Zadeva C‑186/06

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Kraljevini Španiji

„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 79/409/EGS – Ohranjanje prostoživečih ptic – Namakalno območje kanala Segarra-Garrigues (Lérida)“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljeni 26. aprila 2007 

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 18. decembra 2007 

Povzetek sodbe

1.     Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predmet spora – Določitev med predhodnim postopkom

(člen 226 ES)

2.     Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predmet spora – Določitev med predhodnim postopkom

(člen 226 ES)

3.     Okolje – Ohranjanje prostoživečih ptic – Direktiva 79/409 – Posebni ukrepi za ohranitev

(direktivi Sveta 79/409/EGS, člen 4(4), in 92/43, člena 6(2) in 7)

4.     Okolje – Ohranjanje prostoživečih ptic – Direktiva 79/409 – Razvrstitev kot posebno območje varstva

(Direktiva Sveta 79/409/EGS, člen 4)

5.     Okolje – Ohranjanje prostoživečih ptic – Direktiva 79/409 – Posebni ukrepi za ohranitev

(Direktiva Sveta 79/409/EGS, člen 4(4))

1.     V okviru tožbe na podlagi člena 226 ES pisni opomin, ki ga Komisija naslovi na državo članico, in nato obrazloženo mnenje Komisije omejita predmet spora, ki ga nato ni več mogoče razširiti. Možnost zadevne države članice, da predloži stališča, čeprav tega ni zavezana storiti, je namreč bistveno jamstvo, ki ga je želela Pogodba, in spoštovanje tega jamstva je bistvena predpostavka za pravilnost postopka zaradi neizpolnitve obveznosti države članice. Zato morata obrazloženo mnenje in tožba Komisije temeljiti na istih očitkih, na katerih temelji pisni opomin, s katerim se začne predhodni postopek. Če ni tako, take nepravilnosti ne more odpraviti okoliščina, da se je država članica opredelila do obrazloženega mnenja.

Zato tožba ni dopustna v delu, v katerem se nanaša na očitke, ki niso navedeni v pisnem opominu.

(Glej točke od 15 do 17.)

2.     Obrazloženo mnenje in tožba na podlagi člena 226 ES morata temeljiti na istih razlogih in očitkih ter skladno in natančno predstaviti očitke, da bi lahko država članica in Sodišče natančno razumela obseg očitane kršitve prava Skupnosti, kar je nujen pogoj, da lahko omenjena država uspešno uveljavlja razloge v svojo obrambo in da lahko Sodišče preveri obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti.

Zato tožba zaradi neizpolnitve obveznosti ni dopustna v delu, v katerem je bila obrazložitev spremenjena glede na obrazložitev v predhodnem postopku in ki ne ustreza navedenim zahtevam skladnosti in natančnosti.

(Glej točke 18, 22 in 23.)

3.     S členom 4(4), prvi stavek, Direktive 79/409 o ohranjanju prosto živečih ptic je državam članicam naloženo, naj zvezi s posebnimi območji varstva (POV) sprejmejo primerne ukrepe, da ne pride do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov ali kakršnih koli motenj, ki v taki meri vplivajo na ptice, da bi bilo to pomembno glede na cilje navedenega člena.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo države članice spoštovati zlasti obveznosti iz te določbe, tudi če zadevno območje ni bilo razglašeno kot POV, pa bi moralo biti.

Glede območij, razglašenih kot POV, je v členu 7 Direktive Sveta 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst določeno, da obveznosti iz člena 4(4), prvi stavek, Direktive 79/409 med drugim nadomeščajo obveznosti iz člena 6(2) Direktive 92/43 od datuma začetka njenega izvajanja ali datuma razglasitve na podlagi Direktive 79/409, če je slednji datum poznejši. Tako se za območja, ki niso bila razglašena kot POV, pa bi morala biti, še naprej uporablja ureditev, ki jo določa člen 4(4), prvi stavek, Direktive 79/409.

(Glej točke od 26 do 28.)

