—

za International Association of Independent Tanker Owners (Intertanko), International Association of Dry Cargo Shipowners (Intercargo), Greek Shipping Co-operation Committee, Lloyd’s Register in International Salvage Union C. Greenwood, QC, in H. Mercer, barrister,

—

za vlado Združenega kraljestva C. Gibbs, zastopnica, skupaj s C. Lewisom in S. Wordsworthom, barristers,

—

za dansko vlado J. Bering Liisberg in B. Weis Fogh, zastopnika,

—

za estonsko vlado L. Uibo, zastopnik,

—

za grško vlado A. Samoni-Rantou, S. Chala in G. Karipsiadis, zastopniki,

—

za špansko vlado M. Sampol Pucurull, zastopnik,

—

za francosko vlado G. de Bergues, L. Butel in C. Jurgensen, zastopniki,

—

za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

—

za ciprsko vlado D. Lysandrou in N. Charalampidou, zastopnika,

—

za malteško vlado S. Camilleri, zastopnik,

—

za švedsko vlado K. Wistrand in A. Falk, zastopnici,

—

za Evropski parlament M. Gómez-Leal in J. Rodrigues, zastopnika,

—

za Svet Evropske unije E. Karlsson in E. Chaboureau, zastopnika,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti K. Simonsson, H. Ringbom in F. Hoffmeister, zastopniki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost členov 4 in 5 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/35/ES z dne 7. septembra 2005 o onesnaževanju morja z ladij in uvedbi kazni za kršitve (UL L 255, str. 11, ter popravka, UL 2006, L 33, str. 87, in UL 2006, L 105, str. 65).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med International Association of Independent Tanker Owners (Intertanko), International Association of Dry Cargo Shipowners (Intercargo), Greek Shipping Co-operation Committee, Lloyd’s Register ter International Salvage Union in Secretary of State for Transport (ministrstvo za promet) zaradi izvajanja Direktive 2005/35.

3

Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki je bila podpisana v Montego Bayu 10. decembra 1982 (v nadaljevanju: konvencija iz Montego Baya), je začela veljati 16. novembra 1994. V imenu Evropske skupnosti je bila odobrena s Sklepom Sveta 98/392/ES z dne 23. marca 1998 (UL L 179, str. 1).

4

Člen 2 konvencije iz Montego Baya opredeljuje pravni položaj teritorialnega morja tako:

„1.   Suverenost obalne države se preko njenega kopnega in notranjih morskih voda, za arhipelaško državo pa preko njenih arhipelaških voda, razteza na morski pas ob obali, imenovan teritorialno morje.

[…]

3.   Suverenost nad teritorialnim morjem se izvaja v skladu s [konvencijo iz Montego Baya] in drugimi pravili mednarodnega prava.“

5

Člen 17 te konvencije določa:

„V skladu s [konvencijo iz Montego Baya] uživajo ladje vseh držav, obalnih in neobalnih, pravico neškodljivega prehoda skozi teritorialno morje.“

6

Člen 34 navedene konvencije opredeljuje pravni položaj voda v ožinah, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo, tako:

„1.   Režim prehoda skozi ožine, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo, določen v tem delu, v nobenem drugem pogledu ne posega v pravni položaj voda v takih ožinah in tudi ne v izvajanje suverenosti ali jurisdikcije obalnih držav ob ožinah nad temi vodami, zračnim prostorom nad njimi ter njihovim dnom in podzemljem.

2.   Suverenost ali jurisdikcija obalnih držav ob ožinah se izvajata v skladu s tem delom ter drugimi pravili mednarodnega prava.“

7

Člen 42 konvencije iz Montego Baya določa:

„1.   V skladu z določbami tega poglavja lahko sprejmejo obalne države ob ožinah zakone in predpise o tranzitnem prehodu skozi ožine, ki se nanašajo na vsa ali na nekatera izmed naslednjih vprašanj:

[…]

[…]“

8

Del V te konvencije določa posebno pravno ureditev izključne ekonomske cone.

