I – Uvod

II – Pravni okvir

A – Uredba št. 17

B – Smernice

III – Dejansko stanje

IV – Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

V – Postopek pred Sodiščem

VI – Pritožba

A – Neupoštevanje pri zvišanju globe domnevno obveznega merila za izračun globe, namreč merila „potrebnosti“, in neobstoj obrazložitve v zvezi s tem (prvi in drugi pritožbeni razlog)

1. Uvodne opombe

2. Zahteva po obrazložitvi potrebnosti zvišanja globe

a) Trditve strank

b) Pravna presoja

B – Neupoštevanje prometa od zadevnega proizvoda v EGP kot izhodišče za izračun glob (tretji pritožbeni razlog)

1. Uvodne opombe

2. Trditve strank

3. Izpodbijana sodba in pravna presoja

C – Kršitev načela enakega obravnavanja pri izračunu globe (četrti pritožbeni razlog)

1. Trditve strank

2. Pravna presoja

D – Napačna uporaba prava pri določitvi vpliva omejevalnega sporazuma na trg (peti, šesti in sedmi pritožbeni razlog);

1. Uvodne opombe

2. Trditve strank

3. Izpodbijana sodba

4. Pravna presoja

E – Napačna uporaba prava v zvezi z datumom prenehanja omejevalnega sporazuma (osmi, deveti, deseti in enajsti pritožbeni razlog)

1. Uvodne opombe

2. Kršitev člena 81 ES z napačno uporabo pravil v zvezi s prenehanjem pripadnosti kartelu

a) Trditve strank

b) Izpodbijana sodba in pravna presoja

3. Kršitev člena 81 ES v zvezi s sestankom v Anaheimu

a) Trditve strank

b) Izpodbijana sodba in pravna presoja

4. Izkrivljanje dokazov v zvezi z datumom prenehanja delovanja omejevalnega sporazuma oziroma v zvezi z datumom izstopa družbe ADM

a) Presoja dokumentov drugih udeležencev omejevalnega sporazuma

i) Trditve strank

ii) Izpodbijana sodba in pravna presoja

b) Opomba, pripisana družbi Roquette

i) Trditve strank

ii) Pravna presoja

F – Napačna uporaba prava pri preučitvi olajševalne okoliščine prenehanja kršitve – neupoštevanje načela spoštovanja pravil, ki si jih sam določiš (dvanajsti, podredni, pritožbeni razlog)

1. Trditve strank

2. Izpodbijana sodba in pravna presoja

VII – Stroški

VIII – Predlog

1.

Obravnavana zadeva se nanaša na pritožbo družbe Archer Daniels Midland Company (v nadaljevanju: družba ADM ali pritožnica) zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji (T-329/01) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo na razveljavitev, ki jo je družba ADM vložila zlasti zoper dva člena Odločbe C(2001) 2931 konč. Komisije z dne v postopku na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/E-1/36.756 – Natrijev glukonat).

2.

Gre za posledice pravzaprav nesporne udeležbe družbe ADM pri omejevalnem sporazumu v prvi polovici leta 1990 glede trga natrijevega glukonata, med drugim v obliki cenovnega kartela. Obravnavano zadevo je mogoče v določeni meri primerjati z zadevo Archer Daniels Midland proti Komisiji, (C-397/03 P), v kateri je šlo za omejevalni sporazum – prav tako v prvi polovici leta 1990 – glede trga aminokislin, zlasti lizina. ( 2 )

3.

Tožbeni razlogi, ki jih je pred Sodiščem prve stopnje uveljavljala družba ADM in ki se vsi nanašajo na določitev višine globe, ki ji je bila naložena, zadevajo, prvič, uporabo upoštevnih Smernic Komisije o načinu določanja glob iz leta 1998 ( 3 ) (v nadaljevanju: Smernice 1998) za ta primer, drugič, težo kršitve, tretjič, trajanje kršitve, četrtič, obstoj olajševalnih okoliščin, petič, sodelovanje družbe ADM v upravnem postopku, in šestič, spoštovanje pravice do obrambe.

4.

Družba ADM s pritožbo predlaga delno razveljavitev izpodbijane sodbe in razveljavitev ali znatno zmanjšanje globe, ki je bila naložena s sporno odločbo.

5.

Kot že navedeno ( 4 ), se očitki v glavnem nanašajo na Smernice 1998, četudi se jih kot takih neposredno in formalno ne izpodbija. ( 5 )

6.

V skladu s členom 81 ES so prepovedani „vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu“.

7.

Člen 15(2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva uredba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (v nadaljevanju: Uredba št. 17) ( 6 ), z naslovom „Globe“ določa:

„Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1000 do 1000000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10% prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:

[…]

Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve.“

8.

Uredbo št. 17 je medtem že nadomestila Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe ( 7 ), ki se v skladu s členom 45 te uredbe uporablja od .

9.

Smernice Komisije 1998 ( 8 ) uvodoma določajo:

„Načela, opisana tukaj, bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije, v očeh podjetij in prav tako Sodišča Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10% celotnega prometa. To pooblastilo pa mora upoštevati skladno in nediskrimatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence.“

10.

V nadaljevanju je navedeno, da bo nova metoda določanja zneska globe upoštevala pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo povečal ob upoštevanju oteževalnih [obteževalnih] okoliščin ali zmanjšal bo upoštevanju olajševalnih okoliščin. Pravila, opisana v nadaljevanju, obsegajo več stopenj.

11.

Komisija v skladu s točko 1 Smernic 1998 najprej določi osnovni znesek globe „v skladu s težo in trajanjem kršitve“. Kar zadeva prvonavedeni vidik, so kršitve, upoštevajoč njihovo naravo, njihov dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga, razdeljene na „manjše“, „resne“ in „zelo resne“ kršitve (točka 1, del A Smernic 1998). Za vsako izmed teh treh kategorij so navedene oporne točke za uvrstitev kršitev. V točki 1, del B teh smernic se pri upoštevanju trajanja razlikuje med kratkotrajnimi (na splošno manj kot eno leto), srednje trajnimi (na splošno od enega do petih let) in dolgotrajnimi kršitvami (na splošno več kot pet let).

12.

V točkah 2 in 3 Smernic 1998 je predvideno, da se po ugotovitvi osnovnega zneska preveri, ali ga je treba zaradi obteževalnih okoliščin povečati ( 9 ) ali pa zaradi olajševalnih okoliščin, med katere spada „prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija (zlasti, ko opravi preglede)“, zmanjšati ( 10 ). Na naslednji stopnji (točka 4 Smernic 1998) je predvidena uporaba obvestila z dne 18. julija 1996 o nenalaganju ali zmanjševanju glob ( 11 ).

13.

Točka 5(a) Smernic 1998 med drugim določa:

„Ni treba omenjati, da končni znesek, ki se izračunava po tej metodi (osnovni znesek, povečan ali zmanjšan na podlagi odstotka) v nobenem primeru ne sme preseči 10% svetovnega [celotnega] prometa podjetij, kot je določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17.“

14.

Smernice 1998 je leta 2006 nadomestila nova različica smernic ( 12 ) (v nadaljevanju: Smernice 2006). Te se uporabljajo v vseh zadevah, v katerih je bilo obvestilo o nasprotovanju prejeto po datumu objave teh smernic v Uradnem listu (1. september 2006). ( 13 )

15.

Iz izpodbijane sodbe izhaja v nadaljevanju opisano dejansko stanje.

16.

Družba ADM je matična družba skupine družb, ki poslujejo v sektorju predelave žitaric in oljnatih semen. Leta 1990 je začela delovati na trgu natrijevega glukonata.

17.

Natrijev glukonat spada med sredstva za kelatizacijo, proizvode, ki inaktivirajo kovinske ione v industrijskih procesih. Ti procesi med drugim zajemajo industrijsko čiščenje (čiščenje jeklenk ali aparatov), obdelavo površin (antikorozijske obdelave, razmaščevanje, vrezovanje v aluminij) in čiščenje vod. Sredstva za kelatizacijo se torej uporabljajo v živilski, kozmetični, farmacevtski, papirni in drugih industrijah. Natrijev glukonat se prodaja po celem svetu; na svetovnih trgih so prisotna konkurenčna podjetja.

18.

Celotna prodaja natrijevega glukonata na svetovni ravni je leta 1995 znašala približno 58,7 milijona eurov, prodaja v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) pa približno 19,6 milijona eurov. V času nastanka dejstev je vso svetovno proizvodnjo natrijevega glukonata skoraj v celoti obvladovalo pet podjetij, in sicer Fujisawa Pharmaceutical Co. Ltd. (v nadaljevanju: Fujisawa), Jungbunzlauer AG (v nadaljevanju: Jungbunzlauer), Roquette Frères SA (v nadaljevanju: Roquette), Glucona vof (v nadaljevanju: Glucona), ki sta jo do decembra 1995 obvladovali družba Akzo Chemie BV, stoodstotna hčerinska družba družbe Akzo Nobel NV (v nadaljevanju: Akzo), in družba Coöperatieve Verkoop- en Productievereniging van Aardappelmeel en Derivaten Avebe BA (v nadaljevanju: Avebe), ter kočno družba ADM.

19.

Ameriško ministrstvo za pravosodje je marca 1997 obvestilo Komisijo, da se je po preiskavi, opravljeni na trgih lizina in citronske kisline, začela preiskava, ki se je nanašala na trg natrijevega glukonata. Komisija je bila oktobra in decembra 1997 ter februarja 1998 obveščena, da so družbe Akzo, Avebe, Glucona, Roquette in Fujisawa priznale, da so sodelovale pri omejevalnem sporazumu, ki je obsegal določanje cen natrijevega glukonata in razdelitev količinskega obsega prodaje tega proizvoda v Združenih državah in drugje. Potem ko so ta podjetja z ameriškim ministrstvom za pravosodje sklenila določene sporazume, so jim ameriški organi naložili plačilo glob. Globa, ki je bila družbi ADM naložena zaradi omejevalnega sporazuma na trgu natrijevega glukonata, je bila vključena v celotno globo v višini 100 milijonov ameriških dolarjev (USD), plačano v okviru zadev v zvezi z omejevalnim sporazumom na trgih lizina in citronske kisline.

20.

Komisija je februarja 1998 na glavne proizvajalce, uvoznike, izvoznike in kupce natrijevega glukonata v Evropi naslovila zahteve za informacije. Med naslovniki ni bilo družbe ADM. Družba Fujisawa je zaradi zahteve za informacije navezala stik s Komisijo in ji ponudila sodelovanje, v okviru katerega je 12. maja 1998 predložila pisno izjavo in spis, ki je obsegal povzetek razvoja omejevalnega sporazuma in vrsto dokumentov. Septembra 1998 je Komisija opravila preiskave v prostorih družb Avebe, Glucona, Jungbunzlauer in Roquette.

21.

Komisija je 10. novembra 1998 na družbo ADM naslovila zahtevo za informacije. Družba ADM je napovedala, da namerava sodelovati s Komisijo. Na sestanku, ki je potekal , je družba ADM predložila „prvo stvar v znamenje [svojega] sodelovanja“. Izjava podjetja in dokumenti, ki se nanašajo na zadevo, so bili Komisiji posredovani .

22.

Komisija je 2. marca 1999 na družbe Glucona, Roquette in Jungbunzlauer naslovila zahteve za podrobne informacije. Te družbe so z dopisi z dne , in izrazile željo po sodelovanju s Komisijo in ji posredovale nekatere informacije o omejevalnem sporazumu. Komisija je na družbe ADM, Fujisawa, Glucona, Roquette in Jungbunzlauer naslovila zahteve za dodatne informacije.

23.

Komisija je 17. maja 2000 na podlagi informacij, ki so ji bile posredovane, na družbo ADM in druga zadevna podjetja naslovila obvestilo o nasprotovanju zaradi kršitve člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP). Družba ADM in vsa druga zadevna podjetja so v odgovor na očitke Komisije posredovala pisne pripombe. Nobeden od udeležencev ni predlagal zaslišanja niti ni izpodbijal dejanskega stanja, opisanega v obvestilu o nasprotovanju.

24.

Komisija je 2. oktobra 2001, potem ko je družbi ADM in drugim zadevnim podjetjem še enkrat poslala zahtevo za dodatne informacije, izdala sporno odločbo, katere izrek med drugim določa:

„Člen 1

Družbe [Akzo], [ADM], [Avebe], [Fujisawa], [Jungbunzlauer] in [Roquette] so z nepretrganim sodelovanjem pri sporazumu in/ali usklajenem ravnanju v sektorju natrijevega glukonata kršile člen 81(1) […] ES in – od 1. januarja 1994 – člen 53(1) Sporazuma EGP.

Kršitev je trajala:

[…]

Člen 3

Zaradi kršitve, navedene v členu 1, se navedenim podjetjem naložijo naslednje globe:

[…]“

25.

Komisija je v odločbi za odmero glob uporabila metodo iz navedenih Smernic 1998 ter obvestilo o ugodni obravnavi.

26.

Najprej je Komisija glede na težo in trajanje kršitve določila osnovni znesek globe.

27.

Pri tem je v zvezi s težo kršitve ugotovila, da je bila kršitev, ki so jo storila zadevna podjetja, glede na svoje značilnosti, dejanski vpliv na trg natrijevega glukonata v EGP in velikost upoštevnega geografskega trga, zelo resna.

28.

Potem je Komisija presodila, da bi bilo treba upoštevati dejansko gospodarsko zmožnost škodovati konkurenci in določiti globo v višini, ki bi zagotavljala zadosten odvračilni učinek. Zato je Komisija na podlagi svetovnega prometa, ki so ga zadevna podjetja ustvarila s prodajo natrijevega glukonata v letu 1995, to je v zadnjem letu kršitve, in sporočila Komisiji po prejemu zahteve za informacije, izračunala ustrezne tržne deleže teh podjetij ter jih razvrstila v dve skupini. V prvo skupino je uvrstila podjetja, katerih tržni delež na svetovnem trgu natrijevega glukonata je bil glede na podatke, ki jih je imela na voljo, višji od 20%, in sicer družbe Fujisawa (35,54%), Jungbunzlauer (24,75%) in Roquette (20,96%). Za ta podjetja je Komisija določila izhodiščni znesek v višini 10 milijonov eurov. V drugo skupino je uvrstila podjetja, katerih delež na svetovnem trgu natrijevega glukonata je bil glede na podatke, s katerimi je razpolagala, nižji od 10%, namreč družbi Glucona (približno 9,5%) in ADM (9,35%). Za ti podjetji je Komisija določila izhodiščni znesek v višini 5 milijonov eurov, kar pomeni, da je za družbi Akzo in Avebe, ki sta imeli skupaj v lasti družbo Glucona, določila izhodiščni znesek po 2,5 milijona eurov.

