SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 3. februarja 2011(1)

Združeni zadevi C‑403/08 in C‑429/08

Football Association Premier League Ltd in drugi

proti

QC Leisure in drugi

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo High Court of Justice, Chancery Division, Združeno kraljestvo)


Karen Murphy

proti

Media Protection Services Ltd

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo High Court of Justice, Administrative Court, Združeno kraljestvo)

„Satelitski prenos nogometnih tekem – Trženje dekodirnih kartic, ki so bile v drugih državah članicah zakonito dane na trg – Direktiva 98/84/ES – Pravno varstvo storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu – Nedovoljene naprave – Direktiva 2001/29/ES – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Pravica reproduciranja – Priobčitev javnosti – Direktiva 93/83/EGS – Uskladitev nekaterih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo – Prosti pretok blaga – Svobodno opravljanje storitev – Konkurenca – Člen 101(1) PDEU – Usklajena ravnanja – Ravnanje, katerega cilj je preprečevanje, omejitev ali izkrivljanje konkurence – Merila za presojo protikonkurenčnega cilja“





Stvarno kazalo

I –UvodI – 5

II –Pravni okvirI – 6

A –Mednarodno pravoI – 6

1.Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških delI – 6

2.Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnineI – 6

3.Pogodba SOIL o avtorski praviciI – 7

4.Rimska konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacijI – 7

B –Pravo UnijeI – 8

1.Varstvo storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopuI – 8

2.Intelektualna lastnina v informacijski družbiI – 9

3.Intelektualna lastnina in satelitsko radiodifuzno oddajanjeI – 11

III –Dejansko stanje in predlog za sprejetje predhodne odločbeI – 13

A –Prenos nogometnih tekemI – 13

B –Zadeva C‑403/08I – 14

C –Zadeva C‑429/08I – 19

IV –Pravna presojaI – 22

A –Direktiva 98/84I – 23

B –Direktiva 2001/29I – 25

1.Pravica reproduciranjaI – 25

a)Vprašanje 4(a) v zadevi C‑403/08 – nacionalno pravo ali pravo UnijeI – 25

b)Uporaba pravice reproduciranja za neposredne prenoseI – 26

c)Vprašanje 4(b) v zadevi C‑403/08 – reproduciranje v začasnem pomnilniku sprejemnikaI – 26

d)Vprašanje 4(c) v zadevi C‑403/08 – reproduciranje s prikazovanjem na ekranI – 27

2.Vprašanje 5 v zadevi C‑403/08 – omejitve pravice reproduciranjaI – 28

3.Nadaljnja priobčitev javnostiI – 30

a)Dopustnost vprašanjaI – 30

b)VprašanjeI – 31

i)Varovana delaI – 31

ii)Uporaba člena 3(1) Direktive 2001/29I – 33

C –Direktiva 93/83I – 38

D –Temeljne svoboščineI – 41

a)Katera temeljna svoboščina se uporabiI – 42

b)Omejitev svobodnega opravljanja storitevI – 42

c)Upravičitev omejitveI – 43

d)Upravičitev ob napačnih podatkih pri pridobitvi dekodirnih karticI – 50

e)Vpliv omejitve na zasebno ali domačo uporaboI – 51

f)Vprašanje 9 v zadevi C‑403/08I – 52

g)Vprašanje 7 v zadevi C‑429/08I – 53

h)Sklep glede vprašanj 6 in 7 v zadevi C‑429/08 ter vprašanj 7, 8(c) in 9 v zadevi C‑403/08I – 54

E –Konkurenčno pravoI – 55

V –Sklepni predlogiI – 57

I –    Uvod

1.        Varstvo gospodarskih interesov avtorjev postaja čedalje bolj pomembno. Kreativne storitve je treba ustrezno nagraditi.

2.        S tem namenom si Football Association Premier League Ltd. (v nadaljevanju: FAPL), organizacija angleške prve nogometne lige, prizadeva za trženje iger te lige za optimalno unovčevanje avtorskih pravic v zvezi z neposrednimi prenosi njenih nogometnih tekem. Svojim imetnikom licence načeloma podeli izključno pravico, da oddajajo tekme na njihovem ozemlju oddajanja, večinoma v njihovi državi, in jih gospodarsko unovčujejo. Da bi drugim imetnikom licenc zagotovila izključnost, se ti sočasno zavežejo, da bodo preprečevali gledanje njenih oddaj zunaj področja oddajanja.

3.        Postopka v glavni stvari teh dveh predlogov za predhodno odločanje se nanašata na poskus izogibanja tej izključnosti. Podjetja v Združeno kraljestvo uvažajo dekodirne kartice iz tujine, v teh zadevah iz Grčije in arabskih držav, in jih tam nudijo gostiščem za ugodnejšo ceno, kot jih nudijo RTV organizacije v tej državi. Združenje FAPL skuša preprečiti takšno prakso.

4.        Ukrepi za izvrševanje izključnih pravic do oddajanja so težko združljivi z načelom notranjega trga. Zaradi tega je treba preučiti, ali kršijo temeljne svoboščine ali konkurenčno pravo Unije.

5.        Poleg tega pa se postavljajo tudi vprašanja v zvezi z različnimi direktivami. Upoštevna je Direktiva 98/84/ES o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop,(2) saj se izključnost satelitskega oddajanja zagotavlja s kodiranjem oddanega signala. Združenje FAPL meni, da direktiva prepoveduje uporabo dekodirnih kartic zunaj ozemlja, ki je zanje predvideno. Nasprotno pa s stališča uvoznikov utemeljuje prost promet s temi karticami.

6.        Postavljajo se tudi vprašanja o obsegu pravic glede oddaj v skladu z Direktivo 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi(3), namreč ali se priobčitev teh oddaj nanaša na pravico reproduciranja del in ali je priobčitev v gostiščih priobčitev javnosti.

7.        Končno se postavljajo tudi vprašanja o učinku licence v skladu z Direktivo 93/83/EGS o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo.(4) Preučiti bo treba, ali soglasje za satelitsko radiodifuzijo oddaje v določeni državi članici utemeljuje pravico, da se ta oddaja sprejema v drugi državi članici in priobčuje na zaslonu.

II – Pravni okvir

A –    Mednarodno pravo

1.      Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del

8.         V skladu s členom 9(1) Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del (Pariški akt z dne 24. julija 1971) v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija) imajo avtorji književnih in umetniških del, zavarovanih s to konvencijo, izključno pravico dovoljevati njihovo reproduciranje na kakršen koli način in v kakršni koli obliki.

9.        Člen 11bis(1) Bernske konvencije določa:

„Avtorji književnih in umetniških del imajo izključno pravico dovoljevati:

(1)      oddajanje svojih del po radiodifuziji ali njihovo priobčitev javnosti s katerimkoli sredstvom za brezžični prenos znakov, zvokov ali slik;

(2)      vsako žično ali brezžično priobčitev po radiu oddajanega dela, če naj ga priobči javnosti kakšna druga ustanova, ne pa tista, ki ga je izvirno oziroma prva oddajala;

(3)      priobčitev po radiu oddajanega dela javnosti po zvočniku ali kakršnikoli drugi podobni napravi za prenos znakov, zvokov ali slik.“

2.      Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine

10.      Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine iz Priloge 1C k [Marakeškemu] Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije je bil v imenu Evropske skupnosti odobren s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (94/800/ES) (v nadaljevanju: Sporazum TRIPS).(5)

11.      Člen 9(1) Sporazuma TRIPS vsebuje določbo o spoštovanju mednarodnih konvencij o zaščiti avtorske pravice:

„Članice se ravnajo po členih od 1 do 21 Bernske konvencije (1971) in po prilogi k njej. Vendar pa članice nimajo pravic ali obveznosti po tem sporazumu glede pravic, danih na podlagi 6.bis člena te konvencije, ali pravic, ki iz njega izhajajo.“

12.      Člen 14(3) Sporazuma TRIPS vsebuje pravila o varstvu televizijskih programov:

„Radiodifuzne organizacije imajo pravico prepovedati ta dejanja, če so storjena brez njihovega dovoljenja: snemanje, reproduciranje posnetkov in ponovno radiodifuzno oddajanje po oddajnih brezžičnih medijih kakor tudi javno televizijsko prenašanje le-teh. Če članice takih pravic radiodifuznim organizacijam ne dajo, morajo dati lastnikom avtorskih pravic na predmetu oddaj možnost, da zgoraj omenjena dejanja preprečijo skladno z določbami Bernske konvencije (1971).“

3.      Pogodba SOIL o avtorski pravici

13.      Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: SOIL) je v Ženevi 20. decembra 1996 sprejela Pogodbo SOIL o izvedbah in fonogramih ter Pogodbo SOIL o avtorski pravici. Ti pogodbi sta bili v imenu Skupnosti priznani s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000(6) v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti.

14.      V skladu s členom 1(4) Pogodbe SOIL o avtorski pravici pogodbenice upoštevajo člene od 1 do 21 Bernske konvencije in njeno prilogo.

15.      Člen 8 Pogodbe SOIL določa:

„Brez poseganja v določbe iz členov 11(1), točka 2, 11bis(1), točki 1 in 2, 11ter(1), točka 2, 14(1), točka 2, in 14bis(1) Bernske konvencije imajo avtorji književnih in umetniških del izključno pravico dovoljevati vsakršno žično ali brezžično priobčitev njihovih del javnosti, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da ima vsak do njih dostop s kraja in v času, ki si ga izbere sam.“

4.      Rimska konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij

16.      V členu 13 Rimske konvencije za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij z dne 26. oktobra 1961(7) so urejene nekatere minimalne pravice radiodifuznih organizacij:

„Radiodifuzne organizacije imajo pravico dovoliti ali prepovedati:

(a)      radiodifuzno retransmisijo svojih oddaj;

(b)      snemanje svojih oddaj;

(c)      reproduciranje:

(i)      posnetkov svojih oddaj, narejenih brez njihovega soglasja;

(ii)      posnetkov svojih oddaj, narejenih v skladu z določbami 15. člena, če je reprodukcija narejena za druge namene, kot so navedeni v teh določbah;

(d)      posredovanje svojih televizijskih oddaj javnosti, storjeno na krajih, ki so dostopni ob plačilu vstopnine; domače pravo države, v kateri se zahteva varstvo te pravice, določa pogoje za njeno uresničevanje.“

17.      Evropska unija sicer ni pogodbenica Rimske konvencije, toda v skladu s členom 5 Protokola k Sporazumu o Evropskem gospodarskem prostoru št. 28 o intelektualni lastnini(8) se pogodbenice [Sporazuma o EGP] obvežejo, da bodo pred 1. januarjem 1995 pristopile k naslednjim večstranskim konvencijam o industrijski, intelektualni in poslovni lastnini:

„[…]

(b)      Bernski konvenciji za varstvo književnih in umetniških del (Pariški akt, 1971),

(c)      Mednarodni konvenciji za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij (Rim, 1961),

[…]“

B –    Pravo Unije

1.      Varstvo storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu

18.      Vprašanja za predhodno odločanje se nanašajo zlasti na Direktivo 98/84 o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop.

19.      Člen 1 opisuje cilj Direktive 98/84 tako:

„Cilj te direktive je približanje predpisov držav članic v zvezi z ukrepi proti nedovoljenim napravam, ki omogočajo nedovoljen dostop do zaščitenih storitev.“

20.      V členu 2 Direktive 98/84 so opredeljeni merodajni pojmi. Posebej pomembni so pojmi naprava za pogojni dostop, nedovoljena naprava in področje, ki ga usklajuje ta direktiva:

„V tej direktivi:

(a)      […]

(c)      naprava za pogojni dostop pomeni vsako opremo ali programsko opremo, namenjeno ali prilagojeno temu, da v razumljivi obliki omogoči dostop do zaščitene storitve;

(d)      […]

(e)      nedovoljena naprava pomeni vsako opremo ali programsko opremo, zasnovano ali prilagojeno temu, da v razumljivi obliki omogoči dostop do zaščitene storitve brez dovoljenja izvajalca storitev;

(f)      področje, ki ga usklajuje ta direktiva, pomeni vsako določbo, ki se nanaša na nedovoljene dejavnosti, navedene v členu 4.“

21.      Člen 3 Direktive 98/84 določa, katere ukrepe v zvezi s storitvami, ki temeljijo na pogojnem dostopu in napravami za pogojni dostop, je treba sprejeti na notranjem trgu:

„1.      Vsaka država članica sprejme ukrepe, potrebne za to, da se na njenem ozemlju prepovedo dejavnosti, naštete v členu 4, ter da se predvidijo sankcije in pravna sredstva, določena v členu 5.

2. Brez poseganja v odstavek 1, države članice ne smejo:

(a)      omejevati opravljanja zaščitenih storitev ali povezanih storitev s poreklom iz druge države članice; ali

(b)      omejevati prostega pretoka naprav za pogojni dostop;

iz razlogov, povezanih s področjem, ki ga usklajuje ta direktiva.“

22.      Člen 4 Direktive 98/84 določa, katere dejavnosti je treba prepovedati:

„Države članice na svojem ozemlju prepovedo vse naslednje dejavnosti:

(a)      izdelavo, uvoz, distribucijo, prodajo, najem ali posest nedovoljenih naprav v komercialne namene;

(b)      namestitev, vzdrževanje ali zamenjavo nedovoljene naprave v komercialne namene;

(c)      uporabo tržnih komunikacij za reklamiranje nedovoljenih naprav.“

2.      Intelektualna lastnina v informacijski družbi

23.      Ta zadeva se nanaša na dva vidika Direktive 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi: na pravico reproduciranja in pravico priobčitve javnosti.

24.      Pravica reproduciranja je določena v členu 2 Direktive 2001/29:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

(a)      avtorjem za njihova dela;

(b)      izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;

(c)      proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme;

(d)      producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov;

(e)      RTV organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.“

25.      V členu 5(1) Direktive 2001/29 je določena omejitev za nekatera tehnološko pogojena reproduciranja:

„Začasna dejanja razmnoževanja iz člena 2, ki so prehodna ali spremljevalna ter so sestavni in bistveni del tehnološkega procesa in katerih edini namen je omogočiti:

(a)      prenos po omrežju med tretjimi strankami po posredniku, ali

(b)      zakonito uporabo

dela ali predmeta sorodnih pravic, ki naj se izvede in ki nima nobenega neodvisnega ekonomskega pomena, so izvzeta iz pravice reproduciranja, ki jo določa člen 2.“

26.      Člen 3 Direktive 2001/29 ureja pravice, ki so povezane s priobčitvijo javnosti:

„1. Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

2. Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami:

(a)      izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;

(b)      proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme;

(c)      producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov;

(d)      RTV organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.

3. Pravice iz odstavka 1 in 2 se ne izčrpajo z nobenim dejanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen.“

27.      V uvodni izjavi 23 Direktive 2001/29 je to pojasnjeno tako:

„S to direktivo naj se nadalje uskladi avtorjeva pravica do priobčitve javnosti. To pravico je treba razumeti v širokem pomenu, ki zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve. Ta pravica naj zajema vsako tovrstno oddajanje ali retransmisijo dela v javnost po žici ali na brezžični način, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Ta pravica naj ne zajema nobenih drugih dejanj.“

28.      Direktiva 2001/29 dopolnjuje že obstoječo Direktivo Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine(9), ki je bila kodificirana z Direktivo 2006/115/ES(10). Zadnjenavedena direktiva v členu 8(3) zajema dodatno pravico v zvezi s priobčitvijo oddaj javnosti:

„Države članice za RTV organizacije predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo retransmisijo svojih oddaj na brezžični način, pa tudi priobčitev svojih oddaj javnosti, če do te priobčitve pride na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine.“

3.      Intelektualna lastnina in satelitsko radiodifuzno oddajanje

29.      Predmet Direktive 93/83 je obravnavanje intelektualne lastnine na področju satelitskega radiodifuznega oddajanja. Za razumevanje te direktive so posebnega pomena razne uvodne izjave:

„(1)      ker je med cilji Skupnosti, kot so opredeljeni v Pogodbi, tudi ustanovitev vse tesnejše zveze med narodi Evrope in spodbujanje tesnejših odnosov med državami, ki pripadajo Skupnosti, ter zagotavljanje gospodarskega in socialnega napredka držav Skupnosti s skupnim delovanjem za odstranitev pregrad, ki razdvajajo Evropo;

[…]

(3)      ker je čezmejno oddajanje v Skupnosti, še posebej preko satelita ali kabla, eden najpomembnejših načinov doseganja teh ciljev Skupnosti, ki so obenem politični, ekonomski, socialni, kulturni in pravni;

[…]

(5)      ker pa doseganje teh ciljev glede čezmejnega satelitskega radiodifuznega oddajanja in kabelske retransmisije programov iz drugih držav članic trenutno še vedno ovirata vrsta razlik med nacionalnimi pravili o avtorski pravici in določena pravna negotovost; ker to pomeni, da so imetniki pravic izpostavljeni nevarnosti, da bodo njihova dela izkoriščana brez plačila nadomestil, ali da posamezni imetniki izključnih pravic v različnih državah članicah preprečujejo izkoriščanje svojih del; ker zlasti pravna negotovost predstavlja neposredno oviro pri prostem prometu programov v Skupnosti;

[…]

(7)      ker prosto oddajanje programov ovira tudi trenutna pravna negotovost glede tega, ali oddajanje po satelitu, katerega signale se lahko sprejema neposredno, vpliva le na pravice v oddajni državi ali pa v vseh državah, ki programe sprejemajo; ker ob dejstvu, da se priobčitev preko komunikacijskega satelita in neposredno preko satelita v namen avtorske pravice obravnavata podobno, ta pravna negotovost zdaj vpliva na skoraj vse programe, ki se satelitsko prenašajo v Skupnosti;

[…]

(14)      ker je v zvezi s pravicami, ki naj se pridobijo, treba preseči pravno negotovost, ki ovira čezmejno satelitsko radiodifuzno oddajanje, z opredelitvijo pojma javne priobčitve po satelitu na ravni Skupnosti; ker je treba v tej opredelitvi hkrati podrobno določiti tudi to, kje se dejanje priobčitve odvija; ker je takšna opredelitev nujno potrebna, da ne pride do kumulativne uporabe več nacionalnih zakonov pri enem samem dejanju oddajanja; ker do javne priobčitve po satelitu pride le takrat in tam v državi članici, kjer se programski signali pošljejo pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo; ker se običajnih tehničnih postopkov, povezanih s programskimi signali, ne sme obravnavati kot motenj pri verigi oddajanja;

(15)      ker naj se pridobitev izključnih pravic radiodifuznega oddajanja na pogodbeni osnovi sklada z zakonodajo o avtorski pravici in sorodnih pravicah v državi članici, v kateri pride do priobčitve javnosti po satelitu;

(16)      ker bo načelo pogodbene svobode, na katerem temelji ta direktiva, omogočilo nadaljnje omejevanje izkoriščanja teh pravic, še posebej kar zadeva določene tehnične načine prenosa ali določene jezikovne verzije;

(17)      ker naj stranke pri določanju zneska nadomestila za pridobljene pravice upoštevajo vse vidike oddaje, na primer dejansko občinstvo, potencialno občinstvo in jezikovno verzijo;

[…]“

30.      V tej zadevi so zlasti pomembne opredelitve iz člena 1(2)(a), (b) in (c) Direktive 93/83.

„(a)      Za namen te direktive izraz ,priobčitev javnosti po satelitu‘ pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerimi pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo.