4.     Na podlagi seznama ,,Important Bird Areas“ iz leta 1998, ki je posodobljen seznam pomembnih območij za ptice v državi članici, se lahko brez nasprotnih znanstvenih dokazov presodi, ali je država članica glede na število in površino razglasila dovolj ozemelj kot posebnih območji varstva, da bi zagotovila varstvo vseh vrst ptic, naštetih v prilogi I k Direktivi 79/409 o ohranjanju prosto živečih ptic, kot tudi vseh selitvenih vrst, ki niso navedene v tej prilogi.

(Glej točko 30.)

5.     Obveznosti iz člena 4(4), prvi stavek, Direktive 79/409 o ohranjanju prosto živečih ptic ne izpolni država članica, ki odobri namakalni projekt tolikšnega obsega, kot je zadevni, ne da bi sprejela primerne ukrepe, da na območjih, na katera vpliva ta projekt in ki bi morala biti razglašena kot posebna območja varstva (POV), ne pride do nedovoljenih posegov. Glede tega ta obveznost obstaja, še preden se ugotovi zmanjšanje števila ptic ali še preden se konkretizira tveganje izumrtja določene varovane vrste.

Te ugotovitve ne more izpodbiti že samo okoliščina, da je ta projekt bistvenega pomena za gospodarski in socialni razvoj ozemlja, na katero se nanaša. Pooblastila držav članic, da občutno posegajo na območja, ki bi morala biti razglašena kot POV in za katera se uporablja ureditev iz člena 4(4), prvi stavek, Direktive 79/409, namreč v nobenem primeru ne morejo upravičiti gospodarske in socialne zahteve.

(Glej točki 36 in 37.)







SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 18. decembra 2007(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 79/409/EGS – Ohranjanje prostoživečih ptic – Namakalno območje kanala Segarra-Garrigues (Lérida)“

V zadevi C-186/06,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 18. aprila 2006,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata D. Recchia in A. Alcover San Pedro, zastopnici, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Kraljevini Španiji, ki jo zastopa F. Díez Moreno, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, L. Bay Larsen (poročevalec), K. Schiemann, P. Kūris in J.-C. Bonichot, sodniki,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. aprila 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1       S tožbo Komisija Evropskih skupnosti Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Španija glede namakalnega projekta za namakalno območje kanala Segarra-Garrigues v provinci Lérida (Katalonija) ni izpolnila obveznosti iz členov od 2 do 4(1) in (4) Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 103, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o pticah).

 Pravni okvir

2       Na podlagi člena 2 Direktive o pticah države članice sprejmejo potrebne ukrepe za vzdrževanje populacije vrst ptic, naravno prisotnih na evropskem ozemlju držav članic, kjer se uporablja Pogodba ES, ki ustreza zlasti ekološkim, znanstvenim in kulturnim zahtevam, upoštevaje gospodarske in rekreativne zahteve, ali za prilagajanje populacije teh vrst tej stopnji.

3       V členu 3 Direktive ,o pticah je določeno:

,,1. Glede na zahteve iz člena 2 države članice sprejmejo potrebne ukrepe za ohranitev, vzdrževanje ali ponovno vzpostavitev zadostne raznovrstnosti in površine habitatov za vse vrste ptic iz člena 1. 

2. Ohranjanje, vzdrževanje in ponovno vzpostavljanje biotopov in habitatov vključujejo zlasti naslednje ukrepe:

a) ustanovitev zavarovanih območij;

b) vzdrževanje in upravljanje habitatov v skladu z ekološkimi zahtevami na zavarovanih območjih in izven njih; 

c)      ponovno vzpostavitev uničenih biotopov;

d)      ustvarjanje biotopov.“

4       V členu 4 Direktive o pticah je določeno:

„1.      Vrste iz Priloge I so predmet posebnih ukrepov za ohranitev njihovih habitatov, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje teh vrst na njihovem območju razširjenosti.

V zvezi s tem se upoštevajo:

a)       vrste, ki jim grozi izumrtje;

b)       vrste, občutljive na določene spremembe v svojih habitatih; 

c)      vrste, za katere se šteje, da so redke, ker so njihove populacije majhne ali pa so omejeno lokalno razširjene;

d)      druge vrste, ki zahtevajo posebno pozornost zaradi posebne narave svojih habitatov.

