Zadeva C-506/04

Graham J. Wilson

proti

Ordre des avocats du barreau de Luxembourg

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour administrative)

„Svoboda ustanavljanja – Direktiva 98/5/ES – Trajno opravljanje poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena – Pogoji registracije pri pristojnem organu države članice gostiteljice – Predhodni preizkus znanja jezikov države članice gostiteljice – Pravno sredstvo pred sodiščem v skladu z določbami nacionalne zakonodaje“

Povzetek sodbe

1. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Odvetniki – Trajno opravljanje poklica v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena – Direktiva 98/5

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 98/5, člen 9(2))

2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Odvetniki – Trajno opravljanje poklica v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena – Direktiva 98/5

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 98/5, členi 3, 4 in 5(3))

1. Člen 9 Direktive 98/5 za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena, ki določa, da mora biti proti odločbam pristojnega organa države članice gostiteljice o zavrnitvi registracije odvetnika, ki želi v tej državi opravljati poklic pod poklicnim nazivom iz matične države, na voljo pravno sredstvo pred sodiščem v skladu z določbami nacionalne zakonodaje, nasprotuje postopku s pravnim sredstvom, v okviru katerega je treba tako odločbo izpodbijati na prvi stopnji pred organom, ki ga sestavljajo izključno odvetniki, ki opravljajo poklic pod poklicnim nazivom iz države članice gostiteljice, in na pritožbeni stopnji pred organom, ki ga v večini sestavljajo ti odvetniki, medtem ko kasacijska pritožba na vrhovnem sodišču te države članice omogoča le sodni nadzor pravnega stanja, ne pa nadzora dejanskega stanja.

Za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva pravic iz Direktive 98/5 mora namreč instanca, ki odloča o takih pravnih sredstvih, ustrezati pojmu sodišča v smislu, ki ga opredeljuje pravo Skupnosti, in izpolnjevati določeno število meril, kot so zakonska podlaga, njegova stalnost, zavezujoča narava njegovih odločitev, kontradiktornost postopka, uporaba pravnih pravil ter neodvisnost in nepristranskost.

V zvezi s tem pojem neodvisnosti, ki je neločljivo povezan z nalogo sojenja, pomeni predvsem, da je zadevna instanca v primerjavi z organom, ki je sprejel odločbo, zoper katero je bila vložena tožba, tretja oseba. Poleg tega pojem neodvisnosti predpostavlja, da je instanca zaščitena pred zunanjimi posredovanji ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost sojenja njenih članov glede sporov, ki so jim predloženi. Po drugi strani je povezan s pojmom nepristranskosti in se nanaša na to, da je zagotovljena enaka distanca med strankami spora in njihovimi posameznimi interesi glede predmeta spora. Te varovalke neodvisnosti in nepristranskosti predpostavljajo, da obstajajo pravila, med drugim v zvezi s sestavo instance, na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak upravičen dvom pri posameznikih o zaščitenosti navedene instance pred zunanjimi pritiski in o njeni nevtralnosti glede interesov, s katerimi se srečuje.

Nazadnje, čeprav člen 9 Direktive 98/5 ne izključuje, da je najprej treba vložiti pravno sredstvo pred zunajsodnim organom, pa tudi ne predvideva, da je sodna pot zadevni osebi lahko na voljo šele po tem, ko je morebiti izrabila drugačna pravna sredstva. V vsakem primeru člen 9, če nacionalna zakonodaja predvideva pravno sredstvo pred nesodnim organom, zahteva dejanski dostop do sodišča v smislu prava Skupnosti, ki je pristojno za odločanje o dejanskem in pravnem stanju, v primernem roku.

(Glej točke 44, od 47 do 53, od 60 do 62, in točko 1 izreka.)

2. Člen 3 Direktive 98/5 za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena nasprotuje temu, da država članica registracijo pri pristojnem organu odvetnikov, ki so pridobili kvalifikacijo v drugi državi članici in želijo poklic opravljati pod poklicnim nazivom iz matične države, podreja predhodnim preizkusom obvladovanja jezikov.

Zakonodajalec Skupnosti je namreč v tem členu popolnoma uskladil zahtevane predhodne pogoje za izvrševanje pravice, ki jo podeljuje Direktiva 98/5, tako da je določil predložitev potrdila pristojnemu organu države članice gostiteljice o registraciji pri pristojnem organu v matični državi članici kot edini pogoj, od katerega je odvisna registracija zadevne osebe v državi članici gostiteljici, ki ji omogoča, da tam opravlja poklic pod poklicnim nazivom iz matične države.

Zakonodajalec Skupnosti, da bi določeni kategoriji odvetnikov migrantov olajšal izvrševanje temeljne svobode ustanavljanja, se tako ni odločil za sistem predhodnega preizkusa znanja zadevnih oseb.

Vendar je ta odrek sistemu predhodnega preizkusa znanja, predvsem jezikovnega, evropskega odvetnika povezan z vrsto pravil iz Direktive 98/5, ki naj bi na sprejemljivi ravni v Skupnosti zagotovila varstvo posameznikov in pravilno izvajanje sodne oblasti.

(Glej točke od 65 do 67, 69, 71, 77 in točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 19. septembra 2006(*)

V zadevi C-506/04,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Cour administrative (Luksemburg) z odločbo z dne 7. decembra 2004, ki je na Sodišče prispela 9. decembra 2004, v postopku

Graham J. Wilson

proti

Ordre des avocats du barreau de Luxembourg,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans in A. Rosas, predsedniki senatov, J.‑P. Puissochet, R. Schintgen, K. Lenaerts (poročevalec), E. Juhász, E. Levits, A. Ó Caoimh in L. Bay Larsen, sodniki,

generalna pravobranilka: C. Stix-Hackl,

sodna tajnica: K. Sztranc-Sławiczek, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. marca 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za G. J. Wilsona L. Lorang, odvetnik, C. Vajda, QC, in V. Sloane, barrister,

– za Ordre des avocats du barreau de Luxembourg C. Ossola in C. Kaufhold, odvetnika,

– za luksemburško vlado S. Schreiner, zastopnik, skupaj z L. Dupongom, odvetnik,

– za francosko vlado C. Bergeot-Nunes in G. de Bergues, zastopnika,

– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z A. Cingolom, avvocato dello Stato,

– za vlado Združenega kraljestva R. Caudwell, zastopnica, skupaj z M. Demetriou, barrister,

– za Komisijo Evropskih skupnosti A. Bordes in H. StØvlbæk, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 11. maja 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 98/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena (UL L 77, str. 36).