(b)      Do dejanja priobčitve javnosti po satelitu pride le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije pošljejo v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo.

(c)      Če so programski signali kodirani, pride do priobčitve javnosti po satelitu pod pogojem, da je način za dekodiranje oddaje javnosti ponujen s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem.

      […]“

31.      Poleg tega člen 2 Direktive 93/83 oblikuje izključno pravico avtorja v zvezi s priobčenjem javnosti po satelitu:

„Države članice za avtorja predvidijo izključno pravico, da dovoli priobčitev javnosti po satelitu avtorsko-pravno varovanih del v skladu z določbami iz tega poglavja.“

III – Dejansko stanje in predlog za sprejetje predhodne odločbe

A –    Prenos nogometnih tekem

32.      Združenje FAPL ima strategijo, da svetovni javnosti prikazuje tekme angleške Premier League in s tem poveča vrednost medijskih pravic klubov članov.

33.      Področje dejavnosti združenja FAPL zajema organizacijo posnetka tekem združenja Premier League in podelitev licenčnih pravic za njihovo predvajanje. Izključne pravice za prenos tekem v živo so razdeljene glede na ozemlje in vsakokrat za tri leta. Med pogodbene dokumente spadajo tudi sporazum o izključnosti, v skladu s katerim bo združenje FAPL za vsako ozemlje določilo le enega izdajatelja televizijskega programa, in omejitve prometa s pooblaščenimi dekodirnimi karticami zunaj ozemlja, za katerega je podeljena licenca.

34.      Povsod v Evropi je pri imetnikih pravic in izdajateljih televizijskega programa običajna in odobrena poslovna praksa, da se pravice do radiodifuznega oddajanja za športne prireditve podelijo na podlagi teritorialne izključnosti. Za zaščito te teritorialne izključnosti se vsak izdajatelj televizijskega programa v licenčnih sporazumih z združenjem FAPL zaveže, da bo zakodiral svoj satelitski signal.

35.      V spornem obdobju sta vsako tekmo združenja Premier League snemala bodisi BBC bodisi Sky. Njune izbrane podobe in zvok ambienta na tekmi (ki včasih vključujejo himno Premier League [v nadaljevanju: himna]) sestavljajo „Clean Live Feed“ (čisti neposredni slikovni signal). Ko se dodajo logotipi, zaporedje videov, grafika na ekranu, glasba (skupaj s himno) in angleški komentar, izid predstavlja „World Feed“ (svetovni neposredni slikovni signal). Ta se nato skompresira in zakodira in se nato prenaša prek satelita tujemu izdajatelju televizijskih programov, ki je imetnik licence. Izdajatelj televizijskih programov dekodira in dekompresira World Feed, doda svoj logotip in komentarje, signal spet skompresira in zakodira in ga prek satelita oddaja naročnikom na svojem dodeljenem ozemlju. Naročniki s satelitsko anteno lahko v sprejemniku, ki potrebuje dekodirno kartico, dekodirajo in dekompresirajo signal. Celoten postopek prenosa z igrišča do naročnikov traja približno pet sekund.

36.      Odlomki različnih filmskih in glasbenih del ter zvočnih posnetkov so shranjeni zaporedno na sprejemnik pred njihovim prikazom in so naknadno uničeni v sprejemniku.

B –    Zadeva C‑403/08

37.      Postopki, ki so temelj zadeve C‑403/08, so bili sproženi s tožbami, ki jih je vložilo združenje FAPL skupaj s podjetji, ki so odgovorna za prenos tekem v Grčiji.

38.      Družba NetMed Hellas SA je bila v Grčiji imetnica podlicence (in je še vedno), s pogodbo pa ji je bilo praktično prepovedano dobavljanje zadevnih dekodirnih kartic zunaj Grčije. Tekme se predvajajo na kanalih „SuperSport“ na platformi „NOVA“, katere lastnica in operaterka je družba Multichoice Hellas SA. Obe grški podjetji imata istega končnega lastnika ter se ju skupaj imenuje NOVA. Sprejem kanalov SuperSport je omogočen z dekodirno satelitsko kartico NOVA.

39.      Tožbe se nanašajo na uporabo tujih dekodirnih kartic v Združenem kraljestvu, ki omogočajo dostop do tujega neposrednega satelitskega prenosa nogometnih tekem Premier League. Tožeče stranke trdijo, da trgovanje s takimi karticami in njihova uporaba v Združenem kraljestvu krši njihove pravice v skladu z določbami nacionalnega prava, s katerimi je bila v notranje pravo prenesena Direktiva 98/84, in avtorske pravice na različnih umetniških in glasbenih delih, filmih in zvočnih posnetkih, ki so del tekem Premier League.

40.      Dve tožbi sta vloženi proti dobaviteljem, ki gostilnam in barom dobavljajo opremo in dekodirne satelitske kartice, ki omogočajo sprejem satelitskih kanalov, ki niso Sky (skupaj s kanali NOVA), ki predvajajo neposredni prenos tekem Premier League. Tretja tožba je vložena proti koncesionarjem ali upraviteljem štirih gostiln, t.j. pubov (v nadaljevanju: gostilničarji), v katerih so bili prikazovani neposredni prenosi tekem Premier League na kanalih neke arabske RTV postaje.

41.      V postopku v zadevi C‑403/08 je High Court zaradi tega Sodišču predložilo ta vprašanja:

A      Razlaga Direktive 98/84

1.      Nedovoljene naprave

(a)      Če napravo za pogojni dostop izdela izvajalec storitev ali je izdelana z njegovim soglasjem ter jo proda z omejenim dovoljenjem, da se ta naprava uporablja le za dostop do zaščitene storitve v določenih okoliščinah, ali postane ta naprava „nedovoljena naprava“ v smislu člena 2(e) Direktive 98/84, če se uporabi za dostop do zaščitene storitve na kraju, na način ali s strani osebe, ki ni navedena v dovoljenju izvajalca storitve?

(b)      Kaj pomeni „zasnovano ali prilagojeno“ v smislu člena 2(e) Direktive?

2.      Pravni interes

Če prvi izvajalec storitve prenese programsko vsebino v kodirani obliki na drugega izvajalca storitve, ki oddaja to vsebino na podlagi pogojnega dostopa, katere dejavnike je treba upoštevati pri določitvi, ali so interesi prvega izvajalca zaščitene storitve prizadeti v smislu člena 5 Direktive 98/84?

Zlasti:

Če prvo podjetje prenese programsko vsebino (ki vključuje vizualne podobe, zvok ambienta na tekmi in angleški komentar) v kodirani obliki na drugo podjetje, ki nato javnosti predvaja vsebino programa (ki ji je dodalo svoj logotip in včasih dodatni zvočni zapis komentarja):

(a)      Ali gre pri prenosu prvega podjetja za zaščiteno storitev „televizijskega razširjanja programskih vsebin“ v smislu člena 2(a) Direktive 98/84 in „razširjanja televizijskih programskih vsebin“ v smislu člena 1(a) Direktive 89/552/EGS(11)?

(b)      Ali je nujno, da je prvo podjetje izdajatelj televizijskih programov v smislu člena 1(b) Direktive 89/552, da bi se lahko štelo, da ponuja zaščiteno storitev „televizijskega razširjanja programskih vsebin“ v smislu prve alinee člena 2(a) Direktive 98/84?

(c)      Ali je treba člen 5 Direktive 98/84 razlagati tako, da daje prvemu podjetju pravico do civilne tožbe v zvezi z nedovoljenimi napravami, ki omogočajo dostop do programa, ki ga oddaja drugo podjetje, bodisi

(i)      ker je treba take naprave obravnavati, kot da prek televizijskega signala omogočajo dostop do storitve prvega podjetja, bodisi

(ii)      ker je prvo podjetje ponudnik zaščitene storitve, katerega interesi so prizadeti z nedovoljeno dejavnostjo (ker take naprave omogočajo nedovoljen dostop do zaščitene storitve, ki jo ponuja drugo podjetje)?

(d)      Ali lahko na odgovor na vprašanje v točki (c) vpliva to, ali prvi in drugi izvajalec storitve uporabljata različne sisteme za dekodiranje in naprave za pogojni dostop?

3.      Komercialni nameni

Ali se „posest v komercialne namene“ iz člena 4(1) Direktive 98/84 nanaša le na posest v namene komercialnega trgovanja (na primer prodaje) z nedovoljenimi napravami ali pa zajema tudi to, da je naprava med kakršnim koli poslovanjem v posesti končnega uporabnika?

B      Razlaga Direktive 2001/29

4.      Pravica reproduciranja

Kadar zaporedni odlomki iz filma, glasbenega dela ali zvočnega posnetka (v tem primeru slike digitalnega video in avdio posnetka) nastanejo (i) v pomnilniku sprejemnika ali (ii) pri filmu na televizijskem ekranu in je celotno delo reproducirano, če se zaporedni odlomki obravnavajo kot celota, vendar pa v nekem trenutku obstaja le omejeno število odlomkov:

(a)      Ali je treba vprašanje, ali so bila ta dela reproducirana v celoti ali deloma, obravnavati glede na predpise nacionalnega avtorskega prava o tem, kaj pomeni reprodukcija, s katero se krši avtorska pravica, ali pa gre za razlago člena 2 Direktive 2001/29?

(b)      Če gre za razlago člena 2 Direktive 2001/29, ali bi moralo nacionalno sodišče upoštevati vse odlomke vsakega dela kot celoto ali pa le omejeno število odlomkov, ki obstajajo v nekem trenutku? Kakšen test bi v zadnjem primeru moralo uporabiti nacionalno sodišče za vprašanje, ali so bila dela reproducirana deloma v smislu tega člena?

(c)      Ali pravica reproduciranja iz člena 2 Direktive 2001/29 zajema tudi nastanek prehodnih podob na televizijskem ekranu?

5.      Neodvisni ekonomski pomen

(a)      Ali je treba prehodne kopije dela, ki so nastale v sprejemniku satelitske televizije ali na televizijskem ekranu, povezanem s sprejemnikom, in katerih edini namen je omogočiti uporabo dela, ki sicer ni drugače omejena z zakonom, obravnavati, kot da imajo „neodvisni ekonomski pomen“ v smislu člena 5(1) Direktive 2001/29, ker lahko imetnik pravic edino na podlagi takih kopij dobi plačilo za uporabo njegovih pravic?

(b)      Ali na odgovor na točko (a) petega vprašanja vpliva to, (i) ali imajo prehodne kopije lastno vrednost, oziroma (ii) ali prehodne kopije zajemajo majhen del zbirke del in/ali drugo vsebino, ki se sicer lahko uporablja, ne da bi se kršila avtorsko pravica, oziroma (iii) ali je imetnik izključne licence imetnika pravic v drugi državi članici že pridobil plačilo za uporabo dela v tej državi članici?

6.      Priobčitev javnosti po žici ali na brezžični način

(a)      Ali gre za avtorsko delo, priobčeno javnosti po žici ali na brezžični način, v smislu člena 3 Direktive 2001/29, če se satelitsko oddajanje sprejema v poslovnih prostorih (na primer v baru) in je tam priobčeno ali predvajano javnosti, ki je prisotna v teh prostorih, prek enega samega televizijskega ekrana in zvočnikov?

(b)      Ali na odgovor na točko (a) šestega vprašanja vpliva, če:

(i)      je navzoča javnost nova javnost, ki je izdajatelj televizijskih programov ni predvidel (v tem primeru zato, ker se domača dekodirna kartica za uporabo v eni državi članici uporablja za komercialno občinstvo v drugi državi članici)?

(ii)      javnost ni občinstvo, ki plača, glede na nacionalno pravo?

(iii)  se televizijski signal sprejema prek antene ali satelitske antene na strehi ali v bližini prostorov, v katerih je televizija?

(c)      Če je odgovor na kateri koli del vprašanja v točki (b) pritrdilen, katere dejavnike je treba upoštevati pri določitvi, ali gre za priobčitev dela, ki izvira tam, kjer ni občinstva?

C      Razlaga Direktive Sveta 93/83 ter členov 28 ES, 30 ES in 49 ES

7.      Obramba na podlagi Direktive 93/83

Ali je v skladu z Direktivo 93/83 ali s členi 28 ES, 30 ES ali 49 ES, če nacionalno avtorsko pravo določa, da gre za kršitev avtorske pravice v skladu s pravom države, ki sprejema oddajanje, če prehodne kopije del, vključene v satelitsko oddajanje, nastanejo v satelitskem sprejemniku ali na televizijskem ekranu? Ali se položaj spremeni, če se oddajanje dekodira z dekodirno satelitsko kartico, ki jo je izdal izvajalec storitve satelitskega oddajanja v drugi državi članici, če je to satelitsko kartico dovoljeno uporabljati le v tej drugi državi članici?

D      Razlaga določb Pogodbe o prostem pretoku blaga in storitev iz členov 28 ES, 30 ES in 49 ES v okviru Direktive 98/84

8.      Obramba na podlagi členov 28 ES in/ali 49 ES

(a)      Če bo odgovor na prvo vprašanje, da naprava za pogojni dostop, ki jo je izdelal izvajalec storitev ali je bila izdelana z njegovim soglasjem, postane nedovoljena naprava v smislu člena 2(e) Direktive 98/84, če se uporablja zunaj obsega dovoljenja izvajalca storitve za dostop do zaščitene storitve, kaj je potem specifična vsebina pravice glede na njeno bistveno funkcijo, ki jo ima v skladu z Direktivo?

(b)      Ali člen 28 ES ali 49 ES izključuje izvajanje določbe nacionalnega prava v prvi državi članici, ki določa, da je nezakonito uvažati ali prodajati dekodirno satelitsko kartico, ki jo je izdal izvajalec storitve satelitskega oddajanja v drugi državi članici, če je to dekodirno satelitsko kartico dovoljeno uporabljati le v tej drugi državi članici?

(c)      Ali je odgovor drugačen, če je v tej drugi državi članici dekodirno satelitsko kartico dovoljeno uporabljati le v zasebne in domače namene, vendar se v prvi državi članici uporablja v komercialne namene?

9.      Ali je lahko varstvo, ki ga je deležna himna, širše od varstva, ki se ponuja drugemu oddajanju

Ali členi 28 ES, 30 ES ali 49 ES izključujejo izvajanje določbe nacionalnega avtorskega prava, ki določa, da je nezakonito javno izvajati ali predvajati glasbeno delo, če je to delo del zaščitene storitve, do katere je mogoče dostopiti in jo predvajati v javnosti z uporabo dekodirne satelitske kartice, kadar je to kartico izdal izvajalec storitev v drugi državi članici, če je to dekodirno kartico dovoljeno uporabljati le v tej drugi državi članici? Ali se kaj spremeni, če je glasbeno delo nepomemben del zaščitene storitve kot celote in nacionalno avtorsko pravo ne preprečuje prikazovanja ter predvajanja drugih delov storitve?

E      Razlaga določb Pogodbe o konkurenci na podlagi člena 81 ES

10.      Obramba na podlagi člena 81 ES

Če ponudnik programske vsebine pridobi več izključnih licenc, po eno za ozemlje ene ali več držav članic, na podlagi katerih lahko izdajatelj televizijskih programov programsko vsebino oddaja le na tem ozemlju (skupaj s satelitom), in je v vsaki licenci vključena še pogodbena obveznost, v skladu s katero mora izdajatelj televizijskih programov preprečiti, da se njegove dekodirne satelitske kartice, ki omogočajo sprejem licencirane programske vsebine, uporabljajo zunaj ozemlja, za katero ima licenco, kakšen pravni test bi moralo nacionalno sodišče uporabiti in katere okoliščine bi moralo upoštevati pri odločanju, ali je pogodbena omejitev v nasprotju s prepovedjo iz člena 81(1)?

Zlasti:

(a)      ali je treba člen 81(1) razlagati tako, da velja za to obveznost zgolj zato, ker se domneva, da je cilj te obveznosti preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco?

(b)      če je tako, ali je treba tudi dokazati, da pogodbena obveznost znatno preprečuje, omejuje ali izkrivlja konkurenco, da bi lahko bila zajeta s prepovedjo iz člena 81(1) ES?

C –    Zadeva C‑429/08

42.      Ta predlog za predhodno odločanje izhaja iz kazenskega postopka proti Karen Murphy, gostilničarki, se pravi posestnici puba, ki je prikazovala tekme Premier League ob uporabi grške dekodirne kartice. Družba Media Protection Services Ltd. je vložila zasebno tožbo in je na dveh stopnjah dosegla denarno kazen. K. Murphy je zoper to obsodbo vložila pravno sredstvo pri High Court.

43.      V tem postopku High Court postavlja ta vprašanja:

Razlaga Direktive 98/84

1.      V kakšnih okoliščinah je naprava za pogojni dostop „nedovoljena naprava“ v smislu člena 2(e) Direktive 98/84?

2.      Natančneje, ali je naprava za pogojni dostop „nedovoljena naprava“, če se pridobi v okoliščinah, v katerih:

(i) je napravo za pogojni dostop izdelal izvajalec storitev ali je bila izdelana z njegovim soglasjem in je bila prvotno dobavljena pod pogojem omejenega pogodbenega dovoljenja, da se naprava uporabi za dostop do zaščitene storitve le v prvi državi članici, uporabljena pa je bila za dostop do te zaščitene storitve, prejete v drugi državi članici,

in/ali

(ii) je napravo za pogojni dostop izdelal izvajalec storitev ali je bila izdelana z njegovim soglasjem in je bila prvotno priskrbljena in/ali omogočena z navedbo lažnega imena in naslova bivališča v prvi državi članici, s čimer so bile presežene pogodbene ozemeljske omejitve, ki veljajo za take naprave zunaj prve države članice,

in/ali

(iii) je napravo za pogojni dostop izdelal izvajalec storitev ali je bila izdelana z njegovim soglasjem in je bila prvotno dobavljena pod pogodbenim pogojem, da se uporablja le v domače ali zasebne namene, in ne v komercialne namene (za katere se plača višja naročnina), a je bila v Združenem kraljestvu uporabljena v komercialne namene, namreč za predvajanje neposrednega prenosa nogometnih tekem v gostilni?

3.      Če je odgovor na kateri koli del drugega vprašanja nikalen, ali člen 3(2) Direktive 98/84 prepoveduje državi članici sklicevati se na nacionalno pravo, ki preprečuje uporabo takih naprav za pogojni dostop v okoliščinah, opisanih v navedenem drugem vprašanju?

4.      Če je odgovor na kateri koli del drugega vprašanja nikalen, ali je člen 3(2) Direktive 98/84 neveljaven:

(a)      ker je diskriminatoren in/ali nesorazmeren, in/ali

(b)      ker je v nasprotju s pravicami prostega gibanja iz Pogodbe, in/ali

(c)      iz katerega koli drugega razloga?

5.      Če je odgovor na kateri koli del drugega vprašanja pritrdilen, ali sta člena 3(1) in 4 Direktive 98/84 neveljavna, ker se zdi, da se z njima od držav članic zahteva določitev omejitev za uvoz „nedovoljenih naprav“ iz drugih držav članic in drugo ravnanje z njimi v okoliščinah, v katerih bi bilo mogoče te naprave zakonito uvoziti in/ali uporabljati za sprejem čezmejnih satelitskih radiodifuzijskih storitev na podlagi pravil o prostem pretoku blaga iz členov 28 ES in 30 ES in/ali svobodi opravljanja in prejemanja storitev iz člena 49 ES?