Kot osnova za vrednotenje se upoštevajo trendi in nihanja populacijskih nivojev.

Države članice razvrstijo zlasti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša, kot posebna območja varstva za ohranjanje teh vrst, upoštevaje varstvene zahteve teh vrst na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva.

[…]

4. V zvezi z območji varstva iz odstavkov 1 in 2 države članice sprejmejo primerne ukrepe, da ne pride do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov ali kakršnih koli motenj, ki v taki meri vplivajo na ptice, da bi bilo to pomembno glede na cilje tega člena. Države članice si prizadevajo, da ne bi prišlo do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov tudi izven teh območij varstva.“

5       V členu 6(2) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, str. 7, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih) je določeno:

„Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.“

 Dejansko stanje in predhodni postopek

6       Leta 2001 je Komisija prejela pritožbo, da naj bi namakalni projekt namakalnega območja kanala Segarra-Garrigues vplival na edini območji, pomembni za varstvo stepskih ptic v Kataloniji, imenovani tudi „Important Bird Areas“ (v nadaljevanju: IBA), ki sta v seznamu IBA 1998 navedeni pod številkama 142 in 144.

7       Z dopisom z dne 22. novembra 2001 je Komisija od Kraljevine Španije zahtevala podatke zlasti o navedenem načrtu in razglasitvi ozemelj IBA 142 in 144 kot posebnih območij varstva (v nadaljevanju: POV).

8       Ker po mnenju Komisije odgovori in podatki, ki so jih predložili španski organi, niso bili prepričljivi, je Komisija 1. aprila 2004 na Kraljevino Španijo naslovila pisni opomin in v njem opozorila na nepravilno uporabo Direktive o pticah, ker območij kot POV ni zadostno razglasila po številu in površini, zlasti ne na območju kanala Segarra-Garrigues, na katero vpliva namakalni projekt, in ker je odobrila ta projekt, ki naj bi povzročil poslabšanje in celo uničenje habitata številnih vrst ptic, navedenih v Prilogi I k navedeni direktivi.

9       Španski organi so na pisni opomin odgovorili z dopisom z dne 21. junija 2004.

10     Ker je Komisija menila, da kršitev Direktive o pticahni prenehala, je 14. decembra 2004 izdala obrazloženo mnenje in z njim Kraljevino Španijo pozvala, naj v dveh mesecih od njegovega prejetja sprejme ukrepe, ki so potrebni za uskladitev z njim.

11     Ker po mnenju Komisije odgovor španskih organov na obrazloženo mnenje, poslan 4. marca 2005, ni bil zadovoljiv, se je Komisija odločila vložiti to tožbo.

 Tožba

12     V tožbi Komisija pojasnjuje, da se ta ne nanaša na nezadostno razglasitev POV, temveč na odobritev projekta namakanja namakalnega območja kanala Segarra‑Garrigues in njegovih škodljivih posledic za določene vrst ptic, naštetih v Prilogi I k Direktivi o pticah.

 Dopustnost

 Trditve strank

13     Kraljevina Španija zatrjuje, prvič, da je Komisija v obrazloženem mnenju in tožbi razširila tožbeni zahtevek, saj jo je v pisnem opominu pozvala, naj se opredeli samo glede kršitve člena 4(1) in (4) Direktive o pticah, ne pa glede kršitve členov 2 in 3 te direktive. Kraljevina Španija navaja, drugič, da v tožbi ni trditev, ki bi omogočale ugotovitev, katere od obveznosti iz člena 4(1) Direktive o pticah so bile kršene.

14     Komisija ob tem poudarja, da na eni strani obstaja tesna povezanost med členi od 2 do 4 Direktive o pticah, na drugi strani pa dejstvo, da odstavek 1 dopolnjuje odstavek 4 člena te direktive, in meni, da je Sodišče tisto, ki mora presoditi, ali je mogoče navedene tožbene predloge presojati samo na podlagi člena 4(4) Direktive o pticah.