9

V tem delu člena 56(1) navedene konvencije je določeno:

„1.   V izključni ekonomski coni ima obalna država:

[…]“

10

Člen 58(1) te konvencije določa:

„V izključni ekonomski coni uživajo vse države, obalne in neobalne, v skladu z ustreznimi določbami [konvencije iz Montego Baya] svobodo plovbe, preleta in polaganja podmorskih kablov in cevovodov po členu 87 ter druge mednarodno dovoljene uporabe morja, ki se nanašajo na te svobode, kot so tiste, povezane z izkoriščanjem ladij, letal in podmorskih kablov in cevovodov, in so v skladu z drugimi določbami [konvencije iz Montego Baya].“

11

V členu 79(1) konvencije iz Montego Baya je določeno:

„Vse države imajo pravico polagati podmorske kable in cevovode v epikontinentalnem pasu v skladu z določbami tega člena.“

12

Člen 89 te konvencije določa:

„Nobena država ne more veljavno podrediti katerega koli dela odprtega morja svoji suverenosti.“

13

Člen 90 navedene konvencije določa:

„Vsaka država, tako obalna kot neobalna, ima pravico, da na odprtem morju plovejo ladje pod njeno zastavo.“

14

Člen 116 konvencije iz Montego Baya določa:

„Vsaka država ima pravico, da njeni državljani sodelujejo pri ribolovu na odprtem morju […]“.

15

Del XII te konvencije je namenjen varovanju in ohranitvi morskega okolja.

16

V tem delu XII člen 211 navedene konvencije določa:

„1.   Države prek pristojne mednarodne organizacije ali na splošni diplomatski konferenci določijo mednarodna pravila in standarde za preprečevanje, zmanjševanje in nadziranje onesnaževanja morskega okolja z ladij; na enak način, kjer je to ustrezno, pa tudi spodbujajo sprejetje plovnih sistemov, s katerimi naj bi se zmanjšale nevarnosti pred nezgodami, ki bi utegnile povzročiti onesnaženje morskega okolja in tudi obale, ter škoda z onesnaženjem, ki bi utegnila prizadeti s tem povezane interese obalnih držav. Ta pravila in standardi se prav tako po potrebi občasno preizkusijo.

2.   Države sprejmejo zakone in predpise za preprečevanje, zmanjšanje in nadziranje onesnaževanja morskega okolja z ladij, ki imajo izobešeno njihovo zastavo ali so vpisane na njihovem območju. Ti zakoni in predpisi naj bodo vsaj toliko učinkoviti, kolikor so učinkovita tudi splošna sprejeta mednarodna pravila in standardi, določeni prek pristojne mednarodne organizacije ali na splošni diplomatski konferenci.

[…]

4.   Obalne države lahko v zvezi z izvajanjem svoje suverenosti v mejah svojega teritorialnega morja sprejmejo zakone in predpise za preprečevanje, zmanjšanje in nadziranje onesnaževanja morja s tujih ladij, vštevši ladje, ki izkoristijo pravico do neškodljivega prehoda. Ti zakoni in predpisi v skladu s poglavjem 3 dela II ne smejo ovirati neškodljivega prehoda tujih ladij.

5.   Zaradi uveljavljanja določil oddelka 6 smejo obalne države glede svoje izključne ekonomske cone sprejeti zakone in predpise za preprečevanje, zmanjševanje in nadziranje onesnaževanja z ladij, ki so usklajeni in omogočajo uresničevanje splošno sprejetih mednarodnih pravil in standardov, določenih prek pristojne mednarodne organizacije ali na splošni diplomatski konferenci.

[…]“

17

Mednarodna konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij, podpisana v Londonu 2. novembra 1973 in dopolnjena s protokolom z dne 17. februarja 1978 (v nadaljevanju: konvencija Marpol 73/78), določa pravila boja proti onesnaževanju morskega okolja.

18

Pravila o preprečevanju onesnaževanja z nafto so določena v prilogi I h konvenciji Marpol 73/78.

19

Pravilo 9 te priloge določa, da so v skladu z določbami pravil 10 in 11 navedene priloge in odstavkom 2 tega pravila 9 prepovedani vsi izpusti nafte ali naftnih mešanic z ladij, za katere se uporablja ta priloga, razen če je izpolnjen kateri od izrecno naštetih pogojev.

20

Pravilo 10 navedene priloge I opredeljuje metode za preprečevanje onesnaževanja z nafto z ladij, ki plujejo na posebnih območjih.

