SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BotA,
predstavljeni 8. julija 2008(1)
Zadeva C-110/05
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Italijanski republiki
„Ponovno odprtje ustnega postopka – Neizpolnitev obveznosti države – Člen 28 ES – Prosti pretok blaga – Načini uporabe – Nacionalni predpisi, ki prepovedujejo vleko priklopnika z mopedom, motornim kolesom, trikolesom in štirikolesom – Količinske omejitve – Ukrepi z enakim učinkom – Utemeljitev – Varnost v cestnem prometu – Sorazmernost“
1. Ali je treba nacionalne predpise o „načinih uporabe“ blaga presojati glede na člen 28 ES ali z vidika meril, ki jih je postavilo Sodišče v sodbi Keck in Mithouard(2), na enak način kot predpise o „načinih prodaje“?
2. To je bistvo vprašanja, na katero mora odgovoriti Sodišče v okviru te tožbe.
3. V tej zadevi gre za postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ga je začela Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki na podlagi člena 226 ES. Po mnenju Komisije Italijanska republika namreč ni izpolnila svojih obveznosti, ki izhajajo iz člena 28 ES, s tem ko je z določbo v cestnoprometnih predpisih prepovedala vleko priklopnika z mopedi, motornimi kolesi, trikolesi in štirikolesi(3).
4. Sklepni predlogi so v tej tožbi predstavljeni drugič.
5. Sodišče se je sprva odločilo, da to zadevo dodeli senatu petih sodnikov(4) in da odloči brez ustne obravnave, saj nobena od strank ni zahtevala, da se ji omogoči ustna pojasnitev stališč. Generalni pravobranilec P. Léger je predstavil svoje sklepne predloge 5. oktobra 2006, nato pa je bil ustni postopek končan. Generalni pravobranilec je presodil, da Italijanska republika s sprejetjem tega predpisa in ohranjanjem njegove veljavnosti ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 28 ES.
6. Ker je ta predlog sprožil nova vprašanja v zvezi z uporabo člena 28 ES, o katerih stranki med postopkom nista razpravljali, je Sodišče s sklepom z dne 7. marca 2007 odredilo ponovno odprtje ustnega postopka in zadevo vrnilo velikemu senatu. Poleg tega je pozvalo Komisijo, Italijansko republiko in druge države članice, naj odgovorijo na naslednje vprašanje:
„V kakšnem obsegu in pod katerimi pogoji je treba nacionalne določbe, s katerimi se ne urejajo značilnosti proizvoda, temveč njegova uporaba in ki se brez razlikovanja uporabljajo za nacionalne in uvožene proizvode, šteti za ukrepe, ki imajo enak učinek kot količinske omejitve pri uvozu v smislu člena 28 ES?“
7. Poleg Komisije in Italijanske republike so stališča predstavile tudi Češka republika, Kraljevina Danska, Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Francoska republika, Republika Ciper, Kraljevina Nizozemska in Kraljevina Švedska.
8. Ti sklepni predlogi bodo predstavljeni v dveh fazah.
9. V prvi fazi bom pojasnil svoje stališče v odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče.
10. To vprašanje zahteva splošen razmislek o pomenu in obsegu pravil v zvezi s prostim pretokom blaga. Treba se je znova vrniti k stališčem, ki so bila na to temo že izražena, ter analizirati področje uporabe člena 28 ES in merila, ki omogočajo, da se neka nacionalna določba opredeli kot ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev pri uvozu. Z vprašanjem Sodišča se ponuja tudi priložnost za natančno določitev obsega zgoraj navedene sodbe Keck in Mithouard. Ta sodba je, kot je znano, povzročila številne težave pri razlagi, ki jih ni bilo mogoče rešiti drugače kot v vsakem primeru posebej.
11. V okviru teh sklepnih predlogov bom pojasnil razloge, zaradi katerih menim, da se nacionalni ukrepi, s katerimi so urejeni pogoji za uporabo blaga, ne smejo razlagati z vidika meril, ki jih je določilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Keck in Mithouard. Navedel bom, da ti ukrepi spadajo na področje uporabe člena 28 ES in se lahko štejejo za ukrepe, ki imajo enak učinek kot količinske omejitve pri uvozu, in so v nasprotju s Pogodbo ES, če ovirajo dostop zadevnega proizvoda do trga.
12. Ob upoštevanju te analize bom v drugi fazi preučil utemeljenost tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je zoper Italijansko republiko vložila Komisija.
13. Po preučitvi učinkov zadevnega ukrepa na trgovino znotraj Skupnosti bom trdil, da je italijanska zakonodaja, ker ovira dostop priklopnikov, ki so zakonito proizvedeni in trženi v drugih državah članicah, do italijanskega trga, ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev pri uvozu in je v nasprotju s členom 28 ES.
I – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
1. Pogodba ES
14. V členu 28 ES je določeno, da so med državami članicami prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.
15. Vendar v skladu s členom 30 ES v členu 28 ES niso izključene prepovedi ali omejitve pri uvozu, ki so utemeljene zlasti z razlogi, povezanimi z javnim redom in varnostjo ali varovanjem zdravja in življenja ljudi, če te prepovedi ali omejitve niso sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.
2. Sekundarno pravo
16. Zakonodajalec Skupnosti je v okviru Direktive 92/61/EGS(5) določil postopek homologacije Skupnosti za dvo- ali trikolesna motorna vozila.
17. V skladu s členom 1(2) in (3) Direktive 92/61 so zadevna vozila mopedi(6), motorna kolesa, trikolesa in štirikolesa.
18. Kot jasno izhaja iz uvodnih izjav te direktive, ta postopek na eni strani omogoča, da se z odpravo tehničnih ovir pri trgovanju v sektorju motornih vozil zagotovi kar najboljše delovanje notranjega trga, na drugi strani pa prispeva k izboljšanju varnosti v cestnem prometu ter k zaščiti okolja in potrošnikov(7).
19. Da se omogoči izvajanje navedenega postopka, je v Direktivi 92/61 predvidena popolna uskladitev tehničnih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati ta vozila. V Direktivi je določeno tudi, da se tehnične zahteve, ki veljajo za različne sestavne dele in značilnosti navedenih vozil, uskladijo v okviru posamičnih direktiv(8).
20. Tako so bile zahteve v zvezi z masami in merami ter z napravami za spenjanje in priključki teh vozil usklajene z Direktivo 93/93/EGS(9) oziroma Direktivo 97/24/ES(10).
21. V vsaki od teh direktiv je v preambuli z istimi besedami navedeno, da zahteve, ki jih določa, k spremembi predpisov ne morejo zavezovati tistih držav članic, ki na svojih ozemljih ne dovoljujejo vleke priklopnikov z dvo- ali trikolesnimi motornimi vozili(11).
B – Nacionalno pravo
22. V členu 53 zakonske uredbe št. 285 (decreto legislativo n. 285) z dne 30. aprila 1992(12) so mopedi opredeljeni kot „vsa dvo-, tri- ali štirikolesna motorna vozila“, pri čemer zadnje navedena tvorijo kategorijo „motornih štirikoles“.
23. V skladu s členom 54 cestnoprometnih predpisov so osebna vozila motorna vozila z najmanj štirimi kolesi, razen mopedov.
24. V skladu s členom 56 navedenih predpisov lahko priklopnike vlečejo samo osebna vozila, trolejbusi in traktorji.
II – Predhodni postopek
25. Po izmenjavi korespondence med Italijansko republiko in Komisijo je Komisija menila, da ta država članica, s tem ko je sprejela zadevne predpise, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 28 ES. Zato je z dopisom z dne 3. aprila 2003 Italijansko republiko pozvala, naj predloži svoje pripombe.
26. V odgovor se je Italijanska republika v dopisu z dne 13. junija 2003 zavezala, da bo spremenila predpise in s tem odpravila ovire za uvoz, na katere je opozorila Komisija. Poleg tega je natančneje navedla, da se spremembe ne nanašajo samo na homologacijo vozil, ampak tudi na registracijo, uporabo in cestne preglede priklopnikov (preiskave).
27. Komisija ni prejela nobenega sporočila o sprejetju teh sprememb. Zato je Italijanski republiki 19. decembra 2003 poslala obrazloženo mnenje, v katerem jo je pozvala, naj v roku dveh mesecev od prejetja tega mnenja sprejme potrebne ukrepe za izpolnitev obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 28 ES. Ker Komisija ni prejela odgovora, je 4. marca 2005 z vlogo v sodnem tajništvu Sodišča vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES.
III – Tožba
28. Komisija predlaga Sodišču, naj:
– ugotovi, da Italijanska republika, s tem ko je prepovedala vleko priklopnikov z mopedi, ni izpolnila obveznosti iz člena 28 ES;
– naloži Italijanski republiki plačilo stroškov.
29. Italijanska republika predlaga Sodišču, naj zavrne tožbo.
IV – Vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče
30. Kot sem navedel, je Sodišče po ponovnem odprtju ustnega postopka pozvalo stranki in države članice, naj odgovorijo na naslednje vprašanje:
„V kakšnem obsegu in pod katerimi pogoji je treba nacionalne določbe, s katerimi se ne urejajo značilnosti proizvoda, temveč njegova uporaba in ki se brez razlikovanja uporabljajo za nacionalne in uvožene proizvode, šteti za ukrepe, ki imajo enak učinek kot količinske omejitve pri uvozu v smislu člena 28 ES?“
A – Odgovori, ki so jih predlagale stranki in države članice
31. Pisna in ustna stališča so predložile Komisija, Italijanska republika, Češka republika, Kraljevina Danska, Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Francoska republika, Republika Ciper, Kraljevina Nizozemska in Kraljevina Švedska.
32. Komisija trdi, da so okoliščine, v katerih se lahko uporablja proizvod, določene z načini uporabe. Tako naj bi bilo v primeru ukrepa, s katerim je uporaba proizvoda prostorsko ali časovno omejena(13). Ta koncept naj bi pokrival tudi primere, v katerih je uporaba proizvoda prepovedana s predpisi.
33. Po mnenju Komisije bi bilo treba pri določanju, ali so nacionalni predpisi o uporabi proizvoda ukrep z enakim učinkom v smislu člena 28 ES, v okviru preučitve vsakega primera posebej upoštevati neposredne ali posredne, dejanske ali potencialne učinke tega ukrepa. Komisija ne dvomi, da so predpisi, s katerimi je uporaba proizvoda absolutno ali skoraj absolutno prepovedana, ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev v smislu člena 28 ES(14).
34. Kraljevina Nizozemska zagovarja jasno razmejitev področja uporabe člena 28 ES. Meni, da cilj te določbe, to je dobro delovanje notranjega trga, ne more pomeniti, da za nacionalno zakonodajo, ki zadeva na primer varnost v cestnem prometu, velja prepoved iz člena 28 ES(15). Trdi pa tudi, da je neoviran dostop do trga posebej pomemben.
