Združene zadeve C‑396/05, C‑419/05 in C‑450/05

Doris Habelt in drugi

proti

Deutsche Rentenversicherung Bund

(Predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki sta jih vložili Sozialgericht Berlin in Landessozialgericht Berlin-Brandeburg)

„Socialna varnost – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Prilogi III in VI – Prosto gibanje oseb – Členi 18 ES, 39 ES in 42 ES – Dajatve za starost – Dobe plačevanja prispevkov, dopolnjene zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije – Neizplačljiv v tujino“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke V. Trstenjak, predstavljeni 28. junija 2007

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 18. decembra 2007

Povzetek sodbe

1. Socialna varnost delavcev migrantov – Skupnostna ureditev – Stvarna veljavnost – Dajatve za starost ali preživele osebe

(Uredba Sveta št. 1408/71, člen 4(1)(c) in (d), in (4))

2. Socialna varnost delavcev migrantov – Dajatve za starost – Podrobna pravila nemške zakonodaje

(členi 18 ES, 39 ES in 42 ES; Uredba Sveta št. 1408/71, člen 4(1) in priloga VI, C, točka 1)

3. Socialna varnost delavcev migrantov – Skupnostna ureditev – Stvarna veljavnost – Dajatve za starost ali preživele osebe

(Uredba Sveta št. 1408/71, člen 4(1)(c) in (d))

4. Socialna varnost delavcev migrantov – Skupnostna ureditev – Nadomestitev konvencij o socialni varnosti med državami članicami – Omejitve

(člena 39 ES in 42 ES; Uredba Sveta št. 1408/71, priloga III, dela A in B, točka 35(e))

5. Socialna varnost delavcev migrantov – Dajatve za starost – Podrobna pravila nemške zakonodaje

(člen 42 ES; Uredba Sveta št. 1408/71, člen 4(1) in priloga VI, del C, točka 1)

1. Dajatev je mogoče šteti za dajatev socialne varnosti, če se jo upravičencem dodeli na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje osebnih potreb, in če se nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 4(1) Uredbe št. 1408/71.

V zvezi z nemškimi pokojninami, ki so najprej temeljile na dobah plačevanja prispevkov, ki sta jih zadevni osebi dopolnili na delih ozemlja, kjer so v zadevnem obdobju veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti, vendar ki so bili zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, navedene dobe plačevanja prispevkov niso priznane kot take zaradi vojne, ampak zaradi prispevkov, ki so bili plačani na podlagi nemških zakonov o starostnem zavarovanju. Navedene dajatve se financirajo s prispevki zavarovancev, ki so trenutno zaposleni, tako kot pokojnine, ki temeljijo na dobah, dopolnjenih na ozemlju današnje Zvezne republike Nemčije. Izplačilo takih dajatev upravičencem, ki prebivajo zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, se ne izvaja po prostem preudarku, saj je za zakonsko pokojninsko zavarovanje določeno, da se pokojnine na podlagi dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti, praviloma izplačujejo v tujino, če so upravičenci rojeni pred 19. majem 1950 in so si uredili običajno prebivališče v tujini pred 19. majem 1990. Ob upoštevanju njihovih značilnosti je take dajatve torej treba obravnavati kot dajatve za starost ali preživele osebe v smislu člena 4(1)(c) in (d) Uredbe št. 1408/71.

(Glej točke 63, 66, 67 in 69.)

2. Določbe priloge VI, del C z naslovom „Nemčija“, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 niso združljive s prostim gibanjem oseb, zlasti s členom 42 ES, če določajo za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih med letoma 1937 in 1945 na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti, vendar so bili zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, pri izplačevanju dajatev za starost pogoj, da upravičenec stalno prebiva v tej državi članici.

Določbe Uredbe št. 1408/71, katerih namen je zagotoviti koriščenje dajatev socialne varnosti v breme pristojne države, tudi če zavarovanec, ki je delal izključno v svoji državi izvora, prebiva v drugi državi članici ali tja prenese svoje stalno prebivališče, namreč zagotovo povečajo zagotavljanje prostega gibanja delavcev na podlagi člena 39 ES ter tudi državljanov Unije znotraj Evropske skupnosti na podlagi člena 18 ES. Tako so nemški organi zadevnima osebama, s tem ko pri izračunu dajatev za starost niso upoštevali prispevkov, ki sta jih plačali v zadevnih dobah, očitno otežili ali celo onemogočili izvrševanje njune pravice do prostega gibanja znotraj Unije, kar torej pomeni oviro za to svoboščino.

Glede posebnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki, iz priloge II a k Uredbi št. 1408/71, lahko normodajalec Skupnosti v okviru izvrševanja člena 42 ES sprejme predpise, ki določajo izjeme od načela izplačevanja dajatev socialne varnosti v tujino. Zlasti je mogoče odobritev dajatev, ki so tesno povezane s socialnim okoljem, pogojevati s stalnim prebivališčem v državi pristojnega nosilca zavarovanja. To pa očitno ne velja za dajatve socialne varnosti, ki spadajo v okvir člena 4(1) navedene uredbe; ne zdijo se povezane z značilnim socialnim okoljem države članice, ki jih je uvedla, in torej zanje ne more veljati pogoj stalnega prebivališča. Če bi dovolili, da se v teh okoliščinah pristojna država članica pri uvedbi pogoja stalnega prebivališča sklicuje na namen vključevanja v družbeno življenje te države članice, bi to neposredno nasprotovalo temeljnemu cilju Unije, ki je spodbujanje gibanja oseb znotraj le-te in njihovo vključevanje v družbo drugih držav članic.

Čeprav lahko tveganje resne ogrozitve finančnega ravnovesja sistema socialne varnosti utemelji podobne ovire, nemška vlada ni dokazala, kako bi lahko prenosi stalnega prebivališča zunaj Nemčije otežili finančne obveznosti nemškega sistema socialne varnosti.

(Glej točke 78, 79, od 81 do 83, 85 in točko 1 izreka.)

3. Dajatev je mogoče šteti za dajatev socialne varnosti, če je upravičencem dodeljena na podlagi zakonsko opredeljenega položaja brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje osebnih potreb in če se nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 4(1) Uredbe št. 1408/71.

V zvezi z dajatvami, utemeljenimi na dobah plačevanja prispevkov na podlagi nemškega zakona o pravicah do pokojnine na podlagi plačevanja prispevkov v tujini, je namen tega zakona vključiti zavarovance, ki so dopolnili dobe plačevanja prispevkov v smislu tega zakona, v nemško zakonsko pokojninsko zavarovanje; obravnava se jih, kot da bi dopolnili navedene zavarovalne dobe v Nemčiji. Med drugim, čeprav obstajajo primeri, v katerih se lahko dajatve, izplačane na podlagi navedenega zakona, obravnavajo kot dajatve, namenjene odpravljanju težavnih razmer, ki izhajajo iz dogodkov, povezanih z nacionalsocialističnim režimom in drugo svetovno vojno, to ne velja za primer, kot je ta iz postopka v glavni stvari. K temu je treba dodati, da se izplačilo navedenih dajatev upravičencem, ki nimajo stalnega prebivališča na ozemlju Zvezne republike Nemčije, ne izvaja po prostem preudarku, saj je za zakonsko pokojninsko zavarovanje predvideno, da se pokojnine na podlagi dob plačevanja prispevkov v skladu z nemškim zakonom o pravicah do pokojnine na podlagi plačevanja prispevkov v tujini praviloma izplačujejo v tujino, če so upravičenci rojeni pred 19. majem 1950 in so si uredili običajno prebivališče v tujini pred 19. majem 1990. Ob upoštevanju njihovih značilnosti je navedene dajatve torej treba obravnavati kot dajatve za starost ali preživele osebe v smislu člena 4(1)(c) in (d) Uredbe št. 1408/71.

(Glej točke 107, od 110 do 112 in 114.)

4. Ob uporabi priloge III, dela A in B, točka 35(e), k Uredbi št. 1408/71 in konvencije med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti z dne 4. oktobra 1995 pride do izgube pravice do dajatev za starost v skladu s konvencijo o socialni varnosti z dne 22. decembra 1966, sklenjeno med navedenima državama, čeprav si je zadevna oseba v Avstriji uredila prebivališče, preden je v tej državi članici začela veljati Uredba št. 1408/71, kar krši člena 39 ES in 42 ES. Navedene določbe Uredbe št. 1408/71 in nemško-avstrijske konvencije iz leta 1995 tako niso združljive s členoma 39 ES in 42 ES, če v okoliščinah, ko upravičenec prebiva v Avstriji, določajo za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih na podlagi zakona o pravicah do pokojnine na podlagi plačevanja prispevkov v tujini med letoma 1953 in 1970 v Romuniji, pri izplačevanju dajatev za starost pogoj, da ima upravičenec stalno prebivališče na ozemlju Zvezne republike Nemčije.

Določbe prava Skupnosti se namreč lahko uporabljajo za poklicne dejavnosti, ki se izvajajo zunaj ozemlja Skupnosti, če delovno razmerje ohrani dovolj tesno povezavo z ozemljem. To načelo je treba razumeti tako, da zajema primere, v katerih je delovno razmerje dovolj povezano s pravom ene izmed držav članic in torej z upoštevnim pravom Skupnosti.

(Glej točke 122, 124, 125 in točko 2 izreka.)

5. Določbe priloge VI, del C z naslovom „Nemčija“, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 niso združljive s prostim gibanjem oseb, zlasti s členom 42 ES, če določajo za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih na podlagi zakona o pravicah do pokojnine na podlagi plačevanja prispevkov v tujini med letoma 1953 in 1970 v Romuniji, pri izplačevanju dajatev za starost pogoj, da ima upravičenec stalno prebivališče na ozemlju Zvezne republike Nemčije.

(Glej točko 129 in točko 3 izreka.)

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 18. decembra 2007(*)

V združenih zadevah C‑396/05, C‑419/05 in C‑450/05,

katerih predmet so trije predlogi za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki sta jih vložili Sozialgericht Berlin (Nemčija) (C-396/05 in C‑419/05) in Landessozialgericht Berlin-Brandenburg (Nemčija) (C-450/05) z odločbami z dne 27. septembra in 11. novembra 2005, ki so na Sodišče prispele 14. in 28. novembra 2005 ter 19. decembra 2005, v postopkih

Doris Habelt (C‑396/05),

Martha Möser (C‑419/05),

Peter Wachter (C‑450/05)

proti

Deutsche Rentenversicherung Bund,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas, K. Lenaerts in L. Bay Larsen, predsedniki senata, J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec), K. Schiemann, J. Makarczyk, P. Kūris, E. Juhász, A. Ó Caoimh, sodniki, in P. Lindh, sodnica,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. marca 2007,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za M. Möser R.-G. Müller, odvetnik,

– za Deutsche Rentenversicherung Bund R. Meyer in A. Pflüger, zastopnika,

– za nemško vlado M. Lumma, C. Schulze-Bahr in C. Blaschke, zastopniki,

– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z W. Ferrante, avvocato dello Stato,

– za Komisijo Evropskih skupnosti V. Kreuschitz in I. Kaufmann-Bühler, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 28. junija 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na veljavnost prilog III in VI k Uredbi Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, kot je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL 1997, L 28, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71).

2 Ti predlogi so bili vloženi v okviru sporov med tožečimi strankami v postopku v glavni stvari in Deutsche Rentenversicherung Bund (organizacija Zvezne republike Nemčije za pokojninsko zavarovanje; v nadaljevanju: Rentenversicherung), ker pri izplačevanju dajatev za starost Rentenversicherung ni upoštevala dob, ko so bili prispevki plačani za D. Habelt (zadeva C‑396/05) na ozemlju Sudetov od januarja 1939 do aprila 1945 ter za M. Möser (zadeva C‑419/05) na Pomorjanskem od 1. aprila 1937 do 1. februarja 1945, to je v obdobjih, ko so na teh ozemljih, ki niso del današnje Zvezne republike Nemčije, veljali zakoni o socialnem zavarovanju nemškega rajha, ter za P. Wachter (zadeva C‑450/05) v Romuniji od septembra 1953 do oktobra 1970, ker so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari imele stalno prebivališče v drugi državi članici, ne pa v Zvezni republiki Nemčiji.

Pravni okvir

Skupnostna ureditev

3 V členu 2(1) Uredbe št. 1408/71 je določeno:

„Ta uredba se uporablja za zaposlene ali samozaposlene osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in so državljani ene od držav članic ali osebe brez državljanstva ali begunci, ki stalno prebivajo na ozemlju ene od držav članic, pa tudi za njihove družinske člane in preživele osebe.“

4 V členu 4 Uredbe št. 1408/71 je določeno:

„1. Ta uredba se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti:

[…]

(d) dajatve za preživele osebe;

[…]

2. Ta uredba se uporablja za vse splošne in posebne sisteme socialne varnosti, na podlagi plačevanja prispevkov ali brez njih, in za sisteme, ki se nanašajo na odgovornost delodajalca ali lastnika ladje za dajatve iz odstavka 1.

2a. Ta uredba velja za posebne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, ki so določeni z zakonodajo ali sistemi, ki niso navedeni v odstavku 1 ali izključeni na podlagi odstavka 4, pri čemer so te dajatve namenjene:

(a) bodisi zagotavljanju dodatnega, nadomestnega ali pomožnega zavarovanja proti tveganju, ki ga pokrivajo veje socialnega zavarovanja iz odstavkov 1(a) do (h), ali

(b) izključno posebni zaščiti za invalidne osebe.

[…]

4. Ta uredba se ne uporablja za socialno pomoč, za sisteme dajatev za žrtve vojne ali njenih posledic in za posebne sisteme za državne uradnike in osebe, ki se obravnavajo kot take.“

5 V členu 5 iste uredbe je določeno:

„Države članice določijo zakonodajo in sisteme iz člena 4(1) in (2), posebne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, iz člena 4(2a), najmanjše dajatve iz člena 50 ter dajatve iz členov 77 in 78 v izjavah, ki se notificirajo in objavijo v skladu s členom 97.“

6 V členu 6 Uredbe št. 1408/71 je določeno:

„V skladu z določbami členov 7, 8 in 46(4) uredba za osebe in zadeve, ki jih zajema, nadomešča določbe konvencij o socialni varnosti, ki zavezujejo bodisi:

(a) samo dve ali več držav članic, ali

(b) najmanj dve državi članici in eno ali več drugih držav, kadar obravnava primerov ne zadeva nobenega nosilca v kateri od drugih držav.“

7 V členu 7(2) te iste uredbe, ki je naslovljen „Mednarodne določbe, na katere uredba ne učinkuje“, je določeno:

„Ne glede na določbe člena 6 se še naprej uporabljajo:

[…]

8 V Prilogi III, del A z naslovom „Določbe konvencij o socialni varnosti, ki veljajo kljub členu 6 Uredbe [člen 7(2)(c) te uredbe]“, točka 35 z naslovom „Nemčija-Avstrija“, pod (e), k Uredbi št. 1408/71 je določeno:

„Člen 4(1) Konvencije [z dne 22. decembra 1966 med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti; v nadaljevanju: nemško-avstrijska konvencija iz leta 1966], glede nemške zakonodaje, po kateri se za nesreče (in poklicne bolezni), do katerih pride zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, in za dobe[,] dopolnjene zunaj tega ozemlja, ne pridobi pravica do dajatev ali se pridobi samo pod določenimi pogoji, kadar imajo upravičenci teh dajatev stalno prebivališče zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, v primerih, ko:

i) je dajatev že odobrena ali bi lahko bila odobrena 1. januarja 1994;

ii) si je oseba uredila običajno prebivališče v Avstriji pred 1. januarjem 1994 in ko se izplačevanje pokojnin iz pokojninskega in nezgodnega zavarovanja začne pred 31. decembrom 1994.

To se uporablja tudi za obdobja, med katerimi je oseba dobivala drugo pokojnino, vključno s pokojnino za preživele osebe, ki je nadomestila osnovno pokojnino, če si obdobja pridobivanja sledijo brez prekinitve.“

9 Priloga III, del B z naslovom „Določbe konvencij, ki se ne uporabljajo za vse osebe, za katere se uporablja uredba (Člen 3(3) uredbe)“, točka 35 z naslovom „Nemčija-Avstrija“, pod (e), k Uredbi št. 1408/71, povzema vsebino zgoraj navedene Priloge III, del A, točka 35(e).

10 V členu 10(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1408/71 je določeno:

„Kadar ta uredba ne določa drugače, se denarne dajatve za invalidnost, starost ter za preživele osebe, [...] pridobljene po zakonodaji ene ali več držav članic, ne morejo zmanjšati, spremeniti, začasno ustaviti, odvzeti ali zapleniti zaradi tega, ker prejemnik stalno prebiva na ozemlju druge države članice, kot je tista, v kateri se nahaja nosilec, ki je odgovoren za plačilo.“

11 V členu 10a Uredbe št. 1408/71 je določeno:

„Ne glede na določbe člena 10 in Naslova III se osebam, za katere se uporablja uredba, dodelijo posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki iz člena 4 (2a), izključno na ozemlju države članice, v kateri imajo stalno prebivališče, v skladu z zakonodajo te države, pod pogojem, da so te dajatve navedene v Prilogi IIa. Te dajatve dodeljuje nosilec v kraju stalnega prebivališča na svoje stroške.“

12 V členu 89 te uredbe je določeno:

„Posebni postopki za izvajanje določenih zakonodaj so navedeni v Prilogi VI.“

13 V točki 1 Priloge VI, del C z naslovom „Nemčija“, k Uredbi št. 1408/71 je določeno:

„Določbe člena 10 Uredbe ne posegajo v določbe, po katerih nesreče (in poklicne bolezni), ki se zgodijo zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, in dobe, dopolnjene zunaj njenega ozemlja, niso podlaga za dajatve oziroma so podlaga za dajatve samo pod določenimi pogoji, ko osebe stalno prebivajo zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije.“

14 V členu 94 z naslovom „Prehodne določbe za zaposlene osebe“ iste uredbe je določeno:

„1. Po tej uredbi ni mogoče pridobiti nobene pravice za obdobje pred 1. oktobrom 1972 ali pred datumom začetka njene uporabe na ozemlju države članice ali na delu njenega ozemlja.

2. Vse zavarovalne dobe in, kjer je to predvideno, vse dobe zaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po zakonodaji države članice pred 1. oktobrom 1972 ali pred datumom začetka njene uporabe na ozemlju ali na delu ozemlja države članice, se upoštevajo pri ugotavljanju pravic, pridobljenih po določbah te uredbe.

3. Ob upoštevanju odstavka 1, se po tej uredbi lahko pridobi pravica, čeprav se nanaša na zavarovalni primer, ki se je nastal pred 1. oktobrom 1972 ali pred datumom začetka njene uporabe na ozemlju ali na delu ozemlja države članice.

[…].“

Nemško-avstrijska konvencija iz leta 1966

15 V členu 4(1), prvi stavek, nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966 je določeno:

„Zakonodaja države pogodbenice, v skladu s katero je nastanek pravic do dajatev, ali odobritev dajatev, ali plačilo denarnih dajatev odvisen od prebivanja v tej državi, ne velja za osebe, navedene v členu 3 [nemški in avstrijski državljani], ki prebivajo v drugi državi pogodbenici, če ta konvencija ne določa drugače.“

Konvencija med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti z dne 4. oktobra 1995

16 V členu 14(2), točka (b) konvencije z dne 4. oktobra 1995 med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti (BGBl. 1998 II, str. 313), ki je začela veljati 1. oktobra 1998 (BGBl. 1998 II, str. 2544; v nadaljevanju: nemško-avstrijska konvencija iz leta 1995), je določeno:

„Naslednje določbe se uporabljajo še naprej:

[...]