29.

Ta izhodiščni znesek je Komisija prilagodila, da bi zagotovila zadosten odvračilni učinek glob in zaradi upoštevanja dejstva, da imajo velika podjetja pravno in gospodarsko znanje in sredstva, ki jim omogočajo lažje prepoznavanje, ali njihovo ravnanje pomeni kršitev, in da se bolje zavedajo posledic, ki za tako ravnanje izhajajo iz prava konkurence. Komisija je zato glede na velikost in vsa sredstva zadevnih podjetij izhodiščni znesek, določen za družbi ADM in Akzo, pomnožila z multiplikatorjem 2,5 in ga tako povečala na 12,5 milijona eurov za družbo ADM in na 6,25 milijona eurov za družbo Akzo.

30.

Da bi upoštevala trajanje kršitve, ki jo je storilo posamezno podjetje, je Komisija ugotovljeni izhodiščni znesek povečala še za 10% na leto, to je 80% za družbe Fujisawa, Akzo, Avebe in Roquette, 70% za družbo Jungbunzlauer in 35% za družbo ADM.

31.

Tako je Komisija za družbo ADM določila osnovni znesek globe v višini 16,88 milijona eurov. Za družbe Akzo, Avebe, Fujisawa, Jungbunzlauer in Roquette je določila osnovni znesek v višini 11,25, 4,5, 18, 17 oziroma 18 milijonov eurov.

32.

Drugič, Komisija je ob upoštevanju obteževalnih okoliščin osnovni znesek globe, naložene družbi Jungbunzlauer, povečala za 50%, ker je imelo to podjetje pri omejevalnem sporazumu vlogo vodje.

33.

Tretjič, Komisija je preučila in zavrnila trditve določenih podjetij, da bi jim bilo treba priznati obstoj olajševalnih okoliščin.

34.

Četrtič, Komisija je v skladu z naslovom B obvestila o ugodni obravnavi družbi Fujisawa „znatno zmanjšala“ (za 80%) globo, ki bi ji bila naložena, če ne bi sodelovala. Družba ADM po mnenju Komisije ni izpolnjevala pogojev za „znatno zmanjšanje“, navedenih v naslovu C tega obvestila. Nazadnje je Komisija v skladu z naslovom D tega obvestila „znatno zmanjšanje“ globe odobrila družbama ADM in Roquette (za 40%) ter družbam Akzo, Avebe in Jungbunzlauer (za 20%).

35.

Leta 2001 je pet podjetij, ki jim je bila naložena globa in med katerimi je bila družba ADM, zoper sporno odločbo vložilo tožbo. Tožba družbe ADM je bila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložena 21. decembra 2001.

36.

V njej je družba ADM Sodišču prve stopnje predlagala, naj člen 1 sporne odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo, ali vsaj v delu, v katerem se šteje, da je sodelovala pri kršitvi po 4. oktobru 1994, razglasi za ničnega. Poleg tega je Sodišču prve stopnje predlagala, naj člen 3 odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo, razglasi za ničnega oziroma naj podredno razveljavi ali znatno zmanjša globo, ki ji je bila naložena. Na koncu je družba ADM Sodišču prve stopnje predlagala, naj Komisiji naloži plačilo stroškov.

37.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 27. septembra 2006 tožbo zavrnilo in družbi ADM naložilo plačilo stroškov postopka. V skladu s potrdilom o prejemu je bila družba ADM o sodbi uradno obveščena .

38.

Družba ADM s pritožbo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča prejelo 11. decembra 2006 ( 14 ), Sodišču predlaga, naj:

39.

Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnici – družbi ADM – naloži plačilo stroškov.

40.

Družba ADM zoper izpodbijano sodbo uveljavlja dvanajst pritožbenih razlogov. V pritožbi so ti pritožbeni razlogi skupaj z očitki, ki se nanašajo na višino naložene globe, po vsebini razvrščeni v štiri kategorije: kršitve različnih načel za izračun globe, kršitve v zvezi z merilom vpliva omejevalnega sporazuma na trg, kršitve v zvezi z vprašanjem prenehanja omejevalnega sporazuma in končno, podredno, kršitev v zvezi z upoštevanjem olajševalne okoliščine.

41.

Menim, da je zaradi vsebinske povezanosti (ki jih bom pozneje na zadevnih mestih na kratko navedla) za presojo smiselno, da se teh dvanajst pritožbenih razlogov razvrsti drugače, kot je predlagala pritožnica, ne da bi se pri tem bistveno spremenil vrstni red njihove predstavitve v pritožbi.

42.

Zato bom pritožbene razloge opisala in obravnavala v šestih vsebinskih poglavjih:

43.

Najprej bi rada podala nekaj splošnih opomb glede obsega presoje v pritožbenem postopku, zlasti ker se vsi uveljavljani pritožbeni razlogi nanašajo pravzaprav na določitev višine globe, ki je bila naložena družbi ADM.

44.

Načeloma velja, da je v skladu s členom 225(1) ES in členom 58(1) Statuta Sodišča pritožba na Sodišče omejena na pravna vprašanja. Ponovna presoja dejstev torej načeloma ne pride v poštev. ( 15 )

45.

V zvezi z globami, naloženimi v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17, je treba upoštevati, da ima Sodišče prve stopnje v skladu s členom 229 ES neomejeno pristojnost. V pritožbenem postopku Sodišče ne sme iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomestiti presoje Sodišča prve stopnje, ki je v okviru te neomejene pristojnosti odločalo v zvezi z zneskom globe, naložene podjetjem zaradi kršitve prava Skupnosti. ( 16 ) Tudi v tem pogledu so lahko predmet presoje le pravna vprašanja.

46.

V okviru pritožbe je namen nadzora Sodišča preveriti, prvič, v kolikšni meri je Sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo vse bistvene dejavnike za presojo določenega ravnanja glede na člena 81 ES in 82 ES ter člen 15 Uredbe št. 17, in, drugič, ali je Sodišče prve stopnje pravno zadostno odgovorilo na vse predložene argumente tožeče stranke za razveljavitev ali zmanjšanje globe. ( 17 )

47.

V nadaljevanju bom združila prva pritožbena razloga iz pritožbe: očitek neobstoja obrazložitve potrebnosti zvišanja globe v primerjavi s prejšnjo prakso in neupoštevanje obveznega merila, ki naj bi ga Sodišče razvilo v sodbi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji ( 18 ) (pritožnica je to sodbo imenovala sodba „Pioneer“).

48.

Najprej je treba opozoriti, da je okvir za izračun glob – glede na upoštevni trenutek ( 19 ) – določen zlasti s členom 15(2) Uredbe št. 17. V skladu s to določbo lahko Komisija podjetjem naloži globo, kadar namerno ali iz malomarnosti kršijo člen 81(1) ES. Iz člena 15(2) Uredbe št. 17 poleg tega izhaja, da se pri določanju višine globe poleg teže kršitve upošteva njeno trajanje.

49.

Sankcije iz člena 15(2) Uredbe št. 17 imajo v skladu z ustaljeno prakso Sodišča dvojni namen, ki je zlasti v kaznovanju nezakonitega ravnanja ( 20 ) in preprečitvi njegove ponovitve. ( 21 ) Pooblastilo Komisije – v okviru nadzorstvene vloge, ki jo ima v skladu s členom 85 ES –, da podjetjem, ki so namerno ali iz malomarnosti kršila člen 81(1) ES ali člen 82 ES, naloži globo, namreč ne zajema samo naloge preiskovanja in sankcioniranja posamičnih kršitev, temveč tudi nalogo izvajanja splošne politike, katere namen je, da se na področju konkurence uporabljajo načela, ki jih določa Pogodba, in da se v tem smislu usmerja ravnanje podjetij. ( 22 )

50.

Člen 15(2) Uredbe št. 17 ne vsebuje zelo določnih navedb; kot je že bilo navedeno, gre v glavnem za merili „teže“ in „trajanja kršitve“. Poleg tega je določena zgornja meja globe v višini 10% prometa v predhodnem poslovnem letu. Komisija določi višino globe v posameznem primeru po prostem preudarku; glede tega ima „široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku“ oziroma „posebej široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku“, ( 23 ) v okviru katerega mora vendarle upoštevati določena pravila, ki niso določena le v Uredbi št. 17, ampak deloma izhajajo iz splošnih pravnih načel, ki jih je razvila sodna praksa ( 24 ) in katerih spoštovanje mora zagotavljati Sodišče.

51.

Komisija ima v skladu z ustaljeno sodno prakso tako pooblastilo za odločanje po prostem preudarku glede izbire dejavnikov, ki jih mora upoštevati pri odmeri glob, kot so zlasti posebne okoliščine zadeve, njen kontekst in odvračilni učinek glob, pri čemer ni obveznega ali dokončnega seznama meril, ki bi jih bilo treba vsekakor upoštevati. ( 25 )

52.

Kot je že bilo navedeno, ima Sodišče prve stopnje glede določitve glob neomejeno pristojnost, nadzor Sodišča pa je omejen na obravnavo pravnih vprašanj. ( 26 )

53.

Z odločbo, ki je bila podlaga za sodbo Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, ( 27 ) je Komisija konec 70-ih let uvedla politiko višjih finančnih sankcij za resne kršitve pravil o konkurenci. ( 28 ) Sodišče je v navedeni sodbi glede tega zvišanja presodilo: „Dejstvo, da je Komisija v preteklosti za določene vrste kršitev uporabila globe določene ravni, ne more preprečiti možnosti, da to raven zviša v mejah, ki jih določa Uredba št. 17, če je to potrebno za zagotovitev izvajanja politike konkurence Skupnosti. Učinkovita uporaba pravil o konkurenci nasprotno zahteva, da sme Komisija kadarkoli prilagoditi raven glob potrebam te politike.“ ( 29 )

54.

Komisija je leta 1998 izdala prve smernice o načinu določanja glob, Smernice 1998, pozneje pa Smernice 2006. Po sprejetju Smernic 1998 so se izrečene globe ponovno zvišale. ( 30 )

55.

V skladu s sodno prakso takšne smernice sicer niso opredeljene kot pravna pravila, ki bi jih uprava nujno morala spoštovati, ampak se obravnavajo kot pravila ravnanja, ki določajo upravno prakso, ki ji je treba slediti in od katere uprava v konkretnem primeru ne more odstopiti, ne da bi navedla razloge, ki so v skladu z načelom enakega obravnavanja. Sodišče je poudarilo, da se Komisija s tem, da sprejme taka pravila ravnanja in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje v primerih, na katere se nanašajo, uporabljala, sama omejuje pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Odstop od smernic naj bi bilo glede na okoliščine primera treba šteti za kršitev splošnih pravnih načel, kot sta načeli enakega obravnavanja in varstva zaupanja v pravo. Zato naj ne bi bilo mogoče izključiti, da bi taka splošno veljavna pravila ravnanja pod določenimi pogoji in glede na svojo vsebino lahko imela pravne učinke. ( 31 )

56.

Smernice 1998 so bile v sodni praksi Sodišča povsem pozitivno ocenjene. Splošna in abstraktna ureditev načina določanja glob, naloženih v skladu s členom 15 Uredbe št. 17, naj bi podjetjem zagotavljala pravno varnost. ( 32 ) Te smernice sicer niso bile pravna podlaga za določitev višine globe, so pa vsebovale napotke za uporabo člena 15(2) Uredbe št. 17 ( 33 ). Poleg taj naj ne bi bile v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 niti z načeli prepovedi retroaktivnosti, enakega obravnavanja in sorazmernosti. ( 34 )

57.

Ker se prva pritožbena razloga znatno prekrivata, ju bom obravnavala skupaj.

58.

Pritožnica navaja, pri čemer se sklicuje na točke od 38 do 50 izpodbijane sodbe, da naj bi Sodišče prve stopnje, ko je brez obrazložitve zavrnilo trditev družbe ADM, da naj zvišanje globe na podlagi Smernic v konkretnem primeru ne bi bilo potrebno za zagotovitev izvajanja konkurenčne politike ES, napačno uporabilo pravo. Poleg tega bi morala biti obrazložitev zaradi tako velikega retroaktivnega zvišanja zlasti prepričljiva. Za kršitev načela prepovedi retroaktivnosti kazenskih predpisov naj ne bi šlo le takrat, ko bi bilo zvišanje globe mogoče predvideti. Komisija naj, nasprotno, v tem primeru ne bi upoštevala merila potrebnosti zvišanja globe, ampak naj bi se osredotočila le na člen 15 Uredbe št. 17. Tudi v Smernicah 1998 naj ne bi bilo upoštevano merilo potrebnosti zvišanja globe za zagotovitev izvajanja konkurenčne politike ES.

59.

V okviru drugega pritožbenega razloga pritožnica poleg neobstoja obrazložitve zatrjuje, da vsebinsko niso bila upoštevana merila iz sodbe Musique diffusion française in drugi proti Komisiji. ( 35 ) Sodišče prve stopnje naj bi s tem, ko je ta merila uporabilo v tej zadevi, napačno uporabilo pravo. Komisija naj namreč ne bi zatrjevala potrebnosti z vidika konkurenčne politike ES, ki bi na splošno ali v konkretnem primeru upravičevala zvišanje glob, niti naj ne bi teh potreb navedlo Sodišče prve stopnje.

60.

