1. 

S to tožbo Komisija Evropskih skupnosti predlaga Sodišču naj ugotovi, da Helenska republika, s tem da je Mednarodni pomorski organizaciji (IMO) predložila predlog za nadzor skladnosti ladij in pristanišč z zahtevami iz poglavja XI-2 Mednarodne konvencije o varstvu človeškega življenja na morju iz leta 1974 (v nadaljevanju: Konvencija SOLAS) in Mednarodnega kodeksa o zaščiti ladij in pristanišč (v nadaljevanju: Kodeks ISPS) ( 2 ), ni izpolnila obveznosti iz členov 10 ES, 71 ES in 80(2) ES.

2. 

Helenska republika je s svojim predlogom Odboru za pomorsko varnost IMO predložila kontrolne sezname („check lists“) in sezname drugih sredstev, ki so se ji zdela primerna za pomoč državam pogodbenicam Konvencije SOLAS pri izvajanju njihovega nadzora skladnosti ladij in pristanišč z zahtevami, vsebovanimi v tej konvenciji in Kodeksu ISPS.

3. 

Komisija ugotavlja, da je Helenska republika z individualnim ravnanjem na področju, ki je v izključni zunanji pristojnosti Evropske skupnosti, s čimer je postalo vprašljivo načelo enotnega zunanjega zastopanja slednje, kršila pravo Skupnosti.

4. 

V teh sklepnih predlogih bom izpostavil razloge, zaradi katerih menim, da ta tožba zaradi neizpolnitve obveznosti ni zadostno utemeljena.

5.

Člen 1 Uredbe (ES) št. 725/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o povečanju zaščite na ladjah in v pristaniščih ( 3 ), naslovljen „Cilji“, določa:

„1.   Glavni cilj te uredbe je uvesti in izvajati ukrepe Skupnosti, namenjene povečanju zaščite na ladjah, ki se uporabljajo v mednarodni trgovini in notranjem ladijskem prometu, ter pripadajočih pristanišč, zaradi soočanja z grožnjami namernih protizakonitih dejanj.

2.   Namen Uredbe je tudi zagotoviti podlago za usklajeno razlaganje, izvajanje ter spremljanje posebnih ukrepov s strani Skupnosti za povečanje pomorske zaščite, ki jih je 12. decembra 2002 sprejela Diplomatska konferenca Mednarodne pomorske organizacije (IMO) in s tem spremenila [Konvencijo SOLAS] ter uvedla [Kodeks ISPS]“.

6.

Člen 9 Uredbe št. 725/2004, naslovljen „Izvajanje in preverjanje skladnosti“, določa:

1.   „Države članice opravljajo upravne in nadzorne naloge, ki so obvezne v skladu z določbami posebnih ukrepov za povečanje pomorske zaščite Konvencije SOLAS in Kodeksa ISPS. Zagotovijo, da so dodeljena in učinkovito predvidena vsa potrebna sredstva za izvajanje določb te uredbe.

[…]“

7.

V prilogi I k Uredbi št. 725/2004 so spremebe, s katerimi je v prilogo h Konvenciji SOLAS, kakor je bila spremenjena, vstavljeno novo poglavje XI-2. V prilogi II te uredbe je besedilo Kodeksa ISPS, kakor je bil spremenjen.

8.

Ker je Komisija ugotovila, da nacionalni predlog, ki ga je Helenska republika 18. marca 2005 predložila Odboru za pomorsko varnost, posega na področje izključne zunanje pristojnosti Skupnosti, je na to državo članico 10. maja 2005 naslovila pisni opomin, na katerega je ta odgovorila z dne 7. julija 2005.

9.

Ker ni bila zadovoljna s tem odgovorom, je Komisija 19. decembra 2005 izdala obrazloženo mnenje na katerega je Helenska republika odgovorila 21. februarja 2006.

10.

Ker trditve Helenske republike Komisije še vedno niso prepričale, se je odločila vložiti to tožbo.

11.

Komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj:

12.

Helenska republika Sodišču predlaga, naj:

13.

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 2. avgusta 2007 Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska dovolil intervencijo v podporo predlogom Helenske republike.

14.