21

Pravilo 11 te priloge, naslovljeno „Izjeme“, določa:

„Pravili 9 in 10 iz te priloge se ne uporabljata:

22

Pravila o preprečevanju onesnaževanja z zdravju škodljivimi tekočinami so določena v prilogi II h konvenciji Marpol 73/78.

23

Pravilo 5 te priloge prepoveduje izpust snovi iz navedene priloge v morje, razen če je izpolnjen kateri od izrecno naštetih pogojev. Pravilo 6, od (a) do (c), te priloge povzema izjeme iz pravila 11, od (a) do (c), s podobnimi besedami, kot so navedene v prilogi I h konvenciji Marpol 73/78.

24

Člen 3(1) Direktive 2005/35 določa:

„Ta direktiva se uporablja v skladu z mednarodnim pravom za izpuste onesnaževalnih snovi v:

25

Člen 4 te direktive določa:

„Države članice zagotavljajo, da se izpusti onesnaževalnih snovi z ladij na katerem koli območju iz člena 3(1) obravnavajo kot kršitev, če so bili povzročeni naklepno, iz zavestne ali [hude] malomarnosti. Te kršitve kot kazniva dejanja obravnava in natančno opredeljuje Okvirni sklep 2005/667/PNZ, ki dopolnjuje to direktivo.“

26

Člen 5 Direktive 2005/35 določa:

„1.   Izpust onesnaževalnih snovi na katerem koli območju iz člena 3(1) se ne obravnava kot kršitev, če izpolnjuje pogoje, navedene v pravilu 9, 10, 11(a) ali 11(c) iz Priloge I oz. pravilu 5, 6(a) ali 6(c) iz Priloge II [h konvenciji] Marpol 73/78.

2.   Izpust onesnaževalnih snovi na katerem koli območju iz člena 3(1)(c), (d) in (e) se ne obravnava kot kršitev lastnika, poveljnika ali posadke, ko ta deluje pod odgovornostjo poveljnika, če je v skladu s pogoji, navedenimi v pravilu 11(b) iz Priloge I ali pravilu 6(b) iz Priloge II [h konvenciji] Marpol 73/78.“

27

Člen 8 Direktive 2005/35 določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se za kršitve v smislu člena 4 uporabljajo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, ki lahko vključujejo kazenskopravne ali upravne kazni.

2.   Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da se kazni iz odstavka 1 uporabijo za vse osebe, katerih odgovornost za kršitev v smislu člena 4 je bila ugotovljena.“

28

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari sestavljajo skupino organizacij iz sektorja pomorskega prometa, ki sestavlja pomemben del tega sektorja. Pred predložitvenim sodiščem so sprožile upravni spor („judicial review“) zaradi izvajanja Direktive 2005/35.

29

High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court) je z odločbo z dne 4. julija 2006 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

30

Francoski vladi se zastavlja vprašanje, ali je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten, saj po njenem mnenju predložitveno sodišče ni pojasnilo okoliščin, v katerih mu je bila zadeva predložena. V nasprotju z zadevami, kakršna je bila tista, v kateri je bila izrečena sodba z dne 10. decembra 2002, British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco (C-491/01, Recueil, str. I-11453), naj v navedenem predlogu ne bi bilo natančno opredeljeno, da je bil namen tožečih strank v postopku v glavni stvari sprožiti postopek za izpodbijanje prenosa Direktive 2005/35, kot ga je izvršilo Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska.

31

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je – če se pred nacionalnim sodiščem zastavi vprašanje veljavnosti akta, ki ga je sprejela ena od institucij Evropske skupnosti – to sodišče pristojno za presojo, ali je treba pred izrekom sodbe odločiti o tem vprašanju, in tudi za to, da predlaga Sodišču, naj o njem odloča. Če se vprašanja, ki jih zastavi nacionalno sodišče, nanašajo na veljavnost pravila prava Skupnosti, je zato Sodišče načeloma dolžno o tem odločati (zgoraj navedena sodba British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 34 in navedena sodna praksa).