Pritožnica na koncu ta dva očitka dopolnjuje s sklicevanjem na Smernice 2006, ki naj bi jih Komisija izdala na podlagi vseh svojih izkušenj s smernicami na tem področju delovanja in ki naj bi po mnenju Komisije določale najprimernejši način določanja glob. Pritožnica meni, da naj bi bila neupravičenost višine glob, ki so bile naložene ob upoštevanju Smernic 1998, med drugim očitna zaradi trenutno veljavnih Smernic 2006. Po njenem mnenju naj bi bilo za primer, kot je obravnavani, v skladu s Smernicami 2006 predvidenih le 25% zneska naložene globe. Četudi bi Komisija zvišanje glob utemeljevala s zahtevami konkurenčne politike ES, naj tega zvišanja glede na Smernice 2006 – in nižje globe, ki so v njih predvidene – ne bi bilo mogoče šteti za upravičenega.

61.

Po mnenju Komisije sta oba pritožbena razloga v vsakem primeru neutemeljena. Drugi pritožbeni razlog naj bi bil celo nedopusten, saj naj bi bil oblikovan preveč nedoločno in splošno; vsekakor pa naj bi bile trditve v bistvu enake trditvam v okviru prvega tožbenega razloga. Sodišče prve stopnje naj bi v izpodbijani sodbi odgovorilo na trditve pritožnice v zvezi z uporabo Smernic 1998 v obravnavanem primeru. Štelo naj bi, da je Smernice 1998 v tem primeru načeloma mogoče uporabiti, nato pa še preučilo, ali so bile uporabljene pravno pravilno. Nesmiselno in nepotrebno naj bi bilo dodatno preučevati, ali je zvišanje globe, ki naj bi iz tega izhajalo, potrebno.

62.

Ne strinjam se s pomisleki Komisije glede nedopustnosti drugega pritožbenega razloga. Jasno je, da se očitek pritožnice nanaša na to, da Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni uporabilo zadevne sodne prakse, namreč merila, ki izhaja iz sodbe Musique diffusion française in drugi proti Komisiji ( 36 ).

63.

Glede pritožbenega razloga v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve je treba opozoriti na to, da je namen te obveznosti, določene v členu 253 ES, prvič, da se lahko zainteresirane osebe jasno in nedvoumno seznanijo z razlogi za sprejet ukrep, in drugič, da lahko sodišče Skupnosti na tej podlagi izvede nadzor. ( 37 ) Obseg obveznosti obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. ( 38 )

64.

Končno je treba poudariti, da je vprašanje obsega obveznosti obrazložitve pravno vprašanje, ki je podvrženo nadzoru Sodišča v okviru pritožbe, saj je treba pri nadzoru nad zakonitostjo odločbe, ki se izvaja v tem okviru, obvezno upoštevati dejstva, na podlagi katerih je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obrazložitev zadostna oziroma nezadostna. ( 39 )

65.

V tem pogledu je treba preučiti, kaj je v obravnavani zadevi treba razumeti pod jasno in nedvoumno obrazložitvijo, da bi lahko ugotovili, ali izpodbijana sodba temu ustreza.

66.

Očitek kršitve obveznosti obrazložitve se v obravnavani zadevi nanaša na merilo „potrebnosti“ zvišanja globe. Pritožnica meni, da obveznost take obrazložitve izhaja iz zgoraj navedene sodbe Musique diffusion française in drugi proti Komisiji ( 40 ).

67.

Iz analize sodbe Musique diffusion française in drugi proti Komisiji izhaja, da je Komisija v njej navedla razloge za potrebnost oziroma nujnost zvišanja globe. Taka višina naj bi bila upravičena zaradi značilnosti kršitve. Višje globe naj bi bile zlasti nujne za najresnejše kršitve, zlasti tedaj – kot v takratnem primeru – ko obstaja namen potrošniške cene obdržati na višji ravni. Veliko podjetij naj bi nadaljevalo ravnanje – za katero naj bi vedela, da je v nasprotju s pravom Skupnosti – ker naj bi dobiček, dosežen s tem protipravnim ravnanjem, presegal znesek dotlej naloženih glob. Le višje globe, kot so bile v preteklosti, naj bi odvrnile od takega ravnanja.

68.

Sodišče je v nadaljevanju svoje pravne presoje iz nadzorstvene vloge Komisije ( 41 ) in zlasti iz naloge, ki iz nje izhaja – namreč v smislu konkurenčnih pravil prava Skupnosti usmerjati ravnanje podjetij ( 42 ) – sklepalo, da „mora Komisija pri presoji teže kršitve, ki je potrebna za določitev zneska globe, upoštevati ne le posebnih okoliščin posameznega primera, ampak tudi kontekst, v katerem je bila kršitev storjena, in da mora zagotoviti, da ima njen ukrep zlasti za take kršitve, ki posebej škodijo uresničevanju ciljev Skupnosti, odvračilni učinek.“ ( 43 ) Komisija naj bi zadevne kršitve upravičeno opredelila za zelo resne kršitve. Komisija naj bi tudi upravičeno upoštevala okoliščino, da so taka ravnanja zaradi dobička, ki ga je z njimi mogoče doseči, še vedno sorazmerno pogosta, čeprav je njihova protipravnost že dolgo nesporna. Zato naj ne bi bilo ugovora zoper zvišanje globe Komisije za okrepitev njenega odvračilnega učinka. ( 44 ) Dosedanja višina glob naj ne bi bila zavezujoča pri odmeri glob v prihodnosti; nasprotno, učinkovita uporaba skupnostnih pravil konkurence naj bi zahtevala, da lahko Komisija v okviru omejitev, določenih v Uredbi št. 17, višino glob kadar koli prilagodi potrebam konkurenčne politike. ( 45 )

69.

V skladu z navedenim je Sodišče vidik „potrebnosti zvišanja glob“, ki ga je treba preučiti v obravnavani zadevi, takrat presojalo v okviru merila „teže kršitve“, ki izhaja iz člena 15(2) Uredbe št. 17. Pri presoji tega merila je Sodišče poleg „posebnih okoliščin posameznega primera“ upoštevalo tudi „kontekst, v katerem je bila kršitev storjena“, in nujnost zagotovitve odvračilnega učinka. Pri tem je v obrazložitev zvišanja globe sprejelo splošne razloge konkurenčne politike in celo štelo, da je možnost zvišanja potrebna z vidika učinkovite uporabe skupnostnih pravil konkurence.

70.

Ker Sodišče v zvezi s tem ni zahtevalo, da bi Komisija predložila podrobnejšo analizo potrebnosti oziroma da bi podala obrazložitev, ki bi se nanašala na posamezen primer, je Komisiji glede vprašanja potrebnosti dejansko dalo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku ( 46 ), ki ga mora izvajati v okviru merila „teže kršitve“, ki izhaja iz člena 15(2) Uredbe št. 17.

71.

To sodno prakso iz leta 1983 v zvezi z odločbo, ki jo je Komisija izdala še pred tem letom, torej ko še ni bilo Smernic 1998 niti podobnih določb, je Sodišče po začetku veljavnosti teh smernic nadgradilo in prilagodilo spremenjeni situaciji.

72.

Sodišče je glede Smernic 1998 v temeljni sodbi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji ( 47 ) potrdilo sodno prakso, da dosedanja višina glob ni zavezujoča pri odmeri glob v prihodnosti. ( 48 ) Podjetja naj se ne bi mogla zanašati na dosedanjo prakso glede določanja višine glob niti na določeno metodo njihovega izračuna. ( 49 )

73.

Sodišče je v točki 229 sodbe poudarilo ta vidik: „Posledično morajo omenjena podjetja upoštevati možnost, da lahko Komisija v vsakem trenutku zviša […] glob[e] glede na tisto višino, ki jo je uporabljala v preteklosti.“

74.

Sodišče je nato v točki 230 sodbe nedvoumno presodilo, da se ta sodna praksa uporablja tudi za primere, za katere so se uporabile Smernice 1998: „To ne velja samo tedaj, ko Komisija zviša […] glob[e], ko [jih] nalaga […] v posamičnih odločbah, ampak tudi, če je to zvišanje, tako kot v tem primeru, izvedeno z uporabo pravil ravnanja, ki so splošno veljavna, kot so [te] smernice.“ ( 50 )

75.

Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru presoje merila „teže kršitve“ upoštevati vrsto dejavnikov, med katere spada tudi „odvračilni učinek glob“. ( 51 ) To velja tako za naložitev glob v posamičnih odločbah kot za njihovo naložitev v skladu s splošno veljavnimi pravili ravnanja, kot so Smernice 1998.

76.

V skladu z vsem navedenim iz sodbe Musique diffusion française in drugi proti Komisiji ( 52 ), na katero se sklicuje pritožnica, ne izhaja kot vmesna rešitev v okviru presoje prvih dveh pritožbenih razlogov, da bi morala Komisija glede potrebe zvišanja globe podati podrobno obrazložitev ali celo obrazložitev, ki bi se nanašala na posamezen primer, ki bi jo Sodišče prve stopnje lahko upoštevalo. To izhaja tudi iz poznejše sodne prakse, zlasti iz sodbe Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji ( 53 ), ki je temeljna sodba glede Smernic 1998.

77.

Na podlagi navedenega je treba izpodbijano sodbo analizirati glede na očitek neobstoja obrazložitve.

78.

Problematika zvišanja globe se je – v skladu z izpodbijano sodbo ( 54 ) – v postopku pred Sodiščem prve stopnje obravnavala v okviru vprašanja uporabe Smernic, in sicer v okviru očitka kršitve načela pravne varnosti in načela prepovedi retroaktivnosti, ki velja za kazni.

79.

Sodišče prve stopnje je zato v točkah od 38 do 50 izpodbijane sodbe, ki jih je navedla stranka, najprej obravnavalo načelo prepovedi retroaktivnosti, zlasti v zvezi s Smernicami 1998 kot političnim instrumentom na področju konkurence in v zvezi z njihovimi pravnimi učinki. Potem je poudarilo, da je bistvena novost Smernic metoda določitve višine glob. ( 55 ) Nato je v točkah od 44 do 46 ponovilo zgoraj navedeno sodno prakso ( 56 ), v skladu s katero Komisiji ni mogoče odvzeti možnosti, da bi v okviru omejitev, določenih z Uredbo št. 17, globe zvišala glede na višino, ki jo je uporabljala v preteklosti, če je to potrebno za zagotovitev izvajanja konkurenčne politike Skupnosti, in sicer v okviru posamičnih odločb, in če je to zvišanje izvedeno z uporabo splošno veljavnih pravil ravnanja, kot so smernice. Končno je Sodišče prve stopnje v točki 47 izpodbijane sodbe presodilo: „Tako je družba ADM, ob upoštevanju sklepanj v točki 99 in v nadaljevanju spodaj, v bistvu napačno trdila, da naj bi bilo povečanje ravni glob Komisije v okviru omejevalnega sporazuma očitno nesorazmerno glede na cilj zagotavljanja uresničevanja politike konkurence.“

80.

V navedeni točki 99 in v nadaljevanju je obravnavan tožbeni razlog kršitve načela sorazmernosti. Analiza Sodišča prve stopnje zadeva odmero višine globe v skladu s težo in trajanjem kršitve, zlasti glede na pomen dejavnika trga. Sodišče prve stopnje sicer ni posebej obravnavalo potrebnosti zvišanja globe. Vendar pa iz zgornje analize izhaja, da je Sodišče prve stopnje vprašanje zvišanja globe v skladu z navedbami ( 57 ) obravnavalo v okviru merila „teže kršitve“.

81.

V skladu z vsem navedenim je Sodišče prve stopnje v smislu sodne prakse Sodišča ravnalo pravilno, ko je merilo „potrebnosti“ zvišanja globe, ki izhaja iz sodbe Musique diffusion française in drugi proti Komisiji ( 58 ), obravnavalo v okviru merila „teže kršitve“ in ga ni vezalo na dodatno zahtevo po obrazložitvi, ki bi presegala Smernice 1998. Iz sodbe Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji izhaja, da to ni niti v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivnosti kazenskih predpisov.

82.

Poleg tega je treba opozoriti, da gre pri obeh obravnavanih pritožbenih razlogih, čeprav pritožnica tega izrecno ne pove, v bistvu za izpodbijanje zakonitosti metode za izračun glob, ki jo določajo Smernice 1998. Vendar pa je Sodišče priznalo skladnost teh smernic s členom 15(2) Uredbe št. 17 z načelom prepovedi retroaktivnosti, načelom enakega obravnavanja in načelom sorazmernosti. ( 59 )

83.

Če bi se dodatno zahtevalo, naj se v vsaki posamezni odločbi obrazloži splošna in abstraktna politika odmerjanja glob, na kateri temeljijo smernice, bi to v bistvu pomenilo spodkopavanje metod za izračun glob, določenih v smernicah. ( 60 )

84.

Na koncu bi vseeno rada opozorila, da kljub sodni praksi Sodišča, v skladu s katero je metoda izračuna iz Smernic 1998 skladna s pogoji iz člena 15(2) Uredbe št. 17 ( 61 ), obstajajo kritike te metode, zlasti v zvezi z nezadostno preglednostjo ( 62 ), čeprav je mogoče opaziti določeno sistemizacijo prakse njene uporabe. ( 63 ) Z začetkom veljavnosti Smernic 2006 je odpadlo veliko razlogov za kritiko, saj je bila metoda spremenjena; te spremembe med drugim zadevajo zastarelo razdelitev kršitev na „manjše“, „resne“ in „zelo resne“ kršitve (točka 1(A) Smernic 1998), to je t. i. določitev tarif glob. ( 64 ) Nespremenjeno pa je ostalo to, da ima Komisija pri odmeri glob široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. ( 65 ) Sicer ima Sodišče v skladu s členom 229 ES in členom 15 Uredbe št. 17 neomejeno pristojnost ( 66 ), vendar pa je z vidika pravne varnosti zaželeno, da obstajajo jasna merila za odmero glob, ki se morajo upoštevati v okviru upravnega odločanja po prostem preudarku. ( 67 )

85.

V zvezi s trditvami pritožnice, da bi bilo treba upoštevati Smernice 2006, je treba navesti, da ni nobenega razloga za to, da bi se poleg Smernic 1998 upoštevale še pozneje veljavne Smernice 2006 in da bi se v „njihovi luči“ presojalo zvišanje. ( 68 ) Komisija je sporno odločbo v obravnavanem primeru izdala 2. oktobra 2001. Takrat so veljale Smernice 1998. Smernice 2006 se za postopke v zvezi z omejevalnimi sporazumi uporabljajo od , zato jih v tem pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

86.