Opirajoč se na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 31. marca 1971 v zadevi Komisija proti Svetu, imenovani „AETR“ ( 4 ), Komisija trdi, da ima Skupnost od sprejetja Uredbe št. 725/2004, ki je v pravo Skupnosti vključila poglavje XI-2 priloge h Konvenciji SOLAS in Kodeks ISPS, izključno pristojnost za prevzem mednarodnih obveznosti na področju, ki ga pokriva ta uredba. Iz tega po njenem mnenju sledi, da je Skupnost izključno pristojna za zagotavljanje pravilne uporabe na ravni Skupnosti in za razpravljanje z drugimi državami članicami IMO o pravilnem izvajanju in nadaljnjem razvoju norm, vsebovanih v Konvenciji SOLAS in Kodeksu ISPS. Države članice zato niso več pristojne, da IMO predložijo nacionalna stališča v zvezi s področji, ki so v izključni pristojnosti Skupnosti, razen če imajo za to izrecna pooblastila Skupnosti.

15.

Helenska republika v svojo obrambo navaja sledeče trditve.

16.

Prvič, trdi, da je ravnala v skladu z obveznostjo lojalnega sodelovanja, kot ji je naložena v skladu s členom 10 ES, ko je 1. marca 2005 Odboru Marsec, ki ga določa člen 11 Uredbe št. 725/2004, predložila sporni predlog, da bi ta odbor o njem lahko razpravljal na zasedanju 14. marca 2005 in da bi se na njem lahko izoblikovalo stališče Skupnosti. Helenska republika navaja, da Komisija, ki je delovala prek svojega predstavnika, ki je predsedoval Odboru Marsec, tega predloga ni uvrstila na dnevni red na zgoraj omenjenem zasedanju. Iz tega izvaja, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti lojalnega sodelovanja, kot je predpisana v členu 10 ES.

17.

Drugič, Helenska republika opozarja, da je bila predstavitev njenega predloga IMO zaključno dejanje v njenem sodelovanju v zadevni mednarodni organizaciji. Aktivno sodelovanje kot članice v mednarodni organizaciji pa po njenem mnenju ne pomeni, da sprejema mednarodne obveznosti, pri čemer je samo zadnjenavedeni primer vsebovan v sodni praksi, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe AETR. Predložitev grškega predloga torej ne posega v izključno pristojnost Skupnosti.

18.

Tretjič, priprava in predstavitev predlogov IMO je bila urejena z džentelmenskim sporazumom, ki ga je sprejel Svet Evropske unije leta 1993. Ta džentelmenski sporazum dovoljuje državam članicam, da IMO predstavijo predloge, ne samo kolektivno, ampak tudi individualno, kadar o zadevnem vprašanju ne obstaja stališče Skupnosti.

19.

Četrtič, Helenska republika meni, da se v primeru, kot je ta, kadar stališče Skupnosti ni bilo izoblikovano, zaščita interesov Skupnosti doseže z aktivnim sodelovanjem držav članic v IMO, in ne z obveznostjo vzdržanja. Vse obveznosti pasivnega sodelovanja, ki se kažejo z vzdržanjem pri pripravi pravil IMO, vodijo v omejevanje, razvrednotenje in končno v izgubo statusa člana na podlagi statuta te organizacije. Na primer, v primeru, kot je ta, v katerem Skupnost ni članica IMO, obveznost vzdržanja še toliko manj zagotavlja zaščito interesov Skupnosti, ker vzdržanje držav članic v postopkih priprave zakonodaje ne dovoljuje obrambe teh interesov, zaradi česar imajo koristi tretje države.

20.

Petič, Helenska republika trdi, da Uredba št. 725/2004 v členu 9(1) na države članice prelaga breme izključne odgovornosti, da s pogoji, ki jih same določijo, začnejo izpolnjevati varnostne zahteve, ki jih predpisuje ta uredba in ki temeljijo na spremembah Konvencije SOLAS in tudi Kodeksa ISPS. Torej sta bila tako besedilo kot tudi vsebina spornega predloga v skladu z duhom zakonodaje Skupnosti, ki državam članicam prepušča široko diskrecijsko pravico pri razvoju najboljših praks pri tehničnih vprašanjih.

21.

Po mnenju Helenske republike iz obravnave izhaja, da člen 307 ES potrjuje utemeljenost njenih trditev.

22.