(b) člen 4(1) [nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966], glede nemške zakonodaje, v skladu s katero se za nesreče (in poklicne bolezni), do katerih pride zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, in za dobe, dopolnjene zunaj tega ozemlja, ne pridobi pravica do dajatev ali se pridobi samo pod določenimi pogoji, kadar imajo upravičenci stalno prebivališče zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, v primerih, ko:

i) so dajatve na dan uveljavitve Uredbe v razmerju med obema državama pogodbenicama že odobrene ali bi lahko bile odobrene;

ii) si je oseba pred uveljavitvijo Uredbe v razmerju med obema državama pogodbenicama uredila običajno prebivališče v Republiki Avstriji in ko se izplačevanje pokojnin iz pokojninskega in nezgodnega zavarovanja začne v roku dvanajstih mesecev od uveljavitve Uredbe v razmerju med obema državama pogodbenicama; to se uporablja tudi za obdobja, med katerimi je oseba dobivala drugo pokojnino, skupaj s pokojnino za preživele osebe, če si obdobja pridobivanja sledijo brez prekinitve.“

Nemški zakonik o socialnem varstvu

17 V členu 110(2) in (3) knjige VI zakonika o socialnem varstvu – zakonsko pokojninsko zavarovanje (Sozialgesetzbuch VI – Gesetzliche Rentenversicherung; v nadaljevanju: SGB VI) je določeno:

„2. Upravičenci, ki imajo običajno prebivališče v tujini, prejmejo te dajatve, če naslednje določbe o dajatvah upravičencem v tujini ne določajo drugače.

3. Določbe tega oddelka se uporabljajo le, če v skladu z naddržavnim ali meddržavnim pravom ni določeno drugače.“

18 V členu 113 SGB VI je določeno:

„(1) Osebne obračunske točke upravičencev se izračunajo na podlagi

1. obračunskih točk za dobe plačevanja prispevkov na ozemlju Zvezne republike Nemčije;

[...]

dobe plačevanja prispevkov na ozemlju Zvezne republike Nemčije so dobe plačevanja prispevkov, za katere so bili prispevki v skladu pravom Zvezne republike Nemčije plačani po 8. maju 1945, ter dobe plačevanja prispevkov, ki so v petem poglavju s temi izenačene.

(2) Dodatek k osebnim obračunskim točkam upravičencev v primeru družinskih pokojnin se ugotovi le na podlagi dob plačevanja prispevkov na ozemlju Zvezne republike Nemčije.

(3) Osebne obračunske točke upravičencev, ki niso državljani države, v kateri se uporablja Uredba (EGS) št. 1408/71, se upoštevajo 70‑odstotno.“

19 V členu 114 SGB VI je določeno:

„(1) Osebne obračunske točke upravičencev, ki so državljani države, v kateri se uporablja Uredba (EGS) št. 1408/71, se dodatno izračunajo na podlagi

1. obračunskih točk za dobe brez plačevanja prispevkov;

2. dodatka k obračunskim točkam za dobe plačevanja zmanjšanih prispevkov in

3. odbitka od obračunskih točk zaradi opravljene izravnave ali delitve pokojninskih zahtevkov, če se ne nanaša na dobe brez plačevanja prispevkov ali na dodatek k obračunskim točkam za dobe plačevanja zmanjšanih prispevkov.

Pri tem se obračunske točke, določene na podlagi prvega stavka, upoštevajo v razmerju, v katerem so obračunske točke za dobe plačevanja prispevkov na ozemlju Zvezne republike Nemčije in tiste, določene na podlagi členov 272(1), točka 1, in 272(3), prvi stavek, z vsemi obračunskimi točkami za dobe plačevanja prispevkov, vključno z dobami zaposlitve na podlagi zakona o pravicah do pokojnine na podlagi plačevanja prispevkov v tujini (Fremdrentengesetz, v nadaljevanju: FRG).

(2) Poleg tega se v primeru družinskih pokojnin dodatek k osebnim obračunskim točkam upravičencev, ki so državljani države, v kateri se uporablja Uredba (EGS) št. 1408/71, ugotovi na podlagi

1. dob brez plačevanja prispevkov v razmerju, določenem v odstavku 1, drugi stavek, in

2. upoštevnih dob na državnem ozemlju.“

20 V poglavju V, člen 247(3), prvi stavek, SGB VI je določeno:

„Dobe plačevanja prispevkov so prav tako dobe plačevanja obveznih ali prostovoljnih prispevkov na podlagi zakonov nemškega rajha o zavarovanju.“

21 V poglavju V, člen 271, SGB VI je določeno:

„Dobe plačevanja prispevkov na ozemlju Zvezne republike Nemčije so tudi dobe, za katere so bili v skladu z zakoni nemškega rajha o zavarovanju, ki so veljali pred 9. majem 1945, plačani

1. obvezni prispevki na podlagi zaposlitve ali samostojne dejavnosti v državi ali

2. prostovoljni prispevki za čas, ko je upravičenec običajno prebival v državi ali zunaj območja veljave zakonov nemškega rajha o zavarovanju.

Dobe za vzgojo otrok (Kindererziehungszeiten) štejejo za dobe plačevanja prispevkov na ozemlju Zvezne republike Nemčije, če je vzgoja otroka potekala na ozemlju Zvezne republike Nemčije.“

22 V poglavju V, člen 272, SGB VI je določeno:

„(1) Osebne obračunske točke upravičencev, ki so državljani države, v kateri se uporablja Uredba (EGS) št. 1408/71, ki so rojeni pred 19. majem 1950 in ki so si uredili običajno prebivališče v tujini pred 19. majem 1990, se dodatno določijo na podlagi

1. obračunskih točk za dobe plačevanja prispevkov v skladu s [FRG], ki so omejene z višino obračunskih točk za dobe plačevanja prispevkov na ozemlju Zvezne republike Nemčije;

2. dodatne dajatve za dobe plačevanja prispevkov v skladu s FRG, ki je omejena z višino dodatne dajatve za dobe plačevanja prispevkov na ozemlju Zvezne republike Nemčije,

3. odbitka od obračunskih točk zaradi opravljene izravnave ali delitve pokojninskih zahtevkov za dobe plačevanja prispevkov v skladu s FRG v razmerju, v kakršnem so obračunske točke za dobe plačevanja prispevkov v skladu s FRG, kot so omejene v točki 1, z vsemi obračunskimi točkami za te dobe, in

4. dodatka k osebnim obračunskim točkam v primeru družinskih pokojnin za dobe plačevanja prispevkov v skladu s FRG v razmerju iz točke 3.

(2) Obračunske točke za dobe plačevanja prispevkov v skladu s FRG, ki jih je treba v skladu z odstavkom 1 na podlagi obračunskih točk (vzhod) dodatno upoštevati, veljajo kot obračunske točke (vzhod).

(3) K obračunskim točkam upravičencev v smislu odstavka 1, ki jih je treba upoštevati z omejitvijo na višino obračunskih točk za dobe plačevanja prispevkov na ozemlju Zvezne republike Nemčije, štejejo tudi dobe plačevanja prispevkov na ozemlju nemškega rajha. Pri določanju obračunskih točk na podlagi dodatne dajatve, odbitka zaradi opravljene izravnave ali delitve pokojninskih zahtevkov in na podlagi dodatka v primeru družinske pokojnine se dobe plačevanja prispevkov na ozemlju nemškega rajha upoštevajo kot dobe plačevanja prispevkov v skladu s FRG.“

23 V členu 14 FRG je določeno:

„Za pravice in obveznosti upravičencev v skladu s tem oddelkom se uporabljajo splošni predpisi, ki veljajo v Zvezni republiki Nemčiji, če naslednje določbe ne določajo drugače.“

Spori o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

Zadeva C-396/05

24 Iz predložitvene odločbe izhaja, da je D. Habelt, nemška državljanka, rojena 30. januarja 1923 v kraju Jilové v Sudetih (takrat del Češkoslovaške, danes Češke republike).

25 V kraju Jilové je bila zaposlena od januarja 1939 do maja 1946. Na podlagi zakonov nemškega rajha o pokojninskem zavarovanju, in sicer zakona o sistemu socialnega zavarovanja za uslužbence (Angestelltenversicherungsgesetz) je od 1. januarja 1939 do 30. aprila 1945 plačevala obvezne prispevke Reichsversicherungsanstalt für Angestellte (zavod za socialno zavarovanje nemškega rajha za uslužbence; v nadaljevanju: RfA). RfA s sedežem v Berlinu je bil po priključitvi Sudetov nemškemu rajhu pristojni nosilec zavarovanja. D. Habelt je bila na Češkoslovaškem od 5. maja 1945 do 13. maja 1946 obvezno socialno zavarovana. Po izgonu z ozemlja Sudetov je prebivala na ozemlju Zvezne republike Nemčije.

26 D. Habelt prejema od 1. februarja 1988 pokojnino od Bundesversicherungsanstalt für Angestellte (organizacija Zvezne republike Nemčije za zavarovanje za uslužbence; v nadaljevanju: Bundesversicherungsanstalt), ki je oktobra 2005 postala Rentenversicherung. Ta pokojnina je najprej temeljila na dobah za vzgojo otrok, na prostovoljnih prispevkih, na obveznih socialnih prispevkih, ki jih je D. Habelt plačala na podlagi zaposlitve na ozemlju Sudetov med 1. januarjem 1939 in 30. aprilom 1945, in na dobah plačevanja prispevkov v tujini, priznanih s FRG, v zvezi z njeno zaposlitvijo na Češkoslovaškem med 5. majem 1945 in 13. majem 1946, ko je bila obvezno zavarovana.

27 Ko se je D. Habelt 1. avgusta 2001 preselila v Belgijo, je Bundesversicherungsanstalt na novo izračunala višino pokojnine tožeče stranke in ji z učinkom od 1. decembra 2001 priznala mesečno pokojnino v višini 204,50 DEM (l04,56 eura) bruto. Dotedanja mesečna pokojnina se je s tem znižala za 438,05 DEM (223,96 eura).

28 Ugovor, ki ga je vložila D. Habelt zoper odločbo o novem izračunu njene pokojnine, je Bundesversicherungsanstalt zavrnila. Po mnenju te organizacije je treba v primeru izplačevanja pokojnine na podlagi zakonskega pokojninskega zavarovanja upravičencu, ki običajno prebiva v tujini, upoštevati posebne določbe na področju plačil, ki so predvidene v členu 113(1), točka 1, SGB VI. V skladu s to določbo se osebne obračunske točke upravičencev spremenijo v obračunske točke za dobe plačevanja prispevkov na nemškem ozemlju, to je za dobe, za katere so bili prispevki plačani na podlagi nemškega prava, ki je veljalo po letu 1945, ter dobe plačevanja prispevkov, ki so s temi izenačene v poglavju V SGB VI.

29 Bundesversicherungsanstalt je torej presodila, da je treba uporabiti člen 271 SGB VI, ki določa, da je treba prispevke, plačane pred 9. majem 1945, upoštevati kot dobe plačevanja prispevkov na ozemlju Zvezne republike Nemčije v smislu člena 113(1), točka 1, SGB VI, ker od januarja 1939 do aprila 1945 D. Habelt ni plačevala prispevkov za zaposlitev na ozemlju Sudetov na podlagi nemškega prava, ki je veljalo po letu 1945.

30 Bundesversicherungsanstalt v zvezi s tem navaja, da so v skladu s členom 271 SGB VI dobe, za katere so bili plačani obvezni prispevki za zaposlitev ali samozaposlitev v Nemčiji na podlagi zakonov nemškega rajha o pokojninskem zavarovanju, ki so veljali pred 9. majem 1945, izenačene z dobami plačevanja prispevkov na nemškem ozemlju. Pojem „Nemčija“ naj se namreč ne bi razumel kot območje uporabe zakonov nemškega rajha o zavarovanju, temveč samo kot ozemlje današnje Zvezne republike Nemčije. Obvezni prispevki, ki so bili plačani na podlagi zakonov nemškega rajha o pokojninskem zavarovanju za zaposlitev ali samozaposlitev na ozemlju, kjer so ti zakoni veljali, vendar zunaj ozemlja današnje Zvezne republike Nemčije, naj tako ne bi bili prispevki, plačani na nemškem ozemlju. To naj bi veljalo za prispevke, ki jih je D. Habelt plačevala od januarja 1939 do aprila 1945 na podlagi predpisov nemškega rajha, ker Sudeti niso na ozemlju današnje Zvezne republike Nemčije.

31 Sicer pa Bundesversicherungsanstalt meni, da se D. Habelt ne more več sklicevati na ugodnosti iz člena 272 SGB VI, ker si je uredila običajno prebivališče v tujini po 19. maju 1990.

32 Po tej zavrnitvi njenega zahtevka je D. Habelt 23. marca 2002 predložila zadevo Sozialgericht Berlin. Bundesversicherungsanstalt je na vprašanje tega sodišča o vplivu dejstva, da so Sudeti od 1. maja 2004 del ozemlja Evropske unije, na primer D. Habelt odgovorila, da pristop Češke republike k Uniji ne spreminja zadevnega primera. V skladu s Prilogo VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 ni mogoče izplačati nobene dajatve v državi članici na podlagi obračunskih točk za dobe plačevanja prispevkov na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti, ali za dobe, dopolnjene na podlagi FRG.

33 Predložitveno sodišče meni, da primer iz postopka v glavni stvari spada v okvir osebne, stvarne in časovne veljavnosti Uredbe št. 1408/71.

34 Ker Sozialgericht Berlin ni moglo utemeljiti sporne omejitve načela izplačevanja pokojninskih dajatev v tujino, ki ga zagotavlja Pogodba ES, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je določba Priloge VI, del D (prej C) [z naslovom] ‚Nemčija‘, k Uredbi št. 1408/71 [...] združljiva s primarnim pravom Skupnosti, zlasti načelom prostega gibanja – v tem primeru z obveznostjo izplačevanja dajatev v tujino v skladu s členom 42 [ES] – če izključuje izplačilo pokojnin na podlagi dob plačevanja prispevkov na ozemlju nemškega rajha?“

Zadeva C-419/05

35 M. Möser, nemška državljanka, je rojena 2. januarja 1923 v kraju Pniewo na Pomorjanskem. Leta 1946 je zbežala iz ruske okupacijske cone in se nastanila na ozemlju današnje Zvezne republike Nemčije, kjer od 1. februarja 1988 prejema pokojnino od Bundesversicherungsanstalt. Najprej je izračun te pokojnine temeljil na dobah plačevanja obveznih prispevkov za čas od 1. aprila 1937 do 1. februarja 1945 na podlagi zaposlitve na Pomorjanskem, na delu ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti in ki je danes ozemlje Republike Poljske.

36 Ko se je M. Möser 1. julija 2001 preselila v Španijo, je bila njena pokojnina z učinkom od 1. septembra 2001 na novo izračunana. Znižanje te pokojnine v višini 143,15 eura je bilo utemeljeno z dejstvom, da ni mogoče upoštevati dob plačevanja prispevkov, ki so bile dopolnjene zunaj ozemlja današnje Zvezne republike Nemčije, ker upravičenka prebiva v tujini. M. Möser od 1. junija 2004 prebiva v Veliki Britaniji.

37 M. Möser je 17. maja 2002 po več pozivih, naj se odloči o njenem ugovoru, pri predložitvenem sodišču vložila tožbo zaradi nedelovanja. Bundesversicherungsanstalt je z odločbo z dne 14. julija 2003 zavrnila njen ugovor.

38 M. Möser je 9. avgusta 2003 predlagala predložitvenemu sodišču, naj navedeno odločbo razglasi za nično. To sodišče je na podlagi enakih preudarkov kot v zadevi C‑396/05 in po ugotovitvi, da M. Möser tudi nima več pravice do starostne pokojnine v skladu s poljskim sistemom pokojninskega zavarovanja, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo enako vprašanje kot v zadevi C‑396/05.

Zadeva C-450/05

39 P. Wachter je bil leta 1936 rojen v Romuniji. Je avstrijski državljan in ima priznan status izgnanca v smislu nemškega zveznega zakona o izgnancih in beguncih (Bundesvertriebenengesetz; v nadaljevanju: BVG).

40 Leta 1970 se je preselil iz Romunije v Avstrijo, kjer je delal in kjer še vedno prebiva. Bundesversicherungsanstalt je novembra 1995 na podlagi FRG priznal dobe zaposlitve in plačevanja prispevkov, ki jih je P. Wachter dopolnil med septembrom 1953 in oktobrom 1970 v Romuniji, kot dobe plačevanja obveznih prispevkov v okviru nemškega pokojninskega zavarovanja, ker ima upravičenec priznan status izgnanca v smislu BVG.

41 P. Wachter je junija 1999 zaprosil za izplačevanje starostne pokojnine od 1. avgusta 1999 zaradi dopolnitve 63. leta starosti. Njegova prošnja je bila zavrnjena, ker se pokojnina ne more izplačevati v tujino na podlagi dob plačevanja prispevkov, ki so bile dopolnjene pri tujem nosilcu zavarovanja in dajejo pravico do pokojnine na način, predviden s FRG. V uredbah Skupnosti, ki so nadomestile nemško‑avstrijsko konvencijo iz leta 1966, naj ne bi bilo določeno drugače.

42 Tožba, ki jo je vložil P. Wachter zoper to odločbo pri Sozialgericht Berlin, je bila s sodbo z dne 9. julija 2001 zavrnjena.

43 V utemeljitev pritožbe, vložene pri Landessozialgericht Berlin-Brandenburg, je P. Wachter uveljavljal, da je bil do 31. decembra 1993 na podlagi nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966 kot avstrijski državljan, živeč v Avstriji, izenačen z nemškim državljanom, živečim v Nemčiji. Ker je Uredba št. 1408/71 s 1. januarjem 1994 razveljavila to konvencijo, naj bi načelo izenačitve ozemelj, ki ga je določala, veljalo le še pod določenimi pogoji, ki jih P. Wachter ne izpolnjuje (Priloga III, dela A in B, točka 35(e), k Uredbi št. 1408/71 ter Priloga VI, del C, točka 1, k isti uredbi).

44 P. Wachter uveljavlja, da je zaradi uporabe Uredbe št. 1408/71 v slabšem položaju, kot je bil prej. Taka posledica pa naj bi bila v nasprotju z načelom prostega gibanja oseb.

45 Predložitveno sodišče ugotavlja, da glede na veljavno nemško pravo pokojnine, dolgovane na podlagi dob v skladu s FRG, ne morejo biti izplačane v tujino, vendar da je bilo v členu 4(1), prvi stavek, nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966 predvideno izplačilo pokojnin, ki temeljijo na dobah plačevanja prispevkov v skladu s FRG, v tujino. Načelo izenačitve ozemelj naj bi se torej uporabljalo brez omejitev, saj je ta konvencija izključila uporabo določb nemške ureditve, ki nasprotujejo izplačilu pokojnin v tujino v takem primeru (členi 110(2), 113(1) in 272 SGB VI).

46 Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je uporaba Uredbe št. 1408/71 za Republiko Avstrijo od 1. januarja 1994, ki avtomatično razveljavlja vse dvostranske konvencije, združljiva s pravico do prostega gibanja oseb, ki je zagotovljena s Pogodbo.

47 Predložitveno sodišče dodaja, da je izenačitev ozemelj sicer določena v členu 10 Uredbe št. 1408/71. Vendar pa naj bi bila ta ponovno razveljavljena z določbami Priloge VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 glede dob plačevanja prispevkov na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti, in dob, dopolnjenih v skladu s FRG.

48 Vendar pa naj bi glede omejitve načela izplačevanja dajatev socialne varnosti v tujino veljala izjema ravno v zvezi s členom 4(1), prvi stavek, nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966. V določbah Priloge III, dela A in B, točka 35(e), k Uredbi št. 1408/71 so namreč naštete določbe konvencij o socialni varnosti, ki veljajo kljub členu 6 te uredbe, in določbe teh konvencij, ki ostanejo veljavne in ki se ne uporabljajo za vse osebe, za katere se uporablja ta uredba. Vendar pa naj P. Wachter ne bi izpolnjeval predvidenih pogojev, da bi se lahko skliceval na nemško-avstrijsko konvencijo iz leta 1966.

49 Po mnenju predložitvenega sodišča ni mogoče izključiti, da so določbe Priloge III, dela A in B, točka 35(e), in Priloge VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 vsaj v primeru, kot je v postopku v glavni stvari, v nasprotju z načelom prostega gibanja oseb in zlasti z načelom izplačevanja dajatev socialne varnosti v tujino, predvidenim v členu 42 ES, ker naj bi povzročile, da se starostna pokojnina P. Wachterja ne more izplačevati v drugo državo članico, kadar temelji izključno na dobah plačevanja prispevkov, dopolnjenih na podlagi FRG.

50 V teh okoliščinah je Landessozialgericht Berlin-Brandenburg prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali so Priloga III, del A, točka 35 [z naslovom] „Nemčija-Avstrija“, pod (e), k Uredbi (EGS) št. 1408/71 in Priloga III, del B, točka 35 [z naslovom] „Nemčija-Avstrija“, pod (e), k isti uredbi ter Priloga VI, del C, [z naslovom] „Nemčija“, točka 1, k isti uredbi združljive s primarnim pravom Skupnosti, in sicer z načelom prostega gibanja, ki je določeno v členu 39 ES v povezavi s členom 42 ES?“

51 Z vlogo z dne 3. februarja 2006 je predložitveno sodišče glede vprašanja za predhodno odločanje podalo ti pojasnili:

„1. Priloga III, dela A in B, točka 35 [z naslovom] ‚Nemčija-Avstrija‘, pod (e), k Uredbi št. 1408/71 – točka 83 po preštevilčenju prilog k Uredbi št. 1408/71 zaradi širitve na vzhod 1. maja 2004 – je mišljena v različici, ki je veljala do uveljavitve Uredbe (ES) št. 647/2005 5. maja 2005. Pravilo iz priloge ustreza členu 14(2), točka b, [nemško-avstrijske konvencije iz leta 1995], na katerega se prav tako nanaša vprašanje za predhodno odločanje glede pravnega položaja leta 1999 (dopolnitev 63. leta starosti).

2. Priloga VI, del C [z naslovom] ‚Nemčija‘, točka 1, k Uredbi (EGS) št. 1408/71 ustreza po preštevilčenju zaradi širitve na vzhod 1. maja 2004 Prilogi VI, del D [z naslovom] ‚Nemčija‘, točka 1, k Uredbi (EGS) št. 1408/71.“

Vprašanja za predhodno odločanje

Vprašanje za predhodno odločanje v zadevah C-396/05 in C-419/05

52 V skladu s Prilogo VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 člen 10 te uredbe, ki določa načelo odpovedi pogoju stalnega prebivališča, ne posega v določbe, po katerih dobe, dopolnjene zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, niso podlaga za dajatve oziroma so podlaga za dajatve samo pod določenimi pogoji, ko osebe stalno prebivajo zunaj tega ozemlja.

53 Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali so določbe Priloge VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 združljive s prostim gibanjem oseb, zlasti s členom 42 ES, če določajo v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih med letoma 1937 in 1945 na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti, vendar so bili zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, pri izplačevanju dajatev za starost pogoj, da upravičenec stalno prebiva v tej državi članici.

54 Prvič, treba je preučiti, ali primer tožečih strank iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe Uredbe št. 1408/71.

55 Najprej je treba ugotoviti, da se osebe v podobnih primerih kot D. Habelt in M. Möser v skladu s členom 94(2) Uredbe št. 1408/71 lahko sklicujejo na to, da je pri določanju pravic, pridobljenih s to uredbo, treba upoštevati – v tem primeru od 1. februarja 1988 – vse zavarovalne dobe, dobe zaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po nemški zakonodaji pred datumom začetka uporabe te uredbe (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 7. februarja 2002 v zadevi Kauer, C-28/00, Recueil, str. I‑1343, točki 22 in 46).

56 Sicer pa je treba ugotoviti, da D. Habelt in M. Möser, ki sta upokojenki, vključeni v nemški sistem socialne varnosti, spadata v okvir osebne veljavnosti Uredbe št. 1408/71, kot je določena v členu 2(1), v skladu s katerim se ta uredba uporablja zlasti „za zaposlene ali samozaposlene osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in so državljani ene od držav članic“.

57 Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da se za upravičence do pokojnine na podlagi zakonodaje ene ali več držav članic, četudi niso zaposleni, uporabljajo določbe Uredbe št. 1408/71 o zaposlenih osebah na podlagi njihove vključenosti v sistem socialne varnosti (glej zlasti sodbo z dne 5. marca 1998 v zadevi Kulzer, C‑194/96, Recueil, str. I‑895, točka 24).

58 Rentenversicherung in nemška vlada pa nasprotujeta temu, da sporne dajatve spadajo v okvir stvarne veljavnosti Uredbe št. 1408/71. Menita, da spadajo navedene dajatve v „sisteme dajatev za žrtve vojne ali njenih posledic“, ki so izključeni s področja uporabe te uredbe v skladu z njenim členom 4(4). V zvezi s tem se sklicujeta na sodbi Sodišča z dne 31. marca 1977 v zadevi Fossi (79/76, Recueil, str. 667) in z dne 22. februarja 1979 v zadevi Tinelli (144/78, Recueil, str. 757), v katerih naj bi bila potrjena veljavnost izključitve takih dajatev, kot so iz postopka v glavni stvari, s področja uporabe Uredbe št. 1408/71.

59 Po mnenju Rentenversicherung in nemške vlade je Sodišče v teh sodbah – ki se nanašajo na pokojnine za nesreče pri delu in dajatve za invalidnost v zvezi z dobami plačevanja prispevkov, dopolnjenih pred letom 1945 na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti, vendar zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije – presodilo, da teh pokojnin in dajatev ni mogoče šteti za dajatve, ki spadajo na področje socialne varnosti. Sodišče je pri tem upoštevalo, da pristojni nosilci zavarovanja, v okvir katerih so spadale osebe, za katere je veljala sporna določba, ne obstajajo več ali so zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, da je bil namen zadevne nemške zakonodaje olajšati reševanje določenih primerov, ki so nastali zaradi dogodkov, povezanih z nacionalsocialističnim režimom in drugo svetovno vojno, ter nazadnje da se plačilo spornih dajatev lastnim državljanom, ki prebivajo v tujini, presoja po prostem preudarku.

60 Rentenversicherung in nemška vlada dalje trdita, da so ti preudarki še veljavni; takratni nosilci socialnega zavarovanja, med njimi tudi RfA, so nehali obstajati zaradi ozemeljskih sprememb in premikov prebivalstva med drugo svetovno vojno in po njej ter pravic, ki izhajajo iz teh dob, pri teh nosilcih ni mogoče več uveljavljati. Upoštevne določbe SGB VI, zlasti člena 271 in 272, naj bi pomenile posebno ureditev v zvezi s posledicami omenjene vojne. Pokojninske dajatve na podlagi teh dob so dajatve, ki naj bi jih Zvezna republika Nemčija plačevala zaradi svoje zgodovinske odgovornosti; pri tem naj bi ta država članica vedno pazila, da imajo zadevne osebe običajno prebivališče v Nemčiji in da ga ob upokojitvi tam ohranijo.

61 Te utemeljitve ni mogoče sprejeti.

62 V skladu s členom 4(1), točki (c) in (d), Uredbe št. 1408/71 se ta uporablja za vso zakonodajo v zvezi s področji socialne varnosti, ki se nanašajo na dajatve za starost in preživele osebe kot dajatve socialne varnosti.

63 Dajatev je mogoče šteti za dajatev socialne varnosti, če se jo upravičencem dodeli na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje osebnih potreb, in če se nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 4(1) Uredbe št. 1408/71 (glej zlasti sodbo z dne 21. februarja 2006 v zadevi Hosse, C‑286/03, Recueil, str. I-1771, točka 37).

64 Glede na veljavno sodno prakso Sodišča namena členov 39 ES in 42 ES ne bi bilo mogoče doseči, če bi delavci zaradi izvrševanja pravice do prostega gibanja izgubili koristi socialne varnosti, ki jim jih zagotavlja zakonodaja države članice, predvsem kadar so te koristi povračilo prispevkov, ki so jih plačali (glej zlasti sodbo z dne 8. marca 2001 v zadevi Jauch, C-215/99, Recueil, str. I-1901, točka 20).

65 Seveda lahko normodajalec Skupnosti v okviru izvajanja člena 42 ES sprejme določbe, ki izključujejo določene dajatve s področja uporabe teh ukrepov za izvajanje. Vendar je treba take določbe, kot so predvidene v členu 4(4) Uredbe št. 1408/71, razlagati ozko (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Hosse, točka 37). To pomeni, da se lahko uporabljajo samo za dajatve, ki izpolnjujejo pogoje, določene v teh določbah. V členu 4(4) navedene uredbe so s področja uporabe te uredbe izključeni sistemi dajatev za žrtve vojne ali njenih posledic.

66 Kot je prikazano v predložitvenih odločbah, iz člena 247(3), prvi stavek, SGB VI izhaja, da dobe, ko sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari plačevali prispevke na ozemlju, kjer so v zadevnih obdobjih iz postopka v glavni stvari veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti, niso priznane kot take zaradi vojne, ampak zaradi prispevkov, ki so bili plačani na podlagi nemških zakonov o starostnem zavarovanju. Sporne dajatve iz postopka v glavni stvari se financirajo s prispevki zavarovancev, ki so trenutno zaposleni (člen 153 SGB VI), tako kot pokojnine temeljijo na dobah, dopolnjenih na ozemlju današnje Zvezne republike Nemčije.

67 Izplačilo takih dajatev upravičencem, ki prebivajo zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, se ne izvaja po prostem preudarku, saj je že v členu 272(1) in (3) SGB VI določeno, da se pokojnine na podlagi dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti, praviloma izplačujejo v tujino, če so upravičenci rojeni pred 19. majem 1950 in so si uredili običajno prebivališče v tujini pred 19. majem 1990.

68 Glede na njihov namen in pogoje za njihovo odobritev se torej dajatve, kot so te iz postopka v glavni stvari, ne morejo obravnavati kot dajatve za žrtve vojne ali njenih posledic, ki so predvidene v členu 4(4) Uredbe št. 1408/71.

69 Ob upoštevanju značilnosti, opisanih v točkah 66 in 67 te sodbe, je take dajatve torej treba obravnavati kot dajatve za starost in preživele osebe v smislu člena 4(1)(c) in (d) Uredbe št. 1408/71.

70 V nasprotju s tezo, ki jo zagovarjata Rentenversicherung in nemška vlada, okoliščina, da RfA ni več obstajal po drugi svetovni vojni, ne spreminja tega zaključka, in sicer ne glede na to, kaj se je zgodilo s kapitalom, ki ga je RfA zbral, in z njegovo lastnino, če se ugotovi, da so bili prispevki plačani na podlagi nemških zakonov o starostnem zavarovanju v smislu člena 247(3), točka 1, SGB VI.

71 K temu je treba dodati, da za osebe, ki so bile kot tožeči stranki iz postopka v glavni stvari v spornem obdobju zavarovane pri RfA, vendar so drugače kot tožeči stranki imele stalno prebivališče na ozemlju današnje Zvezne republike Nemčije, ne velja sporni pogoj stalnega prebivališča, čeprav so bili v obeh primerih prispevki za socialno varnost plačani RfA, ki je medtem nehal obstajati.

72 Zaključek iz točke 69 te sodbe je potrjen z izjavo Zvezne republike Nemčije v skladu s členom 5 Uredbe št. 1408/71 (UL 2003, C 210, str. 1), ki v delu I v zvezi z zakonodajo in sistemi iz člena 4(1) in (2) te uredbe, oddelek 3, točka (a), omenja glede zakonskega starostnega zavarovanja „zakonik o socialni varnosti, knjiga VI, z dne 18. decembra 1989“, v katerem je člen 247 SGB VI.

73 Če primer tožečih strank iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, je treba ugotoviti, da je na podlagi člena 10 te uredbe odpoved pogoju stalnega prebivališča zagotovljena, „[k]adar ta uredba ne določa drugače“.

74 Kot je bilo že ugotovljeno, je v Prilogi VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 natančno določeno, da določbe člena 10 iste uredbe ne posegajo v določbe, v skladu s katerimi dobe, dopolnjene zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, niso podlaga za dajatve oziroma so podlaga za dajatve samo pod določenimi pogoji, ko osebe stalno prebivajo zunaj tega ozemlja.

75 Drugič, treba je torej preučiti, kot sprašuje predložitveno sodišče, ali člen 42 ES nasprotuje navedeni določbi Priloge VI, če ta v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, določa pogoj, da upravičenec stalno prebiva na ozemlju Zvezne republike Nemčije, da bi se pri izplačevanju dajatev za starost upoštevale dobe plačevanja prispevkov, dopolnjene na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti.

76 V zadevah v glavni stvari je ugotovljeno, da je prenos stalnega prebivališča upravičenk v drugo državo članico, ki ni Zvezna republika Nemčija, povzročil občutno zmanjšanje zneska njune starostne pokojnine.

77 Rentenversicherung in nemška vlada menita, da je ovira za prosto gibanje oseb, ki iz tega izhaja, utemeljena, ker je njen namen zagotoviti vključitev beguncev iz nekdanjih vzhodnih ozemelj v družbo Zvezne republike Nemčije, prav tako pa omogoča tej državi članici, da se zavaruje pred težko premostljivimi finančnimi posledicami prenehanja obstajanja RfA zaradi števila možnih upravičencev, ki ga je skoraj nemogoče obvladati, ker je bil med drugo svetovno vojno velik del Vzhodne Evrope pod nemško nadvlado. Te skupine oseb ne bi bilo mogoče razumno omejiti z drugim merilom, kot je merilo stalnega prebivališča.

78 Opozoriti je treba, da so določbe Uredbe št. 1408/71 v zvezi z odpovedjo pogoju stalnega prebivališča ukrepi za izvajanje člena 42 ES, da bi se na področju socialne varnosti vzpostavilo prosto gibanje delavcev, zagotovljeno s členom 39 ES (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Jauch, točka 20, in sodbo z dne 11. septembra 2007 v zadevi Hendrix, C-287/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 52). Sodišče je prav tako presodilo, da določbe Uredbe št. 1408/71, katerih namen je zagotoviti koriščenje dajatev socialne varnosti v breme pristojne države, tudi če zavarovanec, ki je delal izključno v svoji državi izvora, prebiva v drugi državi članici ali tja prenese svoje stalno prebivališče, zagotovo povečajo zagotavljanje prostega gibanja delavcev na podlagi člena 39 ES ter tudi državljanov Unije znotraj Evropske skupnosti na podlagi člena 18 ES (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 23. novembra 2000 v zadevi Elsen, C-135/99, Recueil, str. I-10409, točka 35).

79 Kot je pravilno opozorila Komisija Evropskih skupnosti, so nemški organi, s tem ko pri izračunu dajatev za starost niso upoštevali prispevkov, ki sta jih tožeči stranki iz postopka v glavni stvari plačali v spornih dobah, očitno otežili ali celo onemogočili tožečim strankam izvrševanje njune pravice do prostega gibanja znotraj Unije, kar torej pomeni oviro za to svoboščino.

80 Preučiti je treba, ali je to neupoštevanje mogoče objektivno utemeljiti.

81 Sodišče je glede posebnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki, iz Priloge IIa k Uredbi št. 1408/71 presodilo, da lahko normodajalec Skupnosti v okviru izvrševanja člena 42 ES sprejme predpise, ki določajo izjeme od načela izplačevanja dajatev socialne varnosti v tujino. Kot je Sodišče že priznalo, je mogoče odobritev dajatev, ki so tesno povezane s socialnim okoljem, pogojevati s stalnim prebivališčem v državi pristojnega nosilca zavarovanja (glej zlasti sodbe z dne 27. septembra 1988 v zadevi Lenoir, 313/86, Recueil, str. 5391, točka 16; z dne 4. novembra 1997 v zadevi Snares, C-20/96, Recueil, str. I‑6057, točka 42; in z dne 6. julija 2006 v zadevi Kersbergen-Lap in Dams-Schipper, C‑154/05, ZOdl., str. I-6249, točka 33).

82 To pa očitno ne velja za dajatve socialne varnosti, ki kot v postopku v glavni stvari spadajo v okvir člena 4(1) Uredbe št. 1408/71; ne zdijo se povezane z značilnim socialnim okoljem države članice, ki jih je uvedla, in torej zanje ne more veljati pogoj stalnega prebivališča. Če bi dovolili, da se v teh okoliščinah pristojna država članica pri uvedbi pogoja stalnega prebivališča sklicuje na namen vključevanja v družbeno življenje te države članice, bi to neposredno nasprotovalo temeljnemu cilju Unije, ki je spodbujanje gibanja oseb znotraj le-te in njihovo vključevanje v družbo drugih držav članic.

83 Čeprav je Sodišče že priznalo, da lahko tveganje resne ogrozitve finančnega ravnovesja sistema socialne varnosti utemelji podobne ovire (glej zlasti sodbo z dne 28. aprila 1998 v zadevi Kohll, C‑158/96, Recueil, str. I-1931, točka 41), je treba ugotoviti, da nemška vlada ni dokazala, kako bi lahko prenosi stalnega prebivališča zunaj Nemčije, kot se je zgodilo v zadevah iz postopkov v glavni stvari, otežili finančne obveznosti nemškega sistema socialne varnosti.

84 Tako dejstvo, da lahko za odobritev dajatve za starost, kot je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi Priloge VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 velja pogoj stalnega prebivališča na ozemlju pristojne države, krši člen 42 ES.

85 Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti tako, da določbe Priloge VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 niso združljive s prostim gibanjem oseb in zlasti s členom 42 ES, če v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih med letoma 1937 in 1945 na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti in ki so bili zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, pri izplačevanju dajatev za starost določajo pogoj, da upravičenec stalno prebiva na ozemlju te države članice.

Vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C-450/05

86 Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, prvič, ali so določbe Priloge III, dela A in B, točka 35(e), k Uredbi št. 1408/71 združljive s členoma 39 ES in 42 ES in, drugič, ali so določbe Priloge VI, del C, točka 1, k isti uredbi združljive s prostim gibanjem oseb in zlasti s členom 42 ES, če te določbe v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, določajo za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih na podlagi FRG med letoma 1953 in 1970 v Romuniji, pri izplačevanju dajatev za starost pogoj, da upravičenci stalno prebivajo na ozemlju Zvezne republike Nemčije.

Veljavnost določb Priloge III, dela A in B, točka 35(e), k Uredbi št. 1408/71

87 V skladu s členom 7(2)(c) Uredbe št. 1408/71 se določbe konvencij o socialni varnosti, navedene v Prilogi III, uporabljajo še naprej ne glede na člen 6 iste uredbe, v skladu s katerim ta uredba v okviru osebne in stvarne veljavnosti načeloma nadomešča konvencije o socialni varnosti, ki zavezujejo dve državi članici ali več njih.

88 Na podlagi Priloge III, del A in B, točka 35(e), k Uredbi št. 1408/71 se člen 4(1) nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966 uporablja še naprej, če je dajatev že odobrena ali bi lahko bila odobrena 1. januarja 1994 ali če si je oseba uredila običajno prebivališče v Avstriji pred 1. januarjem 1994 in če se izplačevanje pokojnin iz pokojninskega in nezgodnega zavarovanja začne pred 31. decembrom 1994. Veljavnost zgoraj navedenega člena 4(1) ne glede na člen 6 Uredbe št. 1408/71 se nanaša na nemško zakonodajo, ki po mnenju predložitvenega sodišča predvideva, da se na podlagi zavarovalnih dob, dopolnjenih zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, ne pridobi pravica do dajatev oziroma se pridobi samo pod določenimi pogoji, kadar upravičenci teh dajatev ne prebivajo na navedenem ozemlju.

89 Te določbe Priloge III ustrezajo tistim iz člena 14(2)(b) nemško-avstrijske konvencije iz leta 1995, ki je začela veljati 1. oktobra 1998, na podlagi katerih se člen 4(1) nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966 uporablja še naprej v primerih, navedenih v tej prilogi.

90 Kot ugotavlja predložitveno sodišče, se primer P. Wachterja, ki ne spada v okvir nobene upoštevne določbe SGB VI, da bi mu lahko izplačevali dajatve iz postopka v glavni stvari v tujino, prav tako ne nanaša na zgoraj navedene primere, ker je pridobil pravico do starostne pokojnine šele po 1. avgustu 1999.