35. Kraljevina Nizozemska podpira stališče generalne pravobranilke J. Kokott, ki ga je ta podala v svojih sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Mickelsson in Roos (C‑142/05), ki teče pred Sodiščem, ker bi to stališče omogočilo, da se s področja uporabe člena 28 ES izvzame sklop pravil, ki se ne nanašajo na zaščito gospodarskih interesov. Kraljevina Nizozemska kljub temu opozarja na nekatere slabosti tega pristopa. Po eni strani bi bilo težko jasno opredeliti pojem „načini uporabe“. Če se v določbi o uporabi zahteva prilagoditev proizvoda, bi bila ta zahteva povezana z značilnostmi proizvoda.
36. Kraljevina Nizozemska prav tako meni, da bi bilo dodajanje nove kategorije izjem pri uporabi člena 28 ES vir zmede za nacionalno sodišče. Glede na kategorijo, v katero spada neka določba, bi bilo treba uporabiti temu primerno merilo.
37. Kraljevina Nizozemska kritizira tudi sodno prakso v zgoraj navedeni sodbi Keck in Mithouard, ki naj ne bi zagotavljala primernega merila, in se v zvezi s tem sklicuje na sklepne predloge generalnega pravobranilca Poiaresa Madura v zadevi Alfa Vita Vassilopoulos in Carrefour‑Marinopoulos(16). Poleg tega poudarja, da bi lahko imeli nekateri načini uporabe, enako kot načini prodaje, resne posledice za trgovino znotraj Skupnosti, in se sprašuje o praktični vrednosti uvajanja nove izjeme. Kraljevina Nizozemska zato predlaga, naj se sprejme pristop „de minimis“, ki ga je v svojih sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Leclerc‑Siplec(17), zagovarjal generalni pravobranilec F. G. Jacobs, čeprav opozarja tudi na težave, s katerimi bi se srečevala nacionalna sodišča pri njegovem izvajanju.
38. V nasprotju s Češko republiko Kraljevina Danska, Zvezna republika Nemčija, Francoska republika, Republika Ciper in Kraljevina Švedska menijo, da bi bilo merila, postavljena v zgoraj navedeni sodbi Keck in Mithouard, mogoče prenesti na ukrepe, s katerimi je urejena uporaba proizvoda. V bistvu trdijo, da za nacionalne določbe, ki se uporabljajo brez razlikovanja in omejujejo uporabo proizvoda, vendar je ne prepovedujejo, načeloma ne velja „prepoved“ v smislu člena 28 ES. Po njihovem mnenju so kljub temu mogoča odstopanja od tega načela, če se izkaže, da je z zadevnimi ukrepi uporaba proizvoda v celoti prepovedana ali pa je dovoljena samo marginalna uporaba, s čimer je dostop tega proizvoda do trga omejen.
39. Kar zadeva Helensko republiko, ta trdi, da predpisi o uporabi proizvoda sami po sebi ne ovirajo trgovine med državami članicami. Kljub temu poudarja, da je treba, če je uporaba proizvoda bistvena za njegov pretok, vprašanje opredelitve ukrepa preučiti za vsak primer posebej, za ugotovljene ovire pa se lahko uporabi člen 28 ES.
40. Nazadnje, Italijanska republika meni, da je odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče, odvisen tudi od tega, ali je mogoče proizvod uporabiti za druge namene. Poleg tega vztraja pri skrbi za varnost v cestnem prometu in posebnostih italijanskega reliefa.
B – Moja presoja
41. Sodišče mora v tem sporu ugotoviti, ali so italijanski predpisi, s katerimi se prepoveduje uporaba določenega proizvoda na italijanskem ozemlju, ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev pri uvozu v smislu člena 28 ES, in ali ti predpisi v delu, v katerem so določeni „načini uporabe“ blaga, ne spadajo na področje uporabe te določbe v smislu meril, ki jih je Sodišče določilo v zgoraj navedeni sodbi Keck in Mithouard.
42. To vprašanje je toliko zanimivejše, ker je v drugi zadevi, to je v zgoraj navedeni zadevi Mickelsson in Roos, ki teče pred Sodiščem, postavljeno podobno vprašanje.
43. Sodišče se namreč v tej zadevi sprašuje, ali člena 28 ES in 30 ES nasprotujeta švedskim predpisom, s katerimi se omejuje uporaba osebnih plovil v nekaterih vodah. Ti predpisi se razlikujejo od ukrepa, ki je predmet tu obravnavane zadeve, ker je z njimi uporaba proizvoda sicer omejena, vendar ne v celoti prepovedana, kot je določeno v italijanskih predpisih.
44. Generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih, predstavljenih v navedeni zadevi, po analogiji z „načini prodaje“ predlaga, da se „načini uporabe“ blaga izključijo s področja uporabe člena 28 ES, če so izpolnjeni predvsem pogoji, ki jih je Sodišče določilo v zgoraj navedeni sodbi Keck in Mithouard(18).
45. Generalna pravobranilka J. Kokott namreč opozarja, da so nacionalni predpisi o načinih uporabe proizvodov in predpisi o načinih njihove prodaje primerljivi glede vrste in intenzivnosti učinkov na trgovino. Namen teh predpisov običajno ni ureditev pretoka blaga med državami članicami. Načeloma naj bi učinkovali šele po uvozu proizvoda in samo posredno vplivali na njegovo prodajo. Generalna pravobranilka J. Kokott meni, da bi bilo torej dosledno, da se sodna praksa Sodišča v zgoraj navedeni zadevi Keck in Mithouard razširi na uporabo blaga in zato izključi s področja uporabe člena 28 ES(19).
46. Vendar generalna pravobranilka J. Kokott poziva Sodišče, naj natančneje določi in dopolni pogoje, postavljene v zgoraj navedeni sodbi Keck in Mithouard, in predlaga, naj nacionalni predpisi, s katerimi je uporaba proizvoda prepovedana ali dovoljena samo marginalno, spadajo na področje uporabe člena 28 ES, „če za izdelek (skoraj) preprečujejo dostop do trga“(20).
47. Ob upoštevanju tega se mi zdaj zdi pomembno pojasniti smernice sodne prakse o prostem pretoku blaga.
1. Sodna praksa o načelu prostega pretoka blaga
48. Prosti pretok blaga med državami članicami je eno od temeljnih načel Skupnosti(21).
49. Tako je v členu 3 ES, vstavljenem v prvi del Pogodbe z naslovom „Načela“, v točki (c) določeno, da za namene iz člena 2 ES dejavnosti Skupnosti vključujejo notranji trg, za katerega je značilna odprava ovir pri prostem pretoku blaga.
50. Poleg tega je v členu 14(2) ES določeno, da notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu z določbami te pogodbe zagotovljen prosti pretok blaga.
51. To temeljno načelo se izvaja predvsem s členom 28 ES.
52. Naj opozorim, da je v tem členu določeno, da so med državami članicami prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.
53. Iz ustaljene sodne prakse po sodbi z dne 11. julija 1974 v zadevi Dassonville(22) izhaja, da je treba to določbo razumeti tako, da je njen namen odprava „vseh trgovinskih predpisov držav članic, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino znotraj Skupnosti“(23).
54. Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 20. februarja 1979 v zadevi Rewe‑Zentral, imenovani „Cassis de Dijon“(24), izrecno priznalo, da so zaradi neusklajenosti nacionalnih zakonodaj ukrepi, ki se brez razlikovanja uporabljajo za nacionalne proizvode in proizvode, uvožene iz drugih držav članic, lahko tudi omejitve prostega pretoka blaga(25).
55. Sodišče meni, da je te omejitve mogoče kljub temu utemeljiti z razlogi, navedenimi v členu 30 ES, ali z eno od nujnih zahtev, določenih v njegovi sodni praksi(26), pod pogojem, da so ti ukrepi v enem ali drugem primeru primerni za zagotavljanje uresničitve postavljenega cilja in ne presegajo tega, kar je nujno za dosego tega cilja(27).
56. Razlaga pojma ukrepa z enakim učinkom, ki jo je Sodišče podalo v zgoraj navedeni sodbi Dassonville, je posebno široka(28). Z vidika zgoraj navedene sodne prakse, čeprav cilj ukrepa ni urejati trgovanje med državami članicami, je odločilen njegov dejanski ali potencialni učinek na trgovino znotraj Skupnosti. Ta razlaga je torej v resnici omogočila, da so v členu 28 ES zajete vse oblike gospodarskega protekcionizma držav članic, ker lahko Sodišče preuči vse nacionalne predpise, ki imajo lahko omejevalne učinke na trgovino, celo tiste, ki nikakor niso povezani z uvozom.
57. Da bi Sodišče poskusilo omejiti to, kar se mu zdi pretirana uporaba člena 28 ES, in preprečilo preveliko poseganje v regulativna pooblastila držav članic, je sprejelo nov pristop, da bi poskusilo omejiti obseg te določbe.
58. Sodišče je s področja uporabe člena 28 ES najprej poskusilo izključiti nekatere nacionalne predpise, katerih cilj je v splošnem interesu in ki niso povezani s trgovinsko dejavnostjo.
59. Tako je Sodišče v sodbi z dne 14. julija 1981 v zadevi Oebel(29) odločilo, da so nacionalni predpisi o nočnem delu v pekarnah in slaščičarnah zakonita odločitev ekonomske in socialne politike, ki je v skladu s cilji v splošnem interesu, za katere si prizadeva Pogodba. Po njegovem mnenju taki predpisi, „ki se uporabljajo glede na objektivna merila za vsa podjetja v določenem sektorju s sedežem na nacionalnem ozemlju, brez ustvarjanja kakršnega koli različnega obravnavanja zaradi državljanstva gospodarskih subjektov in brez razlikovanja med trgovino v zainteresirani državi in izvoznimi trgovinskimi tokovi“, niso omejevalni za trgovinske tokove med državami članicami in torej očitno niso ukrep z enakim učinkom, ki je v nasprotju s členom 28 ES(30).
60. Sodišče je v sodbi z dne 31. marca 1982 v zadevi Blesgen(31) enako sklepalo, da zakonodaja, s katero se omejuje poraba, prodaja in ponudba alkoholnih pijač na javnih mestih, ni v nasprotju s členom 28 ES, ker taki predpisi, ki niso povezani z uvozom proizvodov, niso mogli biti ovira za trgovino med državami članicami. Ta ukrep ni določil nobenega razlikovanja glede na naravo ali poreklo proizvodov in ni vplival na trženje teh alkoholnih pijač v drugih oblikah. Sodišče je o teh omejevalnih ukrepih razsodilo, da ne presegajo okvira učinkov trgovinskih predpisov(32).
61. Sodišče se je nato odločilo, da bo ponovno preučilo svojo sodno prakso. Zgoraj navedena sodba Keck in Mithouard je preobrat v pristopu Sodišča. Sodišče je namreč menilo, da je treba ponovno preučiti in pojasniti sodno prakso na tem področju, „ker se [po njegovem mnenju] gospodarski subjekti vedno pogosteje sklicujejo na člen [28 ES], da bi izpodbijali vse predpise, ki omejujejo njihovo poslovno svobodo, čeprav se ne nanašajo na proizvode iz drugih držav članic“(33).
62. Ta zadeva se je nanašala na francosko zakonodajo, s katero je bila prepovedana preprodaja z izgubo. Čeprav je Sodišče priznalo, da je ta zakonodaja lahko omejevalna za obseg prodaje uvoženih proizvodov, ker je z njo gospodarskim subjektom odvzeta metoda za spodbujanje prodaje, se je vprašalo, „ali ta možnost zadostuje za opredelitev zadevne zakonodaje kot ukrepa z enakim učinkom kot količinska omejitev pri uvozu“(34) v smislu člena 28 ES.
63. Da bi Sodišče odgovorilo na to vprašanje, je razlikovalo med dvema kategorijama predpisov, in sicer med predpisi, s katerimi so določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati blago, in predpisi, s katerimi se omejujejo ali prepovedujejo nekateri načini prodaje. Sodišče je za vsako od teh dveh kategorij določilo drugačen sistem nadzora.
64. Prva kategorija zadeva predvsem predpise o imenu, obliki, teži in velikosti proizvoda ter njegovi sestavi, predstavitvi, oznaki in pakiranju, ki se razlikujejo od predpisov, zahtevanih v državi članici porekla(35).
65. Sodišče je v tem primeru potrdilo tradicionalno sodno prakso, ki jo je določilo v zgoraj navedeni sodbi Cassis de Dijon, po kateri ti predpisi, čeprav se brez razlikovanja uporabljajo za vse proizvode, spadajo na področje uporabe člena 28 ES(36).
66. Trgovinska ovira namreč izhaja iz obveznosti prilagajanja pogojem, predpisanim v državi članici, v kateri se trži blago iz drugih držav članic. Ker se s takimi predpisi nalaga na primer ponovno pakiranje ali sprememba sestave proizvoda, ima zaradi njih uvoznik dodatne stroške in težave.
67. Druga kategorija zadeva predpise, s katerimi se omejujejo ali prepovedujejo „nekateri načini prodaje“. Sodišče ni opredelilo tega pojma. Vendar lahko predstavim neizčrpen pregled teh predpisov z vidika njegove sodne prakse. Sodišče je poleg prepovedi preprodaje z izgubo iz zgoraj navedene sodbe Keck in Mithouard ugotovilo, da se na „načine prodaje“ nanašajo predpisi, s katerimi se omejujejo nekatere oblike spodbujanja prodaje, kot so prepovedi televizijskega oglaševanja v sektorju ali za nekatere dele javnosti(37), ali predpisi, s katerimi se prodaja določenih proizvodov pridržuje za nekatere ustanove,(38) ali celo predpisi, s katerimi je na primer urejen odpiralni čas trgovin(39).
68. Zato ti predpisi zaradi neposredne ali prikrite diskriminacije v korist nacionalne industrije ne spadajo na področje uporabe člena 28 ES.
69. Kot smo lahko ugotovili, ti ukrepi zadevajo izvajanje trgovinske dejavnosti kot take. Ti ukrepi so splošni in na trženje proizvodov iz drugih držav članic ne vplivajo drugače kot na trženje nacionalnih proizvodov. S temi predpisi ni mogoče neposredno pogojevati dostopa zadevnega proizvoda na trg. Vendar imajo lahko posreden učinek na uvoz, ker lahko dejansko povzročijo zmanjšanje prodaje.
70. Sodišče je torej v nasprotju s prejšnjo sodno prakso sklepalo, da ti predpisi niso ukrep z enakim učinkom v smislu člena 28 ES, ker se nanašajo „na vse zadevne subjekte, ki opravljajo dejavnost na nacionalnem ozemlju“, ali „pravno in dejansko enako vplivajo na trženje nacionalnih proizvodov in proizvodov iz drugih držav članic“(40).
71. Sodišče je nato pojasnilo, da če so ti pogoji izpolnjeni, „uporaba take zakonodaje za prodajo proizvodov iz druge države članice, ki izpolnjujejo pravila te države, ne ovira njihovega dostopa do trga oziroma ga ne ovira bolj kot dostop nacionalnih proizvodov“(41).
72. Zakaj Sodišče razlikuje med obema kategorijama predpisov?
73. Proizvode, kakršni so s svojo sestavo, imenom, obliko, oznako in embalažo, mora biti načeloma mogoče izvoziti v vse države članice, če v zvezi s tem izpolnjujejo predpise države porekla. Uporaba zakonodaje države uvoznice je zakonita samo, če jo je mogoče utemeljiti z višjim razlogom v splošnem interesu. Gre za to, da se dostop proizvodov na trg države članice uvoznice ne ovira bolj, kot je potrebno, in tako prepreči, da bi bila nacionalna industrija deležna zaščite.
74. Nasprotno pa morajo od trenutka, ko imajo ti proizvodi kot taki dostop na trg države članice uvoznice, zanje veljati „pravila trženja“, ki veljajo v tej državi. V zvezi s tem morajo biti enakovredni nacionalnim proizvodom.
75. Zdi se mi, da uvedbo takega razlikovanja navdihuje skrb za zagotavljanje obstoja uravnoteženega pravnega sistema. Preučitev sodne prakse Sodišča namreč kaže prikrito nasprotovanje med voljo sodišča Skupnosti, da členu 28 ES podeli vlogo „zaščitnega instrumenta“ pred različnimi oblikami gospodarskega protekcionizma držav članic na eni strani, in jasno skrbjo Sodišča, da ne posega v nekatera področja notranje politike teh držav na drugi.
76. Kar zadeva to vprašanje, je ta zadeva v središču te problematike.
77. Zgoraj navedena sodba Keck in Mithouard je povzročila zbeganost. Številni so obžalovali protislovja, ki jih vsebuje, ter njeno pomanjkanje obrazložitve in jasnosti(42). Izvajanje meril, določenih v tej sodbi, je povzročilo številne težave pri razlagi, s katerimi se je Sodišče moralo srečevati in ki jih ni bilo mogoče rešiti drugače kot za vsak primer posebej.
78. Upošteval bom predvsem dve merili v zvezi s to sodno prakso.
79. Prvič, mislim, kot drugi pred menoj, da razlikovanje med različnimi kategorijami ukrepov ni primerno(43).
80. Čeprav je upravičeno poskusiti predstaviti domneve glede učinkov različnih kategorij ukrepov na trg, je obstoj omejitve namreč lahko odvisen tudi od drugih dejavnikov, kot so način izvajanja zadevnih predpisov in njihovi konkretni vplivi na trgovino.
81. Razlikovanje, ki ga je uporabilo Sodišče, se torej zdi umetno in meja med temi različnimi kategorijami ukrepov je lahko nejasna(44). Sodišče je v nekaterih primerih predpise o značilnostih proizvodov opredelilo kot „načine prodaje“(45). V drugih primerih obravnava ukrepe glede načinov prodaje blaga kot pravila o značilnostih proizvodov. To velja predvsem za ukrepe, s katerimi je urejeno oglaševanje in ki vplivajo na pakiranje proizvoda(46). Nazadnje, lahko se zgodi, da se Sodišče oddalji od tega razlikovanja, da bi opravilo analizo, ki temelji samo na učinkih predpisov(47). S temi primeri so prikazane težave, s katerimi se je Sodišče lahko srečevalo pri opredelitvi nekaterih ukrepov. Zato se je po mojem mnenju težko ravnati po kategorijah, čeprav lahko nacionalno sodišče in sodišče Skupnosti v praksi obravnavata zelo različne predpise, ki jih morata presojati z vidika okoliščin vsakega primera posebej.
82. Drugič, ta sodna praksa je z določitvijo novih meril in vzpostavitvijo drugačnega sistema nadzora glede na vrsto zadevnega ukrepa povzročila razlikovanje v načinu razumevanja omejitev prostega pretoka blaga glede na sistem, ki se uporablja za druge proste pretoke(48).
83. Kot bomo videli, ima način razumevanja omejitev teh različnih svoboščin to skupno točko, da temelji na enotnem merilu, to je merilu dostopa na trg. Sprejetje drugačnega pristopa glede prostega pretoka blaga po mojem mnenju ni skladno z vidika zahtev, povezanih z vzpostavitvijo enotnega evropskega trga in pojavom državljanstva Unije.
84. Ob upoštevanju navedenega menim, da merila, ki jih je Sodišče postavilo v zgoraj navedeni sodbi Keck in Mithouard, niso omogočila razjasnitve področja uporabe člena 28 ES in olajšanja njegovega izvajanja.
85. Vendar enako kot generalni pravobranilec Poiares Maduro mislim, da zdaj ni primerno spremeniti te sodne prakse(49).
86. Prav tako mislim, da navedene sodne prakse ni treba razširiti na predpise, ki kot predpisi, obravnavani v zadevi v glavni stvari, zadevajo „načine uporabe“ proizvodov.
2. Razlogi, zakaj nisem naklonjen razširitvi zgoraj navedene sodne prakse Keck in Mithouard na ukrepe, ki urejajo načine uporabe proizvodov
87. Z razširitvijo zgoraj navedene sodne prakse Keck in Mithouard na predpise o načinih uporabe proizvodov po mojem mnenju nastane nekaj nevšečnosti, čeprav se mi zdi „tradicionalna analiza“ Sodišča popolnoma zadovoljiva.
88. Prvič, taka rešitev bi pomenila uvedbo nove kategorije izjem pri uporabi člena 28 ES. Vendar temu nisem naklonjen, in sicer iz več razlogov.
89. Po eni strani nisem prepričan, da razlogi, zaradi katerih je Sodišče s področja uporabe člena 28 ES izključilo predpise o načinih prodaje proizvodov, obstajajo tudi v ukrepih, s katerimi so urejeni načini njihove uporabe. Če se ne motim, Sodišču namreč ni bilo predloženo zelo veliko tožb, vloženih zoper to vrsto ukrepov.
90. Po drugi strani, kot sem že navedel, menim, da vzpostavitev razlikovanja med različnimi kategorijami predpisov ni primerna. Tak postopek je umeten in je lahko vir zmede za nacionalno sodišče.
91. Nazadnje mislim, da je izključitev nacionalnih ukrepov, s katerimi so urejeni ne le načini prodaje blaga, temveč tudi njegovi načini uporabe, s področja uporabe člena 28 ES v nasprotju s cilji, določenimi v Pogodbi, in sicer vzpostavitev enotnega in integriranega trga. Po mojem mnenju bi taka rešitev škodila polnemu učinku člena 28 ES, ker bi pomenila ponovno uvedbo možnosti, da države članice sprejemajo zakone na področjih, ki jih je zakonodajalec nasprotno želel prenesti na raven Skupnosti. Vendar to ni smer, v katero se morata pomikati evropsko povezovanje in vzpostavitev enotnega evropskega trga. Proizvodu mora biti namreč omogočen neoviran pretok na enotnem trgu, države članice pa morajo znati utemeljiti nacionalne ukrepe, s katerimi na kakršen koli način ovirajo trgovino znotraj Skupnosti.
92. Drugič, menim, da ni nobenega interesa za omejevanje nadzora Sodišča nad ukrepi, s katerimi je v resnici resno ovirana trgovina znotraj Skupnosti.
93. Po mojem mnenju je sodni nadzor, ki ga uporablja Sodišče v skladu s „tradicionalno analizo“, opredeljeno v zgoraj navedenih sodbah Dassonville in Cassis de Dijon, popolnoma zadovoljiv in ne vidim razloga, zakaj bi od njega odstopili.
94. S to analizo lahko Sodišče nadzira, ali države članice upoštevajo določbe Pogodbe, države članice pa dobijo manevrski prostor, ki ga potrebujejo za obrambo svojih legitimnih interesov.
95. Naj namreč opozorim, da sta zakonodajalec Skupnosti in Sodišče s svojim delom v sodni praksi predvidela izjeme od načela prostega pretoka blaga(50), da bi se izognila vplivu liberalizacije trgovine na uresničevanje drugih splošnih interesov.
96. V členu 30 ES je tako naveden seznam utemeljitev, na katere se lahko sklicujejo države članice pri sprejemanju omejitev za prosti pretok blaga. Te utemeljitve so omejene, njihova razlaga pa ozka(51).
97. Hkrati je Sodišče v svoji sodni praksi opredelilo „nujne zahteve v splošnem interesu“, med katerimi sta tudi skrb za okolje in zaščita potrošnikov(52). Zaradi neusklajenosti na ravni Skupnosti je tako nacionalni ukrep, sprejet za zaščito okolja, lahko „nujna zahteva“, s katero se v smislu zgoraj navedene sodbe Cassis de Dijon lahko omeji uporaba člena 28 ES.
98. Če zakonodajalec in sodišče Skupnosti priznavata primere, v katerih je omejevanje prostega pretoka blaga lahko legitimno, to ne pomeni, da imajo države članice proste roke. Čeprav je ukrepe držav članic mogoče utemeljiti z razlogi v splošnem interesu, morajo biti ti ukrepi kljub temu nujni in sorazmerni(53).
99. Poleg tega ta analiza omogoča Sodišču izvajati nadzor nad vsemi ukrepi, ki jih sprejmejo države članice.
100. Ta nadzor je nujen. Treba se je namreč prepričati, da države članice upoštevajo, koliko lahko pravila, ki jih sprejmejo, vplivajo na prosti pretok in na to, kako udeleženci na trgu prosti pretok uporabljajo. Prav tako je treba preprečiti, da bi nacionalna sodišča izključila preveč ukrepov prepovedi, predvidenih v tej določbi. Torej je treba pojem omejitve obravnavati v širšem smislu.
101. Hkrati mora sodni nadzor ostati omejen, ker vloga sodišča ni sistematično izpodbijanje ukrepov javnega reda, ki bi jih lahko sprejele države članice. Zato je nadzor sorazmernosti tisto, kar Sodišču omogoča uravnoteženje interesov med skrbjo za vzpostavitev notranjega trga in zaščito legitimnih interesov držav članic(54).
102. V skladu z navedenim torej ne vidim razloga, zakaj bi odstopili od te analize in jo zamenjali z rešitvijo, zaradi katere bi na koncu ena od ključnih določb Pogodbe izgubila del pomena.
103. Tretjič, mislim, da zgoraj navedene sodne prakse Keck in Mithouard ni mogoče razširiti ne na predpise, s katerimi se prepoveduje uporaba proizvoda, ne na predpise, s katerimi so določeni njegovi načini uporabe.
104. Zadevni predpisi v tej zadevi so, ker se z njimi v celoti prepoveduje uporaba proizvoda, ki mu je tako odvzeta vsa koristnost, namreč ovira za prosti pretok blaga. Čeprav se ti predpisi uporabljajo na enak način za nacionalne in uvožene proizvode, se slednjim z njimi preprečuje dostop do trga. To je očitno omejitev in potrebna je preučitev na podlagi razmerja med členoma 28 ES in 30 ES.
105. Po mojem mnenju je enako z ukrepi, s katerimi so določeni načini uporabe proizvoda. Čeprav cilj teh ukrepov načeloma ni urejanje trgovanja med državami članicami, lahko kljub temu vplivajo na trgovino znotraj Skupnosti z vplivom na dostop zadevnega proizvoda do trga. Zato bi bilo treba po mojem mnenju to vrsto ukrepov preučiti glede na pravila Pogodbe, namesto jih razlagati tako, kot da se jih izpusti z njenega področja uporabe.
106. V skladu z navedenim torej menim, da se nacionalnih določb, s katerimi je urejena uporaba proizvoda, ne sme presojati z vidika meril, ki jih je postavilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Keck in Mithouard, temveč jih je treba preučiti glede na člen 28 ES.
107. Preučitev, ki jo mora opraviti sodišče Skupnosti, bi bilo po mojem mnenju treba izvesti na podlagi merila, določenega v skladu s ciljem iz člena 28 ES, in za vse omejitve prostega pretoka blaga, to je z merilom dostopa do trga(55).
3. Sodni nadzor, ki temelji na merilu v zvezi z dostopom do trga
108. Naj spomnim, da so v skladu s členom 28 ES Pogodbe prepovedani „ukrepi z enakim učinkom“ med državami članicami(56). V okviru sodnega nadzora nacionalnih predpisov bi bilo torej bolj v skladu z besedilom in duhom Pogodbe sklicevanje na dejansko presojo učinkov teh predpisov na trg.
109. Merilo, ki ga predlagam, bi bilo torej splošno merilo, ki temelji bolj na učinku ukrepa na dostop do trga kot na vsebini zadevnih predpisov. To merilo bi se torej uporabljalo za vse vrste predpisov, če gre za zahteve, povezane z značilnostmi proizvoda, načine prodaje ali načine uporabe.
110. Navedeno merilo bi bilo povezano s tem, koliko se z nacionalnimi predpisi ovira trgovina med državami članicami(57).
111. Na podlagi tega merila bi bilo mogoče nacionalno zakonodajo, s katero se preprečuje, ovira ali otežuje dostop do trga za proizvode iz drugih držav članic, opredeliti kot ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev in je v nasprotju s Pogodbo.
112. S takim merilom bi morale države članice utemeljiti samo ukrepe, s katerimi se ovira trgovina znotraj Skupnosti. To bi omogočilo vzpostavitev ustreznejšega ravnotežja med zahtevami, ki so povezane z dobrim delovanjem skupnega trga, in zahtevami, ki so povezane s spoštovanjem suverenih pristojnosti držav članic.
113. V zvezi z izvajanjem tega merila tako kot Komisija mislim, da mora sodišče Skupnosti preučiti vsak primer posebej. V okviru tega nadzora bi Sodišče dejansko preučilo obseg ovire za trgovino znotraj Skupnosti, ki jo povzroča ukrep, s katerim se omejuje dostop do trga.
114. Iz preučitve sodne prakse Sodišča izhaja nekaj pojasnil o uporabi takega merila.
115. Najprej, pri ukrepih, s katerimi se izvaja odkrita diskriminacija, je ovira za trgovino znotraj Skupnosti očitna. Taki ukrepi so prepovedani v členu 28 ES.
116. Nadalje, kar zadeva druge kategorije ukrepov, je treba preučiti njihov dejanski učinek na trgovinske tokove, vendar analiza, ki bi jo moralo opraviti Sodišče, ne bi smela povzročiti zapletene gospodarske presoje. Po mnenju Sodišča v členu 28 ES namreč ni razlikovanja med predpisi, ki jih je mogoče opredeliti kot ukrepe z enakim učinkom, kot ga ima količinska omejitev, glede na intenzivnost njihovih učinkov na trgovino znotraj Skupnosti(58).
117. Sodišče mora imeti kljub temu na voljo dovolj podatkov, ki mu omogočijo ugotoviti, ali ti ukrepi pomenijo oviro ali omejitev za trgovino med državami članicami. Iz sodne prakse Sodišča torej izhaja, da povsem hipotetični učinki(59) ali povsem negotovi in posredni učinki(60) ali preprosto nepomembni učinki(61) ne zadostujejo za opredelitev ukrepa kot ukrepa z enakim učinkom, kot ga ima količinska omejitev, ki je v nasprotju s členom 28 ES. Za tako oviro ni nujno, da obstaja in je pomembna, vendar mora biti vsaj mogoča. Taki so na primer ukrepi, ki se uporabljajo brez razlikovanja in s katerimi so določeni pogoji v zvezi z značilnostmi proizvodov.
118. Uporaba enotnega in preprostega merila v zvezi z dostopom do trga bi omogočila zbliževanje sistemov nadzora nad omejitvami za različne proste pretoke. Kot sem navedel, so merila iz navedene sodne prakse Keck in Mithouard povzročila razlikovanje pri tem, kako se pojmujejo omejitve prostega pretoka blaga v primerjavi z drugimi svoboščinami. Skupni pristop za te različne svoboščine je potreben zlasti v zvezi z zahtevami, ki so povezane z vzpostavitvijo enotnega evropskega trga in s pojavom evropskega državljanstva.
119. Očitno podobnosti med prostimi pretoki blaga, oseb, storitev in kapitala niso popolne. Vendar je način, kako se pojmujejo omejitve za te različne pretoke, enak v tem, da temelji na obstoju ovire za dostop do trga.
120. Na področju prostega pretoka oseb, storitev in kapitala Sodišče preučuje, ali sporni ukrep prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost zadevnega pretoka, in presoja, da je v nasprotju s Pogodbo predpis, ki na primer vpliva na dostop delavca do trga dela ali preprečuje dostop kapitala do finančnega trga.
121. Sodišče je na to nedavno opozorilo v sodbi Vlada francoske skupnosti in valonska vlada, v kateri je določeno, da „člena 39 ES in 43 ES nasprotujeta vsakemu nacionalnemu ukrepu, ki bi, tudi če se ga uporablja brez diskriminacije glede na državljanstvo, za državljane Skupnosti lahko pomenil oviro pri izvajanju temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo“(62).
122. Med temi ukrepi so tisti, ki se uporabljajo brez razlikovanja in vplivajo na način izvajanja zadevne dejavnosti ter zato gospodarskemu subjektu odvzamejo učinkovito sredstvo konkuriranja za dostop na trg(63).
123. Tako je v zgoraj navedeni sodbi CaixaBank France Sodišče menilo, da francoska zakonodaja, ki prepoveduje obrestovanje računov za vloge, pomeni omejitev v smislu člena 43 ES, ker je za družbe iz držav članic razen Francije pomenila „resno oviro za opravljanje njihovih storitev“, pri čemer je vplivala na njihov dostop do francoskega trga(64).
124. Poleg tega je v zvezi s svobodo opravljanja storitev Sodišče v sodbi Fidium Finanz(65) o nemški ureditvi, s katero se zahteva predhodno dovoljenje v državi članici, v kateri se opravlja storitev, Sodišče prav tako razsodilo, da sporni predpisi pomenijo oviro za dostop gospodarskih subjektov, ki v skladu z nemškim zakonom nimajo zahtevanih lastnosti, in zlasti družb s sedežem v tretjih državah, do nemškega finančnega trga(66).
125. Sodišče je v isti zadevi, čeprav je bil vidik o prostem pretoku kapitala obravnavan kot manj pomemben, navedlo, da je zaradi teh predpisov za stranke s sedežem v Nemčiji dostop do finančnih storitev, ki jih ponujajo družbe s sedežem zunaj Evropskega gospodarskega prostora, omejen in tako povzroča zmanjševanje števila čezmejnih finančnih tokov v zvezi s takimi storitvami(67).
126. Končno, kar zadeva prosti pretok delavcev, je Sodišče v sodbi Graf(68) ugotovilo, da določba, ki se uporablja brez razlikovanja ter državljanu neke države članice preprečuje ali ga odvrača od tega, da bi zapustil svojo matično državo in izkoristil pravico do prostega gibanja, pomeni oviro te svoboščine. V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, da „morajo [zadevni ukrepi], da bi lahko bili take ovire, vsebovati pogoje za dostop delavcev do trga dela“(69). Enako je Sodišče razsodilo že v sodbi Bosman(70) o predpisih, s katerimi je urejen prestop poklicnih nogometašev iz enega kluba v drugega(71).
127. Ti predpisi pomenijo omejitve, ki so v nasprotju s Pogodbo, ker s preprečevanjem dostopa novih izvajalcev do trga objektivno ovirajo prosti pretok. Taki ukrepi ohranjajo zadevni trg v sedanjem stanju in so kot taki torej v nasprotju s prostim pretokom in konkurenco, na katerih upravičeno temelji enotni trg(72).
128. Na področju prostega pretoka blaga sodna praksa Sodišča temelji na merilu dostopa do trga.
129. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Dassonville opredelilo pojem ukrepa z enakim učinkom kot „vse trgovinske predpise držav članic, ki lahko [...] ovirajo trgovino znotraj Skupnosti“(73). Poleg tega je v zgoraj navedeni sodbi Keck in Mithouard Sodišče ugotovilo, da nacionalne določbe, s katerimi se omejujejo ali prepovedujejo nekateri načini prodaje, ne spadajo na področje uporabe člena 28 ES, če ne „ovirajo dostopa [proizvodov iz druge države članice] do trga oziroma ga ne ovirajo bolj kot dostop nacionalnih proizvodov“(74). Sodišče je pri razlikovanju med različnimi kategorijami ukrepov torej poskušalo ugotoviti okoliščine, v katerih lahko vsaka od teh kategorij vpliva na dostop do trga(75).
130. Dejansko obstaja več primerov sodne prakse, ki temeljijo na tem merilu. Sodišče je na primer v sodbi Gourmet International Products(76) navedlo, da se s predpisi, s katerimi se prepoveduje kakršno koli razširjanje oglasnih sporočil za alkoholne pijače pri potrošnikih, ovira trgovina znotraj Skupnosti in da ti predpisi spadajo na področje uporabe člena 28 ES, ker dostop proizvodov iz drugih držav članic do trga ovirajo bolj kot dostop nacionalnih proizvodov(77). Enako je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi De Agostini in TV‑Shop v zvezi s popolno prepovedjo televizijskega oglaševanja za otroke ugotovilo, da nacionalni predpisi, s katerimi se oglaševalcu prepoveduje edini način oglaševanja, ki mu lahko omogoči vstop na trg, lahko pomenijo ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev(78).
131. Kot je navedel generalni pravobranilec A. Tizzano v svojih sklepnih predlogih v zgoraj navedeni zadevi CaixaBank France, se enako merilo kot pri drugih svoboščinah pojavlja tudi v sodni praksi v zvezi s prostim pretokom blaga(79).
132. Uporaba enakega merila za vse vidike prostega pretoka omogoča preprostejše reševanje primerov, v katerih je mogoče ukrepe, ki jih Sodišče obravnava z vidika prostega pretoka blaga, opredeliti tudi kot omejevanje drugih prostih pretokov.
133. Čeprav je Sodišče v večini primerov to vrsto ukrepov preučevalo le glede na en prosti pretok(80), je včasih ocenilo, da sta na primer prosti pretok blaga in svoboda opravljanja storitev tesno povezana, ter je zato hkrati preučilo zadevno omejitev glede na člena 28 ES in 49 ES.
134. Tako je Sodišče v sodbi Canal Satélite Digital(81) razsodilo, da so predpisi, s katerimi se za trženje nekatere opreme in opravljanje s tem povezanih storitev zahteva predhodni postopek za pridobitev dovoljenja, v nasprotju z načeli prostega pretoka blaga in svobode opravljanja storitev, ker lahko zaradi trajanja postopka in nastalih stroškov zadevne izvajalce odvrnejo od nadaljnjega izvajanja svojih načrtov(82).
135. Poleg tega se pojavljajo tudi primeri, v katerih je Sodišče po analogiji z drugimi prostimi pretoki uporabilo merila, postavljena v zgoraj navedeni sodbi Keck in Mithouard. Tako je v sodbi Alpine Investments(83) o svobodi opravljanja storitev sodišče Skupnosti natančno izpostavilo to, da je v primerjavi z zgoraj navedeno zadevo Keck in Mithouard zadevna prepoved v tej zadevi „neposredno pogojevala dostop do trga storitev v drugih državah članicah in je tako lahko ovirala trgovino s storitvami znotraj Skupnosti“ (84).
136. Ob upoštevanju navedenega torej menim, da so nacionalni predpisi lahko ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev in je v nasprotju s Pogodbo, če se s tem ukrepom, ne glede na njegov namen, ovira dostop proizvoda do trga.
137. Zato v odgovor na vprašanje Sodišča v okviru tega postopka menim, da so nacionalne določbe, s katerimi so urejeni pogoji uporabe proizvoda in ki se brez razlikovanja uporabljajo za nacionalne proizvode in proizvode, uvožene iz drugih držav članic, ukrepi, ki imajo enak učinek kot količinske omejitve pri uvozu v smislu člena 28 ES, če je zaradi njih oviran dostop zadevnega proizvoda do trga.
138. V skladu s temi elementi bom preučil skladnost zadevnega ukrepa z načelom prostega pretoka blaga, ki je zagotovljen v členu 28 ES.
V – Neizpolnitev obveznosti
139. Namen tožbe Komisije je, da Sodišče ugotovi, da se z italijanskimi predpisi, s katerimi se prepoveduje vleka priklopnikov z mopedi, motornimi kolesi, trikolesi in štirikolesi, uvaja ovira za prosti pretok blaga, kar je v nasprotju s Pogodbo.
A – Glavne trditve strank(85)
140. Uvodoma Komisija opozarja, da se, ker na ravni Skupnosti ni usklajenih pravil o homologaciji, registraciji in uporabi priklopnikov za mopede, uporabljata člena 28 in 30 ES.
141. Komisija navaja, da se z italijansko zakonodajo preprečuje uporaba priklopnikov, ki so zakonito proizvedeni in trženi v drugih državah članicah, kar po njenem mnenju ovira njihov uvoz in prodajo v Italiji. Zato naj bi bilo tako prepoved mogoče šteti za združljivo s Pogodbo le, če je utemeljena z enim od razlogov, ki so navedeni v členu 30 ES, ali z eno od nujnih zahtev, ki so določene s sodno prakso Sodišča.
142. Komisija v zvezi s tem navaja, da dejstvo, da Italijanska republika na svojem ozemlju dovoljuje vleko priklopnikov z mopedi, registriranimi v drugih državah članicah, dokazuje, da zadevni predpisi ne izpolnjujejo nobene zahteve na področju varnosti v cestnem prometu.
143. In končno, Komisija poudarja, da uvodne izjave direktiv 93/93 in 97/24, ki jih Italijanska republika navaja v podporo svoji zakonodaji, na podlagi ustaljene sodne prakse niso zavezujoče in njihov cilj ali posledica ne more biti uskladitev nacionalnih predpisov, kot se obravnavajo v tej tožbi, s pravom Skupnosti.
144. Italijanska republika na te trditve odgovarja, da kršitev, ki se ji očita, zadeva prepoved vleke priklopnikov za mopede, registrirane v Italiji, ne pa zavrnitve registracije mopeda ali priklopnika, proizvedenega v drugi državi članici in namenjenega za trženje na italijanskem ozemlju.
145. Italijanska republika poleg tega trdi, da je sporni ukrep dovoljen s pridržkom v zadnjih uvodnih izjavah direktiv 93/93 in 97/24. Po njenem mnenju je tak pridržek utemeljen z razlikami v reliefu, ki obstajajo med njenimi nacionalnimi ozemlji. To prepoved naj bi bilo mogoče umakniti samo, če se uskladijo tehnična pravila o homologaciji, registraciji in uporabi priklopnikov, ki jih vlečejo dvo- ali trikolesna motorna vozila(86). Vendar Italijanska republika opozarja, da taka uskladitev ni predvidena v veljavnem pravu Skupnosti. Zato naj bi vzajemno priznavanje priklopnikov ostalo diskrecijska pravica držav članic.
146. Italijanska republika nazadnje poudarja, da so tehnične značilnosti vozil pomembne z vidika varnosti v cestnem prometu. Italijanski organi v zvezi s tem menijo, da zaradi neobstoja standardov o homologaciji za vozila, ki vlečejo priklopnik, varnostne zahteve niso izpolnjene.
B – Presoja
147. V uvodu je treba poudariti, da pravila o vožnji in uporabi vozil, ki vlečejo priklopnik, niso urejena s pravom Skupnosti.
148. Zaradi neobstoja določb o uskladitvi na ravni Skupnosti lahko torej države članice določijo raven zaščite za varnost v cestnem prometu, ki se jim zdi primerna za njihovo ozemlje, in sprejmejo ukrepe za zaščito javne varnosti. Zato lahko predvidijo omejitve glede uporabe priklopnikov.
149. Vendar pa te pristojnosti ne morejo izvajati neomejeno.
150. Države članice so namreč kljub neobstoju skupnih ali usklajenih pravil dolžne spoštovati temeljne svoboščine, določene v Pogodbi, med katere spada tudi prosti pretok blaga(87). Kot sem navedel, ta svoboščina v skladu s členom 28 ES zagotavlja prepoved količinskih omejitev pri uvozu med državami članicami in tudi vseh ukrepov z enakim učinkom.
151. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Dassonville podalo opredelitev pojma ukrepa z enakim učinkom, katere posledica je, da vsi nacionalni ukrepi, zaradi katerih je dostop uvoženega proizvoda do trga oviran, spadajo na področje uporabe člena 28 ES.
152. Glede na pravkar izvedeno analizo se torej postavlja vprašanje, ali lahko italijanska zakonodaja pomeni oviro za trgovino znotraj Skupnosti in zlasti oviro dostopa do trga za priklopnike, ki so zakonito proizvedeni in trženi v drugih državah članicah.
153. Zadevni predpisi v obravnavani zadevi so ukrep javnega reda, ki ga je sprejela italijanska vlada, da bi zagotovila varnost voznikov in udeležencev v cestnem prometu. Ta ukrep je del cestnoprometnih predpisov, s katerim se prepoveduje vleka priklopnikov z mopedi, motornimi kolesi, trikolesi ali štirikolesi na celotnem italijanskem ozemlju. Zdi se, da ni odstopanj od te načelne prepovedi. V nasprotju z zadevnimi predpisi v zgoraj navedeni zadevi Mickelsson in Roos uporaba proizvoda z navedenim ukrepom ni omejena, temveč v celoti prepovedana.
154. Poleg tega se z zadevnim ukrepom ne razlikuje med priklopniki, ki so proizvedeni in trženi v Italiji, in tistimi, ki so uvoženi iz drugih držav članic(88). V svoji dupliki Italijanska republika namreč poudarja, da prepovedni ukrep zadeva vse priklopnike ne glede na kraj proizvodnje ali trženja(89).
155. Kot je Komisija navedla v pisnih stališčih(90), tvorijo priklopniki iz zadevnih predpisov poseben trg. Ti priklopniki imajo namreč posebne tehnične značilnosti, da jih je mogoče priklopiti na motorje.
156. Glede na ta dejstva in ob popolnem priznavanju pomembnosti zaščite varnosti v cestnem prometu ter ob upoštevanju naraščajoče ozaveščenosti Skupnosti in držav članic na tem področju menim, da se z italijanskimi predpisi resno omejujejo proizvajalci in distributerji priklopnikov iz drugih držav članic.
157. Dejansko je zaradi zadevne prepovedi skoraj nemogoče vstopiti na italijanski trg.
158. Obseg prepovedi je namreč tak, da je mogoča samo povsem obrobna uporaba priklopnikov. Tem je v celoti odvzeta koristnost, ker je njihova običajna uporaba, ki so ji namenjeni, to je povečanje prtljažne zmogljivosti motorja, onemogočena. Ta prepoved distributerje torej odvrača od uvoza teh priklopnikov. Taka dejavnost namreč ni ravno smiselna, če trgovec ve, da materiala ne bo mogel prodajati ali dajati v najem(91). Torej se bo zato uvoz bistveno zmanjšal.
159. Zato ocenjujem, da so zadevni predpisi, s katerimi je uporaba blaga v celoti prepovedana na vsem nacionalnem ozemlju, bistvena, neposredna in takojšnja ovira za trgovino znotraj Skupnosti. Po mojem mnenju so taki predpisi torej ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev v smislu člena 28 ES.
160. Kljub temu pa ta ukrep ni nujno v nasprotju s pravom Skupnosti. Kot smo videli, države članice lahko omejijo prosti pretok, če so te omejitve utemeljene z legitimnim razlogom ter če so ustrezne in sorazmerne.
161. Kar zadeva utemeljitev navedenega ukrepa, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je nacionalne predpise, zaradi katerih je oviran prosti pretok blaga, mogoče utemeljiti z enim od razlogov, ki so našteti v členu 30 ES, ali z eno od nujnih zahtev, ki so določene s sodno prakso Sodišča, in sicer v primerih, v katerih se nacionalni predpisi uporabljajo brez razlikovanja(92).
162. Italijanska republika v tej tožbi trdi, da je bila zadevna prepoved sprejeta zaradi zagotavljanja varnosti v cestnem prometu.
163. V skladu z ustaljeno sodno prakso je tak cilj višji razlog v splošnem interesu, ki lahko upraviči oviranje prostega pretoka blaga(93).
164. Kljub temu mora biti ta prepoved sorazmerna. Čeprav morajo države članice zaradi neobstoja usklajenih pravil o uporabi motorjev, ki vlečejo priklopnik, določiti raven, na kateri nameravajo zagotavljati varnost voznikov, in kako je treba to raven doseči, lahko namreč to storijo samo v mejah, določenih s Pogodbo, in zlasti ob upoštevanju načela sorazmernosti.
165. Da bi bili nacionalni predpisi skladni z načelom sorazmernosti, je treba preveriti, ali so po eni strani ti predpisi primerni za zaščito zadevnega interesa in ali po drugi strani uporabljena sredstva ne presegajo tega, kar je potrebno za dosego tega cilja(94).
166. Očitno je, da je ta zakonodaja lahko učinkovito sredstvo za zaščito udeležencev v cestnem prometu. Kot je namreč opozoril generalni pravobranilec P. Léger v prvih sklepnih predlogih v tej zadevi, je pripetje priklopnika na motor v nekaterih okoliščinah lahko nevarno za promet, ker je lahko to vozilo, ki je počasno, pomembna ovira na vozišču.
167. Kljub temu bi s težavo priznal, da lahko izpodbijani ukrep zadosti zahtevi po sorazmernosti.
168. Italijanska zakonodaja namreč ni omejena na prepoved uporabe priklopnikov z motorji samo na točno določenih mestih ali na posamičnih cestnih odsekih, ampak se uporablja na vsem italijanskem ozemlju, ne glede na cestno infrastrukturo in prometne razmere.
169. Italijanski organi ne navajajo nobenega posebnega dejstva, s katerim bi lahko dokazali, da so te zahteve sorazmerne s postavljenim ciljem. Poleg tega obravnavana prepoved zadeva samo motorje, ki so bili registrirani v Italiji(95). Vozilom, registriranim v drugih državah članicah, je torej dovoljeno vleči priklopnik na italijanskih cestah.
170. Poleg tega mislim, da bi bilo varnost voznikov, na katero se nanaša italijanska zakonodaja, mogoče zagotoviti s sredstvi, ob katerih bi bila prosta trgovina precej manj omejena. Treba bi bilo na primer določiti cestne odseke na ozemlju države, ki se zdijo tvegani, – kot so gorski prelazi, avtoceste ali posebno prometne javne ceste – in tam uvesti prepovedi ali sektorske omejitve. S to možnostjo, ki bi bila gotovo precej manj omejevalna za trgovino, bi omejili tveganja, povezana z uporabo priklopnikov.
171. Vsekakor menim, da morajo italijanski organi pred sprejetjem tako skrajnega ukrepa, kot je splošna in absolutna prepoved, pozorno preučiti možnost uporabe ukrepov, s katerimi bi bil prosti pretok manj omejen, in jih zavrniti samo, če je njihova neustreznost z vidika postavljenega cilja jasno dokazana. Vendar iz dokumentov v spisu ni razvidno, da so nacionalni organi take možnosti preučili.
172. Ob upoštevanju navedenega mislim, da Italijanska republika ni izpolnila obveznosti iz člena 28 ES, ko je sprejela in ohranila v veljavi predpise, s katerimi je na njenem ozemlju prepovedana vleka priklopnikov z mopedi, motornimi kolesi, trikolesi ali štirikolesi.
173. Kar zadeva trditev Italijanske republike, da naj bi bila z zadnjimi uvodnimi izjavami direktiv 93/93 in 97/24 državam članicam dovoljena ohranitev takih predpisov, menim, da z njo ni mogoče utemeljiti omejitve, ki je bila uvedena z zadevnim ukrepom.
174. Kot je opozoril generalni pravobranilec P. Léger v svojih sklepnih predlogih v tej zadevi, v skladu z ustaljeno sodno prakso preambula akta Skupnosti namreč nima pravno zavezujoče veljave in se nanjo ni mogoče sklicevati kot na podlago za odstopanje od določb zadevnega akta ali za razlago teh določb v smeri, ki je očitno v nasprotju z njihovim besedilom(96).
175. Iz preprostega branja Direktive 93/93 izhaja, da nobena od uvodnih izjav, na katere se sklicuje Italijanska republika, ni navedena v samem besedilu te direktive. V zvezi s tem, in kot je opozoril generalni pravobranilec P. Léger v točki 65 svojih sklepnih predlogov v tej zadevi, čeprav iz preambule direktive Sodišče načeloma lahko dobi informacije o namenu zakonodajalca in pomenu, ki ga je treba pripisati določbam te direktive, to ne spremeni dejstva, da mora, če pojem iz uvodne izjave ni konkretno izražen v besedilu direktive, prevladati vsebina direktive(97).
176. Vsekakor opozarjam, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, da predpisa sekundarnega prava, v tem primeru direktive, „ni mogoče razlagati, kot da je z njim državam članicam dovoljeno, da naložijo pogoje, ki bi bili v nasprotju s pravili Pogodbe v zvezi s pretokom blaga“(98).
177. Ob upoštevanju navedenega predlagam Sodišču, naj ugotovi, da Italijanska republika ni izpolnila obveznosti iz člena 28 ES, ko je sprejela in ohranila v veljavi predpise, s katerimi se prepoveduje vleka priklopnikov z mopedi, motornimi kolesi, trikolesi ali štirikolesi.
VI – Stroški
178. V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Italijanski republiki naloži plačilo stroškov, ta pa s predlogi v bistvenem ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
VII – Predlog
179. Na podlagi navedenih ugotovitev predlagam Sodišču, naj:
– ugotovi, da Italijanska republika ni izpolnila obveznosti iz člena 28 ES, s tem ko je sprejela in ohranila v veljavi predpise, s katerimi se prepoveduje vleka priklopnikov z mopedi, motornimi kolesi, trikolesi ali štirikolesi;
– naloži Italijanski republiki plačilo stroškov.
1 – Jezik izvirnika: francoščina.
2 – Sodba z dne 24. novembra 1993 (C‑267/91 in C‑268/91, Recueil, str. I-6097).
3 – V teh sklepnih predlogih za skupno označevanje teh vozil uporabljam tudi izraz „motor(ji)“.
4 – V obravnavanem primeru tretjemu senatu.
5 – Direktiva Sveta z dne 30. junija 1992 o homologaciji dvo- ali trikolesnih motornih vozil (UL L 225, str. 72).
6 – V skladu s členom 1(2), prva alinea, Direktive 92/61 „mopedi“ pomenijo „dvo- ali trikolesna vozila, opremljena z motorjem, katerega delovna prostornina ne presega 50 kubičnih centimetrov, če je to motor z notranjim izgorevanjem, in katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 45 kilometrov na uro“.
7 – Glej uvodne izjave 1, 2, 3, 12 in zadnjo uvodno izjavo.
8 – Glej uvodno izjavo 8.
9 – Direktiva Sveta z dne 29. oktobra 1993 o masah in merah dvo- ali trikolesnih motornih vozil (UL L 311, str. 76).
10 – Direktiva Evropskega parlamenta z dne 17. junija 1997 o določenih sestavnih delih in značilnostih dvo- ali trikolesnih motornih vozil (UL L 226, str. 1).
11 – Glej zadnje uvodne izjave Direktive 93/93 in Direktive 97/24.
12 – GURI št. 114 z dne 18. maja 1992, v nadaljevanju: cestnoprometni predpisi.
13 – Primeri, v katerih je treba za nakup ali uporabo nekaterih proizvodov imeti upravno dovoljenje (na primer nošenje orožja), biti ustrezne starosti, ali primeri, v katerih je uporaba proizvoda prepovedana na nekaterih krajih ali ob nekaterih urah dneva (na primer prepoved uporabe mobilnih telefonov v bolnišnicah).
14 – Sodba z dne 11. julija 2000 v zadevi Toolex (C‑473/98, Recueil, str. I‑5681, točke od 34 do 37). V tej sodbi je Sodišče ugotovilo, da so nacionalni predpisi, ki vsebujejo načelno prepoved uporabe določenega proizvoda, ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev, tudi kadar je v navedenih predpisih predviden sistem posameznih odstopanj od te prepovedi.
15 – Kraljevina Nizozemska navaja primer nacionalnih predpisov o omejevanju hitrosti na cestah ali uporabi ognjemetov.
16 – Sodba z dne 14. septembra 2006 (C‑158/04 in C‑159/04, ZOdl., str. I‑8135).
17 – Sodba z dne 9. februarja 1995 (C‑412/93, Recueil, str. I‑179).
18 – Generalna pravobranilka J. Kokott v točki 44 sklepnih predlogov opredeljuje „načine uporabe“ kot „predpise držav članic, ki urejajo način in mesto uporabe izdelkov“.
19 – Točke od 52 do 55.
20 – Točka 87.
21 – Glej predvsem sodbo z dne 30. aprila 1996 v zadevi CIA Security International (C‑194/94, Recueil, str. I‑2201, točka 40), v kateri je Sodišče natančneje določilo, da je prosti pretok blaga „eden od temeljev Skupnosti“, in zgoraj navedeno sodbo Alfa Vita Vassilopoulos in Carrefour‑Marinopoulos (točka 14).
22 – 8/74, Recueil, str. 837.
23 – Idem (točka 5). Glej tudi sodbo z dne 12. marca 1987 v zadevi Komisija proti Nemčiji, imenovano „Zakon o stopnji čistosti piva“ (178/84, Recueil, str. 1227, point 27), sodbe z dne 9. decembra 1997 v zadevi Komisija proti Franciji (C‑265/95, Recueil, str. I‑6959, točka 29), z dne 24. novembra 2005 v zadevi Schwarz (C‑366/04, ZOdl., str. I‑10139, točka 28) in z dne 10. aprila 2008 v zadevi Komisija proti Portugalski (C‑265/06, ZOdl., str. I-0000, točka 31 in navedena sodna praksa).
24 – 120/78, Recueil, str. 649.
25 – Ta zadeva se nanaša na nacionalne predpise, ki določajo najnižjo vsebnost alkohola v nekaterih pijačah. Sodišče je ugotovilo, da so nemški predpisi, v katerih je opredelitev „sadni liker“ pridržana samo za alkoholne pijače z vsebnostjo več kot 25 vol. % in je zato z njimi onemogočena prodaja francoskih likerjev z vsebnostjo med 15 vol. % in 25 vol. % v Zvezni republiki Nemčiji, ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev v smislu člena 28 ES.
26 – Za kritiko sodne prakse Sodišča o tem vprašanju glej Hatzopoulos, V., „Exigences essentielles, impératives ou impérieuses: une théorie, des théories ou pas de théorie du tout?“, Revue trimestrielle de droit européen, št. 2, april–junij 1998, str. 191.
27 – Glej zlasti sodbo z dne 8. maja 2003 v zadevi ATRAL (C-14/02, Recueil, str. I-4431, točka 64).
28 – Glej White, E., „In search of the limits to article 30 of the EEC Treaty“, Common Market Law Review, 1989, št. 2, str. 235, in Reich, N., „The ‘November Revolution’ of the European Court of Justice: Keck, Meng and Audi Revisited“, Common Market Law Review, 1994, str. 449.
29 – 155/80, Recueil, str. 1993.
30 – Točki 12 in 16.
31 – 75/81, Recueil, str. 1211.
32 – Točki 8 in 9.
33 – Točka 14. V istem smislu glej ugotovitve, navedene v točkah 31 in 32 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca N. Fennellyja v zadevi Graf (sodba z dne 27. januarja 2000, C‑190/98, Recueil, str. I‑493).
34 – Zgoraj navedena sodba Keck in Mithouard (točka 13).
35 – Ibidem (točka 15). Glej tudi sodbe z dne 10. novembra 1982 v zadevi Rau Lebensmittelwerke (261/81, Recueil, str. 3961) o obveznosti uporabe določene vrste embalaže, z dne 4. decembra 1986 v zadevi Komisija proti Nemčiji (179/85, Recueil, str. 3879) o omejitvi uporabe določenih oblik steklenic, z dne 2. februarja 1994 v zadevi Verband Sozialer Wettbewerb, imenovani „Clinique“ (C‑315/92, Recueil, str. I‑317), o imenu kozmetičnega proizvoda, z dne 1. junija 1994 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C‑317/92, Recueil, str. I‑2039) o navedbi rokov uporabe, z dne 13. marca 1997 v zadevi Morellato (C‑358/95, Recueil, str. I‑1431) o sestavi kruha, z dne 18. septembra 2003 v zadevi Morellato (C‑416/00, Recueil, str. I‑9343) o nujnosti spremembe oznake uvoženih proizvodov ter zgoraj navedeno sodbo Alfa Vita Vassilopoulos in Carrefour‑Marinopoulos o nacionalnih predpisih, s katerimi so za prodajo proizvodov „bake‑off“ določene iste zahteve kot za tradicionalni kruh in pekovske izdelke.
36 – Zgoraj navedena sodba Keck in Mithouard (točka 15).
37 – Glej predvsem sodbo z dne 15. decembra 1993 v zadevi Hünermund in drugi (C‑292/92, Recueil, str. I‑6787, točke od 19 do 21) o prepovedi oglaševanja parafarmacevtskih izdelkov v kinu, na radiu ali televiziji, naloženi lekarnarjem, zgoraj navedeno sodbo Leclerc‑Siplec (točki 21 in 22) o nacionalnem ukrepu, s katerim se prepoveduje televizijsko oglaševanje podjetij v distribucijskem sektorju, in sodbo z dne 9. julija 1997 v zadevi De Agostini in TV‑Shop (od C‑34/95 do C‑36/95, Recueil, str. I‑3843, točka 39) o popolni prepovedi televizijskega oglaševanja, namenjenega otrokom.
38 – Glej predvsem sodbi z dne 29. junija 1995 v zadevi Komisija proti Grčiji (C‑391/92, Recueil, str. I‑1621, točke od 13 do 15) o predpisih, s katerimi se prodaja začetne formule za otroke pridržuje za lekarne, in z dne 14. decembra 1995 v zadevi Banchero (C‑387/93, Recueil, str. I‑4663, točke od 34 do 36) o predpisih, s katerimi se prodaja tobačnih proizvodov na drobno pridržuje za odobrene distributerje.
39 – Glej predvsem sodbi z dne 2. junija 1994 v zadevi Tankstation ’t Heukske in Boermans (C‑401/92 in C‑402/92, Recueil, str. I‑2199, točke od 12 do 14) o ukrepu, s katerim je urejen odpiralni čas bencinskih črpalk, in v zadevi Punto Casa in PPV (C‑69/93 in C‑258/93, Recueil, str. I‑2355, točke od 12 do 14) o italijanskih predpisih o zaprtju trgovin na drobno ob nedeljah.
40 – Zgoraj navedena sodba Keck in Mithouard (točka 16).
41 – Ibidem (točka 17).
42 – Glej zlasti Picod, F., „La nouvelle approche de la Cour de justice en matière d‘entraves aux échanges“, Revue trimestrielle de droit européen, št. 2, april–junij 1998, str. 169; Mattera, A., „De l’arrêt ,Dassonville‘ à l’arrêt ,Keck‘: l’obscure clarté d’une jurisprudence riche en principes novateurs et en contradictions“, Revue du Marché Unique Européen, št. 1, 1994, str. 117; Weatherill, S., „After Keck: some thoughts on how to clarify the clarification“, Common Market Law Review, 1996, str. 885; Kovar, R., „Dassonville, Keck et les autres: de la mesure avant toute chose“, Revue trimestrielle de droit européen, št. 2, april–junij 2006, str. 213, in Poiares Maduro, M., „Keck: The End? The Beginning of the End? Or Just the End of the Beginning?“, Irish Journal of European Law, 1994, str. 36.
43 – Glej točko 38 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa v zgoraj navedeni zadevi Leclerc-Siplec.
44 – Glej za ponazoritev Picod, F., op.cit., zlasti str. 172–177, in tudi točke od 27 do 29 in točko 31 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Poiaresa Madura v zgoraj navedeni zadevi Alfa Vita Vassilopoulos in Carrefour‑Marinopoulos.
45 – Sodišče je tako v zgoraj navedeni sodbi z dne 18. septembra 2003 v zadevi Morellato odločilo, da v okoliščinah obravnavanega primera „zahteva po pakiranju […], ki zadeva samo trženje kruha, nastalega po končni peki vnaprej pripravljenega kruha, načeloma lahko ne spada na področje uporabe člena [28 ES], če v resnici ni diskriminacija uvoženih proizvodov“ (točka 36). Zdi se, da se je Sodišče oprlo na dejstvo, da je bila zahteva po pakiranju in torej prilagoditvi proizvoda naložena šele v končni fazi trženja proizvoda, tako da se ni obravnaval sam dostop uvoženega proizvoda na nacionalni trg.
46 – Sodba z dne 6. julija 1995 v zadevi Mars (C-470/93, Recueil, str. I-1923). Ta zadeva se nanaša na nemške predpise, s katerimi se prepovedujeta uvoz in trženje proizvoda, ki se zakonito trži v drugi državi članici, katerega količina se je povečala med oglaševalsko kampanjo in na katerega embalaži je bila navedba „+ 10 %“. Sodišče je ugotovilo, da ti predpisi lahko pomenijo oviro za trgovino znotraj Skupnosti, ker je zaradi njih uvoznik prisiljen drugače urediti predstavitev svojih proizvodov glede na kraj trženja in zato nosi dodatne stroške pakiranja in oglaševanja (točka 13).
47 – Glej predvsem sodbi z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Centre d’insémination de la Crespelle (C‑323/93, Recueil, str. I‑5077, točka 29) o francoskih predpisih, s katerimi se gospodarskim subjektom, ki uvažajo semena iz druge države članice, nalaga, naj jih dostavijo v center, ki ima izključno koncesijo, in z dne 23. oktobra 1997 v zadevi Franzén (C‑189/95, Recueil, str. I‑5909, točka 71) o švedskem sistemu odobritev za uvoz in trženje alkoholnih pijač.
48 – Mislim na prosto gibanje oseb (členi od 39 ES do 48 ES), prosti pretok storitev (členi od 49 ES do 55 ES) in kapitala (členi od 56 ES do 60 ES).
49 – Točka 25 sklepnih predlogov v zgoraj navedeni zadevi Alfa Vita Vassilopoulos in Carrefour‑Marinopoulos.
50 – V sodbi z dne 7. februarja 1985 v zadevi ADBHU (240/83, Recueil, str. 531) je Sodišče že priznalo, da „načela proste trgovine ni mogoče razumeti kot absolutnega, pač pa je to načelo zavezano nekaterim omejitvam, utemeljenim s cilji v splošnem interesu, ki jih je zastavila Skupnost, če to ne škoduje bistvu teh pravic“ (točka 12).
51 – Glej zlasti sodbo z dne 17. junija 1981 v zadevi Komisija proti Irski (113/80, Recueil, str. 1625, točka 7).
52 – Glej zgoraj navedeno sodbo Cassis de Dijon, sodbo z dne 29. novembra 1983 v zadevi Roussel Laboratoria in drugi (181/82, Recueil, str. 3849) in sodbo z dne 9. julija 1992 v zadevi Komisija proti Belgiji, imenovano „Valonski odpadki“ (C‑2/90, Recueil, str. I‑4431).
53 – Sodišče Skupnosti torej preveri, ali so sredstva za izvajanje ukrepov primerna za zagotavljanje uresničitve postavljenega cilja in ali ne presegajo tega, kar je nujno za dosego tega cilja. Glej zlasti sodbi z dne 14. decembra 2004 v zadevah Komisija proti Nemčiji (C‑463/01, ZOdl., str. I‑11705, točka 78) ter Radlberger Getränkegesellschaft in S. Spitz (C‑309/02, ZOdl., str. I‑11763, točka 79).
54 – Kot je Sodišče navedlo v sodbi z dne 16. decembra 1992 v zadevi B & Q (C‑169/91, Recueil, str. I‑6635) o nacionalnih predpisih, s katerimi se omejuje odprtost trgovin ob nedeljah, je treba z nadzorom sorazmernosti „uravnotežiti nacionalni interes glede uresničitve [postavljenega cilja] in interes Skupnosti glede prostega pretoka blaga“ (točka 15).
55 – Glej tudi Picod, F., glej zgoraj, zlasti str. od 184 do 189; O’Keeffe, D., in Bavasso, A. F., „Four freedoms, one market and national competence: in search of a dividing line“, Liber Amicorum Slynn, Kluwer Law International, Haag, 2000, str. 541, zlasti str. 550; Barnard, C., „Fitting the remaining pieces into the goods and persons jigsaw“, European Law Review, št. 1, 2001, zv. 26, str. 35; Snell, J., „Goods and services in EC Law: a study of the relationship between the freedoms“, Oxford University Press, London, 2002; Oliver, P., in Enchelmaier, S., „Free movement of goods: recent developments in the case law“, Common Market Law Review, 2007, str. 649, zlasti str. od 666 do 671; Weatherill, S., glej zgoraj; Tryfonidou, A., „Was Keck a Half‑baked Solution After All?“, Legal Issues of Economic Integration, Kluwer Law International, Haag, 2007, str. 167, zlasti str. 178, in Prete, L., „Of Motorcycle Trailers and Personal Watercrafts: the Battle over ‘Keck’“, Legal Issues of Economic Integration, Kluwer Law International, Haag, 2008, str. 133. Glej tudi sklepne predloge generalnih pravobranilcev F. G. Jacobsa v zgoraj navedeni zadevi Leclerc‑Siplec, A. Tizzana v zadevi CaixaBank France (sodba z dne 5. oktobra 2004, C‑442/02, ZOdl., str. I‑8961) in Poiaresa Madura v zgoraj navedeni zadevi Alfa Vita Vassilopoulos in Carrefour‑Marinopoulos.
56 – Moj poudarek.
57 – Kot je poudarilo Sodišče, je namen pojma skupnega trga odpraviti vse „ovire“ za trgovino znotraj Skupnosti (v zvezi s tem glej sodbo z dne 5. maja 1982 v zadevi Schul Douane Expediteur, 15/81, Recueil, str. 1409, točka 33).
58 – Glej zlasti sodbo z dne 18. maja 1993 v zadevi Yves Rocher (C‑126/91, Recueil, str. I‑2361, točka 21).
59 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo B & Q (točka 15).
60 – Glej zlasti sodbe z dne 7. marca 1990 v zadevi Krantz (C‑69/88, Recueil, str. I‑583, točka 11), z dne 14. julija 1994 v zadevi Peralta (C‑379/92, Recueil, str. I‑3453, točka 24), z dne 30. novembra 1995 v zadevi Esso Española (C‑134/94, Recueil, str. I‑4223, točka 24) in z dne 3. decembra 1998 v zadevi Bluhme (C‑67/97, Recueil, str. I‑8033, točka 22).
61 – Sodba z dne 26. maja 2005 v zadevi Burmanjer in drugi (C‑20/03, ZOdl., str. I‑4133, točka 31).
62 – Sodba z dne 1. aprila 2008 (C‑212/06, ZOdl., str. I-0000, točka 45 in navedena sodna praksa).
63 – Zgoraj navedena sodba CaixaBank France (točki 12 in 14).
64 – Ibidem (točka 12 in navedena sodna praksa).
65 – Sodba z dne 3. oktobra 2006 (C‑452/04, ZOdl., str. I‑9521).
66 – Točki 46 in 49.
67 – Točka 48.
68 – Sodba z dne 27. januarja 2000 (C‑190/98, Recueil, str. I‑493).
69 – Točka 23.
70 – Sodba z dne 15. decembra 1995 (C‑415/93, Recueil, str. I‑4921).
71 – Točke od 92 do 104, zlasti točka 103.
72 – V zvezi s tem glej točko 73 mojih sklepnih predlogov v zadevi Corporación dermoestética (C‑500/06), ki teče pred Sodiščem.
73 – Točka 5 (moj poudarek).
74 – Točka 17.
75 – Glej zlasti sklepne predloge generalnih pravobranilcev N. Fennellyja v zgoraj navedeni zadevi Graf (točka 19) in A. Tizzana v zgoraj navedeni zadevi CaixaBank France (točka 72).
76 – Sodba z dne 8. marca 2001 (C‑405/98, Recueil, str. I‑1795).
77 – Točke od 18 do 25.
78 – Točka 43. Glej tudi sodbo z dne 11. decembra 2003, Deutscher Apothekerverband (C‑322/01, Recueil, str. I‑14887), v kateri je Sodišče kot ukrep z enakim učinkom opredelilo ukrep prepovedi prodaje zdravil po pošti, ker naj bi bil dostop do trga za proizvode iz drugih držav članic bolj oviran kot dostop nacionalnih proizvodov (točka 74).
79 – Točka 73. Generalni pravobranilec A. Tizzano se je skliceval zlasti na pristop Sodišča k prostemu pretoku oseb.
80 – Sodišče tako deluje, če ugotovi, da je en prosti pretok manj pomemben od drugega in se mu lahko priključi. Glej zlasti sodbi z dne 24. marca 1994 v zadevi Schindler (C‑275/92, Recueil, str. I‑1039, točka 22) v zvezi z dejavnostmi loterije in z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Omega (C‑36/02, ZOdl., str. I‑9609, točke od 25 do 27) v zvezi z izkoriščanjem in uporabo modela igre.
81 – Sodba z dne 22. januarja 2002 (C‑390/99, Recueil, str. I‑607).
82 – Točka 41.
83 – Sodba z dne 10. maja 1995 (C‑384/93, Recueil, str. I‑1141) o nizozemskih predpisih, s katerimi se prepoveduje akviziterstvo po telefonu.
84 – Točka 38 (moj poudarek). Glej tudi sodbo z dne 13. januarja 2000 v zadevi TK‑Heimdienst (C‑254/98, Recueil, str. I‑151) o združljivosti avstrijskih predpisov, s katerimi je urejena ambulantna prodaja pekovskih, mesnih in živilskih izdelkov, s členom 28 ES, v kateri se je Sodišče izrecno sklicevalo na merilo dostopa do trga in na zgoraj navedeno sodno prakso Alpine Investments (točka 29).
85 – V zvezi s tem se sklicujem na točke od 20 do 27 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca P. Légerja v tej zadevi.
86 – Italijanska republika v zvezi s tem ugotavlja, da taki predpisi že obstajajo za priklopnike, ki jih vlečejo druge vrste vozil.
87 – Glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Franciji (točka 24 in naslednje).
88 – Iz dokumentov v spisu izhaja, da v Italiji ne proizvajajo priklopnikov te vrste.
89 – Točka 2.
90 – Sklicujem se na dokument, ki ga je vložila Komisija v okviru ponovnega odprtja postopka (str. 3).
91 – V zvezi s tem se sklicujem na sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zgoraj navedeni zadevi Mickelsson in Roos. Generalna pravobranilka J. Kokott je v točki 45 svojih sklepnih predlogov namreč opozorila, da lahko ukrepi, ki urejajo uporabo proizvoda (na primer prepoved vožnje zunaj prometnic v gozdu ali omejitve hitrosti na avtocestah), nekatere ljudi odvrnejo od nakupa terenskega vozila ali hitrega avtomobila, ker ga ne bi mogli uporabljati po svojih željah, in bi tako omejitev uporabe pomenila potencialno oviro za trgovino znotraj Skupnosti.
92 – Glej zgoraj navedeno sodbo Cassis de Dijon.
93 – V zvezi z varnostjo v cestnem prometu glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Portugalski (točka 38 in navedena sodna praksa). Glej zlasti Priporočilo Komisije 2004/345/ES z dne 6. aprila 2004 o uporabi predpisov na področju varnosti v cestnem prometu (UL L 111, str. 75), Sporočilo Komisije z dne 2. junija 2003 o Evropskem akcijskem programu za varnost v cestnem prometu – Razpolovitev števila žrtev prometnih nesreč v Evropski uniji do leta 2010: soodgovornost (COM(2003) 311 konč.) in Resolucijo Sveta z dne 26. junija 2000 o povečanju varnosti v cestnem prometu (UL L 218, str. 1).
94 – Glej zlasti zgoraj navedeni sodbi z dne 14. decembra 2004 v zadevah Komisija proti Nemčiji (točka 78) ter Radlberger Getränkegesellschaft in S. Spitz (točka 79) ter sodbo z dne 20. septembra 2007 v zadevi Komisija proti Nizozemski (C‑297/05, ZOdl., str. I‑7467, točka 76 in navedena sodna praksa).
95 – Točka 2 odgovora na tožbo, ki ga je podala Italijanska republika.
96 – Glej zlasti sodbi z dne 19. novembra 1998 v zadevi Nilsson in drugi (C‑162/97, Recueil, str. I‑7477, točka 54) in z dne 24. novembra 2005 v zadevi Deutsches Milch-Kontor (C-136/04, ZOdl., str. I-10095, točka 32 in navedena sodna praksa).
97 – Generalni pravobranilec P. Léger se sklicuje na točko 70 svojih sklepnih predlogov v zadevi Meta Fackler (sodba z dne 12. maja 2005, C‑444/03, ZOdl., str. I‑3913).
98 – Sodba z dne 9. junija 1992 v zadevi Delhaize in Le Lion (C-47/90, Recueil, str. I-3669, točka 26). Glej tudi zgoraj navedeno sodbo Clinique, v kateri je Sodišče razsodilo, da se mora „direktiva [...] kot vsi predpisi sekundarnega prava razlagati z vidika pravil Pogodbe o prostem pretoku blaga“ (točka 12).