Združeno kraljestvo navaja tri natančne trditve. Trdi, da je izključna pristojnost Skupnosti v zadevah pomorske varnosti omejena na področja, ki so zajeta s področjem uporabe Uredbe št. 725/2004 in Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/65/ES z dne 26. oktobra 2005 o krepitvi varnosti v pristaniščih ( 5 ). Združeno kraljestvo prav tako navaja, da obveznost sodelovanja, določena v členu 10 ES, za države članice ne vključuje obveznosti, da olajšajo pristop Skupnosti k mednarodnim organizacijam, zlasti kadar, kot v primeru IMO, mednarodna organizacija v skladu s svojimi ustanovnimi akti kot strank ne more sprejeti pravnih oseb, kot je Skupnost. Združeno kraljestvo na koncu meni, da bi Komisija morala poskusiti predstaviti grški predlog Odboru Marsec in dovoliti razpravo o tem predlogu, da bi v skladu s členom 10 ES izpolnila svojo obveznost lojalnega sodelovanja.

23.

Najprej je treba spomniti na načela, ki jih je Sodišče razvilo v zgoraj navedeni sodbi AETR, kot tudi na prispevke poznejše sodne prakse, ki na eni strani zadeva izrecni obstoj zunanje pristojnosti in na drugi strani izključnost take pristojnosti.

24.

V točkah od 16 do 18 in 22 zgoraj navedene sodbe AETR je Sodišče razsodilo, da pristojnost Skupnosti za sklepanje mednarodnih sporazumov ni le izrecno določena v Pogodbi ES, ampak izhaja tudi iz drugih določb Pogodbe in aktov, ki so jih sprejele institucije Skupnosti v okviru teh določb. Vselej ko Skupnost sprejme določbe za izvrševanje s Pogodbo predvidene skupne politike, ki v kateri koli obliki predvidevajo skupna pravila, države članice niso več upravičene za individualno ali skupinsko ukrepanje, da bi se s tretjimi državami dogovarjale za obveznosti, ki vplivajo na ta pravila. Ob sprejetju teh skupnih pravil lahko namreč le Skupnost prevzame in izvrši – z učinkom za vsa področja uporabe pravnega reda Skupnosti – obveznosti do tretjih držav. Poleg tega, kadar so pravila Skupnosti sprejeta za uresničevanje ciljev Pogodbe, države članice zunaj okvira skupnih institucij ne morejo sprejemati obveznosti, ki bi lahko vplivale na ta pravila ali bi spremenile njihov domet ( 6 ).

25.

Sodišče je v tem oziru pojasnilo, da če bi države članice lahko prosto sklepale mednarodne obveznosti, ki vplivajo na skupna pravila, bi bili izvrševanje ciljev, ki jim ta pravila zasledujejo, in namen Skupnosti ter cilji Pogodbe spodkopana ( 7 ).

26.

Pogoje, pod katerimi mednarodne obveznosti, ki jih sprejmejo države članice, lahko vplivajo ali spreminjajo pomen Skupnostnih pravil, zato je pogoje, pod katerimi Skupnost pridobi izključno zunanjo pristojnost zaradi izvajanja svoje notranje pristojnosti, Sodišče strnilo v svojih sodbah, imenovanih „Open sky“ ( 8 ), in nato nanje opozorilo v svojih zgoraj navedenih sodbah Komisija proti Luksemburgu z dne 2. junija 2005 in Komisija proti Nemčiji z dne 14. julija 2005.

27.

To velja, ko te mednarodne obveznosti izhajajo iz področja uporabe skupnih pravil ali, v vsakem primeru, področja, ki ga že v večjem delu pokrivajo ta pravila, tudi če ne obstaja kolizija med temi pravili in navedenimi obveznostmi ( 9 ).

28.

Tako je Skupnost, ko je v svoje notranje zakonodajne akte vključila določbe o obravnavanju državljanov tretjih držav ali ko je svojim institucijam izrecno podelila pristojnost pogajanj s tretjimi državami, pridobila izključno zunanjo pristojnost v okviru teh aktov ( 10 ).

29.

V skladu z odločitvijo Sodišča to velja celo takrat, ko ni izrecne klavzule, ki bi institucije pooblaščala za pogajanja s tretjimi državami, če je Skupnost izvršila popolno harmonizacijo na določenem področju, saj bi se na sprejeta skupna pravila bi se v smislu zgoraj navedene sodbe AETR lahko vplivalo, če bi države članice ohranile svobodo pogajanja s tretjimi državami ( 11 ).

30.

Menim, da bi ti elementi, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, slednjega morali voditi v to, da to tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti razglasi za utemeljeno.

31.

Menim namreč, da je Helenska republika, s tem ko je Odboru za pomorsko varnost IMO predložila kontrolne sezname („check lists“) in sezname drugih sredstev, ki so se ji zdela primerna za pomoč državam pogodbenicam Konvencije SOLAS pri njihovem izvajanju nadzora nad skladnostjo ladij in pristanišč z zahtevami, ki jih vsebujeta ta konvencija in Kodeks ISPS, posegla na področje izključne zunanje pristojnosti Skupnosti. To področje se nanaša na izboljšanje zaščite ladij in pristanišč in je natančno razmejeno z Uredbo št. 725/2004.

32.

Zakonodajalec Skupnosti je s tem, ko je to uredbo utemeljil na členu 80(2) ES, želel, da bi cilj, da je „vedno treba zagotavljati zaščito ladijskega prometa Evropske skupnosti […], državljanov, ki ga uporabljajo, in okolja ob soočanju z grožnjami namernih protizakonitih dejanj, kot so terorizem, piratstvo ali podobna dejanja“ ( 12 ), postal predmet Skupnostnih pravil na ravni Skupnosti, in sicer v segmentu pomorske plovbe, ki spada v Skupnostno prometno politiko.

33.

Kot je glede Uredbe št. 725/2004 navedeno v peti uvodni izjavi, je ta varnostni cilj treba „doseči tako, da se sprejmejo ustrezni ukrepi na področju politike pomorskega prometa in oblikujejo skupni standardi za razlago, izvajanje in spremljanje, določb [ ( 13 )], ki jih je sprejela Diplomatska konferenca [IMO] z dne 12. decembra 2002, znotraj Skupnosti“, to je posebnih ukrepov za povečanje pomorske varnosti, določene v Konvenciji SOLAS in Kodeksu ISPS. Člen 1(2) te uredbe v tem pogledu določa, da se z njo dosega „zagotavljanje podlage za usklajeno razlaganje, izvajanje ter spremljanje [teh] posebnih ukrepov s strani Skupnosti [ ( 14 )]“.

34.

Ker Skupnost že ima notranjo pristojnost na področju pomorske plovbe in, natančneje, ker je sprejela Skupnostna pravila o povečanju zaščite ladij in pristanišč, je Skupnost v tem okviru pridobila zunanjo pristojnost, ki je izključna.

35.

Treba je namreč ugotoviti da bi bilo – ker je Skupnost uskladila pogoje razlage, izvajanja in spremljanja posebnih ukrepov, sprejetih v okviru IMO in vključenih v Uredbo št. 725/2004 – mogoče poseči v Skupnostna pravila, določena v tej uredbi, če bi država članica ohranila možnost, da IMO individualno predlaga, da sprejme nova pravila o izvajanju in spremljenju zahtev, vsebovanih v poglavju XI-2 Konvencije SOLAS in Kodeksu ISPS.

36.

Natančneje, predložitev predloga, kot je ta v predloženi zadevi, IMO sproži proces, ki lahko vodi v sprejetje novih pravil o izvajanju in spremljanju pravil, vsebovanih v poglavju XI-2 Konvencije SOLAS in Kodeksu ISPS, s strani te mednarodne organizacije. Taka nova pravila bi lahko posredno vplivala na Uredbo št. 725/2004, zlasti ker ta vključuje poglavje XI-2 Konvencije SOLAS in Kodeks ISPS v pravo Skupnosti in ker na ravni Skupnosti usklajuje izvajanje in spremljanje teh ukrepov.

37.

Iz tega sledi, da na področju, ki ga pokriva Uredba št. 725/2004, države članice nimajo več pristojnosti individualnega delovanja na mednarodni ravni, za prevzem novih obveznosti ali za predloge sprememb in dopolnil k obstoječim pravilom. Ker so se države članice odločile, da bodo ob sprejetju te uredbe določile skupna pravila na ravni Skupnosti, jim ni mogoče priznati možnosti, da spremenijo, niti posredno, domet, razen če bi bil tak ukrep posledica volje Skupnosti.

38.

Za ravnanje države, kot je to, ki ga izpostavlja Komisija v predloženi zadevi, se zdi, da pomeni kršitev člena 10 ES. V zvezi s tem je treba spomniti, da ta člen nalaga državam članicam, naj olajšajo izpolnjevanje nalog Skupnosti in naj se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe ( 15 ). Prav tako je treba dodati, da se v skladu s stališčem Sodišča dolžnost lojalnega sodelovanja splošno uporablja in ni odvisna niti od izključnosti ali neizključnosti zadevne pristojnosti Skupnosti niti od morebitne pravice držav članic, da prevzamejo obveznosti do tretjih držav ( 16 ).

39.

Menim, da v okoliščinah, kot so te v predloženi zadevi, za državo članico velja dolžnost vzdržati se, ki se lahko umakne samo v primeru dogovorjenih dejanj, o katerih se odloči na ravni Skupnosti.

40.

Helenska republika je zanikala neizpolnitev obveznosti, ki so ji naložene v skladu s členi 10 ES, 71 ES in 80(2) ES. Vendar me trditve, ki jih ta država navaja v svojo obrambo, niso prepričale.

41.

Prvič, kar zadeva očitek Komisiji, da prav tako ni izpolnila svoje obveznosti lojalnega sodelovanja, ker na dnevni red zasedanja Odbora Marsec 14. marca 2005 ni uvrstila grškega predloga, menim, da je glede na dokumentacijo v spisu Helenska republika želela obvestiti druge države članice o svojem predlogu IMO, in ne podati stališča Skupnosti o tej temi. Predsednik tega odbora bi torej lahko presodil, da ni bilo primerno uvrstiti tega predloga na dnevni red zasedanja 14. marca 2005, ne da bi taka zavrnitev pomenila kršitev člena 10 ES.

42.

Sicer iz trditev, navajanih pred Sodiščem, prav tako izhaja, da je Komisija za predstavitev Skupnostnega stališča na 80. zasedanju Odbora za pomorsko varnost IMO vodila Skupnostno usklajevanje, katerega predmet je bila uporaba poglavja XI-2 Konvencije SOLAS in Kodeksa ISPS. Poleg tega je Komisija Svetu 27. aprila 2005 predložila delovni dokument, naslovljen „IMO – European Community position to be adopted by the Council on maritime issues for the 80th session of the Maritime Safety Committee (MSC 80) meeting in London from 11 to 20 May 2005“ ( 17 ). Ta dokument je pregledala skupina strokovnjakov, ki jo je predsedujoči sklical 29. aprila 2005, in 3. maja 2005 ( 18 ) ga je potrdila delovna skupina za pomorske zadeve Sveta. Vzporedno iz spisa izhaja, da je Komisija ponovno zaprosila Helensko republiko, naj umakne svoj nacionalni predlog, predložen IMO 18. marca 2005, vendar neuspešno. Pomanjkanje napotila na ta dokument v dokumentu, ki izraža stališče Skupnosti, bi se lahko razumelo kot rezulat tega vedenja Helenske republike.

43.

V zvezi s tem ugotavljam, da Komisiji ni mogoče očitati, da ni izpolnila svoje obveznosti spodbujanja Skupnostnega usklajevanja.

44.

Razen tega se strinjam s Komisijo, da ker je pravni red Skupnosti utemeljen na načelu vzajemnosti, morebitna kršitev obveznosti lojalnega sodelovanja, kot ji jo nalaga člen 10 ES, s strani te institucije državi članici v nobenem primeru ne dovoljuje, da upraviči svoje kršitve prava Skupnosti, v tem primeru kršitev izključne zunanje pristojnosti Skupnosti.

45.

Drugič, v nasprotju s Helensko republiko menim, da se sodna praksa, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe AETR, ne more omejiti na primer, ko je država članica kršila izključno zunanjo pristojnost Skupnosti, s tem ko je sklenila mednarodno obveznost. Sklepanje Sodišča v zadevah, ki so mu bile predložene, je izogibanje temu, da bi države članice individualno ali kolektivno posegale v izključno zunanjo pristojnost Skupnosti. Tak je primer, ko državno posredovanje lahko vpliva na Skupnostna pravila ali zmanjša njihov domet. Vendar, kot sem že navedel, lahko ravnanje, kakršno je bilo ravnanje Helenske republike pred IMO, sproži proces, ki bi lahko vodil v sprejetje novih pravil s strani te mednarodne organizacije, pri čemer bi slednja lahko vplivala na že obstoječo Skupnostno ureditev.

46.

