SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 14. aprila 2011(1)
Zadeva C‑371/08
Nural Ziebell
proti
Land Baden‑Württemberg
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof Baden‑Württemberg (Nemčija))
„Pridružitveni sporazum EGS‑Turčija – Sklep št. 1/80 Pridružitvenega sveta – Člen 7, prvi odstavek – Turški državljan, ki je deset let pred odločbo o izgonu prebival na ozemlju države članice gostiteljice – Kazenske obsodbe – Razširitev področja uporabe člena 28(3)(a) Direktive 2004/38/ES – Izgon izključno iz nujnih razlogov javne varnosti“
1. To vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na vprašanje, ali je mogoče povečano stopnjo varstva pred izgonom, vzpostavljeno s členom 28(3)(a) Direktive 2004/38/ES(2) v korist državljanov Unije, uporabiti za turškega državljana, ki uživa pravice, ki mu jih daje člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa Pridružitvenega sveta(3) št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve(4), če je prebival na ozemlju države članice gostiteljice deset let pred odločbo o izgonu, ki so jo proti njemu izdali pristojni nacionalni organi.
2. V skladu s členom 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80 ima družinski član turškega delavca, ki mu je bilo dovoljeno, da se temu delavcu pridruži na območju države članice gostiteljice, na tem ozemlju pravico do prostega dostopa do zaposlitve po lastni izbiri.
3. Člen 28(3)(a) Direktive 2004/38 določa, da sme biti odločba o izgonu državljanom Evropske unije, ki so prebivali v državi članici gostiteljici deset let pred njeno izdajo, izdana le iz nujnih razlogov javne varnosti.
4. V teh sklepnih predlogih bom navedel razloge, zaradi katerih mislim, da turški državljan ne more biti upravičen od take povečane stopnje varstva. Nato bom pojasnil, zakaj je v tem primeru po mojem mnenju treba običajno uporabiti ustaljeno sodno prakso Sodišča s tega področja.
5. Zato bom Sodišču predlagal, naj razsodi, da je treba člen 14(1) Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica izda odločbo o izgonu proti turškemu državljanu, ki uživa pravice, ki mu jih daje člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, če je prebival na ozemlju te države članice deset let pred izdajo te odločbe, če njegovo vedenje pomeni sedanjo, resnično in dovolj resno grožnjo, ki prizadene temeljne interese družbe, kar bo moralo preveriti nacionalno sodišče.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
1. Pridružitveni sporazum
6. Evropska gospodarska skupnost in Republika Turčija sta 12. septembra 1963 sklenili Pridružitveni sporazum, da bi uredili prosto gibanje turških delavcev na ozemlju Evropske gospodarske skupnosti.
7. V skladu s preambulo tega sporazuma je njegov namen s pospešenim gospodarskim razvojem in uravnovešenim povečanjem trgovinske menjave izboljšati življenjske razmere v Turčiji in Skupnosti ter zmanjšati razlike med gospodarstvom Republike Turčije in gospodarstvi držav članic Skupnosti.
8. V skladu s členom 2(1) navedenega sporazuma je njegov namen spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama, ob polnem upoštevanju nujnosti za zagotavljanje pospešenega razvoja gospodarstva Republike Turčije ter zvišanja ravni zaposlenosti in izboljšanja življenjskih razmer turškega prebivalstva.
9. Člen 12 v poglavju 3 naslova I Pridružitvenega sporazuma z naslovom „Druge določbe gospodarske narave“ določa, da stranki soglašata, da se bosta zgledovali po členih Pogodbe ES, da bi postopoma uresničili prosto gibanje delavcev med njima.
10. Postopno izvajanje prostega gibanja turških delavcev iz tega sporazuma mora biti skladno s pravili, ki jih določi Pridružitveni svet, katerega naloga je zagotavljanje postopnega izvajanja in razvoja pridružitve.(5)
2. Sklep št. 1/80
11. Namen Sklepa št. 1/80 je med drugim v skladu z njegovo tretjo uvodno izjavo izboljšati sistem, do katerega so glede na ureditev, vzpostavljeno s Sklepom Pridružitvenega sveta št. 2/76 z dne 20. decembra 1976, upravičeni delavci in njihovi družinski člani.