32

Sodišče lahko odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga zastavi nacionalno sodišče, zavrne zlasti, če razlaga pravila Skupnosti, ki jo zahteva nacionalno sodišče, očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari oziroma če gre za hipotetičen primer (zgoraj navedena sodba British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 35 in navedena sodna praksa).

33

V tem primeru iz predložitvene odločbe izhaja, da so tožeče stranke v postopku v glavni stvari pred High Court of Justice sprožile upravni spor, v katerem so izpodbijale prenos Direktive 2005/35 v Združeno kraljestvo, in da je mogoče tako pravno sredstvo vložiti, tudi če ob vložitvi še ni potekel rok za prenos te direktive in če ni bil sprejet še noben nacionalni ukrep za njen prenos.

34

Poleg tega se pred Sodiščem ne oporeka, da so zastavljena vprašanja pomembna za rešitev spora o glavni stvari, saj je sprejetje nacionalnih ukrepov za prenos direktive v notranji pravni red Združenega kraljestva lahko odvisno od pogoja, da je ta direktiva veljavna (glej zgoraj navedeno sodbo British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco, točka 37 in navedena sodna praksa).

35

Zato ni mogoče trditi, da presoja veljavnosti Direktive 2005/35, ki jo zahteva predložitveno sodišče, očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari oziroma da se nanaša na hipotetičen primer.

36

Predložitveno sodišče s prvim, drugim in tretjim vprašanjem Sodišču v bistvu predlaga, naj presodi veljavnost členov 4 in 5 Direktive 2005/35 z vidika pravil 9 in 11(b) priloge I h konvenciji Marpol 73/78, pravil 5 in 6(b) priloge II k tej konvenciji ter z vidika tistih določb konvencije iz Montego Baya, ki opredeljujejo pogoje, v katerih obalne države izvršujejo nekatere svoje pravice v različnih morskih pasovih.

37

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari ter grška, ciprska in malteška vlada zatrjujejo, da člena 4 in 5 Direktive 2005/35 z več vidikov ne upoštevata ne konvencije Marpol 73/78 ne konvencije iz Montego Baya. Zlasti naj bi bila, s tem da je v teh členih opredeljena stopnja odgovornosti, ki ustreza hudi malomarnosti, vzpostavljena strožja ureditev odgovornosti za nenamerne izpuste od tiste v členu 4 konvencije Marpol 73/78 v zvezi s praviloma 9 in 11(b) priloge I k tej konvenciji ter praviloma 5 in 6(b) njene priloge II.

38

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari in zgoraj navedene vlade v zvezi s tem izhajajo iz stališča, da je zakonitost Direktive 2005/35 mogoče presojati z vidika konvencije iz Montego Baya, saj je, zato ker je njena stranka tudi Skupnost, ta konvencija sestavni del pravnega reda Skupnosti.

39

Po njihovem mnenju je mogoče zakonitost navedene direktive presojati tudi z vidika konvencije Marpol 73/78. Konvencija iz Montega Baya naj bi namreč opredeljevala in urejala obseg pristojnosti strank konvencije v okviru njihovih dejavnosti na odprtem morju, v izključni ekonomski coni in v mednarodnih ožinah. Pristojnost Skupnosti za sprejemanje zakonodaje o izpustih iz ladij, ki ne plujejo pod zastavo ene od držav članic, naj bi obstajala le v okviru, v katerem ji pravico za sprejemanje take zakonodaje priznava konvencija iz Montego Baya. V skladu s to konvencijo pa naj bi bile stranke konvencije pristojne sprejemati le zakonodajo za izvajanje mednarodnih pravil in norm v teh pasovih, v tem primeru torej za izvajanje konvencije Marpol 73/78. Ta pristojnost naj bi bila za odprto morje opredeljena v členu 211(1) in (2) konvencije iz Montego Baya, za mednarodne ožine v členih 42(1)(b) in 45 te konvencije ter za izključno ekonomsko cono v členu 211(5) te konvencije. Enako naj bi na podlagi člena 2(3) konvencije iz Montego Baya veljalo za teritorialne vode.

40

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari dodajajo, da bi bilo treba Direktivo 2005/35 z vidika konvencije Marpol 73/78 presojati tudi zato, ker naj bi bil namen zakonodajalca Skupnosti prenesti konvencijo s to direktivo v pravo Skupnosti.

41

Poleg tega naj bi Skupnost v pomorskem prometu imela vlogo usklajevalca mednarodnih obveznosti držav članic. Položaj naj bi bil podoben tistemu, ki je na podlagi Splošnega sporazuma o carinah in trgovini z dne 30. oktobra 1947 (v nadaljevanju: GATT iz leta 1947) obstajal pred uveljavitvijo Sporazuma o Svetovni trgovinski organizaciji, torej tistemu, v katerem je Skupnost, ne da bi postala stranka prvega od teh sporazumov, nasledila obveznosti držav članic zaradi svoje dejavnosti v okviru skupne trgovinske politike. Področja, ki jih je zajemal sporazum GATT iz leta 1947, so tako prešla v pristojnost Skupnosti, za katero so določbe tega sporazuma postale zavezujoče.

42

Iz člena 300(7) ES izhaja, da so sporazumi, ki jih sklene Skupnost, za institucije Skupnosti zavezujoči, zato imajo prednost pred akti sekundarne zakonodaje (glej v tem smislu sodbi z dne 10. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-61/94, Recueil, str. I-3989, točka 52, in z dne 12. januarja 2006 v zadevi Algemene Scheeps Agentuur Dordrecht, C-311/04, ZOdl., str. I-609, točka 25).

43

Iz tega izhaja, da lahko neskladje s takimi pravili mednarodnega prava vpliva na veljavnost akta sekundarne zakonodaje. Če pride pred nacionalnim sodiščem do sklicevanja na tako neveljavnost, Sodišče na podlagi člena 234 ES preveri veljavnost zadevnega akta Skupnosti z vidika vseh pravil mednarodnega prava, pri čemer pa upošteva dva pogoja.

44

Prvič, ta pravila morajo biti za Skupnost zavezujoča (glej sodbo z dne 12. decembra 1972 v zdruŽenih zadevah International Fruit Company in drugi, od 21/72 do 24/72, Recueil, str. 1219, točka 7).

45

Drugič, Sodišče lahko veljavnost zakonodaje Skupnosti z vidika mednarodne pogodbe presoja le, če temu ne nasprotujeta narava in sistematika te pogodbe in če se določbe glede na njihovo vsebino izkažejo za nepogojne in dovolj jasne (v tem smislu glej zlasti sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi IATA in ELFAA, C-344/04, ZOdl., str. I-403, točka 39).

46

Zato je treba preučiti, ali sta v zvezi s konvencijo Marpol 73/78 in konvencijo iz Montego Baya izpolnjena ta pogoja.

47

Prvič, v zvezi s konvencijo Marpol 73/78 je treba najprej poudariti, da Skupnost ni njena pogodbena stranka.

48

Poleg tega je Sodišče že presodilo, da ni mogoče šteti niti tega, da je Skupnost na podlagi Pogodbe o ES prevzela pristojnosti, ki so jih pred tem na področju izvajanja konvencije Marpol 73/78 izvrševale države članice, niti tega, da so zato njene določbe za Skupnost zavezujoče (sodba z dne 14. julija 1994 zadevi Peralta, C-379/92, Recueil, str. I-3453, točka 16). V zvezi s tem se konvencija Marpol 73/78 razlikuje od sporazuma GATT iz leta 1947, v okviru katerega je Skupnost postopoma prevzela pristojnosti, ki so jih prej izvrševale države članice, zaradi česar so postale obveznosti iz tega sporazuma zanjo zavezujoče (v tem smislu glej zlasti zgoraj navedeno sodbo International Fruit Company in drugi, točke od 10 do 18). Zato te sodne prakse v zvezi s sporazumom GATT iz leta 1947 ni mogoče uporabiti v primeru konvencije Marpol 73/78.

49

Res je, da so vse države članice Skupnosti pogodbene stranke konvencije Marpol 73/78. Vendar glede na to, da niso bile popolnoma prenesene pristojnosti, ki so jih predtem izvrševale države članice, na Skupnost, slednje zgolj zato, ker so pogodbene stranke konvencije Marpol 73/78 vse države članice, ne morejo zavezovati pravila iz te konvencije, ki jih ni odobrila tudi sama.

50

Konvencija Marpol 73/78 Skupnosti ne zavezuje, zato zgolj dejstvo, da so bila z Direktivo 2005/35 v pravo Skupnosti vključena nekatera pravila iz te konvencije, prav tako ne zadošča, da bi bilo Sodišče pristojno za nadziranje zakonitosti te direktive z vidika navedene konvencije.

51

Iz ustaljene sodne prakse sicer izhaja, da je treba pristojnosti Skupnosti izvrševati ob upoštevanju mednarodnega prava, vključno z določbami mednarodnih konvencij, če te uzakonjajo običajna pravila mednarodnega prava (glej v tem smislu sodbe z dne 24. novembra 1992 v zadevi Poulsen in Diva Navigation, C-286/90, Recueil, str. I-6019, točki 9 in 10; z dne 24. novembra 1993 v zadevi Mondiet, C-405/92, Recueil, str. I-6133, točke od 13 do 15, in z dne 16. junija 1998 v zadevi Racke, C-162/96, Recueil, str. I-3655, točka 45). Vendar pa ni izkazano, da bi se v pravilih 9 in 11(b) priloge I h konvenciji Marpol 73/78 ter pravilih 5 in 6(b) priloge II k tej konvenciji izražala običajna pravila mednarodnega prava.

52

Zato je treba ugotoviti, da veljavnosti Direktive 2005/35 ni mogoče presojati z vidika konvencije Marpol 73/78, čeprav ta zavezuje države članice. Ta okoliščina pa lahko kljub temu vpliva, prvič, na razlago konvencije iz Montego Baya in, drugič, na določbe sekundarnega prava, ki spadajo na področje uporabe konvencije Marpol 73/78. Upoštevajoč iz običajnega prava izhajajoče načelo dobre vere, ki je del splošnega mednarodnega prava, in člen 10 ES je Sodišče te določbe dolžno razlagati ob upoštevanju konvencije Marpol 73/78.

53

Drugič, konvencijo iz Montego Baya je Skupnost podpisala in odobrila s Sklepom 98/392, s čimer je postala zanjo zavezujoča, določbe te konvencije pa so zato sestavni del pravnega reda Skupnosti (glej sodbo z dne 30. maja 2006 v zadevi Komisija proti Irski, C-459/03, ZOdl., str. I-4635, točka 82).

54

Zato je treba preveriti, ali narava in sistematika konvencije iz Montego Baya, kot izhajata zlasti iz namena, preambule in pojmov te konvencije, ne nasprotujeta preučitvi veljavnosti aktov Skupnosti z vidika določb te konvencije.

55

Namen konvencije iz Montego Baya je kodifikacija, opredelitev in razvoj pravil splošnega mednarodnega prava o mirnem sodelovanju mednarodne skupnosti pri raziskovanju, uporabi in izkoriščanju pomorskega prostora.

56

V ta namen so zato glede na njeno preambulo pogodbene stranke s to konvencijo želele vzpostaviti pravni red za morja in oceane, ki bo olajšal mednarodno plovbo, upošteval interese in potrebe človeštva kot celote, zlasti pa posebne interese in potrebe držav v razvoju, ter prispeval h krepitvi miru, varnosti, sodelovanja in prijateljskih odnosov med vsemi narodi.

57

Konvencija iz Montego Baya s temi izhodišči vzpostavlja pravno ureditev teritorialnega morja (členi od 2 do 33), ožin, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo (členi od 34 do 45), arhipelaških vod (členi od 46 do 54), izključne ekonomske cone (členi od 55 do 75), epikontinentalnega pasu (členi od 76 do 85) in odprtega morja (členi od 86 do 120).

58

Namen te konvencije je v vseh teh morskih prostorih vzpostaviti pravično ravnovesje med interesi obalnih držav in državami zastave, ki si lahko nasprotujejo. V zvezi s tem iz številnih določb navedene konvencije, na primer iz členov 2, 33, 34(2), 56 ali 89, izhaja, da želijo pogodbene stranke določiti materialne in teritorialne meje svojih suverenih pravic.

59

Nasprotno pa posamezniki na podlagi konvencije iz Montego Baya načeloma ne uživajo samostojnih pravic in svoboščin. Zlasti lahko svobodo plovbe uživajo le, če vzpostavijo tesno povezavo med svojo ladjo in državo, ki ji podeli svojo državno pripadnost in postane država njene zastave. To povezavo je treba vzpostaviti na podlagi notranjega prava navedene države. Člen 91 te konvencije v zvezi s tem določa, da vsaka država določa pogoje, pod katerimi podeljuje ladjam svojo državno pripadnost, pogoje za vpis v vpisnik na svojem ozemlju ter pravico, da izobešajo njeno zastavo, pri čemer mora med to državo in navedenimi ladjami obstajati resnična zveza. V skladu z členom 92(1) konvencije iz Montego Baya plujejo ladje pod zastavo ene same države in med potovanjem ali ob vmesnem postanku v kaki luki ne smejo spremeniti svoje zastave, razen če gre za resničen prenos lastnine ali za spremembo vpisa v vpisniku.

60

Če ladja nima državne pripadnosti, ne ona sama ne osebe na njenem krovu ne uživajo svobode plovbe. Konvencija iz Montego Baya v zvezi s tem v členu 110(1) določa, da lahko vojna ladja, ki na odprtem morju sreča tujo ladjo, to pregleda, če ima resen razlog za sum, da je ta ladja brez državne pripadnosti.

61

Iz besedila nekaterih določb konvencije iz Montego Baya, na primer členov 17, 110(3) in 111(8), je mogoče razbrati, da ladje uživajo pravice. Vendar pa iz tega ne izhaja, da imajo te pravice tudi posamezniki, povezani s temi ladjami, na primer lastniki teh ladij, saj je mednarodni pravni status ladje odvisen od države zastave in ne od pripadnosti ladje določeni fizični ali pravni osebi.

62

Prav tako mora država zastave na podlagi navedene konvencije sprejeti vse potrebne ukrepe, da zagotovi varnost na morju in s tem varuje tudi interese drugih držav. Od te države je mogoče zahtevati, da v razmerju do drugih držav prevzame odgovornost za napade, ki jih v morskih prostorih pod suverenostjo teh držav izvede ladja, ki pluje pod njeno zastavo, če so ti napadi posledica neizpolnitve obveznosti države zastave.

63

Zgornje analize ne more ovreči dejstvo, da se v delu XI konvencije iz Montego Baya fizične in pravne osebe povezujejo z raziskovanjem, uporabo in izkoriščanjem morskega dna in podzemlja zunaj meja nacionalne pristojnosti, saj se ta zadeva v nobenem vidiku ne nanaša na določbe tega dela XI.

64

Glede na to je treba ugotoviti, da konvencija iz Montego Baya ne vpeljuje pravil, ki bi se nanašala neposredno na posameznike in jim dajala pravice in svoboščine, na katere bi se bilo mogoče sklicevati v postopkih proti državam, ne glede na stališče države zastave, pod katero pluje ladja.

65

Iz tega izhaja, da narava in sistematika Konvencije iz Montego Baya nasprotujeta temu, da bi Sodišče lahko presojalo veljavnost akta Skupnosti z vidika te konvencije.

66

Zato je treba na prvo, drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da veljavnosti Direktive 2005/35 ni mogoče presojati:

67

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 4 Direktive 2005/35 neveljaven, ker je z uporabo izraza „huda malomarnost“ kršeno splošno načelo pravne varnosti.

68

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari in grška vlada menijo, da je v členu 4 Direktive 2005/35 kršeno splošno načelo pravne varnosti, ki zahteva, da morajo biti predpisi jasni in natančni, da se lahko posamezniki nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi. S to določbo naj bi bila namreč odgovornost oseb za izpuste onesnaževalnih snovi vezana na merilo hude malomarnosti, ki naj ne bi bilo nikakor opredeljeno v Direktivi 2005/35 in ki naj zato ne bi bilo dovolj jasno. Tako naj se osebe, na katere se ta določba nanaša, ne bi mogle seznaniti s stopnjo strogosti ureditve, ki velja zanje.

69

Splošno načelo pravne varnosti je eno od temeljnih načel prava Skupnosti, ki zahteva zlasti to, da morajo biti predpisi jasni in natančni, da se posamezniki lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi in v skladu s tem ukrepajo (glej sodbo Sodišča z dne 14. aprila 2005 v zadevi Belgija proti Komisiji, C-110/03, ZOdl., str. I-2801, točka 30, in zgoraj navedeno sodbo IATA in ELFAA, točka 68).

70

Ker poleg tega člen 4 Direktive 2005/35 v zvezi s členom 8 te direktive države članice obvezuje, da nekatera ravnanja obravnavajo kot kršitve in določijo kazni zanje, mora biti tudi v njem upoštevano načelo zakonitosti v kazenskem pravu (nullum crimen, nulla poena sine lege), ki je del splošnih pravnih načel, na katerih temeljijo skupne ustavne tradicije držav članic (sodba z dne 3. maja 2007 v zadevi Advocaten voor de Wereld, C-303/05, ZOdl., str. I-3633, točka 49), in poseben izraz splošnega načela pravne varnosti.

71

Načelo zakonitosti v kazenskem pravu zahteva, da predpisi Skupnosti jasno opredelijo kršitve in kazni, s katerimi se te kaznujejo. Ta pogoj je izpolnjen, če lahko naslovnik norme iz besedila zadevne določbe in po potrebi iz razlage te določbe, ki jo poda sodišče, razbere, za katera dejanja in opustitve kazensko odgovarja (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Advocaten voor de Wereld, točka 50, in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Coëme in drugi proti Belgiji z dne 22. junija 2000, Recueil des arrêts et décisions 2000-VII, točka 145).

72

Člen 4 Direktive 2005/35 v zvezi s členom 8 te direktive sicer res obvezuje države članice k uvedbi kazni za izpuste onesnaževalnih snovi z ladij, če so bili ti povzročeni „naklepno, iz zavestne ali hude malomarnosti“, in pri tem ne opredeli teh pojmov.

73

Vendar pa je treba poudariti, prvič, da ti različni pojmi, zlasti pojem „huda malomarnost“, na katerega se nanašajo zastavljena vprašanja, ustrezajo merilom, ki so podlaga odgovornosti, saj se lahko nanašajo na nedoločno število položajev, ki jih ni mogoče predvideti vnaprej, ne pa na natančno določena ravnanja, ki bi jih bilo mogoče natančno opredeliti v normativnem aktu prava Skupnosti ali nacionalnega prava.

74

Ugotoviti je treba tudi to, da so ti pojmi popolnoma vpeti v pravne sisteme držav članic in se v njih uporabljajo.

75

Zlasti se v vseh teh pravnih sistemih uporablja pojem malomarnost, ki pomeni nenamerno dejanje ali opustitev, s katerim odgovorna oseba opusti dolžnost skrbnosti.

76

Poleg tega lahko pojem „huda“ malomarnost, kot je opredeljen v številnih nacionalnih pravnih ureditvah, pomeni le očitno opustitev take dolžnosti skrbnosti.

77

Glede na to je treba pojem „huda malomarnost“ v smislu člena 4 Direktive 2005/35 razumeti kot nenamerno dejanje ali opustitev, s katerim odgovorna oseba očitno opusti dolžnost skrbnosti, ki bi jo morala in mogla spoštovati glede na svoje lastnosti, znanja, zmožnosti in oseben položaj.

78

Nazadnje morajo države članice v skladu s členom 249 ES Direktivo 2005/35 prenesti v določbe svojih pravnih redov. S tem postanejo tako sama opredelitev kršitev iz člena 4 te direktive kot tudi kazni, ki jih je treba uporabiti, del pravil, ki jih narekujejo države članice.

79

Upoštevajoč zgoraj navedeno, člen 4 Direktive 2005/35 v zvezi s členom 8 te direktive – s tem da države članice obvezuje k uvedbi kazni za izpuste onesnaževalnih snovi z ladij, če so bili ti povzročeni iz „hude malomarnosti“, in pri tem ne opredeli tega pojma – ne krši splošnega načela pravne varnosti.

80

Iz tega izhaja, da preučitev četrtega vprašanja ni pokazala ničesar, kar bi vplivalo na veljavnost člena 4 Direktive 2005/35 z vidika splošnega načela pravne varnosti.

81

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: