8.11.2008

Uradni list Evropske unije

C 285/15

Tožba, vložena 17. julija 2008 – Komisija Evropskih skupnosti proti Francoski republiki

(Zadeva C-327/08)

(2008/C 285/26)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: G. Rozet in D. Kukovec, zastopnika)

Tožena stranka: Francoska republika

Predlogi tožeče stranke:

—

ugotovi naj se, da Francoska republika,

s tem da je sprejela in ohranila v veljavi člen 44-1 Odloka št. 2005-1308 z dne 20. oktobra 2005, člen 46-1 Odloka št. 2005-1742 z dne 30. decembra 2005 in člen 80-1-1 Odloka št. 2006-975 z dne 1. avgusta 2006 v delu, v katerem je s temi določbami predvidena možnost naročnikov in/ali subjektov, ki razpišejo naročilo, da skrajšajo razumni rok, ki ga je treba spoštovati od obvestila ponudnikov do podpisa pogodbe o naročilu brez časovnih omejitev ter brez objektivnih pogojev, ki so bili predhodno določeni v nacionalni ureditvi,

s tem da je sprejela in ohranila v veljavi člen 1441-1 novega code de procédure civile (zakonik o pravdnem postopku), kot je bil spremenjen z Odlokom št. 2005-1308 z dne 20. oktobra 2005, v delu, v katerem ta določba predvideva desetdnevni rok za odgovor naročnika in/ali subjekta, ki razpiše naročilo, in prepoveduje vse predpogodbene sporazume pred navedenim odgovorom, ne da bi se s tem rokom zadržal rok, ki ga je treba spoštovati od obvestila ponudnikov do podpisa pogodbe o naročilu,

ni izpolnila obveznosti iz Direktive 89/665/EGS (1) in Direktive 92/13/EGS (2), kot ju je Sodišče razlagalo v sodbah Alcatel (C-81/98) in Komisija proti Avstriji (C-212/02), zlasti iz člena 2(1) Direktive 89/665/EGS in člena 2(1) Direktive 92/13/EGS;

—	Francosko republiko naj se obsodi na plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija v utemeljitev svoje tožbe uveljavlja dva tožbena razloga.

V prvem Komisija toženi stranki očita, da je naročnikom v nujnih primerih dovolila najmanj desetdnevno skrajšanje minimalnega roka, ki ga je treba spoštovati od obvestila o odločitvi o oddaji naročila vsem ponudnikom do podpisa pogodbe glede tega naročila. Po eni strani naj bi bila presoja nujnosti primera, ki jo predvideva francoska zakonodaja, prepuščena prosti presoji naročnika, ne da bi se zahteval kakršenkoli objektiven pogoj. Po drugi strani v tej zakonodaji naj ne bi bilo nobenega jamstva, da so o številu dni skrajšanja roka obveščeni ponudniki, zaradi česar bi lahko navedeni ponudniki vložili predpogodbeno pritožbo zoper odločitev o oddaji naročila v fazi, ko je bila pogodba o tem naročilu že podpisana. Takšen primer bi bil očitno v nasprotju z namenom direktiv 89/665/EGS in 92/13/EGS, ki ga je potrdila sodna praksa Sodišča, da se zagotavlja učinkovite in hitre pravne mehanizme zoper nezakonite odločitve naročnika v fazi, ko je kršitve še mogoče odpraviti.

V drugem tožbenem predlogu Komisija toženi stranki med drugim očita, da ni upoštevala polnega učinka teh direktiv, ker je v francoski zakonodaji predvidela fazo pred obveznim opominom naročnika, ki ne zadrži roka, ki ga je treba spoštovati od obvestila o odločitvi o oddaji naročila do podpisa pogodbe o njem. Če bi bila namreč možnost, da neizbrani ponudnik v desetdnevnem roku za odgovor na opomin vloži pritožbo, dejansko izključena, bi odgovor naročnika ob izteku tega roka ponudnika prikrajšal za vsako možnost učinkovite pritožbe, saj bi bila na ta dan pogodba že podpisana.

(1) Direktiva Sveta 89/665/ES z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (UL L 395, str. 33), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (UL L 209, str. 1).

(2) Direktiva Sveta 92/13/EGS z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju (UL L 76, str. 14).