Na podlagi Smernic 2006 niti ni mogoče predvideti poznejše spremembe politike Komisije in za nazaj določiti meje odločanja po prostem preudarku.

87.

In končno, če bi jih Sodišče upoštevalo, bi to privedlo zgolj do tega, da bi presojo Sodišča prve stopnje iz razlogov pravičnosti nadomestila presoja pritožbenega sodišča. ( 69 )

88.

Tako je v smislu zahtev, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo pravo in svojo odločitev dovolj jasno in nedvoumno obrazložilo. Predlagam torej, naj se prvi in drugi pritožbeni razlog kot neutemeljena zavrneta.

89.

Opozoriti je treba na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero metoda izračuna iz Smernic, če so po njej izhodišče osnovni zneski, ki niso določeni v skladu s upoštevnim prometom, ni v nasprotju z členom 15(2) Uredbe št. 17 ( 70 ).

90.

Bistvena novost Smernic 1998 glede na predhodno prakso je v tem, da se kot izhodišče za izračun zneska globe uporabi osnovni znesek, določen v okviru v ta namen predvidenega razpona, pri čemer razponi ustrezajo različnim stopnjam teže kršitev, kot taki pa nimajo nobene zveze z upoštevnim prometom. Ta metoda temelji predvsem na – čeprav relativni in prilagodljivi – določitvi tarif glob. ( 71 )

91.

Pojem „promet“ v teh smernicah, razen v zvezi z upoštevanjem zgornje meje v višini 10% celotnega prometa podjetij v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 ( 72 ), ni izrecno uporabljen. Po drugi strani je mogoče najti implicitne navezave, ki se med drugim nanašajo na promet podjetij. ( 73 ) Zato v skladu s Smernicami ni izključena možnost, da se promet upošteva pri določitvi zgornje meje in tudi pri določanju glob. Promet je namreč „koristen in pomemben kazalec gospodarske moči podjetja (celotni promet) in vpliva, ki ga ima njegovo ravnanje na konkurenco (promet na upoštevnem trgu)“ ( 74 ), četudi je zaradi velike izbire meril presoje le en dejavnik med mnogimi ( 75 ).

92.

Ta pritožbeni razlog družbe ADM se nanaša na promet na upoštevnem trgu, za katerega je Komisija v sporni odločbi štela „svetovni“ promet od zadevnega proizvoda, pritožnica pa meni, da naj bi bil bistven promet od zadevnega proizvoda „v EGP“.

93.

Pritožnica se sklicuje zlasti na točke od 75 do 81 izpodbijane sodbe in Sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je Komisiji dovolilo, da v izpodbijani odločbi sploh ne upošteva upoštevnega prometa od zadevnega proizvoda v EGP kot primerno izhodišče, kršilo načela, ki naj bi se uporabljala pri izračunu glob. V izpodbijani odločbi naj bi se napačno uporabilo pravo s tem, da promet od zadevnega proizvoda ni bil upoštevan kot izhodišče za izračun globe niti kot dejavnik, ki vpliva na višino globe. Zato naj bi bila naložena globa veliko višja kot upoštevni promet od zadevnega proizvoda v EGP. ( 76 )

94.

Sicer naj bi bila v točki 78 izpodbijane sodbe pravilno povzeta načela, ki naj bi jih bilo treba uporabljati pri določanju glob. Vendar pa naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker svojih pravnih ugotovitev nato ni uporabilo v obravnavanem primeru.

95.

Iz Smernic 2006 naj bi izhajalo, kako bi bilo treba uporabiti promet od zadevnega proizvoda v EGP kot primernejše izhodišče za presojo škode, povzročene konkurenci na trgu zadevnega proizvoda v Skupnosti, in relativnega pomena udeležencev omejevalnega sporazuma glede na zadevne proizvode. Z uporabo takega načina izračuna naj bi se družbi ADM naložil le majhen del sporne globe.

96.

Komisija opozarja, da naj bi bilo samo Sodišče prve stopnje pristojno za nadzor nad načinom, kako je Komisija v vsakem posameznem primeru presodila težo nezakonitih ravnanj. ( 77 ) Sodišče prve stopnje naj ne bi napačno uporabilo prava, saj naj bi upoštevalo vse upoštevne dejavnike in naj bi obravnavalo vse trditve družbe ADM. Pritožbeni razlog je treba zato zavrniti.

97.

Sodišče prve stopnje v točkah od 75 do 81 izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje pritožnica, obravnava in nato zavrne tožbeni razlog, v skladu s katerim naj bi bilo kršeno načelo sorazmernosti, če je naložena globa višja od prometa, ki ga je tožeča stranka dosegla s prodajo zadevnega proizvoda v EGP med trajanjem kršitve. Sodišče prve stopnje v točkah 76 in 77 opozarja na ustaljeno sodno prakso v zvezi s presojo teže kršitve, pri čemer poudarja, da je pri določitvi zneska globe mogoče upoštevati tako celotni promet podjetja kot tržni delež zadevnih podjetij na zadevnem trgu, pri čemer se ne sme niti enemu niti drugemu od teh podatkov pripisati nesorazmernega pomena glede na druge dele presoje in določitev primerne globe ne more biti zgolj rezultat izračuna na podlagi celotnega prometa.

98.

V točkah 78 in 79 izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje navaja, da je promet od zadevnega proizvoda le eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati. Če bi se presoja sorazmernosti globe omejila le na presojo razmerja med naloženo globo in prometom od zadevnega proizvoda, kot se zdi, da predlaga družba ADM, bi ta dejavnik – v nasprotju s trditvijo družbe ADM – imel nesorazmeren pomen.

99.

V točki 80 je navedeno: „V vsakem primeru zgolj okoliščina, na katero se sklicuje družba ADM, da naj bi naložena globa prekoračila znesek prometa, ki ga je v EGP ustvarila s prodajo tega proizvoda v obdobju, ki se nanaša na omejevalni sporazum, oziroma da naj bi ga občutno prekoračila, ne zadošča za dokaz nesorazmernosti globe. Nesorazmernost te višine globe je treba namreč presoditi glede na vse dejavnike, ki jih mora Komisija upoštevati pri presoji teže kršitve, in sicer naravo kršitve, njen dejanski vpliv na zadevni trg in velikost geografskega trga. Utemeljenost Odločbe glede na nekatere izmed teh meril bomo, v skladu s trditvami družbe ADM, preučili spodaj.“

100.

Glede na to je jasno, da ne zadošča, da bi pri presoji utemeljenosti tega očitka pritožnice upoštevali le točke od 75 do 81 izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje pritožnica.

101.

Za boljše razumevanje je po eni strani treba upoštevati, kar je Sodišče prve stopnje glede spornega vprašanja razbralo iz izpodbijane odločbe. V zvezi s tem je v točki 59 izpodbijane sodbe glede presoje teže kršitve, ki jo je opravila Komisija, navedeno:

„Komisija se je, da bi presodila te dejavnike, odločila, da se opre na promet, ki so ga zadevna podjetja ustvarila s prodajo natrijevega glukonata na svetovni ravni zadnje leto obdobja, v katerem je trajala kršitev, in sicer leta 1995. Komisija je v tem okviru menila: da so ‚ti številčni podatki najboljši možni pokazatelj zmožnosti udeleženih podjetij, da povzročijo znatno škodo drugim gospodarskim subjektom na skupnem trgu in/ali EGP, zato ker je trg [natrijevega glukonata] globalen‘ […]. Komisija je dodala, da je bila ta metoda po njenem mnenju podkrepljena z dejstvom, da je šlo za omejevalni sporazum svetovnih razsežnosti, katerega namen je bil zlasti razdeliti trge v svetovnem merilu in posledično na določenih območjih trga EGP izključiti konkurenco. Poleg tega meni, da je svetovni promet enega udeleženca omejevalnega sporazuma tudi dal predstavo o njegovem prispevku k učinkovitosti omejevalnega sporazuma v celoti oziroma nasprotno, k nestabilnosti, ki bi zanj nastala, če navedeni udeleženec v njem ne bi sodeloval […].“

102.

V točkah od 82 do 87 izpodbijane sodbe je zato poudarjeno, da smernice ne določajo, da promet zadevnih podjetij – bodisi celotni promet bodisi promet od prodaje zadevnega proizvoda – pomeni izhodišče za izračun glob, in še manj, da pomeni edino upoštevno merilo za določitev teže kršitve. Po drugi strani pa naj bi ga Komisija lahko upoštevala kot enega od relevantnih dejavnikov, zlasti kadar Komisija v skladu s tretjim do šestim odstavkom točke 1(A) Smernic 1998 znesek globe prilagodi, da bi zagotovila dovolj odvračilno višino glob.

103.

Iz točk od 378 do 382 Odločbe v nasprotju s trditvijo družbe ADM izhaja, da naj bi Komisija v tem kontekstu resnično upoštevala promet zadevnih strank od prodaje zadevnega proizvoda. Komisija naj bi se pri različnem obravnavanju zadevnih podjetij oprla na promet, ki so ga ta ustvarila s prodajo natrijevega glukonata na svetovni ravni v zadnjem letu kršitve, to je leta 1995.

104.

V točki 87 izpodbijane sodbe je dalje navedeno: „Vendar gre v tem primeru za omejevalni sporazum, ki združuje podjetja, ki imajo skoraj [stoodstotni] tržni delež upoštevnega proizvoda na svetovni ravni. Poleg tega se omejevalni sporazum nanaša na določitev cen in na razdelitev trga z dodelitvijo prodajnih kvot. V takem primeru se lahko Komisija v okviru različnega obravnavanja zadevnih podjetij zakonito opre na promet, ki so ga ustvarili udeleženci tega omejevalnega sporazuma s prodajo natrijevega glukonata na svetovni ravni. Ker je bil namen tega različnega obravnavanja presoditi dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da s kršitvenim ravnanjem povzročijo škodo konkurenci, in torej upoštevati njihovo specifično moč v okviru omejevalnega sporazuma, Komisija s tem, da je presodila, da je imel svetovni tržni delež posameznih udeležencev omejevalnega sporazuma ustrezno indikativno vrednost, ni prekoračila svoje široke diskrecijske pravice.“

105.

Sodišče prve stopnje se v okviru nadaljnje presoje v točkah 113 in 114 vrne k očitku neupoštevanja prometa od zadevnega proizvoda v EGP. Sodišče prve stopnje v okviru presoje kršitve načela enakega obravnavanja glede na odločbo „Cinkov fosfat“ ( 78 ), na katero se je za primerjavo sklicevala pritožnica, v točki 113 med drugim navaja, da „so okoliščine omejevalnega sporazuma, ki je predmet odločbe, drugačne kot okoliščine, ki so predmet tako imenovane odločbe ‚Cinkov fosfat‘. Omejevalni sporazum na trgu cinkovega fosfata je namreč pokrival le ozemlje EGP, medtem ko je imel omejevalni sporazum natrijevega glukonata svetovne razsežnosti.“ Poleg tega Sodišče prve stopnje v točki 114 med drugim poudarja, „da je osnovni znesek, ki ga je določila [Komisija] za kršitev, ki jo je v tem primeru storila družba ADM, primeren glede na vse dejavnike, ki jih je navedla Komisija v odločbi, in presojo, podano glede nekaterih izmed teh dejavnikov v tej sodbi.“

106.

Iz tega izhaja, da Sodišče prve stopnje v nasprotju z očitkom pritožnice zadevnih načel ni le povzelo, ampak je ugotovitve, ki iz njih izhajajo, v obravnavanem primeru tudi uporabilo. Pri tem je presojalo trditev v zvezi z upoštevanjem prometa od zadevnega proizvoda v EGP ( 79 ), vendar je štelo, da je ta promet le eden od dejavnikov, s čimer pa ni napačno uporabilo prava. Poleg tega je navedlo, da in – na koncu – zakaj je promet udeležencev omejevalnega sporazuma od prodaje natrijevega glukonata na svetovni ravni najprimernejše izhodišče za izračun globe, s čimer je hkrati in implicitno obrazložilo, zakaj ni bil upoštevan relevanten promet od proizvoda v EGP. Tako je Sodišče prve stopnje na to trditev pritožnice odgovorilo pravno zadostno.

107.

Končno v pritožbenem postopku ni mogoče preverjati ( 80 ) presoje Sodišča prve stopnje, „da je osnovni znesek, ki ga je Komisija določila za kršitev, ki jo je v tem primeru storila družba ADM, primeren glede na vse dejavnike, ki jih je Komisija navedla v Odločbi, in presoje, podane glede nekaterih izmed teh dejavnikov v tej sodbi“.

108.

Ob ponovnem poskusu družbe ADM, da bi se kot korektiv Smernic 1998 upoštevale Smernice 2006, je treba še enkrat odgovoriti, da Smernic 2006 v tem primeru ni mogoče upoštevati. ( 81 )

109.

V skladu z vsem navedenim je po mojem mnenju pritožbeni razlog v delu, v katerem je njegov cilj ponovna splošna preučitev globe, nedopusten, sicer pa neutemeljen.

110.

Pritožnica zatrjuje – pri čemer se sklicuje na točke od 107 do 113 izpodbijane sodbe – da naj bi Sodišče prve stopnje, s tem ko je ugotovilo, da je razlika v višini globe v primerjavi z neposredno primerljivo zadevo „Cinkov fosfat“ ( 82 ) utemeljena z objektivnimi razlikami, kršilo načelo enakega obravnavanja.

111.

Po eni strani naj sodbe, na katere se v točkah od 108 do 110 sklicuje Sodišče prve stopnje, ne bi bile upoštevne. Kot naj bi izhajalo iz ustaljene sodne prakse – zlasti iz sodbe Dansk Roerenindustri in drugi proti Komisiji, točka 209 – Komisija od izdaje smernic krši načelo enakega obravnavanja, če od njih odstopi, ne da bi navedla razloge za to.

112.