91 P. Wachter je pred predložitvenim sodiščem uveljavljal, da bi se do 1. januarja 1994, ko je za Republiko Avstrijo začela veljati Uredba št. 1408/71 (glej točko 94 te sodbe), lahko skliceval na člen 4(1), prvi stavek, nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966, da bi tam navedena odpoved pogoju stalnega prebivališča veljala tudi zanj, vendar je uveljavitev Uredbe št. 1408/71 v skladu z njenim členom 6 povzročila, da ta uredba nadomesti to konvencijo.

92 Člen 7(2)(c) Uredbe št. 1408/71 sicer predvideva, ne glede na člen 6 te uredbe, da se še naprej uporabljajo določbe konvencij o socialni varnosti, navedene v Prilogi III k isti uredbi. Vendar pa, kot je že bilo ugotovljeno, P. Wachter ne izpolnjuje pogojev, določenih v delih A in B, točka 35(e), omenjene priloge, da bi zanj veljal člen 4(1), prvi stavek, nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966 in da bi se mu torej izplačevale dajatve za starost na podlagi FRG, ko ne prebiva na ozemlju Zvezne republike Nemčije.

93 Pri odgovoru predložitvenemu sodišču je treba preveriti, ali, v nasprotju s trditvijo, ki jo zagovarjata Rentenversicherung in nemška vlada, primer, kot je primer tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe Uredbe št. 1408/71.

94 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je na podlagi Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3) za Republiko Avstrijo 1. januarja 1994 začela veljati Uredba št. 1408/71 in da se ta uredba od 1. januarja 1995 uporablja za to državo članico kot članico Unije.

95 Na podlagi člena 94(2) Uredbe št. 1408/71 se lahko oseba v primeru, kot je primer P. Wachterja, sklicuje na to, da se pri ugotavljanju pravic, pridobljenih v skladu z določbami te uredbe, v tem primeru od 1. avgusta 1999 dalje, upoštevajo vse zavarovalne dobe, dobe zaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po zakonodaji države članice pred začetkom veljavnosti navedene uredbe.

96 Dalje, kot izhaja iz točk 56 in 57 te sodbe, spada oseba v primeru, kot je primer P. Wachterja, ki je upokojen avstrijski delavec in ki prejema dajatve za starost na podlagi nemške zakonodaje, v okvir osebne veljavnosti Uredbe št. 1408/71, kot je opredeljena v njenem členu 2(1), v skladu s katerim se ta uredba uporablja „za zaposlene ali samozaposlene osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene države članice ali več in so državljani ene od držav članic“.

97 Okoliščina, da si je P. Wachter uredil prebivališče v Avstriji leta 1970, potem ko je zapustil Romunijo, ne da bi nato delal ali prebival v drugi državi članici, ne spreminja tega zaključka, zlasti ker se upravičenec sklicuje na starostno pokojnino na podlagi zakonodaje druge države članice, kot je tista, v kateri ima stalno prebivališče (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 10. maja 2001 v zadevi Rundgren, C-389/99, Recueil, str. I-3731, točka 35).

98 Rentenversicherung in nemška vlada nasprotujeta temu, da dajatve iz postopka v glavni stvari, ki temeljijo na FRG, spadajo v okvir stvarne veljavnosti Uredbe št. 1408/71, ker se navezujejo na „sisteme dajatev za žrtve vojne ali njenih posledic“, ki so izključeni s področja uporabe navedene uredbe v skladu z njenim členom 4(4).

99 Nemška vlada v zvezi s tem navaja, da se dobe plačevanja prispevkov, dopolnjene pri tujem nosilcu starostnega zavarovanja, lahko upoštevajo kot nemške zavarovalne dobe, če zavarovanec spada med izgnance in repatriirance, priznane z BVG, oziroma natančneje med osebe z nemškim državljanstvom ali nemške narodnosti, ki so imele prebivališče na nemških vzhodnih ozemljih ali v tujini in ki so ga izgubile v okviru dogodkov, povezanih z drugo svetovno vojno, po izselitvi zaradi izgona ali bega.

100 Ta predpis bi bilo treba upoštevati v okviru položaja nemških manjšin v Vzhodni Evropi in Osrednji Aziji, katerih usoda je bila med drugo svetovno vojno in po njej še zlasti težavna. Zaradi teh okoliščin naj bi Zvezna republika Nemčija prevzela posebno odgovornost za njihovo usodo. Ta odgovornost naj bi se kazala v tem, da se lahko, na eni strani, prizadete osebe odločijo nadaljevati svoje življenje v zdajšnji domovini ali pa se vrnejo v Nemčijo v okviru zakonskih določb o vključevanju ter da se, na drugi strani, podpira družbeno vključevanje repatriirancev.

101 FRG naj bi bil tak ukrep vključevanja in zadevne osebe naj bi bile načeloma v istem položaju, kot če bi njihovo poklicno življenje potekalo v Nemčiji. Dobe plačevanja prispevkov, ki so jih te osebe dopolnile pri tujem nosilcu starostnega zavarovanja, naj bi bile vključene v nemško pokojninsko pravo, zanje pa naj bi bila izplačana odškodnina v višini nemških pokojnin.

102 To vključevanje naj bi bilo nujno, ker bodisi pristojni tuji nosilci zavarovanja ne izplačujejo svojih pokojnin v tujino bodisi pokojnine, ki se izplačujejo v tujino, ne zagotavljajo upravičencem v Nemčiji zadostnih dohodkov za kritje njihovih potreb. Dajatve na podlagi dob v skladu s FRG naj bi bile namenjene temu, da se zagotovi dodatno, nadomestno ali dopolnilno varstvo pred tveganjem v starosti, ki je povezano z gospodarskim in socialnim okoljem v Nemčiji.

103 Med drugim naj odobritev dajatev na podlagi dob v skladu s FRG v Nemčiji ne bi bila odvisna od tega, da so upravičenci plačevali prispevke za nemško pokojninsko zavarovanje. Zvezna država naj bi nosilcem starostnega zavarovanja na podlagi člena 291b SGB VI iz javnih sredstev povrnila odhodke za te dajatve. Slednje naj bi dejansko bile nadomestilo za škodo, povezano z nacionalsocialističnim režimom in vojno, pravno pa sredstvo socialne varnosti, ki omogoča vključevanje zadevnega prebivalstva na psihološki in gospodarski ravni.

104 Te zakonske določbe naj bi bile zgodovinsko omejene in bi jih bilo treba razumeti v okviru odpravljanja posledic vojne. Med drugim naj bi navedene dajatve temeljile na načelu vključevanja in nacionalnega priznanja izgona ter na odpravljanju z njim povezanih negativnih posledic. Vendar pa ne ustrezajo nobenim prispevkom, plačanim nosilcu zavarovanja na današnjem ozemlju Zvezne republike Nemčije. Ta ideja vključevanja naj bi danes, več kot šestdeset let po koncu druge svetovne vojne, še vedno veljala.

105 Tako naj bi bila merila, določena v zgoraj navedenih sodbah Fossi in Tinelli, še vedno uporabna. Sporne pokojnine, ki izhajajo iz predpisov v zvezi z izgnanci in katerih namen je še vedno, kljub času, ki je od takrat pretekel, vključiti v nemško družbo osebe, ki so jih prizadele posledice vojne, bi bilo treba na podlagi teh meril opredeliti kot „sistem dajatev za žrtve vojne ali njenih posledic“.

106 Te utemeljitve ni mogoče sprejeti.

107 Kot je bilo poudarjeno v točki 63 te sodbe, je dajatev mogoče šteti za dajatev socialne varnosti, če je upravičencem dodeljena na podlagi zakonsko opredeljenega položaja brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje osebnih potreb in če se nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 4(1) Uredbe št. 1408/71.

108 Iz sodne prakse Sodišča, na katero je bilo opozorjeno v točki 65 te sodbe, prav tako izhaja, da je treba take določbe, kot so predvidene v členu 4(4) Uredbe št. 1408/71, razlagati ozko.

109 Čeprav v primeru dajatev, utemeljenih na dobah plačevanja prispevkov na podlagi FRG, nasprotno kot pri dajatvah iz postopkov v glavni stvari v zadevah C‑396/05 in C‑419/05, prispevki niso bili plačani na podlagi nemških zakonov o starostnem zavarovanju, iz tega ne izhaja, da so dajatve, utemeljene na dobah na podlagi FRG, izključene iz dajatev, določenih v členu 4(1) Uredbe št. 1408/71.

110 Ugotovljeno je, da je namen FRG vključiti zavarovance, ki so dopolnili dobe plačevanja prispevkov v smislu tega zakona, v nemško zakonsko pokojninsko zavarovanje; obravnava se jih, kot da bi dopolnili navedene zavarovalne dobe v Nemčiji.

111 Med drugim, čeprav obstajajo primeri, v katerih se lahko dajatve, izplačane na podlagi FRG, obravnavajo kot dajatve, namenjene odpravljanju težavnih razmer, ki izhajajo iz dogodkov, povezanih z nacionalsocialističnim režimom in drugo svetovno vojno, to ne velja za primer, kot je primer P. Wachterja.

112 K temu je treba dodati, da se izplačilo spornih dajatev upravičencem, ki nimajo stalnega prebivališča na ozemlju Zvezne republike Nemčije, ne izvaja po prostem preudarku, saj je že v členu 272(1) in (2) SGB VI določeno, da se pokojnine na podlagi dob plačevanja prispevkov v skladu s FRG praviloma izplačujejo v tujino, če so upravičenci rojeni pred 19. majem 1950 in so si uredili običajno prebivališče v tujini pred 19. majem 1990.

113 Ne glede na to, da so bili prispevki plačani nosilcem zavarovanja tretje države, se sporne dajatve ne morejo obravnavati kot dajatve za žrtve vojne ali njenih posledic, ki so predvidene v členu 4(4) Uredbe št. 1408/71.

114 Zato je glede na značilnosti, ugotovljene v točkah od 110 do 112 te sodbe, treba zadevne dajatve iz postopkov v glavni stvari, tako kot tiste v zgoraj navedenih zadevah C-396/05 in C-419/05, obravnavati kot dajatve za starost in preživele osebe v smislu člena 4(1)(c) in (d) Uredbe št. 1408/71, tako da se slednja načeloma uporablja, zlasti pa njen člen 10, v skladu s katerim je zagotovljena odpoved pogoju stalnega prebivališča, „[k]adar ta uredba ne določa drugače“.

115 Kot je bilo že ugotovljeno, je v Prilogi VI, del C, točka 1, k tej uredbi natančno določeno, da določbe člena 10 iste uredbe ne posegajo v določbe, po katerih dobe, dopolnjene zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, niso podlaga za dajatve oziroma so podlaga za dajatve samo pod določenimi pogoji, ko osebe stalno prebivajo zunaj tega ozemlja.

116 Oseba v takem položaju, kot je P. Wachter, torej nima pravice do izplačila spornih dajatev, ko prebiva zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije. Prvič, na podlagi Priloge VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 se lahko za upoštevanje dob, dopolnjenih zunaj ozemlja te države članice, določi pogoj stalnega prebivališča na ozemlju te države. Drugič, ta oseba ne more uveljavljati odpovedi pogoju stalnega prebivališča na podlagi člena 4(1) nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966, ker Priloga III, dela A in B, točka 35(e), k Uredbi št. 1408/71 ne vključuje primera, kot je primer P. Wachterja. In tretjič, nemško-avstrijska konvencija iz leta 1995 v členu 14 samo povzema zgoraj navedene določbe iz Priloge III.

117 Predložitveno sodišče se sprašuje, če tak položaj pomeni nezdružljivost določb Priloge III s členoma 39 ES in 42 ES, ker izguba pravice upravičenca, kot je P. Wachter, do dajatev za starost na podlagi FRG izhaja iz tega, da se ni mogoče sklicevati na člen 4(1), prvi stavek, nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966, potem ko sta v Avstriji začeli veljati Uredba št. 1408/71 in nemško-avstrijska konvencija iz leta 1995, ki se uporablja od 1. oktobra 1998.

118 V točkah 22, 23 in 29 sodbe z dne 7. februarja 1991 v zadevi Rönfeldt (C‑227/89, Recueil, str. I-323) je Sodišče presodilo, da iz členov 6 in 7 Uredbe št. 1408/71 sicer jasno izhaja, da je določba, da Uredba št. 1408/71 nadomesti določbe konvencij o socialni varnosti med državami članicami, kogentna in da razen izrecno predvidenih primerov v Uredbi ne dopušča izjem, vendar je treba preučiti, ali je taka nadomestitev združljiva z načelom prostega gibanja delavcev iz členov 39 ES in 42 ES, če postavlja delavce v zvezi z nekaterimi njihovimi pravicami v slabši položaj, kot bi bil na podlagi prejšnje ureditve. Navedena člena je namreč treba razlagati tako, da nasprotujeta izgubi ugodnosti socialne varnosti, ki bi za zadevne delavce izhajala iz tega, da se zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 1408/71 ni mogoče sklicevati na konvencije, ki veljajo med dvema državama članicama ali več in ki so vključene v njihovo nacionalno pravo.

119 Sodišče je pozneje pojasnilo, da to načelo vendarle ne more veljati za delavce, ki so svojo pravico do prostega gibanja začeli izvrševati šele po začetku veljavnosti navedene uredbe (glej zlasti sodbo z dne 9. novembra 1995 v zadevi Thévenon, C‑475/93, Recueil, str. I‑3813, točka 28).

120 V sporu iz postopka v glavni stvari je ugotovljeno, da si je tožeča stranka uredila prebivališče v Avstriji, da bi tam živela in delala, preden je v tej državi članici začela veljati Uredba št. 1408/71, katere določbe so nadomestile, razen izjem, določbe nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966. Ni dopustno, da lahko ta nadomestitev, če je to predvideno, odvzame osebi v položaju, v katerem je P. Wachter, pravice in ugodnosti, ki izhajajo zanjo iz te konvencije.

121 Okoliščina, da se taka oseba ni preselila iz ene države članice v drugo, ampak da je delala in živela v Romuniji, preden si je uredila prebivališče in delo v Avstriji, ne da bi kadarkoli delala v drugi državi članici, ne izključuje uporabe členov 39 ES in 42 ES.

122 Kot je Sodišče opozorilo v točki 15 sodbe z dne 30. aprila 1996 v zadevi Boukhalfa (C-214/94, Recueil, str. I-2253), se lahko določbe prava Skupnosti uporabljajo za poklicne dejavnosti, ki se izvajajo zunaj ozemlja Skupnosti, če delovno razmerje ohrani dovolj tesno povezavo z ozemljem (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 12. julija 1984 v zadevi Prodest, 237/83, Recueil, str. 3153, točka 6; z dne 27. septembra 1989 v zadevi Lopes da Veiga, 9/88, Recueil, str. 2989, točka 15, in z dne 29. junija 1994 v zadevi Aldewereld, C-60/93, Recueil, str. I-2991, točka 14). To načelo je treba razumeti tako, da zajema primere, v katerih je delovno razmerje dovolj povezano s pravom ene izmed držav članic in torej z upoštevnim pravom Skupnosti.

123 To velja v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari. Na eni strani so bile dobe plačevanja prispevkov, ki jih je tožeča stranka dopolnila v Romuniji do leta 1970, izenačene z dobami plačevanja prispevkov v smislu nemške zakonodaje, ker ima tožeča stranka status izgnanca v smislu BVG. Na drugi strani, če si je oseba v položaju P. Wachterja uredila prebivališče v Avstriji, da bi tam živela in delala, ter ima ob dopolnitvi starosti za upokojitev leta 1999 na podlagi nemško-avstrijske konvencije iz leta 1966 pravico do nemških dajatev za starost na podlagi dob v skladu s FRG, se v tem primeru uporabljajo pravila o prostem gibanju oseb.

124 V teh okoliščinah je treba zaključiti, da izguba pravice do dajatev za starost v skladu z nemško-avstrijsko konvencijo iz leta 1966, kar se zgodi ob uporabi Priloge III, dela A in B, točka 35(e), k Uredbi št. 1408/71 in nemško-avstrijske konvencije iz leta 1995, čeprav si je zadevna oseba v Avstriji uredila prebivališče, preden je v tej državi članici začela veljati Uredba št. 1408/71, krši člena 39 ES in 42 ES.

125 Na prvi del postavljenega vprašanja je torej treba odgovoriti, da določbe Priloge III, dela A in B, točka 35(e), k Uredbi št. 1408/71 niso združljive s členoma 39 ES in 42 ES, če v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, ko upravičenec prebiva v Avstriji, določajo za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih na podlagi FRG med letoma 1953 in 1970 v Romuniji, pri izplačevanju dajatev za starost pogoj, da ima upravičenec stalno prebivališče na ozemlju Zvezne republike Nemčije.

Veljavnost določb Priloge VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71

126 Ugotovljeno je, da je prenos prebivališča in kraja dela P. Wachterja v drugo državo članico, in ne v Zvezno republiko Nemčijo, povzročil, da se pri njegovi starostni pokojnini niso upoštevale dobe plačevanja prispevkov, ki jih je upravičenec dopolnil med septembrom 1953 in oktobrom 1970 v Romuniji. Taka posledica, ki je v skladu z določbami Priloge VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71, oteži oziroma preprečuje zadevni osebi izvrševanje svoje pravice do prostega gibanja znotraj Unije in torej pomeni oviro za to svoboščino.

127 Da bi utemeljila tako neupoštevanje, Rentenversicherung in nemška vlada navajata v glavnem enake trditve kot v okviru zgoraj navedenih zadev C‑396/05 in C‑419/05 glede dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti (glej točko 77 te sodbe).

128 Iz razlogov, navedenih v točkah 81 in 82 te sodbe, in ker nemški vladi ni uspelo dokazati, da bi upoštevanje spornih prispevkov pri izračunu dajatev za starost iz postopka v glavni stvari imelo pomemben vpliv na financiranje nemškega sistema socialne varnosti, je treba navedeno utemeljitev zavrniti.

129 Na drugi del postavljenega vprašanja je tako treba odgovoriti, da določbe Priloge VI, del C, točka 1, k Uredbi št. 1408/71 niso združljive s prostim gibanjem oseb in zlasti s členom 42 ES, če v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih na podlagi FRG med letoma 1953 in 1970 v Romuniji, pri izplačevanju dajatev za starost določajo pogoj, da ima upravičenec stalno prebivališče na ozemlju Zvezne republike Nemčije.

Stroški

130 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1) Določbe Priloge VI, del C z naslovom „Nemčija“, točka 1, k Uredbi Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, kot je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996, niso združljive s prostim gibanjem oseb in zlasti s členom 42 ES, če v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih med letoma 1937 in 1945 na delih ozemlja, kjer so veljali zakoni nemškega rajha o socialni varnosti in ki so bili zunaj ozemlja Zvezne republike Nemčije, pri izplačevanju dajatev za starost določajo pogoj, da upravičenec stalno prebiva na ozemlju te države članice.

2) Določbe Priloge III, dela A in B, točka 35 z naslovom „Nemčija-Avstrija“, pod (e), k Uredbi št. 1408/71, kot je bila spremenjena, niso združljive s členoma 39 ES in 42 ES, če v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, ko upravičenec prebiva v Avstriji, za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih na podlagi zakona o pravicah do pokojnine na podlagi plačevanja prispevkov v tujini (Fremdrentengesetz) med letoma 1953 in 1970 v Romuniji, pri izplačevanju dajatev za starost določajo pogoj, da ima upravičenec stalno prebivališče na ozemlju Zvezne republike Nemčije.

3) Določbe Priloge VI, del C z naslovom „Nemčija“, točka 1, k Uredbi št. 1408/71, kot je bila spremenjena, niso združljive s prostim gibanjem oseb in zlasti s členom 42 ES, če v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, za upoštevanje dob plačevanja prispevkov, dopolnjenih na podlagi zakona o pravicah do pokojnine na podlagi plačevanja prispevkov v tujini med letoma 1953 in 1970 v Romuniji, pri izplačevanju dajatev za starost določajo pogoj, da ima upravičenec stalno prebivališče na ozemlju Zvezne republike Nemčije.

Podpisi

* Jezik postopka: nemščina.