SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
M. POIARESA MADURA,
predstavljeni 23. maja 20071(1)
Zadeva C‑438/05
The International Transport Workers’ Federation
in
The Finnish Seamen’s Union
proti
Viking Line ABP
in
OÜ Viking Line Eesti
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division))
1. Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) je v pritožbenem postopku v zadevi s High Court of Justice (Commercial Court) v predhodno odločanje predložilo več vprašanj, ki od Sodišča zahtevajo obravnavo vprašanja, ki je hkrati pravno zelo zapleteno in socialno-politično zelo občutljivo. Včasih so odgovori na zapletena vprašanja preprosti. To ni tak primer. Okoliščina, zaradi katere je nastala obravnavana zadeva, je na kratko opisana v nadaljevanju. Finski upravljavec trajektnih storitev med Helsinki in Talinom je želel sedež preseliti v Estonijo in biti s tem upravičen do nižjih plač ter od tam opravljati storitve. Finski sindikat, ki ga je podprlo mednarodno združenje sindikatov, je to želel preprečiti ter je zagrozil s stavko in bojkotom, če bi se podjetje preselilo brez ohranitve trenutne ravni plač. Pravni problemi, ki so nastali v tem sporu, zadevajo horizontalni učinek določb Pogodbe o prostem pretoku ter razmerje med socialnimi pravicami in pravico do prostega pretoka.
I – Dejansko stanje in vprašanja za predhodno odločanje
Stranke
2. Viking Line ABP (v nadaljevanju: družba Viking Line) je finski upravljavec trajektov. OU Viking Line Esti je njegova estonska hčerinska družba. Viking Line ima v lasti Rosello, to je ladjo, ki pluje pod finsko zastavo na liniji Talin-Helsinki med Estonijo in Finsko. Člani posadke Roselle so člani finskega sindikata pomorščakov (v nadaljevanju: FSU).
3. FSU, ki ima sedež v Helsinkih, je nacionalni sindikat, ki zastopa pomorščake. Ima okoli 10.000 članov, vključno s člani posadke Roselle. FSU je finska podružnica Mednarodne zveze prevozniških delavcev (International Transport Workers' Federation, v nadaljevanju: ITF).
4. ITF je zveza, ki združuje 600 sindikatov prevozniških delavcev iz 140 držav in ima sedež v Londonu. Ena od glavnih politik ITF je politika o „zastavi prikladnosti“ (v nadaljevanju: ZP). Predsednik ITF je na sojenju pred High Court pojasnil, da „sta glavna cilja kampanje ZP, prvič, da se odpravi zastave prikladnosti in vzpostavi resnično povezavo med zastavo ladje in državljanstvom lastnika in, drugič, da se zaščiti in izboljša pogoje pomorščakov, ki delajo na ladjah z ZP.“ Skladno z dokumentom, ki določa politiko ZP se za ladjo, ki pluje pod zastavo prikladnosti šteje ladja, „katere lastništvo in nadzor je drugje kot v državi zastave.“ Isti dokument določa, da „imajo sindikati v državi lastništva pravico, da sklenejo sporazume, ki zajemajo ladje v lasti v njihovih državah.“ Kampanja ZP se krepi z bojkoti in drugimi akcijami solidarnosti.
Dejansko stanje
5. Rosella je poslovala z izgubo, saj je konkurirala ladjam pod estonsko zastavo na isti liniji iz Talina v Helsinke. Plače estonskih posadk so nižje od plač finskih posadk. Glede na to, da Rosella pluje pod finsko zastavo, mora družba Viking Line skladno s finskim pravom in z določbami kolektivne pogodbe plačati posadki plače na finski ravni.
6. Družba Viking Line je želela Rosello oktobra 2003 registrirati v Estoniji pod estonsko zastavo in nato postati pogodbenica kolektivne pogodbe z estonskim sindikatom. O svojem predlogu je obvestila posadko in zvezo FSU. FSU je družbi Viking Line jasno izrazila svoje stališče, da nasprotuje predlogu o spremembi zastave Roselle.
7. FSU je 4. novembra 2003 po elektronski pošti prosila ITF, naj vse sindikate obvesti o zadevi in jih prosi, naj se ne pogajajo z družbo Viking Line. ITF je 6. novembra 2003 storila to, za kar je bila zaprošena, in poslala okrožnico skladno s politiko ZP. V okrožnici je pisalo, da je Rosella še vedno v finski lasti in da ima zato FSU še vedno pravico do pogajanj. Pozvala je sindikate, naj se ne pogajajo z družbo Viking Line. Sindikati, ki so člani zveze, zaradi načela solidarnosti ne bi ravnali v nasprotju z okrožnico. Nespoštovanje te bi vodilo v sankcije, v najslabšem primeru do izključitve iz ITF.(2) Okrožnica je torej dejansko onemogočala kakršno koli možnost, da bi družba Viking Line zaobšla FSU in se neposredno pogajala z estonskim sindikatom.
8. Poleg tega je FSU trdila, da je sporazum o članih ladijske posadke za Rosello potekel 17. novembra 2003 in torej zato ni bila več zavezan k socialnemu miru. FSU je 2. decembra 2003 poslala obvestilo, da namerava začeti s sindikalnim bojem v zvezi z Rosello. Zahtevala je, naj se posadka poveča za osem ljudi in naj se družba Viking Line ali odpove svojim načrtom o prehodu pod drugo zastavo ali naj bo pri spremembi zastave posadka zaposlena pod finskimi delovnopravnimi pogoji. Družba Viking Line je pri delovnem sodišču v Helsinkih začela sodni postopek za ugotovitev, da sporazum o članih ladijske posadke še vedno velja, pri okrožnem sodišču v Helsinkih pa postopek za prepoved stavke. Nobeno sodišče pa ni moglo pravočasno zaslišati družbe Viking Line.
9. Družba Viking Line se je namreč 2. decembra zaradi grožnje s stavko v sporu poravnala. Zaposlila je dodatne člane posadke in pristala na to, da pred 28. februarjem 2005 ne bo začela s prehodom pod drugo zastavo. Prav tako se je strinjala s tem, da se ustavita postopka pred delovnim in okrožnim sodiščem.
10. ITF ni nikoli umaknila okrožnice in tako je poziv sindikatom, naj se ne pogajajo z družbo Viking Lines, ostal v veljavi. Medtem je Rosella še naprej ustvarjala izgubo. Družba Viking Line, ki je še vedno želela izvesti prehod ladje pod zastavo Estonije, je to načrtovala po izteku novega sporazuma o članih ladijske posadke 28. februarja 2005.
11. Ker je predvidela, da bo nov poskus prehoda Roselle pod drugo zastavo ponovno povzročil sindikalne ukrepe ITF in FSU, je družba Viking Line 18. avgusta 2004 vložila tožbo pri Commercial Court v Londonu z ugotovitvenim in s prepovednim zahtevkom, ki je zahteval, naj ITF umakne okrožnico, FSU pa naj se ne vmešava s pravice Viking Line do prostega gibanja v zvezi s spremembo zastave Roselle. Med postopkom je bil sporazum o članih posadke Roselle podaljšan do februarja 2008. Zato 28. februar 2005 ni bil več tako pomemben, vendar pa je Rosella zaradi delovnih pogojev, ki so bili za družbo Viking Line manj ugodni od estonskih, še naprej poslovala z izgubo. Tako je še naprej ostalo pomembno, da se ta položaj razreši. Commercial Court je s sodbo z dne 16. junija 2005 odobrilo končne prepovedi v zvezi z zavezo družbe Viking Line, da zaradi prehoda pod drugo zastavo ne bo odpustila nobenega zaposlenega.
12. ITF in FSU sta se 30. junija 2005 zoper sodbo pritožili pri Court of Appeal (Civil Division). Court of Appeal je s sklepom z dne 3. novembra 2005 Sodišču v predhodno odločanje predložilo veliko število natančno oblikovanih vprašanj.(3) Upam, da ne poenostavljam preveč, če zaradi skrajšanja navedena vprašanja skrčim na tri, po mojem mnenju bistvena vprašanja.
13. Prvo vprašanje je, ali – po analogiji s sodbo Albany(4) – kolektivni ukrepi, kot so obravnavani, zaradi socialne politike Skupnosti ne sodijo na področje uporabe člena 43 ES in člena 1(1) Uredbe Sveta 4055/86.(5)
14. Drugič, predložitveno sodišče postavlja vprašanje, ali imata navedeni določbi „neposredni učinek v horizontalnih razmerjih, tako da zasebna podjetja na njuni podlagi pridobijo pravice, na katere se lahko sklicujejo zoper [...] sindikat ali združenje sindikatov glede kolektivnih ukrepov tega sindikata ali združenja sindikatov“.
15. Končno, predložitveno sodišče sprašuje, ali v obravnavanih okoliščinah taki ukrepi predstavljajo omejitev prostega pretoka, in če je tako, ali so objektivno utemeljeni, primerni in sorazmerni ter „predstavlja[jo] pravo ravnotežje med temeljno socialno pravico do kolektivnih ukrepov ter svobodo ustanavljanja in opravljanja storitev“. Predložitveno sodišče v zvezi s tem tudi sprašuje, ali je treba obravnavane ukrepe šteti za neposredno diskriminatorne, posredno diskriminatorne ali nediskriminatorne, in v kolikšni meri to vpliva na njihovo presojo po upoštevnih pravilih o prostem pretoku.
II – Presoja
A – Uvodne ugotovitve
16. Vprašanja za predhodno odločanje predložitvenega sodišča zadevajo člen 1(1) Uredbe št. 4055/86 in člen 43 ES.
17. Uredba št. 4055/86 ureja svobodo opravljanja storitev v pomorskem prometu med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami. Zaradi navedene uredbe se „celota pravil iz Pogodbe o svobodi opravljanja storitev“ uporablja za področje pomorskega prometa med državami članicami.(6) Člen 1(1) Uredbe določa, da se „[s]voboda opravljanja pomorskih storitev med državami članicami [...] uporablja za državljane držav članic, ki imajo sedež v državi članici, ki ni država osebe, kateri so storitve namenjene“. Ta določba v bistvu izraža načelo svobode opravljanja storitev, kot jo zagotavlja člen 49 ES, za področje pomorskega prometa.(7)
18. Vendar pa obravnavana zadeva v prvi vrsti zadeva svobodo ustanavljanja, kot jo zagotavlja člen 43 ES. Prehod Roselle pod drugo zastavo, ki bi ga izvedla družba Viking Line, bi pomenil izvajanje pravice do svobode ustanavljanja. Sodišče je v sodbi Factortame in drugi razsodilo, da registracija ladje, ki se uporablja „za gospodarsko dejavnost, ki vključuje trajni sedež v zadevni državi članici“, predstavlja ustanovitev v smislu člena 43 ES.(8)
19. Družba Viking Line torej želi, prvič, uveljaviti svojo pravico do svobodnega ustanavljanja in nato uveljaviti svojo pravico do svobodnega opravljanja storitev. Nasprotno pa ITS in FSU želita v zvezi z uveljavljanjem pravice družbe Viking Line do svobodne ustanovitve postaviti določene pogoje in sta zagrozili z bojkotom opravljanja storitev potniških trajektov družbe Viking Line, če bi se slednja odločila, da izvede prehod Roselle pod drugo zastavo, ne da bi izpolnila njune pogoje.
B – Veljavnost določb o prostem pretoku za ukrepe sindikalnega boja
20. FSU in ITF menita, da kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov, ki spodbujajo cilje socialne politike Skupnosti, ne sodijo na področje uporabe člena 43 ES in Uredbe št. 4055/86. Trdita, da bi uporaba določb o prostem pretoku ogrozila pravico delavcev do kolektivnih pogajanj in do tega, da stavkajo, dokler se ne sklene kolektivna pogodba. V zvezi s tem opozarjata na to, da sta pravici do združevanja in do stavke varovani kot temeljni pravici v različnih mednarodnih instrumentih. Poleg tega je spoštovanje pravice do stavke v kontekstu kolektivnih pogajanj ustavna tradicija, skupna državam članicam, in torej predstavlja splošno načelo prava Skupnosti. FSU in ITF ob analognem sklicevanju na razlogovanje Sodišča v sodbi Albany(9) trdita, da socialne določbe iz Naslova XI Pogodbe dejansko izključujejo uporabo člena 43 ES in Uredbe št. 4055/86 na področju takih delovnopravnih sporov, kot je obravnavani.
21. Nacionalno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je tako mnenje pravilno. Menim, da mora biti odgovor nikalen.
22. FSU in ITF dejansko domnevata, da bi uporaba določb o prostem pretoku v kontekstu kolektivnih ukrepov sindikata ali združenja sindikatov ogrozila socialno politiko Skupnosti ter bi pravicama do združevanja in stavke odrekla njuno temeljnost. Ta domneva ni pravilna.
23. Določbe o ustanavljanju in svobodnem opravljanju storitev nikakor niso nezdružljive z varstvom temeljnih pravic ali doseganjem ciljev Skupnosti na področju socialne politike. Niti določbe Pogodbe o prostem pretoku niti pravici do združevanja in do stavke niso absolutne. Poleg tega nič v Pogodbi ne kaže na to, da imajo cilji socialne politike Skupnosti vedno prednost pred ciljem ustrezno delujočega notranjega trga. Nasprotno, vključitev obeh ciljev v Pogodbo izraža namen Skupnosti, da te politike uskladi. To, da zaradi uveljavljanja temeljne pravice ali ravnanja, ki sodi na področje uporabe določb socialne politike, nastane omejitev prostega pretoka, ne pomeni, da se določbe o prostem pretoku ne uporabljajo.
24. Navedeni sklep potrjuje sodna praksa. Avstrijska vlada je v zadevi Schmidberger dovolila demonstracije, ki so omejile prosti pretok blaga, ker je menila, da bi se s prepovedjo teh demonstracij kršila pravica do svobodnega izražanja in pravica do svobodnega združevanja.(10) Sodišče je v sodbi Omega obravnavalo ukrep, ki je bil namenjen varstvu človekovega dostojanstva, ki pa je prav tako omejeval svobodo opravljanja storitev.(11) Sodišče je v obeh primerih priznalo, da gre za temeljne pravice, ki jih je treba spoštovati kot splošna načela prava Skupnosti.(12) Vendar pa Sodišče v nobeni od navedenih zadev zato ni razsodilo, da za zadevne omejitve ne veljajo pravila o prostem pretoku. Nasprotno, Sodišče je razsodilo, da čeprav se ta pravila uporabljajo, omejitve prostega pretoka niso presegale tistega, kar bi lahko legitimno šteli za potrebno za varstvo zadevnih temeljnih pravic.(13)
25. Sodišče je, podobno, ustaljeno priznavalo, da lahko javni interes v zvezi s socialno politiko upraviči določene omejitve prostega pretoka, dokler te omejitve ne presežejo tistega, kar je potrebno.(14) Sodišče pa ni nikoli sprejelo tega, da naj take omejitve sploh ne bi sodile na področje uporabe določb o prostem pretoku. V bistvu se je za ukrepe varstva okolja,(15) potrošnikov,(16) pluralnosti medijev(17) in javnega zdravja,(18) če naštejem samo nekaj primerov iz sodne prakse, vedno štelo, da sodijo na področje uporabe določb o prostem pretoku. Prav gotovo bi bilo čudno, če bi sklenili, da bi bili ukrepi, sprejeti v interesu socialne politike, zunaj presoje po pravilih prostega pretoka.
26. Končno, nisem prepričan glede domnevne analogije s sodbo Albany.(19) V zadevi Albany je šlo za kolektivno pogodbo med organizacijami, ki so zastopale delodajalce in delavce, s katero se je vzpostavil sektorski pokojninski sklad z obveznim članstvom. Sodišče je razsodilo, da zadevna pogodba zaradi svojega značaja in namena ne sodi na področje uporabe člena 81 ES. Vendar pa to, da določena pogodba ali dejavnost ne sodi na področje uporabe pravil o konkurenci, ne pomeni nujno tega, da prav tako ne sodi na področje uporabe pravil o prostem pretoku. Nasprotno, sodbi Wouters(20) in Meca-Medina(21) kažeta na to, da lahko določena pogodba ali dejavnost sodi na področje uporabe določenih pravil in hkrati ne tudi kakšnih drugih.(22)
27. Poleg tega se zdi, da je bila skrb v sodbi Albany to, da se izogne morebitnemu nasprotju v Pogodbi. Pogodba spodbuja socialno sporazumevanje, ki vodi v sklepanje kolektivnih pogodb o delovnih pogojih in plačah. Navedeni cilj pa bi bil resno ogrožen, če bi Pogodba hkrati prepovedovala take pogodbe zaradi njihovega značilnega vpliva na konkurenco.(23) Skladno s tem morajo kolektivne pogodbe uživati „omejeno imuniteto pred pravili o konkurenci“.(24) Nasprotno pa določbe Pogodbe o prostem pretoku ne predstavljajo tveganja za nasprotje, saj kot sem poudaril zgoraj, je te določbe mogoče uskladiti s cilji socialne politike.(25)
28. Predlagam torej, da Sodišče na prvo vprašanje predložitvenega sodišča za predhodno odločanje odgovori: Kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov, s katerimi se želi spodbujati cilje socialne politike Skupnosti, samo zaradi tega niso izvzeti s področja uporabe člena 43 ES in Uredbe št. 4055/86.
C – Horizontalna uporaba določb o prostem pretoku
29. Drugo vprašanje za predhodno odločanje predložitvenega sodišča zadeva učinek členov 43 ES in 49 ES v horizontalnih razmerjih.(26) FSU in ITF trdita, da jima navedene določbe ne nalagajo obveznosti, saj so namenjene javnim ukrepom. Opozarjata na to, da sta FSU in ITF pravni osebi zasebnega prava brez kakršnih koli javnih pooblastil. Družba Viking Line pa na drugi strani trdi, da ji mora biti dovoljeno sklicevanje na te določbe, še posebej zaradi sposobnosti sindikatov, da posegajo v pravice do prostega pretoka.
30. Zadevo bom preučil v štirih stopnjah. Prvič, kot izhodišče bom pojasnil, da lahko zadevne določbe ustvarjajo obveznosti za zasebne subjekte. Drugič, poskusil bom pojasniti, za kakšno vrsto zasebnega delovanja se uporabljajo pravila o prostem pretoku. Tretjič, obravnaval bom pogosto zanemarjen, vendar pomemben problem, in sicer kako se lahko učinek določb o prostem pretoku v horizontalnih razmerjih uskladi s spoštovanjem načina, na katerega domače pravo varuje zasebno avtonomijo in razrešuje spore med zasebnimi subjekti. Končno, po teh splošnejših ugotovitvah bom predlagal odgovor na vprašanje, ali se lahko podjetje v sodnem postopku zoper sindikat ali združenje sindikatov opira na člen 43 ES in člen 1(1) Uredbe št. 4055/86.
Ali določbe o prostem pretoku ustvarjajo obveznosti za zasebne subjekte?
31. Pogodba vprašanja učinka členov 43 in 49 ES v horizontalnih razmerjih ne rešuje neposredno, zato je treba upoštevati mesto in funkcijo navedenih določb v sistematiki Pogodbe.
32. Določbe o prostem pretoku so skupaj z določbami o konkurenci del skladnega sistema pravil, katerih namen je opisan v členu 3 ES.(27) Ta namen pa je zagotoviti prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala med državami članicami pod pogoji lojalne konkurence.(28)
33. Pravila o prostem pretoku in pravila o konkurenci zasledujejo ta cilj predvsem s tem, da zagotavljajo pravice udeležencem trga. V bistvu udeležence trga varujejo s tem, da jih pooblaščajo za izpodbijanje določenih ovir za možnost konkuriranja pod enakimi pogoji na skupnem trgu.(29) Obstoj navedene možnosti je bistven element pri doseganju alokacijske učinkovitosti v Skupnosti kot celoti. Brez pravil o prostem pretoku in konkurenci ne bi bilo mogoče doseči temeljnega cilja Skupnosti, to je delujoč skupni trg.
34. Organi držav članic lahko splošno intervenirajo v delovanje skupnega trga s tem, da omejujejo dejavnosti udeležencev trga. Enako velja za določena podjetja, ki delujejo kartelno ali imajo prevladujoč položaj na precejšnjem delu skupnega trga. Ni torej presenetljivo, da Pogodba udeležencem trga zagotavlja pravice, ki jih je mogoče uveljavljati zoper organe držav članic in zoper navedena podjetja. Glede slednjih imajo glavno vlogo pravila o konkurenci, glede organov držav članic, pa imajo to vlogo določbe o prostem pretoku.(30) Zaradi učinkovitega zagotavljanja pravic udeležencev trga imajo torej pravila o konkurenci horizontalni učinek,(31) pravila o prostem pretoku pa vertikalni učinek.(32)
35. Vendar pa to ne utemeljuje argumenta a contrario, da Pogodba onemogoča učinek določb o prostem pretoku v horizontalnih razmerjih. Nasprotno, tak učinek logično sledi iz Pogodbe, kadar je potreben zaradi zagotovitve enakih možnosti udeležencem trga iz celotne Skupnosti za pridobitev dostopa do katerega koli dela skupnega trga.
36. Osrednje vprašanje v zadevi je torej tole: ali iz Pogodbe sledi, da določbe o prostem pretoku zaradi zagotavljanja pravilnega delovanja skupnega trga pravice udeležencev trga ne varujejo samo z omejitvijo pooblastil organov držav članic, temveč tudi z omejitvijo avtonomije drugih.
37. Nekateri avtorji predlagajo odločen nikalni odgovor na to vprašanje, njihov glavni argument pa je, da pri oviranju pravilnega delovanja skupnega trga s strani nedržavnih subjektov zadostujejo pravila o konkurenci.(33) Drugi pa opozarjajo na to, da lahko tudi zasebno delovanje – to je delovanje, ki ne izhaja iz države in za katero se ne uporabljajo pravila o konkurenci – ovira pravilno delovanje skupnega trga, in da bi bilo zato napačno tako delovanje odločno izvzeti s področja uporabe pravil o prostem pretoku.(34)
38. Menim, da je slednje stališče stvarnejše. Potrjuje ga tudi sodna praksa. Sodišče je priznalo, da lahko pravila o prostem pretoku omejujejo avtonomijo posameznikov, še posebej v sodbah Komisija proti Franciji(35) in Schmidberger.(36) Obe zadevi temeljita v bistvu na razlogovanju, da lahko zasebno delovanje ogrozi cilje določb o prostem pretoku. Zato je Sodišče razsodilo, da posameznikom ni mogoče dovoljevati, da ravnajo brez ustrezne skrbi za pravice, ki jih imajo drugi posamezniki na podlagi pravil o prostem pretoku. V zadevi Komisija proti Franciji se je zaradi nasilnih protestnih dejanj francoskih kmetov drugim odrekalo pravico do prodaje ali uvoza sadja in zelenjave iz drugih držav članic. V zadevi Schmidberger oviranje prostega pretoka blaga ni bilo niti približno tako resno. Vendar pa je, kar je bistveno, Sodišče tehtalo pravico do svobodnega izražanja skupine demonstrantov proti pravici prevoznega podjetja, da prosto prevaža blago iz ene države članice v drugo, in tako v horizontalnem razmerju uporabilo temeljno načelo prostega pretoka blaga.
39. Opozoriti je treba na to, da je šlo v sodbi Schmidberger za tožbo zasebnega subjekta proti državi. Tak postopek je običajen v mnogih, če ne vseh, nacionalnih pravnih sistemih, če se na ustavno določbo ni mogoče sklicevati kot na neodvisno podlago za tožbo v pravdnem postopku. Gre za alternativen način spodbuditve horizontalnega učinka ustavnih pravic, namreč da se iz teh pravic izvede obveznost države, da poseže v okoliščinah, v katerih dejanja enega zasebnega subjekta ogrožajo ustavne pravice drugega.(37) Soroden in enako običajen način zagotavljanja normativne moči ustavnim pravicam v horizontalnih razmerjih je, da se jih šteje za zavezujoče za sodstvo, kadar to odloča v zadevah med zasebnimi subjekti. Sodišče mora pri razlagi pogodbene določbe, pravil o odškodninski tožbi ali odločanju o zahtevku za prepoved kot državni organ odločiti tako, da pri tem spoštuje ustavne pravice strank.(38) Razmejitev posameznikovih pravic na ta način je znana kot „mittelbare Drittwirkung“ ali posredni učinek v horizontalnih razmerjih. Rezultat je to, da se ustavna pravila, ki so naslovljena na državo, prevedejo v pravna pravila, ki se uporabljajo med zasebnimi subjekti, kar ponazarja, da je „oblast tretja stranka v vsakem zasebnem sporu, in sicer v obliki prava in sodnika, ki to pravo izvaja“.(39)
40. Glede razmejitve ustreznih področij pravic se lahko posredni učinek v horizontalnih razmerjih po obliki razlikuje od neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih, po vsebini pa ni razlike.(40) To pojasnjuje, zakaj se za sodbo Defrenne šteje, da je bil v njej priznan „neposredni učinek v horizontalnih razmerjih“ člena 141 ES, čeprav je Sodišče učinek navedene določbe v horizontalnih razmerjih razlagalo kot nalogo nacionalnih sodišč.(41) Prav tako pa pojasnjuje tudi to, zakaj je sodna praksa že zavrnila trditev Komisije z obravnave, da bi moralo Sodišče zavrniti neposredni učinek v horizontalnih razmerjih, ker določbe o prostem pretoku in njihove izvedenke niso bile zamišljene za uporabo za zasebne subjekte. Tudi če bi bilo treba v zadevi Schmidberger odločiti, da gre za zasebni spor med prevoznim podjetjem in demonstranti, bi moralo Sodišče še vedno tehtati med pravico do svobodnega gibanja prvega in pravico do demonstracij drugega.(42) Obravnavana zadeva bi teoretično prav tako lahko bila Sodišču predložena v okviru postopka zoper finske organe zaradi tega, ker niso preprečile kolektivnih ukrepov zoper družbo Viking Line. To pa ne bi vplivalo na bistvo problema, in sicer kako uskladiti pravice družbe Viking Line do prostega pretoka s pravicami FSU in ITF do združevanja in stavke.(43)
Za katere vrste zasebnega ravnanja se uporabljajo pravila o prostem pretoku?
41. Kljub temu pa to ne pomeni, da je pravila o prostem pretoku mogoče vedno uporabiti v postopku zoper posameznika. Normativna in socialno-ekonomska moč državnih organov pomeni, da imajo ti organi po definiciji precejšnje možnosti, da zatrejo pravilno delovanje skupnega trga. Tako je zato, ker – ne glede na to, ali je formalno splošno – ravnanje državnih organov nikoli ni resnično samostojno. Izraža namreč širše politične odločitve in ima torej vpliv na kogar koli, ki želi uveljavljati svoje pravice do prostega pretoka znotraj njihove jurisdikcije. Poleg tega je pri državnih organih v primerjavi z zasebnimi gospodarskimi subjekti manj verjetno, da bodo svoje ravnanje prilagodili poslovnim spodbudam, ki zagotavljajo normalno delovanje trga.(44) Področje uporabe pravil o prostem pretoku se torej razteza na kakršno koli delovanje ali nedelovanje države, s katerim se lahko ovira izvajanje pravic do prostega pretoka ali se ga naredi manj privlačnega.(45)
42. Nasprotno pa zasebni subjekti pogosto nimajo dovolj vpliva, da bi drugim uspešno preprečili uživanje njihovih pravic do prostega pretoka. Če zasebni trgovec ne bi hotel kupovati blaga iz drugih držav članic, to ne bi pomenilo oviranja delovanja skupnega trga. Razlog je v tem, da bi dobavitelji iz drugih držav članic še vedno imeli možnost, da svoje blago tržijo drugje. Poleg tega bi bil ta trgovec verjetno pod konkurenčnim pritiskom trgovcev na drobno, ki ne bi bili tako zahtevni pri kupovanju tujega blaga ter bi zato lahko potrošnikom ponudili nižje cene in večjo izbiro. Že samo ta možnost bi bila verjetno dovolj, da bi ga odvrnila od takega ravnanja. Trg bi torej „poskrbel za to“. V takih okoliščinah ni razloga, da vmes poseže pravo Skupnosti.
43. To pomeni, da se pravila o prostem pretoku uporabljajo neposredno za vsako zasebno delovanje, ki lahko dejansko omejuje druge pri izvajanju pravic do prostega pretoka. Ampak kako ugotoviti, ali je res tako? Zdi se, da na to vprašanje ni preprostega odgovora. Sodišče je v sodni praksi v konkretnih primerih previdno priznalo neposredno uporabnost pravil o prostem pretoku v horizontalnih razmerjih.
44. Precej teh zadev je zadevalo izvajanje pravic intelektualne lastnine.(46) Imeniki takih pravic imajo legitimni poslovni interes, da svoje pravice izvajajo, kakor želijo.(47) Kljub temu pa je treba navedene interese pretehtati v razmerju do načela prostega pretoka blaga.(48) Sicer bi lahko imetniki pravic intelektualne lastnine „zaprli nacionalne trge in tako omejili trgovino med državami članicami“.(49)
45. Sodišče je, podobno, pravila o prostem pretoku uporabilo za nacionalna in mednarodna združenja poklicnih športnikov.(50) Ni težko ugotoviti čemu. Zadevna združenja imajo pomemben vpliv na organizacijo poklicnega športa kot čezmejne gospodarske dejavnosti. Lahko sprejemajo pravila, ki so dejansko zavezujoča za skoraj vsakogar, ki se želi ukvarjati s to dejavnostjo. Kot je Sodišče opozorilo v sodbi Deliège, bi bila „odprava ovir za prosto gibanje oseb in svobodno opravljanje storitev med državami članicami ogrožena, če bi bilo mogoče odpravo državnih ovir nevtralizirati z ovirami zaradi izvajanja pravne avtonomije združenj ali organizacij, za katere ne velja javno pravo“.(51)
46. Uporaba pravil o prostem pretoku za zasebno delovanje je še posebej pomembna na področju delovnih pogojev in dostopa do zaposlitve.(52) Sodišče je to priznalo v sodbi Angonese, v kateri je uporabilo člen 39 ES v razmerju do zasebne banke v Bolzanu.(53) G. Angonese je se želel udeležiti natečaja za delovno mesto v tej banki. Vendar pa je bil dostop do natečaja pogojen z imetništvom potrdila o dvojezičnosti, ki so ga izdajali organi dežele Bolzano in ga je bilo mogoče pridobiti samo pri njih. Ta pogoj je bil kopija zahteve, ki je pred tem obstajala za dostop do javnih služb, in je v tem smislu podaljševal obstoječo prakso. Sodišče je v sodbi opozorilo na to, da so prebivalci Bolzana to potrdilo običajno pridobili za zaposlitvene namene in so ga šteli skoraj za „obvezno fazo običajnega usposabljanja“.(54) Čeprav g. Angonese ni imel potrdila, je bil dvojezičen in je imel druge diplome, ki so to potrjevale. Kljub temu pa mu ni bilo dovoljeno sodelovati v natečaju.
47. Delavci ne morejo spremeniti svojih poklicnih kvalifikacij ali pridobiti druge zaposlitve tako lahko, kot lahko trgovci spremenijo svoje proizvode ali najdejo druge načine za njihovo trženje. Zaposlitveni pogoji, kot je bil tisti iz sodbe Angonese, so torej škodljivi za delovanje skupnega trga tudi, če jih postavlja zasebna banka kot del ustaljene regionalne prakse. Možnost, da bodo ekonomske spodbude na dolgi rok zmanjšale pomen takega diskriminatornega ravnanja pri zaposlovanju, ne pomeni veliko posamezniku, ki se želi zaposliti danes. Morda izrek „trg lahko ostane nerazumen dlje, kot lahko posameznik ostane plačilno sposoben“(55) na področju prostega gibanja delavcev drži bolj kot na kakšnem drugem področju.
48. Iz zgoraj navedenega izhaja, da se določbe o prostem pretoku uporabljajo za zasebna ravnanja, ki lahko imetnike pravic do prostega pretoka zaradi svojega splošnega vpliva nanje omejujejo pri izvajanju navedenih pravic, in sicer s tem, da predstavljajo oviro, ki je imetniki ne morejo razumno zaobiti.
Učinek določb o prostem pretoku v horizontalnih razmerjih in spoštovanje zasebne avtonomije, kot jo varuje domače pravo
49. Sklep, da za določene zasebne subjekte veljajo pravila o prostem pretoku, seveda ne pomeni konca njihove zasebne avtonomije. Prav tako ne pomeni nujno, da zanje veljajo enaki standardi kot za državne organe. Sodišče lahko uporabi različne stopnje presoje, odvisno od vira in resnosti ovire za izvajanje pravic do prostega pretoka ter od moči in utemeljenosti nasprotujočih si zahtev glede zasebne avtonomije. Z drugimi besedami, zasebni subjekti lahko pogosto še vedno počnejo stvari, ki jih javni organi ne smejo.(56)
50. Sodišče je tudi priznalo, da imajo države članice določeno polje proste presoje za preprečevanje ovir za prosti pretok, ki nastanejo zaradi ravnanja zasebnih subjektov.(57) Sodišče je v zvezi s tem navedlo, da „ni v pristojnosti institucij Skupnosti, da ukrepajo namesto držav članic in jim predpisujejo ukrepe, ki jih morajo te sprejeti in izvajati zaradi varovanja“ izvajanja pravice do prostega pretoka.(58) Določbe o prostem pretoku torej ne predvidevajo vedno posebne rešitve za vsak primer, ampak samo določajo nekatere meje, v okviru katerih je mogoče razrešiti spor med dvema zasebnima subjektoma.(59)
51. To ima pomembno posledico, in sicer da določbe o prostem pretoku celo v primerih, ki sodijo na njihovo področje uporabe, ne nadomeščajo domačega prava kot upoštevnega normativnega okvira za presojo sporov med zasebnimi subjekti. Namesto tega lahko države članice prosto urejajo zasebno ravnanje, dokler spoštujejo meje, ki jih določa pravo Skupnosti.
52. Ta raven svobode držav članic ima pomembne postopkovne posledice. Čeprav se pravila o pravdnem postopku iz nacionalnih pravnih sistemov razlikujejo, jim je skupno to, da je primarna odgovornost strank postopka, da oblikujejo vsebino in obseg njihovega spora. Če bi navedenim strankam dovolili, da sprožijo pravni postopek pred nacionalnim sodiščem samo s sklicevanjem na ustrezna pravila Pogodbe o prostem pretoku, potem bi obstajalo tveganje, da bi iz presoje izpustili ustrezna nacionalna pravila. Države članice lahko zaradi preprečitve, da bi se to zgodilo, skladno z načelom procesne avtonomije zahtevajo, da se postopek zoper zasebno stranko zaradi kršitve pravice do prostega pretoka uvede znotraj nacionalnega pravnega okvira in zaradi domačega razloga za tožbo, na primer odškodninske odgovornosti ali kršitve pogodbe.
53. Nacionalno sodišče je pozvano, naj pri razsojanju o sporu, ki ga obravnava, uporabi domače pravo skladno s pravili Pogodbe o prostem pretoku.(60) Če to ni mogoče in je domače pravo v koliziji s pravili o prostem pretoku, potem slednja prevladajo.(61) Če ni pravnega sredstva, ker domače pravo ne predvideva razloga za tožbo, s katero bi se lahko izpodbijala kršitev pravice do prostega pretoka, potem lahko tožba skladno z načelom učinkovitosti temelji neposredno na upoštevni določbi Skupnosti.(62)
54. Nacionalno pravo, ki temelji na vrednotah nacionalnega pravnega sistema, skladno z navedenim ohranja svoje ustrezno mesto v normativnem okviru, ki ureja spore med zasebnimi subjekti. Hkrati je zagotovljena učinkovitost prava Skupnosti.
Analiza obravnavane zadeve
55. Iz dejanskega stanja, kot je opisano v predložitvenem sklepu, izhaja, da je praktični učinek usklajenega delovanja FSU in ITF, zlasti kolikor prepovedujeta pogajanja z estonskimi sindikati, člani ITF, v tem, da mora družba Viking Line pri izvajanju svoje pravice do svobodnega ustanavljanja pridobiti soglasje FSU. Delovanje FSU in ITF lahko skupaj dejansko ovira izvajanje pravice do svobodnega ustanavljanja podjetja, kot je Viking Line.
56. Predlagam torej, da Sodišče na drugo vprašanje za predhodno odločanje nacionalnega sodišča odgovori: Člen 43 ES in člen 1(1) Uredbe št. 4055/86 imata v nacionalnem pravnem postopku med podjetjem in sindikatom ali združenjem sindikatov v okoliščinah, kot so obravnavane v postopku o glavni stvari, učinek v horizontalnih razmerjih.
D – Tehtanje med pravico do svobodnega ustanavljanja in pravico do kolektivnega ukrepanja
57. Družba Viking Line želi iz jasnih poslovnih razlogov predvsem izvajati svojo pravico do svobodnega ustanavljanja. Pogodba to pravico varuje, saj je možnost, da se podjetje preseli v državo članico, kjer bodo njegovi stroški poslovanja nižji, ključna za doseganje učinkovitega trgovanja znotraj Skupnosti. Če bi lahko podjetja črpala samo iz proizvodnih virov, ki so na voljo v določeni državi ali regiji, bi to oviralo gospodarski razvoj te regije in tistih regij, v katerih so potrebni viri bolj na razpolago. Z izvajanjem pravice do svobodnega ustanavljanja se torej poveča gospodarsko blaginjo v vseh državah članicah.(63)
58. Kljub temu pa ima pravica do svobodnega ustanavljanja – čeprav ustvarja splošne ugodne učinke – tudi boleče posledice, zlasti za delavce podjetij, ki so se odločila preseliti. Ustvarjanje gospodarskega napredka s trgovino znotraj Skupnosti neizogibno vključuje tveganje za delavce po vsej Skupnosti, da se bodo spremenile delovne okoliščine ali da bodo celo izgubili službo. To tveganje pa je natanko to, kar je – ko je nastalo za posadko Roselle – povzročilo ukrepanje FSU in ITF.
59. Čeprav Pogodba vzpostavlja skupni trg, pa ne zanemarja delavcev, ki so prizadeti zaradi njenih negativnih posledic. Nasprotno, evropski gospodarski red je čvrsto zasidran v družbeni pogodbi – delavci v vsej Evropi morajo sprejeti občasne negativne posledice, ki so značilne za to, da skupni trg ustvarja večjo blaginjo, v zameno za to pa si mora družba prizadevati za splošno izboljšanje njihovih življenjskih in delovnih pogojev ter za zagotavljanje ekonomske podpore tistim delavcem, ki zaradi posledic tržnih sil zaidejo v težave.(64) Kot izhaja iz preambule Pogodbe je ta pogodba vključena vanjo.
60. Pravica do združevanja in pravica do kolektivnih ukrepov sta temeljni orodji, s katerimi delavci izražajo svoj glas ter silijo vlade in delodajalce, da se držijo svojega dela socialnega sporazuma. Sta sredstvo, s katerim se poudari, da preselitev, čeprav je v končni fazi za družbo koristna, povzroča stroške za delavce, ki bodo preseljeni, in da delavci teh stroškov ne bi smeli kriti sami. Skladno s tem sta pravici do združevanja in kolektivnega ukrepanja znotraj pravnega reda Skupnosti temeljni, kot to ponovno potrjuje Listina o temeljnih pravicah Evropske unije.(65) Ključno vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi, pa je, v kakšne namene je mogoče uporabiti kolektivne ukrepe in kako daleč lahko gredo. To pomeni velik izziv za Skupnost in njene države članice, namreč da skrbijo za tiste delavce, ki utrpijo posledice zaradi delovanja skupnega trga, hkrati pa da zagotovijo splošne koristi od trgovine znotraj Skupnosti.
61. Predložitveno sodišče sprašuje, ali predstavljajo predvideni ukrepi ITF in FSU „pravo ravnotežje med temeljno socialno pravico do kolektivnih ukrepov in svobodo ustanavljanja in opravljanja storitev“. Po umestitvi tega vprašanja v širši kontekst je zdaj mogoče podrobneje preučiti obliko in namen obravnavanih kolektivnih ukrepov.
62. Med sindikati usklajena politika kolektivnih ukrepov je običajno legitimni način varovanja plač in delovnih pogojev pomorščakov. Kljub temu pa kolektivni ukrepi, katerih učinek je delitev trga dela in oviranje zaposlovanja pomorščakov iz določenih držav članic zaradi varstva zaposlitev pomorščakov iz drugih držav članic, posega v bistvo načela nediskriminacije, na katerem temelji skupni trg.
63. Zaradi ugotavljanja, ali je učinek politike obravnavanih usklajenih kolektivnih ukrepov delitev trga dela v nasprotju z načelom nediskriminacije, je primerno razločevati med dvema vrstama kolektivnih ukrepov, ki sta lahko obravnavani v tej zadevi, in sicer med kolektivnimi ukrepi, s katerimi se želi prepričati družbo Viking Line, da ohrani zaposlitve in delovne pogoje obstoječe posadke, ter kolektivnimi ukrepi za izboljšanje pogojev zaposlitve pomorščakov v vsej Skupnosti.