Po drugi strani naj Sodišče prve stopnje ne bi navedlo niti enega dejavnika, na podlagi katerega bi se v okviru vidikov, ki jih je upoštevala Komisija pri določitvi glob, zadevi „Natrijev glokonat“ in „Cinkov fosfat“ med seboj razlikovali. Komisija naj bi pri izračunu zneska globe v obeh primerih upoštevala ujemajoče se dejavnike. V nasprotju s presojo Sodišča prve stopnje se naj pri določitvi tega osnovnega zneska ne bi upošteval svetovni promet. Svetovni promet naj bi se v zadevi „Natrijev glukonat“ glede na odvračilni učinek upošteval šele v poznejši fazi izračuna, in sicer kot merilo razdelitve v tri skupine. Globa, ki je bila naložena s sporno odločbo, naj bi v primerjavi z globo, ki je bila naložena v neposredno primerljivi zadevi „Cinkov fosfat“, družbo ADM diskriminirala.

113.

Na koncu družba ADM zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje v okviru svoje neomejene pristojnosti na podlagi dejavnikov, ki jih je upoštevala Komisija, v točki 114 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je globa primerna ( 83 ). Ta ugotovitev naj bi izjemoma lahko bila predmet presoje Sodišča, in sicer z vidika napačne uporabe prava. Četudi naj bi se – kot je to naredilo Sodišče prve stopnje – upoštevali le tisti dejavniki, na katerih temelji odločba Komisije, naj bi bil zaključek tak, da je obravnavana zadeva neposredno primerljiva z zadevo „Cinkov fosfat“. Sodišče prve stopnje naj ne bi navedlo nobenega dodatnega odstopajočega dejavnika, ki bi lahko privedel do drugačne rešitve. Družba ADM poleg tega navaja, da naj Sodišče prve stopnje v okviru svoje neomejene pristojnosti ne bi smelo kršiti načela enakega obravnavanja, ko je Komisiji dovolilo, da je družbi ADM naložila diskriminatorno globo, hkrati pa drugih ni obravnavala tako. Končno, če je Sodišče prve stopnje našlo dodaten upošteven dejavnik, ki bi v obravnavanem primeru upravičeval višjo globo, naj tega ne bi dovolj natančno navedlo. Glede na to naj bi bila obrazložitev, v okviru katere se zgolj napotuje na dejavnike, ki jih je v Odločbi navedla Komisija, nezadostna.

114.

Komisija ugovarja, da Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni napačno uporabilo prava. Zlasti naj pritožnica sama v postopku na prvi stopnji ne bi utemeljila, koliko je obravnavana zadeva dejansko primerljiva z odločbo „Cinkov fosfat“ in v čem naj bi dejansko šlo za neenako obravnavanje.

115.

Načelo enakega obravnavanja je splošno pravno načelo prava Skupnosti, ki ga je torej treba upoštevati tudi v okviru postopka na podlagi člena 81 ES.

116.

V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena ( 84 ).

117.

V zvezi s sklicevanjem pritožnice v okviru kršitve načela enakega obravnavanja na primer drugega omejevalnega sporazuma in na odločbo Komisije v zvezi z njim je treba opozoriti, kot je to sicer že storilo Sodišče prve stopnje v točkah od 108 do 112 izpodbijane sodbe, da se upravna praksa Komisije ne more uporabiti kot pravni okvir za globe na področju konkurence in da so odločbe glede drugih zadev le namig o morebitnem obstoju diskriminacije, ker je malo verjetno, da so okoliščine v teh zadevah, kot so trgi, proizvodi, podjetja in zadevna obdobja, enake. ( 85 )

118.

V teh okoliščinah bi morala pritožnica pred Sodiščem prve stopnje pojasniti, zakaj naj bi pri primeru, na katerega se sklicuje, dejansko šlo za primerljiv položaj v smislu zgoraj navedene sodne prakse.

119.

V okviru predloga pritožnice iz izpodbijane sodbe Sodišča prve stopnje, ki ni bil izpodbijan, je navedeno: „Navaja namreč, da je Komisija, čeprav sta bili ti dve zadevi delno sočasni in primerljivi ne le glede na velikost zadevnih trgov, temveč tudi glede na težo in trajanje kršitve, upoštevala omejeno velikost trga cinkovega fosfata v Evropi in je v tej drugi zadevi določila celotno globo v višini 11,95 milijonov[a] evrov [eurov] (oziroma 75% celotnega zneska prodaje zadevnega proizvoda) v primerjavi s 40 milijoni eurov celotne globe v zadevi, ki zadeva natrijev glukonat (ki predstavlja več kot 200% prodaje zadevnega proizvoda v EGP). Poleg tega družba ADM poudarja, da je bil v tako imenovani zadevi ‚Cinkov fosfat‘ osnovni znesek določen v višini 3 milijonov eurov za podjetja, katerih tržni delež je večji od 20%, in v višini 0,75 milijona eurov za podjetje, katerega tržni delež je bistveno nižji. Opozarja pa, da je Komisija v primeru natrijevega glukonata izhodiščni znesek za izračun globe določila v višini 10 milijonov eurov za podjetja, katerih tržni delež je bil višji od 20%, in v višini 5 milijonov eurov za podjetja, katerih tržni delež je bil bistevno nižji.“ ( 86 )

120.

Sodišče prve stopnje je na to v izpodbijanih točkah 113 in 114 odgovorilo:

121.

Sodišče prve stopnje je v prvi od teh dveh točk pravno zadostno odgovorilo na vse trditve družbe ADM. Poleg tega je v zvezi z obravnavanim primerom treba pripomniti, da pritožnica – v skladu s predstavitvijo predloga v izpodbijani sodbi – ni podrobneje obrazložila, na čem naj bi temeljila primerljivost glede na velikost zadevnih trgov ter glede na težo in trajanje kršitve.

122.

Končno je treba glede vrednotenja Sodišča prve stopnje iz druge od teh dveh točk pripomniti, da Sodišče zaradi pravičnosti presoje Sodišča prve stopnje, ki je v okviru svoje neomejene pristojnosti odločalo v zvezi z zneskom naložene globe, ne sme nadomestiti s svojo presojo. ( 87 )

123.

Na koncu je treba pripomniti, da je sklicevanje pritožnice na sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji ( 88 ) brezpredmetno. V okviru te trditve pritožnica navaja, da naj bi Komisija kršila smernice, kadar od njih odstopi brez obrazložitve. Pritožnica pri tem ne pojasni, kakšno zvezo naj bi to imelo z načelom enakega obravnavanja glede na zadevo „Cinkov fosfat“.

124.

V skladu z vsem navedenim predlagam, da se ta pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

125.

V točki 1(A) Smernic 1998 se za izračun osnovnega zneska razlikujejo tri kategorije teže kršitve, za katere so določeni različni osnovni zneski globe: „manjše“, „resne“ in „zelo resne“ kršitve. Pri uvrstitvi se upošteva več meril, med katerimi je „njihov dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri“.

126.

V zvezi s tem pritožnica zatrjuje, da naj bi Sodišče prve stopnje pri določitvi vpliva omejevalnega sporazuma na trg napačno uporabilo pravo. Očitek se nanaša na kršitev načela spoštovanja pravil, ki si jih določiš sam, neobstoj odgovora Sodišča prve stopnje na vprašanje vpliva pri spremenjeni opredelitvi trga ter nedopustnost prevalitve dokaznega bremena.

127.

Ker se ti trije pritožbeni razlogi znatno prekrivajo, jih bom obravnavala skupaj.

128.

Skupno izhodišče teh pritožbenih razlogov je, da družba ADM meni, da je Komisija preozko opredelila zadevni proizvodni trg in da so bila na podlagi take opredelitve trga narejena izvedenska mnenja o dejanskem vplivu na trg napačna. Komisija je zadevni proizvodni trg opredelila kot „trg natrijevega glukonata v trdnih in tekočih oblikah ter njegovega osnovnega proizvoda, glukonske kisline“ ( 89 ).

129.

V upravnem postopku je Komisija v odgovor na trditve družbe ADM priznala, da naj bi obstajali določeni delni substituti za natrijev glukonat glede na njegovo uporabo, vendar je menila, da ni dokazano, da bi lahko ti proizvodi dejansko vplivali na cene natrijevega glukonata. Nasprotno, Komisija je menila, da številni elementi nasprotujejo tezi, ki jo je zagovarjala družba ADM. Tako je navedla, da naj popolni substituti za natrijev glukonat ne bi obstajali in da naj bi ga imeli določeni uporabniki raje od morebitnih substitutov, ker je prijaznejši do okolja. Poleg tega je menila, da naj bi bil ta vidik potrjen, prvič, z odgovori kupcev pri udeležencih omejevalnega sporazuma in, drugič, s samim obstojem omejevalnega sporazuma, ki naj bi bil omejen na natrijev glukonat in naj bi bil po njenem mnenju pokazatelj, da so sami udeleženci menili, da je trg omejen na natrijev glukonat ( 90 ).

130.

Po mnenju pritožnice naj bi Sodišče prve stopnje v točki 238 izpodbijane sodbe neupravičeno zavrnilo očitek napačne opredelitve upoštevnega trga.

131.

Pritožnica, ki se sklicuje na točke od 226 do 239 izpodbijane sodbe, meni, da naj bi Sodišče prve stopnje kršilo načelo, da mora Komisija spoštovati pravila, ki si jih je sama določila – v obravnavanem primeru gre za smernice o določanju glob. V okviru presoje vplivov omejevalnega sporazuma na zadevni trg naj bi bila pravilna opredelitev zadevnega proizvodnega trga nujno izhodišče te presoje. Ob preozki opredelitvi zadevnega proizvodnega trga – kot je to v tem primeru – naj bi bile ugotovitve glede vpliva omejevalnega sporazuma, ki na tej opredelitvi temeljijo, prav tako napačne. Komisija naj bi upoštevni trg napačno opredelila, kar naj bi vodilo k zmoti glede vpliva na trg. Ker naj bi bil natrijev glukonat le eden od številnih sredstev za kelatizacijo – predstavljal naj bi le 20% relevantnih sredstev za kelatizacijo in naj bi bil torej zlahka nadomestljiv –, naj omejevalni sporazum ne bi imel zatrjevane tržne moči.

132.

Sodišče prve stopnje naj bi s tem, da je na ustrezne navedbe družbe ADM odgovorilo, da mora družba ADM dokazati, da je treba upoštevni trg opredeliti drugače, kot ga je opredelila Komisija, napačno uporabilo pravo. Družba ADM v zvezi s tem navaja, da bi morala ravno Komisija dokazati vpliv omejevalnega sporazuma na upoštevni trg, kar naj bi v skladu s Smernicami obsegalo tudi opredelitev upoštevnega trga. Dokler Komisija upoštevnega trga ne opredeli, naj dokaznega bremena ne bi bilo mogoče prevaliti na nasprotno stranko – torej na družbo ADM.

133.

Drugič, pritožnica zatrjuje – pri čemer se sklicuje na točke od 234 do 236 izpodbijane sodbe – da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker ni odgovorilo na trditev družbe ADM, da bi bilo pri širši opredelitvi trga dokazano pomanjkanje dejanskega vpliva omejevalnega sporazuma na trg.

134.

Družba ADM naj bi v tožbi pred Sodiščem prve stopnje izkazala, tudi s tabelami, da naj bi natrijev glukonat predstavljal le 20% relevantnih sredstev za kelatizacijo. To naj bi bil močan argument za tezo družbe ADM, da naj omejevalni sporazum ne bi vplival na cenovni nadozor. Družba ADM naj bi izkazala, da je bilo gibanje cen substitutov sredstev za kelatizacijo pred omejevalnim sporazumom, med njim in po njem tesno povezano s cenami natrijevega glukonata. Iz teh dokazov naj bi nedvoumno izhajalo, da so za gibanje cen odgovorni drugi dejavniki, ne pa omejevalni sporazum.

135.

Tretjič, pritožnica navaja – pri čemer se sklicuje na točke 230, 234 in od 236 do 237 izpodbijane sodbe – da naj bi Sodišče prve stopnje, s tem da je od družbe ADM zahtevalo, naj dokaže, da bi bile cene brez omejevalnega sporazuma enake, prevalilo dokazno breme.

136.

V točkah od 177 do 184 izpodbijane sodbe naj bi Sodišče prve stopnje na trditev družbe ADM – da bi morala Komisija dokazati, kako bi se razvijale cene brez omejevalnega sporazuma oziroma, konkretno, da so zaradi omejevalnega sporazuma višje, kot bi bile, če ga ne bi bilo – odgovorilo, da to ni mogoče. Kljub temu naj bi Sodišče prve stopnje v točki 237 od družbe ADM zahtevalo natančno to, saj naj bi presodilo, da bi morala družba ADM dokazati, da omejevalni sporazum ni imel nobenega vpliva. Družba ADM meni, da naj bi Sodišče prve stopnje s tem neupravičeno prevalilo dokazno breme. Komisija naj bi v skladu s smernicami morala dokazati vpliv omejevalnih sporazumov. V Smernicah pa naj ne bi bilo predvideno, da bi morala družba ADM dokazati neobstoj vpliva.

137.

Komisija meni, da je ta očitek družbe ADM neutemeljen in da temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Kot naj bi Sodišče prve stopnje poudarilo v točki 229 izpodbijane sodbe, se vprašanje opredelitve trga v obravnavanem primeru ne postavlja v zvezi z ugotovitvijo obstoja kršitve, ampak v zvezi z oceno teže kršitve. Sodišče prve stopnje naj bi ugotovilo, da družba ADM v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da bi bilo ob spremenjeni opredelitvi trga dejanski vpliv na zadevni trg treba oceniti drugače. Družba ADM naj bi zdaj od Sodišča zahtevala, naj v pritožbenem postopku obravnava dejstva, ki jih je sama v postopku na prvi stopnji zanemarila.

138.

V točkah od 228 do 237 izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje obravnava očitek družbe ADM, da naj bi Komisija, s tem da je izključila substitute natrijevega glukonata, preozko in torej napačno opredelila upoštevni proizvodni trg.

139.

V zvezi s tem Sodišče prve stopnje najprej opozarja, da družba ADM očitka napačne opredelitve zadevnega proizvodnega trga ni navedla, da bi dokazala, da je Komisija kršila člen 81(1) ES. Družba ADM naj ne bi zanikala, da je s svojo udeležbo pri omejevanem sporazumu na trgu natrijevega glukonata kršila to določbo. ( 91 )

140.