12. Člen 7 Sklepa št. 1/80 tako določa:
„Družinski člani turškega delavca, zakonito zaposlenega v eni od držav članic, ki so pridobili dovoljenje, da se mu pridružijo:
– imajo – ob pogoju, da imajo državljani iz držav članic Skupnosti pri tem prednost – pravico sprejeti vsako zaposlitev, če v tej državi članici zakonito prebivajo vsaj tri leta;
– pridobijo pravico do prostega dostopa do zaposlitve, ki jo sami izberejo, če v tej državi članici zakonito prebivajo vsaj pet let.
Otroci turških delavcev, ki so v državi gostiteljici pridobili poklicno izobrazbo, lahko ne glede na trajanje bivanja v tej državi članici sprejmejo katero koli zaposlitev, če je bil vsaj eden od njihovih staršev najmanj tri leta zakonito zaposlen v zadevni državi članici.“
13. Člen 14(1) Sklepa št. 1/80 določa, da se določbe poglavja II, oddelek 1, tega sklepa, ki vsebuje člen 7, „uporabljajo ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem“.
3. Direktiva 2004/38
14. Medtem ko se je Direktiva 64/221/EGS(6) nanašala na državljane države članice, ki so prebivali v drugi državi članici ali tja potovali, da bi opravljali dejavnost bodisi kot zaposlene ali samozaposlene osebe bodisi kot uporabniki storitev(7), Direktiva 2004/38 presega ta sektorski pristop in v zvezi z gibanjem in prebivanjem na ozemlju držav članic uvaja pojem državljana Unije.
15. Namen Direktive 2004/38 je poenostaviti in združiti obstoječe ureditve na tem področju. Tako je bila z njo odpravljena obveznost državljanov Unije, da pridobijo dovoljenje za prebivanje, uvedena je bila pravica do stalnega prebivanja državljanov in določena je bila možnost držav članic, da omejijo prebivanje državljanov drugih držav članic na svojem ozemlju.
16. V tem smislu so državljani unije upravičeni do povečane stopnje varstva pred izgonom. Navedena direktiva namreč natančno opredeljuje možnost držav članic, da omejijo pravico do gibanja in bivanja državljanov Unije.
17. Člen 28(3)(a) Direktive 2004/38, ki se nanaša na varstvo pred izgonom, določa:
„3. Odločba o izgonu državljanov Unije ne sme biti sprejeta v naslednjih primerih, razen če odločba temelji na nujnih razlogih javne varnosti, ki jih države članice opredelijo:
(a) če so državljani Unije prebivali v državi članici gostiteljici preteklih deset let.“
B – Nacionalno pravo
18. Člen 53 zakona o prebivanju, delu in integraciji tujcev na zveznem ozemlju (Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet) z dne 30. julija 2004(8), kakor je bil nazadnje spremenjen s členom 1 zakona o prenosu direktiv Evropske unije o pravici do prebivanja in azila (Gesetz zur Umsetzung aufenthalts- und asylrechtlicher Richtlinien der Europäischen Union) z dne 19. avgusta 2007(9), določa, da se ukrep izgona uporabi proti tujcu, če je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen ali kazen mladoletnega zapora najmanj treh let, za eno ali več naklepno storjenih kaznivih dejanj.
19. S to določbo je določeno tudi, da se tujec izžene, če je bil v obdobju petih let pravnomočno obsojen za naklepno storjena kazniva dejanja na zaporno kazen ali kazen mladoletnega zapora v skupnem trajanju najmanj treh let ali če je bil pri zadnji pravnomočni obsodbi izrečen varnostni ukrep.
20. Poleg tega je mogoče v skladu s členom 55 Aufenthaltsgesetz tujca izgnati, če pomeni nevarnost za javni red in javno varnost ali bistvene interese Zvezne republike Nemčije.
21. Vendar je hkrati predvideno posebno varstvo pred izgonom. Tako člen 56(1) Aufenthaltsgesetz določa, da ima tujec pravico to takega varstva, če ima dovoljenje za prebivanje in če je zakonito prebival na zveznem ozemlju vsaj pet let. Izgon je mogoče utemeljiti samo z resnimi razlogi javnega reda in javne varnosti. V splošnem so razlogi javnega reda in javne varnosti podani v primerih iz členov 53 in 54 Aufenthaltsgesetz. Če so izpolnjeni pogoji iz člena 53 Aufenthaltsgesetz, se tujec načeloma izžene. Če so izpolnjeni pogoji iz člena 54 Aufenthaltsgesetz, pa se o njegovem izgonu odloči po prosti presoji.
22. Zakon o prostem gibanju državljanov Unije (Gesetz über die allgemeine Freizügigkeit von Unionsbürgern) z dne 30. julija 2004(10), kakor je bil nazadnje spremenjen s členom 2 zakona o prenosu direktiv Evropske unije o pravici do prebivanja in azila(11), v skladu s svojim členom 1 ureja vstop in prebivanje državljanov drugih držav članic Evropske unije (državljanov Unije) in članov njihovih družin.
23. V skladu s členom 6(1) Freizügigkeitsgesetz/EU je mogoče le iz razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja ugotoviti izgubo pravice iz člena 2(1) tega zakona, odvzeti potrdilo o pravici do prebivanja iz prava Skupnosti oziroma o pravici do stalnega prebivanja in razveljaviti dovoljenje za prebivanje oziroma za stalno prebivanje.
24. Člen 6(5) Freizügigkeitsgesetz/EU določa, da je v zvezi z državljani Unije in njihovimi družinskimi člani, ki so na območju zvezne države prebivali zadnjih deset let, in v zvezi z mladoletnimi osebami mogoče sprejeti tako ugotovitev le iz nujnih razlogov javne varnosti. To pravilo se ne uporablja za mladoletne osebe, kadar je izguba pravice do prebivanja nujna za interese otroka. Poleg tega nujni razlogi javne varnosti obstajajo le, če je bila zadevna oseba pravnomočno obsojena za eno ali več naklepno storjenih kaznivih dejanj na zaporno kazen ali kazen mladoletnega zapora najmanj pet let, ali če je bil pri zadnji pravnomočni obsodbi izrečen varnostni ukrep, ali če je ogrožena varnost Zvezne republike Nemčije, ali če zadevna oseba pomeni teroristično grožnjo.
II – Dejansko stanje in vprašanje za predhodno odločanje
25. N. Ziebell(12) je turški državljan, rojen leta 1973 v Nemčiji. Živel je pri svojih starših. Njegov oče, tudi turški državljan, je zakonito prebival na nemškem ozemlju kot delavec. Po očetovi smrti leta 1991 je bila mati tožeče stranke preseljena v bolnišnico za podaljšano splošno bolnišnično nego. Zdi se, da N. Ziebell trenutno ne živi z nobenim od članov svoje družine, saj so si vsi njegovi bratje in sestre ustvarili lasten dom.
26. N. Ziebell ima od 28. januarja 1991 dovoljenje za stalno prebivanje, ki se kot tako tudi obnavlja. Tožeča stranka se je nehala šolati, ne da bi opravila zaključni izpit. Delala je priložnostno, vmes pa je bila brezposelna ali v zaporu. Od julija 2000 ni več zaposlena.
27. N. Ziebell je leta 1991 prvič kadil marihuano, od leta 1998 pa je redno užival heroin in kokain. Leta 2001 je bil vključen v metadonsko zdravljenje in leta 2003 v detoksikacijski program, oboje neuspešno.
28. Od leta 1993 je bil N. Ziebell večkrat obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, med drugim tatvin v sostorilstvu, hude telesne poškodbe, naklepne posesti prepovedanega predmeta, tatvin in kvalificiranih oblik tatvine. Od januarja 1993 do decembra 1994, od avgusta 1997 do oktobra 1998, od julija do oktobra 2000, od septembra 2001 do maja 2002 in od novembra 2005 do oktobra 2008 je prestajal zaporne kazni. 28. oktobra 2008 je začel s terapevtsko obravnavo v specializirani ustanovi.
29. Tožeča stranka je zaradi kaznivih dejanj, storjenih do tega dne, 28. oktobra 1996 v skladu z nacionalno zakonodajo o tujcih prejela opozorilo Ausländerbehörde (urad za tujce).
30. Regierungspräsidium Stuttgart je z odločbo z dne 6. marca 2007 odredilo izgon tožeče stranke s takojšnjo izvršitvijo.
31. Po mnenju Regierungspräsidium Stuttgart je N. Ziebell imetnik pravic, ki mu jih daje člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, saj je rojen na nemškem ozemlju in je tam v preteklosti vsaj pet let zakonito živel v družini kot otrok turškega delavca. Ker te pravice niso ugasnile, ima tožeča stranka pravico do varstva pred izgonom, ki ji jo daje člen 14(1) Sklepa št. 1/80.
32. V skladu s to določbo se sme izgon izreči le, če zaradi njegovega osebnega obnašanja obstaja dejanska in dovolj resna nevarnost za temeljni nteres družbe.
33. Regierungspräsidium Stuttgart je svojo odločbo o izgonu utemeljilo z dejstvom, da v obravnavanem primeru ob upoštevanju ponavljajočih se kaznivih dejanj, ki jih je storila tožeča stranka, taka nevarnost obstaja.
34. Poleg tega je Regierungspräsidium Stuttgart menilo, da se N. Ziebell ne more sklicevati na posebno varstvo pred izgonom iz člena 28(3)(a) Direktive 2004/38, saj se ta določba uporablja le za državljane Unije.
35. Tožeča stranka je zoper odločbo o izgonu vložila tožbo. Verwaltungsgericht Stuttgart (Nemčija) je s sodbo z dne 3. julija 2007 njeno tožbo zavrnilo.
36. N. Ziebell se je zoper to sodbo pritožil pri Verwaltungsgerichtshof Baden-Württemberg (Nemčija). Predlagal je, naj se navedena sodba spremeni, odločba o izgonu z dne 6. marca 2007 pa razveljavi.
37. Verwaltungsgerichtshof Baden-Württemberg je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je varstvo pred izgonom, ki ga na podlagi člena 14(1) Sklepa št. 1/80 […] uživajo turški državljani, ki uživajo pravice iz člena 7, prvi odstavek, druga alinea, tega sklepa in ki so preteklih deset let prebivali v državi članici, proti kateri je mogoče uveljavljati te pravice, urejeno v skladu s členom 28(3)(a) Direktive 2004/38[…], kot je bila prenesena v zakonodajo zadevne države članice, kar pomeni, da je izgon dopusten le iz nujnih razlogov javne varnosti, ki jih opredelijo države članice?“
III – Pravna analiza
38. Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(1) Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da mora odločba o izgonu, ki jo izdajo organi države članice turškemu državljanu, ki uživa pravice iz člena 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80 in ki je preteklih deset let pred njeno izdajo prebival na ozemlju te države, temeljiti na nujnih razlogih javne varnosti.
