Zadeva C-332/05

Aldo Celozzi

proti

Innungskrankenkasse Baden-Württemberg

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundessozialgericht)

„Prosto gibanje delavcev – Izračun višine bolniškega nadomestila glede na neto dohodek, ki ga določa dohodninski razred – Samodejna uvrstitev delavca migranta, čigar zakonec prebiva v drugi državi članici, v neugoden dohodninski razred – Sprememba dohodninskega razreda zgolj na predlog delavca migranta – Neupoštevanje naknadne spremembe dohodninskega razreda na podlagi družinskega položaja tega delavca – Načelo enakega obravnavanja – Kršitev“

Povzetek sodbe

Socialna varnost delavcev migrantov – Enako obravnavanje – Nadomestilo za čas bolezni

(Uredba Sveta št. 1408/71, člen 3(1))

Člen 3(1) Uredbe št. 1408/71 nasprotuje uporabi sistema bolniškega nadomestila, ki ga je uvedla država članica, v skladu s katerim je delavec migrant, čigar zakonec prebiva v drugi državi članici, samodejno uvrščen v manj ugoden dohodninski razred – in sicer dohodninski razred, ki se uporablja za poročene delavce, ki so trajno ločeni od svojega zakonca – od tistega, v katerega je uvrščen domači poročeni delavec, čigar zakonec prebiva v zadevni državi članici in ne opravlja plačane dejavnosti, in ki na izrecno zahtevo delavca migranta retroaktivno ne upošteva – kar zadeva znesek navedenega nadomestila, ki se računa na podlagi neto dohodka, ki je določen z dohodninskim razredom – naknadne spremembe dohodninskega razreda zaradi njegovega dejanskega družinskega položaja.

Načelo enakosti, kot ga določa navedeni člen 3(1), namreč ne prepoveduje le očitne diskriminacije na podlagi državljanstva upravičencev do socialne varnosti, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko privedejo do enakega rezultata.

Glede tega, čeprav tak sistem sam po sebi za izračun zneska nadomestila dejansko ne vzpostavlja nobenega formalnega različnega obravnavanja domačih delavcev in tistih, ki izvirajo iz druge države članice, pa njegova uporaba postavlja delavca migranta, katerega zakonec pogosto biva v državi članici izvora, v manj ugoden pravni ali dejanski položaj glede na položaj, v katerem bi bil v istih pogojih domači delavec.

Tega različnega obravnavanja ni mogoče upravičiti s preudarki glede upravne poenostavitve postopkov dodeljevanja dnevnega nadomestila in glede njegove funkcije, in sicer da zadevnim delavcem zagotavlja dohodek, ki jim omogoča preživetje, ali glede zapletenosti izračunov za plačilo nadomestila. Ti cilji namreč ne preprečujejo, da bi bila naknadno odobrena sprememba zneska nadomestila zlasti z uvedbo mehanizma, v skladu s katerim se znesek tega nadomestila retroaktivno prilagodi, da bi se upošteval dejanski položaj zadevnega delavca migranta.

(Glej točke 23, 29, 31, 34, od 36 do 38, 40 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 18. januarja 2007(*)

V zadevi C-332/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Bundessozialgericht (Nemčija) z odločbo z dne 5. julija 2005, ki je prispela na Sodišče 12. septembra 2005, v postopku

Aldo Celozzi

proti

Innungskrankenkasse Baden-Württemberg,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Schintgen (poročevalec), P. Kūris, J. Makarczyk in G. Arestis, sodniki,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. junija 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za Innungskrankenkasse Baden-Württemberg R. Kitzberger, odvetnik,

– za Komisijo Evropskih skupnosti V. Kreuschitz in I. Kaufmann-Bühler, zastopnika,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3(1) in 23(3) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL 1997, L 28, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), ter člena 7(2) Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2) in člena 39 ES.

2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. Celozzijem in Innungskrankenkasse Baden-Württemberg (v nadaljevanju: Innungskrankenkasse), ker zadnja pri izračunu zneska bolniškega nadomestila (v nadaljevanju: nadomestilo), ki je bilo na podlagi nemške zakonodaje dodeljeno tožniku v postopku v glavni stvari, ni retroaktivno upoštevala spremembe dohodninskega razreda, v katerega spada tožnik.

Pravni okvir

Skupnostna ureditev

3 Člen 3(1) Uredbe št. 1408/71 določa:

„Ob upoštevanju posebnih določb te uredbe imajo osebe s stalnim prebivališčem na ozemlju ene od držav članic, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.“

4 Člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 določa, da delavec, ki je državljan države članice, v drugi državi uživa „enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci“.

Nacionalna ureditev

5 Člen 47 knjige V Sozialgesetzbuch (v nadaljevanju: SGB) določa:

„(1) Znesek nadomestila znaša 70 % redne plače oziroma dohodka od dela, če sta ta plača oziroma dohodek osnova za plačilo prispevkov (osnova za nadomestilo [Regelentgelt]). Nadomestilo, ki se izračuna na podlagi plače, ne sme preseči 90 % neto plače, izračunane v skladu z določbami odstavka 2. Osnova za nadomestilo se izračuna v skladu z odstavki 2, 4 in 6. Nadomestilo se plačuje na dnevni osnovi. Če se plačuje za cel koledarski mesec, se šteje, da ima ta 30 dni.

(2) Za izračun osnove za nadomestilo je plačo, ki jo je zavarovanec prejel v zadnjem plačilnem obdobju, preden je postal nezmožen za delo, ali vsaj v zadnjih štirih tednih (obdobje za izračun) in od katere se odštejejo izredna plačila, treba deliti s številom plačanih ur dela. Ta številka se pomnoži z običajnim številom delovnih ur na teden, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in se deli s sedem. Če se plača računa na mesečni osnovi ali če osnove za nadomestilo ni mogoče izračunati v skladu z zgoraj navedenim prvim ali drugim stavkom, osnova za nadomestilo ustreza tridesetini plače, prejete v zadnjem koledarskem mesecu pred nezmožnostjo za delo, od katere se odštejejo izredna plačila.

[…]

(6) Osnova za nadomestilo se upošteva do višine zgornje meje dnevnega zneska, ki je podlaga za odmero prispevkov.“

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

6 A. Celozzi, italijanski državljan, rojen leta 1942, je dalj časa delal in prebival v Nemčiji, medtem ko je njegova nezaposlena žena italijanske narodnosti še naprej prebivala v Italiji skupaj z njunimi otroki.

7 Na podlagi njegove zadnje zaposlitve kot zidar je bil A. Celozzi zavarovan pri Innungskrankenkasse. Maja 1997, po njegovem sprejemu v bolnico, je bil dalj časa odsoten z dela zaradi bolezni in je prejel nadomestilo za obdobji od 20. junija 1997 do 27. januarja 1998 in od 26. februarja do 5. novembra 1998. Po tem je tožnik v postopku v glavni stvari dobil denarno nadomestilo za primer brezposelnosti.

8 Innungskrankenkasse se je pri izračunu nadomestila oprla na plačo, ki jo je delodajalec A. Celozziju nakazal aprila 1997 in je bila zadnja plača, ki jo je ta prejel. V tem času je bilo na obrazcu za napoved dohodnine, ki ga izda pristojna občinska uprava vsako koledarsko leto in ga delavci izročijo svojemu delodajalcu (v nadaljevanju: obrazec), navedeno, da je A Celozzi v dohodninskem razredu II, ki običajno velja za delavca z otroki, ki je trajno ločen od svojega zakonca, in da je koristil davčno olajšavo za dva otroka. V teh okoliščinah je tožnik v postopku v glavni stvari prejel neto plačo 2566,22 DEM in nadomestilo 72,70 DEM. Če pa bi bil znesek neto plače izračunan na podlagi dohodninskega razreda III, in sicer tistega, ki se na splošno nanaša na poročenega delavca, ki živi s svojim zakoncem, vendar sam opravlja plačano dejavnost, bi znašal 2903,52 DEM, dnevno nadomestilo pa 82,25 DEM.

9 A. Celozzi je avgusta 2000 Innungskrankenkasse predlagal, naj ponovno preveri izračun njegovega nadomestila, pri čemer naj šteje, da spada v dohodninski razred III, ki je ugodnejši od tistega, v katerega je bil uvrščen in za katerega je izpolnjeval pogoje v začetnem obdobju upravičenosti do nadomestila. Za to je zatrjeval, da je bila njegova dohodnina znižana in njegovo nadomestilo za brezposelnost povišano.

10 Pristojni nemški davčni urad je potrdil, da so bili od leta 1997 dalje izpolnjeni pogoji za skupno obdavčitev A. Celozzija in njegove žene, vendar je Innungskrankenkasse zavrnila retroaktivno plačilo višjega nadomestila, ker naj bi bilo pravilno izračunano v času, ko je bil tožnik v postopku v glavni stvari odsoten z dela zaradi bolezni, in ker naj retroaktivna sprememba dohodninskega razreda ne bi imela – v skladu z obstoječo pravno prakso s tega področja – nobenega vpliva na znesek navedenega nadomestila.

11 Ker A. Celozzi v prejšnjih postopkih ni uspel, je na Bundessozialgericht vložil zahtevek za revizijo, v katerem je zatrjeval kršitev primarnega in izvedenega prava Skupnosti. Trdi, da je glede na to, da je v resnici spadal v dohodninski razred III, in ne v dohodninski razred II, ki je manj ugoden in je bil vanj uvrščen zato, ker njegova žena prebiva v Italiji, žrtev posebne neugodnosti, ki je po njegovem mnenju diskriminacija, povezana z njegovim statusom delavca migranta. Tudi če bi bila sprememba dohodninskega razreda, v katerega je bil uvrščen, mogoča pod določenimi pogoji in s pridržkom predložitve dokaza o njegovem družinskem in finančnem položaju, bi jo v vsakem primeru moral uveljavljati s posebno in izrecno vlogo. Posledica zahteve za tako vlogo bi bila, da bi bili delavci migranti, katerih zakonci navadno ostajajo v državah svojega izvora, prvič, uvrščeni v neustrezen dohodninski razred, in sicer razred, v katerega spadajo ločeni zakonci, in bi v primeru nezmožnosti za delo prejemali nižje nadomestilo od tistega, do katerega bi bili upravičeni, če bi bili uvrščeni v dohodninski razred, ki ustreza njihovemu resničnemu položaju, brez možnosti, da bi se ta nepravilnost naknadno lahko popravila. Nemško pravo naj bi bilo torej vzrok posredne diskriminacije, zlasti ker naj ne bi nobena služba tožnika v postopku v glavni stvari opozorila na navedeno nepravilnost niti na možnost doseči spremembo dohodninskega razreda, v katerega je bil uvrščen po uradni dolžnosti.

12 V teh okoliščinah je Bundessozialgericht prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je združljivo z določbami primarnega in/ali izvedenega prava Skupnosti (še posebej s členom 39 ES (prej člen 48 Pogodbe ES), členom 3(1) in členom 23(3) Uredbe […] št. 1408/71 in členom 7(2) Uredbe […] št. 1612/68), da poročeni delavec migrant, zaposlen v Nemčiji, katerega zakonec živi v drugi državi članici, vedno prejema bolniško nadomestilo, ki je vezano na neto plačo, določeno na podlagi dohodninskega razreda, navedenega na obrazcu za napoved dohodnine delavca, brez upoštevanja kasnejše in retroaktivne, zanj ugodnejše, spremembe davčnih značilnosti, povezanih z njegovim družinskim položajem?“

Vprašanje za predhodno odločanje

13 Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba prej opozoriti, da je bilo načelo prepovedi diskriminacije iz člena 39(2) ES v zvezi s prostim gibanjem delavcev na področju socialne varnosti delavcev migrantov konkretizirano s členom 3(1) Uredbe št. 1408/71.

14 Tako je treba preizkusiti, ali ta uredba sama po sebi ne daje predložitvenemu sodišču potrebnega odgovora za to, da bi lahko rešilo spor, ki mu je bil predložen.

15 V teh okoliščinah je treba najprej preveriti, ali dajatve, kot so v postopku v glavni stvari, spadajo na področje uporabe te uredbe.

16 Glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča se dajatve, ki so izvzete s področja uporabe Uredbe št. 1408/71, in dajatve, za katere se ta uporablja, razlikujejo v glavnem glede na bistvo vsake dajatve, zlasti njenega cilja in pogojev za njeno dodelitev, in ne glede na to, da je nacionalna zakonodaja dajatev označila za dajatev socialne varnosti (glej zlasti sodbe z dne 27. marca 1985 v zadevi Hoeckx, 249/83, Recueil, str. 973, točka 11; z dne 10. marca 1993 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C‑111/91, Recueil, str. I‑817, točka 28; z dne 2. avgusta 1993 v zadevi Acciardi, C‑66/92, Recueil, str. I‑4567, točka 13, in z dne 27. novembra 1997 v zadevi Meints, C-57/96, Recueil, str. I‑6689, točka 23).

17 Sodišče je že večkrat pojasnilo, da je dajatev mogoče šteti za dajatev socialne varnosti, če se, prvič, upravičencem dodeli – brez vsakršne individualne ali diskrecijske presoje o osebnih potrebah – na podlagi zakonsko opredeljenega položaja in, drugič, če se nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 4(1) Uredbe št. 1408/71 (glej zlasti zgoraj navedene sodbe Hoeckx, točke od 12 do 14; Komisija proti Luksemburgu, točka 29; Acciardi, točka 14, in Meints, točka 24).

18 Ni pa sporno, da so ti pogoji v postopku v glavni stvari izpolnjeni.

19 Prvič, določbe, kot jih določa člen 47 knjige V SGB, upravičencu v primeru nezmožnosti za delo zaradi bolezni dejansko podeljujejo – brez vsakršne posamične ali diskrecijske presoje o osebnih potrebah – pravico do nadomestila, in drugič, tovrstne dajatve so izrecno navedene v členu 4(1)(a) Uredbe št. 1408/71.

20 Sodišče je glede plačila dajatev s strani delodajalca zaradi ohranitve plače že odločilo, da so te dajatve, pa tudi bolniško nadomestilo, katerega prejemanje je zaradi navedenega plačila ustavljeno za obdobje do šest tednov, dajatve, ki sodijo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71 (glej sodbo z dne 3. junija 1992 v zadevi Paletta, C‑45/90, Recueil, str. I-3423, točka 17).

21 Vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je treba torej preizkusiti glede na Uredbo št. 1408/71 in zlasti njen člen 3(1).

22 Treba je poudariti, kot je že večkrat odločilo Sodišče, da je cilj člena 3(1) Uredbe št. 1408/71 osebam, za katere se ta uredba uporablja, v skladu s členom 39 ES zagotoviti enakost na področju socialne varnosti brez razlikovanja glede na državljanstvo tako, da se izključi vsaka diskriminacija v zvezi s tem, ki izhaja iz nacionalnih zakonodaj držav članic (sodbi z dne 25. junija 1997 v zadevi Mora Romero, C-131/96, Recueil, str. I‑3659, točka 29, in z dne 21. septembra 2000 v zadevi Borawitz, C‑124/99, Recueil, str. I‑7293, točka 23).

23 Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da načelo enakosti, kot ga določa navedeni člen 3(1), ne prepoveduje le očitne diskriminacije na podlagi državljanstva upravičencev do socialne varnosti, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko privedejo do enakega rezultata (zgoraj navedeni sodbi Mora Romero, točka 32, in Borawitz, točka 24).

24 Tako je treba šteti, da so posredno diskriminatorni, čeprav veljajo brez razlikovanja glede na državljanstvo, pogoji nacionalnega prava, ki v glavnem ali v veliki večini prizadenejo delavce migrante, in pogoji, ki veljajo brez razlikovanja, vendar jih domači delavci lažje izpolnijo kot delavci migranti, ter pogoji, pri katerih obstaja nevarnost, da bodo učinkovali v breme zlasti delavcev migrantov (sodba z dne 23. maja 1996 v zadevi O’Flynn, C-237/94, Recueil, str. I-2617, točka 18, in zgoraj navedena sodba Borawitz, točka 25).

25 To pa ne velja, če so te določbe, prvič, utemeljene na podlagi objektivne presoje, ki je neodvisna od državljanstva zadevnih delavcev, in drugič, sorazmerne s ciljem, ki ga legitimno uresničuje nacionalno pravo (zgoraj navedeni sodbi O’Flynn, točka 19, in Borawitz, točka 26).

26 Iz vse te sodne prakse izhaja, da je treba določbo nacionalnega prava, če ni objektivno upravičena in sorazmerna z želenim ciljem, šteti za posredno diskriminatorno, ker lahko že samo zaradi svoje lastnosti bolj vpliva na državljane drugih držav članic kot na domače državljane in ker lahko zato postavi v slabši položaj zlasti državljane drugih držav (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe O’Flynn, točka 20; Meints, točka 45, in Borawitz, točka 27).

27 Glede tega ni treba dokazati, da zadevna določba v praksi vpliva na bistveno večji delež delavcev migrantov. Zadostuje ugotovitev, da bi ta določba lahko imela tak učinek (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo O’Flynn, točka 21, in sodbo z dne 28. aprila 2004 v zadevi Öztürk, C‑373/02, Recueil, str. I‑3605, točka 57).

28 Ni sporno, da se take določbe, kot so v postopku v glavni stvari, uporabljajo ne glede na državljanstvo zadevnih delavcev.

29 Člen 47 knjige V SGB sam po sebi za izračun zneska nadomestila dejansko ne vzpostavlja nobenega formalnega različnega obravnavanja domačih delavcev in tistih, ki izvirajo iz druge države članice.

30 Kljub temu pa te določbe ni mogoče pojmovati ločeno, temveč jo je treba nasprotno presojati v širšem kontekstu, v katerem se uporablja.

31 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je v takem položaju, kot je v postopku v glavni stvari, znesek nadomestila odvisen od prejete neto plače, ki je določena z dohodninskim razredom, navedenim v obrazcu tega delavca, in da je v skladu z upravno prakso delavec migrant, čigar zakonec pogosto prebiva v državi članici izvora, po uradni dolžnosti uvrščen v njemu neugoden dohodninski razred, in sicer tisti, ki velja za poročene delavce, ki so trajno ločeni od svojih zakoncev, namesto da bi bil, kot to velja za domače delavce, uvrščen v ugodnejši dohodninski razred, ki se uporablja za poročene delavce, ki živijo s svojim zakoncem, ki ne opravlja plačane dejavnosti.

32 Poleg tega se za vsako spremembo dohodninskega razreda, navedenega na obrazcu, predpostavlja, prvič, izrecna zahteva delavca migranta, čeprav ga pristojne oblasti v nobenem trenutku niso obvestile o taki možnosti spremembe niti o obveznosti, da predloži posebno vlogo za spremembo tega dohodninskega razreda, in drugič, izdaja potrdila davčnega organa države članice, katere državljan je delavec, in poglobljena preučitev družinskega in finančnega položaja zainteresirane osebe.

33 Na koncu, sprememba dohodninskega razreda, ki je bila odobrena zainteresirani osebi, ne vpliva na znesek nadomestila, ki ji je bilo dodeljeno. Kot izhaja iz spisa, ki ga je predložitveno sodišče posredovalo Sodišču, sodna praksa, ki se nanaša na uporabo člena 47 knjige V SGB, v veliki večini primerov izključuje retroaktivno spremembo zneska navedenega nadomestila in jo dopušča le v primeru, ko je delodajalec nezakonito zavrnil nakazilo plače zavarovancu, vendar je pozneje kljub temu izpolnil to obveznost v okviru izvršitve pogodbe.

34 Ob upoštevanju vseh teh okoliščin ni nobenega dvoma, da uporaba nacionalnega sistema, kot je ta v postopku v glavni stvari, postavlja delavca migranta v manj ugoden pravni ali dejanski položaj glede na položaj, v katerem bi bil v istih pogojih domači delavec.

35 Zato tak sitem, kot je v postopku v glavni stvari, povzroča različno obravnavanje v škodo delavcev migrantov.

36 Tako je treba preizkusiti, ali je to različno obravnavanje mogoče upravičiti z objektivno presojo in ali je ta sorazmerna s ciljem, ki ga uresničuje ta sistem. Glede tega je Innungskrankenkasse podala trditve o upravni poenostavitvi postopkov dodeljevanja nadomestila in nalogah, ki ji jih je poveril nacionalni zakonodajalec, in sicer da zadevnim delavcem zagotavlja dohodek, ki jim omogoča preživetje. V skladu s temi trditvami naj bi bili organi socialne varnosti z izvedbo izračuna zneska dolgovanega nadomestila z uporabo vnaprej določenih meril davčnega prava, ne da bi bilo treba predhodno preveriti točnost teh meril, sposobni izvršiti hitro plačilo navedenega nadomestila in naj bi zadevnim delavcem omogočili, da prejmejo zagotovljeni dohodek. Možnost naknadne spremembe dohodninskega razreda naj bi poleg tega povzročila pomembno retroaktivno spremembo zneska tega nadomestila in bi tako te organe in upravičence do nadomestila izpostavila dolgotrajnim in zapletenim izračunom.

37 Ne da bi bilo treba preizkusiti, ali lahko cilji, ki izvirajo iz upravne poenostavitve, iz zagotavljanja dohodka za preživetje in iz zapletenosti izračunov za plačilo nadomestila, pomenijo legitimne cilje, zadošča ugotovitev, da zadevni ukrepi v tem primeru presegajo tiste, ki so potrebni za dosego teh ciljev.

38 Predložitveno sodišče samo dejansko poudarja, da ti cilji ne preprečujejo, da bi sprememba zneska nadomestila bila naknadno odobrena zlasti z uvedbo mehanizma, v skladu s katerim se znesek tega nadomestila retroaktivno prilagodi, da bi se upošteval dejanski položaj zadevnega delavca migranta.

39 Ta ugotovitev je še podkrepljena z dejstvom, da je nemška sodna praksa sama vsaj v enem takem primeru priznala retroaktivno spremembo nadomestila in ta sprememba ni povzročila nobene posebne težave, kot je to na obravnavi potrdil svet Innungskrankenkasse.

40 Ob upoštevanju zgoraj navedenih presojanj je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da člen 3(1) Uredbe št. 1408/71 nasprotuje uporabi sistema bolniškega nadomestila, ki ga je uvedla država članica, kot je sistem v postopku v glavni stvari:

– v skladu s katerim je delavec migrant, čigar zakonec prebiva v drugi državi članici, samodejno uvrščen v dohodninski razred, ki je manj ugoden od tistega, v katerem je domači poročeni delavec, čigar zakonec prebiva v zadevni državi članici in ne opravlja plačane dejavnosti,

– ki na izrecno zahtevo delavca migranta retroaktivno ne upošteva – kar zadeva znesek navedenega nadomestila, ki se računa na podlagi neto dohodka, ki je določen z dohodninskim razredom – naknadne spremembe dohodninskega razreda na podlagi njegovega dejanskega družinskega položaja.

Stroški

41 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče razsodilo:

Člen 3(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996, nasprotuje uporabi sistema bolniškega nadomestila, ki ga je uvedla država članica, kot je sistem v postopku v glavni stvari:

Podpisi

* Jezik postopka: nemščina.