Dalje Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru, nasprotno, za očitek, da je Komisija družbi ADM naložila previsoko globo; in sicer zlasti zato, ker naj bi Komisija po mnenju te družbe ugotovila obstoj dejanskega vpliva tega omejevalnega sporazuma na zadevni trg in ta dejavnik upoštevala pri določitvi globe. Vendar naj bi bilo tej utemeljitvi mogoče slediti le, če bi družba ADM dokazala, da bi Komisija, če bi upoštevni proizvodni trg opredelila drugače, morala ugotoviti, da kršitev ni imela dejanskega vpliva na trg, opredeljen kot trg natrijevega glukonata in njegovih substitutov. ( 92 )

141.

Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pojasnjuje, da ocena vpliva omejevalnega sporazuma na zadevni trg v skladu s točko 1(A)(1) Smernic 1998 nujno pomeni uporabo hipotez, zlasti da bi se preučilo, kakšna bi bila cena zadevnega proizvoda, če omejevalnega sporazuma ne bi bilo. ( 93 ) Zlasti naj bi Komisija – in v primeru izpodbijanja tudi nasprotna stranka ( 94 ) – morala oceniti, kakšna bi bila cena zadevnega proizvoda, če omejevalnega sporazuma ne bilo, kar naj bi bilo povezano z različnimi težavami, ki naj bi jih bilo mogoče rešiti z ugotovitvami razumnih in ne količinsko natančno opredeljivih verjetnosti. ( 95 )

142.

Družba ADM naj ne bi analize, ki jo je v Odločbi glede trga natrijevega glukonata izvedla Komisija, izpodbijala niti tako, da bi predložila vsaj približni osnutek primerjave med dejanskimi cenami v obdobju omejevalnega sporazuma na širšem trgu sredstev za kelatizacijo in cenami, ki bi po vsej verjetnosti obstajale na tem istem širšem trgu, če ne bi bilo omejevalnega sporazuma za natrijev glukonat. ( 96 )

143.

Najprej bom obravnavala zadnjega od zadevnih treh pritožbenih razlogov, saj menim, da je pojasnitev začetega vprašanja„dokaznega bremena“ bistvena za presojo obeh drugih pritožbenih razlogov – kršitev načela spoštovanja pravil, ki si jih sam določiš, in neobstoj odgovora na vprašanje vpliva pri spremenjeni opredelitvi trga.

144.

Menim, da uporaba pojma „dokazno breme“ v tem primeru ni primerna in je zavajajoča. Pravzaprav gre najprej za procesno dolžnost trditvenega in utemeljitvenega bremena. S tem je mišljena dolžnost strank utemeljiti dejstva v podporo svojih trditev. Vsaka stranka mora zase ugodna dejstva najprej zatrjevati oziroma prepričljivo podati, pri čemer navedbe ene stranke pomenijo merilo za nasprotne navedbe drugih(-e) strank(-e).

145.

Konkretno to pomeni: prepričljive navedbe Komisije je mogoče izpodbiti le z vsaj enako prepričljivimi navedbami drugih(-e) strank(-e). Samo kadar obe nasprotni stranki podata utemeljeno in prepričljivo argumentacijo in pri tem prideta do različnih zaključkov, je treba upoštevati pravila o dokaznem bremenu. ( 97 )

146.

Ocena teže kršitve Komisije v okviru odmere globe v obravnavanem primeru temelji na opredelitvi zadevnega proizvodnega trga.

147.

Sodišče prve stopnje je v skladu s pravkar predstavljenimi načeli trditvenega bremena to opredelitev štelo za prepričljivo, saj njegova nadaljnja presoja temelji prav na tej opredelitvi. S tem pravo ni bilo napačno uporabljeno.

148.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ni dovolj, da družba ADM le meni in eventualno tudi dokaže, da je izhodiščna opredelitev trga napačna, ampak mora tudi pokazati, koliko je s tem povezana bistveno spremenjena ocena teže kršitve. Pri tem Sodišče prve stopnje implicitno izhaja iz tega, da ni samoumevno, da – kot meni družba ADM – napačna opredelitev upoštevnega trga v primeru, kot je obravnavani, pomeni tudi napačno opredelitev vpliva omejevalnega sporazuma. Sodišče prve stopnje s tem stranki, ki želi izpodbiti oceno Komisije, v obravnavanem primeru torej družbi ADM, nalaga, naj izvede enak dokazni postopek, kot ga mora v okviru svoje presoje izvesti Komisija.

149.

S tem Sodišče prve stopnje od pritožnice dejansko zahteva, naj ta svoje stališče prepričljivo predstavi. Če želi družba ADM pred Sodiščem prve stopnje uspešno izpodbijati navedbe Komisije, ki jih Sodišče prve stopnje očitno šteje za prepričljive, vključno z očitno enako prepričljivimi ugotovitvami v sporni odločbi, potem lahko to naredi pravilno le na podlagi enako prepričljivih in podprtih navedb. To pa glede na okoliščine obravnavanega primera pomeni, da je poleg navedb v zvezi z izhodiščno opredelitvijo trga treba podati tudi navedbe v zvezi z vsemi drugimi ocenami Komisije.

150.

Sodišče prve stopnje v točkah od 230 do 237 izpodbijane sodbe z besedami „ni imela dejanskega vpliva“, „ne [bi] obstajal“ in „oziroma [bi bil] vsaj zanemarljiv“ pojasnjuje, da bi bila pomanjkljiva ugotovitev Komisije glede vpliva omejevalnega sporazuma na upoštevni trg zadostno izpodbita, le če sporni omejevalni sporazum ni imel vpliva na širši trg sredstev za kelatizacijo, obstoj katerega je zatrjevala družba ADM. Poleg spremenjene opredelitve trga bi bilo torej treba navesti in utemeljiti, da naj omejevalni sporazum ne bi imel nobenega vpliva na upoštevni trg in da naj bi bil dejansko brez uspeha, ker naj bi bil brez posledic.

151.

Sodišče prve stopnje meni, da bi morala to „dokaza[ti]“ družba ADM oziroma bi morala navesti „element[e], ki bi skupaj predstavljali sklenjeni krog indicev, ki bi z razumno verjetnostjo [to] dokazovali“ ( 98 ), in sicer s primerjavo cen v obdobju omejevalnega sporazuma s cenami, ki bi veljale, če omejevalnega sporazuma ne bi bilo, ( 99 ) pri čemer je to, kot je v točkah od 175 do 178 izpodbijane sodbe ugotovilo Sodišče prve stopnje, mogoče dokazati le z uporabo hipotez.

152.

Sodišče prve stopnje je torej s to analizo v okviru splošnih načel trditvenega in dokaznega bremena prepričljivo pokazalo, zakaj družbi ADM ni uspelo izpodbiti spornih ugotovitev Komisije, ne da bi pri tem napačno uporabilo pravo.

153.

Toda četudi se Sodišče v svoji sodbi ne bi strinjalo z argumentacijo Sodišča prve stopnje, se sodbe Sodišča prve stopnje ne bi smelo razveljaviti. Izrek sodbe je namreč utemeljen še iz drugih pravnih razlogov, kar vodi k zavrnitvi pritožbe. ( 100 ) Te razloge bi rada – podredno – predstavila.

154.

Za zadevne tri pritožbene razloge je značilna očitno protislovna utemeljitev, ki je v nasprotju s pravili logike in izkustvenimi pravili, zato z njo ni mogoče izpodbiti spornih ugotovitev Komisije. Navedeno natančneje: družba ADM sicer priznava, da so bili v večletnem obdobju sprejeti različni omejevalni sporazumi, vendar pa naj bi bili ti neučinkoviti, saj naj tak omejevalni sporazum ne bi mogel vplivati na „širši trg“. Za pravilnost te argumentacije ni nobene opore. Navadno želi podjetje z udeležbo pri protikonkurenčnih usklajenih ravnanjih in sporazumih doseči povečanje svojega dobička. ( 101 ) V obravnavanem primeru pa družba ADM trdi, da naj bi več let vlagala čas, moč in denar v omejevalni sporazum, ki naj ne bi bil donosen. Tej trditvi že kot taki ni mogoče verjeti. Glede na to, da je splošno znano, da so omejevalni sporazumi nezakoniti, in glede na zagrožene globe se zdi protislovno, da bi se tak nedonosen omejevalni sporazum obdržal več let. ( 102 ) Ker ta utemeljitev vključno s hkrati navajano opredelitvijo trga ni torej niti malo prepričljiva, z njo ni mogoče izpodbiti ugotovitev Komisije glede vpliva omejevalnega sporazuma na zadevni trg in opredelitve tega trga.

155.

Pritožbeni razlog kršitve pravil glede dokaznega bremena je torej vsekakor treba zavrniti.

156.

Iz tega v zvezi z načelom spoštovanja pravil, ki si jih sam določiš, katerega kršitev je zatrjevala družba ADM, izhaja, da Sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem ni napačno uporabilo prava. Vpliva omejevalnega sporazuma na „širši“ trg, ki ga je opredelila družba ADM, namreč ni bilo treba izkazati Komisiji. To niti ni bilo potrebno, saj družbi ADM ni uspelo vzbuditi dvoma o pravilnosti opredelitve in analize Komisije.

157.

Tudi zadnji od na tem mestu obravnavanih pritožbenih razlogov – Sodišče prve stopnje naj ne bi odgovorilo na trditev družbe ADM, da bi bilo pri širši opredelitvi trga dokazano pomanjkanje dejanskega vpliva omejevalnega sporazuma na trg – ni utemeljen.

158.

Kot je že bilo obrazloženo ( 103 ), je v skladu s splošnimi pravili trditvenega in dokaznega bremena logično in zato v skladu s pravom, da Sodišče prve stopnje od družbe ADM zahteva, naj s prepričljivimi navedbami vzbudi dvom o spornih ugotovitvah Komisije, vključno z njeno opredelitvijo trga, in sicer v tolikšni meri, da so ugotovitve Komisije izpodbite. Pri tem lahko le Sodišče prve stopnje presoja vrednost izvedenih dokazov, ( 104 ) kar pomeni, da je bistveno – razen v primeru izkrivljanja dokazov, ( 105 ) ki pa v tem primeru ni bilo zatrjevano – prepričanje Sodišča prve stopnje. Zato Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati tega, da je od družbe ADM zahtevalo primerjavo cen: primerjavo gibanja cen v obdobju omejevalnega sporazuma z gibanjem cen, do katerega bi prišlo, če omejevalnega sporazuma ne bi bilo ( 106 ); primerjavo, ki je bistvena za presojo vpliva omejevalnega sporazuma na zadevni trg. Za to pa mora družba ADM izvesti enak dokazni postopek, kot ga mora v okviru svoje presoje izvesti Komisija.

159.

Pritožnica je sicer vendarle ( 107 ) prikazala prve od teh cen ( 108 ), očitno pa ne obojih. Iz ničesar iz njenih navedb ne izhaja, da naj bi uporabila in obrazložila potrebne hipoteze ( 109 ), iz katerih bi bile razvidne cene, „ki bi po vsej verjetnosti obstajale na tem istem širšem trgu, če ne bi bilo omejevalnega sporazuma za natrijev glukonat“.

160.

Sodišče prve stopnje je v točkah 234 in 236 to ugotovitev zadostno obrazložilo, torej obrazložitev ni pomanjkljiva.

161.

Tako je treba zadevni pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

162.

Trajanje kršitve vsakega posameznega udeleženca omejevalnega sporazuma se v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 upošteva pri določitvi globe, in sicer v skladu s točko 1(B) Smernic 1998 v obliki povečanja zneska. ( 110 )

163.

Pritožnica glede uveljavljanih štirih pritožbenih razlogov v zvezi z datumom prenehanja omejevalnega sporazuma navaja, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je štelo za pravilno ugotovitev Komisije, da je bila družba ADM pri omejevalnem sporazumu udeležena tri leta in enajst mesecev, torej od junija 1991 do junija 1995, kar je imelo za posledico 35-odstotno povečanje globe zaradi trajanja kršitve. Družba ADM naj bi bila nasprotno pri omejevalnem sporazumu udeležena tri leta in štiri mesece, od oktobra/novembra 1991 do 4. oktobra 1994. ( 111 ) Globo bi bilo torej treba zmanjšati.

164.

Konkretno je pritožnica pred Sodiščem prve stopnje trdila, da naj bi Komisija storila napako pri presoji, ker je štela, da je kršitev trajala do junija 1995. Zatrjevala je, prvič, da je na sestanku 4. oktobra 1994 v Londonu izstopila iz kartela in, drugič, da sestanka, ki je potekal med 3. in v Anaheimu (Kalifornija, ZDA), ni mogoče šteti za nadaljevanje kršitve. ( 112 )

165.

Pritožnica zoper to presojo Sodišča prve stopnje uveljavlja štiri pritožbene razloge: kršitev člena 81 ES z napačno uporabo pravil v zvezi s prenehanjem pripadnosti kartelu, izkrivljanje dokazov v zvezi z datumom izstopa družbe ADM, kršitev člena 81 ES v zvezi s sestankom v Anaheimu in izkrivljanje dokazov v zvezi z opombo, pripisano družbi Roquette.

166.

Preden podrobneje obravnavam te pritožbene razloge, bi rada podala nekaj opomb v zvezi z razdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena, saj je to vprašanje deloma drugačno od prejšnjega. ( 113 )

167.

Sicer gre tudi pri pritožbenih razlogih, obravnavanih na tem mestu, dejansko za določitev globe. Vendar pa se pri določitvi globe v tem delu upošteva merilo trajanja omejevalnega sporazuma. Pri vsebini tega merila gre za ugotovitve Komisije v zvezi z obstojem kršitve pravil konkurence.

168.

Če je, tako kot v tem primeru, sporno trajanje omejevalnega sporazuma oziroma pripadnost posameznih udeležencev omejevalnega sporazuma, mora datume, ugotovljene v sporni odločbi, dokazati Komisija. ( 114 ) V primeru spora glede obstoja kršitve pravil konkurence mora namreč Komisija dokazati kršitev, ki jo je ugotovila, in priskrbeti dokaze, ki pravno zadosti dokazujejo obstoj bistvenih delov kršitve. ( 115 )

169.

V tem kontekstu je treba sklepati, da gre za protikonkurenčno ravnanje ali sporazum, pogosto na podlagi številnih naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil. ( 116 )

170.