39. Sodišče je moralo že večkrat razlagati člen 14(1) Sklepa št. 1/80. Tako je v sodbi z dne 10. februarja 2000 v zadevi Nazli(13) presodilo, da se je pri določitvi obsega izjeme javnega reda iz te določbe treba ravnati po tem, kako se ista izjema razlaga na področju prostega gibanja delavcev, državljanov držav članic.(14) Sodišče je dodalo, da je taka razlaga toliko bolj upravičena, ker je besedilo navedene določbe skoraj enako kot tisto iz člena 39(3) ES.(15)
40. Zato je Sodišče v skladu s sodno prakso, ki jo je razvilo na področju prostega gibanja delavcev, državljanov držav članic, in še natančneje v okviru Direktive 64/221, večkrat razsodilo, da pojem javnega reda predpostavlja – razen motnje, ki jo za socialni red pomeni vsaka kršitev zakona – resnično in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljne nterese družbe.(16)
41. Ker je Sodišče vedno prenašalo načela, uporabna na področju prostega gibanja in prebivanja državljanov držav članic, ki uživajo pravico iz naslova katere od določb iz Sklepa št. 1/80, na turške državljane, N. Ziebell meni, da je treba pri razlagi člena 14(1) Sklepa št. 1/80 po analogiji uporabiti člen 28(3)(a) Direktive 2004/38, če je turški državljan na območju države članice prebival deset let pred izdajo odločbe o izgonu. Zato naj bi bil takšen ukrep izgona v njegovem osebnem položaju nezakonit, saj naj ne bi bil upravičen z nujnimi razlogi javne varnosti v smislu člena 28(3)(a) Direktive 2004/38.
42. Menim, da takšno naziranje ni sprejemljivo iz razlogov, ki bodo navedeni.
43. Kot je Sodišče presodilo v sodbi z dne 2. marca 1999 v zadevi Eddline El-Yassini(17), se mora mednarodna pogodba razlagati ne samo z vidika njenega besedila, temveč tudi z vidika njenih ciljev.(18) Sodišče je dodalo, da je v členu 31 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969 v zvezi s tem navedeno, da se pogodba razlaga v dobri veri po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter ob upoštevanju njenega predmeta in cilja.(19)
44. Namen Pridružitvenega sporazuma je spodbujanje trajne in uravnotežene krepitve trgovinskih in gospodarskih odnosov med Republiko Turčijo in Unijo.(20)
45. Tako so bili za dosego tega cilja dodani trije stavki. Med pripravljalnim obdobjem Republika Turčija okrepi svoje gospodarstvo, da bi lahko izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz drugih dveh obdobij.(21) Cilj prehodnega obdobja je postopna vzpostavitev carinske unije med strankama in približevanje njunih gospodarskih politik.(22) Končno, zaključno obdobje temelji na carinski uniji in vsebuje krepitev usklajevanja gospodarskih politik Republike Turčije in Unije.(23)
46. Ob upoštevanju namena Pridružitvenega sporazuma in treh obdobij ima Pridružitveni sporazum nedvomno izključno gospodarske cilje.
47. Poleg tega je treba navesti, da ta sporazum zaradi izvedbe prehodnega obdobja med drugim določa, da se pogodbenici dogovorita, da bosta zaradi postopnega uresničevanja prostega gibanja delavcev med njima upoštevali člene od 39 ES do 41 ES.(24)
48. Tudi Sklep št. 1/80, katerega cilj je oživitev in razvoj pridružitve(25), je namenjen izboljšanju ureditve na socialnem področju, do katere bi bili upravičeni delavci in člani njihovih družin.(26)
49. Iz tega je razvidno, da Pridružitveni sporazum zadeva turške državljane samo kot delavce ali člane družin delavcev ter da lahko samo v tem svojstvu uživajo pravice, ki jim jih daje Sklep št. 1/80.
50. Iz tega razloga je Sodišče razlagalo izjemo javnega reda iz člena 14(1) tega sklepa s sklicevanjem na razlago, ki jo je dalo isti izjemi na področju prostega gibanja delavcev, državljanov držav članic, in še posebej v okviru Direktive 64/221.(27)
51. Status delavca je bil namreč skupni imenovalec med Pridružitvenim sporazumom in Direktivo 64/221, saj se je njen člen 1(1) nanašal na državljane države članice, ki so prebivali v drugi državi članici ali tja potovali, da bi opravljali dejavnost bodisi kot zaposlene ali samozaposlene osebe bodisi kot uporabniki storitev.
52. Direktiva 2004/38 pa presega gospodarski okvir in okvir delavcev. Ta direktiva je bila namreč sprejeta zaradi preseganja dotedanjega sektorskega in razdrobljenega pristopa do pravice do prostega gibanja in prebivanja državljanov Unije.(28) Tako se Direktiva 2004/38 ne nanaša več na eno samo kategorijo oseb, namreč na delavce, ampak v skladu s svojim členom 1(a) določa pogoje uresničevanja pravice državljanov Unije(29) in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.
53. Z Direktivo 2004/38 sta med drugim uvedeni pravica do stalnega prebivališča za državljane držav članic(30) in ureditev varstva pred izgonom, ki temelji na stopnji vključenosti zadevnih oseb na ozemlje države članice gostiteljice(31) ne glede na njihov status delavca. Edini status, na katerega se nanaša navedena direktiva, je status državljana Unije, ki se pridobi s pristopom njegove države članice k Uniji.
54. Čeprav imajo turški delavci na podlagi Pridružitvenega sporazuma res posebne pravice, ki jim zagotavljajo poseben status v primerjavi z drugimi državljani tretjih držav, vendarle niso državljani Unije in pravna ureditev, ki se nanje nanaša, ni primerljiva s tisto, ki velja za državljane Unije. Zato bi uporaba sistema povečane stopnje varstva, ki je uveden z Direktivo 2004/38, za turške državljane pomenila, da se jih izenači z državljani Unije, ne da bi bila to volja strank Pridružitvenega sporazuma.
55. Dopustiti uporabo takega sistema povečane stopnje varstva bi pomenilo ustvarjanje novih pravic v korist turških državljanov, čeprav sme samo Pridružitveni svet opraviti ustrezne spremembe za postopno uresničitev prostega gibanja delavcev glede na politični in gospodarski sistem.(32) Če bi Sodišče po analogiji uporabilo člen 28(3)(a) te direktive za primer N. Zieblla, bi preseglo svoja pooblastila.
56. Tudi če se sistem povečane stopnje varstva, ki ga uvaja navedena direktiva, v obravnavanem primeru N. Zieblla ne uporabi, ocenjujem, da slednjemu ni odtegnjeno vsakršno varstvo pred izgonom, ki temelji na razlogih javnega reda. Menim namreč, da je sodno prakso, ki jo je na tem področju razvilo Sodišče, tu treba običajno uporabiti.
57. Direktiva 64/221 je bila namreč razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2004/38, s čimer je odpadel skupni imenovalec med Pridružitvenim sporazumom in prvo direktivo, namreč status delavca. Kljub temu pa je treba načela, priznana v okviru členov od 39 ES do 41 ES, v okviru možnosti prenesti na turške državljane, ki imajo pravice, priznane s Sklepom št. 1/80.(33)
58. Zato se je v primeru, ko gre za določitev obsega izjeme javnega reda, določene v členu 14(1) tega sklepa, treba sklicevati na že podano razlago iste izjeme na področju prostega gibanja delavcev, državljanov držav članic Unije.(34)
59. Kot je namreč Sodišče poudarilo pred kratkim, ta izjema pomeni odstopanje od temeljnega načela prostega gibanja oseb, to odstopanje pa je treba razumeti ozko in njegovega obsega ne smejo enostransko določiti države članice.(35)
60. Sodišče je, sledeč ustaljeni sodni praksi na tem področju, potrdilo, da uporaba pojma javni red s strani nacionalnega organa predpostavlja, da poleg socialne motnje, ki jo pomeni vsaka kršitev zakona, obstaja resnična in dovolj resna grožnja, ki prizadene temeljne nterese družbe.(36)
61. Tudi ukrepi, utemeljeni z javno politiko ali javno varnostjo, morajo biti odvisni izključno od osebnega vedenja zadevne osebe. Takih ukrepov torej ni mogoče odrediti avtomatično zaradi kazenske obsodbe in z namenom splošne prevencije.(37) Poleg tega morajo okoliščine, na podlagi katerih je bila izrečena kazenska obsodba, kazati na osebno vedenje, ki pomeni sedanjo grožnjo za javni red.(38)
62. Nacionalno sodišče bo torej moralo preveriti, ali vedenje N. Zieblla, ob upoštevanju njegovega sedanjega položaja, še vedno pomeni grožnjo za javni red. Nacionalno sodišče bo na primer moralo upoštevati okoliščine, ki jih je navedel N. Ziebell na obravnavi, namreč da se je poročil, da ni več storil drugih kaznivih dejanj, da je trenutno samozaposlen in da je bila s sodbo z dne 16. junija 2009 njegova obsodba na zaporno kazen spremenjena v pogojno obsodbo, ker očitno nima več težav, povezanih z mamili.
63. Poleg tega menim, da bo moralo nacionalno sodišče upoštevati tudi leta, ki jih je preživel na ozemlju države članice gostiteljice.
64. Ker namreč člen 12(3) Direktive 2003/109/ES(39) določa, da morajo države članice pred izdajo odločbe o izgonu državljana tretje države upoštevati ta dejavnik, menim, da mora to toliko bolj veljati glede turških državljanov, ki v Uniji uživajo poseben status, ki je med statusom državljana države članice in tretje države.
65. To se mi zdi toliko pomembneje, ker je bil N. Ziebell v Nemčiji rojen in je tam ves čas živel. Zato je upravičeno pričakovati, da ga z Zvezno republiko Nemčijo povezujejo tesne družinske in gospodarske vezi. Poleg tega bi odločba o izgonu lahko imela težke posledice zlasti za njegovo družinsko življenje. Sodišče je navedlo, da je treba – če lahko odločba o izgonu ovira izvrševanje prostega gibanja delavcev – upoštevati temeljne pravice, katerih spoštovanje zagotavlja.(40) Predvsem pravica do spoštovanja družinskega življenja je zavarovana s členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in s členom 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, in spada med temeljne pravice, ki jih v okviru pravnega reda Skupnosti varuje Sodišče.(41)
66. Zato na podlagi vseh navedenih ugotovitev menim, da je treba člen 14(1) Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica izda odločbo o izgonu proti turškemu državljanu, ki uživa pravice, ki mu jih daje člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, če je prebival na ozemlju te države članice deset let pred izdajo te odločbe, če njegovo vedenje pomeni sedanjo, resnično in dovolj resno grožnjo, ki prizadene temeljne interese družbe, kar bo moralo preveriti nacionalno sodišče.
IV – Predlog
67. Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj Verwaltungsgerichtshof Baden-Württemberg odgovori tako:
Člen 14(1) Sklepa št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki ga je sprejel Pridružitveni svet, ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga 12. septembra 1963 v Ankari podpisale Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani, in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta z dne 23. decembra 1963 (64/732/EGS), je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica izda odločbo o izgonu proti turškemu državljanu, ki uživa pravice, ki mu jih daje člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, če je prebival na ozemlju te države članice deset let pred izdajo te odločbe, če njegovo vedenje pomeni sedanjo, resnično in dovolj resno grožnjo, ki prizadene temeljne nterese družbe, kar bo moralo preveriti nacionalno sodišče.
1 – Jezik izvirnika: francoščina.
2 – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta [2004/38/ES] z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS [(Besedilo velja za EGP)] (UL L 158, str. 77, in popravki v UL 2004, L 229, str. 35, in UL 2005, L 197, str. 34).
3 – Pridružitveni svet je bil ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga 12. septembra 1963 v Ankari podpisale Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani. Ta sporazum je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta z dne 23. decembra 1963 (64/732/EGS) (UL 1964, 217, str. 3685, v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum).
4 – V nadaljevanju: Sklep št. 1/80. Sklep št. 1/80 je mogoče najti v Accord d’association et protocoles CEE Turquie et autres textes de base, Urad za uradne objave Evropskih skupnosti, Bruselj, 1992.
5 – Glej člen 6 navedenega sporazuma.
6 – Direktiva Sveta z dne 25. februarja 1964 o usklajevanju posebnih ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javno politiko, javno varnostjo ali zdravjem prebivalstva (UL 1964, 56, str. 850).
7 – Glej člen 1(1) Direktive 62/221.
8 – BGBl. 2004 I, str. 1950.
9 – BGBl. 2007 I, str. 1970, v nadaljevanju: zakon o prebivanju.
10 – BGBl. 2004 I, str. 1950.
11 – V nadaljevanju: Freizügigkeitsgesetz/EU.
12 – Med postopkom je tožeča stranka po poroki z nemško državljanko spremenila svoj priimek Örnek v Ziebell.
13 – C‑340/97, Recueil, str. I-957.
14 – Točka 56. Glej tudi sodbe z dne 11. novembra 2004 v zadevi Cetinkaya (C‑467/02, ZOdl. str. I‑10895, točka 43); z dne 2. junija 2005 v zadevi Dörr in Ünal (C‑136/03, ZOdl., str. I‑4759, točka 63) in z dne 22. decembra 2010 v zadevi Bozkurt (C‑303/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 55 in navedena sodna praksa).
15 – Glej zgoraj navedeno sodbo Nazli (točka 56).
16 – Glej zgoraj navedeno sodbo Nazli (točka 57); sodbi z dne 7. julija 2005 v zadevi Aydinli (C‑373/03, ZOdl., str. I‑6181, točka 27) in z dne 18. julija 2007 v zadevi Derin (C‑325/05, ZOdl., str. I‑6495, točka 54) ter zgoraj navedeno sodbo Bozkurt (točka 57).
17 – C‑416/96, Recueil, str. I‑1209.
18 – Točka 47.
19 – Idem.
20 – Glej člen 2(1) tega sporazuma.
21 – Glej člen 3(1), prvi pododstavek, navedenega sporazuma.
22 – Glej člen 4(1) Pridružitvenega sporazuma.
23 – Glej člen 5 tega sporazuma.
24 – Glej člen 12 Pridružitvenega sporazuma.
25 – Glej prvo uvodno izjavo tega sklepa.
26 – Glej tretjo uvodno izjavo navedenega sklepa.
27 – Glej točki 39 in 40 teh sklepnih predlogov.
28 – Glej uvodno izjavo 4 navedene direktive.
29 – Poudarek dodan.
30 – Glej člen 16(1) te direktive.
31 – Glej sodbo z dne 23. novembra 2010 v zadevi Tsakouridis (C‑154/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 25).
32 – Glej sodbo z dne 30. septembra 1987 v zadevi Demirel (12/86, Recueil, str. 3719, točka 21).
33 – Glej sodbo z dne 4. oktobra 2007 v zadevi Polat (C‑349/06, ZOdl., str. I‑8167, točka 29 in navedena sodna praksa).
34 – Glej zgoraj navedeno sodbo Polat (točka 30). Glej tudi zgoraj navedeno sodbo Bozkurt (točka 55).
35 – Glej zgoraj navedeno sodbo Bozkurt (točka 56).
36 – Ibidem (točka 57).
37 – Ibidem (točka 58).
38 – Ibidem (točka 59).
39 – Direktiva Sveta [2003/109/ES] z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL 2004, L 16, str. 44).
40 – Glej zlasti sodbo z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Orfanopoulos in Oliveri (C‑482/01 in C‑493/01, Recueil, str. I‑5257, točka 97). Glej tudi, v zvezi z državljani tretjih držav, sodbo z dne 11. julija 2002 v zadevi Carpenter (C‑60/00, Recueil, str. I‑6279, točka 40).
41 – Zgoraj navedena sodba Orfanopoulos in Oliveri (točka 98).