Zadeva C-325/05

Ismail Derin

proti

Landkreis Darmstadt-Dieburg

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo

Verwaltungsgericht Darmstadt)

„Pridružitev EGS-Turčija – Člen 59 Dodatnega protokola – Členi 6, 7 in 14 Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta – Pravica do prostega dostopa do zaposlitve na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea – Z njo povezana pravica do prebivanja – Turški državljan, starejši od 21 let, ki ga starši ne vzdržujejo več − Kazenske obsodbe − Pogoji za izgubo pridobljenih pravic − Združljivost s pravilom, v skladu s katerim Republika Turčija ni deležna obravnave, ki je ugodnejša od tiste, ki jo države članice zagotavljajo druga drugi“

Povzetek sodbe

Mednarodni sporazumi – Pridružitveni sporazum EGS-Turčija – Pridružitveni svet, ustanovljen s Pridružitvenim sporazumom EGS-Turčija – Sklep št. 1/80 – Združitev družine – Otrok turškega delavca, ki je pridobil pravico do prostega dostopa do zaposlitve

(Dodatni protokol k Pridružitvenemu sporazumu EGS-Turčija, člen 59; Sklep št. 1/80 Pridružitvenega sveta EGS-Turčija, člena 7(1) in 14(1))

Iz sistema in iz namena Sklepa št. 1/80 o razvoju pridružitve, ki ga je sprejel Pridružitveni svet, ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, izhaja, da turški državljan, ki mu je bilo dovoljeno vstopiti na ozemlje države članice v okviru združitve družine, ko je bil otrok, in ki je pridobil pravico do prostega dostopa do katerekoli zaposlitve po svoji izbiri na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea, tega sklepa, izgubi pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki je povezana z omenjeno pravico do prostega dostopa, le v dveh primerih, in sicer

– če prisotnost omenjenega migranta na ozemlju države članice gostiteljice zaradi njegovega osebnega vedenja pomeni dejansko in resno nevarnost za javni red, javno varnost ali javno zdravje na podlagi člena 14(1) tega sklepa, ali

– če zapusti ozemlje države gostiteljice za daljše obdobje in brez upravičenih razlogov,

čeprav je starejši od 21 let in ga starši ne vzdržujejo več, ampak živi neodvisno v zadevni državi članici, in čeprav več let ni bil na razpolago na trgu dela zaradi prestajanja naložene nepogojne zaporne kazni v tem obdobju.

Ta razlaga je združljiva z zahtevami člena 59 Dodatnega protokola k Pridružitvenemu sporazumu, v skladu s katerim Turčija ni deležna obravnave, ki je ugodnejša od tiste, ki jo države članice zagotavljajo druga drugi.

(Glej točke 54, 57, 75 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 18. julija 2007(*)

V zadevi C-325/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Darmstadt (Nemčija), z odločbama z dne 17. avgusta in 21. septembra 2005, ki sta prispeli na Sodišče 26. avgusta in 29. septembra 2005, v postopku

Ismail Derin

proti

Landkreis Darmstadt-Dieburg,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, R. Schintgen (poročevalec), A. Tizzano, M. Ilešič in E. Levits, sodniki,

generalni pravobranilec: Y. Bot,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. novembra 2006,

ob upoštevanju stališč, so jih predložili:

– za nemško vlado M. Lumma in C. Schulze-Bahr, zastopnika,

– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z W. Ferrantejem, avvocato dello Stato,

– za vlado Združenega kraljestva S. Nwaokolo, zastopnica, skupaj s T. Wardom, barrister,

– za Komisijo Evropskih skupnosti G. Rozet in I. Kaufmann-Bühler, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. januarja 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 59 Dodatnega protokola, podpisanega 23. novembra 1970 v Bruslju ter sprejetega, odobrenega in potrjenega v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972 (UL L 293, str. 1, v nadaljevanju: Dodatni protokol), in na razlago členov 6, 7 in 14 Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve (v nadaljevanju: Sklep št. 1/80). Pridružitveni svet je bil ustanovljen s sporazumom, ki ustanavlja pridružitev, sklenjenim med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani in države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil v imenu slednje sprejet, odobren in potrjen s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963 (UL 1964, 217, str. 3685, v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum).

2 Ta predlog je bil predložen v okviru spora med I. Derinom, turškim državljanom, in Landkreis Darmstadt-Dieburg glede postopka izgona z nemškega ozemlja.

Pravni okvir

Pridružitev EGS-Turčija

3 V skladu s členom 2(1) Pridružitvenega sporazuma je njegov cilj spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama, vključno s področjem delovne sile, predvsem s postopno vzpostavitvijo prostega gibanja delavcev (člen 12 tega sporazuma), da bi se izboljšale življenjske razmere turškega naroda in naknadno olajšala pridružitev Republike Turčije Skupnosti (četrta uvodna izjava in člen 28 tega sporazuma).

4 S tem namenom Pridružitveni sporazum določa pripravljalno obdobje, da se Republiki Turčiji omogoči okrepitev gospodarstva s pomočjo Skupnosti (člen 3 tega sporazuma), prehodno obdobje, v katerem se postopno vzpostavita carinska unija in približevanje gospodarskih politik (člen 4 omenjenega sporazuma), in zaključno obdobje, ki temelji na carinski uniji in vključuje okrepljeno usklajevanje gospodarskih politik pogodbenic (člen 5 istega sporazuma).

5 Člen 6 Pridružitvenega sporazuma določa:

„Zaradi zagotovitve izvajanja postopnega razvoja režima pridružitve se pogodbene stranke sestajajo v okviru Pridružitvenega sveta, ki deluje v mejah pristojnosti, ki so mu podeljene s Sporazumom.“

6 Člen 12 Pridružitvenega sporazuma, pod naslovom II „Izvajanje prehodnega obdobja“, poglavje 3, z naslovom „Ostale določbe, ki se nanašajo na gospodarstvo“, določa:

„Pogodbeni stranki soglašata, da se bosta zgledovali po členih [39 ES], [40 ES] in [41 ES], da bi postopoma uresničili prosto gibanje delavcev med njima.“

7 Člen 22(1) Pridružitvenega sporazuma določa:

„Zaradi uresničevanja ciljev Sporazuma in v primerih, predvidenih v njem, je Pridružitveni svet pooblaščen za sprejemanje sklepov. Vsaka od obeh strank je obvezana sprejeti ukrepe, s katerimi izvaja sprejete sklepe. […]“

8 Dodatni protokol, ki je v skladu s členom 62 sestavni del Pridružitvenega sporazuma, določa pogoje, režime in časovni razpored za izvajanje prehodnega obdobja iz člena 4 omenjenega sporazuma.

9 Dodatni protokol vsebuje naslov II „Gibanje oseb in storitev“, katerega Poglavje I se nanaša na „[d]elavce“.

10 Člen 36 Dodatnega protokola, ki je del omenjenega poglavja I, določa, da se prosto gibanje delavcev med državami članicami Skupnosti in Turčijo uresniči postopno v skladu z načeli, navedenimi v členu 12 Sporazuma o pridružitvi, med koncem dvanajstega in dvaindvajsetega leta po začetku veljavnosti navedenega sporazuma in da o načinih izvajanja, potrebnih v ta namen, odloči Pridružitveni svet.

11 Člen 59 Dodatnega protokola, ki spada pod naslov IV „Splošne in končne določbe“, določa:

„Turčija na področjih, ki jih pokriva ta protokol, ni deležna obravnave, ki je bolj ugodna od tiste, ki jo države članice zagotavljajo druga drugi po Pogodbi o ustanovitvi Skupnosti.“

12 Cilj Sklepa št. 1/80 je v skladu s tretjo uvodno izjavo izboljšati pravni položaj delavcev in njihovih družin na socialnem področju glede na ureditev, predvideno s Sklepom Pridružitvenega sveta št. 2/76 z dne 20. decembra 1976.

13 Členi 6, 7 in 14 Sklepa št. 1/80 so v poglavju II z naslovom „Socialne določbe“, del 1, naslovljen „Vprašanja glede zaposlitve in prostega gibanja delavcev“.

14 Člen 6(1) Sklepa št. 1/80 določa:

„Razen v primerih, določenih s členom 7, ki ureja prost dostop do zaposlitve članov njegove družine, ima turški delavec, ki je vključen v zakoniti trg dela v državi članici:

– po enem letu, odkar je v tej državi članici zakonito zaposlen, pravico, da se mu podaljša delovno dovoljenje pri istem delodajalcu, če razpolaga z delovnim mestom;

– po preteku treh let, odkar je v tej državi članici zakonito zaposlen, in ob pogoju, da imajo delavci iz držav članic Skupnosti pri tem prednost, pravico, da pri delodajalcu, ki ga sam izbere, sprejme delovno mesto v enakovrstnem poklicu, ponujeno pod običajnimi pogoji in prijavljeno pri službah za zaposlovanje v tej državi članici;

– po preteku štirih let, odkar je zakonito zaposlen, v tej državi članici pridobi pravico do prostega dostopa do katerekoli zaposlitve po svoji izbiri.“

15 Člen 7 Sklepa št. 1/80 določa:

„Družinski člani turškega delavca, ki je vključen v zakoniti trg dela države članice, ki so pridobili dovoljenje, da se mu pridružijo:

– imajo – s pridržkom, da imajo državljani iz držav članic Skupnosti pri tem prednost – pravico sprejeti vsako ponujeno zaposlitev, če v tej državi članici zakonito prebivajo vsaj tri leta;

– pridobijo pravico do prostega dostopa do zaposlitve, ki jo sami izberejo, če v tej državi članici zakonito prebivajo vsaj pet let.

Otroci turških delavcev, ki so v državi gostiteljici pridobili poklicno izobrazbo, ne glede na čas njihovega bivanja v tej državi članici, pod pogojem, da je bil vsaj eden od njihovih staršev najmanj tri leta zakonito zaposlen v zadevni državi članici, lahko v tej državi članici sprejmejo katerokoli ponujeno zaposlitev.“

16 Člen 14(1) Sklepa št. 1/80 določa:

„Določbe tega dela se uporabljajo ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem.“

Druge določbe prava Skupnosti

17 Člen 10(1) in (2) Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2), spremenjene z Uredbo Sveta (EGS) št. 2434/92 z dne 27. julija 1992 (UL L 245, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1612/68), določa:

„Pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, imajo ne glede na njihovo državljanstvo naslednje osebe:

a) njegov zakonec in njuni potomci, ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani;

b) vzdrževani predniki delavca in njegovega zakonca.

2. Države članice olajšajo vstop vsakemu drugemu članu družine, ki ne sodi med osebe, določene v odstavku 1, če ga navedeni delavec vzdržuje ali če je v državi, iz katere prihaja, živel v skupnem gospodinjstvu s tem delavcem.“

18 V členu 11 Uredbe št. 1612/68 je določeno:

„Kadar državljan države članice opravlja delo kot zaposlena ali samozaposlena oseba v drugi državi članici, ima njegov zakonec in njuni otroci, ki so mlajši od 21 let ali jih delavec vzdržuje, pravico, da opravljajo delo kot zaposlene osebe na ozemlju te države, tudi če niso državljani nobene države članice.“

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

19 Iz predložitvene odločbe izhaja, da je Ismail Derin turški državljan, rojen 30. septembra 1973, ki mu je bilo 1. julija 1982 dovoljeno pridružiti se staršem na ozemlju Zvezne republike Nemčije iz naslova združitve družine.

20 Oče in mati I. Derina sta bila 6 oziroma 24 let zakonito zaposlena v tej državi članici.

21 Po prihodu v Nemčijo se je I. Derin šolal najprej v osnovni šoli v obdobju od avgusta 1982 do julija 1988 in nato v poklicni šoli od avgusta 1988 do julija 1990. Šolanje je končal leta 1991 s pridobitvijo diplome nižje srednje šole („mittlere Reife“).

22 Po končanem izobraževanju je bila zadevna oseba večkrat zaporedno redno zaposlena pri različnih delodajalcih, vendar je bilo trajanje njegovih zaposlitev pri istem delodajalcu vedno krajše od enega leta.

23 V letih od 1992 do 1996 je I. Derin zakonito opravljal delo kot samozaposlena oseba.

24 3. septembra 2001 je začel preusposabljanje za poklicnega voznika, vendar ga je moral prekiniti zaradi prestajanja zaporne kazni. Kljub temu se je na novo zaposlil po 17. januarju 2005.

25 Od 10. decembra 1990 ima I. Derin dovoljenje za stalno prebivanje v Nemčiji.

26 Jeseni leta 1994 je I. Derin zapustil dom staršev in si ustvaril svojega. Ženi, ki je turška državljanka, je bilo dovoljeno, da se mu pridruži v Nemčiji 24. februarja 2002.

27 Od avgusta leta 1994 je bil I. Derin večkrat obsojen na denarne kazni zaradi različnih kaznivih dejanj, 13. decembra 2002 pa je bil obsojen na kazen zapora več kot dveh let in pol zaradi nezakonitega tihotapljenja tujcev v Nemčijo.

28 Zoper I. Derina je bil 24. novembra 2003 izdan sklep o izgonu z nemškega ozemlja za neomejen čas. Po prestani zaporni kazni bi ga bilo treba spremiti do meje.

29 Pristojni nacionalni organ meni, da I. Derin izpolnjuje pogoje za izgon na podlagi člena 47(2), točka 1, zakona o tujcih (Ausländergesetz, v nadaljevanju: AuslG), določbe, po kateri je tujec praviloma izgnan, če je bil zaradi storitve enega ali večih naklepnih kaznivih dejanj pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen. Kljub temu naj bi tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, ker ima dovoljenje za stalno prebivanje v Nemčiji in ker je vstopila v državo, ko je bila mladoletna, uživala zaščito, ki jo je proti izgonu pridobila na podlagi člena 48(1), točka 2, AuslG, in je tako lahko izgnana le zaradi resnih razlogov varnosti in javnega reda. Omenjeni organ je takrat uporabil svojo pravico do odločanja po prostem preudarku in sprejel sklep o izgonu v skladu s členom 47(3), drugi stavek, AuslG.

30 V zvezi s tem je pristojni nacionalni organ ugotovil, da se I. Derinu ni uspelo vključiti v nemško družbo, čeprav je prebival na nemškem ozemlju od svojega otroštva. Prvič je bil kaznovan leta 1994, pozneje pa je kazniva dejanja stalno ponavljal. Kakršen koli občutek krivde mu je bil tuj, saj niti kazni, na katere je bil obsojen, niso izboljšale njegovega vedenja. Izgon I. Derina bi lahko imel tudi odvračilen učinek na druge tuje državljane, ki se bodo tako lahko zavedeli hudih posledic, ki jih prinaša nezakonito tihotapljenje tujcev v državo članico. Glede na problem, ki je v Nemčiji prisotnost znatnega števila tujcev, ki so tam nezakonito, bi bilo treba sprejeti stroge ukrepe proti prestopnikom. Med drugim naj tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ne bi imela nikakršnih pravic na podlagi člena 6(1) ali člena 7 Sklepa št. 1/80, ker naj po eni strani nikoli ne bi bila zaposlena neprekinjeno za dlje kot eno leto pri istem delodajalcu in ker naj po drugi strani ne bi živela več v skupnem gospodinjstvu s starši in je ti ne vzdržujejo več.

31 Potem ko je bila pritožba, ki jo je I. Derin vložil zoper ta sklep o izgonu 15. septembra 2004, zavrnjena, je 5. oktobra 2004 vložil tožbo pri Verwaltungsgericht Darmstadt, v kateri je navajal, da spada v krog oseb, ki jih varuje člen 7 Sklepa št. 1/80. Tako naj bi spadal na področje uporabe člena 14 tega sklepa, ki pogojuje izgon z obstojem resnične nevarnosti novih resnih kršitev javnega reda, pogoj, ki pa naj v tem primeru kljub temu ne bi bil izpolnjen.

32 Nasprotno, tožena stranka iz postopka v glavni stvari meni, da člen 7 Sklepa št. 1/80 varuje le otroke turških delavcev, ki so mlajši od 21 let in ki jih vzdržujejo njihovi starši.

33 Predložitveno sodišče meni, da I. Derin dejansko izpolnjuje pogoje za pridobitev pravic, ki so predvidene v členu 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, zato ker je zakonito prebival s starši, ki so turški delavci in prebivajo v državi članici gostiteljici, v skupnem gospodinjstvu več kot pet let.

34 Omenjeno predložitveno sodišče se kljub temu sprašuje o pogojih, pod katerimi lahko turški državljan, ki je v takem položaju kot I. Derin, izgubi pravice, ki jih je pridobil na podlagi omenjenega člena 7, prvi odstavek, druga alinea.

35 Prvič, predložitveno sodišče se sklicuje na sodbo z dne 7. julija 2005 v zadevi Aydinli (C-373/03, ZOdl., str. I-6181), glede na to, da je Sodišče že razsodilo, da sta samo dva razloga za izgubo pravic, ki jih podeljuje omenjena določba, namreč prvič okoliščina, da prisotnost turškega migranta na ozemlju države članice gostiteljice pomeni zaradi njegovega osebnega vedenja dejansko in resno nevarnost za javni red, javno varnost ali javno zdravje na podlagi člena 14(1) Sklepa št. 1/80, in drugič okoliščina, da je ta zapustil ozemlje te države za daljše časovno obdobje in brez upravičenega razloga.

36 V tej zadevi naj položaj I. Derina ne bi sodil v nobenega od teh dveh razlogov za izgubo pravic, podeljenih na podlagi člena 7, odstavek 1, druga alinea, Sklepa št. 1/80.

37 Predložitveno sodišče kljub temu meni, da je v skladu s členom 59 Dodatnega protokola treba preveriti, ali so lahko turški državljani na podlagi take omejitve razlogov za izgubo pravic, pridobljenih na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, obravnavani ugodneje glede na družinske člane delavca, državljana države članice, ki imajo na podlagi člena 10 Uredbe št. 1612/68 pravico pridružiti se temu delavcu, če so stari manj kot 21 let in jih ta vzdržuje. V tej zadevi naj bi bil I. Derin, ki ne živi več pri starših od jeseni leta 1994 in je starejši od 30 let ter ga njegova družina ne vzdržuje več, če ni drugih možnosti za omejitev pravic na podlagi Sklepa št. 1/80, v ugodnejšem položaju kot potomec delavca migranta Skupnosti.

38 Drugič, če bi I. Derin dejansko izgubil pravice, ki jih je pridobil na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, zato ker je starejši od 21 let in ker ne živi več s svojimi starši in ker ga ti več ne vzdržujejo, se predložitveno sodišče sprašuje, ali se zadevna stranka ne bi mogla sklicevati na drugo določbo tega sklepa, da bi pridobila popolno zaščito proti ukrepu izgona, sprejetega na podlagi člena 14(1) tega sklepa, in še natančneje sprašuje, v kolikšni meri se lahko I. Derin vključi med osebe, ki so pridobile pravice na podlagi člena 6(1) istega sklepa.

39 V teh okoliščinah je Verwaltungsgericht Darmstadt prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Ali je združljivo s členom 59 Dodatnega protokola […], da turški državljan, ki se je kot otrok v okviru združitve družine pridružil svojim staršem na ozemlju Zvezne republike Nemčije, ne izgubi pravice do prebivanja, ki je povezana s pravico do prostega dostopa do zaposlitve po izbiri, ki jo ima na podlagi člena 7, [prvi odstavek], druga alinea, Sklepa št. 1/80 […], razen v primerih iz člena 14 [tega] sklepa […] in kadar zapusti ozemlje države članice gostiteljice za daljše časovno obdobje in brez upravičenega razloga – tudi kadar ne živi več s starši po dopolnjenem 21. letu in ga starši ne vzdržujejo več?

2. Ali ta turški državljan − kljub izgubi pravic, ki jih ima na podlagi člena 7, [prvi odstavek], druga alinea, Sklepa št. 1/80 […] − uživa posebno zaščito proti izgonu, ki mu jo podeljuje člen 14 [tega] sklepa […], če je bil, potem ko je nehal živeti v skupnem gospodinjstvu s starši, neredno zaposlen kot delavec, ne da bi kot zaposlena oseba pridobil pravice, ki izhajajo iz člena 6(1) Sklepa št. 1/80, in je več let opravljal izključno samostojno dejavnost?“

Prvo vprašanje

40 Uvodoma je treba poudariti, da se prvo vprašanje nanaša na položaj turškega državljana, ki izpolnjuje pogoje, ki so zahtevani za pridobitev pravice do prostega dostopa do zaposlitve po izbiri in za povezano pravico do prebivanja, ki sta podeljeni na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80.

41 Čeprav ni sporno, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari dejansko pridobila te pravice na podlagi omenjenih določb Sklepa št. 1/80, sta italijanska vlada in vlada Združenega kraljestva kljub temu izpostavili vprašanje, ali tak položaj zadevne stranke ne spada bolj pod člen 7, drugi odstavek, tega sklepa.

42 Glede na dejstva iz spora v glavni stvari, kot so navedena v predložitveni odločbi, je mogoče, da I. Derin, otrok turškega očeta in matere, ki sta bila zakonito zaposlena 6 oziroma 24 let v državi članici gostiteljici, ki je na njenem ozemlju opravil poklicno izobrazbo, lahko koristi pravico do dostopa do zaposlitve ter do prebivanja v tej državi članici ob uporabi drugega odstavka omenjenega člena 7, ki je v primerjavi s prvim odstavkom ugodnejša določba (glej sodbi z dne 19. novembra 1998 v zadevi Akman, C-210/97, Recueil, str. I-7519, točki 35 in 38, in z dne 16. februarja 2006 v zadevi Torun, C-502/04, ZOdl., str. I-1563, točke od 22 do 24).

43 Kljub temu lahko zgolj predložitveno sodišče ugotovi dejstva, ki so podlaga sporu, o katerem odloča, in presodi, katero od teh dveh prej omenjenih določb je treba uporabiti v postopku o glavni stvari.

44 Dodati je treba, da je namen zastavljenega vprašanja v bistvu določiti razloge, na podlagi katerih lahko turški državljan, kot je I. Derin, izgubi pravice, ki so mu bile podeljene v državi članici gostiteljici s členom 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, na področju prostega dostopa do katerekoli zaposlitve po svoji izbiri in s tem povezanim prebivanjem.

45 Kot je generalni pravobranilec pravilno navedel v točkah 35 in 78 sklepnih predlogov, se pravice, pridobljene na podlagi člena 7 omenjenega sklepa, izgubijo pod enakimi pogoji, ne glede na to, ali konkretni položaj, zaradi katerega je nastal spor, spada pod prvi ali drugi odstavek tega člena (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Torun, točke od 21 do 25).

46 Pod temi pogoji okoliščina, da turški državljan, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe prvega ali drugega odstavka člena 7 Sklepa št. 1/80, ni upoštevna za preizkus prvega vprašanja, ki ga je predložilo predložitveno sodišče.

47 Da bi se koristno odgovorilo na to vprašanje, je treba takoj ugotoviti, da ni sporno, da ima, prvič, člen 7, prvi odstavek, prav tako kot člen 6(1) in člen 7, drugi odstavek, tak neposredni učinek v državah članicah, da se turški državljani, ki izpolnjujejo pogoje, lahko sklicujejo neposredno na pravice, ki jim jih ta daje (glej predvsem prej navedeno sodbo Torun, točka 19), in da, drugič, pravice, ki jih ta zadnja določba daje otroku turškega delavca na zaposlitveni ravni v zadevni državi članici, nujno obsegajo obstoj povezane pravice do prebivanja zadevne osebe, s tem da je odvzet ves učinek pravici do dostopa do trga dela in do dejanske zaposlitve (glej zlasti sodbo z dne 11. novembra 2004 v zadevi Cetinkaya, C-467/02, ZOdl., str. I-10895, točka 31).

48 Člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 zadeva položaj turškega državljana, ki mu je bodisi dovoljeno, da se kot družinski član turškega delavca, ki je ali je bil vključen v zakoniti trg dela v državi članici gostiteljici, navedenemu delavcu pridruži v okviru združitve družine, bodisi je bil rojen in je vedno prebival v tej državi (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Aydinli, točka 22).

49 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Sodišče že razsodilo, da je uporaba te določbe za take položaje neodvisna od okoliščine, da je bila v spornem trenutku zadevna oseba polnoletna in ni več živela skupaj s svojo družino, temveč živi neodvisno in dela v zadevni državi članici (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Aydinli, točka 22, in po analogiji Torun, točki 27 in 28).

50 Tak turški državljan zato ne bi smel izgubiti pravice, ki jo je pridobil na podlagi člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80, zaradi nepričakovanega nastanka okoliščin, ki so navedene v prejšnji točki. Poseben namen pravice družinskih članov turškega delavca do dostopa do zaposlitve v državi članici gostiteljici je po določenem času okrepiti njihov položaj v tej državi, s tem da se jim omogoči možnost, da postanejo samostojni (glej zgoraj navedeno sodbo Aydinli, točka 23).

51 Poleg tega, čeprav člen 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80 načelno zahteva, da mora družinski član turškega delavca dejansko živeti z njim med triletnim obdobjem, med katerim zadevna oseba sama ne izpolnjuje pogojev za dostop do trga dela v državi članici gostiteljici (glej sodbe z dne 17. aprila 1997 v zadevi Kadiman, C-351/95, Recueil, str. I-2133, točke 33, 37, 40, 41 in 44; z dne 16. marca 2000 v zadevi Ergat, C-329/97, Recueil, str. I-1487, točki 36 in 37; z dne 22. junija 2000 v zadevi Eyüp, C-65/98, Recueil, str. I-4747, točki 28 in 29, ter zgoraj navedeno sodbo Cetinkaya, točka 30), države članice nimajo več pravice postavljati pogojev za prebivanje družinskega člana turškega delavca po preteku treh let, kar mora veljati za turškega migranta, ki izpolnjuje pogoje iz navedenega člena 7, prvi odstavek, druga alinea (glej zgoraj navedene sodbe Ergat, točke od 37 do 39; Cetinkaya, točka 30, in Aydinli, točka 24).

52 Kot je tudi generalni pravobranilec navedel v točkah 30 in 31 ter od 120 do 123 sklepnih predlogov, je Sodišče še posebej presodilo, da glede družinskih članov turškega delavca iz prvega odstavka člena 7 Sklepa št. 1/80, ki kot I. Derin po petih letih zakonitega bivanja pridobijo pravico do prostega dostopa do zaposlitve v državi članici gostiteljici v skladu z drugo alineo te določbe, njen neposredni učinek ne pomeni pomeni samo tega, da zadevna oseba pridobi osebno pravico na področju zaposlovanja neposredno na podlagi Sklepa št. 1/80, ampak tudi to, da je prvi pogoj za polni učinek te pravice z njo povezana pravica do prebivanja, ki je neodvisna od ohranitve pogojev za pridobitev teh pravic (glej zlasti zgoraj navedene sodbe Ergat, točka 40; Cetinkaya, točka 31, in Aydinli, točka 25).

53 Zato okoliščina, da pogoj za nastanek zadevne pravice, v tem primeru skupno življenje s turškim delavcem v določenem obdobju, izgine po tem, ko je družinski član tega delavca pridobil zadevno pravico, ne more vplivati na njeno pridobitev (glej zgoraj navedeno sodbo Aydinli, točka 26). Drugačna razlaga omenjenega člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 ne bi bila skladna z njegovo sistematiko in namenom, ki daje prednost postopnemu vključevanju turških državljanov, ki izpolnjujejo predvidene pogoje ene od določb tega sklepa, v državo gostiteljico in ki dalje koristijo pravice, ki jim jih ta podeljuje (glej zlasti sodbo z dne 8. maja 2003 v zadevi Wählergruppe Gemeinsam, C-171/01, Recueil, str. I-4301, točka 79).

54 Drugič, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so omejitve pravic, ki jih priznava člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 članom družine turškega delavca, ki izpolnjujejo pogoje, in so navedene v tem odstavku, lahko le dveh vrst, in sicer da prisotnost turškega migranta na ozemlju države članice gostiteljice zaradi njegovega osebnega vedenja pomeni dejansko in resno nevarnost za javni red, javno varnost ali javno zdravje na podlagi člena 14(1) tega sklepa ali okoliščina, da je ta zapustil ozemlje te države za daljše obdobje in brez upravičenih razlogov (glej zgoraj navedene sodbe Ergat, točke 45, 46 in 48; Cetinkaya, točki 36 in 38; Aydinli, točka 27, in Torun, točka 21).

55 Glede na to, da Sklep št. 1/80 jasno razlikuje med položajem turških delavcev, ki so v zadevni državi članici gostiteljici zakonito zaposleni v določenem obdobju (člen 6 tega sklepa), in položajem družinskih članov teh delavcev, ki so zakonito na ozemlju države članice gostiteljice (člen 7 istega sklepa), in da v sistemu omenjenega sklepa ta zadnji člen pomeni lex specialis v razmerju do pravic, postopno razširjenih glede na trajanje zakonite zaposlitve, opredeljene v treh alineah navedenega člena 6(1) (glej sodbo z dne 21. oktobra 2003 v zadevi Abatay in drugi, C-317/01 in C 369/01, Recueil, str. I-12301, točka 78, in zgoraj navedeni sodbi Aydinli, točka 19, in Torun, točka 17), pravice, ki jih podeljuje člen 7 Sklepa št. 1/80, ne morejo biti omejene v istih okoliščinah kot tiste, ki jih podeljuje člen 6 (glej zgoraj navedeni sodbi Aydinli, točka 31, in Torun, točka 26).

56 Natančneje, turški državljan, ki so mu bile priznane pravice iz omenjenega člena 7, teh ne bi smel izgubiti niti zaradi tega, ker se ne more zaposliti zaradi obsodbe na zaporno kazen, četudi več let in nepogojno, niti zaradi tega, ker nikoli ni pridobil pravice do zaposlitve in prebivanja na podlagi člena 6(1) Sklepa št. 1/80 (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Aydinli, točka 28, in Torun, točka 26). V nasprotju s turškimi državljani, za katere se uporablja ta zadnja določba, položaj članov njihove družine, določen v členu 7 tega sklepa, ni odvisen od opravljanja zaposlitve.

57 Ob upoštevanju vseh dosedanjih ugotovitev je treba ugotoviti, da iz sistema in iz namena Sklepa št. 1/80 izhaja, da turški državljan, ki je v takem položaju kot tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, ki ima pravico do prostega dostopa do katerekoli zaposlitve po svoji izbiri na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea, tega sklepa, izgubi pravico do prebivanja, ki je povezana z omenjeno pravico do prostega dostopa, le ob dveh predpostavkah, namreč v primerih, predvidenih v členu 14(1) tega sklepa, ali če zapusti ozemlje države gostiteljice za daljše obdobje in brez upravičljivih razlogov. Tak turški državljan ne izgubi pravice do prebivanja niti zaradi podaljšane odsotnosti s trga dela zaradi prestajanja zaporne kazni, celo večletne in nepogojne, niti zaradi okoliščine, da je bil ta državljan ob odločitvi o izgonu starejši od 21 let, ni več prebival pri turškem delavcu, od kogar izvira njegova pravica do prebivanja, in ga ta ni vzdrževal, temveč je živel neodvisno od tega delavca (glej zgoraj navedeni sodbi Aydinli, točka 32, in po analogiji Torun, točka 29).

58 Predložitveno sodišče se kljub temu sprašuje, ali je razlaga iz prejšnje točke združljiva s členom 59 Dodatnega protokola.

59 Ker predložitveno sodišče ni prepričano o taksativnosti razlogov izgube pravic, ki so bile podeljene na podlagi člena 7 Sklepa št. 1/80, kot izhaja iz te razlage, omenjeno sodišče navaja, da mora otrok turškega delavca poleg pogojev, ki so določeni s sodno prakso iz točke 57 te sodbe, da bi se pridobljene pravice obdržale, prav tako izpolniti merila, ki jih predvideva sekundarno pravo Skupnosti in predvsem člena 10(1) in 11 Uredbe št. 1612/68, ki se nanašata zgolj na otroke, mlajše od 21 let ali ki jih vzdržuje delavec.

60 Posledično se mora po mnenju predložitvenega sodišča člen 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da turški državljan, ki mu je bil dovoljen vstop, preden je dopolnil 21 let, na ozemlje države članice gostiteljice zaradi združitve družine s svojimi starši, ki so zaposleni v tej državi članici, izgubi pravico do zaposlitve ter pravico do prebivanja v njej, ko doseže starost 21 let ali ko ga njegova družina ne vzdržuje več.

61 Drugačna razlaga te določbe bi imela za posledico, da bi bil član družine turškega delavca, ki je vključen v zakoniti trg dela v državi članici, v ugodnejšem položaju kot potomec delavca Skupnosti.

62 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da imajo v skladu s členom 10(1) Uredbe št. 1612/68 otroci, ki so mlajši od 21 let ali jih državljan države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, vzdržuje, nepogojno pravico, da se pridružijo temu delavcu migrantu Skupnosti.

63 Nasprotno, člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 združitev družine izrecno pogojuje z dovoljenjem za pridružitev turškemu delavcu migrantu, ki se podeli v skladu s pravili ureditve države članice gostiteljice (glej sodbo z dne 30. septembra 2004 v zadevi Ayaz, C-275/02, ZOdl., str. I-8765, točki 34 in 35).

64 Dalje, v okviru pridružitve EGS-Turčija − razen posebne predpostavke, ko je turški državljan rojen in še vedno prebiva v držav članici gostiteljici − združitev družine ne pomeni pravice za družinske člane turškega delavca migranta, ampak je, nasprotno, odvisna od odločitve nacionalnih organov, sprejete zgolj na podlagi nacionalnega prava zadevne države članice ob upoštevanju temeljnih pravic, kot so opredeljene v členu 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (glej po analogiji sodbo z dne 17. septembra 2002 v zadevi Baumbast in R, C-413/99, Recueil, str. I-7091, točka 72).

65 Nadalje, na podlagi člena 11 Uredbe št. 1612/68 lahko otroci, ki imajo pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, zgolj iz tega razloga opravljajo delo kot zaposlene osebe na ozemlju te države, medtem ko je pravica do opravljanja zaposlitve otrok turškega delavca migranta natančno urejena v členu 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80, določbi, ki v zvezi s tem določa različne pogoje, ki se spreminjajo glede na obdobje zakonitega prebivanja z delavcem migrantom, od katerega te pravice črpajo. Tako turški državljani v prvih treh letih prebivanja nimajo takih pravic, medtem ko imajo ob pogoju, da imajo delavci iz držav članic pri tem prednost, pravico sprejeti vsako ponujeno zaposlitev, če v tej državi članici zakonito prebivajo vsaj tri leta. Šele po petih letih zakonitega prebivanja pridobijo pravico do prostega dostopa do zaposlitve, ki jo sami izberejo.

66 Sodišče je večkrat razsodilo, da v nasprotju z delavci iz držav članic turški državljani nimajo pravice do prostega gibanja v Skupnosti in imajo samo na ozemlju države članice gostiteljice zgolj določene pravice (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 23. januarja 1997 v zadevi Tetik, C-171/95, Recueil, str. I-329, točka 29, in z dne 11. maja 2000 v zadevi Savas, C-37/98, Recueil, str. I-2927, točka 59, ter zgoraj navedeno sodbo Wählergruppe Gemeinsam, točka 89).

67 Dalje, sodna praksa Sodišča glede pogojev, pod katerimi so lahko pravice, pridobljene na podlagi člena 7 Sklepa št. 1/80, omejene, določa poleg izjeme na podlagi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, ki se uporablja enako za turške državljane in državljane Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 10. februarja 2000 v zadevi Nazli, C-340/97, Recueil, str. I-957, točke 55, 56 in 63), drugi razlog za izgubo teh pravic, ki prizadene zgolj turške migrante, namreč dejstvo, da so zapustili državo gostiteljico za daljše časovno obdobje ali brez upravičenih razlogov (glej točki 54 in 57 te sodbe). V takem primeru lahko pristojni organi države članice zahtevajo, če se želi zadevna oseba ponovno naseliti v omenjeni državi članici, naj vloži novo prošnjo, da bi se ji izdalo dovoljenje bodisi za pridružitev turškemu delavcu, če jo še vedno vzdržuje, bodisi da se jo sprejme zato, da bi se tam zaposlila na podlagi člena 6 tega sklepa (glej zgoraj navedeno sodbo Ergat, točka 49).

68 V teh okoliščinah položaja otroka turškega delavca migranta ni mogoče učinkovito primerjati s položajem potomca državljana države članice glede na občutljivo razliko, ki obstaja med njunima pravnima položajema, pri čemer ima potomec državljana države članice ugodnejšega, kar izhaja iz nadaljnjega besedila veljavne ureditve.

69 Zato je, v nasprotju s priporočeno razlago predložitvenega sodišča, napačna trditev, da je, zato ker so razlogi za izgubo njegove pravice do prebivanja omejeni, kot to izhaja iz sodne prakse Sodišča (glej točki 54 in 57 te sodbe), družinski član turškega delavca migranta, ki mu je bilo dovoljeno pridružiti se temu v državi članici, v ugodnejšem položaju, kot je tisti, ki je pridržan članu družine državljana države članice, zato bi bilo pravilo iz člena 59 Dodatnega protokola kršeno.

70 Poleg tega razlaga, ki jo predlaga predložitveno sodišče, ne upošteva okoliščine, da imata člen 7 Sklepa št. 1/80 in člen 10 Uredbe št. 1612/68 različno besedilo.

71 Dalje bi imela taka razlaga neizogibno posledico, da bi bil pravni status otrok turških delavcev migrantov negotov med njihovim vključevanjem v državo članico gostiteljico, čeprav člen 7 Sklepa št. 1/80 nasprotno zasleduje cilj postopne združitve položaja družinskih članov teh delavcev v zadevni državi članici, s tem da jim tam po določenem času omogočajo neodvisno življenje.

72 Poleg tega, kot izhaja tudi iz razlogov za predložitveno odločbo, razlaga omenjenega sodišča, kot jih navaja v točki 60 te sodbe, temelji predvsem na ugotovitvah generalnega pravobranilca Geelhoeda v točki 52 sklepnih predlogov v zadevi, ki so bili podlaga za zgoraj navedeno sodbo Ayaz, čeprav take ugotovitve niso povzete v obrazložitvi omenjene sodbe.

73 Ker je predložitveno sodišče izrecno preoblikovalo svoje prvo vprašanje po razglasitvi zgoraj navedene sodbe Aydinli, zato da bi Sodišče privedlo do tega, da ponovno preuči upoštevnost le-te, je treba ponovno poudariti, da po eni strani razlaga, ki je bila dana v omenjeni sodbi glede obsega člena 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, zgolj potrjuje razlago, ki je že bila določena glede iste določbe v prejšnji sodni praksi Sodišča (zgoraj navedeni sodbi Ergat in Cetinkaya). Po drugi strani je Sodišče isto razlago na podlagi enakih razlogov razširilo na člen 7, drugi odstavek, omenjenega sklepa (zgoraj navedena sodba Torun). Poleg tega predložitveno sodišče ni navedlo nobenega dejstva, na podlagi katerega bi se lahko očitno razlikovalo med dejanskim in pravnim položajem zadeve iz postopka v glavni stvari in položaji v zadevah, ki so bile podlaga za zgoraj navedene sodbe Ergat, Cetinkaya, Aydinli in Torun, tako da v tem primeru ni nobenega veljavnega razloga, ki bi upravičil to, da bi Sodišče spremenilo svojo sodno prakso glede tega vprašanja.

74 Končno, kar zadeva položaj, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem je turški državljan predmet sklepa o izgonu, ki so ga sprejeli pristojni organi države članice, potem ko je bil tam obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj na podlagi nacionalne zakonodaje, je treba natančneje obrazložiti, da je člen 14(1) Sklepa št. 1/80 tisti člen, ki daje primeren pravni okvir za pooblastitev držav članic, da sprejmejo potrebne ukrepe, kljub temu pa ni sporno, da morajo omenjeni organi presoditi osebno vedenje storilca kaznivega dejanja ter trenutno, resnično in zadosti resno nevarnost, ki jo pomeni za javni red in javno varnost, in da morajo med drugim spoštovati načelo sorazmernosti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Nazli, točke od 57 do 61, in po analogiji sodbo z dne 26. novembra 2002 v zadevi Oteiza Olazabal, C-100/01, Recueil, str. I-10981, točke 39, 43 in 44). Natančneje, ukrep izgona, ki temelji na členu 14(1) tega sklepa, se lahko izbere le, če bi osebno vedenje zadevne osebe pomenilo konkretno tveganje novih hudih kršitev javnega reda. Tak ukrep se torej ne bi smel odrediti avtomatično zaradi kazenske obsodbe in z namenom splošne prevencije (glej sodbo z dne 7. julija 2005 v zadevi Dogan, C-383/03, ZOdl., str. I-6237, točka 24).

75 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba na prvo zastavljeno vprašanje odgovoriti tako, da turški državljan, ki mu je bilo dovoljeno vstopiti na ozemlje države članice v okviru združitve družine, ko je bil otrok, in ki je pridobil pravico do prostega dostopa do katerekoli zaposlitve po svoji izbiri na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80, izgubi pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki je povezana z omenjeno pravico do prostega dostopa, le v dveh primerih, namreč

– v okoliščinah, predvidenih v členu 14(1) tega sklepa, ali

– če zapusti ozemlje države gostiteljice za daljše obdobje in brez upravičenih razlogov,

V položaju, kakršen je položaj tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, je zgoraj navedena razlaga združljiva z zahtevami člena 59 Dodatnega protokola.

Drugo vprašanje

76 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje predložitvenega sodišča na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.

Stroški

77 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Turški državljan, ki mu je bilodovoljeno vstopiti na ozemlje države članice v okviru združitve družine, ko je bil otrok, in ki je pridobil pravico do prostega dostopa do katerekoli zaposlitve po svoji izbiri na podlagi člena 7, prvi odstavek, druga alinea, Sklepa št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki ga je sprejel Pridružitveni svet, ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, izgubi pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki je povezana z omenjeno pravico do prostega dostopa, le v dveh primerih, namreč

– v okoliščinah, predvidenih v členu 14(1) tega sklepa, ali

– če zapusti ozemlje države gostiteljice za daljše obdobje in brez upravičenih razlogov,

V položaju, kakršen je položaj tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, je zgoraj navedena razlaga združljiva z zahtevami člena 59 Dodatnega protokola, podpisanega 23. novembra 1970 v Bruslju in sprejetega, odobrenega in potrjenega v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972.

Podpisi

* Jezik postopka: nemščina.