Kolektivni ukrepi v interesu zaposlitev in delovnih pogojev obstoječe posadke
64. Prvi razlog za ukrepanje ITF in FSU je lahko zmanjšanje negativnih posledic, ki jih bo imel prehod Roselle pod drugo zastavo na obstoječo posadko. Usklajeni kolektivni ukrepi lahko torej služijo, na primer, zagotavljanju njihovih plač in delovnih pogojev, preprečevanju odpuščanja ali pridobitvi pravičnega nadomestila.
65. Glede na polje proste presoje, ki ga pravo Skupnosti pušča državam članicam, mora nacionalno sodišče ob upoštevanju veljavnih domačih pravil o izvrševanju pravice do kolektivnih ukrepov ugotoviti, ali obravnavani ukrepi presegajo tisto, kar domače pravo šteje za zakonito v smislu varovanja interesov obstoječe posadke. Pri tem ugotavljanju pa morajo nacionalna sodišča po pravu Skupnosti zagotoviti, da se primere preselitev znotraj Skupnosti ne obravnava manj ugodno kot preselitve znotraj nacionalnih meja.
66. Pravo Skupnosti torej sindikatom načeloma ne prepoveduje kolektivnih ukrepov, katerih učinek je omejevanje pravice podjetja, ki se želi preseliti v drugo državo članico, do ustanavljanja, da bi s tem zaščitili delavce tega podjetja.
67. Vendar pa kolektivnih ukrepov, s katerimi se želi prepričati podjetje, da ohrani obstoječe zaposlitve in delovne pogoje, ne gre mešati s kolektivnimi ukrepi, s katerimi se želi podjetju preprečiti, da svoje storitve opravlja po tem, ko se je preselilo v tujino. Prva vrsta kolektivnih ukrepov predstavlja legitimni način, na katerega delavci ohranijo pravice, in ustreza tistemu, kar bi se običajno zgodilo, če bi do preselitve prišlo znotraj države članice. To pa ne drži za kolektivne ukrepe, s katerimi se želi samo preprečiti, da bi podjetje, ki se je preselilo drugam, zakonito opravljalo svoje storitve v državi članici, v kateri je imelo prej sedež.
68. To, da se s kolektivnimi ukrepi onemogoča ali grozi z onemogočanjem tega, da bi podjetje s sedežem v eni državi članici zakonito opravljalo storitve v drugi državi članici, pa je v bistvu tiste vrste trgovinska ovira, za katere je Sodišče v sodbi Komisija proti Franciji(66) razsodilo, da niso združljive s Pogodbo, saj v celoti zanemarjajo bistvo skupnega trga. Poleg tega tovrstni ukrepi pomenijo tveganje, da se ustvari ozračje stalnih povračilnih ukrepov med družbenimi skupinami v različnih državah članicah, kar bi resno ogrozilo skupni trg in duh solidarnosti, ki ga vsebuje.
69. V nasprotju s trditvami ITF in FSU na ta sklep niti malo ne vpliva sodna praksa Sodišča s področja napotenih delavcev. Sodišče je v posebnem kontekstu napotenih delavcev razsodilo, da določbe o prostem pretoku ne preprečujejo državam članicam, da za napotene delavce, ki začasno delajo na njihovem ozemlju, uporabijo svoja pravila o delovnih pogojih in minimalnih plačah.(67) Države članice lahko uporabijo svoje standarde varstva delavcev za napotene delavce, kolikor je to potrebno ter sorazmerno zaradi zagotavljanja enake ravni varstva delavcev za napotene delavce in delavce iz države članice gostiteljice.(68) Vendar pa tovrstna sodna praksa izhaja v glavnem iz skrbi za enako obravnavanje in socialno kohezijo med delavci. Namen sodne prakse glede napotenih delavcev ni v tem, da se podjetjem s sedežem v drugi državi članici naloži domače delovne pogoje in plače – čeprav ima lahko do določene mere tak učinek –, ampak da delavci, ki se začasno nahajajo na ozemlju posamezne države članice, uživajo enako raven delavskega varstva kot njihovi kolegi iz države članice gostiteljice, s katerimi bodo morali pogosto delati. To vprašanje pa se v obravnavani zadevi preprosto ne pojavi.
Kolektivni ukrepi za izboljšanje zaposlitvenih pogojev pomorščakov v celotni Skupnosti
70. FSU skupaj z ITF in drugimi sindikati seveda lahko uporablja usklajene kolektivne ukrepe zaradi izboljšanja zaposlitvenih pogojev pomorščakov v celotni Skupnosti. Politika usklajevanja nacionalnih sindikatov zaradi spodbujanja določene ravni pravic pomorščakov je skladna z njihovo pravico do kolektivnih ukrepov. Načeloma predstavlja razumno protiutež ukrepom podjetij, ki želijo z izvrševanjem pravice do prostega pretoka znižati stroške dela. V zvezi s tem ne gre zanemariti, da so delavci manj mobilni kot kapital ali podjetja. Delavci morajo, kadar ne morejo izraziti svojega nezadovoljstva z zapustitvijo podjetja, ukrepati kot skupaj. Priznanje njihove pravice do kolektivnih ukrepov na evropski ravni je tako samo prenos logike nacionalnih kolektivnih ukrepov na evropsko raven. Vendar pa tako kot obstajajo omejitve za izvrševanje pravice do kolektivnih ukrepov na nacionalni ravni, obstajajo omejitve za izvrševanje te pravice tudi na evropski ravni.
71. Politiko do usklajenih kolektivnih ukrepov bi bilo mogoče preprosto zlorabljati na diskriminatoren način, če bi delovala tako, da bi vsa nacionalna sodišča zavezovala, da podprejo kolektivne ukrepe katerih koli sorodnih sindikatov. To bi kateremu koli nacionalnemu sindikatu omogočilo pomoč drugih sindikatov zaradi pogojevanja preselitve v drugo državo članico z uporabo njihovih prednostnih standardov varstva delavcev, celo po preselitvi. Taka politika bi torej dejansko varovala kolektivno pogajalsko moč nekaterih sindikatov na račun interesov drugih in razdelila trg dela v nasprotju s pravili o prostem pretoku.
72. Nasprotno pa bi bila nevarnost diskriminatorne zlorabe usklajene politike preprečena, če bi se lahko drugi sindikati dejansko svobodno odločali o tem, ali bodo v določeni okoliščini sodelovali pri kolektivnih ukrepih ali ne. Ali je tako v okoliščinah obravnavane zadeve, je treba prepustiti v presojo predložitvenemu sodišču.
III – Predlog
73. Glede na zgoraj navedeno predlagam, naj Sodišče na vprašanja za predhodno odločanje Court of Appeal odgovori:
(1) Kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov, s katerimi se želi spodbujati cilje socialne politike Skupnosti, samo zaradi tega niso izvzeti s področja uporabe člena 43 ES in Uredbe št. 4055/86 z dne 22. decembra 1986 o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami.
(2) Člen 43 ES in člen 1(1) Uredbe št. 4055/86 imata v nacionalnem pravnem postopku med podjetjem in sindikatom ali združenjem sindikatov v okoliščinah, kot so obravnavane v postopku v glavni stvari, učinek v horizontalnih razmerjih.
(3) Člen 43 ES sindikatom načeloma ne prepoveduje kolektivnih ukrepov, katerih učinek je omejevanje pravice do ustanavljanja podjetju, ki se želi preseliti v drugo državo članico, da bi s tem zaščitili delavce tega podjetja. Nacionalno sodišče mora ugotoviti, ali so taki ukrepi ob upoštevanju veljavnega domačega prava glede izvrševanja pravice do kolektivnih ukrepov zakoniti, če se primerov preselitve znotraj Skupnosti ne obravnava manj ugodno od primerov preselitve znotraj nacionalnih meja.
(4) Člen 43 ES prepoveduje kolektivne ukrepe sindikata in združenja sindikatov, s katerimi se z omejevanjem pravice do svobodnega ustanavljanja deli trg dela in ovira zaposlovanje delavcev iz določenih držav članic zaradi zaščite delovnih mest delavcev v drugi državi članici.
1 – Jezik izvirnika: portugalščina.
2 – Pravilo III Statuta ITF, kot je bilo spremenjeno na 40. kongresu v Kanadi od 14. do 21. avgusta 2002.
3 – UL 2006, C 60, str. 16.
4 – Sodba Sodišča z dne 21. septembra 1999 (C-67/96, Recueil, str. I‑5751).
5 – Uredba Sveta (EGS) št. 4055/86 z dne 22. decembra 1986 o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami (UL L 378, str. 1).
6 – Sodba z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Komisija proti Franciji (C-381/93, Recueil, str. I‑5145, točka 13).
7 – Sodba z dne 17. maja 1994 v zadevi Corsica Ferries (C-18/93, Recueil, str. I‑1783).
8 – Sodba z dne 25. julija 1991 (C-221/89, Recueil, str. I‑3905, točka 22).
9 – Navedena v opombi 4.
10 – Sodba z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger (C-112/00, Recueil, str. I‑5659).
11 – Sodba z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Omega (C-36/02, Recueil, str. I‑9609).
12 – Zgoraj v opombi 10 navedena sodba Schmidberger, točke 71, 72 in 76, in zgoraj v opombi 11 navedena sodba Omega, točka 34. Glede varstva človekovega dostojanstva kot temeljne pravice prava Skupnosti glej sklepne predloge generalne pravobranilke C. Stix-Hackl v zadevi Omega, točke od 82 do 91.
13 – Zgoraj v opombi 10 navedena sodba Schmidberger, točka 93, in zgoraj v opombi 11 navedena sodba Omega, točke od 38 do 40.
14 – Glej na primer sodbi z dne 24. januarja 2002 v zadevi Portugaia Construções (C‑164/99, Recueil, str. I-787, točka 22) ter z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Finalarte in drugi (C‑49/98, C‑50/98, od C-52/98 do C-54/98 in od C-68/98 do C-71/98, Recueil, str. I-7831, točki 33 in 49).
15 – Sodba z dne 20. septembra 1988 v zadevi Komisija proti Danski (302/86, Recueil, str. 4607).
16 – Sodba z dne 16. decembra 1980 v zadevi Fietje (27/80, Recueil, str. 3839).
17 – Sodba z dne 26. junija 1997 v zadevi Familiapress (C-368/95, Recueil, str. I-3689).
18 – Sodba z dne 2. decembra 2004 v zadevi Komisija proti Nizozemski (C-41/02, Recueil, str. I‑11375).
19 – Navedena zgoraj v opombi 4. Glej tudi sodbi z dne 21. septembra 1999 v zadevi Brentjens' (od C‑115/97 do C-117/97, Recueil, str. I-6025) in v zadevi Drijvende Bokken (C-219/97, Recueil, str. I‑6121).
20 – Sodba z dne 19. februarja 2002 v zadevi Wouters in drugi (C-309/99, Recueil, str. I‑1577).
21 – Sodba z dne 18. julija 2006 v zadevi Meca-Medina in Majcen proti Komisiji (C-519/04 P, ZOdl., str. I‑6991).
22 – Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi FENIN proti Komisiji (C-205/03 P, točka 51; sodba Sodišča z dne 11. julija 2006, ZOdl., str. I-6295).
23 – Zgoraj v opombi 4 navedena sodba Albany, točka 59.
24 – Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jacobsa k zadevi Albany, točki 179 in 183. Glej tudi sodbo z dne 21. septembra 2000 v zadevi Van der Woude (C-222/98, Recueil, str. I‑7111, točke od 23 do 27) in sodbo EFTA Sodišča z dne 22. marca 2002 v zadevi Landsorganisasjonen i Norge (E-8/00, Recueil, str. 114, točki 35 in 36).
25 – Glej zgoraj navedeni točki 23 in 25.
26 – Kot sem pojasnil zgoraj v točki 17, člena 1(1) Uredbe št. 4055/86 v obravnavani analizi ne gre povezovati s členom 49 ES.
27 – Sodba z dne 10. januarja 1985 v zadevi Leclerc (229/83, Recueil, str. 1, točka 9).
28 – Glej člene 3(a), (c) in (g) ES ter na primer sodbo z dne 13. julija 1966 v zadevi Italija proti Svetu EGS in Komisiji EGS (32/65, Recueil, str. 563) in sklepne predloge generalnega pravobranilca Van Gervena v zadevi B & Q plc, točka 22 (sodba Sodišča z dne 23. novembra 1989, C-145/88, Recueil, str. 3851).
29 – Glej moje sklepne predloge v zadevi Marks & Spencer, točke od 37 do 40 (sodba z dne 13. decembra 2005, C-446/03, ZOdl., str. I‑10837).
30 – Sodbi z dne 5. aprila 1984 v zadevi van de Haar (177/82 in 178/82, Recueil, str. 1797, točki 11 in 12) in z dne 27. septembra 1988 v zadevi Bayer (65/86, Recueil, str. 5249, točka 11).
31 – Sodba z dne 27. marca 1974 v zadevi BRT (127/73, Recueil, str. 313). Glej tudi na primer sodbo z dne 20. septembra 2001 v zadevi Courage in Crehan (C-453/99, Recueil, str. I-6297).
32 – Glej na primer sodbe z dne 22. marca 1977 v zadevi Ianelli e Volpi (74/76, Recueil, str. 557, točka 13); z dne 4. decembra 1974 v zadevi Van Duyn (41/74, Recueil, str. 1337, točke od 4 do 8); z dne 7. julija 1976 v zadevi Watson (118/75, Recueil, str. 1185, točka 12) ter z dne 14. decembra 1995 v zadevi Sanz de Lera in drugi (C-163/94, C-165/94 in C-250/94, Recueil, str. I‑4821, točka 41).
33 – Marenco G., „Competition between national economies and competition between businesses – a response to Judge Pescatore“, Fordham International Law Journal, Vol. 10, 1987, str. 420. Zdi se, da je enako stališče razlog za obiter dicta v točki 30 sodbe Sodišča z dne 1. oktobra 1987 v zadevi Vlaamse Reisbureaus (311/85, Recueil, str. 3801) in v točki 74 sodbe z dne 6. junija 2002 v zadevi Sapod Audic (C-159/00, Recueil, str. I-5031).
34 – P. Pescatore, „Public and Private Aspects of European Community Law“, Fordham International Law Journal, Vol. 10, 1987, str. 373, še posebej str. 378 in 379; J. Baquero Cruz, „Free movement and private autonomy“, European Law Review, 1999, str. od 603 do 620; M. Waelbroeck, „Les rapports entre les règles sur la libre circulation des marchandises et les règles de concurrence applicable aux entreprises dans la CEE“, Du droit international au droit de l'integration, Nomos, Baden Baden, 1987, str. od 781 do 803.
35 – Sodba z dne 9. decembra 1997 (C-265/95, Recueil, str. I-6959).
36 – Navedena v opombi 10.
37 – Glej na primer sodbi ESČP z dne 10. aprila 2007 v zadevi Evans proti Združenemu kraljestvu, točka 75, in z dne 26. marca 1985 v zadevi X & Y proti Nizozemski, točke od 23 do 27. Glede horizontalnega učinka določb Evropske konvencije o človekovih pravicah glej D. Spielmann, „L'effet potentiel de la Convention européenne des droits de l'homme entre personnes privées“, Bruylant, Bruselj, 1995, in S. Besson, „Comment humaniser le droit privé sans commodifier les droits de l'homme“, Droit civil et Convention européenne des droits de l'homme, Zürich, Schulthess, 2006, str. od 1 do 51.
38 – Primer sodbe, v kateri je Sodišče na ta način razložilo horizontalni učinek, je sodba z dne 8. aprila 1976 v zadevi Defrenne (43/75, Recueil, str. 455, točke od 35 do 37 in točka 40). Glej tudi sodbo z dne 22. januarja 1981 v zadevi Imerco (58/80, Recueil, str. 181, točka 12). Nacionalna sodna praksa je polna primerov, od katerih jih naključno navajam samo nekaj. Združeno kraljestvo: Campbell v Mirror Group Newspapers, WLR 2005 1, str. 3394, točki 17 in 18 (Lord Nicholis); A v B [2003] QB 195. Nemčija: Bundesverfassungsgericht 7, 198 (Lüth); BverfG 81, 242 (trgovinski zastopnik); BverfG 89, 214 (poroštvo); BverfG, 1 BvR 12/92 z dne 6. februarja 2001 (poročna pogodba). Nizozemska: Hoge Raad z dne 15. aprila 1994, Valkenhorst, NJ 1994, 608. Češka republika: I. ÚS 326/99 (glej zbirko odločb ustavnega sodišča, 2000, str. 240). Ciper: The Ship ‘Panayia Myrtidiotissa’ v. Sidiropoulou a.o. (1993) 1. J.S.C 991. Dva značilna primera iz Združenih držav sta USSC Shelley v. Kraemer, 334 U.S. 1 (1948), in USSC New York Times Co. v. Sullivan, 376 U.S. 254 (1964).
39 – M. Shapiro in A. Stone Sweet, „On Law, Politics & Judicialization“, Oxford University Press, Oxford, 2002, str. 35. Glej tudi C. Sunstein, „State Action is Always Present“, 3 Chicago Journal of International Law 465 (2002). Glej tudi zgoraj v opombi 38 navedeno sodbo Defrenne, točka 35.
40 – R. Alexy, „A theory of constitutional rights“, Oxford University Press, Oxford, 2002, str. 363. M. Kumm, „Who is Afraid of the Total Constitution? Constitutional Rights as Principles and the Constitutionalization of Private Law“, German Law Journal, Vol. 7, št. 4 (2006), str. od 341 do 369, še posebej str. 352; M. Tuschet, „The issue of state action/horizontal effect in comparative constitutional law“, International Journal of Constitutional Law, Vol. 1, št. 1 (2003), str. od 79 do 98, še posebej str. 98; zgoraj v opombi 39 navedena publikacija C. Sunsteina, še posebej str. 467 in 468.
41 – Zgoraj v opombi 38 navedena sodba Defrenne, točke od 35 do 37 in točka 40.
42 – V tem smislu: M. Kumm in V. Ferreres Comella, „What is so special about constitutional rights in private litigation? A comparative analysis of the function of state action requirements and indirect horizontal effect“, The Constitution in Private Relations, Eleven International Publishing, Utrecht, 2005, str. od 241 do 286, še posebej str. 253.
43 – Zato tudi ugotovitev, da „bo horizontalni učinek v končni fazi vedno neposreden“ (W. Leisner, Grundrechte und Privat recht, Beck, München, 1960, str. 378).
44 – Za podrobnejšo obravnavo tega vprašanja glej točko 25 mojih sklepnih predlogov z dne 7. septembra 2006 v zadevah Federconsumatori in drugi (C-463/04 in C-464/04), glede katerih še poteka postopek pred Sodiščem .
45 – Glej tudi moje zgoraj v opombi 29 navedene sklepne predloge v zadevi Marks & Spencer, točke od 37 do 40.
46 – Glej na primer sodbe z dne 31. oktobra 1974 v zadevi Centrafarm BV in drugi (15/74, Recueil, str. 1147, točki 11 in 12); v zadevi Centrafarm BV in drugi (16/74, Recueil, str. 1183, točki 11 in 12) in z dne 22. junija 1976 v zadevi Terrapin (119/75, Recueil, str. 1039).
47 – Glej na primer zgoraj v opombi 46 navedeni sodbi Centrafarm, točka 9 (v obeh sodbah), ter sodbi z dne 17. maja 1988 v zadevi Warner Brothers in drugi (158/86, Recueil, str. 2605) in z dne 17. oktobra 1990 v zadevi HAG II (C-10/89, Recueil, str. I-3711, točki 13 in 14).
48 – Glej na primer zgoraj v opombi 47 navedeno sodbo HAG, točke od 15 do 20, in sodbo z dne 22. junija 1994 v zadevi IHT Internationale Heiztechnik (C-9/93, Recueil, str. I-2789, točke od 41 do 60).
49 – Zgoraj v opombi 46 navedena sodba Centrafarm, točka 12.
50 – Sodbe z dne 12. decembra 1974 v zadevi Walrave (36/74, Recueil, str. 1405); z dne 14. julija 1976 v zadevi Dona/Mantero (13/76, Recueil, str. 1333); z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman in drugi (C-451/93, Recueil, str. I-4921), in z dne 11. aprila 2000 v zadevi Deliège (C‑51/96, Recueil, str. I-2549), zgoraj v opombi 21 navedena sodba Meca-Medina in Majcen proti Komisiji ter sodba z dne 13. aprila 2000 v zadevi Lehtonen in Castors braine (C‑176/96, Recueil, str. I-2681).
51 – Zgoraj v opombi 50 navedena sodba, točka 47, zgoraj v opombi 21 navedeni sodbi Meca-Medina in Majcen proti Komisiji, točka 24, ter zgoraj v opombi 50 navedena sodba Lehtonen in Castors Braine, točka 35.
52 – Sodba z dne 8. maja 2003 v zadevi Deutscher Handballbund (C-438/00, Recueil, str. I-4135, točka 32), potrjena s sodbo z dne 12. aprila 2005 v zadevi Simutenkov (C-265/03, Recueil, str. I‑2579, točka 33).
53 – Sodba z dne 6. junija 2000 (C-281/98, Recueil, str. I-4139). Glej tudi H. Ragnemalm, „Fundamental freedoms and private action: a new horizon for EU citizens?“, EG domstolen inifrån, Jure Förlag AB, 2006, str. 177.
54 – Točka 7 sodbe Angonese.
55 – Pripisujejo ga Johnu Maynardu Keynesu.
56 – Zgoraj v opombi 40 navedena publikacija M. Kumma, str. 352 in str. od 362 do 364. Glej v tem smislu tudi zgoraj v opombi 39 navedeno publikacijo C. Sunsteina.
57 – Zgoraj v opombi 10 navedena sodba Schmidberger, točke 82, 89 in 93.
58 – Glej zgoraj v opombi 35 navedeno sodbo Komisija proti Franciji, točka 34.
59 – Vendar pa obstajajo okoliščine, v katerih pravo Skupnosti dopušča malo ali nič manevrskega prostora, kot je to v zadevi Angonese (ki zadeva očitno diskriminacijo brez najmanjše sledi razumnosti).
60 – Zgoraj v opombi 38 navedena sodba Defrenne, točke od 24 do 26.
61 – Sodbi z dne 15. julija 1964 v zadevi Costa (6/64, Recueil, str. 1411) in z dne 9. marca 1978 v zadevi Simmenthal (106/77, Recueil, str. 629).
62 – Glej po analogiji sodbi z dne 19. novembra 1991 v zadevi Francovich in drugi (C-6/90 in C‑9/90, Recueil, str. I-5357) in z dne 5. marca 1996 v zadevi Brasserie de pêcheur et Factortame (C‑46/93 in C-48/93, Recueil, str. I-1029, točka 22) ter zgoraj v opombi 31 navedena sodba Courage.
63 – Glej na primer M. W. Corden, „The Normative Theory of International Trade“, The Handbook of International Economics, Vol. 1, Elsevier, Amsterdam, 1984 str. od 63 do 130; P. Kenen, „The International Economy“, Cambridge University Press, Cambridge, 2000; W. Molle, „The Economics of European Integration: Theory, Practice and Policy“, Ashgate, Aldershot, 2006.
64 – Za podobno ugotovitev glej C. K. Elwell, „Foreign Outsourcing: Economic Implications and Policy Responses“, CRS Report for Congress, 2005, na voljo na spletni strani http://ec.europa.eu/employment_social/restructuring/facts_en.htm.
65 – Člena 12 in 28 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije. Glej tudi točko 48 mojih sklepnih predlogov z dne 14. decembra 2006, predstavljenih v zadevi Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi (C-305/05), ki trenutno še poteka pred Sodiščem.
66 – Navedena zgoraj v opombi 35.
67 – Glej na primer sodbe z dne 23. novembra 1999 v zadevi Arblade in drugi (C-369/96 in C‑376/96, Recueil, str. I-8453, točki 41 in 42); z dne 15. marca 2001 v zadevi Mazzoleni in ISA (C‑165/98, Recueil, str. I‑2189, točka 29) in z dne 12. oktobra 2004 v zadevi Wolff & Müller (C‑60/03, ZOdl., str. I-9553, točka 36).
68 – Zgoraj v opombi 67 navedeni sodbi Arblade in drugi, točka 53, ter Mazzoleni in ISA, točka 35, zgoraj v opombi 14 navedena sodba Finalarte in drugi, točka 41, in sodba z dne 21. septembra 2006 v zadevi Komisija proti Avstriji (C-168/04, ZOdl., str. I-9041, točka 47).