrepov o zamrznitvi sredstev DHKP-C, sprejetih pred začetkom veljavnosti Sklepa 2007/445, je treba opozoriti, da ima Sodišče – tako kot v okviru ničnostne sodbe na podlagi člena 264, drugi odstavek, PDEU, ki se po analogiji uporablja v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe za presojo zakonitosti – diskrecijsko pravico, da v vsakem primeru posebej presodi, katere učinke zadevnega akta je treba šteti za dokončne,(56) in splošneje, da pojasni učinke ugotovitve nezakonitosti.(57)
125. V obravnavanem primeru zlasti ob upoštevanju okoliščin zadeve v glavni stvari menim, da bi bilo treba učinke ugotovitve nezakonitosti zadevnih ukrepov omejiti samo na kazenske posledice njihove uporabe v povezavi s prepovedmi iz Uredbe št. 2580/2001.
126. S tem bi deloma izpolnili zahteve pravne varnosti, ki jih navajata Svet in Komisija, ter se izognili izpodbijanju dokončnosti navedenih ukrepov zoper DHKP‑C, saj ta ni izkoristila pravice, da jih izpodbija pred sodiščem.
127. Na podlagi vseh zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori, da kršitev določb Uredbe št. 2580/2001 ne more biti razlog za sprožitev kazenskih postopkov, če se nanaša na ukrepe zamrznitve sredstev organizacije, kot je organizacija, katere člana sta bila obdolženca v postopku v glavni stvari, ki je bila uvrščena na seznam iz člena 2(3) navedene uredbe – in je bila na njem obdržana do začetka veljavnosti Sklepa 2007/445 – ob neupoštevanju pravice te organizacije do obrambe in kršitvi obveznosti obrazložitve, ki je naložena institucijam Skupnosti. To velja, čeprav:
– ta organizacija ni izpodbijala zadevnih ukrepov zamrznitve sredstev;
– so imeli ti ukrepi, ker niso bili razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali za nezakonite v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, učinke za to organizacijo do datuma njihove razveljavitve;
– je bil postopek uvrstitve na navedeni seznam spremenjen s Sklepom 2007/445, pri čemer je bila zadevna organizacija na podlagi tega novega postopka obdržana na tem seznamu.
V – Drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje
128. Predložitveno sodišče želi z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu izvedeti, prvič, ali prepovedi, določene v členih 2 in 3 Uredbe št. 2580/2001 glede preskrbe denarnih sredstev, finančnega premoženja ali gospodarskih virov za pravno osebo ali organizacijo s seznama iz člena 2(3) te uredbe oziroma sodelovanja pri dejavnostih, katerih cilj ali rezultat je zaobiti člen 2, veljajo tudi za člane zadevne pravne osebe, skupine ali organizacije, in drugič, ali te prepovedi veljajo tudi, če so zadevna denarna sredstva, finančno premoženje ali gospodarski viri pravni osebi, skupini ali organizaciji že dostopni, čeprav zgolj posredno.
129. Najprej je treba navesti, da besedilo člena 2(1)(b) in (2) Uredbe št. 2580/2001 in člena 3(1) te uredbe nikakor ne dopušča razlage, s katero bi se njuno področje uporabe omejilo ratione personae. Nasprotno, samo besedilo teh določb, zlasti uporaba pasivnih glagolskih oblik in neosebnih struktur, kot so „se […] denarna sredstva […] ne dajo […] v razpolaganje“(58), „je […] prepovedano omogočati finančne storitve“(59), „prepovedano je […] sodelovanje v dejavnostih, katerih cilj ali rezultat je […] zaobiti člen 2“(60), govori v prid splošni uporabi prepovedi, ki jih določa, razen razmerij med osebo, ki izvaja ravnanje, opisano v teh določbah, in pravno osebo, skupino ali organizacijo, ki ima od tega korist.
130. Taka omejitev ratione personae poleg tega ni upravičena niti z vidika členov 2 in 3 Skupnega stališča 2001/931 in točke 1 Resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta.
131. Treba je tudi opozoriti, da besedilo člena 2(1) in (2) Uredbe št. 2580/2001 nikakor ne dopušča domneve, da ta ne zajema pridobitve denarnih sredstev za pravno osebo, skupino ali organizacijo s seznama iz člena 2(3) te uredbe v okoliščinah, kot so te v zadevi v glavni stvari, in sicer, če je taka pridobitev posledica prenosa dohodkov od dejavnosti zbiranja prispevkov in prodaje publikacij, ki jih izvaja eden od njenih članov.
132. Nasprotno, besedilo prepovedi iz navedenega člena 2 je še posebno široko, kar dokazuje uporaba izrazov „neposredno ali posredno“. Tudi izraz „dajo v razpolaganje“ pomeni široko opredelitev, saj ne zajema le vsakega dejanja, ki je v skladu z veljavnim nacionalnim pravom nujno, da lahko neka oseba dejansko dobi pravico do popolnega razpolaganja z zadevnim premoženjem ali sredstvi – kot je Sodišče potrdilo že v zvezi z Uredbo št. 881/2002(61) – ampak tudi, kar zadeva pravno osebo, skupino ali organizacijo s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, vsak prenos, tudi interni, na to pravno osebo, skupino ali organizacijo, na podlagi katerega lahko ta to premoženje ali sredstva konkretno nameni za uresničitev zastavljenih ciljev.
133. Poleg tega je treba po zgledu tega, kar je Sodišče potrdilo v zvezi z Uredbo št. 881/2002, ugotoviti, da je cilj Uredbe št. 2580/2001 fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali organizacijam s seznama iz člena 2(3) iste uredbe preprečiti razpolaganje z vsemi finančnimi in gospodarskimi viri, da bi se preprečilo financiranje terorističnih dejavnosti.(62) Ta cilj je jasno določen v uvodni izjavi 2 navedene uredbe, v kateri je poudarjeno, da je boj proti financiranju terorizma odločilni vidik v boju proti terorizmu, izhaja pa tudi iz točk 3 in 4 obrazložitve Skupnega stališča 2001/931, v katerih je poudarjena odločenost Unije, da se bojuje proti financiranju terorizma.
134. Bilo pa bi v očitnem nasprotju s tem ciljem, če bi s področja uporabe prepovedi iz člena 2 Uredbe št. 2580/2001 izključili preskrbo finančnega premoženja ali gospodarskih virov za pravno osebo, skupino ali organizacijo s seznama iz odstavka 3 tega člena samo zato, ker ta sredstva priskrbi oseba, ki je član prejemnika. Prav tako ne bi bilo v skladu s tem ciljem, če bi izključili prenos premoženja ali sredstev člana na vodilne organe take osebe, skupine ali organizacije, ker so to premoženje ali sredstva tem subjektom dejansko že na razpolago. Ker je namen takih prenosov, da se zadevna sredstva na koncu lahko ali lažje porabijo za dosego ciljev organizacije, imajo namreč značilnosti dejavnosti financiranja terorizma, proti kateri se bojuje Uredba št. 2580/2001, zato jih je treba šteti za dejanja „dajanja na razpolago“ v smislu člena 2 te uredbe.
135. Nazadnje, tudi če bi bilo treba ugotoviti, da se za ta dejanja, in sicer preskrbo s strani člana in prenos znotraj organizacije, člen 2 Uredbe št. 2580/2001 ne uporablja, pa to ne bi pomenilo, da so izključena s področja uporabe Uredbe št. 2580/2001, saj so vsekakor zajeta v členu 3 navedene uredbe, s katerim je prepovedano „zavestno in namerno sodelovanje v dejavnostih, katerih cilj ali rezultat je neposredno ali posredno zaobiti člen 2“. S temi dejanji bi se namreč zaobšla zamrznitev sredstev, določena s členom 2(1)(a) Uredbe št. 2580/2001, ki se nanaša na sredstva, „ki pripadajo […] pravni osebi, skupini ali organizaciji, navedeni na seznamu iz odstavka 3“, ker tem subjektom omogočajo, da ta sredstva zberejo in jih uporabijo za dosego svojih ciljev.
136. Ob upoštevanju navedenega menim, da prepovedi iz členov 2 in 3 Uredbe št. 2580/2001 veljajo tudi, če sredstva nakaže član pravne osebe, skupine ali organizacije, ki so ji namenjena, in če so ta sredstva že dejansko na voljo tej osebi, skupini ali organizaciji, saj so pri enem od njenih članov.
137. Te določbe so torej kršene, če člani organizacije s seznama iz člena 2 Uredbe št. 2580/2001 vodstvu te organizacije preskrbijo donacije ali drugo premoženje, prejeto od tretjih oseb.
138. Te ugotovitve po mojem mnenju ne omaja trditev, vsebovana v mnenju Evropskega centra za ustavne in človekove pravice (ECCHR), ki je priloženo stališčem F, da dejstvo, da se niti Skupno stališče 2001/931 niti Uredba št. 2580/2001 ne nanašata izrecno na zbiranje sredstev v korist organizacij s seznamov, namenjenih izvajanju takih aktov, v nasprotju s tem, kar je določeno v točki 1(b) Resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta(63), kaže na voljo zakonodajalca Unije, da se tako ravnanje izključi z njunega področja uporabe.
139. Tudi če bi bila taka razlaga pravilna, na podlagi nje namreč ne bi bilo mogoče sklepati, da preskrba tako zbranih sredstev za pravno osebo, skupino ali organizacijo s seznama iz člena 2 Uredbe št. 2580/2001 kot dejanje, ki ni povezano z zbiranjem, ne spada na področje uporabe člena 2 te uredbe, in to ne glede na to, ali je sredstva dal na voljo član zadevne pravne osebe, skupine ali organizacije ali ne.
140. Na podlagi vseh zgoraj navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje odgovori, da je treba člena 2 in 3 Uredbe št. 2580/2001 razlagati tako, da gre lahko za preskrbo denarja, finančnega premoženja in gospodarskih virov za pravno osebo, skupino ali organizacijo, ki je na seznamu v skladu s členom 2(3) iste uredbe, ali sodelovanje v dejavnostih, katerih namen je obiti to določbo, tudi če je oseba, ki da ta sredstva na voljo, sama pripadnik te pravne osebe, skupine ali organizacije.
141. Sodišču predlagam tudi, naj na tretje vprašanje odgovori, da je treba člena 2 in 3 Uredbe št. 2580/2001 razlagati tako, da gre lahko za preskrbo denarja, finančnega premoženja in gospodarskih virov za pravno osebo, skupino ali organizacijo, ki so na seznamu v skladu s členom 2(3) te uredbe, ali sodelovanje v dejavnostih, katerih namen je obiti to določbo, tudi če je premoženje, namenjeno pravni osebi, skupini ali organizaciji, tej že dostopno, čeprav zgolj posredno.
VI – Predlog
142. Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Oberlandesgericht Düsseldorf, odgovori:
1. Kršitev določb Uredbe Sveta (ES) št. 2580/2001 z dne 27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ne more biti razlog za sprožitev kazenskih postopkov, če se nanaša na zamrznitev sredstev organizacije, kot je ta, katere člana sta bila obdolženca v postopku v glavni stvari, ki je bila uvrščena na seznam iz člena 2(3) navedene uredbe – in je bila na njem obdržana do začetka veljavnosti Sklepa Sveta 2007/445/ES z dne 28. junija 2007 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi sklepov 2006/379/ES in 2006/1008/ES – pri čemer se ni upoštevala pravica te organizacije do obrambe in je bila kršena obveznost obrazložitve, ki jo morajo upoštevati institucije Skupnosti. To velja, čeprav:
– zadevna organizacija ni izpodbijala zadevnih ukrepov zamrznitve sredstev;
– so imeli ti ukrepi, ker niso bili razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali za nezakonite v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, učinke za to organizacijo do datuma njihove razveljavitve;
– je bil postopek uvrstitve na navedeni seznam spremenjen s Sklepom 2007/445, pri čemer je bila zadevna organizacija na podlagi tega novega postopka obdržana na tem seznamu.
2. Člena 2 in 3 Uredbe št. 2580/2001 je treba razlagati tako, da gre lahko za preskrbo denarja, finančnega premoženja in gospodarskih virov za pravno osebo, skupino ali organizacijo, ki je na seznamu v skladu s členom 2(3) te uredbe, ali sodelovanje v dejavnostih, katerih namen je obiti to določbo, tudi če je oseba, ki da ta sredstva na voljo, sama pripadnik te pravne osebe, skupine ali organizacije.
3. Člena 2 in 3 Uredbe št. 2580/2001 je treba razlagati tako, da gre lahko za preskrbo denarja, finančnega premoženja in gospodarskih virov za pravno osebo, skupino ali organizacijo, ki je na seznamu v skladu s členom 2(3) te uredbe, ali sodelovanje v dejavnostih, katerih namen je obiti to določbo, tudi če je premoženje, namenjeno pravni osebi, skupini ali organizaciji, tej že dostopno, čeprav zgolj posredno.
1 – Jezik izvirnika: francoščina.
2 – UL L 344, str. 70.
3 – UL L 344, str. 90.
4 – UL L 344, str. 93.
5 – UL L 344, str. 83.
6 – UL L 116, str. 33.
7 – UL L 144, str. 21.
8 – UL L 169, str. 58.
9 – 2007/C 90/01.
10 – T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, v nadaljevanju: sodba OMPI I.
11 – Točka 91.
12 – Svet in Komisija Evropskih skupnosti sta navedla, da ne Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu, ne splošna načela prava Skupnosti ne dajejo posameznikom pravice do zaslišanja pred sprejetjem normativnega akta.
13 – Točke od 96 do 98.
14 – Točka 126. Splošno sodišče dalje navaja, da se tako opredeljena obremenilna dejstva, razen če temu nasprotujejo nujni razmisleki v zvezi z varnostjo Skupnosti ali njenih držav članic ali v zvezi z vodenjem njihovih mednarodnih odnosov, zadevni osebi kar najobsežneje sporočijo hkrati s sprejetjem prvotnega sklepa o zamrznitvi sredstev ali takoj, ko je mogoče po njem. Z enako izjemo je treba zadevni osebi pred sprejetjem vsakega poznejšega sklepa o zamrznitvi sredstev sporočiti nova dejstva v njeno breme in jo o njih zaslišati. Vendar spoštovanje pravice do obrambe po mnenju Splošnega sodišča ne zahteva, da bi bila zadevni osebi dejstva v njeno breme sporočena pred sprejetjem prvotnega ukrepa o zamrznitvi sredstev in da bi bila o njih naknadno zaslišana po uradni dolžnosti (točka 137).
15 – Točka 154.
16 – Splošno sodišče navaja, da „ker morajo biti omejitve pravice do obrambe zadevnih oseb, ki jih Svet uvaja na področju pravice do obrambe zadevnih oseb, uravnotežene s strogim, neodvisnim in nepristranskim sodnim nadzorom […], mora biti sodiščem Skupnosti omogočen nadzor zakonitosti in utemeljenosti ukrepov zamrznitve sredstev, pri čemer jim ni mogoče nasprotovati s sklicevanjem na tajnost ali zaupnost dokazov in podatkov, ki jih uporabi Svet“ (točka 155).
17 – Točka 160.
18 – Sodbe Splošnega sodišča z dne 11. julija 2007 v zadevi Al‑Aqsa proti Svetu (T‑327/03); z dne 3. aprila 2008 v zadevi PKK proti Svetu (T‑229/02) in z dne 3. aprila 2008 v zadevi Kongra-Gel in drugi proti Svetu (T‑253/04). V vseh teh sodbah je razglasitev ničnosti temeljila izključno na pomanjkanju obrazložitve kot edinem tožbenem razlogu, ki ga je preučilo Splošno sodišče.
19 – Sodba Splošnega sodišča z dne 11. julija 2007 v zadevi Sison proti Svetu (T‑47/03).
20 – Splošno sodišče se je poleg tega v tem smislu izrecno izreklo v sodbi Sison proti Svetu, navedeni v opombi 19, v kateri je trdilo, da omejevalni ukrepi iz Uredbe št. 2580/2001 ne pomenijo kazenske sankcije, ker ne določajo, da se sredstva zadevnih oseb zasežejo kot premoženjska korist, temveč določajo njihovo preventivno zamrznitev (točka 101).
21 – Točki 20 in 21 tega stališča.
22 – Sodba z dne 9. marca 1994 (C‑188/92, Recueil, str. I‑833).
23 – Sodba z dne 15. oktobra 1980 v zadevi Roquette Frères (145/79, Recueil, str. 2917, točka 7).
24 – Glej v tem smislu sodbe z dne 1. aprila 1982 v zadevi Dürbeck proti Komisiji (11/81, Recueil, str. 1251, točka 17); z dne 26. februarja 1987 v zadevi Consorzio Cooperative d’Abruzzo proti Komisiji (15/85, Recueil, str. 1005, točka 10); z dne 15. junija 1994 v zadevi Komisija proti BASF in drugim (C‑137/92 P, Recueil, str. I‑2555, točka 48); z dne 8. julija 1999 v zadevi Chemie Linz proti Komisiji (C‑245/92 P, Recueil, str. I‑4643, točka 93) in z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Komisija proti Grčiji (C‑475/01, ZOdl., str. I‑8923, točka 18).
25 – To velja vsaj za neobrazložitev, čeprav je Splošno sodišče ob poudarjanju normativnosti aktov, ki jih nadzoruje, te v bistvu preučilo kot skupek sklepov, ki se posamično nanašajo na osebe z zadevnega seznama.
26 – Kljub temu je Splošno sodišče v sodbi z dne 23. oktobra 2008 v zadevi People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu (T‑256/07, ZOdl., str. II‑3019) potrdilo, da se taka domneva nanaša tudi na sklep, sprejet po koncu ustnega postopka v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba OMPI I, tega sklepa pa Splošno sodišče ni razglasilo za ničnega (točka 55).
27 – Glej v opombi 24 navedene sodbe Komisija proti BASF in drugim (točka 49); Chemie Linz proti Komisiji (točka 94) in Komisija proti Grčiji (točka 19).
28 – Glej v opombi 24 navedene sodbe Komisija proti BASF in drugim (točka 50); Chemie Linz proti Komisiji (točka 95) in Komisija proti Grčiji (točka 20).
29 – Glej v opombi 26 navedeno sodbo People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu (točka 58).
30 – Navedena v opombi 22 (točki 16 in 17).
31 – Sodbi z dne 15. februarja 2001 v zadevi Nachi Europe (C‑239/99, Recueil, str. I‑1197, točka 35) in z dne 8. marca 2007 v zadevi Roquette Frères (C‑441/05, ZOdl., str. I‑1993, točka 39).
32 – Glej zlasti v opombi 22 navedeno sodbo TWD Textilwerke Deggendorf (točka 24); sodbi z dne 12. decembra 1996 v zadevi Accrington Beef in drugi (C‑241/95, Recueil, str. I‑6699, točki 15 in 16) in z dne 11. novembra 1997 v zadevi Eurotunnel in drugi (C‑408/95, Recueil, str. I‑6315, točka 28) ter v opombi 31 navedeno sodbo Nachi Europe (točka 37).
33 – Sodba z dne 27. septembra 1983 v zadevi Universität Hamburg (216/82, Recueil, str. 2771, točki 10 in 12) in v opombi 31 navedena sodba Nachi Europe (točka 35).
34 – Točka 18.
35 – Vprašanje se je konkretno postavljalo v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Kongra-Gel in drugi proti Svetu, navedena v opombi 18, vendar Splošno sodišče nanj ni odgovorilo.
36 – Sodba z dne 18. januarja 2007 (C‑229/05 P, ZOdl., str. I‑439, točka 113).
37 – Sodbe z dne 14. decembra 1962 v združenih zadevah Wöhrmann in Lütticke proti Komisiji (31/62 in 33/62, Recueil, str. 965, 979); z dne 16. julija 1981 v zadevi Albini proti Svetu in Komisiji (33/80, Recueil, str. 2141, točka 17); z dne 11. julija 1985 v združenih zadevah Salerno in drugi proti Komisiji in Svetu (87/77, 130/77, 22/83, 9/84 in 10/84, Recueil, str. 2523, točka 36); sklep z dne 28. junija 1993 v zadevi Donatab in drugi proti Komisiji (C‑64/93, Recueil, str. I‑3595, točka 19) in v opombi 31 navedena sodba Nachi Europe (točka 33).
38 – V opombi 31 navedena sodba Nachi Europe (točka 34).
39 – Sodbi z dne 12. decembra 1972 v združenih zadevah International Fruit Company in drugi (od 21/72 do 24/72, Recueil, str. 1219, točki 5 in 6) in z dne 16. junija 1998 v zadevi Racke (C‑162/96, Recueil, str. I‑3655, točki 26 in 27).
40 – Poleg tega posledice kršitve pravice do obrambe, kot je bila ugotovljena v sodbah Splošnega sodišča, pomenijo več kot le neupoštevanje postopkovnih pravic zadevne osebe, saj ta zaradi take kršitve dejansko ne more učinkovito predložiti dokazov, ki bi bili po potrebi lahko razlog za nesprejetje ukrepov, ki posegajo v njen pravni položaj.
41 – Kljub temu glej sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze in drugi (C‑222/04, ZOdl., str. I‑289, točke od 72 do 74), v kateri Sodišče očitno meni, da se sodna praksa v zvezi s TWD Textilwerke Deggendorf ne uporablja, kadar vprašanje zakonitosti po uradni dolžnosti sproži predložitveno sodišče.
42 – Do česar sta nedvomno imela pravico, potem ko je bilo izključeno, da bi se zanju uporabljala prekluzija, določena z zgoraj navedeno sodno prakso TWD Textilwerke Deggendorf.
43 – Ugotovitve, ki jih je Splošno sodišče v točkah 160 in 164 sodbe OMPI I navedlo v zvezi s spoštovanjem pravice do obrambe in obveznosti obrazložitve, so splošne in se ne nanašajo samo na položaj tožeče organizacije.
44 – Vsaj glede obdobja pred sprejetjem Sklepa 2007/445. Samoumevno je, da je treba utemeljenost sklepa o uvrstitvi fizične ali pravne osebe, skupine ali organizacije na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 presojati glede na podatke, na podlagi katerih je bila ta uvrstitev upravičena, in da se ti podatki v primeru osebe, skupine ali organizacije, katere ime se za neko obdobje obdrži na seznamu, sčasoma lahko spremenijo, kot potrjuje primer organizacije People's Mojahedin Organization of Iran, ki je bila na seznam uvrščena na podlagi podatkov, ki so jih Svetu poslali organi Združenega kraljestva, in ki je bila po določenem datumu na tem seznamu obdržana na podlagi novih podatkov, ki so jih poslali francoski organi (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 4. decembra 2008 v zadevi People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, T‑284/08, ZOdl., str. II‑3487).
45 – Glej sodbo z dne 18. februarja 1964 v združenih zadevah Rotterdam in Putterskoek (73/63 in 74/63, Recueil, str. 1).
46 – Glej v tem smislu sodbi z dne 23. aprila 1956 v združenih zadevah Groupement des industries sidérurgiques luxembourgeoises proti Visoki oblasti (7/54 in 9/54, Recueil, str. 53) in z dne 12. februarja 1960 v združenih zadevah Geitling in drugi proti Visoki oblasti (od 16/59 do 18/59, Recueil, str. 45); glej tudi zlasti sklep Splošnega sodišča z dne 14. marca 1997 v zadevi Arbeitsgemeinschaft Deutscher Luftfahrt‑Unternehmen in Hapag-Lloyd proti Komisiji (T‑25/96, Recueil, str. II‑363).
47 – Glej točko 3 obrazložitve.
48 – Glej točko 17 tega stališča.
49 – Zgoraj navedena sodba People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu z dne 23. oktobra 2008 (točka 65 in naslednje).
50 – Sodbi z dne 30. septembra 1982 v zadevi Amylum proti Svetu (108/81, Recueil, str. 3107, točke od 4 do 17); z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi (C‑331/88, Recueil, str. I‑4023, točke od 45 do 47) in sodba Splošnega sodišča z dne 17. oktobra 1991 v zadevi De Compte proti Parlamentu (T‑26/89, Recueil, str. II‑781, točka 66). Po mnenju Splošnega sodišča je imel Svet po sodbi OMPI I pravico, da ohrani v veljavi akt, ki je razveljavil ali nadomestil za ničen razglašen akt, sprejet po koncu ustnega postopka, tako dolgo, kolikor je absolutno potrebno za sprejetje novega akta, ki zadosti obličnostnim in postopkovnim pravilom. Splošno sodišče nato pojasnjuje, da bi bilo v tem zelo posebnem primeru očitno „v nasprotju z uresničevanjem zasledovanih ciljev v splošnem interesu, če bi se zahtevalo, da Svet najprej umakne akt, ki je v nasprotju s temi pravili, nato pa dopustilo, da novemu aktu, sprejetemu v skladu s temi pravili, da retroaktiven učinek“ (točka 66).
51 – Sodba z dne 10. julija 1984 v zadevi Kirk (63/83, Recueil, str. 2689, točki 21 in 22).
52 – Zgoraj navedena sodba (točka 43).
53 – Glej sodbo OMPI I (točka 160).
54 – Uredba Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana (UL L 139, str. 9).
55 – Glej zlasti sodbo z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji (C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351).
56 – Sodbi z dne 29. junija 1988 v zadevi Van Landschoot (300/86, Recueil, str. 3443, točka 24) in z dne 22. decembra 2008 v zadevi Régie Networks (C‑333/07, ZOdl., str. I‑10807, točka 121).
57 – V opombi 56 navedena sodba Van Landschoot (točka 24).
58 – Člen 2(1)(b). Moj poudarek. V nemščini: „werden [nicht] Gelder […] bereitgestellt“.
59 – Člen 2(2). Moj poudarek. V nemščini: „[…] ist die Erbringung von Finanzdienstleistungen untersagt“.
60 – Člen 3(1). Moj poudarek. V nemščini: „Die […] Beteiligung an Maßnahmen, deren Ziel oder Folge […] die Umgehung des Artikels 2 ist, ist untersagt“.
61 – Glej sodbo z dne 11. oktobra 2007 v zadevi Möllendorf in Möllendorf‑Niehuus (C‑117/06, ZOdl., str. I‑8361, točki 49 in 50).
62 – Glej sodbo z dne 29. aprila 2010 v zadevi M in drugi (C‑340/08, ZOdl., str. I-3913, točka 52); ter sodbi Möllendorf in Möllendorf-Niehuus (navedena v opombi 61, točka 63) in Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji (navedena v opombi 55, točka 169).
63 – Ta določa, da države članice „pripišejo kazensko odgovornost za vsakršno posredno ali neposredno namerno prispevanje ali zbiranje denarnih sredstev svojih državljanov ali na svojem ozemlju z namero, da se denarna sredstva uporabijo, ali ob vednosti, da bodo uporabljena za izvajanje terorističnih dejanj“. Izvajanje te določbe na ravni Unije je določeno v členu 1 Skupnega stališča 2001/930.