Kadar je v tem smislu ugotovljeno sodelovanje podjetij na sestankih, ki so očitno protikonkurenčni, velja pravilo glede dokaznega bremena, da mora zadevno podjetje predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegovo sodelovanje na navedenih sestankih ni imelo protikonkurenčnega namena, pri čemer mora izkazati, da je svojim konkurentom pokazalo, da je na teh sestankih sodelovalo z drugačnim namenom kot oni. ( 117 ) Navedba, da je podjetje prikrito oziroma v tajnosti izstopilo iz kartela, ni trden argument obrambe. ( 118 )

171.

Vendar ob taki pojasnitvi dokaznega bremena ne smemo pozabiti na zgoraj ( 119 ) predstavljeni vidik trditvenega in utemeljitvenega bremena. Čeprav mora Komisija dokazati svoje ugotovitve iz sporne odločbe, mora vendarle tožeča stranka – v tem primeru torej družba ADM – navesti okoliščine in indice, s katerimi je mogoče utemeljiti dvom o pravilnosti ugotovitev, na katerih temelji izpodbijani akt ( 120 ), pri čemer je prepričljivost ugotovitev Komisije merilo za podrobnost nasprotnih navedb.

172.

Za presojo dejstev in dokazov, ki logično zajema oceno prepričljivosti navedb, je načeloma pristojno Sodišče prve stopnje ( 121 ) in jo je tako v pritožbenem postopku mogoče izpodbijati le v omejenem obsegu, zlasti v zvezi z izkrivljanjem dokazov ( 122 ).

173.

Pritožnica, ki se sklicuje na točke od 247 do 253 izpodbijane sodbe, zatrjuje, da naj bi Sodišče prve stopnje s tem, ko naj bi napačno uporabilo pravila v zvezi s prenehanjem pripadnosti kartelu, kršilo člen 81 ES. Sodišče prve stopnje naj bi sicer pravilno uporabilo merilo „javnega distanciranja“, ki velja za prenehanje pripadnosti kartelu. Vendar pa naj bi Sodišče prve stopnje na podlagi tega, da je družba ADM 4. oktobra 1994 zapustila sestanek v Londonu, moralo zaključiti, da je družba ADM s tem prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu.

174.

Vendar pa naj Sodišče prve stopnje na podlagi dejstev – prvič, da je družba ADM na sestanku zagrozila z izstopom iz kartela v primeru neizpolnitve njenih zahtev, drugič, da je dala ultimat in, tretjič, da je po neuspešnem izzidu ultimata sestanek zapustila – tega ne bi ugotovilo. Sodišče prve stopnje naj bi z upoštevanjem motivov družbe ADM v merilo javnega distanciranja nedopustno vključilo subjektivni element. Ker naj bi štelo, da je pri zapustitvi sestanka šlo za pogajalsko taktiko, datuma 4. oktober 1994 ni priznalo za datum prenehanja pripadnosti kartelu.

175.

Vendar pa naj bi bilo treba šteti, da je merilo javnega distanciranja izključno objektivno merilo. Iz sodne prakse naj bi izhajalo, da je pojem protipravnega sporazuma ali usklajenega ravnanja objektiven, saj naj bi predpostavljal ( 123 )„zavestno privolitev“ ( 124 ) in „izjavo volje“ ( 125 ). Poleg tega naj v skladu s sodno prakso argument obrambe, da je podjetje prikrito izstopilo iz sporazuma kartela, ne bi bil prepričljiv. ( 126 ) Pritožnica meni, da po javnem distanciranju naj tudi prikritega namena nadaljevati udeležbo pri omejevalnem sporazumu ne bi bilo mogoče šteti za obteževalno okoliščino. Če naj bi šlo za pogajalsko taktiko, potem naj bi bila ta neuspešna. Vsekakor naj bi se člen 81 ES nanašal na javna ravnanja, ne pa na protipravne misli.

176.

Poleg tega naj bi po tem, ko je pritožnica zapustila sestanek in s tem izstopila iz kartela, zaradi nerešenih nesoglasij dejansko prišlo do prenehanja obstoja tega kartela. Po tem naj ne bi prišlo do nobenih drugih ravnanj v zvezi s sporazumom, na kar naj bi kazalo prenehanje posredovanja podatkov o prodaji, ki naj bi ga v točki 252 izpodbijane sodbe ugotovilo Sodišče prve stopnje.

177.

Končno naj bi bili vidiki obrazložitve, navedeni v točkah 248 in 249 izpodbijane sodbe, prvič, neustrezni in, drugič, nepomembni, saj Komisija teh vidikov ni navedla niti v svoji odločbi niti v odgovoru na tožbo.

178.

Komisija zagovarja izpodbijano sodbo.

179.

V točki 246 izpodbijane sodbe se Sodišče prve stopnje sklicuje na merilo „javnega distanciranja“. Dokončno prenehanje pripadnosti kartelu naj bi bilo mogoče ugotoviti samo, če bi se družba ADM „javno distancirala od vsebine sestankov“. V točki 247 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje nato presodilo, da zapustitve sestanka 4. oktobra 1994 v Londonu ni mogoče opredeliti kot dokončno prenehanje pripadnosti kartelu, saj se družba ADM ni javno distancirala od ciljev omejevalnega sporazuma, ampak je, nasprotno, skušala rešiti nesporazum med udeleženci omejevalnega sporazuma in doseči kompromis, kar priča o načelnem sprejemanju izvajanja omejevalnega sporazuma. Zato je Sodišče prve stopnje enakega mnenja kot Komisija, in sicer da je zadevno ravnanje treba opredeliti kot pogajalsko strategijo in ne kot prenehanje omejevalnega sporazuma.

180.

Ker pritožbeno sodišče ne sme ponovno presojati dejstev ( 127 ), gre pri presoji tega pritožbenega razloga le za vprašanje, ali se pri presoji dejstev lahko upoštevajo motivi, iz katerih je družba ADM zapustila sestanek 4. oktobra 1994 v Londonu.

181.

Pritožnica ne zanika, da spada sestanek 4. oktobra 1994 med „sestank[e], ki so očitno protikonkurenčni“ ( 128 ). V tem primeru mora, kot je bilo navedeno zgoraj, navesti indice, na podlagi katerih je eventualno mogoče ugotoviti, da njeno sodelovanje na navedenih sestankih ni imelo protikonkurenčnega namena oziroma da je svojim konkurentom pokazala, da je na teh sestankih sodelovala z drugačnim namenom kot oni. ( 129 )

182.

V nasprotju s tem, kar meni pritožnica, so „nameni“ oziroma „motivi“ pomembni in jih je treba upoštevati. Enako velja za dojemanje naslovnikov. Gre za to, da zadevno podjetje konkurentom pokaže, da je na protikonkurenčnih sestankih sodelovalo z drugačnim namenom kot oni. S tem je mišljen namen, ki zlasti ni (več) protikonkurenčen.

183.

To stališče je v sodbi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji zlasti močno poudarjeno:

184.

Na drugem mestu zadnjenavedene sodbe je navedeno, da gre za to, da se javno izrazi neodobravanje nezakonitega ravnanja ali da se druge udeležence obvesti o tem, da obstajajo „drugačni“ – torej ne protikonkurenčni – motivi za udeležbo na protikonkurenčnem sestanku. ( 130 )

185.

Iz vsega navedenega zgoraj, izhaja, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava v zvezi z merilom, ampak ga je določilo in uporabilo pravilno.

186.

Treba je pripomniti, da to, ali so vidiki obrazložitve, navedeni v točkah 248 in 249 izpodbijane sodbe, neustrezni in nepomembni, kot meni pritožnica, ni več pomembno, saj zavrnitev tožbenega razloga temelji že na presoji iz točk 246 in 247 izpodbijane sodbe.

187.

Zato predlagam, da se tudi ta pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

188.

V delno spremenjenem vrstnem redu bom najprej obravnavala sestanek junija 1995 v Anaheimu, potem pa bom skupaj preučila oba očitka glede izkrivljanja dokazov.

189.

Pritožnica Sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je odločilo, da je bilo ravnanje na sestanku v Anaheimu protikonkurenčno, kršilo člen 81 ES. Sestanek v Anaheimu naj ne bi bil protikonkurenčen, saj naj bi bili na njem izmenjani le tržni podatki, ki se niso nanašali na posamezne družbe. Ob predpostavki, da je na sestanku 4. oktobra 1994 prišlo do prenehanja delovanja omejevalnega sporazuma, naj bi šlo lahko kvečjemu za začetek novega omejevalnega sporazuma. To, da se z anonimno izmenjavo informacij skuša ugotoviti skupna velikost trga, naj samo po sebi ne bi bilo prepovedano. V nasprotju s točko 265 izpodbijane sodbe naj Komisija ne bi izkazala, da je na podlagi tega prišlo do omejitve konkurence. Sodišče prve stopnje naj bi torej s tem, da je štelo, da je sestanek junija 1995 pomenil nadaljevanje omejevalnega sporazuma, napačno uporabilo pravo.

190.

Komisija ugovarja, da pritožnica s sestankom oktobra 1994 ni prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu in da je sestanek v Anaheimu pomenil nadaljevanje srečanj kartela. Sodišče prve stopnje naj ne bi napačno uporabilo prava.

191.

V točkah od 258 do 268 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje obravnavalo značilnosti sestanka, ki je potekal od 3. do v Anaheimu. V ta namen je presojo zadevnih dejstev opravilo v petih fazah. V okviru prvih dveh delov presoje, na katera se nanaša pritožbeni razlog, je Sodišče prve stopnje v točkah od 258 do 262 obravnavalo potek sestanka:

[…]

192.

Pri tretji fazi presoje gre za opombo, pripisano družbi Roquette, kar bo obravnavano pozneje. Pri četrti fazi gre za izjave udeležencev omejevalnega sporazuma, kar bo prav tako obravnavano pozneje. V petem delu je okoliščina, da je sestanek junija 1995 potekal v okviru splošnega sestanka proizvajalcev, opredeljena za neupoštevno. To naj ne bi izključevalo tega, da so zadevna podjetja ta splošni sestanek izkoristila za sestanek v zvezi z omejevalnim sporazumom.

193.

Pri navedbah Sodišča prve stopnje iz točk od 258 do 262 izpodbijane sodbe, ki jih obravnavamo tu, gre v glavnem za presojo dejstev, katerih ponovna presoja v pritožbenem postopku načeloma ne pride v poštev. ( 131 ) Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tega, da sestanek v Anaheimu ni pomenil začetka novega omejevalnega sporazuma, ampak nadaljevanje starega. V skladu s presojo Sodišča prve stopnje trditev pritožnice, da je do prenehanja omejevalnega sporazuma prišlo že na sestanku 4. oktobra 1994 v Londonu, ni pravilna. Ti ugotovitvi Sodišča prve stopnje temeljita na presoji dejstev, zaradi česar ni mogoče, da bi v tem pogledu Sodišče s svojo presojo nadomestilo presojo Sodišča prve stopnje.

194.

Pri trditvi pritožnice, da na sestanku junija 1995 ni bilo nobene nezakonite izmenjave informacij, saj naj se anonimna izmenjava informacij, s katero se je skušalo ugotoviti skupno velikost trga, ne bi opravila z namenom omejitve konkurence, gre za mejni primer med presojo dejstev in pravnim vprašanjem.

195.

Vprašanje, ali gre pri taki izmenjavi informacij za protikonkurenčno ravnanje, bi se, če bi bilo obravnavano ločeno, načeloma lahko štelo za pravno vprašanje. Vsekakor se zdi, da iz tega izhaja pritožnica, ki v podporo svoji trditvi opozarja na različne vire. ( 132 )

196.

Vendar pa se to vprašanje Sodišču prve stopnje v obravnavanem primeru ni postavilo ločeno, saj je šlo za uvrstitev in presojo enega od več sestankov – zadnjega od njih, kot izhaja iz razpoložljivih podatkov – udeležencev omejevalnega sporazuma. Ni sporno, da je omejevalni sporazum obstajal več let. V teh okoliščinah gre za vprašanje uvrstitve in presoje ravnanja udeležencev na tem očitno zadnjem sestanku.

197.

Sodišče prve stopnje je v tem oziru na podlagi presoje zadevnih dejstev ugotovilo, da so bili na tem sestanku prisotni vsi udeleženci omejevalnega sporazuma in da so ti, tako kot na predhodnih sestankih, razpravljali o prodaji, doseženi v preteklem letu. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da je bil predlagan in izvajan nov sistem izmenjave informacij glede obsega prodaje. Kot je bilo že navedeno, je Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo, da je ta sistem omogočal, da se je anonimno – to pomeni, da noben udeleženec ni poznal podatkov drugih udeležencev – ugotovila skupna velikost trga natrijevega glukonata. Vendar pa Sodišče prve stopnje tega novega sistema ni kot takega presojalo z vidika njegove protikonkurenčnosti – v tem primeru bi šlo za pravno vprašanje –, ampak je ugotavljalo, ali je Komisija ravnanje udeležencev omejevalnega sporazuma na tem sestanku lahko razumno razlagala za nadaljevanje njihovega dotedanjega ravnanja v novih oblikah in z novimi metodami. Pri presoji Sodišča prve stopnje je torej šlo za presojo dejstev. Ponovna presoja Sodišča torej tudi tukaj ne pride v poštev.

198.

Tudi nadaljnji ugovor pritožnice, da Komisija ni izkazala, da je na podlagi anonimne izmenjave informacij z namenom ugotovitve skupne velikosti trga prišlo do omejitve konkurence, ni prepričljiv.

199.

V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v točki 265 izpodbijane sodbe opozorilo, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso upoštevanje dejanskih učinkov sporazuma pri uporabi člena 81(1) ES odveč, če je očitno, da je bil njegov cilj preprečiti, omejiti oziroma izkriviti konkurenco na skupnem trgu. ( 133 ) Kot izhaja iz zgoraj navedene točke 262 izpodbijane sodbe, je Komisija v skladu s presojo Sodišča prve stopnje lahko pravilno menila, da so udeleženci omejevalnega sporazuma z vzpostavitvijo novega sistema izmenjave informacij nameravali nadaljevati protikonkurenčna ravnanja in nadzorovati trg.

200.

Tako je treba tudi ta pritožbeni razlog zavrniti.

201.

Preučiti je treba še dva očitka pritožnice v zvezi z izkrivljanjem dokazov.

202.

Za izkrivljanje dokazov gre, če se zdi presoja obstoječih dokazov, na da bi se uporabili novi, očitno napačna; ( 134 ) za to gre na primer takrat, kadar so s presojo kršena pravila logike ali je vsebina dokazov popolnoma popačena, ( 135 ) kadar je torej določenim dokazom pripisana objektivno napačna vsebina. ( 136 )

203.

Pritožnica Sodišču prve stopnje očita – pri čemer se sklicuje na točke od 248 do 250 izpodbijane sodbe –, da je izkrivilo dokaze, ker je menilo, da v navedenih točkah omenjeni dokumenti drugih udeležencev, namreč družb Roquette in Jungbunzlauer, ne dokazujejo trditve družbe ADM, da naj bi iz kartela izstopila že 4. oktobra 1994. V nasprotju s presojo Sodišča prve stopnje naj bi navedbe družbe Roquette in družbe Jungbunzlauer podprle trditev družbe ADM, da naj bi prišlo do prenehanja delovanja omejevalnega sporazuma in s tem kartela. Tako naj bi družba Jungbunzlauer pojasnila: „Ko je družba Roquette v Londonu izjavila, da [ne bo] več spoštovala sporazumov [kartela], so ti prenehali veljati“. Družba Roquette naj bi navedla: „družba Roquette je odklonila nadaljevanje“ in „zaradi tega je prišlo do prenehanja omejevalnega sporazuma“. Družbi Roquette in Jungbunzlauer naj bi torej navedli enak datum prenehanja omejevalnega sporazuma kot družba ADM. Nasprotna razlaga Sodišča prve stopnje naj ne bi bila mogoča niti na podlagi sporne odločbe niti na podlagi odgovora Komisije na tožbo.

204.

Komisija tej trditvi nasprotuje. Iz spornih dokazov naj ne bi izhajalo, da je 4. oktobra 1994 prišlo do prenehanja celotnega kartela. Iz dokazov izhaja le, da je na navedeni datum iz kartela izstopila družba Roquette, ne pa tudi pritožnica. Sodišče prve stopnje naj bi pravilno presodilo, da nič ne dokazuje, da je pritožnica prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu.

205.

V točkah od 248 do 250, ki jih je navedla pritožnica – skupaj s točko 251 – izpodbijane sodbe je zajeta že omenjena ( 137 ) četrta od petih faz presoje. Ta del sodbe vsebuje:

206.

V tem odlomku izpodbijane sodbe torej zaključki Sodišča prve stopnje v zvezi z nadaljnjim obstojem omejevalnega sporazuma v času od 4. oktobra 1994 do junija 1995 temeljijo na treh dopisih drugih udeležencev omejevalnega sporazuma. V nasprotju s trditvijo pritožnice ni mogoče ugotoviti, da je presoja teh dokazov očitno napačna. Dokazom ni bila pripisana objektivno napačna vsebina.

207.

Nasprotno, ugotovitev iz točke 250 – „Ravno nasprotno, v tem dopisu je družba Fujisawa navedla, da omejevalni sporazum ni prenehal obstajati vse do leta 1995.“ – v povezavi z ugotovitvijo, da ni mogoče prepoznati izstopa družbe ADM pred tem, je jasno v podporo presoji Sodišča prve stopnje.

208.

V teh okoliščinah je legitimno mogoče razlagati, da se šteje, da iz navedb, na katere se je sklicevala pritožnica – in sicer „[k]o je družba Roquette 4. oktobra 1994 v Londonu izjavila, da ne bo več spoštovala sporazumov [kartela], so ti prenehali veljati“, „družba Roquette je odklonila nadaljevanje“ in „zaradi tega je prišlo do prenehanja delovanja omejevalnega sporazuma“ – izhaja le izstop družbe Roquette, ne pa tudi prenehanje delovanja omejevalnega sporazuma.

209.

Iz tega izhaja, da Sodišče ni pristojno za presojo tega pritožbenega razloga, saj ne more iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomestiti presoje Sodišča prve stopnje.

210.

Ker na podlagi navedb družbe ADM ni mogoče ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo sporne dokaze, je treba ta pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten.

211.

Pritožnica Sodišču prve stopnje očita – pri čemer se sklicuje na točko 263 izpodbijane sodbe – da je izkrivilo dokaze, ker je tam navedeno opombo pripisalo družbi Roquette in ko je poleg tega ugotovilo, da je ta opomba dokaz o značilnosti sestanka junija 1995. Te opombe – ki naj bi bila edini indic za to, da naj bi se bila na navedenem sestanku obravnavala vprašanja, kot so „nadomestilo“, „proizvodnja‘ oziroma „cena“ – v resnici naj ne bi zapisala družba Roquette, ampak ameriško državno tožilstvo, pri čemer naj bi pri tej opombi šlo za skupno podlago za razgovore s pričami iz družbe Roquette, ne pa za opombo s sestanka. Izvor informacij iz te opombe naj ne bi bil poznan.

212.

Komisija navaja, da naj družba Roquette sicer ne bi bila avtorica te opombe, vendar pa naj bi jo ona predložila Komisiji, kot naj bi pravilno izhajalo iz točke 233 sporne odločbe. Morebitna napaka Sodišča prve stopnje v zvezi z avtorstvom te opombe naj ne bi bila pomembna. Iz opombe naj bi izhajalo, da je bil sestanek junija 1995 v Anaheimu protikonkurenčen. Sicer pa naj bi bile navedbe Sodišča prve stopnje iz točke 263 izpodbijane sodbe le en člen v verigi. Iz drugih delov naj bi jasno izhajala protikonkurenčnost tega sestanka v Anaheimu.

213.

Dejansko v zvezi z zadevno opombo očitno ni nobenega dokaza o avtorstvu, ki je bilo v točki 263 izpodbijane sodbe pripisano družbi Roquette. Zdi se, da je družba Roquette to opombo le posredovala Komisiji. To izhaja tudi iz trditev strank, navedenih v točki 255 izpodbijane sodbe. ( 138 )

214.

Vendar pa ta opomba in vprašanje, kdo jo je zapisal, pravzaprav nista pomembna. Na tem mestu obravnavana četrta faza presoje je le en člen v verigi. Rešitev ni odvisna od nje.

215.

Kot je razvidno iz mojih predhodnih navedb, ugotovitev Sodišča prve stopnje, da je bil sestanek v Anaheimu „protikonkurenčen“, temelji na že preostali njegovi presoji v zvezi z značilnostmi tega sestanka. Za trajanje pripadnosti kartelu, ki ga je ugotovila Komisija, že obstajajo zadostni indici, katerih teže pritožnici ni uspelo izpodbiti, namreč ugotovitev, da je sestanek v Anaheimu pomenil nadaljevanje dotedanjega ravnanja z drugimi metodami, in presoja dokumentov drugih udeležencev omejevalnega sporazuma. Tudi Sodišče prve stopnje je v točki 263 izpodbijane sodbe menilo, da zadevna opomba „potrjuje“ stališče Komisije in njegovo dotedanjo presojo sestanka junija 1995 v Anaheimu.

216.

Osmi, deveti, deseti in enajsti pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

217.

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu s točko 3 Smernic 1998 predvideno zmanjšanje osnovnega zneska globe v primeru olajševalnih okoliščin, med katere v skladu s tretjo alineo te določbe spada „prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija (zlasti ko opravi preglede)“.

218.

Komisija ima v zvezi s presojo olajševalnih okoliščin, katerih seznam v Smernicah 1998 ni izčrpen ( 139 ), široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. ( 140 )

219.

Pritožnica v glavnem zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 272 do 287 izpodbijane sodbe Komisiji dovolilo, da prenehanja kršitve ne upošteva kot pomembno olajševalno okoliščino,. S tem naj bi bilo kršeno načelo, da mora Komisija spoštovati pravila, ki si jih je sama določila. Globo naj bi bilo treba ustrezno znižati.

220.

Komisija zadevni del izpodbijane sodbe zagovarja.

221.

Na začetku je treba pripomniti, da so, kot bo opisano v nadaljevanju, navedbe pritožnice v zvezi z olajševalno okoliščino v nasprotju z njenimi navedbami glede datuma prenehanja delovanja omejevalnega sporazuma.

222.

Iz točke 270 izpodbijane sodbe izhaja, da družba ADM zatrjuje, da naj bi bilo v točki 3, tretja alinea, Smernic 1998 „prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija (zlasti ko opravi preglede)“ priznano kot olajševalna okoliščina. V tej točki je dalje navedeno, da družba ADM „[m]eni, da je bila v tem primeru ta olajševalna okoliščina podana, ker je […] prenehala kršitev takoj, ko so posegli ameriški organi, pristojni za konkurenco.“

223.

Pritožnica temu povzetku trditev v pritožbi ni oporekala, četudi je to očitno v nasprotju s tem, da na drugem mestu v pritožbi trdi, da naj bi pri omejevalnem sporazumu prenehala sodelovati že na sestanku 4. oktobra 1994. ( 141 ) Nasprotje je v ugotovitvi – ne da bi kdo temu nasprotoval – da je do prenehanja po posegu ameriških organov prišlo  ( 142 ), na datum, ki se ujema z datumom prenehanja delovanja omejevalnega sporazuma, ki ga je ugotovila Komisija, to je „junija 1995“, ki pa mu je pritožnica oporekala.

224.

Ne glede na te protislovne navedbe dejstev pritožnice menim, da Sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem upoštevanja olajševalne okoliščine ni napačno uporabilo prava.

225.

Sodišče prve stopnje je v točkah od 272 do 287 izpodbijane sodbe navedlo in obrazložilo, da je treba zadevno določbo iz točke 3, tretja alinea, Smernic 1998 razlagati ozko, tako da ne bo nasprotovala uporabnemu učinku člena 81(1) ES, in da si Komisija s svojimi smernicami ni mogla naložiti, da bi morala že samo prenehanje kršitve po njenih prvih posegih šteti za olajševalno okoliščino. ( 143 )

226.

V izpodbijani sodbi je dalje navedeno:

227.

Menim, da pravo v okviru te obrazložitve ni bilo napačno uporabljeno in da je merilo, na katerem temelji ta obrazložitev, ustrezno.

228.

Dejansko bi lahko pri analizi določbe iz točke 3, tretja alinea, Smernic 1998 zgolj na podlagi besedila dobili vtis, da samo prenehanje kršitve, takoj ko poseže Komisija, na splošno in brez pridržkov pomeni olajševalno okoliščino. ( 144 )

229.

Vendar pa taka razlaga le na podlagi besedila določbe ni v skladu s cilji konkurenčnega prava Skupnosti, pri katerih gre zlasti za zagotovitev, da na notranjem trgu ni izkrivljanja konkurence.

230.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da olajševalna okoliščina v smislu ciljev konkurenčnega prava Skupnosti predpostavlja „zaslug[e]“ oziroma „samostojno pobudo kršitelja“. ( 145 ) To je po mojem mnenju res, kajti končno gre pri znižanju globe za nagrado, do katere ne sme priti že zaradi bolj kot ne refleksnega prenehanja protipravnega ravnanja ob posegu organov, pristojnih za konkurenco. Glede na to, da je prenehanje protipravnega ravnanja povsem zaželeno, je v Smernicah 1998 predvidena enakovredna spodbuda, namreč opredelitev nadaljevanja kršitve po tem, ko poseže Komisija, za obteževalno okoliščino v točki 2 Smernic 1998. ( 146 )

231.

Sicer pa je v tem smislu tudi logično, da sodna praksa Sodišča prve stopnje na drugem mestu izhaja iz tega, da pri tajnih omejevalnih sporazumih zmanjšanje osnovnega zneska ob prenehanju kršitve, ko poseže Komisija, ni upravičeno, saj je prenehanje teh kršitev pravil o konkurenci nujno povezano s posegi Komisije. ( 147 )

232.

Zato Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da izhaja iz tega, da priznanje olajševalne okoliščine predpostavlja pobudo obtoženega podjetja, ki presega zgolj prenehanje kršitve po posegu Komisije. ( 148 ) Poleg tega ni mogoče najti nobenega razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče izpodbijati presojo dejstev Sodišča prve stopnje, v skladu s katero pritožnica ni pokazala ustrezne pobude in ji zato zadevne olajševalne okoliščine ni mogoče priznati.

233.

Sicer pa se po vsebini to razumevanje olajševalnih okoliščin, usmerjeno na presojo ravnanja, ujema s sodno prakso v zvezi z olajševalnimi okoliščinami, ki se je nanašala na primere pred veljavnostjo Smernic 1998 in v skladu s katero je znižanje globe predpostavljalo sodelovanje med upravnim postopkom. ( 149 )

234.

Vendar pa je treba poudariti, da gre tu predstavljena utemeljitev, v okviru katere se zavezo, ki si jo je s Smernicami 1998 postavila Komisija, presoja na podlagi člena 81(1) ES, dlje kot utemeljitev iz sodbe Dalmine proti Komisiji ( 150 ). V tej sodbi – kot na primer tudi v sodbi Sodišča prve stopnje v tej zadevi ( 151 ) – je poudarjena le nujnost vzročne zveze med prenehanjem kršitve in posegom Komisije.

235.

Zaradi popolnosti obravnave je treba pripomniti, da olajševalna okoliščina ni podana, tudi če bi izhajali zgolj iz vzročne zveze med prenehanjem kršitve in posegom Komisije. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo Sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da je Komisija zahteve za informacije naslovila na glavne proizvajalce, uvoznike, izvoznike in kupce natrijevega glukonata v Evropi šele 18. februarja 1998 ( 152 ), torej takrat, ko družba ADM, kot sama trdi ( 153 ), pri omejevalnem sporazumu že nekaj let ni sodelovala.

236.

Tako je tudi ta podredni pritožbeni razlog treba zavrniti kot neutemeljen.

237.

Ker po mojem mnenju nobeden od pritožbenih razlogov ni utemeljen, predlagam, da se pritožba v celoti zavrne.

238.

V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela, se pritožnici naloži plačilo stroškov.

239.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj: