Zadeva C-135/05

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Italijanski republiki

„Neizpolnitev obveznosti države – Ravnanje z odpadki – Direktive 75/442/EGS, 91/689/EGS in 1999/31/ES“

Povzetek sodbe

1.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Dokaz neizpolnitve obveznosti – Dokazno breme Komisije

(člen 226 ES)

2.        Države članice – Obveznosti – Naloga spremljanja, zaupana Komisiji – Dolžnost držav članic

(členi 10 ES, 211 ES in 226 ES; Direktiva Sveta 75/442, kakor je bila spremenjena z direktivami 91/156, 91/689 in 1999/31)

3.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Preizkus utemeljenosti, ki ga opravi Sodišče – Upoštevni položaj – Stanje po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju

(člen 226 ES)

4.        Okolje – Odstranjevanje odpadkov – Direktiva 75/442 – Člen 4

(Direktiva Sveta 75/442, kakor je bila spremenjena z Direktivo 91/156, člen 4)

1.        V okviru postopka neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES mora Komisija dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti. Komisija mora Sodišču predložiti dokaze, ki so potrebni za to, da lahko Sodišče preizkusi, ali je ta neizpolnitev podana, pri čemer se ne more sklicevati na kakršnokoli domnevo. Vendar mora država članica, kadar Komisija predloži zadostne dokaze, ki kažejo na določena dejstva, ki zadevajo ozemlje tožene države članice in ki kažejo na to, da so organi te države članice razvili ponavljajočo in dolgotrajno prakso, ki je v nasprotju z določbami direktive, vsebinsko in podrobno izpodbijati predložene podatke in posledice, ki iz njih izhajajo.

(Glej točke 26, 30 in 32.)

2.        Države članice morajo na podlagi člena 10 ES Komisiji olajšati izpolnjevanje njenih nalog, ki med drugim, kot izhaja iz člena 211 ES, obsegajo skrb za uporabo določb Pogodbe in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo v skladu s to pogodbo. Na področju preverjanja pravilne praktične uporabe nacionalnih določb za zagotovitev učinkovitega izvajanja direktiv, sprejetih na področju okolja, je Komisija, ki nima preiskovalnih pooblastil v teh zadevah, zelo odvisna od dokazov, ki jih predložijo morebitni pritožniki, zasebne ali javne organizacije, ki delujejo na ozemlju upoštevne države članice, kot tudi omenjena država članica sama. V teh okoliščinah morajo nacionalni organi v duhu lojalnega sodelovanja v skladu z dolžnostjo vsake države članice, da Komisiji olajšajo izpolnjevanje njenih nalog, kot prvi opraviti potrebne preglede na kraju samem.

(Glej točke 27, 28 in 31.)

3.        Obstoj neizpolnitve obveznosti je treba presojati glede na položaj države članice, kot je obstajal v okviru roka, določenega v obrazloženem mnenju, naknadnih sprememb pa Sodišče ne sme upoštevati niti takrat, ko predstavljajo pravilno uporabo pravila prava Skupnosti, ki je predmet navedene tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

(Glej točko 36.)

4.        Čeprav člen 4 Direktive 75/442, kakor je bila spremenjena z Direktivo 91/156, ne določa konkretne vsebine ukrepov, ki jih morajo države članice sprejeti za zagotovitev take predelave ali odstranjevanja odpadkov, da ne ogrožajo zdravja ljudi, in brez uporabe postopkov ali načinov, ki bi lahko škodovali okolju, pa ta določba kljub temu zavezuje države članice glede zasledovanega cilja, pri čemer jim zagotavlja diskrecijsko pravico pri oceni potrebnosti teh ukrepov.

Načeloma torej na podlagi neskladnosti dejanskega stanja s cilji, ki jih določa člen 4 omenjene direktive, ni mogoče neposredno sklepati na to, da udeležena država članica ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz te določbe. Vendar trajanje takšnega dejanskega stanja, predvsem kadar povzroči znatno degradacijo okolja v daljšem obdobju brez posredovanja pristojnih organov, lahko kaže na to, da so države članice prekoračile diskrecijsko pravico, ki izhaja iz te določbe.

(Glej točko 37.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 26. aprila 2007(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Ravnanje z odpadki – Direktive 75/442/EGS, 91/689/EGS in 1999/31/ES“

V zadevi C‑135/05,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, ki je bila vložena 22. marca 2005,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata D. Recchia in M. Konstantinidis, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Italijanski republiki, ki jo zastopata I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Fiengom, avvocato dello Stato, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J. Klučka (poročevalec), U. Lõhmus, A. Ó Caoimh, sodniki, in P. Lindh, sodnica,

generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. januarja 2007,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Italijanska republika s tem, da ni sprejela vseh potrebnih ukrepov:

–        za zagotovitev predelave in odstranitve odpadkov brez nevarnosti za zdravje ljudi in brez uporabe postopkov in načinov, ki bi lahko škodovali okolju, in za prepoved nenadzorovanega odlaganja, zavrženja in odstranjevanja odpadkov;

–        za zagotovitev, da vsak imetnik odpadkov preda odpadke zasebnemu ali javnemu zbiralcu odpadkov ali podjetju za odstranjevanje ali predelavo odpadkov ali da sam predela ali odstrani odpadke v skladu z določbami Direktive Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih (UL L 194, str. 39), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 91/156/EGS z dne 18. marca 1991 (UL L 78, str. 32, v nadaljevanju: Direktiva 75/442);

–        za to, da mora vsak obrat ali podjetje, ki opravlja dejavnost odstranjevanja, pridobiti dovoljenje pristojnega organa;

–        za to, da se na vsakem mestu, kjer se odlagajo nevarni odpadki, odpadki evidentirajo in identificirajo, in

–        za to, da bi upravljavec glede odlagališč, ki so 16. julija 2001 že imeli dovoljenja ali že delujejo, pred 16. julijem 2002 pripravil in predložil pristojnemu organu v odobritev načrt prilagoditve odlagališča, ki zajema podatke v zvezi s pogoji za izdajo dovoljenja in vseh sanacijskih ukrepov, za katere meni, da bodo potrebni, tako da po predložitvi načrta prilagoditve odlagališča pristojni organi sprejmejo dokončno odločitev, ali se obratovanje lahko nadaljuje, pri čemer se čimprej zaprejo odlagališča, za katera ni bilo izdano dovoljenje za nadaljnje obratovanje oziroma se potrebna dela dovolijo in se določi prehodno obdobje za izvedbo načrta,

ni izpolnila obveznosti iz členov 4, 8 in 9 Direktive 75/442, člena 2(1) Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih (UL L 377, str. 20) in člena 14(a), (b) in (c) Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (UL L 182, str. 1).

 Pravni okvir

 Direktiva 75/442

2        Člen 4 Direktive 75/442 določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev take predelave ali odstranjevanja odpadkov, da ne ogrožajo zdravja ljudi in brez uporabe postopkov ali načinov, ki bi lahko škodovali okolju […]

[…]

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da prepovejo puščanje, odmetavanje ali nenadzorovano odstranjevanje odpadkov.“

3        Člen 8 Direktive 75/442 nalaga državam članicam, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da imetnik odpadkov: preda odpadke zasebnemu ali javnemu zbiralcu odpadkov ali podjetju, ki izvaja postopke, naštete v prilogah IIA ali IIB k tej direktivi ali sam predela ali odstrani odpadke v skladu z določbami te direktive.

4        Člen 9(1) Direktive 75/442 določa, da morajo za izvajanje predvsem člena 4 te direktive vsi obrati in vsa podjetja, ki izvajajo postopke odstranjevanja odpadkov, pridobiti dovoljenje organa, pristojnega za izvajanje določb te direktive. Odstavek 2 istega člena natančneje določa, da je dovoljenja mogoče izdati za določeno obdobje, lahko so obnovljiva, lahko se zanje zahteva izpolnjevanje pogojev in obveznosti ali se lahko zavrnejo, predvsem če je predvideni način odstranjevanja nesprejemljiv z vidika varstva okolja.

 Direktiva 91/689

5        Člen 2 Direktive 91/689 določa:

„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zahtevajo, da se na vsakem mestu, kjer se odlagajo nevarni odpadki, odpadki evidentirajo in identificirajo.

[…]“

 Direktiva 1999/31

6        Člen 14(a), (b) in (c) Direktive 1999/31 določa:

„Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da odlagališča, ki ob prenosu te direktive že imajo dovoljenja ali že delujejo, ne smejo več obratovati, razen […]

a)       v enem letu od datuma, določenega v členu 18(1) [najpozneje 16. julija 2002], upravljavec odlagališča pripravi in predloži pristojnemu organu v odobritev načrt prilagoditve odlagališča skupaj s podrobnostmi, navedenimi v členu 8 in vsemi sanacijskimi ukrepi, za katere meni, da bodo potrebni za izpolnitev zahtev te direktive, razen zahtev iz točke 1 Priloge I;

b)       po predložitvi načrta prilagoditve odlagališča pristojni organi sprejmejo dokončno odločbo, ali se obratovanje lahko nadaljuje na podlagi omenjenega načrta prilagoditve in te direktive. Države članice v skladu s členom 7(g) in členom 13 sprejmejo potrebne ukrepe za čimprejšnje zaprtje odlagališč, ki jim v skladu s členom 8 ni bilo izdano dovoljenje za nadaljnje obratovanje;

c)      na podlagi odobrenega načrta prilagoditve odlagališča pristojni organ dovoli potrebna dela in določi prehodno obdobje za izvedbo načrta. Vsa obstoječa odlagališča izpolnjujejo zahteve te direktive razen zahtev iz točke 1 Priloge I v osmih letih po datumu, določenem v členu 18(1) [najpozneje 16. julija 2009].“

7        Na podlagi člena 18(1) te direktive države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje v dveh letih po začetku veljavnosti (oziroma najpozneje do 16. julija 2001) in o tem takoj obvestijo Komisijo.

 Predhodni postopek

8        Po različnih pritožbah, poslanskih vprašanjih, časopisnih člankih in objavi poročila Corpo forestale dello Stato (nacionalne gozdne uprave, v nadaljevanju: CFS) 22. oktobra 2002, ki so kazali na obstoj velikega števila nezakonitih in nenadzorovanih odlagališč v Italiji, se je Komisija odločila, da glede tega, kako ta država spoštuje obveznosti iz direktiv 75/442, 91/689 in 1999/31, izvede nadzor.

9        Omenjeno poročilo, objavljeno leta 1986, pomeni tretjo fazo postopka, ki ga je z namenom evidentiranja nezakonitih odlagališč na gozdnih in gorskih območjih v italijanskih deželah brez posebnega statuta, to je v vseh italijanskih deželah, razen Furlanije ‑ Julijske krajine, doline Aoste, Trentina - Zgornjega Poadižja, Sicilije in Sardinije, leta 1986 sprožil CFS. Prvi popis, opravljen leta 1986, je zajel 6890 od 8104 italijanskih občin, na njegovi podlagi pa je CFS ugotovil, da obstaja 5978 nezakonitih odlagališč. Drug popis, opravljen leta 1996, je zajemal 6802 občin, na njegovi podlagi pa je CFS ugotovil obstoj 5422 nezakonitih odlagališč. Po popisu leta 2002 je CFS ugotovil, da obstaja 4866 nezakonitih odlagališč, od katerih jih 1765 v prejšnjih raziskavah še ni bilo zabeleženih. Po mnenju CFS so bili nevarni odpadki na 705 omenjenih nezakonitih odlagališčih. Odlagališč z dovoljenji le 1420.

10      Rezultate zadnjega štetja je Komisija povzela takole:

11       Čeprav podatki, ki jih je pridobil CFS, zadevajo le petnajst italijanskih dežel brez posebnega statuta, je Komisija izrazila namen, da Italijo toži zaradi vseh nezakonitih odlagališč na njenem ozemlju. Komisija naj bi namreč razpolagala s podatki, iz katerih izhaja, da je položaj podoben tudi v deželah s posebnim statutom.

12      Ta institucija se glede tega sklicuje na načrt za ravnanje z odpadki za deželo Sicilijo, ki ji je bil sporočen 4. marca 2003, in ki mu je bil priložen načrt sanacije onesnaženih območij zadevne dežele. Ta načrt je kazal na obstoj množice nezakonitih odlagališč, zapuščenih smetišč, odlagališč brez dovoljenj in neopredeljenih mest, od katerih so na določenih bili nevarni odpadki.

13      Enako naj bi veljalo za dežele Trentino - Zgornje Poadižje, Furlanija - Julijska krajina in Sardinija, za katere Komisija celosten opis stanja v Italiji dopolnjuje z uradnimi dokumenti organov teh dežel, poročili parlamentarnih preiskovalnih komisij in članki iz publikacij.

14      Kot primer Komisija omenja odlagališče v kraju, imenovanem „Cascina Corradina“, v občini San Fiorano, ki je bilo prej predmet ločenega postopka, vendar pa je bil ta potem zaradi tožbe pred Sodiščem združen s sedanjim postopkom.

15      Na podlagi vseh teh podatkov in v skladu s členom 226 ES je Komisija z dopisom z dne 11. julija 2003 italijansko vlado opomnila, naj v zvezi s tem predloži pripombe.

16      Ker od italijanskih organov ni dobila nikakršnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko sklepala, da so očitana neizpolnjevanja obveznosti prenehala, je Komisija z dopisom 19. decembra 2003 poslala obrazloženo mnenje, v katerem je Italijansko republiko pozvala, naj v roku dveh mesecev od njegovega prejetja sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev s tem mnenjem.

17      Komisija na to obrazloženo mnenje ni prejela odgovora. Zato je vložila to tožbo.

 Tožba

 Dopustnost

18      Italijanska vlada zatrjuje, da bi morala biti tožba Komisije ugotovljena za nedopustno, ker je zatrjevana neizpolnitev obveznosti splošna in nedoločna, zaradi česar naj omenjena vlada ne bi mogla natančno predstaviti obrambe tako glede dejstev kot prava. Komisija naj ne bi identificirala imetnikov ali upravljavcev odlagališč niti lastnikov krajev, kjer so bili odloženi odpadki.

19      Komisija pa meni, da ima pravico, da v enotnem postopku obravnava vprašanje odstranjevanja odpadkov na celotnem italijanskem ozemlju. Na podlagi takega pristopa, ki ga Komisija opredeljuje kot „horizontalen pristop“, bi po eni strani lahko identificirali in učinkoviteje reševali strukturne probleme, ki so razlog za domnevno neizpolnitev obveznosti Italijanske republike, in po drugi strani razbremenili nadzorne mehanizme spoštovanja prava Skupnosti na področju okolja. Komisija se v zvezi s tem sklicuje na sklepne predloge generalnega pravobranilca Geelhoeda, predstavljene v zadevi Komisija proti Irski (sodba z dne 26. aprila 2005, C-494/01, ZOdl., str. I-3331).

20      Najprej je treba opozoriti, da ne glede na obveznost Komisije, da zadosti dokaznemu bremenu, ki ga nosi, v okviru postopka, določenega v členu 226 ES, Pogodba ES ne vsebuje nobenega pravila, ki bi nasprotovalo skupnemu obravnavanju pomembnega števila položajev, na podlagi katerih Komisija ocenjuje, da država članica ponavljajoče in v daljšem obdobju ni izpolnjevala obveznosti, ki izhajajo iz prava Skupnosti.

21      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je upravna praksa lahko predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, kadar je ta do neke mere ustaljena in splošna (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Irski, točka 28 in navedena sodna praksa).

22      Dalje je treba opozoriti, da je Sodišče že dopustilo tožbe Komisije v podobnih primerih, kjer se je ta sklicevala ravno na tako strukturirano in splošno kršitev členov 4, 8 in 9 Direktive 75/442 s strani države članice (sodba z dne 6. oktobra 2005 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-502/03, neobjavljena v ZOdl.) in kršitev istih členov ter člena 14 Direktive 1999/31 (sodba z dne 29. marca 2007 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑423/05, neobjavljena v ZOdl.)

23      Zato je tožba Komisije dopustna.

 Utemeljenost

 Dokazno breme

24      Italijanska vlada zatrjuje, da viri informacij, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svojo tožbo, niso verodostojni, ker poročila CFS niso bila pripravljena v sodelovanju z ministrstvom za okolje in zaščito ozemlja, ki naj bi bil edini nacionalni organ, pristojen glede pravnega reda Skupnosti, in ker naj akti parlamentarnih preiskovalnih komisij ali časopisni članki ne bi pomenili priznanja, temveč samo generične vire dokazov, katerih utemeljenost mora dokazati tisti, ki se nanje sklicuje.

25      Komisija pa meni, da so poročila, ki jih je pripravil CFS, zanesljiv in na področju okolja verodostojen vir informacij. CFS naj bi bil namreč del civilnih policijskih državnih sil, katerega naloge so predvsem zaščita italijanskega gozdnega bogastva, zaščita okolja, krajine in ekosistema ter izvrševanje dejavnosti sodne policije z namenom spoštovanja nacionalnih in mednarodnih ureditev na teh področjih.

26      V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Komisija, v okviru postopka neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti. Komisija mora Sodišču predložiti dokaze, ki so potrebni za to, da lahko Sodišče preizkusi, ali je ta neizpolnitev podana, pri čemer se ne more sklicevati na kakršnokoli domnevo (sodba z dne 25. maja 1982 v zadevi Komisija proti Nizozemski, 96/81, Recueil, str. 1791, točka 6).

27      Države članice pa morajo na podlagi člena 10 ES Komisiji olajšati izpolnjevanje njenih nalog, ki med drugim, kot izhaja iz člena 211 ES, obsegajo skrb za uporabo določb Pogodbe in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo v skladu s to Pogodbo (zgoraj navedena sodba Komisija proti Irski, točka 42 in navedena sodna praksa).

28      S tega vidika je treba upoštevati dejstvo, da je glede preverjanja pravilne praktične uporabe nacionalnih določb za zagotovitev učinkovitega izvajanja direktiv, sprejetih na področju okolja, Komisija, ki nima preiskovalnih pooblastil v teh zadevah, zelo odvisna od dokazov, ki jih predložijo morebitni pritožniki, zasebne ali javne organizacije, ki delujejo na ozemlju upoštevne države članice, kot tudi omenjena država članica sama (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Irski, točka 43 in navedena sodna praksa).

29      Zato poročila, ki so jih pripravili CFS in parlamentarne preiskovalne komisije, ali uradno dokumentacijo deželnih organov lahko štejemo kot veljaven vir informacij za to, da Komisija izvede postopek iz člena 226 ES.

30      Iz tega sledi predvsem, da mora država članica v primeru, ko Komisija predloži zadostne dokaze, ki kažejo na določena dejstva, ki zadevajo ozemlje tožene države članice, vsebinsko in podrobno izpodbijati predložene podatke in posledice, ki iz njih izhajajo (zgoraj navedena sodba Komisija proti Irski, točka 44 in navedena sodna praksa).

31      V teh okoliščinah morajo namreč nacionalni organi v duhu lojalnega sodelovanja v skladu z dolžnostjo vsake države članice, kot na to opozarja točka 27 te sodbe, to je, da Komisiji olajšajo izpolnjevanje njenih nalog, kot prvi opraviti potrebne preglede na kraju samem (zgoraj navedena sodba Komisija proti Irski, točka 45 in navedena sodna praksa).

32      Zato, kadar se Komisija sklicuje na pritožbe o ponavljajočih neizpolnitvah obveznosti glede določb direktive, podprte z dokazi, mora udeležena država članica izpodbijati konkretna dejstva, zatrjevana v teh pritožbah. Enako velja, da mora država članica, kadar Komisija predloži zadostne dokaze o tem, da so organi te države članice razvili ponavljajočo in dolgotrajno prakso, ki je v nasprotju z določbami direktive, vsebinsko in podrobno izpodbijati predložene podatke in posledice, ki iz njih izhajajo (zgoraj navedena sodba Komisija proti Irski, točki 46 in 47 in navedena sodna praksa). Ta obveznost držav članic izhaja iz dolžnosti lojalnega sodelovanja, ki jo določa člen 10 ES, in velja za katerokoli fazo postopka iz člena 226 ES. Iz spisa pa izhaja, da italijanski organi niso v polni meri sodelovali s Komisijo in v okviru predhodnega postopka v tej zadevi izvedli preiskave.

 Kršitev členov 4, 8 in 9 Direktive 75/442, člena 2(1) Direktive 91/689 in člena 14(a), (b) in (c) Direktive 1999/31

–       Trditve strank

33      Pri izpodbijanju očitkov Komisije italijanska vlada s sklicevanjem na podatke, ki jih je uspela pridobiti od regionalnih in pokrajinskih uprav ter od Nucleo Operativo Ecologico dell’Arma dei Carabinieri (ekološkega operativnega oddelka orožnikov), uvodoma zatrjuje, da so podatki, ki jih je pridobila Komisija, nezanesljivi in ne ustrezajo resničnemu stanju v Italiji. Zlasti zavrača število „nezakonitih odlagališč“, kot ga je ugotovila Komisija, ker naj bi ta, prvič, določena odlagališča štela večkrat, drugič, kot nezakonita odlagališča opredelila majhna odlaganja ali zapuščene količine odpadkov, ki so bili že delno sanirani oziroma so bili odpadki že odstranjeni, in tretjič, napačno ocenila njihovo nevarnost glede na to, da je bila večina teh odlagališč nadzorovana ali pod sekvestracijo.

34      Omenjena vlada opozarja tudi na nedavni napredek Italijanske republike pri izvajanju obveznosti iz direktiv 75/442, 91/689 in 1999/31.

35      Komisija zatrjuje, prvič, da italijanska vlada ni predložila nasprotujočih podatkov, ki bi izhajali iz vira na podobni ravni kot njeni. Drugič, Komisija kljub upoštevanju dejstva, da so bili odpadki z določenih odlagališč že odstranjeni, trdi, da je lokacij, ki bodo urejene, v primerjavi s tistimi, glede katerih nacionalni organi niso storili ničesar za odpravo njihove nezakonitosti, mnogo manj.

–       Presoja Sodišča

36      Najprej, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je obstoj neizpolnitve obveznosti treba presojati glede na položaj države članice, kot je obstajal v okviru roka, določenega v obrazloženem mnenju, in da naknadnih sprememb Sodišče ne sme upoštevati niti takrat, ko predstavljajo pravilno uporabo pravila prava Skupnosti, ki je predmet zadevne tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti (glej v tem smislu sodbe z dne 11. oktobra 2001 v zadevi Komisija proti Avstriji C-111/00, Recueil, str. I-7555, točki 13 in 14; z dne 30. januarja 2002 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-103/00, Recueil, str. I-1147, točka 23; z dne 28. aprila 2005 v zadevi Komisija proti Španiji, C-157/04, neobjavljena v ZOdl., točka 19, in z dne 7. julija 2005 v zadevi Komisija proti Italiji, C-214/04, neobjavljena v ZOdl., točka 14).

37      Dalje, glede presoje kršitve člena 4 Direktive 75/442, ki jo stori država članica, je pomembno opozoriti, da ta člen določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev take predelave ali odstranjevanja odpadkov, da ne ogrožajo zdravja ljudi, in brez uporabe postopkov ali načinov, ki bi lahko škodovali okolju, ne da bi natančneje določal konkretno vsebino ukrepov, ki naj bi se sprejeli za zagotovitev tega cilja. Vendar ta določba zavezuje države članice glede zasledovanega cilja v obsegu, da jim zagotavlja diskrecijsko pravico pri oceni potrebnosti teh ukrepov (sodba z dne 9. novembra 1999 v zadevi Komisija proti Italiji, „San Rocco“, C-365/97, Recueil, str. I-7773, točka 67). Načeloma torej na podlagi neskladnosti dejanskega stanja s cilji, ki jih določa člen 4 omenjene direktive, ni mogoče neposredno sklepati na to, da udeležena država članica ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz te določbe. Kljub temu je ugotovljeno, da trajanje takšnega dejanskega stanja, predvsem kadar povzroči znatno degradacijo okolja v daljšem obdobju brez posredovanja pristojnih organov, lahko kaže na to, da so države članice prekoračile diskrecijsko pravico, ki izhaja iz te določbe (zgoraj navedena sodba San Rocco, točki 67 in 68).

38      Glede na to je treba ugotoviti, da iz spisa jasno izhaja utemeljenost očitkov Italijanski republiki. Če bi namreč na podlagi informacij, ki jih je predložila ta vlada, lahko ugotovili, da se je v Italiji spoštovanje ciljev iz določb prava Skupnosti, ki se nanašajo na neizpolnitev obveznosti, postopoma izboljšalo, te informacije vendarle kažejo na to, da je splošna neskladnost odlagališč v zvezi z omenjenimi določbami obstajala do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju.

39      Glede očitka o kršitvi člena 4 Direktive 75/442 ni sporno, da je bilo ob poteku roka iz obrazloženega mnenja na celotnem italijanskem ozemlju precejšnje število odlagališč, na katerih upravljavci niso zagotovili predelave ali odstranjevanja odpadkov na način, ki ne ogroža zdravja ljudi, brez uporabe postopkov ali načinov, ki bi lahko škodovali okolju. Primeroma lahko navedemo, kot izhaja iz priloge 1 k dupliki italijanske vlade, da je ta priznala, da je v deželi Abruci 92 mest za odlaganje odpadkov, ki so bila ugotovljena v okviru nadzora na lokalni ravni, ki je sledil popisu, ki ga je opravil CFS.

40      Tak položaj v daljšem časovnem obdobju ima nujno za posledico znatno degradacijo okolja.

41      Glede očitka o kršitvi člena 8 Direktive 75/442 je ugotovljeno, da ob poteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, italijanski organi niso zagotovili, da bi imetnik v skladu z določbami Direktive 75/442 odpadke sam odstranil ali jih predelal ali jih predal zbiralcu odpadkov ali podjetju, ki se s tem ukvarja. Glede tega iz priloge 3 k dupliki italijanske vlade izhaja, da so italijanski organi popisali najmanj 9 takšnih mest v deželi Umbriji in 31 v deželi Apuliji (pokrajina Bari).

42      Glede očitka o kršitvi člena 9 Direktive 75/442, ni bilo izpodbijano, da so po poteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, številna odlagališča delovala brez dovoljenja pristojnih organov. To dokazujejo predvsem, kot jasno izhaja iz priloge 3 k dupliki italijanske vlade, odlagališča odpadkov, kot je že omenjeno v točkah 39 in 41 te sodbe, pa tudi obstoj najmanj 14 nezakonitih odlagališč v deželi Apuliji (pokrajina Lecce).

43      Glede očitka o kršitvi člena 2 Direktive 91/689, in sicer da italijanski organi niso zagotovili evidentiranja ali identificiranja nevarnih odpadkov na vsakem odlagališču ali mestu razlitja, je dovolj poudariti, da vlada omenjene države članice ne podaja utemeljitev in posebnih dokazov, da bi oporekala trditvam Komisije. Še posebej ne oporeka temu, da je v času poteka roka, določenega v obrazloženem mnenju, na njenem ozemlju delovalo najmanj 700 nezakonitih odlagališč nevarnih odpadkov, ki niso podvržena nobenemu nadzoru. Iz tega sledi, da italijanski organi ne morejo vedeti, kaj se dogaja z nevarnimi odpadki na teh odlagališčih, in da zato obveznost evidentiranja in identificiranja ni spoštovana.

44      Nazadnje, enako velja za očitek o kršitvi člena 14 Direktive 1999/31. V tem primeru je italijanska vlada sama zatrjevala, da je na njenem ozemlju 747 odlagališč, ki bi morala biti predmet načrta prilagoditve odlagališč. Nasprotno pa preučitev vseh dokumentov, predloženih v prilogi k dupliki italijanske vlade kaže na to, da so bili ob poteku roka omenjeni načrti predstavljeni za 551 odlagališč in da so pristojni organi odobrili le 131 načrtov. Sicer, kot je upravičeno opozorila Komisija, omenjena vlada ni natančno določila, kaj je bilo storjenega glede odlagališč, za katera načrti prilagoditve niso bili odobreni.

45      Iz tega sledi, da Italijanska republika na splošno in vztrajno ni izpolnjevala obveznosti iz členov 4, 8 in 9 Direktive 75/442, člena 2(1) Direktive 91/689 in člena 14(a), (b) in (c) Direktive 1999/31. Zato je tožba Komisije utemeljena.

46      Upoštevajoč vse navedeno, je treba ugotoviti, da Italijanska republika s tem, da ni sprejela potrebnih ukrepov:

–        za zagotovitev predelave in odstranitve odpadkov brez nevarnosti za zdravje ljudi in brez uporabe postopkov in načinov, ki bi lahko škodovali okolju, in za prepoved nenadzorovanega odlaganja, zavrženja in odstranjevanja odpadkov;

–        za zagotovitev, da vsak imetnik odpadkov preda odpadke zasebnemu ali javnemu zbiralcu odpadkov ali podjetju za odstranjevanje ali predelavo odpadkov ali da sam predela ali odstrani odpadke v skladu z določbami Direktive 75/442;

–        za to, da mora vsak obrat ali podjetje, ki opravlja dejavnost odstranjevanja, pridobiti dovoljenje pristojnega organa;

–        za to, da se na vsakem mestu, kjer se odlagajo nevarni odpadki, odpadki evidentirajo in identificirajo, in

–        za to, da bi upravljavec glede odlagališč, ki so 16. julija 2001 že imela dovoljenja ali že delujejo, pred 16. julijem 2002 pripravil in predložil pristojnemu organu v odobritev načrt prilagoditve odlagališča, ki zajema podatke v zvezi s pogoji za izdajo dovoljenja in vseh sanacijskih ukrepov, za katere meni, da bodo potrebni, tako da po predložitvi načrta prilagoditve odlagališča pristojni organi sprejmejo dokončno odločitev, ali se obratovanje lahko nadaljuje, pri čemer se čimprej zaprejo odlagališča, za katera ni bilo izdano dovoljenje za nadaljnje obratovanje oziroma se potrebna dela dovolijo in se določi prehodno obdobje za izvedbo načrta,

ni izpolnila obveznosti iz členov 4, 8 in 9 Direktive 75/442, člena 2(1) Direktive 91/689 in člena 14(a), (b) in (c) Direktive 1999/31.

 Stroški

47      Na podlagi člena 69(2) Poslovnika se stranki, ki z zahtevkom ni uspela, naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se plačilo stroškov naloži Italijanski republiki in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1.      Ker Italijanska republika ni sprejela vseh potrebnih ukrepov:

–        za zagotovitev predelave in odstranitve odpadkov brez nevarnosti za zdravje ljudi in brez uporabe postopkov in načinov, ki bi lahko škodovali okolju, in za prepoved nenadzorovanega odlaganja, zavrženja in odstranjevanja odpadkov;

–        za zagotovitev, da vsak imetnik odpadkov preda odpadke zasebnemu ali javnemu zbiralcu odpadkov ali podjetju za odstranjevanje ali predelavo odpadkov ali da sam predela ali odstrani odpadke v skladu z določbami Direktive Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 91/156/EGS z dne 18. marca 1991;

–        za to, da mora vsak obrat ali podjetje, ki opravlja dejavnost odstranjevanja, pridobiti dovoljenje pristojnega organa;

–        za to, da se na vsakem mestu, kjer se odlagajo nevarni odpadki, ti odpadki evidentirajo in identificirajo, in

–        za to, da bi upravljavec glede odlagališč, ki so 16. julija 2001 že imela dovoljenja ali že delujejo, pred 16. julijem 2002 pripravil in predložil pristojnemu organu v odobritev načrt prilagoditve odlagališča, ki zajema podatke v zvezi s pogoji za izdajo dovoljenja in vseh sanacijskih ukrepov, za katere meni, da bodo potrebni, tako da po predložitvi načrta prilagoditve odlagališča pristojni organi sprejmejo dokončno odločitev, ali se obratovanje lahko nadaljuje, pri čemer se čimprej zaprejo odlagališča, za katera ni bilo izdano dovoljenje za nadaljnje obratovanje oziroma se potrebna dela dovolijo in se določi prehodno obdobje za izvedbo načrta,

ni izpolnila obveznosti iz členov 4, 8 in 9 Direktive 75/442, kakor je bila spremenjena z Direktivo 91/156/EGS, člena 2(1) Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih in člena 14(a), (b) in (c) Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih.

2.      Italijanski republiki se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

* Jezik postopka: italijanščina.