 Presoja Sodišča

15     Glede prvega stališča tožene države članice je treba spomniti, da pisni opomin, ki ga Komisija naslovi na državo članico, in nato obrazloženo mnenje Komisije omejita predmet spora, ki ga nato ni več mogoče razširiti. Možnost zadevne države članice, da predloži stališča, čeprav tega ni zavezana storiti, je namreč bistveno jamstvo, ki ga je želela Pogodba, in spoštovanje tega jamstva je bistvena predpostavka za pravilnost postopka zaradi neizpolnitve obveznosti države članice. Zato morata obrazloženo mnenje in tožba Komisije temeljiti na istih očitkih, na katerih temelji pisni opomin, s katerim se začne predhodni postopek (glej sodbi z dne 29. septembra 1998 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-191/95, Recueil, str. I-5449, točka 55, in z dne 14. junija 2007 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-422/05, ZOdl., str. I‑4749, točka 25). Če ni tako, take nepravilnosti ne more odpraviti okoliščina, da se je država članica opredelila do obrazloženega mnenja (glej sodbo z dne 11. julija 1984 v zadevi Komisija proti Italiji, 51/83, Recueil, str. 2793, točki 6 in 7).

16     V obravnavanem primeru drži, da v pisnem opominu sploh ni bilo omenjeno, da naj bi Kraljevina Španija domnevno kršila člena 2 in 3 Direktive o pticah.

17     Zato tožba ni dopustna v delu, v katerem se nanaša na očitke glede kršitve členov 2 in 3 navedene direktive.

18     Glede drugega stališča Kraljevine Španije je treba spomniti, da morata obrazloženo mnenje in tožba na podlagi člena 226 ES temeljiti na istih razlogih in očitkih ter skladno in natančno predstaviti očitke, da bi lahko država članica in Sodišče natančno razumela obseg očitane kršitve prava Skupnosti, kar je nujen pogoj, da lahko omenjena država uspešno uveljavlja razloge v svojo obrambo in da lahko Sodišče preveri obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti (glej sodbi z dne 1. decembra 1993 v zadevi Komisija proti Danski, C-234/91, Recueil, str. I‑6273, točka 16, in z dne 4. maja 2006 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu, C-98/04, ZOdl., str. I-4003, točka 18).

19     V obravnavanem primeru je Komisija v pisnem opominu in obrazloženem mnenju Kraljevini Španiji očitala, da je kršila člen 4 Direktive o pticah, ker POV, ki so jih razglasili španski organi, zlasti na območju, na katero vpliva namakalni projekt kanala Segarra-Garrigues, za varstvo ozemelj, ki so po številu in površini najprimernejša, ne zadostujejo glede na številne vrste, vključene v Prilogo I k tej direktivi. Komisija je ob tem Kraljevini Španiji očitala, da ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 4(4) navedene direktive, ker naj bi izvedba navedenega projekta pomenila očitno tveganje za poslabšanje habitata stepskih ptic, ki živijo na obravnavanem območju.

20     Vendar, kot je navedeno v točki 12 obravnavane tožbe, se ta ne nanaša na nezadostno razglasitev POV, temveč na odobritev projekta namakanja namakalnega območja kanala Segarra-Garrigues in njegove škodljive posledice za določene varovane vrste ptic.

21     Komisija vztraja pri tožbenem razlogu, da je Kraljevina Španija kršila člen 4(1) Direktive o pticah, vendar ne, s tem da območij kot POV ni razglasila v zadostnem obsegu, temveč s tem da je odobrila navedeni namakalni projekt.

22     V teh okoliščinah obravnavana tožba glede navedenega razloga, katerega obrazložitev je bila spremenjena glede na obrazložitev v predhodnem postopku, ne ustreza zahtevam skladnosti in natančnosti, navedenim v točki 18 te sodbe.

23     Zato tožba v delu, v katerem se Kraljevini Španiji očita, da je kršila Direktivo o pticah, ni dopustna.

 Temelj

 Trditve strank

24     V utemeljitev tožbe Komisija navaja, da je namakalni projekt namakalnega območja kanala Segarra-Garrigues na področju IBA 142 in 144 ter da bo negativno učinkoval na določene stepske ptice, naštete v Prilogi I k Direktivi o pticah. Glede tega Komisija navaja, da Kraljevina Španija zato, ker določenih ozemelj IBA 142 in 144, na katera vpliva ta projekt, ni razglasila kot POV, ni oproščena dolžnosti spoštovanja zahtev, določenih v členu 4(4) Direktive o pticah.

25     Kraljevina Španija zatrjuje, da Komisija ni dokazala, da namakalni projekt namakalnega območja kanala Segarra-Garrigues krši Direktivo o pticah. V vsakem primeru naj bi bili varstveni ukrepi, ki jih vsebuje ta projekt, primerni, da na območju, ki ga zajema, ne pride do negativnih posledic, ki so naštete v členu 4(4) te direktive.

 Presoja Sodišča

26     S členom 4(4), prvi stavek, Direktive o pticah je državam članicam naloženo, naj zvezi z območji POV sprejmejo primerne ukrepe, da ne pride do onesnaženja ali poslabšanja stanja habitatov ali kakršnih koli motenj, ki v taki meri vplivajo na ptice, da bi bilo to pomembno glede na cilje navedenega člena.

27     Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo države članice spoštovati zlasti obveznosti iz člena 4(4) Direktive o pticah, tudi če zadevno območje ni bilo razglašeno kot POV, pa bi moralo biti (glej sodbo z dne 18. marca 1999 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑166/97, Recueil, str. I‑1719, točka 38).

28     Nasprotno je glede območij, razglašenih kot POV, v členu 7 Direktive o habitatih določeno, da obveznosti iz člena 4(4), prvi stavek, Direktive o pticah med drugim nadomeščajo obveznosti iz člena 6(2) Direktive o habitatih od datuma začetka njenega izvajanja ali datuma razglasitve na podlagi Direktive o pticah, če je slednji datum kasnejši (glej sodbo z dne 13. junija 2002 v zadevi Komisija proti Irski, C-117/00, Recueil, str. I-5335, točka 25). Tako se za območja, ki niso bila razglašena kot POV, pa bi morala biti, še naprej uporablja ureditev, ki jo določa člen 4(4), prvi stavek, Direktive o pticah (glej sodbo z dne 7. decembra 2000 v zadevi Komisija proti Franciji, C-374/98, Recueil, str. I-10799, točka 47).

29     Ker je Komisija tožbo utemeljila na členu 4(4) Direktive o pticah, se ta nanaša samo na območja, na katera vpliva namakalni projekt namakalnega območja kanala Segarra-Garrigues in ki bi kot POV morala biti razglašena pred iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju.

30     Glede tega je Sodišče menilo, da se lahko na podlagi seznama IBA 1998, ki je posodobljen seznam pomembnih območij za ptice v Španiji, brez nasprotnih znanstvenih dokazov presodi, ali je država članica glede na število in površino razglasila dovolj ozemelj kot POV, da bi zagotovila varstvo vseh vrst ptic, naštetih v Prilogi I k Direktivi o pticah, kot tudi vseh selitvenih vrst, ki niso navedene v tej prilogi (glej sodbo z dne 28. junija 2007 v zadevi Komisija proti Španiji, C‑235/04, ZOdl., str. I‑5415, točka 27).

31     Iz spisa izhaja, da so bila določena ozemlja, ki so vključena v IBA 142 in 144 ter na katera vpliva zadevni namakalni projekt, kot so območja „Plans de Sió“, „Belianes-Preixana“ in „Secans del Segrià-Garrigues“, na katerih med drugim živijo populacije male droplje (Tetrax tetrax), sredozemskega škrjanca (Chersophilus duponti), zlatovranke (Coracias garrulus) in kraguljega orla (Hieraætus fasciatus), razglašena kot POV oziroma so se površinsko razširila na podlagi odločbe o določitvi POV in odobritvi predloga območij, ki imajo pomen za Skupnost, ki jo je 5. septembra 2006 sprejel Generalitat Katalonije.

32     Torej za ta območja, ki bi kot POV morala biti razglašena pred iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju, velja ureditev varstva iz člena 4(4), prvi stavek, Direktive o pticah, kar je v skladu s sodno prakso, navedeno v členih 27 in 28 te sodbe.

33     Glede tega je treba spomniti, da naj bi glede na deklaracijo o vplivu na okolje, objavljeno v uradnem listu št. 3757 Generalitat Katalonije z dne 8. novembra 2002, namakalni projekt namakalnega območja kanala Segarra-Garrigues, zlasti glede habitatov stepskih ptic, imel resne posledice kljub preventivnim, korektivnim in izravnalnim ukrepom, predlaganim v presoji vpliva na okolje, in kljub dodatnim ukrepom, navedenih v deklaraciji.

34     V prilogi 3 k tej deklaraciji je navedeno, da lahko izvedba namakalnega projekta tolikšnega obsega bistveno vpliva na populacije ogroženih ptic in da bo zato treba odobriti načrte ponovne naselitve vrst, naštete tej prilogi, ter njihovo izvajanje, katerega namen je zagotoviti ohranitev teh vrst, in če je mogoče, njihovo ponovno naselitev.

35     Poleg tega ni sporno, da so se dela, potrebna za izvedbo navedenega projekta, ki so predvidena za deset let, pričela najkasneje junija 2002.

36     V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da zadevna država članica, s tem da je odobrila namakalni projekt namakalnega območja kanala Segarra-Garrigues, ni spoštovala obveznosti iz člena 4(4), prvi stavek, Direktive o pticah, naj sprejme primerne ukrepe, da na območjih, na katera vpliva ta projekt in ki bi morala biti razglašena kot POV, ne pride do nedovoljenih posegov; ta obveznost v skladu s sodno prakso Sodišča obstaja, še preden se ugotovi zmanjšanje števila ptic ali še preden se konkretizira tveganje izumrtja določene varovane vrste (glej sodbo z dne 2. avgusta 1993 v zadevi Komisija proti Španiji, C-355/90, Recueil, str. I‑4221, točka 15).

37     Te ugotovitve ne more izpodbiti že samo okoliščina, da je ta projekt – kot je to v bistvu navedla Kraljevina Španija – bistvenega pomena za gospodarski in socialni razvoj ozemlja, na katero se nanaša. Pooblastila držav članic, da občutno posegajo na območja, ki bi morala biti razglašena kot POV in za katera se glede na to, kar je bilo navedeno v točkah 27 in 28 te sodbe, uporablja ureditev iz člena 4(4), prvi stavek, Direktive o pticah, namreč v nobenem primeru ne morejo upravičiti gospodarske in socialne zahteve (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 1991 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-57/89, Recueil, str. I-883, točki 21 in 22).

38     Zato je tožba Komisije utemeljena.

39     Tako je treba ugotoviti, da Kraljevina Španija glede območij, na katera vpliva namakalni projekt za območje kanala Segarra-Garrigues, ki ga je mogoče namakati, in ki bi morala biti razglašena kot POV, ni izpolnila obveznosti iz člena 4(4), prvi stavek, Direktive o pticah.

40     V preostalem se tožba zavrže.

 Stroški

41     V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar lahko Sodišče na podlagi člena 69(3), prvi pododstavek, odloči, da se stroški plačajo v celoti ali delijo, če stranke uspejo samo deloma. Ker je Komisija uspela le deloma, je treba stroške porazdeliti.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      Kraljevina Španija, s tem da je odobrila namakalni projekt namakalnega območja kanala Segarra-Garrigues v provinci Lérida (Katalonija), ni izpolnila obveznosti iz člena 4(4), prvi stavek, Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic, naj sprejme primerne ukrepe, da na območjih, na katera vpliva ta projekt in ki bi morala biti razglašena kot POV, ne pride do nedovoljenih posegov.

2)      V preostalem se tožba zavrže.

3)      Vsaka stranka plača svoje stroške.

Podpisi


* Jezik postopka: španščina.