Tretjič, glede predstavljene trditve – da džentelmenski sporazum, ki ga je Svet sprejel leta 1993, državam članicam dovoljuje, da predstavijo svoje predloge IMO ne samo kolektivno, ampak tudi individualno, kadar ne obstaja stališče Skupnosti – je temu aktu težko pripisati pravni učinek, kakršnega mu želi pripisati Helenska republika. Iz stališč, ki jih je Sodišču predložila Komisija, namreč izhaja, da je džentelmenski sporazum („gentlemen’s agreement“) izjava te institucije, zapisana v poročilu Sveta na zasedanju delovne skupine za promet z dne 14. decembra 1993. Gre torej za nezavezujoči akt, ki se ga poleg tega ne more primerjati z medinstitucionalnim dogovorom. Poleg tega vsebina te izjave, kot tudi drugi izvlečki iz zapisnikov, navedeni v aktih, predloženih Sodišču, prej potrjujejo trditev Komisije, s katero se strinjam in bi jo bilo mogoče na kratko povzeti tako: izključna pristojnost Skupnosti državam članicam ne preprečuje aktivnega sodelovanja v IMO, če so stališča teh držav v okviru te mednarodne organizacije prej predmet Skupnostnega usklajevanja.

47.

Četrtič, okoliščina, da Skupnost ni članica IMO, po mojem mnenju državam članicam ne dovoljuje, da tej mednarodni organizaciji predložijo nacionalne predloge na področju izključne zunanje pristojnosti Skupnosti. V zvezi s tem se strinjam s Komisijo, da kadar mu mednarodna organizacija ne dovoljuje, da ravna kot zakoniti zastopnik Skupnosti na področju izključne zunanje pristojnosti Skupnosti, tako pristojnost lahko izvajajo države članice, ki delujejo solidarno v interesu Skupnosti in ob pooblastilu slednje ( 19 ). Stališče Skupnosti, kot je to, ki sem ga omenil v svojih prejšnjih izvajanjih, je lahko izraženo v mednarodni organizaciji, v kateri Skupnost ni članica. Na nujnost takega stališča je poleg tega spomnil tudi zakonodajalec Skupnosti v členu 10(4) Uredbe št. 725/2004, ki določa, da „za namen te uredbe in da bi zmanjšali tveganje nasprotja med pomorsko zakonodajo Skupnosti in mednarodnimi instrumenti, države članice in Komisija sodelujejo na usklajevanih sestankih in/ali s pomočjo drugih ustreznih sredstev, da bi opredelile bodisi skupno stališče ali pristop na pristojnih mednarodnih forumih“.

48.

Petič, ne strinjam se s trditvijo, ki iz člena 9(1) Uredbe št. 725/2004 izpeljuje posledico, v skladu s katero izključna pristojnost Skupnosti ne izključuje, da bi države članice izvajale zahteve, vsebovane v poglavju XI-2 Konvencije SOLAS in Kodeksu ISPS, ki so bile vključene v to uredbo.

49.

Treba je namreč spomniti, da je uskladitev pogojev za izvajanje in spremljanje posebnih ukrepov za povečanje pomorske zaščite, ki jih je 12. decembra 2002 sprejela Diplomatska konferenca IMO v smislu člena 1(2) Uredbe št. 725/2004, ravno eden od glavnih ciljev te uredbe. Poleg tega člen 9(1) navedene uredbe pomeni klasično določbo tega tipa uredb, ki za svoje izvajanje zahteva uporabo upravnega aparata držav članic. Po mojem njenju zaradi decentralizacije uporabe prava Skupnosti države članice na področju, ki spada v izključno pristojnost Skupnosti, ne morejo imeti pristojnosti, da na mednarodni ravni razvijejo usklajevanje pravil spremljanja, saj morajo biti ta na podlagi Uredbe št. 725/2004 prej usklajena na ravni Skupnosti.

50.

Šestič in zadnjič, ugotavljam, da trditev, ki se sklicuje na člen 307 ES ni primerna. V tem primeru namreč ni vprašanje pritegntev pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz konvencije, sklenjene pred pristopom Helenske republike k Evropski skupnosti, v proces. Še posebej, predmet te tožbe ni oviranje te države članice pri sodelovanju v delu OMI kot aktivna članica te organizacije. Helenski republiki je treba samo povedati, da mora njeno sodelovanje v OMI na področju izključne zunanje pristojnosti Skupnosti ostati v okvirih omejitev, ki izhajajo iz sprejetja Skupnostnih pravil za države članice na ravni Skupnosti.

51.

Glede na navedeno presojo Sodišču predlagam, naj: