1. Svoboda opravljanja storitev – Določbe Pogodbe – Področje uporabe
(členi 45, prvi odstavek, ES, 49 ES in 50 ES)
2. Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja
(člen 49 ES)
1. Za poučevanje, ki ga davčni zavezanec ene države članice opravlja v službi pri pravni osebi javnega prava, kot je univerza, iz druge države članice, se uporablja člen 49 ES, čeprav se opravlja kot postranska dejavnost in skoraj brezplačno.
Odločilni dejavnik za to, da je dejavnost zajeta v področje uporabe določb Pogodbe o svobodi opravljanja storitev, je njen gospodarski značaj: namreč, dejavnost se ne sme opravljati brez protidajatve. Vendar glede tega ni nujno, da tisti, ki opravlja storitev, sledi cilju ustvarjanja dobička. Poleg tega dejstvo, da se plačano poučevanje opravlja po naročilu univerze, ki je pravna oseba javnega prava, ne privede do tega, da se za opravljeno storitev ne uporablja člen 49 ES, ker se za civilno dejavnost poučevanja na univerzi ne uporablja izjema iz člena 45, prvi odstavek, ES v povezavi s členom 50 ES, ki je omejena na dejavnosti, ki same po sebi prispevajo k izvajanju javne oblasti.
(Glej točke 32, 33, 35 in od 37 do 39 ter točko 1 izreka.)
2. Omejitev svobode opravljanja storitev, ki je v tem, da nacionalna zakonodaja omeji uporabo oprostitve plačila dohodnine na plačila, ki jih v zameno za poučevanje, ki se opravlja kot postranska dejavnost, izplačajo univerze, ki so pravne osebe javnega prava s sedežem na nacionalnem ozemlju, in tako oprostitev zavrne, kadar ta plačila izplača univerza s sedežem v drugi državi članici, ni upravičena z nujnimi razlogi v splošnem interesu.
Taka zakonodaja, ki se na enak način uporablja za državljane in tujce, ki opravljajo dejavnosti pri pravni osebi nacionalnega javnega prava, pomeni manj ugodno obravnavanje storitev, ki se opravljajo za stranke v drugih državah članicah, v primerjavi s storitvami, ki se opravljajo na nacionalnem ozemlju. Navedena omejitev svobodnega opravljanja storitev ne more biti objektivno utemeljena s pospeševanjem poučevanja, raziskav in razvoja, če posega v svobodo profesorjev, ki svojo dejavnost opravljajo postransko, da izberejo kraj opravljanja storitev v Skupnosti, ne da bi bilo dokazano, da je za izpolnitev zatrjevanega cilja pospeševanja poučevanja treba omejiti ugodnost zadevne davčne oprostitve v postopku v glavni stvari na davčne zavezance, ki opravljajo postransko dejavnost poučevanja na univerzah, ki so na nacionalnem ozemlju. Poleg tega ta omejitev ne bi mogla biti upravičena z nujnostjo zagotovitve doslednosti davčnega sistema, ker z vidika davčnega sistema ne obstaja neposredna zveza med oprostitvijo plačila davka od nadomestil za poslovne stroške, ki jih izplačajo nacionalne univerze, in kompenzacijo te ugodnosti z določenim davčnim odtegljajem.
Poleg tega dejstvo, da so države članice pristojne, da same odločajo o organizaciji svojega izobraževalnega sistema, ne more privesti do tega, da bi bila navedena zakonodaja, ki upravičenost do davčne oprostitve omeji na davčne zavezance, ki svoje dejavnosti opravljajo v službi pri nacionalnih javnih univerzah ali po njihovem naročilu, združljiva s pravom Skupnosti.
Ta ureditev ni ukrep, ki bi se nanašal na učno vsebino ali na organizacijo izobraževalnega sistema, temveč gre za splošen davčni ukrep, ki podeljuje davčno ugodnost, kadar zasebnik opravlja dejavnosti v skupno dobro. Čeprav bi bila taka ureditev ukrep, povezan z organizacijo izobraževalnega sistema, ne bi bila skladna s Pogodbo, ker ovira profesorje, ki svojo dejavnost opravljajo postransko, da izberejo kraj opravljanja svojih storitev.
(Glej točke 54, 56, 57, 61, 69, 71, 73, od 83 do 85, 88 in 89 ter točki 2 in 3 izreka.)