Razlaga členov 12 ES, 28 ES, 30 ES in 49 ES

6.      Ali členi 28 ES, 30 ES in/ali 49 ES izključujejo izvrševanje nacionalnega prava, ki kot kaznivo dejanje opredeljuje nepošteno sprejemanje programa, vključenega v radiodifuzijsko storitev, ki se opravlja iz kraja v Združenem kraljestvu, z namenom izogibanja kakršnemu koli plačilu, ki velja za sprejem programa v kateri koli izmed teh okoliščin:

(i)      če je napravo za pogojni dostop izdelal izvajalec storitev ali je bila izdelana z njegovim soglasjem in je bila prvotno dobavljena pod pogojem omejenega pogodbenega dovoljenja, da se naprava uporabi za dostop do zaščitene storitve le v prvi državi članici, uporabljena pa je bila za dostop do te zaščitene storitve, prejete v drugi državi članici (v tem primeru v Združenem kraljestvu), in/ali

(ii) če je napravo za pogojni dostop izdelal izvajalec storitev ali je bila izdelana z njegovim soglasjem in je bila prvotno priskrbljena in/ali omogočena z navedbo lažnega imena in naslova bivališča v prvi državi članici, s čimer so bile presežene pogodbene ozemeljske omejitve, ki veljajo za take naprave zunaj prve države članice, in/ali

(iii) je napravo za pogojni dostop izdelal izvajalec storitev ali je bila izdelana z njegovim soglasjem in je bila prvotno dobavljena pod pogodbenim pogojem, da se uporablja le v domače ali zasebne namene, in ne v komercialne namene (za katere se plača višja naročnina), a je bila v Združenem kraljestvu uporabljena v komercialne namene, namreč za predvajanje neposrednega prenosa nogometnih tekem v javnem prostoru?

7.      Ali je izvrševanje nacionalnega prava v vsakem primeru izključeno zaradi diskriminacije, ki je v nasprotju s členom 12 ES, ali ker nacionalno pravo sicer velja za programe, vključene v radiodifuzijsko storitev, ki se opravlja iz kraja v Združenem kraljestvu, ne pa iz katere koli druge države članice?

Razlaga člena 81 ES

8.      Če pridobi ponudnik programske vsebine vrsto izključnih licenc, po eno za ozemlje ene ali več držav članic, na podlagi katerih lahko izdajatelj televizijskih programov programsko vsebino oddaja le na tem ozemlju (skupaj s satelitom), in je v vsaki licenci vključena še pogodbena obveznost, v skladu s katero mora izdajatelj televizijskih programov preprečiti, da se njegove dekodirne satelitske kartice, ki omogočajo sprejem licencirane programske vsebine, uporabljajo zunaj ozemlja, za katero ima licenco, kakšen pravni test bi moralo nacionalno sodišče uporabiti in katere okoliščine bi moralo upoštevati pri odločanju, ali je pogodbena omejitev v nasprotju s prepovedjo iz člena 81(1)?

Zlasti:

(a)      ali je treba člen 81(1) razlagati tako, da velja za to obveznost zgolj zato, ker se domneva, da je cilj te obveznosti preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco?

(b)      če je tako, ali je treba tudi dokazati, da pogodbena obveznost znatno preprečuje, omejuje ali izkrivlja konkurenco, da bi lahko bila zajeta s prepovedjo iz člena 81(1)?

44.      Združenje FAPL, družba QC Leisure, K. Murphy in družba Media Protection Services Ltd. ter Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, Francoska republika, Nadzorni organ EFTA, Evropski parlament, Svet in Evropska komisija so vložili vloge. Na ustni obravnavi so udeleženci z izjemo Francije podali tudi ustne navedbe, prav tako Češka republika, Kraljevina Španija in Italijanska republika.

IV – Pravna presoja

45.      Postopki v glavni stvari izhajajo iz prakse, da se dostop do kodiranih športnih oddaj, ki se prek satelita prenašajo v razne države članice, ozemeljsko omeji. Predloga za predhodno odločanje obravnavata vprašanje, ali je to združljivo z notranjim trgom s številnih različnih vidikov, zaradi katerih se porajajo mnoga različna vprašanja.

46.      Vnaprej je treba opozoriti, da pravo Unije sicer spoštuje posebnosti športa, da pa šport ni izvzet iz prava Unije.(12) Zlasti to, da je dejavnost povezana s športom, ni ovira za uporabo določb Pogodbe.(13)

47.      Sicer menim, da – kar zadeva uporabo grških dekodirnih kartic – v bistvu rešitev zadev v glavni stvari temelji na uporabi svobode opravljanja storitev in da ima v preostalem predvsem vprašanje priobčitve javnosti (člen 3 Direktive 2001/29) pomembnejšo vlogo, toda sklepne predloge bom sestavila v skladu z vrstnim redom vprašanj v zadevi C‑403/08. Zato bom najprej analizirala Direktivo 98/84 o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop (v delu A), nato Direktivo 2001/29 o avtorski pravici v informacijski družbi (v delu B), Direktivo 93/83 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (o tem v delu C), šele nato uporabo temeljnih svoboščin (o tem v delu D) in nazadnje konkurenčno pravo (o tem v delu E).

A –    Direktiva 98/84

48.      Direktiva 98/84 ureja zaščito naprav za dostop do pogojnih storitev in prosti pretok takšnih naprav na skupnem trgu. Udeleženci iz tega izvajajo dve nasprotujoči si predpostavki, na katerih temeljijo vprašanja o tej direktivi.

49.      V skladu s členom 4 Direktive 98/84 je treba prepovedati in ustrezno kaznovati izdelavo, uvoz, distribucijo, prodajo, najem ali posest nedovoljenih naprav v komercialne namene. Združenje FAPL meni, da dekodirna kartica, ki je v eni državi članici zakonito prodana, postane nedovoljena naprava, če se uporablja v drugi državi članici v nasprotju z voljo podjetja, ki oddaja zaščitene storitve. K. Murphy ugovarja, da dekodirne kartice, ki je bila zakonito dana na trg, takšna uporaba ne more spremeniti v nedovoljeno napravo. Prej je takšna uporaba zakonita v skladu z navedeno direktivo, saj njen člen 3(2) prepoveduje kakršno koli omejitev trgovine z zakonitimi dekodirnimi karticami.

50.      Sodišču predlagam, naj se „na kratko“ ukvarja s tem sklopom vprašanj, saj sta obe premisi očitno nepravilni.

51.      V skladu s členom 2(e) Direktive 98/84 „nedovoljena naprava“ pomeni vsako opremo ali programsko opremo, zasnovano ali prilagojeno temu, da v razumljivi obliki omogoči dostop do zaščitene storitve brez dovoljenja izvajalca storitev.

52.      Združenje FAPL meni, da za to zadošča, da se dekodirne kartice uporabljajo v Združenem kraljestvu zaradi sprejemanja prenosov grškega izdajatelja televizijskega programa, čeprav se tam v skladu z voljo imetnika pravice ne bi smele prejemati.

53.      Besedilo člena 2(e) Direktive 98/84 pa ne meri na preprečevanje uporabe naprave za dostop proti volji ponudnika storitev. Zahteva napravo, ki je zasnovana ali prilagojena temu, da omogoči dostop brez dovoljenja izvajalca storitev. Ta opredelitev tako zajema naprave, ki so izdelane ali spremenjene posebej za to.

54.      Toda dekodirna kartica je namenjena prav temu, da omogoči dostop z dovoljenjem izvajalca storitev. Ponudnik storitev, grški izdajatelj televizijskega programa, jo prav s tem namenom da na trg. Ob prenosu v Združeno kraljestvo pa se dekodirna kartica tudi ne prilagodi.

55.      Le ta razumljiva razlaga je združljiva s splošnim ciljem Direktive 98/84. Njen namen je v skladu z uvodnima izjavama 2 in 3 spodbujanje čezmejnega opravljanja storitev. S tem ne bi bilo zares združljivo, če bi čezmejni pretok zakonitih naprav za pogojni dostop zadoščal za to, da bi bile razglašene za nedovoljene naprave.

56.      Dalje pa je splošno načelo pravne varnosti eno od temeljnih načel prava Unije, ki zahteva zlasti to, da morajo biti predpisi jasni in natančni, da se posamezniki lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi in v skladu s tem ukrepajo.(14) Če so predvidene kazenske določbe, je treba povrh tega varovati načelo zakonitosti v kazenskem pravu (nullum crimen, nulla poena sine lege), ki določa, da predpisi Skupnosti jasno opredelijo kazniva dejanja in za njih zagrožene kazni.(15) Če bi zakonodajalec dejansko nameraval zaščititi geografsko razdelitev televizijskih trgov in uporabiti sankcije za samo razdelitev v obliki dajanja legalnih dekodirnih kartic na trg v drugih državah članicah, bi torej to moral izraziti precej bolj jasno.

57.      Na vprašanje 1 v zadevi C‑403/08 in prvi dve vprašanji v zadevi C‑429/08 je treba zaradi tega odgovoriti, da sta namen ali ustrezna prilagoditev v smislu člena 2(e) Direktive 98/84 izdelava ali sprememba naprave zaradi omogočanja dostopa do zaščitene storitve v razumljivi obliki brez dovoljenja ponudnika storitev. Tako naprava za pogojni dostop, ki jo izdela ponudnik storitev ali pa je izdelana z njegovim soglasjem – in se z zahtevo omejenega dovoljenja proda tako, da se naprava lahko uporablja le za to, da se dostop do zaščitene storitve pridobi v določenih okoliščinah – ne postane „nedovoljena naprava“ v smislu člena 2(e) Direktive 98/84, če se uporablja, da se pridobi dostop do te zaščitene storitve na kraju, na način ali s strani osebe, ki ni navedena v dovoljenju izvajalca storitve.

58.      Vendar pa iz tega ne izhaja, da bi bilo treba na vprašanje 3 v zadevi C‑429/08 odgovoriti tako, da člen 3(2) Direktive 98/84 prepoveduje vsako omejitev trgovine z zakonitimi dekodirnimi karticami.

59.      Člen 3(2)(a) Direktive 98/84 sicer prepoveduje omejevanje opravljanja zaščitenih storitev ali povezanih storitev s poreklom iz druge države članice in točka (b) prepoveduje omejevanje prostega pretoka naprav za pogojni dostop. Vendar so te prepovedi omejitev kvalificirane: nedopustne so le omejitve iz razlogov, povezanih s področjem, ki ga usklajuje ta direktiva. V skladu z opredelitvijo iz člena 2(f) to področje pomeni vsako določbo, ki se nanaša na nedovoljene dejavnosti, navedene v členu 4, torej različne prepovedi v zvezi z ravnanjem z nedovoljenimi napravami. Člen 3(2) zaradi tega ne izključuje omejitev iz drugih razlogov.

60.      Kršitev pogodbenih dogovorov o dostopnosti programov v nekaterih državah članicah, navedba lažnih imen in/ali naslovov pri pridobitvi naprav za dostop ali uporaba za komercialne namene dekodirnih kartic za zasebne in domače namene niso ukrepi zoper nedovoljene naprave. Zaradi tega jih ne zajema področje, ki ga usklajuje Direktiva 98/84.

61.      Na vprašanje 3 v zadevi C‑429/08 je torej treba odgovoriti, da člen 3(2) Direktive 98/84 državi članici ne preprečuje uporabe nacionalnega predpisa, na podlagi katerega je prepovedana uporaba naprave za pogojni dostop ob kršitvah pogodbenih določb o dostopnosti programov v nekaterih državah članicah z navedbo lažnega imena in/ali naslova bivališča pri pridobitvi naprave za pogojni dostop ali uporaba naprave za pogojni dostop, ki je namenjena zasebni in domači rabi v komercialne namene.

62.      Ker v zadevi C‑429/08 vprašanje 4 o veljavnosti člena 3(2) Direktive 98/84 v skladu z obrazložitvijo v predlogih za predhodno odločanje temelji na domnevi, da ta določba iz navedenih razlogov nasprotuje morebitnim omejitvam, nanj ni treba odgovoriti. Tudi odgovori na vprašanja 2, 3 in 8(a) v zadevi C-403/08 kot tudi na vprašanje 5 v zadevi C-429/08 niso potrebni.

B –    Direktiva 2001/29

1.      Pravica reproduciranja

63.      High Court v zadevi C‑403/08 z vprašanjema 4 in 5 sprašuje, ali digitalna priobčitev oddaj nujno posega v pravico avtorjev do reproduciranja njihovih del. Iz tehničnih razlogov priobčitev digitalnih programov namreč predpostavlja, da se kratki odlomki iz oddaje naložijo v začasni pomnilnik naprave za priobčitev. V skladu s predlogom za predhodno odločanje se v skladu z uporabljivim standardom v začasnem pomnilniku sprejemnika vseskozi nalagajo štiri posamezne podobe videotoka in ustrezni odlomek tonskega zapisa.

64.      V skladu s členom 2 Direktive 2001/29 ima več oseb – med njimi tudi avtorji za svoja dela in RTV organizacije za posnetke svojih oddaj – izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma.

a)      Vprašanje 4(a) v zadevi C‑403/08 – nacionalno pravo ali pravo Unije

65.      Predložitveno sodišče najprej odpira vprašanje, ali je opredelitev prehodnega kopiranja kot reproduciranja vprašanje nacionalnega prava ali pa nazadnje izhaja iz Direktive 2001/29. Dvomi namreč, da obstaja reproduciranje v smislu nacionalnega prava.

66.      Sodišče pa je že odločilo, da je pojem „delno reproduciranje“ pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno.(16)

67.      Zato je treba na vprašanje, ali so bila avtorska dela reproducirana v celoti ali deloma, odgovoriti z razlago člena 2 Direktive 2001/29.

b)      Uporaba pravice reproduciranja za neposredne prenose

68.      Preden se lahko odgovori na vprašanja o reproduciranju, je treba razjasniti, ali se pravica reproduciranja sploh uporablja za neposredne prenose.

69.      Člen 2(e) Direktive 2001/29 za RTV organizacije utemelji pravico reproduciranja za posnetke njihovih oddaj. Ustrezna pravica filmskih producentov se v skladu s členom 2(d) nanaša na izvirnik in primerke njihovih filmov.

70.      Družba QC Leisure in drugi dvomijo, da pri neposrednem prenosu obstajajo posnetek, izvirnik in primerek, ki se reproducira. To stališče temelji domnevno na tem, da proizvodni proces, ki je predstavljen v predlogu za predhodno odločanje, ne predvideva trajnega posnetka oddaje, iz katere se prenaša film.

71.      Komisija pa nasprotno prepričljivo navaja, da praktično tudi neposredni prenos temelji na prvem posnetku ali izvirniku posnetka, iz katerega se naprej prenašajo slike. Ta posnetek nastane vsaj v začasnih pomnilnikih, v katerih se združijo različne perspektive kamer za nastanek oddaje, ki se nato prenese dalje.

72.      Stališče družbe QC Leisure in drugi bi vodilo do neprimernega prikrajšanja neposrednih prenosov v razmerju do prenosov posnetkov. Takšna omejitev pravice reproduciranja bi se lahko tudi enostavno obšla, ker izdajatelji televizijskega programa lahko brez večjih težav vključijo prvi trajni posnetek signala v proizvodni postopek.

73.      Pravica reproduciranja se torej uporablja tudi za neposredni prenos.

c)      Vprašanje 4(b) v zadevi C‑403/08 – reproduciranje v začasnem pomnilniku sprejemnika

74.      High Court v zvezi s členom 2 Direktive 2001/29 najprej sprašuje, ali je treba upoštevati vsakokratne obstoječe odlomke oddaje ali njihovo celoto.

75.      Člen 2 Direktive 2001/29 določa pravico, da se dovoli ali prepove, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma.

76.      Za upoštevanje vseh kratkotrajno shranjenih odlomkov govori to, da se vsi odlomki reproducirajo le z namenom, da omogočijo neprekinjeno priobčitev celotne oddaje. Vendar pa v skladu s standardom v vsakem trenutku obstajajo le štiri podobe v začasnem pomnilniku in zelo kratka tonska sled, ki ustreza tem slikam. Zaradi tega ni mogoče domnevati, da se izdela popolna kopija oddaje. Toda tudi pri teh odlomkih, katerih obseg je izredno omejen, gre za delno reproduciranje oddaje.

77.      Družba QC Leisure in drugi zastopajo mnenje, da teh posameznih podob in odlomka tonskega zapisa ni mogoče obravnavati kot reproduciranje oddaje. Za delno reproduciranje v smislu člena 2 Direktive 2001/29 je prej potrebno reproduciranje bistvenega dela avtorskega dela. Ta argumentacija temelji na nacionalnem pojmu reproduciranja in njegovi razlagi.

78.      Sodišče pa je med tem že razložilo pojem reproduciranja v skladu s členom 2(a) Direktive 2001/29 v zvezi s časopisnim člankom. Ugotovilo je, da avtorska pravica zajema vse sestavine dela, ki so izvirne v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev.(17) Posamične besede pa je izvzelo iz varstva, ker intelektualna stvaritev izhaja šele iz njihove izbire, razporeditve in kombinacije.(18) Ta sodna praksa se lahko prenese na to zadevo.

79.      Za razliko od poljubnih besed so v tej zadevi kratkotrajne shranjene podobe in odlomki tonskega zapisa individualne narave. Vsaka podoba temelji na posebni izbiri, ki jo opravi snemalec ali režiser in se lahko očitno pripiše vsakokratnemu prenosu. Sicer ne bi smel obstajati kakšen poseben interes za daleč prevladujoče število posameznih podob, saj so vse del intelektualne stvaritve, ki jo predstavlja prenesena oddaja.

80.      V tem postopku se s posamičnimi besedami lahko primerja izolirana informacija o stanju barve posamezne slikovne slike. S spajanjem teh informacij nastanejo posamične slike, ki imajo naravo lastne intelektualne stvaritve.

81.      Torej gre za dejanja reproduciranja, če se odlomki digitalnih video in avdio posnetkov ustvarijo v pomnilniku sprejemnika, saj so ti odlomki del lastne intelektualne stvaritve avtorja oddaje.

d)      Vprašanje 4(c) v zadevi C‑403/08 – reproduciranje s prikazovanjem na ekran

82.      Predložitveno sodišče pa nazadnje sprašuje, ali tudi prikazovanje oddaje na ekranu predstavlja reproduciranje.

83.      Čeprav na prvi pogled to vprašanje preseneti, se družba QC Leisure, združenje FAPL in Komisija pravilno strinjajo, da je takšno prikazovanje dejansko reproduciranje.

84.      Načeloma to izhaja iz enakih razlogov kot domneva reproduciranja pri prehodnem shranjevanju podob in odlomkov tonskega zapisa. Na ekranu se vsakokrat za še krajši čas prikaže slika oddaje, medtem ko se poleg tega priobči ustrezni odlomek tonskega zapisa.

85.      Tako tudi prikazovanje oddaje na ekranu predstavlja reproduciranje.

2.      Vprašanje 5 v zadevi C‑403/08 – omejitve pravice reproduciranja

86.      Z vprašanjem 5 v zadevi C‑403/08 naj bi se pojasnilo, ali so iz pravice avtorja do reproduciranja zaradi člena 5(1) Direktive 2001/29 izvzeta reproduciranja, ki so bila ugotovljena v odgovoru na četrto vprašanje.

87.      Člen 5(1) Direktive 2001/29 izvzame nekatere tehnološko pogojene postopke iz pravice reproduciranja. Ta izjema ima tri kumulativne pogoje, kar pomeni, da če eden od njih ni izpolnjen, dejanje reproduciranja spada pod pravico reproduciranja iz člena 2 Direktive.(19)

88.      Prvič mora iti za prehodna ali spremljevalna začasna dejanja reproduciranja, ki so sestavni in bistveni del tehnološkega postopka. Dejanje je mogoče opredeliti kot „prehodno“ v smislu člena 5(1) Direktive 2001/29 le, če je njegovo trajanje omejeno na obseg, ki je nujno potreben za dobro delovanje zadevnega tehnološkega procesa, pri čemer velja, da mora biti ta proces avtomatiziran, tako da se ta kopija izbriše samodejno, brez človeškega posega, takoj ko je opravljena njena funkcija omogočanja izvedbe takega procesa.(20) To je tako v tej zadevi. Kopije v pomnilniku in na ekranu so prehodne in začasne. So tudi sestavni in bistveni del tehnološkega postopka za priobčitev oddaje.

89.      Drugič, edini namen tega dejanja mora biti prenos po omrežju med tretjimi strankami po posredniku ali zakonita uporaba. Kot je že navedlo predložitveno sodišče, zakonitost ali njeno pomanjkanje pri tem ne more izhajati iz tega, ali je imetnik pravice soglašal z zadevnimi kopijami kot takšnimi. Reproduciranje s soglasjem imetnika pravice namreč ne bi potrebovalo izjeme. Odločilen za to točko je zaradi tega odgovor na druga vprašanja, namreč ali temeljne svoboščine in/ali Direktiva 93/83 utemeljujejo pravico do sprejemanja oddaje (o tem v nadaljevanju v delih C in D) ter ali je upoštevna pravica do priobčitve javnosti (o tem v nadaljevanju v točki 3).

90.      Tretjič, dejanja reproduciranja ne smejo imeti neodvisnega ekonomskega pomena. Vprašanje, ali reproduciranja, ki so ugotovljena v četrtem vprašanju, imajo takšen pomen, je predmet petega vprašanja v zadevi C‑403/08.

91.      Izjemo iz člena 5(1) Direktive 2001/29 je treba razlagati ozko, ker odstopa od splošnega načela iz člena 2.(21) To velja toliko bolj, ker je treba to izvzetje razlagati ob upoštevanju člena 5(5) Direktive 2001/29, ki določa, da se navedeno izvzetje uporabi le v nekaterih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega zaščitenega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.(22)

92.      Vse predpostavke iz člena 5(1) Direktive 2001/29 so namenjene temu, da se omogočijo dejanja reproduciranja, ki so pogoji dejanskega izkoriščanja. Komisija je to prikazala v pojasnilih k predlogu Direktive na primeru prenosa videoposnetka na zahtevo iz zbirke podatkov v Nemčiji na osebni računalnik na Portugalskem, kar zahteva vsaj 100 dejanj hrambe.(23)

93.      Takšna dejanja reproduciranja načeloma nimajo samostojne vrednosti, ki bi presegala ekonomski pomen izkoriščanja. Glede na okoliščine imajo ekonomski pomen, ki ustreza izkoriščanju, kajti če npr. dejanja reproduciranja za prenos ni, tudi izkoriščanje na koncu verige prenosov ni možno. Ta ekonomski pomen pa je popolnoma odvisen od predvidenega izkoriščanja, tako da ni samostojen.

94.      Potemtakem kopije, ki se ustvarijo v pomnilniku sprejemnika, nimajo samostojnega ekonomskega pomena.

95.      V nasprotju s tem pa ima reproduciranje, ki nastane na ekranu, dejansko samostojni ekonomski pomen. Je namreč predmet izkoriščanja oddaje. Avtorskopravno se izkoriščanje pravic glede oddaje sicer navezuje na pravico do oddajanja, saj avtor pridobi pravico, da temu ugovarja. Ekonomski pomen oddajanja pa temelji praviloma na njegovem sprejemanju. To je v tej zadevi očitno pri oddajah za naročnike, velja pa tudi za oddaje, ki se financirajo z reklamami. Celo javnopravni izdajatelji televizijskega programa, ki se financirajo iz prispevkov ali državnega proračuna, morajo v praksi svoje financiranje utemeljiti s primerno gledanostjo.

96.      Zato imajo prehodna reproduciranja dela, ki se ustvarijo na ekranu, ki je povezan s sprejemnikom, samostojen ekonomski pomen.

97.      Predložitveno sodišče pojasnjuje vprašanje 5 v točki (b) tako: ali je pomembno, (i) ali imajo prehodne kopije lastno vrednost, oziroma (ii) ali prehodne kopije zajemajo majhen del zbirke del in/ali drugo vsebino, ki se sicer lahko uporablja, ne da bi se kršila avtorska pravica, oziroma (iii) ali je imetnik izključne licence imetnika pravic v drugi državi članici že pridobil plačilo za uporabo dela v tej državi članici.

98.      Na podvprašanje (i) je bilo že odgovorjeno: prehodne kopije v začasnem pomnilniku nimajo lastne notranje vrednosti, nasprotno pa imajo takšno vrednost prehodne kopije na ekranu.

99.      Podvprašanje (ii) se nanaša na možnost, da je zaščiten le določen del oddaje. Ta argumentacija je lahko smiselna pri priobčitvi javnosti,(24) pri pravici reproduciranja, ki jo analiziramo tu, pa je dvomljiva.(25) Če pa bi predložitveno sodišče kljub temu prišlo do sklepa, da so varovani le deli oddaje, to ne bi vplivalo na uporabo člena 5(1) Direktive 2001/29. Prej bi v poštev prišli nacionalni predpisi za prenos člena 5(3)(i) Direktive 2001/29. V skladu s tem lahko države članice predvidijo izjeme ali omejitve [reproduciranja] za naključno vključitev dela ali drugih predmetov v druga gradiva.

100. Podvprašanje (iii) nazadnje poudarja odločilno točko obeh predlogov za prehodno določanje, namreč plačilo za uporabo dela v drugi državi članici. Ker samostojni ekonomski pomen reproduciranja oddaje na ekran sovpada z interesom za sprejem te oddaje, se postavlja vprašanje, ali plačilo, opravljeno za sprejem te oddaje v eni državi članici, utemeljuje pravico, da se ta oddaja sprejema v drugi državi članici. To je predmet naslednjih vprašanj o Direktivi 93/83 (o tem v nadaljevanju v delu C) in o temeljnih svoboščinah (o tem v nadaljevanju v delu D). To pa ne vpliva na uporabo člena 5(1) Direktive 2001/29.

101. V povzetku je treba v zvezi z vprašanjem 5 v zadevi C‑403/08 ugotoviti, da imajo prehodne kopije avtorskega dela, ki nastanejo na ekranu, ki je povezan s sprejemnikom, samostojen ekonomski pomen v smislu člena 5(1) Direktive 2001/29, prehodne kopije, ki se ustvarijo v pomnilniku sprejemnika, pa, nasprotno, tega pomena nimajo.

3.      Nadaljnja priobčitev javnosti

102. Z vprašanjem 6 v zadevi C‑403/08 naj se pojasni, ali prikazovanje neposrednega prenosa nogometnih tekem v gostiščih krši izključno pravico do priobčitve varovanih del javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29.

a)      Dopustnost vprašanja

103. O pomenu za odločitev in s tem o dopustnosti tega vprašanja bi bilo mogoče dvomiti. Kajti v skladu z navedbami predložitvenega sodišča člen 72 Copyright, Designs and Patents Act načeloma omogoča, da se televizijski program javno prikazuje, če predvajatelj za to ne zahteva plačila. Tudi če bi bila takšna priobčitev nezdružljiva s členom 3 Direktive 2001/29, direktiva sama za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in se torej nanjo kot tako proti njemu ni mogoče sklicevati.(26)

104. V skladu z ustaljeno sodno prakso je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo je treba sprejeti, pristojno, da glede na posebnosti zadeve presodi o tem, ali za izdajo sodbe potrebuje predhodno odločbo, in o upoštevnosti vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Ker se postavljena vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na razlago prava Unije, mora Sodišče načeloma o tem odločiti(27), torej velja domneva upoštevnosti(28) vprašanj, ki jih v postopku predhodnega odločanja postavijo nacionalna sodišča. To domnevo je mogoče v izjemnih primerih ovreči, in sicer kadar je očitno, da je zahtevana razlaga navedenih določb prava Unije očitno hipotetična.(29) V takšnem primeru bi bilo vprašanje nedopustno.

105. V tej zadevi se zdi, da sicer nacionalno obstaja obširna pravica, da se televizijski program javno prikazuje neodplačno, a ta ne zajema vseh sestavin programa. Zlasti so izključena glasbena dela. Poleg tega ni mogoče izključiti, da razlaga te določbe v skladu s členom 3 Direktive 2001/29 omogoča nadaljnjo omejitev te pravice.

106. Zaradi tega to vprašanje ni očitno nepomembno za izid spora in je torej dopustno.

b)      Vprašanje

107. Posledično je treba preveriti, ali gre za priobčitev javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29, če se v gostišču prikazuje neposredni prenos nogometne tekme. Najprej je treba omejiti krog varovanih del in nato preučiti uporabo člena 3(1).

i)      Varovana dela

108. Člen 3 Direktive 2001/29 zahteva uvedbo izključnih pravic, da se dovoli ali prepovejo nekatera dejanja v zvezi z deli. Odstavek 1 se nanaša na pravice avtorjev in odstavek 2 na pravice nekaterih drugih oseb, zlasti producentov filmov (točka c) in RTV organizacij (točka d).

109. Oba odstavka ne vsebujeta enakih pravic. Odstavek 1 podeljuje pravico do vsakršne oblike priobčitve javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem del na voljo javnosti tako, da člani javnosti do njih dostopajo s kraja in v času, ki si ju izberejo sami. Pravica v skladu z odstavkom 2 velja le za zadnjenavedeno obliko dostopa, če imajo pripadniki javnosti do zajetih del dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

110. Iz pojasnil k predlogu Direktive 2001/29 je treba izpeljati, da je treba z izrazom „biti dostopen pripadnikom javnosti s kraja in v času, ki si ju izberejo sami“ zajeti v tej zadevi neupošteven prenos na zahtevo.(30) Prenosi, ki niso interaktivni, torej klasično sprejemanje televizijskega programa, torej ni predmet člena 3(2). Zanj bi še naprej morali veljati obstoječi predpisi, torej člen 8 Direktive 2006/115 in člen 4 Direktive 93/83.(31)

111. V skladu s členom 8(3) Direktive 2006/115 RTV organizacije pridobijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo retransmisijo svojih oddaj na brezžični način, pa tudi priobčitev svojih oddaj javnosti, če do te priobčitve pride na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine. V postopkih v glavni stvari pa se ni zahtevala vstopnina.

112. Posebna ureditev za neinteraktivno retransmisijo filmov ni razvidna. Če bi bilo treba prenos nogometne tekme obravnavati kot film, bi v poštev prišla kvečjemu nacionalna ureditev pravice do priobčitve javnosti.

113. V sedanjem stanju prava Unije tako torej ne obstajajo obsežne pravice zaščite v zvezi s priobčitvijo neke oddaje javnosti brez vstopnine. Člen 3(1) Direktive 2001/29 prej podeljuje pravice glede avtorskopravno varovanih del, ki so priobčena z oddajanjem. V tej zadevi bi se lahko npr. pomislilo na himno Premier League, ki se prenaša v okviru oddaje, toda tudi na razna druga dela, ki so omenjena v predlogu za predhodno odločanje.

114. V zaščito teh del v skladu s členom 12(2) Direktive 2001/29 ali pa tudi s členom 14 Direktive 2006/115 se ne poseže ali vpliva z zaščito avtorski pravici sorodnih pravic v vsakokratni direktivi. Predložitveno sodišče pa bo moralo preučiti, ali morda ta dela zapadejo pod nacionalne predpise za prenos člena 5(3)(i) Direktive 2001/29. V skladu s tem države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice do priobčitve javnosti za naključno vključitev dela ali drugih predmetov v druga gradiva.

115. Tako je člen 3(1) Direktive 2001/29 pomemben le toliko, kolikor se z nogometnimi tekmami, ki se prikazujejo v gostiščih, priobčijo dela, za katera pravo Združenega kraljestva ne predvideva izjeme od uporabe določb za prenos člena 3(1).

ii)    Uporaba člena 3(1) Direktive 2001/29

116. V zvezi z deli, ki jih v skladu s tem zajema člen 3(1) Direktive 2001/29, je treba preizkusiti, ali gre pri prikazovanju v gostišču za „priobčenja javnosti, po žici ali na brezžični način“.

117. Načeloma je že oddajanje po satelitu priobčitev varovanih del javnosti. Vendar pa je treba izhajati iz tega, da so vsakokratni imetniki pravic s tem soglašali. Prej je sporno, ali je prikazovanje prenosa v gostišču namesto za zasebne in domače namene dodaten javni prenos, ki zahteva dodatno soglasje imetnikov pravice, ki ga v tej zadevi ni.

118. Sodišče je v zadevah, ki se zdijo podobne, namreč pri prenosu televizijskih oddaj v hotelu, že domnevalo dodatno priobčitev javnosti.(32) Načeloma je možno obiskovalce gostišča in obiskovalce hotela obravnavati kot nedoločeno število možnih televizijskih gledalcev, ki v razmerju do zasebnih naslovnikov predstavljajo novo javnost.(33) Dalje je Sodišče poudarilo, da je priobčitev v primerih hotela pridobitne narave. (34) Takšen namen pa zagotovo uresničujejo tudi upravitelji gostišč, ko prikazujejo prenose nogometnih tekem. Načeloma pa imajo avtorji interes, da so udeleženi pri dobičku, ki se ustvari iz poslovne uporabe njihovih del.

119. Praksa trženja dekodirnih kartic sledi tej logiki, kajti izdajatelji televizijskega programa od gostišč zahtevajo zvišano plačilo za uporabo dekodirnih kartic, medtem ko zasebnim strankam naročijo, da uporabljajo svoje kartice za domač ali zasebni namen.

120. Vseeno pa je treba preizkusiti, ali je treba dejansko domnevati priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. Za to govori razlaga, ki upošteva mednarodnopravne predpise. Uvodna izjava 23 pa glede na zgodovino nastanka člena 3(1) kaže, da zakonodajalec Unije ni hotel ustvariti pravic avtorjev v zvezi z neodplačnim javnim predvajanjem televizijske oddaje.

Bernska konvencija

121. Načeloma je mogoče navezne okoliščine za to, kaj je treba razumeti kot priobčitev javnosti, razbrati iz člena 11bis(1) Bernske konvencije. Ta določba v točkah od 1 do 3 avtorjem podeli izključno pravico, da dovolijo tri oblike priobčitve njihovih del javnosti:

(1)      oddajanje po radiodifuziji ali priobčitev javnosti s katerim koli sredstvom za brezžični prenos znakov, zvokov ali slik;

(2)      vsako žično ali brezžično priobčitev po radiu oddajanega dela, če naj ga priobči javnosti kakšna druga ustanova, ne pa tista, ki ga je prva oddajala;

(3)      priobčitev po radiu oddajanega dela javnosti po zvočniku ali kakršni koli drugi podobni napravi za prenos znakov, zvokov ali slik.

122. V skladu z vodnikom po Bernski konvenciji(35) – razlagalna listina, ki jo je pripravil SOIL, ki, čeprav ni pravno zavezujoča, pripomore k razlagi navedene konvencije – se člen 11bis(1), točka 3, uporablja za priobčitev javnosti dela, ki je bilo oddajano prek radia, z zvočniki ali drugimi podobnimi napravami za prenos znakov, zvoka ali slik. Namen te določbe je bil zajeti prikazovanje radijskega in televizijskega programa na območjih, kjer se ljudje zbirajo: v barih, restavracijah, hotelih ali trgovinah, na vlakih ali v letalih.(36)

123. Priobčitev javnosti bi bila s tega vidika v tem, da se oddaja vključno z varovanimi deli prikaže prisotni javnosti na ekranu.

124. Unija sicer ni stranka Bernske konvencije, toda skupaj z državami članicami se je na podlagi člena 9(1) Sporazuma TRIPS in člena 1(4) Pogodbe SOIL o avtorski pravici zavezala, da bo spoštovala člene od 1 do 21 Bernske konvencije oziroma da bo izpolnjevala te določbe. Zaradi tega bi mednarodnopravnim obveznostim Unije ustrezal prenos člena 11bis(1), točka 3, Bernske konvencije v pravo Unije.

125. Poleg tega člen 14(3) Sporazuma TRIPS izrecno predvideva, da imajo radiodifuzne organizacije pravico prepovedati priobčitev televizijskih oddaj javnosti, če je ta storjena brez njihovega dovoljenja. Države, ki ne dajo takšnih pravic, morajo dati imetnikom avtorskih pravic na predmetu oddaj vsaj možnost, da preprečijo priobčitev skladno z določbami Bernske konvencije.

126. Potemtakem bi bilo treba v konkretnih zadevah izhajati iz priobčitve javnosti.

Volja zakonodajalca Unije

127. Predlog Komisije za sprejetje Direktive 2001/29 je sicer meril na to, da se tudi člen 11bis(1), točka 3, Bernske konvencije prenese v pravo Unije, vendar ji Svet in Parlament v tej točki nista sledila. Nista namreč hotela ustvariti pravic avtorjev v zvezi z neodplačno priobčitvijo javnosti del kot elementa televizijske oddaje.

128. Člen 3(1) Direktive 2001/29 sicer ni izrecno namenjen prenosu člena 11bis Bernske konvencije. Iz obrazložitve predloga Komisije za sprejetje Direktive pa izhaja, da naj se s členom 3 Direktive prenese člen 8 Pogodbe SOIL o avtorski pravici, katerega besedilo je zelo podobno besedilu prvonavedenega člena.(37) Omenjeni člen se ne nanaša izrecno na priobčitev javnosti s predvajanjem v javnosti. Toda ker ta pogodba izrecno zahteva spoštovanje člena 11bis Bernske konvencije, bi bilo smiselno, da se pojem priobčitve javnosti v členu 8 Pogodbe SOIL o avtorski pravici in s tem v členu 3 Direktive 2001/29 razume tako kot v členu 11bis Bernske konvencije.

129. Temu ustrezno iz obrazložitve Komisije k predlogu Direktive izhaja, da člen 3(1) Direktive 2001/29 zajema vse oblike priobčitve javnosti.(38) Potemtakem bi bile zajete tri oblike priobčitve javnosti, navedene v členu 11bis Bernske konvencije.

130. Sočasno pa Komisija in družba QC Leisure trdita, da člen 3 Direktive 2001/29 ne prenaša člena 11bis(1), točka 3, Bernske konvencije. Pri tem se pravilno sklicujeta na posvetovanja o Direktivi, ki so sledila predlogu Komisije in vodila do uvodne izjave 23.

131. Že Parlament je v prvem branju predlagal, naj se člen 3(1) Direktive 2001/29 ne razširi na „neposredne predstave in izvedbe“.(39) Komisija je ustrezno spremenila svoj predlog.(40) Svet sicer ni prevzel spremenjenega predloga Komisije, toda nekatere države članice so namesto tega prenesle omejitve iz stavkov od 2 do 4 uvodne izjave 23,(41) na katere se tudi sklicuje predložitveno sodišče.

132. V skladu z drugim stavkom uvodne izjave 23 Direktive 2001/29 je treba avtorsko pravico, ki velja za priobčitev javnosti, razumeti v širokem pomenu, ki zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve. Tretji stavek pojasni, da naj ta pravica zajema vsako tovrstno oddajanje ali retransmisijo dela v javnost po žici ali na brezžični način, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Četrti in zadnji stavek pojasni, da naj ta pravica ne zajema nobenih drugih dejanj.

133. Če združimo, iz teh treh stavkov izhaja, da naj bi člen 3(1) Direktive 2001/29 prenesel le člen 11bis(1), točki 1 in 2, Bernske konvencije, namreč določbe o oddajanju po radiu in o priobčitvi, ki jo izvede drugi izdajatelj televizijskega programa, in ne izvirni. V teh primerih pridejo v poštev različni kraji in brezžični prenos.

134. Priobčitev javnosti dela, ki se oddaja po radiu, zvočniku ali drugi podobni napravi za prenos znakov, zvoka ali slike v smislu člena 11bis(1), točka 3, Bernske konvencije pa se, nasprotno, navadno opravi na kraju, v katerem izvira priobčitev. Ne gre pa ravno za prenos.

135. Ta omejevalni učinek uvodne izjave 23 Direktive 2001/29 je bil tudi predmet posvetovanj v Svetu in se ga je zato zakonodajalec zavedal. Predsedstvo Sveta je vztrajalo, da niso zajeta druga dejanja, kot so tista, navedena v tej uvodni izjavi, zlasti dajanje na razpolago internetnih računalnikov v internetnih lokalih ali knjižnicah.(42) Italijanska delegacija je v tem kontekstu celo odprla vprašanje, ali je primerno, da se člen 11bis(1), točka 3, Bernske konvencije izključi iz člena 3(1) Direktive 2001/29.(43)

136. Ta omejitev dometa člena 3(1) Direktive 2001/29 je potrjena tudi s tem, da razni mednarodni, evropski in nacionalni predpisi dajejo vtis, da se načeloma televizijski program v gostiščih lahko prikazuje brez soglasja imetnikov pravice.

137. Na ravni prava Unije je treba navesti zlasti člen 8(3) Direktive 2006/115, ki ugovor RTV organizacije predvideva le, če se zahteva vstopnina. Ta ureditev ni posamezni primer, temveč ustreza členu 13(d) Rimske konvencije za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij z dne 26. oktobra 1961. Unija sicer ni pogodbenica te konvencije, ki v členu 24 predvideva le udeležbo držav, vendar pa morajo države članice v skladu s členom 5(1)(c) Protokola k Sporazumu o Evropskem gospodarskem prostoru št. 28 o intelektualni lastnini(44) k njej pristopiti.(45)

138. Temu ustrezno člen 72 Copyright, Designs and Patents Act določa, da se lahko v Združenem kraljestvu načeloma prikazuje televizijski program, če se ne zahteva vstopnine. V Nemčiji obstaja sicer podobna ureditev v zvezi s pravicami izdajateljev televizijskih programov,(46) toda za avtorje je člen 11bis(1), točka 3, Bernske konvencije prenesen v člen 22 Urheberrechtsgesetz [Zakon o avtorski pravici].(47)

139. Zakonodajalec Unije tako doslej ni hotel prenesti člena 11bis(1), točka 3, Bernske konvencije in člena 14(3) Sporazuma TRIPS kot del prava Unije. To odločitev je treba spoštovati zlasti zaradi tega, ker pravice avtorjev, ki izhajajo iz člena 11bis(1), točka 3, niso naperjene zoper državne organe, temveč nujno omejujejo pravice tretjih v zasebnopravnih razmerjih.

140. Vprašanje, ali sta člen 11bis(1), točka 3, Bernske konvencije ali člen 14(3) Sporazuma TRIPS neposredno uporabna, ni predmet predloga za predhodno odločanje; v preostalem določbe Sporazuma TRIPS posameznikom ne podeljujejo pravic, ki bi jih lahko ti neposredno na podlagi prava Unije uveljavljali pred sodiščem,(48) Sodišče pa doslej tudi še ni odločalo o neposredni uporabi Bernske konvencije kot dela prava Unije.(49)

141. Zadeve s hoteli pa nekateri udeleženci razumejo tako, da Sodišče kljub temu člen 3(1) Direktive 2001/29 razume kot prenos člena 11bis(1), točka 3, Bernske konvencije. Zlasti se je v zvezi s to točko oprlo na vodnik SOIL po Bernski konvenciji.(50) Ugotovilo je, da se Direktiva 2001/29 uporablja za vse priobčitve varovanih del javnosti.(51)

142. Vendar pa uvodna izjava 23 Direktive 2001/29 ni bila predmet zadev s hoteli. Predvsem pa se te odločbe nanašajo na drug položaj, namreč na priobčitev v smislu člena 11bis(1), točka 2, Bernske konvencije, torej priobčitev retransmisijske ustanove, ki ni prvotna ustanova.(52) Takšna priobčitev je po naravi stvari usmerjena k javnosti, ki ni navzoča na kraju, iz katerega izvira priobčitev. Zato Sodišče v teh zadevah ni odločilo, ali je bil člen 11bis(1), točka 3, Bernske konvencije prenesen s členom 3(1) Direktive 2001/29.

143. Tako je člen 3(1) v povezavi z uvodno izjavo 23 Direktive 2001/29 treba razumeti tako, da zajema le priobčitve del javnosti, ki ni navzoča na kraju, iz katerega izvira priobčitev.

Uporaba v primeru priobčitve oddaj v gostiščih

144. Če gostilničar svojim gostom na televizorju v gostišču prikazuje televizijski program, je glede njegovega dejanja treba načeloma izhajati iz tega, da je upoštevna javnost na kraju, iz katerega izvira priobčitev. Izvir priobčitve je zaslon.

145. Sicer predložitveno sodišče v vprašanju 6(b)(iii) sprašuje, ali na odgovor vpliva, če se televizijski signal sprejema prek antene ali satelitske antene na strehi ali v bližini prostorov, v katerih je televizija. Toda to ne more biti pomembno. Praktično vsaka oblika priobčitve zahteva takšen prenos signalov med anteno, sprejemnikom in ekranom ter znotraj teh naprav. Samovoljno bi bilo, če bi se upoštevala dolžina žic.(53) Takšne tehnične predpostavke vsake priobčitve je zaradi tega treba še pripisati izvirni priobčitvi po radiu.

146. Morda bi bilo drugače, če se signal ne bi priobčeval le na enem sprejemniku, ampak bi bil – kot v zadevah s hoteli – razdeljen na razne dodatne sprejemnike. Razdelilec bi se potem lahko obravnaval kot izvor te priobčitve in bi sprejem potekal na drugem kraju. To bi bilo – podobno kot v zadevah s hoteli – dodatno priobčenje po žici ali na brezžični način, ki ga zakonodajalec ravno ni hotel izključiti iz člena 3(1) Direktive 2001/29.

147. Tako je treba na vprašanje 6 v zadevi C‑403/08 odgovoriti, da se avtorskopravno varovano delo ne priobča javnosti po žici ali na brezžični način v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, če se sprejema in predvaja kot del satelitskega prenosa v komercialno rabljenih prostorih (npr. v baru) ali pa se prek enega samega ekrana in zvočnika brezplačno prikazuje javnosti, ki je v teh prostorih.

C –    Direktiva 93/83

148. Vprašanje 7 v zadevi C‑403/08 se v prvem delu dotika tega, ali je z Direktivo 93/83 združljivo, če nacionalno avtorsko pravo določa, da gre v primeru, da prehodne kopije del, vključene v satelitsko oddajanje, nastanejo v satelitskem sprejemniku ali na televizijskem ekranu, za kršitev avtorske pravice v skladu s pravom države, ki sprejema oddajanje. Sodišče sprašuje tudi, ali je odgovor drugačen, če se oddajanje dekodira z dekodirno satelitsko kartico, ki jo je izdal izvajalec storitve satelitskega oddajanja v drugi državi članici, če je dovoljeno to satelitsko kartico uporabljati le v tej drugi državi članici.

149. V skladu s členom 2 Direktive 93/83 države članice za avtorja predvidijo izključno pravico, da dovoli priobčitev javnosti po satelitu avtorskopravno varovanih del.

150. V skladu s členom 1(2)(b) Direktive 93/83 do dejanja priobčitve javnosti po satelitu pride le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije pošljejo v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na Zemljo.

151. To bi bila v tej zadevi Grčija. Iz nje se signali pošiljajo satelitu in od tam pridejo nazaj. Za uporabo arabskih dekodirnih kartic pa Direktiva 93/83 ni pomembna.

152. Zdi se, da te določbe ne povedo ničesar o čezmejnem sprejemu satelitskega oddajanja, zlasti ne o sprejemu grških signalov v gostiščih v Združenem kraljestvu. Iz uvodne izjave 14 Direktive 93/83 pa vendar izhaja, da ta ureditev skuša preprečiti kumulativno uporabo več nacionalnih zakonov pri enem samem dejanju oddajanja.

153. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 7 Direktive 93/83, je pred sprejetjem te direktive obstajala pravna negotovost glede tega, ali oddajanje po satelitu, katerega signale se lahko sprejema neposredno, vpliva le na pravice v državi, ki oddaja, ali pa v vseh državah, ki programe sprejemajo. Kopičenje ne bi pogojevalo le sočasne uporabe različnih pravnih redov. Poleg tega bi lahko pravice glede oddaj v različnih državah članicah pripadale različnim imetnikom. Kopičenje bi lahko zaradi tega bistveno otežilo ali celo onemogočilo oddajanje po satelitu.

154. Zaradi tega naj bi v skladu z uvodno izjavo 15 Direktiva 93/83 zagotovila, da se pravice glede oddaj podelijo v skladu s pravom ene same države članice, v kateri poteka oddajanje v skladu s členom 1(2)(b). To načelo države [članice] izvora (uvodna izjava 18) povzroči, da pravice glede oddaj za to državo zajemajo tudi pravico, da se oddaja predvaja tudi v drugih državah članicah.

155. Nasprotno pa je načeloma pravilno stališče združenja FAPL, da Direktiva 93/83 ne dopušča, da se kršijo druge pravice na predvajanih delih. V skladu s členom 5 namreč varstvo avtorski sorodnih pravic ne vpliva in nikakor ne sme vplivati na varstvo avtorskih pravic.(54)

156. Direktiva 93/83 zlasti ne izraža izrecno pomislekov glede pravice reproduciranja oddaje. Predložitveno sodišče in več strank temu ustrezno zastopajo stališče, da pravica do oddajanja še ničesar ne pove o pravici, da se pri sprejemu in priobčitvi oddaje ustvarjajo prehodne kopije oddaje.(55)

157. Vendar pa v skladu s členom 1(2)(a) Direktiva 93/83 velja izrecno le za signale, ki so namenjeni javnemu sprejemu. Zaradi tega mora soglasje za prenos oddaje zajemati tudi pravico do dejanj reproduciranja, ki so potrebna za njen sprejem.

158. Združenje FAPL se v razmerju do tega sklicuje na uvodno izjavo 16 Direktive 93/83, v skladu s katero načelo pogodbene svobode, na katerem temelji ta direktiva, omogoča omejevanje izkoriščanja teh pravic, še posebej kar zadeva nekatere tehnične načine prenosa ali nekatere jezikovne različice.

159. Navedena uvodna izjava pa se nanaša na pogodbene omejitve, ki po njihovi naravi stvari le med strankami. Temu ustrezno kot primere navaja le ukrepe, ki jih lahko sprejmejo pogodbene stranke, namreč tehnične ukrepe pri oddajanju, to bi bila npr. kodiranje in jezikovna različica oddaje. Iz uvodne izjave pa ni mogoče izpeljati pravic v razmerju do pogodbeno nevezanih sprejemnikov oddaj.

160. Uvodna izjava 17 Direktive 93/83 potrjuje mojo razlago. V skladu z njo naj stranke pri določanju zneska nadomestila za pridobljene pravice upoštevajo vse vidike oddaje, na primer dejansko občinstvo, potencialno občinstvo in jezikovno različico. Tako je zakonodajalec izhajal iz tega, da je z razširjanjem oddaje po satelitu povezan tudi njen sprejem in da mora nadomestilo vključevati to izkoriščanje. To naj očitno krije tudi sprejem zunaj države članice oddajanja, pri tem pa je ta sprejem treba predvidevati zlasti na podlagi jezikovne različice oddaje.

161. Zaradi tega je s pravico priobčitve avtorskopravno varovanih del po satelitu v skladu s členom 2 Direktive 93/83 povezana pravica sprejemnikov, da te oddaje sprejemajo in jih tudi gledajo.

162. Vprašljivo je, ali dosedanja analiza velja tudi za kodirane satelitske oddaje. Ker kodiranje omogoča pogojni dostop, bi si lahko predstavljali, da je pravica do oddajanja omejena na področje sprejema, ki je dogovorjeno med imetnikom pravice in izdajateljem televizijskega programa. Vendar pa člen 1(2)(c) Direktive 93/83 določa, da do priobčitve javnosti po satelitu pride pod pogojem, da način za dekodiranje oddaje javnosti ponudi RTV organizacija ali če ta s tem soglaša. Če so ti pogoji – kot v tej zadevi – izpolnjeni, je kodirana satelitska oddaja izenačena z nekodirano. Kodiranje torej ne spremeni ničesar glede dometa pravice do oddaje, ki utemeljuje sprejem.

163. Pravica glede oddaj tudi ni omejena s pogoji glede izdaje dekodirne kartice. Ti imajo lahko kvečjemu pogodbeno vezavo, ne morejo pa oblikovati obveznosti za tretje.

164. V zvezi z Direktivo 93/83 zaradi tega predlagam, da se na vprašanje 7 v zadevi C‑403/08 odgovori, da pravica do priobčitve avtorskopravno varovanih del po satelitu v skladu s členom 2 Direktive 93/83 vključuje pravico, da se ta oddaja sprejema in gleda tudi v tujini.

D –    Temeljne svoboščine

165. Pomen temeljnih svoboščin za uporabo grških dekodirnih kartic je omenjen zlasti v vprašanjih 6 in 7 v zadevi C‑429/08, toda tudi v vprašanjih 7 in 8(b) in (c) v zadevi C‑403/08. High Court sprašuje, ali členi 28 ES, 30 ES in/ali 49 ES izključujejo izvrševanje nacionalnega prava, na podlagi katerega se kaznuje ali krši avtorsko pravico, kdor sprejema program, na podlagi radiodifuzijske storitve, ki se prenaša iz kraja zunaj Združenega kraljestva, z namenom izogibanja kakršnemu koli plačilu, ki velja za sprejem programa. Pri tem gre sodišču v zadevi C‑429/08 za tri primere, ki so lahko izpolnjeni alternativno ali kumulativno:

(i)      napravo za pogojni dostop je izdelal izvajalec storitev ali je bila izdelana z njegovim soglasjem in je bila prvotno dobavljena pod pogojem omejenega pogodbenega dovoljenja, da se naprava uporabi za dostop do zaščitene storitve le v prvi državi članici. Vendar pa je bila uporabljena za dostop do te zaščitene storitve, prejete v drugi državi članici, v tem primeru v Združenem kraljestvu (v to smer gre tudi vprašanje 8(b) v zadevi C‑403/08);

(ii)      napravo za pogojni dostop je izdelal izvajalec storitev ali je bila izdelana z njegovim soglasjem in je bila prvotno priskrbljena in/ali omogočena z navedbo lažnega imena in naslova bivališča v prvi državi članici, s čimer so bile presežene pogodbene ozemeljske omejitve, ki veljajo za take naprave zunaj prve države članice;

(iii) napravo za pogojni dostop je izdelal izvajalec storitev ali je bila izdelana z njegovim soglasjem in je bila prvotno dobavljena pod pogodbenim pogojem, da se uporablja le v domače ali zasebne namene, in ne v komercialne namene (za katere se plača višja naročnina). Toda v Združenem kraljestvu je bila uporabljena v komercialne namene, in sicer za predvajanje neposrednega prenosa nogometnih tekem v gostilni (v to smer gre tudi vprašanje 8(c) v zadevi C‑403/08).

166. Najprej bom preučila prvi primer in nato razpravljala, ali druga dva primera vodita do drugačnega sklepa.

a)      Katera temeljna svoboščina se uporabi

167. Ker so bile dekodirne kartice v Združeno kraljestvo dobavljene iz Grčije, bi se lahko uporabil prosti pretok blaga iz člena 34 PDEU (prej člen 28 ES).(56) Praktično pa so te kartice sredstvo, v neki meri ključ, da se v Združenem kraljestvu pridobi dostop do televizijskega programa, ki bo predvajan iz Grčije. Nudenje takšnega programa je storitev v smislu člena 56 PDEU (prej člen 49 ES).(57)

168. Kadar nacionalni ukrep prizadene tako svobodno opravljanje storitev kot prosti pretok blaga, Sodišče načeloma to preizkusi le glede na eno od teh dveh temeljnih svoboščin, če je glede na okoliščine posamičnega primera jasno, da je ena od obeh glede na drugo povsem drugotnega pomena in je lahko drugi pridružena.(58)

169. Sicer je Sodišče – kot je Komisija točno navedla – v okviru distribucije dekodirnih naprav za kodirano oddajanje po satelitu ugotovilo, da ni mogoče na splošno ugotoviti, ali je v ospredju vidik prostega pretoka blaga ali svobode opravljanja storitev.(59) Ta zadeva pa se je nanašala na omejitve, ki so bile usmerjene posebej na trgovino z napravami za dekodiranje in so s tem sočasno posredno oteževale dostop do storitev satelitskega radiodifuznega oddajanja.

170. V tej zadevi pa ni primarno sporna trgovina s karticami, temveč njihova uporaba zaradi dostopa do kodiranih programov v Združenem kraljestvu. Če pa se poleg tega primerja gmotna vrednost kartice s cenami, ki se zahtevajo za dostop do programa, je kartica popolnoma drugotnega pomena. Zato je treba o predlogih razsojati na podlagi svobodnega opravljanja storitev.

b)      Omejitev svobodnega opravljanja storitev

171. Svobodno opravljanje storitev zahteva odpravo vsakršne omejitve opravljanja storitev, čeprav se ta omejitev uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če je omejitev taka, da prepove ali drugače ovira dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, kjer ta opravlja podobne storitve. Poleg tega svoboda opravljanja storitev velja tako za izvajalca kot za prejemnika storitev.(60)

172. V tej zadevi se ne postavlja vprašanje, ali so ponudniki televizijskega programa dolžni interesentom iz drugih držav članic odobriti dostop pod enakimi pogoji kot državljanom. Takšna dolžnost bi predpostavljala terciarni učinek svobodnega opravljanja storitev, ki pa ga Sodišče – vsekakor ne v tej obliki(61) – doslej še ni domnevalo.

173. Tudi ne gre za to, ali lahko ponudniki televizijskih programov pogodbeno omejijo dostop do svojih programov na določena ozemlja.(62) Takšne pogodbene ureditve lahko učinkujejo le med strankami pogodbe. V tej zadevi pa ne obstajajo kakšne pogodbene vezi med imetniki pravic in ponudniki dekodirnih kartic v Združenem kraljestvu ali gostilničarji.

174. Prej je vprašljivo, ali svobodno opravljanje storitev dopušča, da se priznajo in izvršujejo pravice na programih po satelitu, na podlagi katerih imetniki teh pravic lahko tretjim, ki z njimi niso pogodbeno povezani, preprečijo, da te programe gledajo in prikazujejo v drugih državah članicah, kot je bilo predvideno. Takšne pravice bi preprečile uporabo storitev iz drugih držav članic, namreč dostop do televizijskih oddaj.

175. Ta omejitev svobodnega opravljanja storitev je zlasti intenzivna, ker sporne pravice ne samo otežijo uporabo svobodnega opravljanja storitev, ampak povzročijo razdelitev skupnega trga v medsebojno neodvisne nacionalne trge. Podobni problemi obstajajo pri dostopu do drugih storitev, npr. pri distribuciji računalniških programov, glasbenih del, elektronskih knjig ali filmov po internetu.

176. Obstaja torej resen poseg v svobodo opravljanja storitev.

c)      Upravičitev omejitve

177. Ker je svobodno opravljanje storitev eno izmed temeljnih načel Skupnosti, je omejitev te svoboščine mogoče utemeljiti le, če se z njo uresničuje legitimen cilj, ki je združljiv s Pogodbo, in jo upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu. Dalje mora biti v takem primeru ustrezna za zagotavljanje zastavljenega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja.(63)

178. Člen 52(1) PDEU (prej člen 46(1) ES), ki se na podlagi člena 62 PDEU (prej člen 55 ES) uporablja za promet storitev, dopušča omejitve, upravičene z javnim redom, javno varnostjo ali javnim zdravjem. S sodno prakso je bilo poleg tega opredeljenih nekaj nujnih razlogov v splošnem interesu, ki lahko utemeljijo omejitve svobodnega opravljanja storitev.(64)

Zaščita industrijske in poslovne lastnine

179. V tej zadevi je treba upoštevati zlasti varstvo industrijske in poslovne lastnine.(65) To utemelji omejitve, ki so potrebne, da se zagotovi specifični predmet sporne avtorski sorodne pravice.(66) Zaradi tega je treba preučiti, ali na prenosih po satelitu nogometnih tekem obstajajo pravice, katerih specifični predmet zahteva razdelitev skupnega trga.

180. Pri prostem pretoku blaga je primarno poseženo v izkoriščanje avtorski sorodnih pravic s prodajo reproduciranih kopij avtorskega dela. Ta temelji na izključni pravici, da se avtorsko delo reproducira in reproducirane kopije dajo na trg. Ta izključna pravica je izčrpana, če je imetnik pravice sam dal proizvod na trg države članice ali pa je bil ta zakonito dan na trg z njegovim soglasjem.(67) Z izjemo posebnih položajev, kot je sledna pravica avtorja izvirnika avtorskega dela,(68) ne obstajajo pravice, ki bi nasprotovale nadaljnji distribuciji takšnega blaga na skupnem trgu.(69) Imetnik pravice je s prodajo uresničil ekonomsko vrednost zadevne intelektualne lastnine.(70)

181. Zaradi tega avtorske pravice na glasbenih ploščah, ki so bile zakonito dane na trg v eni državi članici, niso nasprotovale njihovi distribuciji v drugi državi članici.(71) Družba QC Leisure in K. Murphy se sklicujeta na to sodno prakso, da bi upravičili svoji poslovni praksi.

182. Združenje FAPL pa zastopa stališče, da pri svobodi opravljanja storitev ne obstaja izčrpanje, ki bi bilo primerljivo prostemu pretoku blaga.

183. To preseneča, saj je treba omejitve temeljnih svoboščin načeloma upravičiti na podlagi enakih načel.

184. Priznati je treba, da se nekatere storitve razlikujejo od blaga po tem, da jih kot takšnih ni mogoče ponovno uporabiti, pomislimo lahko npr. na storitve frizerjev. Za plačilo za izvedbo se uresniči ekonomska vrednost, toda storitve kot takšne ni mogoče posredovati naprej. V tem smislu dejansko ne obstaja prostor za „izčrpanje“ pravice na storitvi.

185. Druge storitve pa se nasprotno ne razlikujejo bistveno od blaga. Računalniški programi, glasbena dela, elektronske knjige, filmi itd., ki so posneti z interneta, se lahko v elektronski obliki brez težav posredujejo naprej. To se pokaže tudi v tem, da so za preprečevanje priobčitve potrebni dodatni ukrepi digitalnega upravljanja s pravicami. V zvezi s tem bi bila tako stroga razmejitev obeh temeljnih svoboščin samovoljna.

186. Navedeni primeri – glasba, filmi ali knjige – poleg tega kažejo, da je predloženo vprašanje zelo pomembno za delovanje skupnega trga, ki presega postopke v glavni stvari. Razmejitev trgov, ki temelji na pravicah intelektualne lastnine, v najugodnejšem primeru vodi do tega, da je dostop do prizadetih dobrin možen pod različnimi pogoji, zlasti glede cen ali upravljanja z digitalnimi pravicami. Pogosto pa je dostop do takšnih pravic na nekaterih trgih tudi popolnoma izključen, bodisi da so nekatere jezikovne različice ponujene le strankam iz nekaterih držav članic bodisi da stranke iz nekaterih držav članic proizvoda sploh ne morejo pridobiti. Tako so trgovci iz Združenega kraljestva jeseni 2010 naznanili, da ne bodo več prodajali elektronskih knjig strankam zunaj te države članice.(72) Za številne knjige v angleškem jeziku ne obstaja primerljiva ponudba v drugih državah članicah.

187. Sočasno se lahko omejitev trga pri ponudbah, ki kot v postopkih v glavni stvari temeljijo na pogojnem dostopu ali pa se snemajo z interneta, opravi veliko učinkoviteje kot pri gmotnih dobrinah, kot so npr. knjige ali zgoščenke. Kajti s temi zadnjimi se lahko na podlagi izčrpanja trguje na skupnem trgu. Takšne omejitve pri potrošnikih ustvarijo nepotrebne spodbude, da ustrezne dobrine pridobijo nezakonito, torej še posebej brez kakršnega koli plačila imetniku pravice.

188. Zaradi tega je treba natančno preizkusiti, ali se v tej zadevi ustrezno uporablja načelo izčrpanja, torej ali specifični predmet spornih pravic zahteva razdelitev skupnega trga.

189. Združenje FAPL se za vsako oddajo sklicuje na svoje pravice na 25 avtorskih delih, med katerimi so filmi, umetniška dela, posnetki in glasba. Deloma varstvo teh avtorskih del izhaja iz prava Unije, deloma pa iz nacionalnega prava.

190. Sicer so pravice na posameznih storitvah, ki se združijo v oddaji, v tem postopku sporne, vendar tega ni treba dalje analizirati. Za namen tega preizkusa lahko v povzetku govorimo o pravicah glede oddaj. Na eni strani nesporno obstajajo vsaj nekatere pravice na tej oddaji, na drugi strani pa je treba izhajati iz tega, da se oddaja predvaja s soglasjem vseh prizadetih imetnikov pravic. Posebnost tega skupka pravic se pokaže – vsaj kolikor je v tej zadevi pomembno – v ekonomskem izkoriščanju.(73)

191. Prenos nogometnih tekem se izkorišča prek pristojbine za dekodirne kartice. Tega izkoriščanja pa ne zaobide uporaba grških kartic, saj se zanje plača pristojbina.

192. Sicer te pristojbine niso tako visoke kot pristojbine, ki se zahtevajo v Združenem kraljestvu, toda ne obstaja posebna pravica, da se v vsaki državi članici zahteva drugačna cena za storitev. Prej je celo v skladu z logiko skupnega trga, da se cenovne razlike med državami članicami s trgovino izravnajo.(74) Možnost, ki jo zahteva združenje FAPL, da se pravice do oddaje tržijo na podlagi ozemeljske izključnosti, vodi do tega, da bi se na podlagi izključitve skupnega trga pridobival dobiček. V tem se za to zadevo v nasprotju z mnenjem združenja FAPL uporablja sodna praksa o izčrpanju pravice glede blaga.

193. Združenje FAPL pa meni, da so pravice, ki jih uveljavlja, v skladu z zadevo Coditel I(75) združljive s svobodnim opravljanjem storitev. V omenjeni zadevi je šlo za vnos nemške televizije v belgijsko omrežje kabelske televizije. V tem okviru je bil zlasti predvajan film, ki se je v Nemčiji oddajal s soglasjem imetnikov pravice. Temu pa je nasprotovalo podjetje, ki je pridobilo pravice za predvajanje tega filma v belgijskih kinematografih in na belgijski televiziji.

194. Sodišče je takrat poudarilo, da spada možnost, ki pripada imetniku avtorske pravice, da zahteva plačilo za vsako predvajanje kinematografskega filma, k bistveni sestavini avtorske pravice.(76) Načeloma ni mogoče grajati ozemeljske delitve – morebiti celo v skladu z mejami držav članic – takšnega izkoriščanja.(77)

195. Iz tega pa še ne izhaja nič, kar bi lahko povzročilo pomisleke o dosedanjih razlogih. Oddaja se je oddajala tako, kot je bilo dogovorjeno med imetniki pravice in grškimi RTV organizacijami. Poleg tega pa se je plačalo za vsako predvajanje oddaje, čeprav po grških tarifah.

196. Sodba Coditel I pa se nasprotno ni neposredno nanašala na nedovoljeno in neplačano predvajanje v kinematografih, temveč na nadaljnji prenos zakonitega predvajanja na televiziji. Sodišče je upoštevalo, da prikazovanje na televiziji lahko omejuje izkoriščanje pravice do predvajanja v kinematografih in da je zaradi tega razumljivo, da se predvajanje na televiziji dopusti le z nekaj zamika. Iz perspektive 70. let je dopolnilo, da so predvajanja na televiziji že čisto praktično možna le v okviru nacionalnih monopolov.(78) Na podlagi specifičnih pogojev takratnega televizijskega in kinematografskega trga je Sodišče sklepalo, da je bila ozemeljska porazdelitev pravic do televizije upravičena.

197. Položaja v zadevi Coditel I ni mogoče primerjati s položajem v tej zadevi. Prav razdelitev skupnega trga za neposredne prenose nogometnih tekem pa nima namena varovati drugo obliko izkoriščanja prenesene nogometne tekme. Prej gre neposredno za to, da se z razdelitvijo trgov optimalno izkoristi ista storitev na različnih delnih trgih.

198. Poleg tega je medtem prišlo tudi do razvoja prava Unije: pravica do oddajanja po satelitu v eni državi članici prav v skladu z Direktivo 93/83 vključuje prav oddajanja v druge države članice in jo je treba tudi primerno plačati. Ker pa dostop do oddaje v tej zadevi celo zahteva pridobitev dekodirne kartice, vsak posamezni prejemnik plača nadomestilo.

199. Sodba Coditel I je končno kot dodaten – nezapisan – vidik vsebovala uporabo kinematografskega filma, ki je bil predvajan na nemški televiziji v belgijskem omrežju kabelske televizije, ne da bi se za to plačalo nadomestilo. To bi se danes obravnavalo kot (dodatna) priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29(79) in člena 8(3) Direktive 2006/115, ki ji lahko imetnik pravic ugovarja. Upoštevna bi bila priobčitev, ki jo opravi druga RTV organizacija.(80) Pri enostavni priobčitvi se za varstvo specifičnega predmeta pravice pri tej priobčitvi javnosti ne zahteva omejitev svobodnega opravljanja storitev.

200. Če povzamemo, treba je ugotoviti, da za varstvo specifičnega predmeta pravic do neposrednih prenosov nogometnih tekem ni potrebna razdelitev skupnega trga za sprejem oddaj po satelitu.

201. Temu bi se lahko ugovarjalo z argumentom, da bi taka rešitev lahko oteževala dostop do prenosa nogometnih tekem. Če združenje FAPL ne more preprečiti uporabe cenejših dekodirnih kartic iz drugih držav članic, ni mogoče izključiti, da bo v prihodnosti pravice do prenosa ponujalo le na najbolj donosnem trgu Evropske unije, v Združenem kraljestvu, ali pa da bo ponudbo na drugih trgih povezalo s pogojem, da se zahtevajo podobne cene kot v Združenem kraljestvu. Potem bi bilo v državah članicah, kot je Grčija, težje pridobiti dostop do prenosov.

202. To pa bi bila vsekakor gospodarska odločitev, za katero je odgovoren imetnik pravic. Na koncu bo ta odvisna od tega, kako lahko v celoti najbolje izkoristi svoje pravice. Pri tem bi bilo lahko pomembno zlasti vprašanje, ali se lahko razvijejo alternativni modeli distribucije, kot jih zahteva Komisija, ali pa vprašanje, ali omejitev komentarja na nekatere jezikovne različice povzroči zadostno učinkovito praktično razmejitev trgov, da se še naprej oskrbujejo različni nacionalni trgi po različnih cenah.

Blokiranje časa

203. Kot dodatni utemeljitveni razlog, ki pa ni predmet tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, se združenje FAPL sklicuje na to, da nogometni klubi lahko določijo časovni okvir dveh ur in pol, v katerem se ne smejo prenašati nogometne tekme. To je osrednji čas, v katerem poteka velika večina nogometnih tekem najvišjih lig združenja. Časovni okvir se razlikuje od države do države, ker je odvisen od njihovih različnih navad glede časovnega razporeda tekem. Združenja in RTV ustanove lahko z ozemeljsko razdelitvijo pravic do prenosa zagotovijo, da noben prenos ne krši nacionalnega časovnega okvira.

204. Združenje FAPL prepričljivo trdi, da uvoz dekodirnih kartic otežuje – če že ne celo onemogoča – izvrševanje tega blokiranja časa. Kajti v državi članici izvora kartice bi lahko bili zaščiteni drugi časovni okviri kot pa tam, kjer se uporablja kartica, ali pa so se tam celo odpovedali temu varstvu. Sočasno pa se posega v konkurenco med gostišči. Uporabniki nacionalnih dekodirnih kartic ne morejo prikazovati tekem med blokiranim časom, uporabniki uvoženih kartic pa to lahko. Preprečevanje takšnega izkrivljanja konkurence je prav tako upravičen interes.

205. Vendar pa blokiranje časa lahko upraviči omejitve svobodnega opravljanja storitev le, če je primerno za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja in če ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego.(81) Ukrepi za izvedbo takšne politike nikakor ne smejo biti nesorazmerni glede na omenjeni cilj.(82)

206. Namen blokiranja časa je preprečiti, da se nogometni navijači zaradi sočasnega televizijskega prenosa odvrnejo od obiska tekem v bližini prebivališča in/ali od sodelovanja pri ljubiteljskih in mladinskih tekmah.(83) Prenosi nogometnih tekem ne smejo vplivati na igranje nogometa in njegovo značilnost kot športa, ki se neposredno spremlja.

207. V nasprotju z mnenjem družbe QC Leisure ne gre za poseben gospodarski, temveč za primarno športni interes, ki ga je načeloma treba priznati v pravu Unije. To kažejo že podporne pristojnosti Unije, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba (člena 6(e) in 165 PDEU). Zlasti se zavežejo, da bodo upoštevale posebno naravo športa in na prostovoljni dejavnosti temelječe strukture.(84) Ekonomsko bi bilo gotovo bolj privlačno omogočiti neposredne prenose vseh tekem.(85)

208. Sočasno pa obstoječi gospodarski interesi do razdelitve trga v tej zadevi povzročijo pomisleke o upravičeni uporabi tega cilja kot upravičitev za razdelitev skupnega trga. Sicer so nogometna združenja pristojna za presojo nujnosti blokiranja časa in naj imajo pri tem načeloma široko polje proste presoje. Vendar pa ne more biti že vnaprej izključeno, da odločitev angleškega nogometnega združenja o uporabi blokiranja časa temelji tudi, vsej deloma, na tem, da se zagotovijo gospodarski interesi najpomembnejših članov združenja glede razdelitve skupnega trga neposrednih prenosov nogometnih tekem. Zaradi tega je pri zatrjevanju in dokazovanju nujnosti blokiranja časa treba uporabiti posebej strogo merilo.

209. Že primernost blokiranja časa za spodbujanje obiska tekem in udeležbe na tekmah je dvomljiva. Obe dejavnosti imata namreč popolnoma drugačne lastnosti kot gledanje neposrednega prenosa po televiziji. Sodišče meni, da ni bilo zadosti dokazano, da blokiranje časa spodbuja obisk tekem in udeležbo na tekmah. Prej obstajajo pokazatelji, ki nasprotujejo tej trditvi: tako je Komisija pri konkurenčnopravni preiskavi blokiranja časa ugotovila, da je le 10 od 22 združenj sploh določilo blokiranje časa. V Franciji, Nemčiji, Italiji in Španiji, pa tudi na Severnem Irskem, torej na vplivnem območju angleškega nogometa, blokiranje časa ni bilo določeno.(86) V Nemčiji se zdaj vse tekme Bundeslige očitno prenašajo neposredno, ne da bi zaradi tega trpel obisk tekem obeh najvišjih lig.(87)

210. To pa ne izključuje, da se v postopku pred High Court dokaže, da za angleški nogomet veljajo drugačni pogoji, ki nujno zahtevajo varstvo v obliki blokiranja časa. Iz teh dokazov pa mora izhajati, da morajo za to, da prevlada izvedba blokiranja časa v razmerju do prizadetosti skupnega trga, neposredni prenosi občutno neugodno vplivati na obiskovanje tekem in/ali udeležbo na nogometnih tekmah.

Vmesni sklep

211. Niti specifični predmet varstva pravic do prenosa nogometnih tekem niti – v skladu z informacijami, ki so na voljo Sodišču – blokiranje časa za neposredne prenose ne utemeljita razdelitve skupnega trga.

d)      Upravičitev ob napačnih podatkih pri pridobitvi dekodirnih kartic

212. Predlog za predhodno odločanje v zadevi C‑429/08 dalje odpira vprašanje, ali se pri doslej ugotovljenem sklepu kaj spremeni, če je bila naprava za pogojni dostop prvotno priskrbljena in/ali omogočena z navedbo lažnega imena in naslova bivališča v prvi državi članici, s čimer so bile presežene pogodbene ozemeljske omejitve, ki veljajo za take naprave zunaj prve države članice.

213. Te okoliščine očitno niso bile izrecno predmet postopka, ki je vodil do zadeve C-403/08.(88) K. Murphy trdi, da z njimi ni bila seznanjena.

214. Kot K. Murphy pravilno trdi, te okoliščine ne morejo vplivati na uporabo temeljnih svoboščin v zvezi s končnim uporabnikom dekodirnih kartic. Sporazumi med posamezniki in s tem povezane okoliščine ne morejo omejiti tretjih pri izvrševanju temeljnih svoboščin, drugače bi pogodbe bile v breme tretjih. Ti pa poleg tega praviloma ne morejo vedeti, kako so bile pridobljene kartice in ne bi imeli možnosti presoditi, ali se lahko sklicujejo na temeljne svoboščine, če bi bili ti sporazumi upoštevni.

215. Vprašanje, ali so bile dekodirne kartice v drugi državi članici priskrbljene in/ali omogočene z navedbo lažnega imena in naslova bivališča, tako ni pomembno.

e)      Vpliv omejitve na zasebno ali domačo uporabo

216. Nazadnje se tako v zadevi C‑429/08 (vprašanje 6(iii)) kot tudi v zadevi C‑403/08 (vprašanje 8(c)) sprašuje po pomenu pogodbene omejitve, da se dekodirne kartice v državi članici izvora uporabljajo le v domače ali zasebne namene, in ne v komercialne namene, za katere se plača višja naročnina.

217. Takšna omejitev sama po sebi lahko učinkuje le med udeleženci sporazuma.

218. Kot je že bilo navedeno, člen 3(1) Direktive 2001/29 ne zahteva ustanovitve pravic, ki se lahko uveljavljajo zoper tretje.(89)

219. Predložitveno sodišče v zadevi C‑403/08 pa vseeno meni, da lahko obstajajo ustrezne pravice na podlagi nacionalnega prava, zlasti na himni Premier League, ki se predvaja v oddajah. Avtorskopravne določbe Unije, zlasti Direktiva 2001/29, naj ne bi nasprotovale takšni ureditvi, ker se omejujejo na pravni okvir. Kot je poudarjeno zlasti v uvodni izjavi 7 navedene direktive, razlik, ki ne prizadenejo delovanja notranjega trga, ni treba odstraniti ali preprečiti.

220. Zaradi tega je treba preizkusiti, ali bi svobodno opravljanje storitev nasprotovalo ustreznim nacionalnim pravicam.

221. Če se kartice v Grčiji lahko uporabljajo le za zasebni ali domač namen, preprečevanje uporabe v britanskih gostiščih ne bi bilo diskriminatorno. Vseeno pa bi šlo za omejitev svobodnega opravljanja storitev, ker gostišča ne bi mogla uporabiti te storitve.

222. Utemeljeno pa bi bilo, če bi bile na skupnem trgu priznane pravice, ki dopuščajo, da se soglasje za sprejemanje televizijskih oddaj omeji na domač ali zasebni sprejem. Načeloma imajo avtorji interes udeležbe pri dobičku, ki se doseže na podlagi pridobitno usmerjene uporabe njihovih [avtorskih] del. Unija tega interesa sicer ne varuje, kljub temu pa ga je vsaj priznala na mednarodnopravni ravni.(90) Če nacionalni zakonodajalec v zvezi s takšno uporabo prizna pravico avtorja z ustreznim specifičnim predmetom, lahko ta pravica utemelji omejitev prostega opravljanja storitev.

223. Takó pogodbena omejitev, da se lahko dekodirne kartice uporabljajo v državi članici izvora le za domače ali zasebne namene, ne more utemeljiti ozemeljske omejitve svobodnega opravljanja storitev, toda zadevna država članica lahko določi pravice, ki avtorjem omogočajo, da ugovarjajo priobčitvi svojih del v gostiščih.

f)      Vprašanje 9 v zadevi C‑403/08

224. Iz navedenih premislekov izhaja odgovor na vprašanje 9 v zadevi C‑403/08.

225. High Court najprej sprašuje, ali svobodno opravljanje storitev izključuje izvrševanje določbe nacionalnega avtorskega prava, ki določa, da je nezakonito javno izvajati ali predvajati glasbeno delo, če je del zaščitene storitve, do katere je mogoče dostopiti in jo predvajati v javnosti z uporabo dekodirne satelitske kartice, kadar je to kartico izdal izvajalec storitev v drugi državi članici, če je to dekodirno kartico dovoljeno uporabljati le v tej drugi državi članici.

226. Ugotovitve pa veljajo za preostalo oddajanje: na eni strani svobodno opravljanje storitev nasprotuje takšni razdelitvi skupnega trga, na drugi strani pa lahko države članice določijo širše varstvo imetnikov pravic v zvezi s priobčitvijo javnosti, npr. za glasbena dela.

227. Težji je drugi del vprašanja, namreč ali se kaj spremeni, če je glasbeno delo nepomembni del zaščitene storitve kot celote in nacionalno avtorsko pravo dopušča javno prikazovanje ter predvajanje drugih delov storitve.

228. Varstvo takšnih pravic le na podlagi nacionalnega prava v postopku v glavni stvari povzroči omejitev svobode opravljanja storitev. Ta je lahko utemeljena, če je sorazmerna v razmerju do varstva zadevne pravice.(91)

229. Očitno bi bila prepoved sprejema primerna, če bi obstajale pravice na celotni oddaji ali bistvenem delu, ki bi omogočale, da se ugovarja njihovi priobčitvi v gostišču.

230. Če pa gre nasprotno za postranske sestavine, katerih ekonomska vrednost predstavlja le zelo majhen del vrednosti celotne oddaje in imajo za gledalce zelo majhen pomen ali pa ga celo nimajo, bi bilo nesorazmerno, da se za njihovo zaščito prepove sprejem celotne oddaje.(92) To pa ne izključi zagotovitve ustreznega plačila kako drugače. Zamislili bi si lahko npr. pavšalno dajatev gostilničarjev, ki prikazujejo televizijski program, družbi za kolektivno upravljanje pravic.(93)

231. Kateri od teh dveh primerov je pravilen, pa mora odločiti nacionalno sodišče.

232. Svobodno opravljanje storitev tako ne nasprotuje nacionalnim pravilom, ki imetniku pravic glede oddaj – npr. na podlagi prenosa člena 14(3) Sporazuma TRIPS – dopuščajo, da ugovarja priobčitvi oddaje v gostišču pod pogojem, da omejitev svobodnega opravljanja storitev, ki izhaja iz izvrševanje te pravice, ni nesorazmerna v razmerju do deleža varovanih pravic glede oddaj.

g)      Vprašanje 7 v zadevi C‑429/08

233. To vprašanje se nanaša na prepoved diskriminacije zaradi državljanstva v skladu s členom 18 PDEU (prej člen 12 ES). Takšna diskriminacija bi lahko bila v tem, da kazenski predpis, ki se uporablja zoper K. Murphy, velja le za oddaje, ki izhajajo iz Združenega kraljestva, medtem ko se oddaje iz drugih držav članic ne varujejo. Očitno se za uporabo te nacionalne ureditve ne upošteva grškega oddajnika, ampak to, da je bila oddaja izvirno ustvarjena v Združenem kraljestvu.

234. To vprašanje pa postane pomembno le, če svobodno opravljanje storitev in Direktiva 93/83 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi.

235. Komisija pravilno trdi, da načeloma člen 18 PDEU poleg svobodnega opravljanja storitev nima samostojnega pomena.(94) Zaradi tega je treba to vprašanje preizkusiti s stališča svobodnega opravljanja storitev.

236. Navedeno slabše obravnavanje bi lahko izhajalo iz tega, da se varujejo ponudniki iz Združenega kraljestva, ponudniki iz drugih držav članic pa ne. Slednji se morajo bati, da se njihove storitve v Združenem kraljestvu uporabljajo brez plačila ali pa vsaj, da se njihovim tarifam v Združenem kraljestvu izogne z uvozom dekodirnih kartic iz drugih držav članic. Utemeljitev slabšega obravnavanja tujih ponudnikov ni razvidna. Tega pa naj Sodišče v tem postopku ne preiskuje dalje.

237. Ne gre namreč za pravice tujih ponudnikov, ampak za to, ali se lahko nacionalni ponudniki sklicujejo na to varstveno določbo. Tudi če bi izoblikovanje varstva diskriminiralo tuje ponudnike, pa to ne bi moglo izključiti, da nacionalni ponudniki uporabijo varstvo na podlagi nacionalnega prava. Prej bi se bilo treba vprašati, ali je treba varstvo razširiti tudi na tuje ponudnike.(95)

238. Zato za ta postopek predhodnega odločanja ni upoštevno, ali nacionalni predpis krši svobodno opravljanje storitev, ker se uporablja za oddaje, ki jih prenaša radiodifuzijska storitev, ki izhaja iz kraja v Združenem kraljestvu, ne pa za oddaje iz druge države članice.

h)      Sklep glede vprašanj 6 in 7 v zadevi C‑429/08 ter vprašanj 7, 8(c) in 9 v zadevi C‑403/08

239. Kot vmesni sklep je treba ugotoviti, da svobodno opravljanje storitev v skladu s členom 56 PDEU nasprotuje pravilom, ki zaradi varstva intelektualne lastnine prepovedujejo, da se v državi članici uporabljajo naprave za pogojni dostop s kodirano satelitsko televizijo, ki so bile dane v drugi državi članici v promet s soglasjem imetnika pravic glede oddaj. Ni pomembno, ali so bile te naprave v drugi državi članici priskrbljene in/ali omogočene z navedbo lažnega imena in naslova bivališča. Tudi določba v posameznem sporazumu, da se dekodirne kartice uporabljajo le za domače ali zasebne namene, ne more utemeljiti ozemeljske omejitve svobodnega opravljanja storitev.

240. Svobodno opravljanje storitev ne nasprotuje nacionalnim pravilom, ki imetniku pravice glede oddaj omogočajo, da ugovarja njeni priobčitvi v gostišču, če omejitev svobodnega opravljanja storitev, ki izhaja iz izvrševanje te pravice, ni nesorazmerna glede na delež varovanih pravic glede oddaj.

241. Za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ni pomembno, ali nacionalni predpis krši svobodo opravljanja storitev, ker se uporablja za oddaje, ki jih prenaša radiodifuzijska storitev, ki izhaja iz kraja v Združenem kraljestvu, ne pa za oddaje iz druge države članice.

242. Nazadnje pa je treba opozoriti na to, da odločba Komisije o skupnem trženju medijskih pravic na FA Premier League na podlagi izključnosti(96) ne povzroči pomislekov o tem sklepu. Tudi če bi bilo treba odločbo razumeti tako, da Komisija ozemeljsko razdelitev skupnega trga obravnava kot predpostavko dovoljenja, Komisija ne more določiti omejitve svobodnega opravljanja storitev, ki ni zajeta v Pogodbah.(97)

E –    Konkurenčno pravo

243. Deseto vprašanje v zadevi C‑403/08 in osmo vprašanje v C‑429/08 sta enaki. Predložitveni sodišči za razlago protikonkurenčnih ravnanj iz člena 101(1) PDEU (prej člen 81(1) PES) sprašujeta, ali zadošča, da je cilj licenčnega sporazuma o ozemeljsko omejeni radiodifuziji oddaj oviranje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence ali pa je treba dokazati dejansko prizadetost konkurence.

244. Usklajeno ravnanje ima protikonkurenčni cilj v smislu člena 101(1) PDEU, če bi zaradi vsebine in namena ter ob upoštevanju pravnega in gospodarskega okvira, v katerega je umeščeno, lahko dejansko preprečevalo, omejevalo ali izkrivljalo konkurenco na skupnem trgu. Ni nujno, da je konkurenca dejansko preprečena, omejena ali izkrivljena niti da obstaja neposredna zveza med tem usklajenim ravnanjem in potrošniškimi cenami.(98) Tudi ni treba preučiti posledic usklajenega ravnanja za to, da se dokaže, ali je njegov cilj protikonkurenčen.(99)

245. V tej zadevi je treba torej preveriti, ali imajo licenčni sporazumi protikonkurenčen cilj, če podeli ponudnik programske vsebine vrsto izključnih licenc, vsako za ozemlje ene ali več držav članic, na podlagi katerih lahko izdajatelj televizijskih programov programsko vsebino oddaja le na tem ozemlju (skupaj s satelitom), in je v vsaki licenci vključena še pogodbena obveznost, v skladu s katero mora izdajatelj televizijskih programov preprečiti, da se njegove dekodirne satelitske kartice, ki omogočajo sprejem licencirane programske vsebine, uporabljajo zunaj ozemlja, za katero ima licenco.

246. Pri presoji protikonkurenčnosti sporazuma je med drugim treba upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega spada.(100)

247. Sporazum med proizvajalcem in distributerjem, s katerim se vzpostavijo nacionalne pregrade v trgovini med državami članicami, lahko ogroža cilje Pogodbe za dosego integracije nacionalnih trgov z vzpostavitvijo enotnega trga. Tako je Sodišče večkrat opredelilo sporazume, s katerimi so se skušali opredeliti nacionalni trgi po nacionalnih mejah ali otežiti prodori na nacionalne trge, predvsem tiste, s katerimi se je merilo na omejevanje vzporednega izvoza, kot sporazume, ki imajo za cilj omejevanje konkurence v smislu navedenega člena 101(1) PDEU.(101)

248. Pogodbena obveznost, ki je povezana z licenco za oddaje, v skladu s katero mora izdajatelj televizijskih programov preprečiti, da se zunaj licenciranega ozemlja uporabljajo dekodirne satelitske kartice, ki omogočajo sprejemanje licencirane programske vsebine, ima enak učinek kot sporazumi za oviranje ali omejevanje vzporednih izvozov. Njen cilj je, da se z medsebojno razdelitvijo licenčnih ozemelj izključi kakršna koli konkurenca med izdajatelji televizijskih programov. Takšne licence z absolutnim ozemeljskim varstvom so nezdružljive s skupnim trgom.(102) Zato ni razloga, da bi se takšni sporazumi obravnavali drugače kot sporazumi, ki so usmerjeni zoper vzporedno trgovino.

249. Preučitev svobodnega opravljanja storitev(103) potrjuje ta sklep, ker med temeljnimi svoboščinami in konkurenčnim pravom načeloma ne smejo nastati protislovja.(104)

250. Poleg tega je treba opozoriti na to, da se lahko protikonkurenčni sporazum v smislu člena 101(1) PDEU v skladu z odstavkom 3 te določbe upraviči. Toda oseba, ki se sklicuje na to določbo, mora s prepričljivimi trditvami in dokazi dokazati, da izpolnjuje pogoje za to, da je upravičena do izvzetja.(105) Pri tem bi bilo treba uporabiti podobne razloge kot pri preučitvi vprašanja, ali je upravičena omejitev svobode opravljanja storitev.

251. Tako je na deseto vprašanje v zadevi C‑403/08 in na osmo vprašanje v zadevi C‑429/08 treba odgovoriti, da če podeli ponudnik programske vsebine vrsto izključnih licenc, vsako za ozemlje ene ali več držav članic, na podlagi katerih lahko izdajatelj televizijskih programov programsko vsebino oddaja le na tem ozemlju (skupaj s satelitom) in je v vsaki licenci vključena še pogodbena obveznost, v skladu s katero mora izdajatelj televizijskih programov preprečiti, da se njegove dekodirne satelitske kartice, ki omogočajo sprejem licencirane programske vsebine, uporabljajo zunaj ozemlja, za katero ima licenco, potem takšni licenčni sporazumi lahko ovirajo, omejijo ali izkrivljajo konkurenco. Torej niso združljivi s členom 101(1) PDEU; dokaz, da je dejansko prišlo do takšnih posledic, ni potreben.

V –    Sklepni predlogi

252. Sodišču zaradi tega predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe odgovori tako:

1.      Na vprašanje 1 v zadevi C‑403/08:

„Namen“ ali „prilagoditev“ v smislu člena 2(e) Direktive 98/84/ES je izdelava ali sprememba naprave zaradi omogočanja dostopa do zaščitene storitve v razumljivi obliki brez dovoljenja ponudnika storitev. Tako naprava za pogojni dostop, ki jo izdela ponudnik storitev ali pa je izdelana z njegovim soglasjem – in se z zahtevo omejenega dovoljenja proda tako, da se naprava lahko uporablja le zato, da se dostop do zaščitene storitve pridobi v nekaterih okoliščinah – ne postane „nedovoljena naprava“ v smislu člena 2(e) Direktive 98/84, če se uporablja, da se pridobi dostop do te zaščitene storitve na kraju, na način ali s strani osebe, ki ni navedena v dovoljenju izvajalca storitve.

2.      Na vprašanje 3 v zadevi C‑429/08:

Člen 3(2) Direktive 98/84 državi članici ne preprečuje uporabe nacionalnega predpisa, na podlagi katerega je prepovedana uporaba naprave za pogojni dostop ob kršitvah pogodbenih določb o dostopnosti programov v nekaterih državah članicah z navedbo lažnega imena in/ali naslova bivališča pri pridobitvi naprave za pogojni dostop ali uporaba naprave za pogojni dostop, ki je namenjena zasebni in domači rabi v komercialne namene.

3.      Na vprašanje 4 v zadevi C‑403/08:

(a)      Na vprašanje, ali so bila avtorska dela reproducirana v celoti ali deloma, je treba odgovoriti z razlago člena 2 Direktive 2001/29/ES.

(b)      Za reproduciranje gre, če se odlomki digitalnih video in avdio posnetkov ustvarijo v pomnilniku sprejemnika, saj so ti odlomki del lastne intelektualne stvaritve avtorja oddaje.

(c)      Tudi prikazovanje oddaje na ekranu predstavlja reproduciranje.

4.      Na vprašanje 5 v zadevi C‑403/08:

Prehodne kopije avtorskega dela, ki nastanejo na ekranu, ki je povezan s sprejemnikom, imajo samostojen ekonomski pomen v smislu člena 5(1) Direktive 2001/29, prehodne kopije, ki se ustvarijo v pomnilniku sprejemnika, pa, nasprotno, tega pomena nimajo.

5.      Na vprašanje 6 v zadevi C‑403/08:

Avtorskopravno varovano delo se ne priobča javnosti po žici ali na brezžični način v smislu člena 3 Direktive 2001/29, če se sprejema in predvaja kot del satelitskega prenosa v komercialno rabljenih prostorih (npr. v baru) ali pa se prek enega samega ekrana in zvočnika brezplačno prikazuje javnosti, ki je v teh prostorih.

6.      Na vprašanje 7 v zadevi C‑403/08:

Pravica do priobčitve avtorskopravno varovanih del po satelitu v skladu s členom 2 Direktive 93/83/ES vključuje pravico, da se ta oddaja sprejema in gleda tudi v tujini.

7.      Na vprašanji 6 in 7 v zadevi C‑429/08 in vprašanja 7, 8(c) in 9 v zadevi C‑403/08:

(a)      Svobodno opravljanje storitev v skladu s členom 56 PDEU (prej člen 49 ES) nasprotuje pravilom, ki zaradi varstva intelektualne lastnine prepovedujejo, da se v državi članici uporabljajo naprave za pogojni dostop s kodirano satelitsko televizijo, ki so bile dane v drugi državi članici v promet s soglasjem imetnika pravic glede oddaj. Ni pomembno, ali so bile te naprave v drugi državi članici priskrbljene in/ali omogočene z navedbo lažnega imena in naslova bivališča. Tudi določba v posameznem sporazumu, da se dekodirne kartice uporabljajo le za domače ali zasebne namene, ne spremeni ničesar pri tem sklepu.

(b)      Svobodno opravljanje storitev ne nasprotuje nacionalnim pravilom, ki imetniku pravice glede oddaj omogočajo, da ugovarja njeni priobčitvi v gostišču, če omejitev svobodnega opravljanja storitev, ki izhaja iz izvrševanje te pravice, ni nesorazmerna glede na delež varovanih pravic glede oddaj.

(c)      Za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ni pomembno, ali nacionalni predpis krši svobodo opravljanja storitev, ker se uporablja za oddaje, ki jih prenaša radiodifuzijska storitev, ki izhaja iz kraja v Združenem kraljestvu, ne pa za oddaje iz druge države članice.

8.      Na vprašanje 10 v zadevi C‑403/08 in na vprašanje 8 v zadevi C‑429/08:

Če podeli ponudnik programske vsebine vrsto izključnih licenc, vsako za ozemlje ene ali več držav članic, na podlagi katerih lahko izdajatelj televizijskih programov programsko vsebino oddaja le na tem ozemlju (skupaj s satelitom), in je v vsaki licenci vključena še pogodbena obveznost, v skladu s katero mora izdajatelj televizijskih programov preprečiti, da se njegove dekodirne satelitske kartice, ki omogočajo sprejem licencirane programske vsebine, uporabljajo zunaj ozemlja, za katero ima licenco, potem takšni licenčni sporazumi lahko ovirajo, omejijo ali izkrivljajo konkurenco. Torej niso združljivi s členom 101(1) PDEU; dokaz, da je dejansko prišlo do takšnih posledic, ni potreben.


1 – Jezik izvirnika: nemščina.


2 – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 98/84/ES z dne 20. novembra 1998, UL L 320, str. 54.


3 – Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001, UL L 167, str. 10.


4 – Direktiva Sveta 93/83/ES z dne 27. septembra 1993, UL L 248, str. 15.


5 – UL L 336, str. 1.


6 – UL L 89, str. 6.


7 – Besedilo v skladu z nemškim uradnim glasilom Bundesgesetzblatt 1965 II, str. 1245.


8 – UL 1994, L 1, str. 194.


9 – UL L 346, str. 61.


10 – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/115/ES z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (kodificirano besedilo), UL L 376, str. 28.


11 –      Direktiva Sveta z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (89/552/EGS) (UL L 298, str. 23), ki jo je kodificirala Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, str. 1).


12 – Glej člena 6 PDEU in 165 PDEU, Izjavo št. 29 v sklepni listini Medvladne konference o Amsterdamski pogodbi, ki je bila podpisana 2. oktobra 1997 (UL C 340, str. 136), in „Izjavo o posebnih značilnostih športa, ki jih je treba upoštevati v okviru skupnih politik, in njegova družbena vloga v Evropi“, Evropski svet v Nici (7., 8. in 9. december 2000), sklepi predsedstva (točka 52 in priloga IV, primerjaj zlasti točke 1, 7 in 17 tam natisnjene izjave).


13 – Sodba z dne 1. julija 2008 v zadevi MOTOE (C‑49/07, ZOdl., str. I‑4863, točka 22 in navedena sodna praksa).


14 – Sodba z dne 3. junija 2008 v zadevi Intertanko in drugi (C‑308/06, ZOdl., str. I‑4057, točka 69).


15 – Sodba Intertanko in drugi (navedena v opombi 14, točka 70 in naslednja).


16 – Sodba z dne 16. julija 2009 v zadevi Infopaq International (C‑5/08, ZOdl., str. I‑6569, točka 27 in naslednje); na splošno v zvezi z Direktivo 2001/29 primerjaj tudi sodbo z dne 21. oktobra 2010 v zadevi Padawan (C‑467/08, še neobjavljena v ZOdl., točki 32 in 35).


17 – Sodba Infopaq International (navedena v točki 16, zlasti točka 37 in naslednje).


18 – Sodba Infopaq International (navedena v opombi 16, točka 45).


19 – Sodba Infopaq International (navedena v opombi 16, točka 55).


20 – Sodba Infopaq International (navedena v opombi 16, točka 64).


21 – Sodba Infopaq International (navedena v opombi 16, točka 56 in naslednja).


22 – Sodba Infopaq International (navedena v opombi 16, točka 58).


23 – COM(97) 628, člen 5, točka 3 (str. 38 v nemški različici).


24 – Glej v nadaljevanju točki 105 in 108 in naslednje.


25 – Glej zgoraj točko 68 in naslednje.


26 – Sodbe z dne 26. februarja 1986 v zadevi Marshall (152/84, Recueil, str. 723, točka 48); z dne 14. julija 1994 v zadevi Faccini Dori (C‑91/92, Recueil, str. I‑3325, točka 20) in z dne 19. januarja 2010 v zadevi Kücükdeveci (C‑555/07, še neobjavljena v ZOdl., točka 46).


27 – Primerjaj sodbi z dne 15. decembra 2005 v zadevi Bosman (C‑415/93, Recueil, str. I-4921, točka 59) in z dne 13. julija 2006 v združenih zadevah Manfredi in drugi (od C-295/04 do C‑298/04, ZOdl., str. I-6619, točka 26).


28 – Sodbe z dne 16. junija 2005 v zadevi Pupino (C‑105/03, ZOdl., str. I‑5285, točka 30); z dne 9. oktobra 2008 v zadevi Katz (C‑404/07, ZOdl., str. I‑7607, točka 31) in z dne 22. aprila 2010 v zadevi Dimos Agios Nikolaos (C‑82/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 15).


29 – Primerjaj med drugimi sodbo Bosman (navedena v opombi 27, točka 61) in sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi IATA in ELFAA (C-344/04, ZOdl., str. I-403, točka 24).


30 – COM(97) 628, člen 3, točka 2 in naslednja (str. 33 in naslednja v nemški različici).


31 – COM(97) 628, člen 3, točka 3 (str. 34 v nemški različici).


32 – Sodba z dne 7. decembra 2006 v zadevi SGAE (C‑306/05, ZOdl., str. I‑11519) in sklep z dne 18. marca 2010 v zadevi Organismos Sillogikis Diacheirisis Dimiourgon Theatrikon kai Optikoakoustikon Ergon (C‑136/09, neobjavljen v ZOdl.).


33 – Primerjaj sodbo SGAE (navedena v opombi 32, točka 37 in naslednje).


34 – Sodba SGAE (navedena v opombi 32, točka 44).


35 – Guide to the Berne Convention (Ženeva, 1978).


36 – WIPO-Leitfaden, opomba 11bis.11 in naslednja.


37 – COM(97) 628, člen 3, točka 1 (str. 33 v nemški različici).


38 – COM(97) 628, člen 3, točka 1 (str. 33 v nemški različici).


39 – Dokument A4-0026/99, sprememba 13 (UL 1999, C 150, str. 171, 174).


40 – Spremenjen predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, COM(1999) 250 konč., UL 1999, C 180, str. 6, uvodna izjava 16.


41 – Glej Dokumente Sveta 14238/99 z dne 22. decembra 1999, str. 5, opombi 6 in 7, 5168/00 z dne 10. januarja 2000, str. 4, in 5499/00 z dne 24. januarja 1999, str. 2 in naslednja.


42 – Dokument Sveta 5168/00 z dne 10. januarja 2000, str. 4, točka 9.


43 – Dokument Sveta 5168/00 z dne 10. januarja 2000, str. 4, točka 11.


44 – UL 1994, L 1, str. 194.


45 – O učinkih tega protokola primerjaj sklepne predloge generalnega pravobranilca La Pergole, predstavljene 9. septembra 1999 v zadevi Egeda (C‑293/98, Recueil, str. I‑629, točka 17).


46 – Glej člen 87(1), točka 3, nemškega Urheberrechtsgesetz in o tem Wandtke, Bullinger-Erhard, Urheberrecht, 3. izd., 2009, točka 23, in Diesbach, Bormann, Vollrath, „Public-Viewing“ als Problem des Urheber- und Wettbewerbsrechts, v: Zeitschrift für Urheber- und Medienrecht, 2006, str. 265 (266 in naslednje).


47 – Vendar se zdi, da za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz te ureditve, zadošča, če gostišče plača relativno nizko tantiemo družbi za kolektivno upravljanje avtorskih pravic; glej tarifni pregled Gesellschaft für musikalische Aufführungs- und mechanische Vervielfältigungsrechte [Družbe za pravice glasbenega izvajanja in pravice mehaničnega reproduciranja, nemški SAZAS], http://www.gema.de/fileadmin/inhaltsdateien/musiknutzer/tarife/tarife_ad/tarifuebersicht_gaststaetten.pdf.


48 – Glej nazadnje sodbo z dne 6. julija 2010 v zadevi Monsanto Technology (C‑428/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 71).


49 – Glej sodbo z dne 3. februarja 2000 v zadevi Egeda (C‑293/98, Recueil, str. I‑629) v primerjavi s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca La Pergole (navedeni v opombi 45, točka 17 in naslednje) in sodbo z dne 30. junija 2005 v zadevi Tod's in Tod's France (C‑28/04, ZOdl., str. I‑5781, točka 14).


50 – Sodba SGAE (navedena v opombi 32, točka 41).


51 – Sodba SGAE (navedena v opombi 32, točka 30).


52 – Sodba SGAE (navedena v opombi 32, točka 40).


53 – Primerjaj sklepne predloge generalne pravobranilke Sharpston, predstavljene 13. julija 2006 v zadevi SGAE (C‑306/05, ZOdl., str. I‑11519, točka 63).


54 – Glede vsebine Direktive 93/83 v zvezi z priobčitvijo javnosti primerjaj sodbi Egeda (navedena v opombi 49, točka 25) in SGAE (navedena v opombi 32, točka 30).


55 – Primerjaj zgoraj točko 82 in naslednje ter točko 95 in naslednje.


56 – Za uporabo določb Lizbonske pogodbe glej moje sklepne predloge, predstavljene 11. novembra 2010 v zadevi Casteels (C‑379/09, še neobjavljeni v ZOdl., točka 25).


57 – Sodba z dne 29. novembra 2001 v zadevi De Coster (C‑17/00, Recueil, str. I‑9445, točka 28).


58 – Sodba z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Omega (C‑36/02, ZOdl., str. I‑9609, točka 26 in navedena sodna praksa).


59 – Sodba z dne 22. januarja 2002 v zadevi Canal Satélite Digital (C‑390/99, Recueil, str. I‑607, točka 32).


60 – Sodbi z dne 8. septembra 2009v zadevi Liga Portuguesa de Futebol Profissional in Bwin International (C‑42/07, ZOdl., str. I‑7633, točka 51 in navedena sodna praksa) in z dne 8. julija 2010 v združenih zadevah Sjöberg (C‑447/08 in C‑448/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 32).


61 – Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Mengozzija, predstavljene 23. maja 2007 v zadevi Laval un Partneri (sodba z dne 18. decembra 2007, C‑341/05, ZOdl., str. I‑11767), točka 156 in naslednje, zlasti točka 159), in tam navedeno sodno prakso o kolektivnih pogodbah.


62 – To je vprašanje konkurenčnega prava, ki ga bom preučila v nadaljevanju v točki 243 in naslednjih teh sklepnih predlogov.


63 – Glej npr. sodbo z dne 18. decembra 2007 v zadevi Laval un Partneri (sodba z dne 18. decembra 2007, C‑341/05, ZOdl., str. I‑11767, točka 101 in navedena sodna praksa).


64 – Sodba Sjöberg (navedena v opombi 60, točka 36).


65 – Sodbi z dne 6. oktobra 1982 v zadevi Coditel in drugi II (262/81, Recueil, str. 3381, točka 13) in z dne 11. maja 1999 v zadevi Pfeiffer (C‑255/97, Recueil, str. I‑2835, točka 21).


66 – Sodba Pfeiffer (navedena v opombi 65, točka 22) in o prostem prometu blaga sodbe z dne 31. oktobra 1974 v zadevi Centrafarm in de Peijper (16/74, Recueil, str. 1183, točka 7 [4/7 v nemški različici]); z dne 17. oktobra 1990 v zadevi HAG GF (C‑10/89, Recueil, str. I‑3711, točka 12) in z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Rioglass in Transremar (C‑115/02, Recueil, str. I‑12705, točka 23).


67 – Sodbe z dne 22. junija 1976 v zadevi Terrapin (Overseas) (119/75, Recueil, str. 1039, točka 6); z dne 20. januarja 1981 v združenih zadevah Musik-Vertrieb membran in K-tel International (55/80 in 57/80, str. 147, točka 10) in z dne 28. aprila 1998 v zadevi Metronome Musik (C‑200/96, Recueil, str. I‑1953, točka 14).


68 – Direktiva 2001/84/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o sledni pravici v korist avtorja izvirnega umetniškega dela (UL L 272, str. 32), v zvezi s tem glej sodbo z dne 15. aprila 2010 v zadevi Gala-Salvador Dalí in Visual Entidad de Gestión de Artistas Plásticos (C‑518/08, še neobjavljena v ZOdl.).


69 – Sodišče pa je zavrnilo mednarodno izčrpanje z dajanjem na trg zunaj skupnega trga v sodbah z dne 16. julija 1998 v zadevi Silhouette International Schmied (C‑355/96, Recueil, str. I‑4799, točka 22) in z dne 30. novembra 2004 v zadevi Peak Holding (C‑16/03, ZOdl., str. I‑11313).


70 – Primerjaj v zvezi s pravicami iz znamke sodbo Peak Holding (navedena v opombi 69, točka 40).


71 – Sodba Musik-Vertrieb membran in K-tel International (navedena v opombi 67, točka 10).


72 – Gallagher, Waterstone's halts overseas e-book sales, sporočilo z dne 26. oktobra 2010, http://www.thebookseller.com/news/132290-waterstones-halts-overseas-e-book-sales.html, obiskano 9. novembra 2010.


73 – Primerjaj sodbo Musik-Vertrieb membran in K-tel International (navedena v opombi 67, točka 12 in naslednja) in sodbo z dne 17. maja 1988 v zadevi Warner Brothers in Metronome Video (158/86, Recueil, str. 2605, točka 13 in naslednja).


74 – Glej že sodbo Musik-Vertrieb membran in K-tel International (navedena v opombi 67, točka 24), v zvezi s prostim pretokom blaga.


75 – Sodba z dne 18. marca 1980 v zadevi Coditel in drugi I (62/79, Recueil, str. 881).


76 – Sodba Coditel I (navedena v opombi 75, točka 14).


77 – Sodba Coditel I (navedena v opombi 75, točka 16); podobno glede pravice dajanja v najem sklepni predlogi generalnega pravobranilca La Pergole, predstavljeni 26. maja 1998 v zadevi FDV (C‑61/97, Recueil, str. I‑5171, točka 15).


78 – Sodba Coditel I (navedena v opombi 75, točka 16).


79 – Glej za presojo te zadeve v skladu s to določbo zgoraj točko 107 in naslednje.


80 – Predlog za predhodno odločanje v zadevi Coditel I se je nanašal na izvrševanje te pravice, ki je določena v členu 11bis(1), točka 2, Bernske konvencije, primerjaj poročilo za obravnavo k tej sodbi (navedena v opombi 75, str. 884).


81 – Glej npr. sodbe z dne 25. julija 1991 v zadevi Säger (C‑76/90, Recueil, str. I‑4221, točka 15); z dne 8. septembra 2010 v zadevi Carmen Media Group (C‑46/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 60) in z dne 7. oktobra 2010 v zadevi Santos Palhota in drugi (C‑515/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 45).


82 – Sodba Säger (navedena v opombi 81, točka 17) in sodbi z dne 11. septembra 2007 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C‑318/05, ZOdl., str. I‑6957, točki 133 in 136) in z dne 13. decembra 2007 v zadevi United Pan-Europe Communications Belgium in drugi (C‑250/06, ZOdl., str. I‑11135, točka 44).


83 – Glej o tem uvodno izjavo 10 odločbe Komisije z dne 19. aprila 2001 v postopku na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva št. 37.576 – Pravila prenosa UEFA, UL L 171, str. 12).


84 – Glej tudi v opombi 12 navedeni izjavi k Amsterdamski pogodbi in Evropskega sveta.


85 – To kaže že pritožba raznih RTV organizacij, ki je vodila do odločbe Komisije, navedene v točki 83.


86 – Glej v opombi 83 navedeno odločbo, uvodna izjava 55 in Priloga II.


87 – Glede števila obiskovalcev glej DFL Deutsche Fußball Liga GmbH, Bundesliga 2010, Die wirtschaftliche Situation im Lizenzfußball, str. 20 in naslednja.


88 – Glej točko 66 predloga za predhodno odločanje.


89 – Glej zgoraj točko 107 in naslednje.


90 Glej zgoraj, točka 121 in naslednje.


91 – Glej dokaze v točki 82.


92 – Primerjaj sodbo z dne 20. septembra 1988 v zadevi Komisija proti Danski (302/86, Recueil, str. 4607, točka 21).


93 – Primerjaj dajatve, analizirane v sodbi Padawan, navedena v opombi 16.


94 – Sodbe z dne 6. februarja 2003 v zadevi Stylianakis (C‑92/01, Recueil, str. I‑1291, točka 18); z dne 11. septembra 2007 v zadevi Schwarz in Gootjes-Schwarz (C‑76/05, ZOdl., str. I‑6849, točka 34) in z dne 20. maja 2010 v zadevi Zanotti (C‑56/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 24).


95 – Primerjaj sodbo z dne 20. oktobra 1993 v združenih zadevah Phil Collins in drugi (C‑92/92 in C‑326/92, Recueil, str. I‑5145, točka 34 in naslednja).


96 – Priloga 23 k vlogi združenja FAPL, glej obvestilo v UL 2004, C 115, str. 3, in obvestilo za medije IP/06/356 z dne 22. marca 2006.


97 – Sodba z dne 26. oktobra 2010 v zadevi Schmelz (C-97/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 50), primerjaj tudi člena 13(2) in 17(1), stavek 2, PEU.


98 – Sodba z dne 4. junija 2009 v zadevi T-Mobile Netherlands in drugi (C‑8/08, ZOdl., str. I‑4529, točka 43).


99 – Sodbe T-Mobile Netherlands in drugi (navedena v opombi 98, točka 30); z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji (C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točka 81) in z dne 6. oktobra 2009 v združenih zadevah GlaxoSmithKline Services proti Komisiji (C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ZOdl., str. I‑9291, točka 55).


100 – Sodba GlaxoSmithKline Services proti Komisiji (navedena v opombi 99, točka 58).


101 – Sodba z dne 16. septembra 2008 v združenih zadevah Sot. Lélos kai Sia (od C‑468/06 do C‑478/06, ZOdl., str. I‑7139, točka 65 in navedena sodna praksa) in sodba GlaxoSmithKline Services proti Komisiji (navedena v opombi 99, točka 59 in naslednje).


102 – Sodba z dne 8. junija 1982 v zadevi Nungesser in Eisele proti Komisiji (258/78, Recueil, str. 2015, točka 61).


103 – Glej zgoraj točko 177 in naslednje.


104 – Glej v tem smislu moje sklepne predloge, predstavljene 2. julija 2009 v zadevi Presidente del Consiglio dei Ministri (C‑169/08, ZOdl., str I‑10821, točka 134 in naslednje).


105 – Sodba GlaxoSmithKline Services proti Komisiji (navedena v opombi 99, točka 82).