Zadeva T-120/04

Peróxidos Orgánicos, SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Organski peroksidi – Globe – Člen 81 ES – Uredba (EGS) št. 2988/74 – Zastaranje – Trajanje kršitve – Porazdelitev dokaznega bremena – Enako obravnavanje“

Povzetek sodbe

1. Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastila Komisije

(Uredba Sveta št. 2988/74, člen 1(1))

2. Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje pregona – Začetek teka

(Uredba Sveta št. 2988/74, členi 1(1)(b) in (2) ter 2(1), (2) in 3))

3. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije, s katero je bila ugotovljena kršitev

(člen 81(1) ES)

4. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sodelovanje podjetja pri protikonkurenčni pobudi

5. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije, s katero je bila ugotovljena kršitev

(obvestilo Komisije 96/C 207/04)

6. Konkurenca – Globe – Presoja glede na individualno ravnanje podjetja

(člen 81(1) ES)

1. Odločba, s katero se ugotovi kršitev, ne pomeni kazni v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2988/74 o zastaranju pregona in izvršitve na področju prava konkurence in s tem ne spada pod zastaranje v smislu te določbe. Zato dejstvo, da je pristojnost Komisije, da naloži globe, zastarala, ne more vplivati na zastaranje njene implicitne pristojnosti, da ugotovi kršitev. Vendar je po izteku zastaralnega roka izvajanje te implicitne pristojnosti za sprejetje odločbe, s katero se ugotovi kršitev, pogojeno s tem, da Komisija za tako ugotovitev izkaže legitimni interes.

(Glej točko 18.)

2. Glede zastaranja v skladu s členom 1(1)(b) in (2) Uredbe o zastaranju pregona in izvršitve na področju prava konkurence pri stalnih ali nadaljevanih kršitvah pristojnost Komisije, da naloži globo, zastara takrat, ko od dneva, ko je kršitev prenehala, preteče pet let. V skladu s členom 2(1) Uredbe pretrga zastaranje vsak ukrep Komisije, zlasti pisne zahteve po informacijah, pri čemer ta prekinitev začne veljati na dan, ko je o ukrepu obveščen naslovnik, in v skladu s členom 2(3) povzroči, da začne rok teči znova.

V zvezi s tem pretrganje zastaralnega roka členom 2(1), drugi stavek, Uredbe št. 2988/74 zaradi vročitve zahteve za informacije podjetjem, ki so sodelovala pri podsporazumu v okviru kartela na podlagi člena 2(2) te uredbe velja tudi za drugo podjetje, ki je sodelovalo pri istem podsporazumu, čeprav ni bilo naslovnik te zahteve.

(Glej točki 46 in 47.)

3. Stranka ali organ, ki očita kršitev pravil konkurence, mora za to predložiti dokaz, tako da v pravno zadostno dokaže podanost znakov kršitve, po drugi strani pa mora podjetje, ki se zoper ugotovitev kršitve želi sklicevati na ugodnost sredstva obrambe, predložiti dokaze, da so pogoji za uporabo takega sredstva obrambe izpolnjeni, tako da mora navedeni organ uporabiti druge dokaze.

Trajanje kršitve je bistveni dejavnik pojma kršitve, v smislu člena 81(1) ES, ki ga mora dokazati zlasti Komisija. V skladu s sodno prakso mora Komisija, če ni dokazov, s katerimi bi neposredno dokazala trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno blizu, da razumno omogočajo sklep, da je kršitev trajala brez prekinitve med dvema točno določenima datumoma.

Splošnega načela, po katerem mora Komisija dokazati vse elemente kršitve, vključno z njenim trajanjem, ki bi lahko vplivali na presojo teže te kršitve, ne omaja okoliščina, da je zadevno podjetje kot sredstvo obrambe navedla zastaranje, za katero dokazno breme načeloma nosi samo. Ne glede na to, da se to sredstvo obrambe ne nanaša na ugotovitev kršitve, se za uveljavljanje takega sredstva predpostavlja, da sta trajanje kršitve in datum njenega prenehanja ugotovljena. Te okoliščine same ne morejo povzročiti prenosa dokaznega bremena v zvezi s tem na zadevno podjetje. Po eni strani je trajanje kršitve, za kar se predpostavlja poznavanje njenega zadnjega datuma, eden njenih glavnih elementov, za katerega dokazno breme nosi Komisija, ne glede na dejstvo, ali je izpodbijane obstoja teh elementov del sredstva obrambe zastaranja. Po drugi strani se ta sklep upraviči s tem, da je nezastaranje pregona s strani Komisije, v skladu z Uredbo št. 2988/74 o zastaranju pregona in izvršitve na področju prava konkurence, kot potrjuje druga uvodna izjava, objektivno pravno merilo, ki izhaja iz načela pravne varnosti, in zato pogoj veljavnosti vsake odločbe, ki vsebuje tako sankcijo. Ta pogoj mora Komisija upoštevati tudi tedaj, ko podjetje takega sredstva obrambe ni uveljavljalo.

Ta porazdelitev dokaznega bremena pa se lahko spremeni, kadar lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje ena stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali utemeljevanju, če to ni podano, pa je dopusten sklep, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene.

(Glej točke od 50 do 53.)

4. Posledica dejstva, da se podjetje javno ne oddalji od protikonkurenčne pobude, pri kateri je sodelovalo, oziroma da je ne prijavi upravnim organom, je spodbujanje nadaljevanja kršitve in otežuje njeno odkritje, tako da to implicitno odobravanje lahko pomeni soudeležbo ali pasivno obliko udeležbe pri kršitvi.

(Glej točko 68.)

5. Čeprav je nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeležencev protipravnega omejevalnega sporazuma običajno, ker verjetno želijo zmanjšati pomen svojega prispevka h kršitvi in poudariti prispevek drugih, to ne spremeni dejstva, da stališče, da te navedbe niso zanesljive, ker so bile podane zato, da se uporabi Obvestila glede nenaložitve globe ali znižanja zneska v zadevah v zvezi z omejevalnimi sporazumi, in ker so imeli njihovi avtorji na tej podlagi interes, da obtožijo druge udeležence omejevalnega sporazuma, ne ustreza lastni logiki postopka, predvidenega v obvestilu o ugodni obravnavi. Dejstvo, da se z zahtevo za uporabo obvestila o ugodni obravnavi želi doseči znižanje globe, namreč ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi glede preostalih udeležencev očitanega omejevalnega sporazuma. Vsak poskus zavajanja Komisije lahko omaje odkritost in popolnost sodelovanja predlagatelja in s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležen neokrnjene ugodne obravnave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.

(Glej točko 70.)

6. Spoštovanje načela enakega obravnavanja mora biti usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega. Morebitno nezakonito ravnanje proti drugemu podjetju, ki ni stranka tega postopka, sodišča Skupnosti ne more voditi k temu, da ugotovi neenako obravnavanje in s tem protipravno ravnanje podjetja, ki je predmet postopka, ki ga vodi. Tak pristop bi pomenil, da se prizna načelo „enakega obravnavanja v protipravnosti“ in bi na primer Komisijo zavezal k temu, da dokazov, ki so ji bili predloženi, da sankcionira podjetje, ki je storilo kršitev, ki jo je treba kaznovati, ne upošteva, zgolj zato, ker je drugo podjetje, ki je verjetno bilo v primerljivem položaju, taki sankciji protipravno ušlo. Poleg tega, kadar je podjetje s svojim ravnanjem kršilo člen 81(1) ES, to ne more uiti vsakršni sankciji, zato ker drugim gospodarskim subjektom ni bila naložena globa, saj se sodišče Skupnosti ne ukvarja z njihovim primerom.

(Glej točko 77.)

SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 16. novembra 2006(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Organski peroksidi – Globe – Člen 81 Uredbe (EGS) št. 2988/74 – Zastaranje – Trajanje kršitve – Porazdelitev dokaznega bremena – Enako obravnavanje“

V zadevi T‑120/04,

Peróxidos Orgánicos, SA, s sedežem v San Cugat del Vallésu, Barcelona (Španija), ki jo zastopata A. Creus Carreras in B. Uriarte Valiente, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata A. Bouquet in F. Castillo de la Torre, zastopnika,

tožena stranka,

katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti Odločbe 2005/349/ES Komisije z dne 10. decembra 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGS (zadeva COMP/E-2/37.857 – organski peroksidi) (UL 2005 L 110, str. 44),

SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji senat),

v sestavi M. Jaeger, predsednik, J. Azizi, sodnik, E. Cremona, sodnica,

sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. novembra 2005

izreka naslednjo

Sodbo

Pravni okvir

1 Člen 1 Uredbe Sveta (EGS) št. 2988/74 z dne 26. novembra 1974 o rokih zastaranja v postopkih in izvajanju sankcij v transportnem pravu in pravu konkurence Evropske gospodarske skupnosti (UL L 319, str. 1; v nadaljevanju: Uredba o zastaranju) z naslovom „Roki zastaranja v postopkih“ določa:

„1. Pooblastilo Komisije za odrejanje glob ali kazni za kršitev predpisov […] prava konkurence Evropske gospodarske skupnosti zadeva naslednje roke zastaranja:

[…]

b) pet let za vse […] kršitve [razen kršitev predpisov glede vlog ali priglasitev podjetij ali podjetniških združenj, zahtev za informacije ali izvajanja preiskav].

2. Rok začne teči z dnem, ko je kršitev storjena. Pri stalnih ali ponavljajočih se kršitvah začne rok teči z dnem, ko kršitev preneha.“

2 Člen 2 te uredbe z naslovom „Prekinitev roka zastaranja v postopkih“ določa:

„1. Vsak ukrep Komisije […] zaradi predhodne preiskave ali postopkov v zvezi s kršitvijo, prekine rok zastaranja v postopkih. Prekinitev roka zastaranja začne veljati na dan, ko je o ukrepu uradno obveščeno najmanj eno podjetje ali podjetniško združenje ali podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi.

Ukrepi, ki prekinejo trajanje roka zastaranja, vključujejo zlasti:

a) pisne zahteve za informacije Komisije […];

[…]

2. Prekinitev roka zastaranja velja za vsa podjetja ali podjetniška združenja, ki so pri kršitvi sodelovala.

3. Z vsako prekinitvijo začne rok teči znova […]“

Dejansko stanje

3 Odločba Komisije 2005/349/ES z dne 10. decembra 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGS (zadeva COMP/E-2/37.857 – organski peroksidi) (UL 2005, L 110, str. 44) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) se nanaša na omejevalni sporazum, ki je bil sklenjen in uveljavljen na evropskem trgu organskih peroksidov, kemičnih proizvodov, ki se uporabljajo v industriji plastike in kavčuka. Sporazum je bil sklenjen med skupino AKZO (v nadaljevanju: AKZO) ter družbama Atofina SA, naslednico Atochem (v nadaljevanju: Atochem/Atofina), in Peroxid Chemie GmbH & Co. KG, družbo, ki jo nadzira družba Laporte plc, ki je postala Degussa UK Holdings Ltd. Ta omejevalni sporazum je bil uveljavljen v Španiji, kot podsporazum, pri čemer so bodisi neposredno bodisi posredno sodelovali tožeča stranka in zgoraj navedene družbe.

4 Omejevalni sporazum se je začel leta 1971 s sklenitvijo pisnega sporazuma, spremenjenega leta 1975, med družbami AKZO, Luperox GmBH, ki je nato postala Atochem/Atofina, in Peroxid Chemie (v nadaljevanju: glavni sporazum). Prvotno je obstajal v obliki več podsporazumov, ki so se nanašali na različne kemične proizvode, kot so visoki polimeri, smole iz termično utrjujočega poliestra in reagenti za zamreženje. Omejevalni sporazum se je delil na regionalne podsporazume, od katerih je sporazum, ki se je nanašal na Španijo (v nadaljevanju: španski podsporazum), upošteval bistvena pravila glavnega sporazuma. Njegov namen je bil ohraniti tržne deleže sodelujočih podjetij in uskladitev zvišanja njihovih cen. Ta cilj se je skušal doseči tako, da je bila zlasti družba za svetovanje podjetjem s sedežem v Švici – najprej Fides Trust AG, nato AC Treuhand AG – odgovorna med drugim, da zbere in obdela podrobne podatke o prometu udeleženih podjetij in da jih obvesti o tako obdelanih podatkih o prometu. Za dobro delovanje glavnega sporazuma in njegovih podsporazumov je bilo poskrbljeno z rednim sklicevanjem sestankov.

5 Tožeča stranka, španska družba, ki je dejavna v kemični industriji, ki jo skupno nadzorujeta družbi FMC Foret SA (v nadaljevanju: Foret) in Degussa UK, je sodelovala le pri španskem podsporazumu. Zadevno obdobje v izpodbijani odločbi je čas od 31. decembra 1975 do 31. decembra 1999 (uvodne izjave 2 in od 210 do 219 ter člen 1(e) izpodbijane odločbe).

6 Komisija je začela preiskavo omejevalnega sporazuma po srečanju s predstavniki družbe AKZO 7. aprila 2000, ko so jo ti obvestili o kršitvi pravil o konkurenci, da bi bili deležni imunitete na podlagi Obvestila Komisije glede nenaložitve globe ali znižanja zneska v zadevah v zvezi z omejevalnimi sporazumi (UL 1996, C 207, str. 4; v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi). Nato se je družba Atochem/Atofina odločila za sodelovanje s Komisijo, tako da ji je poslala dodatne informacije (uvodni izjavi 56 in 57 izpodbijane odločbe).

7 Komisija je 31. januarja in 20. marca 2002 podala zahteve za informacije na podlagi člena 11 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), naslovljene na glavne udeleženke pri kršitvi, med katerimi so družbe Laporte, AKZO in Atochem/Atofina (uvodni izjavi 61 in 64 izpodbijane odločbe). Vendar je tako zahtevo naslovila na tožečo stranko šele 29. novembra 2002 (uvodna izjava 72 izpodbijane odločbe).

8 Komisija je 27. marca 2003 začela formalni postopek preizkusa in izdala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo nato vročeno tožeči stranki. Ta je 17. junija 2003 sporočila pripombe v zvezi z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in se udeležila obravnave z dne 26. junija 2003. Komisija je nato 10. decembra 2003 sprejela izpodbijano odločbo, ki je bila tožeči stranki vročena 13. januarja 2004 in s katero ji je bila naložena globa 0,5 milijona eurov (člen 2(f) izpodbijane odločbe).

Postopek in predlogi strank

9 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 22. marca 2004 vložila to tožbo.

10 Z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu 13. septembra 2004, se je tožeča stranka odpovedala pravici, da vloži repliko, in Sodišče prve stopnje pozvala, naj sprejme nekatere ukrepe procesnega vodstva in nekatere pripravljalne postopke. Tožeča stranka je 26. oktobra 2004 o tem podala stališča.

11 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (tretji senat) odločilo začeti postopek. Stranke so na obravnavi 24. novembra 2005 podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja, ki jim jih je zastavilo Sodišče prve stopnje.

12 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

– člene 1, 2 in 4 izpodbijane odločbe, v delu, ki se nanaša nanjo, razglasi za nične;

– podredno, razglasi za nično globo, ki ji je bila naložena;

– toženi stranki naloži plačilo stroškov.

13 Tožena stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

– tožbo v delu, ki se nanaša na člena 1 in 4 izpodbijane odločbe, zavrže kot nedopustno;

– podredno, zavrne tožbo;

– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

Pravo

1. Dopustnost zahtev za razglasitev ničnosti členov 1 in 4 izpodbijane odločbe

Trditve strank

14 Tožeča stranka navaja zoper predlog za razglasitev ničnosti členov 1 in 4 izpodbijane odločbe ugovor nedopustnosti. Poudarja, da so trditve tožeče stranke zato, ker se edini razlog, ki ga navaja, nanaša na zastaranje, in ne na ugotovitev kršitve, v tej zvezi nepomembne, zahteva za razglasitev ničnosti členov 1 in 4 izpodbijane odločbe pa nedopustna. Tudi če bi pristojnost, da se tožeča stranka oglobi zaradi kršitve, ki ji je očitana z izpodbijano odločbo, zastarala, bi bila Komisija vseeno pristojna, da ugotovi kršitev, ki jo kot tako tožeča stranka ne izpodbija, temveč izpodbija bolj njeno trajanje, in nanjo v ta namen naslovi odločbo. Predlogi tožeče stranke bi bili zato nedopustni, kolikor so usmerjeni k temu, da se doseže razglasitev ničnosti člena 1, s katerim je ugotovljena kršitev, ki jo je storila, in tudi člena 4, v katerem so navedeni naslovniki izpodbijane odločbe.

15 Tožeča stranka ugovarja, da so predlogi za razglasitev ničnosti nedopustni, pri čemer se sklicuje na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 2005 v združenih zadevah Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji (T‑22/02 in T‑23/02, ZOdl., str. II-4065).

Presoja Sodišča prve stopnje

16 Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da ugovor nedopustnosti tožene stranke, v nasprotju z njenimi trditvami, ne more omajati dopustnosti predlogov za razglasitev ničnosti členov 1 in 4 izpodbijane odločbe. Tožena stranka v bistvu le trdi, da tožbeni razlogi in trditve tožeče stranke, s katerimi želi prikazati, da naj bi potekel zastaralni rok za to, da Komisija začne postopek zoper kršitev, ne morejo upravičiti razglasitve ničnosti členov 1 in 4 izpodbijane odločbe, ker v resnici niso naravnane proti v njej vsebovane ugotovitve o obstoju kršitve kot take. Po eni strani se to vprašanje ne nanaša na dopustnost, temveč bolj na utemeljenost teh tožbenih razlogov in trditev, po drugi strani pa tožena stranka ne dvomi, da ima tožeča stranka interes za vložitev tožbe proti ugotovitvi kršitve kot take.

17 Tudi če bi šlo za vprašanje dopustnosti, je treba iz točke 14 pisnih pojasnil, ki jih je podala tožeča stranka, vsaj posredno razbrati, da se po njenem mnenju pojem „kazen“, v smislu člena 1 Uredbe o zastaranju, ne nanaša na preprosto ugotovitev kršitve v izpodbijani odločbi in da bi bila tudi ob zastaranju pristojna, da na tožečo stranko naslovi odločbo s takim učinkom.

18 V tej zvezi je treba spomniti, da je Sodišče prve stopnje že razsodilo, da odločba, s katero se ugotovi kršitev, ne pomeni kazni v smislu člena 1(1) Uredbe o zastaranju in tako ne spada pod zastaranje v smislu te določbe. Zato dejstvo, da je pristojnost Komisije naložiti globo zastarala, ne more vplivati na zastaranje njene implicitne pristojnosti, da ugotovi kršitev (v točki 15 navedena sodba Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, točki 61 in 62). Vendar je po poteku zastaralnega roka za izvajanje te implicitne pristojnosti za sprejetje odločbe, s katero se ugotovi kršitev, pogoj, da Komisija za tako ugotovitev izkaže legitimni interes v smislu sodbe Sodišča z dne 2. marca 1983 v zadevi GVL proti Komisiji (7/82, Recueil, str. 483, točka 24) (v tem smislu glej v točki 15 navedeno sodbo Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, točke od 130 do 132).

19 Ob upoštevanju navedenega ugovor nedopustnosti tožene stranke ne more biti učinkovit.

20 Po eni strani, tudi če bi bile predpostavke za zastaranje v tem primeru izpolnjene, bi Komisija v skladu z navedeno sodno prakso, zato da bi lahko dopustno ugotovila kršitev tožeče stranke, morala izkazati legitimni interes. V nasprotju s stališčem tožene stranke bi moralo Sodišče prve stopnje v tem primeru preučiti predlog za razglasitev ničnosti tožeče stranke, da bi ugotovilo, ali je Komisija v izpodbijani odločbi ta interes dejansko upravičila.

21 Po drugi strani, kot priznava tožena stranka, je ugotovitev trajanja kršitve tako bistveni kot neločljivi sestavni del ugotovitve kršitve ter ena od predpostavk, odločilnih za potek zastaralnega roka za začetek postopka zoper stalno kršitev. Zato v nasprotju s tem, kar očitno meni tožena stranka, ni mogoče ločiti predloga tožeče stranke za razglasitev ničnosti členov 1 in 4 izpodbijane odločbe od njihovega tožbenega razloga, da naj bi Komisija napačno uporabila predpise o zastaranju. Spoštovanje Komisije teh predpisov vključuje, da pravilno določi obdobje, v katerem je bila tožeča stranka udeležena pri kršitvi.

22 Iz navedenega izhaja, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, zavrniti.

2. Tožbeni razlog napačne uporabe predpisov o zastaranju s strani Komisije

Trditve strank

Uvodna ugotovitev

23 V podporo tožbi tožeča stranka kot ničnostni razlog navaja, da ji je Komisija protipravno naložila globo, saj je v postopku v skladu z Uredbo o zastaranju nastopilo zastaranje, ker je od zadnje domnevne udeležbe tožeče stranke pri španskem podsporazumu in prvimi preiskovalnimi ukrepi Komisije preteklo več kot pet let. Tožeča stranka v tej zvezi poudarja, da je Komisija napačno zavrnila njeno trditev, da naj bi že nastopilo zastaranje, z utemeljitvijo, da naj bi tožeča stranka poznala glavni sporazum, po drugi strani pa naj ne bi bilo jasno, kdaj naj bi udeležbo pri španskem podsporazumu dokončno prekinila.

Vednost tožeče stranke o glavnem sporazumu

24 Tožeča stranka v bistvu navaja, da ji v okviru preizkusa zastaranja ne bi mogli pripisati obstoja glavnega sporazuma, ker pri njem ni bila udeležena niti ni zanj vedela.

25 V podporo svoji trditvi tožeča stranka opozarja, prvič, da odločba razlikuje med glavnim sporazumom in njegovimi regionalnimi podsporazumi, poleg tega pa poudarja posebnosti španskega podsporazuma, ki je od začetka do dokončnega prenehanja omejevalnega sporazuma ostal ločen od glavnega sporazuma, ne da bi bil, tako kot preostali sporazumi, v ta sporazum integriran (uvodne izjave 47, 80, na koncu, 86, 92, 203, od 209 do 267 in 268 izpodbijane odločbe).

26 Drugič, Komisija naj ne bi niti jasno, temveč le posredno v okviru zmotne razlage španskega podsporazuma, niti v pravno zadostni meri dokazala, da je tožeča stranka poznala glavni sporazum. Tožeča stranka v tej zvezi poudarja, da naj bi bila utemeljitev v točkah 217, 236 in 250 izpodbijane odločbe logično neskladna in protislovna. Na podlagi tega je mogoče domnevati, da je Komisija sklepala, da je tožeča stranka vedela za omejevalni sporazum na evropski ravni, zgolj zaradi njenih stikov z osebjem družb, udeleženih pri omejevalnem sporazumu in morebitnega obstoja pogodb na evropski ravni – sklenjenih med udeleženkami glavnega sporazuma z največjimi strankami.

27 Tretjič, tožeča stranka meni, da dejstvo, da iz pojasnil v točki 252 izpodbijane odločbe, v skladu s katerimi so „druge udeleženke podsporazuma v Španiji [AKZO, Atochem/Atofina in Peroxid Chemie] vzbudile vtis, da je [tožeča stranka] vedela za glavni sporazum“ in bila „dobro seznanjena, ker so bili člani upravnega sveta seznanjeni s sporazumom“, ne pomeni zadostnega dokaza, zlasti ker so zadevne družbe podale zahtevo za oprostitev plačila globe v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi. Niti to, da naj bi za glavni sporazum vedeli člani upravnega sveta, ki zastopajo dve družbi, ki jo skupaj nadzirata – Foret in Laporte, zdaj Degussa UK – ne dokazuje, da naj bi tožeči stranki o tem posredovali informacije o evropskem omejevalnem sporazumu. Nobeno od dveh podjetij v tem smislu ni podalo izjave. Tožeča stranka po tem sklepa, da ji tega poznavanja ni mogoče pripisati.

28 Nazadnje, če bi Komisija dejansko menila, da je bila tožeča stranka le podaljšana roka družbe Peroxid Chemie v Španiji, tožeči stranki ne bi smela naložiti ločene globe, temveč le eno globo zoper njo in družbo Peroxid Chemie skupaj. Če bi, nasprotno, tožeča stranka ravnala samostojno (uvodna izjava 267 izpodbijane odločbe), Komisija ne bi imela razloga za domnevo, da je tožeča stranka poznala ali bi morala poznati glavni sporazum.

29 Iz navedenega izhaja, da v tem primeru Komisija ni zadostila zahtevam glede izvedbe dokazov, kakršne izhajajo zlasti iz „sodbe Carton“. Komisija naj zlasti ne bi dokazala, da je tožeča stranka „vedela oziroma bi morala vedeti“ v smislu te sodne prakse (glej uvodno izjavo 320 in opombo 231 izpodbijane odločbe, ob sklicevanju na sodbe Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Buchmann proti Komisiji, T‑295/94, Recueil, str. II‑813, točka 121, Gruber + Weber proti Komisiji, T‑310/94, Recueil, str. II‑1043, točka 140, in z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 231).

30 Tožena stranka v bistvu navaja, da je tožeča stranka, kot glavni gospodarski subjekt na španskem trgu, ki je sodelovala pri centraliziranem mehanizmu izmenjave podatkov prek švicarske svetovalne družbe in jo je nadzorovala družba mati, ki je sodelovala pri evropskem omejevalnem sporazumu, vedela za glavni sporazum oziroma bi zanj morala vedeti. V skladu s pojasnili preostalih udeleženk glavnega sporazuma naj bi bil španski podsporazum del tega sporazuma, tožeča stranka pa naj bi z udeležbo pri teh podsporazumih in izvedbo pogodb z velikimi strankami, veljavnih po vsej Evropi, prispevala k skupnim ciljem, ki naj bi jim sledile vse udeleženke glavnega sporazuma.

Konec udeležbe tožeče stranke pri španskem podsporazumu

31 Tožeča stranka meni, da ugotovitev Komisije, da je njena udeležba pri španskem podsporazumu prenehala šele leta 1999, sočasno z glavnim sporazumom, ni zadovoljiva. Že v stališču glede obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah naj bi v pravno zadostni meri dokazala, da je bila njena udeležba pri španskem sporazumu prekinjena 14. januarja 1997, na dan zadnjega srečanja, na katerem je bil dokazano gospod K., ki jo je zastopal v okviru podsporazuma. Slednji naj ne bi bil več zaposlen pri tožeči stranki od 14. februarja 1997. Dejanske ugotovitve Komisije glede španskega podsporazuma niti niso vsebovale nobenega sklicevanja na kakršenkoli sestanek po januarju 1997, ki bi se ga lahko tožeča stranka udeležila.

32 Edini dokazi v zvezi s prenehanjem kršitve v Španiji naj bi v bistvu bile splošne in nejasne navedbe družbe AKZO (uvodne izjave 211, 213, od 216 do 219 izpodbijane odločbe). Po mnenju tožeče stranke je Komisija napačno domnevala, čeprav za to ni imela nobenih dokazov, da udeležba tožeče stranke ni prenehala leta 1997.

33 Prvič, tožeča stranka navaja, da naj bi Komisija iz pojasnil družb AKZO in Atochem/Atofina, po katerih naj bi španski podsporazum trajal do 1999, napačno sklepala, da naj ne bi bilo logično domnevati, da naj bi oba gospodarska subjekta na španskem trgu nadaljevala podsporazum, tudi če bi se tožeča stranka, ki je imela na španskem trgu pomemben delež, že na začetku leta 1997 umaknila od dogovora. Prav tako naj bi bil napačen sklep Komisije, da naj ne bi bilo sprejemljivo, da naj bi družbi AKZO in Atochem/Atofina do tretjega četrtletja 1999 izračunavali razlike med teoretičnimi deleži trga in dejanskimi tržnimi deleži, če naj bi tožeča stranka že prej odstopila od podsporazuma (uvodna izjava 258 izpodbijane odločbe). Po mnenju tožeče stranke se obstoja španskega podsporazuma po 1997 ne bi moglo pojasniti le z njeno stalno udeležbo. Nasprotno, njen umik iz podsporazuma bi lahko prispeval le k temu, da bi bile razprave o španskem trgu bolj usklajene z razpravami med istimi udeleženkami na evropski ravni. Poleg tega naj bi edina kontaktna oseba tožeče stranke v okviru španskega podsporazuma, gospod K., že februarja 1997 končal delovno razmerje, kar naj bi pojasnilo, da preostale udeleženke na španskem trgu niso bile obveščene o njenem umiku. Prav tako naj ne bi bilo nobenega dokaza za to, da naj bi družba AKZO obvestila tožečo stranko o nameri, da prekine glavni sporazum ali španski podsporazum, kot naj bi družba AKZO to storila glede na druge udeleženke.

34 Drugič, Komisija naj bi napačno domnevala, da naj bi stalno udeležbo tožeče stranke potrdila tabela o španskem trgu, ki jo je posredovala družba AKZO, v kateri so primerjane dejansko prodane količine s kvotami, ki so bile predvidene za tožečo stranko za leto 1997, ter navedene cene, količine in kupci tožeče stranke do leta 1999 (točka 259 odločbe). Tožeča stranka naj bi že v stališču in na obravnavi oporekala temu, da naj bi sama posredovala številčne podatke pred družbo AKZO, ki je zahtevala, naj se uporabi obvestilo o ugodni obravnavi. Poudarja, da naj na to ne bi bilo nobenega odziva oziroma nadaljnjega pojasnila, ki bi vključevalo tožečo stranko. Vendar pa bi od nekod številčni podatki morali izvirati, in je zato Komisija tožečo stranko obravnavala kot vir. Poleg tega naj bi tožeča stranka za ugotovitev, da naj bi družba Peroxid Chemie nanjo izvajala pritisk, zato da bi jo omejevala pri izvozu iz Španije (točka 236 izpodbijane odločbe), Komisiji podala alternativna pojasnila, ki jih slednja ni izpodbijala. Isto naj bi veljalo za ugotovitev, da je družba Peroxid Chemie prejemala podatke o prodaji tožeče stranke, jih posredovala družbi AC Treuhand in nato poslala tožeči stranki tabele s podatki o prodaji za Španijo (uvodna izjava 237 izpodbijane odločbe). Podatkov v teh tabelah tako tudi zato ne bi mogli šteti za „primeren pravni dokaz“ za stalno udeležbo stranke pri španskem podsporazumu, ker je bilo kvoto tožeče stranke mogoče izračunati na podlagi deležev drugih udeleženk, torej družb AKZO in Atochem/Atofina, s preprostim seštevkom in nato odštetjem.

35 Tretjič, ugotovitev Komisije, da naj bi se „v vsakem primeru […] učinki domnevno zadnjega sestanka, dne 14. januarja 1997, čutili še po maju 1997“ (uvodni izjavi 257 in 330 izpodbijane odločbe), naj bi bila netočna in ni podprta z nobenim dokazom.

36 Tožena stranka izpodbija primernost trditev tožeče stranke. V bistvu navaja, da ni ugotovila, da je bila tožeča stranka udeležena pri španskem podsporazumu do leta 1999, le na podlagi pojasnil družbe AKZO, temveč tudi na podlagi številnih dejavnikov, med katerimi so tabela in prostoročni zapiski s sestanka z dne 6. novembra 1997, kar je sporočila družba AKZO. Ti dokumenti naj bi dokazovali, da naj bi konkurenti tožeče stranke do leta 1999 imeli dostop do občutljivih podatkov tožeče stranke (uvodne izjave 215, 218 in od 258 do 260 izpodbijane odločbe), ne da bi tožeča stranka lahko dejansko izpodbijala njihovo pravilnost in resničnost. Poleg tega naj bi bila stvar tožeče stranke, da dokaže, da se je javno oddaljila od omejevalnega sporazuma – česar pa naj ne bi storila – po januarju 1997 in poleg tega skrbela za to, da njenih občutljivih podatkov o kupcih drugih udeleženk ne bodo uporabili za izračun kvot. Nazadnje, tožeča stranka naj bi priznala, da ni obvestila svojih družb mater, Foret in Degussa UK, glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi gospoda K. in o razlogih za to.

Začetek teka zastaralnega roka

37 Tožeča stranka navaja, da je Komisija izvedla prvi preiskovalni ukrep 31. januarja 2002, ko je družbi Laporte in drugim družbam, udeleženim pri evropskem omejevalnem sporazumu, poslala zahtevo za informacije (uvodna izjava 61 izpodbijane odločbe). Komisija naj bi nato 20. marca 2002 naslovila zahtevo za informacije na družbi AKZO in Atochem/Atofina, ki naj bi sodelovali tako pri evropskem omejevalnem sporazumu kakor pri španskem podsporazumu (uvodna izjava 64 izpodbijane odločbe). Šele 29. novembra 2002 naj bi Komisija zahtevo za informacije naslovila na tožečo stranko (uvodna izjava 72 izpodbijane odločbe).

38 Tožeča stranka zato meni, da je 29. november 2002 upoštevni datum za presojo prekinitve zastaralnega roka, ker naj bi bil to datum prvega stika med njo in Komisijo v okviru preiskave te zadeve. Tožeča stranka na podlagi tega ugotavlja, da je med 14. januarjem 1997 in 29. novembrom 2002 preteklo več kot petletno obdobje, kar naj bi pripeljalo do zastaranja. To naj bi izhajalo tudi iz potrebe, da se Uredba o zastaranju ozko razlaga v postopku – kakršen je ta – v katerem se je uporabilo obvestilo o ugodni obravnavi, ker naj bi bila ta uredba usmerjena na že poznane preiskave Komisije, v katerih pa je zbiranje podatkov na splošno počasnejše in bolj zapleteno kakor pa v postopku, v katerem podjetje zahteva, da se uporabi obvestilo o ugodni obravnavi. V takem postopku ima Komisija že od začetka celovite informacije. Tudi če bi bil referenčni datum 20. marec 2002, ko je bila prvi udeleženki španskega podsporazuma poslana zahteva za informacije, bi zastaranje nastopilo po poteku petletnega roka od 14. januarja 1997.

39 Tožeča stranka navaja, da je Komisija v točki 262 izpodbijane odločbe navedla, da naj bi bilo zastaranje prekinjeno 31. januarja 2002 zaradi njenih zahtev za informacije, ker je bil, prvič, „španski podsporazum del glavnega sporazuma“, drugič, naj bi se zahteva za informacije nanašala tudi na tožečo stranko, saj je bila naslovljena na družbo Laporte, da se ji zastavi vprašanje njene udeležbe in udeležbe hčerinskih družb pri omejevalnem sporazumu o organskem peroksidu, in tretjič, ker je prva zahteva za informacije, naslovljena med drugim na tožečo stranko, prekinila zastaranje, tudi če se španski sporazum šteje za samostojni sporazum. Vendar se po mnenju tožeče stranke Komisija kot razlog za prekinitev zastaranja v skladu s členom 2 Uredbe o zastaranju ne bi mogla sklicevati na pošiljanje prve zahteve za informacije z dne 31. januarja 2002 zgolj udeleženkam glavnega omejevalnega sporazuma niti udeleženkam španskega podsporazuma, ker bi morala za to priskrbeti dokaz – česar ni storila – da naj bi kršitvi, namreč evropski omejevalni sporazum in španski podsporazum, tvorili neločljivo celoto in da je tožeča stranka vedela za glavni sporazum.

40 Pomanjkanja dokazov za njeno udeležbo pri španskem podsporazumu po 14. januarju 1997 ne bi mogle odtehtati zgolj nejasne trditve zlasti družbe AKZO, ki naj bi navedla le, da naj bi udeležbo prekinila leta 1999, ne da bi se sklicevala na tožečo stranko. To naj bi veljalo toliko bolj, ker naj bi družba AKZO in druga podjetja, domnevno sodelujoča pri kršitvi, v več kot tri leta trajajoči preiskavi sodelovali s Komisijo, ne da bi bil rezultat te preiskave kakršenkoli dokaz za udeležbo tožeče stranke pri španskem podsporazumu po januarju 1997.

41 Tožeča stranka navaja, podredno, da naj bi bila pri presoji zastaranja, v primerjavi z družbo Pergan GmbH, brez utemeljenega razloga obravnavana neenako. Pri družbi Pergan naj bi Komisija v točki 319 odločbe ugotovila, da ni nobenega dokaza, da je družba sodelovala pri kršitvi po 31. januarju 1997. Vendar naj razen njenih pojasnil ne bi obstajal noben dokaz, da je družba Pergan druge udeleženke obvestila o svojem umiku iz omejevalnega sporazuma. Nasprotno, kot je razvidno iz točke 172 izpodbijane odločbe, naj bi družba Peroxid Chemie predložila dokument z dne 30. septembra 1998 s podatki o cenah in količinah v letu 1997. Pri tem družba Peroxid Chemie ni bila sposobna potrditi ali zavreči pojasnila družbe Pergan, da naj bi se dokument uporabil le v okviru podrobne ocene podjetja, ampak je o tem pojasnilu podvomila (uvodni izjavi 173 in 175 izpodbijane odločbe). Vendar naj bi drugače kot v primeru tožeče stranke Komisija pri družbi Pergan potrdila začetek zastaranja in sprejela njeno pojasnilo – podobno kot pri tožeči stranki – da je prekinila udeležbo pri omejevalnem sporazumu novembra 1996, torej komaj dva meseca pred 31. januarjem 1997, ko naj bi udeležba pri glavnem sporazumu zastarala.

42 Tožena stranka v bistvu navaja, da naj bi bilo zastaranje prekinjeno najpozneje 31. januarja 2002, ko naj bi naslovila zahtevo za informacije na Laporte, družbo, vključeno v španski podsporazum po eni strani prek 100-odstotne hčerinske družbe Peroxid Chemie in po drugi strani s svojim 50-odstotnim kapitalskim deležem v tožeči stranki (uvodni izjavi 262 in 328 izpodbijane odločbe). Tožena stranka meni, da tožeča stranka napačno trdi, da naj bi jo Komisija pri uporabi pravil glede zastaranja obravnavala drugače kot družbo Pergan, ker naj v nasprotju s primerom tožeče stranke ne bi bilo nobenega dokaza za udeležbo družbe Pergan po 31. januarju 1997.

Predlog za ukrepe procesnega vodstva in pripravljalni ukrepi

43 Tožeča stranka zahteva, da uradnika Komisije, ki se ukvarjata z zadevo, kot priči podata ustne izjave o tem, kako se je vodil postopek na splošno in zlasti v njenem primeru. Ta zahteva je utemeljena na uveljavljanem ničnostnem razlogu, ki naj bi bil dejanski razlog, in na nepovezanosti izpodbijane odločbe, zato bi uradnika Sodišču prve stopnje lahko pojasnila dejansko vsebino odločbe in mu s tem olajšala odločitev. Tožeča stranka dalje predlaga, naj Sodišče prve stopnje Komisiji naloži predložitev še nedostopnih dokumentov, ki bi zanjo lahko bili pomembni. Ti ukrepi bi bili namenjeni pridobitvi morebitnih razbremenilnih informacij, med drugim tistih, ki dokazujejo, da je tožeča stranka prenehala udeležbo pri španskem podsporazumu januarja 1997.

44 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj predloge tožeče stranke glede ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov razglasi za nedopustne.

Presoja Sodišča prve stopnje

Uvodne ugotovitve

45 Najprej je treba spomniti, da tožeča stranka s tožbenim razlogov navaja, da naj bi Komisija napačno uporabila člena 1 in 2 Uredbe o zastaranju.

46 Glede zastaranja v skladu s členom 1(1)(b) in (2) Uredbe o zastaranju Sodišče prve stopnje poudarja, da pri stalnih ali ponavljajočih se kršitvah pristojnost Komisije, da naloži globo, zastara takrat, ko od dneva prenehanja kršitve preteče pet let. V skladu s členom 2(1) te uredbe prekine zastaranje vsak ukrep Komisije, zlasti pisne zahteve po informacijah, pri čemer ta prekinitev začne veljati na dan, ko je o ukrepu obveščen naslovnik, in v skladu s členom 2(3) povzroči, da začne rok teči znova.

47 Sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka na ustni obravnavi navedla, da je bilo pošiljanje zahteve za informacije 20. marca 2002 podjetjem, ki so sodelovala pri španskem podsporazumu, takšno, da bi v skladu s členom 2(1), drugi stavek, Uredbe o zastaranju prekinilo trajanje zastaranje roka, in sicer v skladu s členom 2(2) te uredbe tudi z učinkom glede tožeče stranke kot udeleženke pri istem podsporazumu.

48 Da bi Sodišču prve stopnje omogočili ugotoviti, ali je zastaralni rok potekel ali ne, je treba v tem primeru le preučiti, ali je Komisija v pravno zadostni meri dokazala, da je udeležba tožeče stranke trajala vsaj do 20. marca 1997. Iz zgoraj navedenega izhaja, da Sodišču prve stopnje v tem kontekstu ni treba preizkusiti trditev, ki jih je navedla tožeča stranka in ki se nanašajo po eni strani na morebitni neobstoj zveze med španskim podsporazumom in glavnim sporazumom ter po drugi strani na to, da tožeča stranka ni vedela za glavni sporazum.

49 V skladu s tem Sodišče prve stopnje preveri, na kateri datum je prenehala udeležba tožeče stranke pri španskem podsporazumu.

Datum prenehanja udeležbe tožeče stranke pri španskem podsporazumu

– Porazdelitev dokaznega bremena med tožečo stranko in Komisijo

50 Glede vprašanja, na kateri datum je prenehala udeležba tožeče stranke, je treba najprej spomniti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero mora, po eni strani, stranka ali organ, ki očita kršitev pravil konkurence, za to predložiti dokaz, po drugi strani pa mora podjetje, ki se zoper ugotovitev kršitve želi sklicevati na upravičevanje, predložiti dokaze, da so izpolnjeni pogoji zanj, tako da mora navedeni organ uporabiti druge dokaze (v tem smislu glej sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 78).

51 V preostalem je trajanje kršitve bistveni dejavnik pojma kršitve v smislu člena 81(1) ES, katerega dokaz mora v glavnem priskrbeti Komisija. V skladu s sodno prakso, kadar ni dokazov, s katerimi bi neposredno dokazali trajanje kršitve, mora Komisija predložiti vsaj dokaze glede dejstev, ki so si časovno blizu in razumno omogočajo zaključek, da je kršitev trajala brez prekinitve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II‑441, točka 79).

52 V tem primeru splošnega načela, po katerem mora Komisija dokazati vse elemente kršitve, vključno s trajanjem, ki bi lahko vplivali na presojo stopnje te kršitve, ne omaja okoliščina, da je tožeča stranka kot sredstvo obrambe navedla zastaranje, za katero dokazno breme načeloma nosi sama. Ne glede na to, da se to sredstvo obrambe ne nanaša na ugotovitev kršitve, je za uveljavljanje takega sredstva pogoj, da sta trajanje kršitve in datum njenega prenehanja ugotovljena. Samo te okoliščine ne morejo povzročiti prenosa dokaznega bremena v tem pogledu v škodo tožeče stranke. Po eni strani je trajanje kršitve, kar pomeni poznavanje datuma zadnje pojavitve, eden njenih glavnih elementov, da dokazno breme nosi Komisija, ne glede na dejstvo, ali je izpodbijanje obstoja teh elementov del sredstva obrambe na podlagi zastaranja (glej točko 21 zgoraj). Po drugi strani se ta zaključek upraviči s tem, da je nepotek zastaralnega roka, po katerem Komisija začne postopek v skladu z Uredbo o zastaranju, kot potrjuje druga uvodna izjava, objektivni pravni kriterij, ki izhaja iz načela pravne varnosti (v tem smislu glej v točki 15 navedeno sodbo Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, točke od 80 do 82), in zato pogoj veljavnosti vsake odločbe, ki vsebuje tako sankcijo. Ta pogoj mora Komisija namreč upoštevati, tudi kadar podjetje takega sredstva obrambe ni uveljavljalo.

53 Vendar je treba opozoriti, da se ta porazdelitev dokaznega bremena lahko spremeni, če lahko dejanski elementi, na katere se sklicuje ena stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali upravičevanju, ker je sicer dopusten zaključek, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene (v tem smislu glej v točki 50 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 79).

54 Glede na ta načela je treba preučiti, ali je Komisija pravilno dokazala dejstva, na katerih utemeljuje svojo presojo, da je udeležba tožeče stranke pri španskem podsporazumu prenehala leta 1999. Natančneje, ob upoštevanju prekinitve zastaralnega roka 20. marca 2002, kar navaja tožeča stranka, zadostuje preizkus vprašanja, ali je Komisija v pravno zadostni meri dokazala, da je ta udeležba trajala najmanj do 20. marca 1997.

– Dokazna vrednost elementov, na katere je Komisija oprla presojo, da je udeležba tožeče stranke pri španskem podsporazumu trajala najmanj do 20. marca 1997

55 Najprej je treba spomniti na bistvena dejstva, na katerih je Komisija v odločbi oprla zaključek, da je udeležba tožeče stranke pri španskem podsporazumu trajala do leta 1999. V tem smislu se je Komisija oprla zlasti na naslednje elemente (uvodne izjave 215, 218, od 250 do 267 in od 320 do 330 izpodbijane odločbe). Prvič, izpodbijana odločba najprej napoti na tabelo o španskem trgu, ki jo je posredovala družba AKZO, v kateri naj bi bili navedeni podrobni podatki o prodaji in tržnih deležih tožeče stranke, družb AKZO in Atochem/Atofina do tretjega četrtletja 1999 ter „teoretični“ tržni deleži, tj. tržni deleži, ki so bili dogovorjeni v okviru omejevalnega sporazuma, in nazadnje „odstopanja“, najmanj do zadnjega četrtletja 1998 (uvodni izjavi 259 in 327 izpodbijane odločbe). Drugič, v izpodbijani odločbi so omenjeni prostoročni zapiski s sestanka z dne 6. novembra 1997, v katerih naj bi številke „1“, „2“ in „3“ pomenile šifre za družbo AKZO, tožečo stranko in družbo Atochem/Atofina (uvodna izjava 218 izpodbijane odločbe). Tretjič, Komisija je kot dokazane obravnavala trditve družb AKZO in Peroxid Chemie, da naj bi bili nekateri podatki, med njimi tisti o tožeči stranki, izmenjani prek družb Peroxid Chemie in AC Treuhand do leta 1999 (uvodni izjavi 215 in 237 izpodbijane odločbe). V tem pogledu je treba opozoriti, da Komisija priznava, da ni mogla popolnoma dokazati, da je bila izmenjava podatkov izvedena neposredno med tožečo stranko in španskima hčerinskima družbama AKZO in Atochem/Atofina.

56 Prvič, glede tabele, ki jo je posredoval AKZO, Sodišče prve stopnje navaja, da vsebuje številke, ustrezno k enotam „MT“ (metric tonnes), izraženim v „%“, uvrščene vodoravno k štirim kategorijam rubrik z naslovi „ACTUALS“, „THEORETICAL“, „DEVIATIONS in „CUMM. DEVIATIONS“ ter navpično k letom od 1988 do 1999, s poddelitvijo na četrtletja do vključno tretjega četrtletja 1999. Poleg tega so pod vsako rubriko navedene številke „2“, „1“ in „3“, ki naj bi po pojasnilih, ki jih je podal AKZO in so bili priloženi spisu (str. 10214 spisa Komisije), pomenile tožečo stranko, družbi AKZO in Atochem/Atofina kot udeleženke na španskem trgu. Družba AKZO je pojasnila, da rubrika „ACTUALS “ vsebuje dejansko prodane količine in njihove tržne deleže teh udeleženk. Rubrika „THEORETICAL“ naj bi pomenila prodajne količine, dogovorjene za vsako udeleženko, medtem ko naj bi rubrika „DEVIATIONS“ kazala odstopanje med dejanskimi in predvidenimi prodajnimi količinami. Rubrika „CUMM. DEVIATIONS“ naj bi vsebovala sešteta odstopanja preteklih let. Zlasti glede let 1998 in 1999 družba AKZO navaja, da vsebuje rubrika „THEORETICAL“ dogovorjeno razdelitev tržnih deležev med udeleženkami za španski trg, namreč 32,2 odstotka za AKZO, 53,9 odstotka za tožečo stranko in 13,9 odstotka za družbo Atochem/Atofina.

57 Glede na tabelo je treba ugotoviti, da tožeča stranka podrobno ne izpodbija niti trditev družbe AKZO v tem pogledu niti ugotovitev iz uvodne izjave 259, na koncu, izpodbijane odločbe, v skladu s katero je bila AKZO seznanjena zlasti s cenami, predvidenimi za leta od 1997 do 1999. Tožeča stranka med drugim ni niti v upravnem niti v sodnem postopku podrobno izpodbijala podatkov, ki jih je posredovala družba AKZO in se nanašajo nanjo (uvodna izjava 260 izpodbijane odločbe). Tožeča stranka je zgolj navedla, da naj bi bilo zanjo nemogoče preveriti resničnost in natančnost teh podatkov, ne da bi zanikala umestnost njihove celote (točka 4.12 stališča tožeče stranke glede obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, glej točko 8 zgoraj).

58 Drugič, glede prostoročnih zapiskov o sestanku dne 6. novembra 1997 Sodišče prve stopnje ugotavlja, da potrjujejo in podpirajo pojasnila družbe AKZO glede tabele, ker so bile uporabljene iste šifrirane označbe za identifikacijo udeleženk pri španskem podsporazumu. Tožeča stranka ne izpodbija niti vsebine teh zapiskov niti tega, kako jih Komisija razlaga, niti okoliščine, da naj bi številka „2“ opisovala njo.

59 Tretjič, v zvezi z navedbami družb AKZO in Peroxid Chemie glede izmenjave podatkov tožeče stranke prek družb Peroxid Chemie in AC Treuhand do leta 1999, je tožeča stranka, po eni strani, priznala pravilnost ugotovitev, povzetih v uvodni izjavi 237 izpodbijane odločbe, da naj bi posredovala poslovne podatke družbe Peroxid Chemie, ta pa naj bi jih posredovala družbi AC Treuhand, od katere naj bi tožeča stranka nato te podatke dobila nazaj v obliki tabele o španskem trgu, ter po drugi strani, da bi ta izmenjava podatkov lahko trajala najmanj do sredine leta 1997 (zapisnik z obravnave, str. 2).

60 Sodišče prve stopnje iz tega sklepa, da je tožeča stranka, čeprav mogoče le posredno, po marcu 1997 sodelovala pri centralizirani izmenjavi občutljivih podatkov o družbi AC Treuhand.

61 Nazadnje, zlasti glede izmenjave podatkov z družbo Peroxid Chemie, hčerinsko podjetje Laporte, ki ima 50 odstotkov njenih delnic, tožeča stranka ne izpodbija te izmenjave podatkov, temveč le trdi, da naj bi bila ta legitimna in da ni vedela ničesar o tem, da naj bi se podatki uporabili v protikonkurenčne namene (uvodna izjava 246 izpodbijane odločbe).

62 Po mnenju Sodišča prve stopnje lahko ti elementi podprejo presojo Komisije, da naj bi udeležba tožeče stranke pri španskem podsporazumu trajala tudi po 20. marcu 1997, ne da bi bilo v tej zvezi na podlagi razpoložljivih dokazov treba preučiti, ali je ta udeležba dejansko trajala do 31. decembra 1999, kot je ugotovljeno v izpodbijani odločbi.

63 Glede na te pokazatelje je treba nadalje preučiti, ali je tožeča stranka navedla trditve in dejstva, ki lahko te pokazatelje izpodbijajo oziroma oslabijo njihovo dokazno moč.

– Trditve tožeče stranke o neobstoju dokazov za njeno sodelovanje pri kršitvi najmanj do 20. marca 1997

64 Sodišče prve stopnje ugotavlja, prvič, da je Komisija v nasprotju z navedbami tožeče stranke pravilno ugotovila, da njeno sodelovanje pri kršitvi ni prenehalo z natančnim datumom zadnjega sestanka, 14. januarja 1997, na katerem je bil tudi eden njenih zastopnikov, gospod K. Kajti izmenjava podatkov med udeleženkami, prek družbe AC Treuhand, naj bi se, po eni strani, tudi če tožeča stranka ni neposredno vzdrževala stika z njim, temveč je bila v stiku le z družbo Peroxid Chemie, nadaljevala tudi po tem datumom. Po drugi strani se odpoved pogodbe o zaposlitvi g. K. z dne 14. februarja 1997 kot taka ne zdi primerna, da bi utemeljila prenehanje udeležbe tožeče stranke pred 20. marcem 1997. Tožeča stranka je na obravnavi priznala, da naj bi, po eni strani, še naprej zaposlovala drugega od svojih zastopnikov, gospoda V., ki naj bi gospoda K. spremljal na nekaterih protikonkurenčnih sestankih, in da, po drugi strani, o odpovedi pogodbe o zaposlitvi g. K. njene delniške družbe niso bile seznanjene, še manj pa preostale udeleženke španskega podsporazuma (uvodna izjava 242 izpodbijane odločbe). Družba Laporte kot delničarka tožeče stranke in družba Peroxid Chemie, drugo hčerinsko podjetje Laporte, ki sta obe sodelovali pri evropskem omejevalnem sporazumu, naj bi imeli največji interes za pridobivanje teh podatkov, zlasti gospod K., ki je bil glavna kontaktna oseba tožeče stranke v okviru španskega podsporazuma. Iz tega izhaja, da se ne bi bilo mogoče strinjati niti s pojasnili tožeče stranke, da naj bi neobvestitev drugih udeleženk o njenem umiku od kršitve izhajala iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi g. K. in da bi druge udeleženke v vsakem primeru morali opaziti njegov odhod s položaja komercialnega direktorja. Ta pojasnila potrjujejo, nasprotno, da se tožeča stranka ni javno oddaljila od kršitve v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse (glej točko 68 v nadaljevanju).

65 Sodišče prve stopnje meni, drugič, da v nasprotju s stališčem tožeče stranke, neobstoj navedb drugih sodelujočih pri kršitvi, ki dokazuje, da udeležba tožeče stranke ni prenehala na začetku leta 1997, temveč šele pozneje, ne bi ovrgla pokazateljev, ki jih navaja Komisija. V tej zvezi je treba najprej navesti, da v tem primeru tudi ni nobenih informacij od tretjih strank, po katerih bi tožeča stranka aktivno udeležbo pri španskem podsporazumu na datume, ki jih je sama opredelila, dejansko opustila ali vsaj objavila, da jo je opustila. Dalje Sodišče prve stopnje ocenjuje, da vedenje drugih udeleženk pri španskem podsporazumu, namreč družb AKZO in Atochem/Atofina, v letih od 1997 do 1999 nasprotno nakazuje, da je bila tožeča stranka po datumih, ki jih je navedla, še naprej udeležena. Po eni strani tožeča stranka ni navedla, da naj bi druge udeleženke v času svojega domnevnega odstopa od izvajanja kršitve obvestila o želji, da opusti udeležbo pri španskem podsporazumu, ki je dalje obstajal do leta 1999 (uvodna izjava 258 izpodbijane odločbe). Tožeča stranka je poleg tega na obravnavi navedla, da naj ne bi bilo nobenega uradnega pojasnila v tem smislu, na primer v obliki dopisa, ki bi bilo naslovljeno na druge udeleženke kršitve. Po drugi strani tožeča stranka ravno tako ni trdila, da je obvestila svoje delniške družbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi g. K. ter o razlogih za to. Navedba tožeče stranke, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi izraz njene volje, da se oddalji od kršitve (uvodna izjava 261 izpodbijane odločbe), je torej zgolj trditev.

66 V teh okoliščinah se zdi, kot je Komisija v uvodni izjavi 258 pravilno ugotovila, da trditve, po katerih naj bi družbi AKZO in Atochem/Atofina nadaljevali kršitev brez udeležbe tožeče stranke, čeprav ni obvestila glede njenega odstopa od izvajanja te kršitve, in kljub dejstvu, da je bila največji subjekt na španskem trgu, niso utemeljene. Nasprotno, ta hipoteza je tako kot – čisto špekulativna – trditev tožeče stranke, da naj bi njen umik od španskega podsporazuma lahko le bolj povezal razpravo med družbama AKZO in Atochem/Atofina o španskem trgu, nezdružljiva z načeli oligopolnega omejevalnega sporazuma, katerega delovanje je odvisno v glavnem od udeležbe najbolj pomembnih subjektov na zadevnem trgu. To velja toliko bolj, kot naj bi tožeča stranka v skladu s tabelo, omenjeno v uvodnih izjavah 56 in 57 zgoraj, ki je tožeča stranka v tem pogledu ne izpodbija, imela v Španiji več kot 50-odstotni tržni delež. Kot je tožena stranka na obravnavi pravilno navedla, se zdi nelogično, da bi družbi AKZO in Atochem/Atofina pri izračunu in razdelitvi zadevnih kvot dejansko spoštovali tržni delež svojega največjega konkurenta na španskem trgu, če bi izhajali iz neudeležbe tožeče stranke pri španskem podsporazumu.

67 Ravno tako ni mogoče pritrditi navedbi tožeče stranke, po kateri naj bi izračun tržnega deleža in preostalih podatkov o njeni poslovni dejavnosti, kot so med drugim vsebovani v tabeli za leti 1998 in 1999, ki jo je predložila družba AKZO, temeljil na podatkih, ki so jih posredovala tretja podjetja, in ne, vsaj posredno, tožeča stranka. To drži toliko bolj, ker slednja ni mogla sprejeti jasnega stališča glede resničnosti in dejanske točnosti teh podatkov in prepričljivo navesti, zakaj jih ne more potrditi ali zanikati na podlagi podatkov iz lastne gospodarske sfere (uvodna izjava 260 izpodbijane odločbe). Poleg tega je tožeča stranka priznala, da je vsaj posredno, prek Peroxid Chemie in AC Treuhand, še naprej sodelovala pri centralizirani izmenjavi podatkov (glej uvodno izjavo 59 zgoraj). Nazadnje, glede na zgoraj navedene ujemajoče se pokazatelje ne morejo prepričati pojasnila tožeče stranke, da bi bilo te podatke mogoče dobiti s preprostim izračunom iz podatkov drugih udeleženk španskega podsporazuma, torej od družb AKZO in Atochem/Atofina (točka 4.13 stališča tožeče stranke glede obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah).

68 V tej zvezi se tožena stranka pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je posledica tega, da se javno ne oddalji od kršitve, pri kateri je sodelovalo zadevno podjetje, oziroma da se je ne prijavi upravnim organom, spodbujanje nadaljevanja kršitve in otežuje njeno odkritje, to implicitno odobravanje pa lahko pomeni soudeležbo ali pasivno obliko udeležbe pri kršitvi (glej v točki 50 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 84). Vendar je treba spomniti, da tožeča stranka ni niti dokazala, da naj bi se po njenem domnevnem odstopu od španskega podsporazuma javno oddaljila od protipravnega ravnanja, niti ni trdila, da naj bi o tem obvestila preostale udeleženke, niti ni prepričljivo pojasnila, zakaj se je izmenjava občutljivih podatkov prek družb Peroxid Chemie in AC Treuhand nadaljevala.

69 Tretjič, v nasprotju z navedbami tožeče stranke, okoliščina, da družba AKZO tožeče stranke morebiti ni obvestila, da namerava prekiniti udeležbo pri omejevalnem sporazumu leta 1999, čeprav preostale udeleženke je (uvodna izjava 187 odločbe), ne more dokazati, da tožeča stranka v tem času ni bila več udeležena pri španskem podsporazumu, in to še toliko manj v letih pred tem obvestilom, namreč leta 1997 in 1998.

70 Nazadnje, tožeča stranka je večkrat navedla, da naj podatki, ki sta jih navedli družbi AKZO in Atochem/Atofina, ne bi bili verodostojni zato, ker naj bi ti družbi zahtevali uporabo obvestila o ugodni obravnavi in naj bi bilo zato v njunem interesu, da se obremeni tožeča stranka. Čeprav je nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeleženk protipravnega omejevalnega sporazuma običajno, ker bi verjetno želeli zmanjšati pomen svojega prispevka h kršitvi in poudariti prispevek preostalih (glej uvodno izjavo 278 izpodbijane odločbe), to ne spremeni dejstva, da ta trditev tožeče stranke ne ustreza lastni logiki postopka, predvidenega v obvestilu o ugodni obravnavi. Dejstvo, da se z zahtevo za uporabo obvestila o ugodni obravnavi želi doseči znižanje globe, ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi, kar zadeva preostale udeleženke očitanega omejevalnega sporazuma. Kajti vsak poskus zavajanja Komisije lahko omaje odkritost in popolnost sodelovanja predlagatelja in s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležen neokrnjene ugodne obravnave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi. Ob upoštevanju pomena in števila ujemajočih se pokazateljev, ki podpirajo izjave družb AKZO in Atochem/Atofina, tej trditvi tožeče stranke ni mogoče pritrditi.

71 Glede na zgoraj navedeno Sodišče prve stopnje meni, da je Komisija razpolagala z dovolj pokazatelji, ki bi upravičevali presojo v izpodbijani odločbi, v skladu s katero je španski podsporazum vsekakor deloval do konca marca 1997, in sicer vsaj s posredno udeležbo tožeče stranke. Slednja z dejanskimi navedbami ni mogla v skladu z zahtevami sodne prakse konkretno izpodbijati teh pokazateljev in tako omajati njihove dokazne vrednosti oziroma podati prepričljivo alternativno pojasnilo za njihov obstoj. Ker je Komisija lahko ugotovila zgoraj navedena dejstva, ki podkrepijo nadaljevano udeležbo tožeče stranke pri španskem podsporazumu po 20. marcu 1997, bi morala tožeča stranka podati alternativno pojasnilo ali opravičilo, ki bi lahko oporekalo razlagi teh pokazateljev, saj je sicer dopustno zaključiti, da je Komisija zadostila zahtevam glede dokaznega bremena (v tem smislu glej v točki 50 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 79).

72 Sodišče prve stopnje meni, da ugotovitve Komisije, zlasti v uvodnih izjavah od 257 do 261 izpodbijane odločbe, v delu, v katerem se nanašajo na udeležbo tožeče stranke pri španskem podsporazumu najmanj do konca marca 1997, niso očitno napačne ali protipravne. Glede na dokazano nadaljevanje udeležbe tožeče stranke pri španskem podsporazumu najmanj do 20. marca 1997 in prekinitev zastaranja najpozneje 20. marca 2002 zastaralni rok za začetek postopka Komisije zoper tožečo stranko, z namenom naložitve globe v skladu s členom 81 ES, ni potekel.

73 Iz tega izhaja, da Komisija v tem primeru ni prezrla veljavnih meril za zastaranje iz členov 1 in 2 Uredbe o zastaranju.

74 Iz tega dalje izhaja, da ni treba presojati utemeljenosti preostalih očitkov, ki jih je navedla tožeča stranka v podporo tožbenemu razlogu, namreč, da naj ne bi poznala glavnega sporazuma, da naj med slednjim in španskim podsporazumom ne bi obstajala nobena zveza in da naj bi bil natančen datum prekinitve zastaranja napačno presojen.

75 Zato je treba tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti kot neutemeljen.

Domnevno neenako obravnavanje tožeče stranke glede na Pergan

76 Glede podredne trditve tožeče stranke, da naj ne bi bila enako obravnavana glede na družbo Pergan, pri kateri naj bi Komisija potrdila potek zastaralnega roka, čeprav je bila družba Pergan v enakem položaju kot tožeča stranka, je treba razlikovati med dvema hipotezama, prvič, morebitno protipravnostjo, in drugič, morebitnim nezakonitim pristopom Komisije do družbe Pergan.

77 Glede prve hipoteze, da naj bi Komisija glede družbe Pergan napačno uporabila merila za zastaranje, Sodišče prve stopnje ugotavlja, da zaradi takega protipravnega ravnanja, s katerim se Sodišče prve stopnje v okviru te tožbe ne ukvarja, ničnostna tožba, ki jo je vložila tožeča stranka, nikakor ni utemeljena. V tem smislu je treba opozoriti, da mora biti spoštovanje načela enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 4. julija 1985 v zadevi Williams proti Računskemu sodišču, 134/84, Recueil, str. 2225, točka 14; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T-327/94, Recueil, str. II-1373, točka 160, in z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T-23/99, Recueil, str. II-1705, točka 367). Kajti morebitno nezakonito ravnanje proti drugemu podjetju, ki ni stranka tega postopka, ne more voditi k temu, da Sodišče prve stopnje ugotovi neenako obravnavanje in s tem protipravno ravnanje zoper tožečo stranko. Tak pristop bi pomenil, da se prizna načelo „enakega obravnavanja v protipravnosti“, in bi Komisijo v tem primeru zavezal k temu, da dokazov, ki so ji bili predloženi za to, da sankcionira podjetje, ki je storilo kršitev, ki jo je treba kaznovati, ne upošteva, ker je drugo podjetje, ki je verjetno bilo v primerljivem položaju, protipravno ušlo taki sankciji. V preostalem je iz sodne prakse v zvezi z načelom enakega obravnavanja jasno razvidno, da podjetje, ki je kršilo člen 81(1) ES, ne more uiti vsaki sankciji, ker drugi gospodarski subjekti niso bili oglobljeni, saj se sodišče Skupnosti, kakor v tem primeru, ne ukvarja z njihovim primerom (sodba Sodišča z dne 31. marca 1993 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C‑89/85, C‑104/85, C‑114/85, C‑116/85, C‑117/85 in od C‑125/85 do C‑129/85, Recueil str. I‑1307, točka 197, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 16. decembra 2003 v združenih zadevah Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji T‑5/00 in T‑6/00, Recueil, str. II‑5761, točka 430).

78 Glede druge hipoteze, da pristop Komisije do družbe Pergan ni bil nezakonit – zlasti zaradi zastaranja, ker ni bilo dovolj dokazov za nadaljevano udeležbo družbe pri kršitvi – Sodišče prve stopnje meni, da se ravno tako ne postavlja vprašanje morebitnega neenakega obravnavanja. V tej zvezi je treba opozoriti, da gre v skladu z ustaljeno sodno prakso za kršenje načela enakega obravnavanja, če se primerljive situacije obravnavajo različno ali različne situacije enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno upravičeno (glej v točki 77 navedeno sodbo v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji, točka 428 in navedena sodna praksa). Sodišče prve stopnje navaja, da je imela Komisija v nasprotju s položajem družbe Pergan v drugi hipotezi glede tožeče stranke dovolj dokazov za sklep o njeni nadaljevani udeležbi pri kršitvi, da bi ji naložila sankcijo v skladu s členom 81 ES (glej točke od 50 do 72 zgoraj). Po mnenju Sodišča prve stopnje je zato Komisija lahko zakonito sklepala, da položaja tožeče stranke in družbe Pergan nista bila primerljiva, zaradi obstoja ali pomanjkanja dokazov glede trajanja udeležbe vsakega podjetja pri kršitvi.

79 Zato trditvi v zvezi z neenakim obravnavanjem tožeče stranke ni mogoče pritrditi glede nobene od zgoraj navedenih hipotez.

Predlogi ukrepov procesnega vodstva in pripravljalni ukrepi

80 Sodišče prve stopnje meni, da so predlogi tožeče stranke, naj se zaslišijo priče in Komisiji odredi, da predloži nekatere zaupne dokumente iz spisa, očitno nedopustni in neutemeljeni. Po eni strani niso dovolj natančni, kar zadeva dejstva in bistvene listine, ki so lahko predmet takih ukrepov v skladu s členoma 64(3)(d) ter 65(b) in (c) v povezavi s členom 68(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje, da bi bili dopustni. Tožeča stranka poleg tega ni navedla nobenega natančnega in prepričljivega pokazatelja, ki bi pojasnil, v čem bi zahtevano zaslišanje prič in zadevne listine bili pomembni za rešitev tega spora. Po drugi strani Sodišče prve stopnje glede na dopise strank, dokumente, ki so bili sprejeti v spis, in rezultate obravnave meni, da je dovolj seznanjeno za odločitev o tem sporu.

81 Predloge ukrepov procesnega vodstva in pripravljalne ukrepe, ki jih je podala tožeča stranka, je treba zavrniti.

82 Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo tožeče stranke v celoti zavrniti kot neutemeljeno.

Stroški

83 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se stranki, ki s svojim zahtevkom ni uspela, naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov, kot je predlagala tožena stranka.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)

razsodilo:

1) Tožba se zavrne.

2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

Jaeger

Azizi

Cremona

Razglašeno na javni obravnavi v Luksemburgu, 16. novembra 2006.

Sodni tajnik

Predsednik

E. Coulon

M. Jaeger

Stvarno kazalo

Pravni okvir

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

1. Dopustnost zahtev za razglasitev ničnosti členov 1 in 4 izpodbijane odločbe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

2. Tožbeni razlog napačne uporabe predpisov o zastaranju s strani Komisije