2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora zaradi zavrnitve Conseil de l’ordre des avocats du barreau de Luxembourg (Svet odvetniške zbornice Luxembourg, v nadaljevanju: Svet zbornice), da G. J. Wilsona, državljana Združenega kraljestva, registrira v imenik odvetnikov odvetniške zbornice Luxembourg.

Pravni okvir

Direktiva 98/5

3 Člen 2, prvi odstavek, Direktive 98/5 določa:

„Vsak odvetnik ima pravico, da v kateri koli drugi državi članici pod poklicnim nazivom iz svoje matične države trajno opravlja dejavnosti iz člena 5.“

4 Člen 3 Direktive 98/5, z naslovom „Registracija pri pristojnem organu“, določa:

„1. Odvetnik, ki želi opravljati poklic v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je pridobil svojo poklicno kvalifikacijo, se mora registrirati pri pristojnem organu v tej državi.

2. Pristojni organ v državi članici gostiteljici registrira odvetnika po predložitvi potrdila, ki dokazuje njegovo registracijo pri pristojnem organu v matični državi članici. Zahteva lahko, da potrdilo, če ga predloži pristojni organ matične države članice, ne sme biti staro več kakor tri mesece. O registraciji obvesti pristojni organ v matični državi članici.

[…]“

5 Člen 5 Direktive 98/5, z naslovom „Področje dejavnosti“, določa:

„1. Ob upoštevanju odstavkov 2 in 3 odvetnik, ki opravlja poklic pod poklicnim nazivom iz svoje matične države, opravlja enake poklicne dejavnosti kakor odvetnik, ki opravlja poklic pod ustreznim poklicnim nazivom v rabi v državi članici gostiteljici, in lahko med drugim daje pravne nasvete o zakonodaji svoje matične države članice, o zakonodaji Skupnosti, o mednarodnem pravu in o zakonodaji države članice gostiteljice. V vsakem primeru pa mora spoštovati procesna pravila, ki se uporabljajo na nacionalnih sodiščih.

2. Države članice, ki na svojem ozemlju pooblastijo neko predpisano kategorijo odvetnikov za sestavljanje dokumentov za pridobitev pravice za upravljanje zapuščine umrlih oseb ter za pridobivanje in prenos lastniških deležev na zemljiščih, kar je v drugih državah članicah rezervirano za druge poklice kakor za odvetniški poklic, lahko izključijo iz takšnih dejavnosti odvetnike, ki opravljajo poklic pod poklicnim nazivom iz svojih matičnih držav, dodeljenim v eni od teh zadnjih držav članic.

3. Za opravljanje dejavnosti, ki se nanašajo na zastopanje ali obrambo stranke v sodnem postopku, in če zakonodaja države članice gostiteljice pridržuje takšne dejavnosti za odvetnike, ki opravljajo poklic pod poklicnim nazivom iz te države, le-ta lahko zahteva od odvetnikov, ki opravljajo poklic pod poklicnimi nazivi iz matične države, da delajo v povezavi z odvetnikom, ki opravlja odvetniški poklic pred zadevnim sodnim organom in bi po potrebi odgovarjal pred tem organom, ali z osebo, ki je pooblaščena za zastopanje strank pred tem sodiščem (‚avoué‘).

Kljub temu pa lahko države članice za zagotovitev nemotenega delovanja pravosodnega sistema določijo posebna pravila glede dostopa do vrhovnih sodišč, kakor na primer uporabo specializiranih odvetnikov.“

6 Člen 9 Direktive 98/5, z naslovom „Obrazložitev in pravna sredstva“, določa:

„V odločbah o zavrnitvi registracije iz člena 3 ali o preklicu takšne registracije in v odločbah, s katerimi se nalagajo disciplinski ukrepi, je treba navesti razloge, na katerih temeljijo.

Proti takšnim odločbam mora biti na voljo pravno sredstvo pred sodiščem v skladu z določbami nacionalne zakonodaje.“

7 Člen 10 Direktive 98/5, z naslovom „Enaka obravnava, kakor velja za odvetnika države članice gostiteljice“, vsebuje naslednje določbe:

„1. Odvetnik, ki opravlja poklic pod poklicnim nazivom iz svoje matične države ter je dejansko in redno najmanj tri leta opravljal dejavnost v državi članici gostiteljici na področju prava te države, vključno z zakonodajo Skupnosti, je za sprejem v poklic odvetnika v državi članici gostiteljici oproščen pogojev iz člena 4(1)(b) Direktive 89/48/EGS [Sveta z dne 21. decembra 1988 o splošnem sistemu priznavanja visokošolskih diplom, pridobljenih s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, ki traja najmanj tri leta (UL 1989, L 19, str. 16)], ‚dejansko in redno opravljanje‘ pa pomeni resnično izvajanje dejavnosti brez vsakršne prekinitve razen takšne, ki je posledica vsakdanjega življenjskega dogajanja.

[…]

3. Odvetniku, ki opravlja poklic pod poklicnim nazivom iz svoje matične države in je dejansko in redno opravljal poklicno dejavnost v državi članici gostiteljici najmanj tri leta, neko krajše obdobje pa na področju prava te države članice, lahko pristojni organ te države omogoči sprejem v poklic odvetnika v državi članici gostiteljici in mu dá pravico, da ga opravlja pod poklicnim nazivom, ki ustreza temu poklicu v tej državi članici, ne da bi moral izpolnjevati pogoje iz člena 4(1)(b) Direktive 89/48 [...], pod pogoji in v skladu s postopki, ki so navedeni v nadaljevanju.

(a) Pristojni organ države članice gostiteljice upošteva dejansko in redno poklicno dejavnost, opravljano v zgoraj navedenem obdobju, ter znanje in poklicne izkušnje na področju prava države članice gostiteljice ter vsakršno obiskovanje predavanj in seminarjev o pravu države članice gostiteljice, vključno s predpisi, ki urejajo poklicne navade in ravnanje.

[…]“

Nacionalno pravo

8 Člen 5 zakona z dne 10. avgusta 1991 o poklicu odvetnika (Mémorial A 1991, str. 1110, v nadaljevanju: zakon z dne 10. avgusta 1991) določa:

„[N]ihče ne more opravljati poklica odvetnika, če ni registriran v imeniku odvetniške zbornice s sedežem v Velikem vojvodstvu Luksemburg.“

9 Člen 6 zakona z dne 10. avgusta 1991 določa:

„1. Za registracijo v imenik morajo kandidati:

(a) predložiti zahtevano prisego zvestobe;

(b) izkazati, da izpolnjujejo pogoje za sprejem v pripravništvo;

izjemoma sme Svet zbornice osebe, ki so zaključile strokovno pripravništvo v matični državi članici in ki lahko dokažejo najmanj petletno strokovno prakso, oprostiti določenih pogojev za sprejem v pripravništvo;

(c) imeti luksemburško državljanstvo ali državljanstvo države članice Evropskih skupnosti. Svet zbornice sme kandidata, ki je državljan države, ki ni članica Evropske skupnosti, po pridobitvi mnenja ministra za pravosodje in na podlagi dokaza o vzajemnosti s to državo oprostiti tega pogoja. Enako velja za kandidate, ki imajo status političnega begunca in jim je dodeljena pravica do azila v Velikem vojvodstvu Luksemburg.

2. Pred registracijo v imenik odvetnikov odvetniški kandidati v prisotnosti predsednika zbornice (Bâtonnier de l’Ordre) ali njegovega namestnika pred kasacijskem sodiščem (Cour de cassation) prisežejo z naslednjimi besedami: ‚Prisegam zvestobo velikemu vojvodi, poslušnost Ustavi in zakonom države, prisegam, da bom sodiščem izkazoval dolžno spoštovanje, da ne bom svetoval ali branil v nobeni pravni zadevi, ki je po svoji duši in vesti ne bi štel za pravično.‘“

10 Te pogoje za registracijo je spremenil člen 14 zakona z dne 13. novembra 2002, ki v luksemburško pravo prenaša Direktivo 98/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena in zadeva: 1. spremembo spremenjenega zakona z dne 10. avgusta 1991 o poklicu odvetnika; 2. spremembo zakona z dne 31. maja 1999 o ureditvi sprejemanja vročitev za družbe (Mémorial A 2002, str. 3202, v nadaljevanju: zakon z dne 13. novembra 2002).

11 Navedeni člen 14 je, med drugim, členu 6(1) zakona z dne 10. avgusta 1991 dodal točko (d), ki nalaga ta pogoj za registracijo:

„obvladovanje zakonodajnega jezika in upravnih in sodnih jezikov v smislu zakona z dne 24. februarja 1984 o jezikovni ureditvi.“

12 Zakonodajni jezik ureja člen 2 zakona z dne 24. februarja 1984 o jezikovni ureditvi (Mémorial A 1984, str. 196) in določa:

„Zakonodajni akti in njihovi izvedbeni predpisi so sestavljeni v francoščini. Kadar je zakonodajnim aktom in predpisom dodan prevod, je verodostojno le francosko besedilo.

Kadar predpise, ki niso zajeti v prejšnjem pododstavku, izda državni organ, občinski organ ali subjekt javnega prava v jeziku, ki ni francoski, je verodostojno le besedilo v jeziku, ki ga uporablja ta organ.

Ta člen ne posega v določbe, ki se uporabljajo na področju mednarodnih konvencij.“

13 Upravne in sodne jezike ureja člen 3 zakona z dne 24. februarja 1984 o jezikovni ureditvi:

„Brez poseganja v posebne določbe na nekaterih področjih se v spornih ali nespornih upravnih zadevah in v sodnih zadevah smejo uporabljati francoski, nemški ali luksemburški jezik.“

14 V skladu s členom 3(1) zakona z dne 13. novembra 2002 se mora odvetnik, ki je kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici kot Velikem vojvodstvu Luksemburg (v nadaljevanju: evropski odvetnik), registrirati v imenik ene od odvetniških zbornic te države članice, da bi v tej državi smel opravljati poklic pod poklicnim nazivom iz matične države.

15 Člen 3(2) tega zakona določa:

„Po opravljenem pogovoru, na podlagi katerega Svet odvetniške zbornice Velikega vojvodstva Luksemburg, ki prejme prošnjo evropskega odvetnika, da bi smel opravljati poklic pod poklicnim nazivom iz matične države, preveri, ali evropski odvetnik obvlada vsaj jezike v skladu s členom 6(1)(d) zakona z dne 10. avgusta 1991 ob upoštevanju predloženih dokazov iz člena 6(1)(a), (c), prvi stavek, in (d) zakona z dne 10. avgusta 1991 in potrdila, ki dokazuje registracijo evropskega odvetnika pri pristojnem organu v matični državi članici, registrira evropskega odvetnika v imenik odvetnikov te zbornice. [...]

[...]“

16 V skladu s členom 3(3) zakona z dne 13. novembra 2002 je treba odločbe o zavrnitvi registracije iz odstavka 2 tega člena obrazložiti in vročiti zadevnemu odvetniku in zoper njih je mogoče vložiti „pravna sredstva na podlagi členov 26(7) in naslednjih zakona z dne 10. avgusta 1991 v skladu s pogoji in pravili, ki so tam določeni“.

17 Člen 26(7) zakona z dne 10. avgusta 1991 med drugim določa, da lahko zadevna oseba ob zavrnitvi registracije v imenik odvetniške zbornice predloži zadevo disciplinskemu in upravnemu svetu (Conseil disciplinaire et administratif).

18 Njegovo sestavo ureja člen 24 tega zakona:

„1. S tem zakonom se ustanovi disciplinski in upravni svet, ki ga sestavlja pet odvetnikov, registriranih v seznamu I, izmed katerih z navadno večino štiri izvoli generalna skupščina zbornice Luxembourg, enega pa generalna skupščina zbornice Diekirch. Generalna skupščina zbornice Luxembourg izvoli štiri namestnike, generalna skupščina zbornice Diekirch pa izvoli enega namestnika. Dejavnega člana v primeru zadržanosti nadomešča namestnik zbornice, ki ji pripada, glede na službeno dobo, v primeru zadržanosti namestnikov njegove zbornice pa namestnik druge zbornice.

2. Člani opravljajo funkcijo dve leti po svoji izvolitvi od 15. septembra. Če se sprosti delovno mesto aktivnega člana ali namestnika, disciplinski in upravni svet izvoli njegovega nadomestnega člana. Funkcije nadomestnih članov dejavnih članov in namestnikov se zaključijo na dan, ko bi prenehale funkcije izvoljenega člana, ki ga nadomeščajo. Člani disciplinskega in upravnega sveta so lahko ponovno izvoljeni.

3. Disciplinski in upravni svet izvoli predsednika in njegovega namestnika. Če sta predsednik in njegov namestnik zadržana, Svetu predseduje član z najdaljšo službeno dobo. Najmlajši član Sveta opravlja tajniška dela.

4. Član disciplinskega in upravnega sveta mora biti luksemburški državljan, ki je registriran v seznamu I odvetnikov vsaj pet let in ni član sveta zbornice.

5. Če disciplinskega in upravnega sveta ni mogoče oblikovati v skladu z navedenimi določbami, njegove člane imenuje svet zbornice, ki ji pripadajo člani, ki jih je treba nadomestiti.“

19 Člen 28(1) zakona z dne 10. avgusta 1991 predvideva možnost pritožbe zoper odločbe disciplinskega in upravnega sveta.

20 V prejšnji različici je v zakonu z dne 13. novembra 2002 odstavek 2 tega člena določal:

„V ta namen se ustanovi disciplinski in upravni pritožbeni svet (Conseil disciplinaire et administratif d’appel), ki je sestavljen iz dveh sodnikov Cour d’appel (pritožbeno sodišče) in odvetnika, registriranega v seznamu I, kot prisednika.

Člana sodnika in njuna namestnika ter sodni tajnik, ki ga določi svet, so na predlog Cour supérieure de justice (vrhovno sodišče) z odlokom Velikega vojvodstva imenovani za obdobje dveh let. Z odredbo Velikega vojvodstva se določijo njihova nadomestila.

Odvetnik prisednik in njegov namestnik sta z odlokom Velikega vojvodstva imenovana za obdobje dveh let. Izbereta se s seznama, ki ga za vsako funkcijo predloži vsaka odvetniška zbornica, na katerem so navedeni trije odvetniki, ki so najmanj pet let registrirani na seznamu I.

Funkcija prisednika ni združljiva s funkcijo člana sveta zbornice ali člana disciplinskega in upravnega sveta.

Disciplinski in upravni pritožbeni svet ima sedež v prostorih vrhovnega sodišča, ki opravlja tudi naloge sodnega tajništva.“

21 Člen 28(2) zakona z dne 10. avgusta 1991, kot je bil spremenjen s členom 14 zakona z dne 13. novembra 2002, odslej določa:

„V ta namen se ustanovi disciplinski in upravni pritožbeni svet, ki je sestavljen iz dveh sodnikov pritožbenega sodišča in treh odvetnikov, registriranih v imeniku I, kot prisednikov.

[…]

Odvetniki prisedniki in njegovi namestniki so z odlokom Velikega vojvodstva imenovani za obdobje dveh let. Izberejo se s seznama, ki ga za vsako funkcijo predloži vsaka odvetniška zbornica, na katerem je navedenih pet odvetnikov, ki so najmanj pet let registrirani na seznamu I imenika odvetnikov.

[…]

Predsednik disciplinskega in upravnega pritožbenega sveta je sodnik z najdaljšo službeno dobo.“

22 V skladu s členom 8(3) zakona z dne 10. avgusta 1991, kot je bil spremenjen s členom 14 V zakona z dne 13. novembra 2002, je imenik odvetnikov vsake zbornice sestavljen iz štirih seznamov:

„1. Seznam I odvetnikov, ki izpolnjujejo pogoje iz členov 5 in 6 ter so uspešno opravili preizkus ob koncu pripravništva, ki ga predpisuje zakon;

2. seznam II odvetnikov, ki izpolnjujejo pogoje iz členov 5 in 6;

3. seznam III častnih odvetnikov;

4. seznam IV odvetnikov, ki opravljajo poklic pod poklicnim nazivom iz matične države.“

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

23 G. J. Wilson je državljan Združenega kraljestva in barrister. Od leta 1975 je član odvetniške zbornice Anglije in Walesa. Od leta 1994 opravlja poklic odvetnika v Luksemburgu.

24 Svet zbornice je 29. aprila 2003 pozval G. J. Wilsona na pogovor, predviden v členu 3(2) zakona z dne 13. novembra 2002.

25 G. J. Wilson se je 7. maja 2003 tega pogovora udeležil skupaj z luksemburškim odvetnikom, vendar je Svet zbornice izključil njegovo prisotnost pri tem pogovoru.

26 Svet zbornice je s priporočenim pismom z dne 14. maja 2003 G. J. Wilsonu sporočil svojo odločitev o zavrnitvi njegove registracije v imenik odvetnikov na seznam IV odvetnikov, ki opravljajo poklic pod poklicnim nazivom iz matične države. To odločitev je obrazložil tako:

„Potem ko vas je Svet zbornice obvestil, da ni dovoljena pomoč odvetnika, ki ni predvidena z zakonom, ste zavrnili pogovor brez pomoči Maître […]. Svet zbornice zato ne more preveriti, ali obvladate jezike v skladu s členom 6(1)(d) zakona z dne 10. avgusta 1991 [...].“

27 Svet zbornice je v tem dopisu G. J. Wilsona obvestil, da „[j]e v skladu s členom 26(7) zakona z dne 10. avgusta 1991 zoper to odločbo mogoče vložiti pravno sredstvo pri disciplinskem in upravnem svetu (p. p. 575, L-1025 Luxembourg) v roku štirideset dni od njene odprave“.

28 G. J. Wilson je z vlogo z dne 28. julija 2003 vložil tožbo za razglasitev ničnosti te odločbe o zavrnitvi pri upravnem sodišču v Luksemburgu (Tribunal administratif de Luxembourg).

29 To sodišče se je s sodbo z dne 13. maja 2004 izreklo za nepristojno za odločanje o tej tožbi.

30 G. J. Wilson je z vlogo, ki je prispela v sodno tajništvo Cour administrative 22. junija 2004, vložil pritožbo zoper to sodbo.

31 Predložitveno sodišče navaja, da se vprašanje skladnosti postopka s pravnim sredstvom, ki ga je uvedla luksemburška zakonodaja, s členom 9 Direktive 98/5 neposredno izraža v vprašanju, ali so upravna sodišča pristojna za odločanje v sporu o glavni stvari. Vsebinsko se sprašuje o združljivost luksemburških določb, ki uvajajo preizkus jezikovnega znanja evropskih odvetnikov, ki želijo opravljati poklic v Luksemburgu, s pravom Skupnosti.

32 V teh okoliščinah je Cour administrative prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1. Ali je treba člen 9 Direktive 98/5 […]razlagati tako, da ne dopušča postopka s pravnim sredstvom, ki ga določa zakon z dne 10. avgusta 1991, kot je bil spremenjen z zakonom z dne 13. novembra 2002?

2. Natančneje, ali je mogoče organe, ki odločajo v postopkih s pravnimi sredstvi, kot sta disciplinski in upravni svet ter disciplinski in upravni pritožbeni svet, šteti za ‚pravna sredstva v skladu z določbami nacionalne zakonodaje‘ v smislu člena 9 Direktive 98/5 in ali je treba [ta člen] razlagati tako, da ne dopušča pravnega sredstva, ki ga je treba predložiti enemu ali več organom, preden je mogoče pravno vprašanje nasloviti na ‚sodišče‘ v smislu [navedenega člena]?

3. Ali lahko pristojni organi države članice pravico odvetnika iz [druge] države članice, da trajno opravlja poklic odvetnika pod poklicnim nazivom iz matične države, ko gre za opravljanje dejavnosti iz člena 5 Direktive [98/5], pogojujejo z obvladovanjem jezikov [te prve] države članice?

4. Ali lahko pristojni organi pravico do opravljanja poklica pogojujejo predvsem z ustnim izpitom iz vseh (ali več od) treh glavnih jezikov države članice gostiteljice, ki ga mora opraviti odvetnik in na podlagi katerega lahko pristojni organi preverijo, ali odvetnik obvlada tri jezike, in če je tako, katere postopkovna jamstva, če so potrebna, se zahtevajo?“

Prvo in drugo vprašanje

Pristojnost Sodišča, da odgovori na ti vprašanji, in dopustnost vprašanj

33 Ordre des avocats du barreau de Luxembourg, ki jo podpira luksemburška vlada, zatrjuje, da prvi dve vprašanji ne sodita v pristojnost Sodišča. S tema vprašanjema naj bi predložitveno sodišče zaprosilo za razlago člena 9 Direktive 98/5 ob upoštevanju nacionalnih določb. Sodišče naj torej ne bi bilo pristojno niti za nadzor združljivosti nacionalnih določb s pravom Skupnosti niti za razlago takih določb.

34 Nedvomno se Sodišče v okviru postopka, uvedenega na podlagi člena 234 ES, ni dolžno izjaviti o združljivosti notranjih pravnih norm z določbami prava Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 7. julija 1994 v zadevi Lamaire, C‑130/93, Recueil, str. I‑3215, točka 10). Poleg tega so v okviru sistema sodnega sodelovanja, ki ga vzpostavlja navedeni člen, k presoji nacionalnih določb zavezana nacionalna sodišča, in ne Sodišče (glej zlasti sodbo z dne 12. oktobra 1993 v zadevi Vanacker in Lesage, C‑37/92, Recueil, str. I‑4947, točka 7).

35 Nasprotno je Sodišče pristojno, da predložitvenemu sodišču posreduje vse napotke za razlago prava Skupnosti, ki mu lahko omogočijo presojo združljivosti notranjih pravnih pravil s skupnostno ureditvijo (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Lamaire, točka 10).

36 V obravnavanem primeru prvi vprašanji vsebujeta prošnjo za razlago člena 9 Direktive 98/5, ki naj bi predložitvenemu sodišču omogočila presojo, ali je postopek s pravnim sredstvom, ki ga je uvedla luksemburška zakonodaja, združljiv s tem členom. Ti vprašanji tako sodita v pristojnost Sodišča.

37 Ordre des avocats du barreau de Luxembourg poleg tega zatrjuje, da predložitvena odločba ne vsebuje podatkov o naravi, sestavi in načinu delovanja pritožbenih organov, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, kar lahko Sodišču preprečuje, da predložitvenemu sodišču poda koristen odgovor na prvi vprašanji.

38 V tem pogledu je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso mogoče pridobiti razlago prava Skupnosti, ki koristi nacionalnemu sodišču, le kadar to opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega spadajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj dejanske hipoteze, na katerih ta vprašanja temeljijo (glej zlasti sodbi z dne 21. septembra 1999 v zadevi Albany, C-67/96, Recueil, str. I-5751, točka 39, in z dne 11. aprila 2000 v združenih zadevah Deliège, C-51/96 in C-191/97, Recueil, str. I‑2549, točka 30).

39 Podatki, ki so navedeni v predložitvenih odločbah, naj ne bi omogočali Sodišču, da poda samo koristne odgovore, ampak tudi to, da se vladam držav članic in tudi zadevnim strankam omogoči predstavitev stališč v skladu s členom 23 Statuta Sodišča. Sodišče je dolžno skrbeti za uresničevanje te možnosti, ob upoštevanju dejstva, da se, na podlagi te določbe, zadevnim strankam vročijo le predložitvene odločbe (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Albany, točka 40, in sodbo z dne 12. aprila 2005 v zadevi Keller, C‑145/03, ZOdl., str. I‑2529, točka 30).

40 V tem primeru iz stališč, ki so jih predložile stranke v postopku v glavni stvari, vlade držav članic in Komisija Evropskih skupnosti, po eni strani izhaja, da so lahko zavzele koristno stališče do prvih dveh vprašanj.

41 Po drugi strani Sodišče meni, da so podatki iz predložitvene odločbe in stališča, ki so mu bila predložena, dovolj jasni, da lahko koristno odgovori na zastavljeni vprašanji.

42 Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da mora Sodišče odgovoriti na prvi dve vprašanji.

Temelj

43 Predložitveno sodišče s prvima vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu naproša Sodišče za razlago pojma pravnega sredstva pred sodiščem v skladu z določbami nacionalne zakonodaje v smislu člena 9 Direktive 98/5, glede na postopek s pravnim sredstvom, kot je predviden v luksemburški ureditvi.

44 V tej zvezi je treba opozoriti, da člen 9 Direktive 98/5 določa, da mora biti proti odločbam pristojnega organa države članice gostiteljice o zavrnitvi registracije odvetnika, ki želi v tej državi opravljati poklic pod poklicnim nazivom iz matične države, na voljo pravno sredstvo pred sodiščem v skladu z določbami nacionalne zakonodaje.

45 Iz te določbe izhaja, da morajo države članice sprejeti ukrepe, ki bodo dovolj učinkoviti za dosego cilja Direktive 98/5, in zagotoviti, da bodo zadevne osebe lahko dejansko uveljavljale tako dodeljene pravice pred nacionalnimi sodišči (glej po analogiji sodbo z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 17).

46 Kot sta poudarili francoska vlada in Komisija, je sodni nadzor, ki ga nalaga ta določba, izraz splošnega načela prava Skupnosti, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je potrjeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Johnston, točka 18; sodbe z dne 15. oktobra 1987 v zadevi Heylens in drugi, 222/86, Recueil, str. 4097, točka 14; z dne 27. novembra 2001 v zadevi Komisija proti Avstriji, C‑424/99, Recueil, str. I‑9285, točka 45, in z dne 25. julija 2002 v zadevi MRAX, C‑459/99, Recueil, str. I‑6591, točka 101).

47 Za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva pravic iz Direktive 98/5 mora instanca, ki odloča o pravnih sredstvih zoper odločbe o zavrnitvi registracije iz člena 3 te direktive, ustrezati pojmu sodišča v smislu, ki ga opredeljuje pravo Skupnosti.

48 Ta pojem je v sodni praksi Sodišča glede pojma nacionalnega sodišča v smislu člena 234 ES omejen z navedbo določenega števila meril, ki jih mora izpolnjevati zadevna instanca, kot so zakonska podlaga, njegova stalnost, zavezujoča narava njegovih odločitev, kontradiktornost postopka, uporaba pravnih pravil (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 30. junija 1966 v zadevi Vaassen-Göbbels, 61/65, Recueil, str. 377 in 395, ter z dne 17. septembra 1997 v zadevi Dorsch Consult, C‑54/96, Recueil, str. I‑4961, točka 23) ter neodvisnost in nepristranskost (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 11. junija 1987 v zadevi Pretore di Salò proti X, 14/86, Recueil, str. I‑2545, točka 7; z dne 21. aprila 1988 v zadevi Pardini, 338/85, Recueil, str. 2041, točka 9, in z dne 29. novembra 2001 v zadevi De Coster, C‑17/00, Recueil, str. I‑9445, točka 17).

49 Pojem neodvisnosti, ki je neločljivo povezan z nalogo sojenja, predvsem pomeni, da je zadevna instanca v primerjavi do organa, ki je sprejel odločbo, zoper katero je bila vložena tožba, tretja oseba (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 30. marca 1993 v zadevi Corbiau, C‑24/92, Recueil, str. I‑1277, točka 15, in z dne 30. maja 2002 v zadevi Schmid, C‑516/99, Recueil, str. I‑4573, točka 36).

50 Drugače ta pojem zajema dva vidika.

51 Prvi, zunanji vidik domneva, da je instanca zaščitena pred zunanjimi posredovanji ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost sojenja njenih članov glede sporov, ki so jim predloženi (glej v tem smislu sodbi z dne 4. februarja 1999 v zadevi Köllensperger in Atzwanger, C‑103/97, Recueil, str. I‑551, točka 21, in z dne 6. julija 2000 v zadevi Abrahamsson in Anderson, C‑407/98, Recueil, str. I‑5539, točka 36; v istem smislu glej tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 28. junija 1984 v zadevi Campbell in Fell proti Združenemu kraljestvu, serija A št. 80, § 78). Ta nujno potrebna svoboda v zvezi s takimi zunanjimi dejavniki zahteva določene posebne varovalke, kot je neodstavljivost, s katerimi se zaščiti osebo, ki ji je poverjena naloga sojenja (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 1998 v združenih zadevah Jokela in Pitkäranta, C‑9/97 in C‑118/97, Recueil, str. I‑6267, točka 20).

52 Drugi, notranji vidik je povezan s pojmom nepristranskosti in se nanaša na to, da je zagotovljena enaka distanca med strankami spora in njihovimi posameznimi interesi glede predmeta spora. Ta vidik zahteva, da se upošteva objektivnost (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Abrahamsson in Anderson, točka 32) in da razen stroge uporabe pravnega pravila ne obstaja nikakršen interes za rešitev spora.

53 Te varovalke neodvisnosti in nepristranskosti predpostavljajo, da obstajajo pravila, zlasti v zvezi s sestavo instance, imenovanjem, trajanjem funkcij in razlogov za vzdržanje, zavrnitev in odstavitev njenih članov, na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak upravičen dvom pri posameznikih o zaščitenosti navedene instance pred zunanjimi pritiski in o njeni nevtralnosti glede interesov, s katerimi se srečuje (glej v tej zvezi zgoraj navedene sodbe Dorsch Consult, točka 36; Köllensperger in Atzwanger, točke od 20 do 23, in De Coster, točke od 18 do 21; v tem smislu glej tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 26. oktobra 1984 v zadevi De Cubber proti Belgiji, serija A št. 86, § 24).

54 V obravnavanem primeru je za sestavo disciplinskega in upravnega sveta, kot jo določa člen 24 zakona z dne 10. avgusta 1991, značilna ekskluzivna prisotnost odvetnikov, ki imajo luksemburško državljanstvo in so vpisani na seznam I imenika odvetnikov – to je seznam odvetnikov, ki opravljajo poklic pod luksemburškim strokovnim nazivom in so uspešno opravili preizkus ob koncu pripravništva – ter jih je izvolila generalna skupščina odvetniške zbornice Luxembourg oziroma odvetniške zbornice Diekirch.

55 Sprememba, ki jo je členu 28(2) zakona z dne 10. avgusta 1991 prinesel člen 14 zakona z dne 13. novembra 2002 v zvezi z disciplinskim in upravnim svetom, daje preveliko težo članom prisednikom, ki morajo biti vpisani na istem seznamu in jih predlaga svet vsake izmed zbornic, ki so navedene v prejšnji točki te sodbe, v primerjavi s poklicnimi sodniki.

56 Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 47 sklepnih predlogov, so odločbe o zavrnitvi registracije evropskega odvetnika, ki jih izda Svet zbornice, katerega člani so v skladu s členom 16 zakona z dne 10. avgusta 1991 odvetniki, registrirani na seznamu I imenika odvetnikov, predložene v pregled, na prvi stopnji organu, ki je sestavljen izključno iz odvetnikov, registriranih na istem seznamu, in na pritožbeni stopnji organu, kjer večino predstavljajo taki odvetniki.

57 Evropski odvetnik, ki mu je Svet zbornice zavrnil registracijo na seznam IV imenika odvetnikov, ima pod temi pogoji upravičene razloge za bojazen, da imajo, glede na posamezen primer, vsi ali večina članov teh organov nasproten interes kot on, namreč interes, da potrdijo odločbo, ki iz trga izključuje konkurenta, ki je poklicno kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici, in da ni mogoče zagotoviti enake distance glede spornih interesov (glej v tem smislu sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 22. junija 1989 v zadevi Langborger proti Švedski, serija A št. 155, § 35).

58 Pravila o sestavi organov, kot so sporna v postopku v glavni stvari, torej niso taka, da bi dajala zadostno jamstvo za nepristranskost.

59 V nasprotju s trditvijo Ordre des avocats du barreau de Luxembourg, se pomislekov glede teh pravil o sestavi ne more odpraviti s tem, da člen 29(1) zakona z dne 10. avgusta 1991 priznava možnost kasacijske pritožbe zoper sodbe disciplinskega in upravnega pritožbenega sveta.

60 Čeprav člen 9 Direktive 98/5 ne izključuje, da je najprej treba vložiti pravno sredstvo pred zunajsodnim organom, pa tudi ne predvideva, da je sodna pot zadevni osebi lahko na voljo šele po tem, ko je morebiti izrabila drugačna pravna sredstva. V vsakem primeru člen 9, če nacionalna zakonodaja predvideva pravno sredstvo pred nesodnim organom, zahteva dejanski dostop do sodišča v smislu prava Skupnosti, ki je pristojno za odločanje o dejanskem in pravnem stanju, v primernem roku (glej po analogiji sodbo z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točke od 180 do 205 in od 223 do 234).

61 Neodvisno od vprašanja, ali je predhodni poziv dveh nesodnih organov skladen z zahtevo po primernem roku, je pristojnost kasacijskega sodišča Velikega vojvodstva Luksemburg omejena na pravna vprašanja, tako da ne razpolaga s polno sodno jurisdikcijo (glej v tem smislu sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 9. junija 1998 v zadevi Incal proti Turčiji, Recueil des arrêts et décisions 1998-IV, str. 1547, § 72).

62 Glede na navedeno je treba na prvi vprašanji odgovoriti, da je člen 9 Direktive 98/5 treba razlagati tako, da nasprotuje postopku s pravnim sredstvom, v okviru katerega je treba odločbo o zavrnitvi registracije iz člena 3 navedene direktive izpodbijati, na prvi stopnji pred organom, ki ga izključno sestavljajo odvetniki, ki opravljajo poklic pod poklicnim nazivom iz države članice gostiteljice, in na pritožbeni stopnji pred organom, ki ga v večini sestavljajo ti odvetniki, medtem ko kasacijska pritožba na vrhovnem sodišču te države članice omogoča le sodni nadzor pravnega stanja, ne pa nadzora dejanskega stanja.

Tretje in četrto vprašanje

63 Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, sprašuje, ali in, po potrebi, pod katerimi pogoji pravo Skupnosti dopušča državi članici gostiteljici, da pravico odvetnika, da dejavnosti trajno opravlja v navedeni državi članici pod poklicnimi nazivi iz matične države, pogojuje s predhodnim preizkusom obvladovanja jezikov te države članice.

64 Kot v zvezi s tem izhaja iz šeste uvodne izjave Direktive 98/5, je zakonodajalec Skupnosti s to direktivo med drugim želel odpraviti razlikovanje med nacionalnimi pravili glede pogojev za registracijo pri pristojnih organih, ki so bila vzrok za neenakost in so ovirala prosto gibanje (glej v tem smislu tudi sodbo z dne 7. novembra 2000 v zadevi Luksemburg proti Parlamentu in Svetu, C‑168/98, Recueil, str. I‑9131, točka 64).

65 V tej zvezi člen 3 Direktive 98/5 določa, da se mora odvetnik, ki želi opravljati poklic v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je pridobil poklicno kvalifikacijo, registrirati pri pristojnem organu v tej državi članici, ki je odvetnika dolžan registrirati „po predložitvi potrdila, ki dokazuje njegovo registracijo pri pristojnem organu v matični državi članici“.

66 Ob upoštevanju cilja Direktive 98/5, omenjenega v točki 64 te sodbe, je treba, po zgledu vlade Združenega kraljestva in Komisije, šteti, da je zakonodajalec Skupnosti v členu 3 te direktive izvedel popolno uskladitev zahtevanih predhodnih pogojev za izvrševanje pravice, ki jo Direktiva podeljuje.

67 Predložitev potrdila pristojnemu organu države članice gostiteljice o registraciji pri pristojnem organu v matični državi članici se tako kaže kot edini pogoj, od katerega je odvisna registracija zadevne osebe v državi članici gostiteljici, ki ji omogoča, da v tej državi opravlja poklic pod poklicnim nazivom iz matične države.

68 To potrjuje povzetek obrazložitve predloga Direktive Evropskega parlamenta in Sveta za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena (COM(94) 572 konč.), ki v komentarju k členu 3 navaja, da „[s]e registracija [pri pristojnem organu države članice gostiteljice] izvede po zakonu, kadar vlagatelj predloži potrdilo o svoji registraciji pri pristojnem organu v matični državi članici“.

69 Kot je Sodišče že ugotovilo, se zakonodajalec Skupnosti, da bi določeni kategoriji odvetnikov migrantov olajšal izvrševanje temeljne svobode ustanavljanja, ni odločil za sistem predhodnega preizkusa znanja zadevnih oseb (glej zgoraj navedeno sodbo Luksemburg proti Parlamentu in Svetu, točka 43).

70 Direktiva 98/5 torej ne dopušča, da bi bila registracija evropskega odvetnika pri pristojnem organu v državi članici gostiteljici lahko odvisna od pogovora, na podlagi katerega bi navedeni organ lahko ocenil, ali zadevna oseba obvlada jezike te države članice.

71 Kot so poudarili G. J. Wilson, vlada Združenega kraljestva in Komisija, je odrek sistemu predhodnega preizkusa znanja, predvsem jezikovnega, evropskega odvetnika povezan z vrsto pravil iz Direktive 98/5, ki naj bi sprejemljivi ravni v Skupnosti zagotovile varstvo posameznikov in pravilno izvajanje sodne oblasti (glej zgoraj navedeno sodbo Luksemburg proti Parlamentu in Svetu, točki 32 in 33).

72 Tako je namen obveznosti, ki jo člen 4 Direktive 98/5 določa evropskim odvetnikom, ki v državi članici gostiteljici opravljajo poklic pod poklicnim nazivom iz matične države, v skladu z deveto uvodno izjavo te direktive omogočiti razlikovanje med temi odvetniki in odvetniki, ki so vključeni v poklic v tej državi članici, tako da je subjekt obveščen o tem, da odvetnik, kateremu je zaupal skrb za svoje interese, kvalifikacije ni pridobil v tej državi članici (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Luksemburg proti Parlamentu in Svetu, točka 34) in nima nujno ustreznega jezikovnega znanja za obravnavo njene zadeve.

73 Za opravljanje dejavnosti, ki se nanašajo na zastopanje ali obrambo stranke v sodnem postopku, je državam članicam dovoljeno, da v skladu s členom 5(3) Direktive 98/5 od evropskih odvetnikov, ki opravljajo poklic pod poklicnim nazivom iz matične države, zahtevajo, naj delujejo v povezavi z odvetnikom, ki opravlja odvetniški poklic pred zadevnim sodnim organom in ki bi po potrebi odgovarjal pred tem organom, ali delujejo z osebo, ki je pooblaščena za zastopanje strank pred tem sodiščem. Ta možnost omogoča, da se izravnajo morebitne pomanjkljivosti evropskega odvetnika glede obvladovanja sodnih jezikov države članice gostiteljice.

74 V skladu s členoma 6 in 7 Direktive 98/5 je evropski odvetnik dolžan spoštovati ne le pravila poklicnega ravnanja matične države članice, ampak tudi tovrstna pravila države članice gostiteljice, sicer mu grozijo disciplinske sankcije in se vzpostavi njegova poklicna škodna odgovornost (glej zgoraj navedeno sodbo Luksemburg proti Parlamentu in Svetu, točke od 36 do 41). Med pravili ravnanja, ki veljajo za odvetnike, se najpogosteje, po vzoru tistega, ki ga določajo Pravila ravnanja, ki jih je sprejel Conseil des barreaux de l'Union européene (Svet odvetniških zbornic Evropske unije, CCBE), pojavlja disciplinsko sankcionirana obveznost, da se ne ukvarjajo z nobenimi primeri, za katere zadevni odvetniki vedo ali bi morali vedeti, da zanje nimajo zahtevanih sposobnosti, na primer zaradi pomanjkanja jezikovnega znanja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Luksemburg proti Parlamentu in Svetu, točka 42). Stik s strankami, upravnimi organi in poklicnimi organizacijami iz države članice gostiteljice lahko namreč tako kot spoštovanje pravil ravnanja, ki jih določijo organi te države članice, od evropskega odvetnika zahteva, naj ima ustrezno jezikovno znanje ali naj si ob pomanjkljivem znanju priskrbi pomoč.

75 Komisiji je treba pritrditi in poudariti, da je v skladu s peto uvodno izjavo eden od ciljev Direktive 98/5 „z omogočanjem odvetnikom, da opravljajo poklic pod poklicnimi nazivi iz svoje matične države na trajni podlagi v državi gostiteljici, zadovolj[evati] potrebe uporabnikov pravnih storitev, ki zaradi naraščajočih trgovinskih tokov, izhajajočih predvsem iz notranjega trga, iščejo nasvete pri opravljanju čezmejnih transakcij, kjer se pogosto prekrivajo mednarodno pravo, pravo Skupnosti in nacionalna zakonodaja“. Take mednarodne pravne zadeve, kot tudi primeri, ki zadevajo pravo države članice, ki ni država članica gostiteljica, mogoče ne zahtevajo tako visoke stopnje znanja jezikov te države, kot se zahteva za obravnavo primerov, v katerih se uporablja pravo te države članice.

76 Končno je treba opozoriti, da enaka obravnava evropskega odvetnika in odvetnika iz države članice gostiteljice, kar želi olajšati Direktiva 98/5 v skladu s štirinajsto uvodno izjavo, na podlagi člena 10 te direktive zahteva, naj zadevni odvetnik dokaže, da je dejansko in redno najmanj tri leta opravljal dejavnost v državi članici na področju prava te države ali da ima v primeru krajšega obdobja v zvezi s tem pravom druga znanja, izobrazbo ali poklicne izkušnje. Tak ukrep omogoča evropskemu odvetniku, ki se želi vključiti v odvetniški poklic v državi članici gostiteljici, da se seznani z jezikom ali jeziki te države članice.

77 Glede na navedeno je na tretje in četrto vprašanje treba odgovoriti, da je člen 3 Direktive 98/5 treba razlagati tako, da registracije odvetnika pri pristojnem organu v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je pridobil kvalifikacijo, da bi tam opravljal poklic pod poklicnim nazivom iz matične države, ni mogoče podrejati predhodnemu preizkusu obvladovanja jezikov države članice gostiteljice.

Stroški

78 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1) Člen 9 Direktive 98/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena je treba razlagati tako, da nasprotuje postopku s pravnim sredstvom, v okviru katerega je treba odločbo o zavrnitvi registracije iz člena 3 navedene direktive izpodbijati, na prvi stopnji pred organom, ki ga sestavljajo izključno odvetniki, ki opravljajo poklic pod poklicnim nazivom iz države članice gostiteljice, in na pritožbeni stopnji pred organom, ki ga v večini sestavljajo ti odvetniki, medtem ko kasacijska pritožba na vrhovnem sodišču te države članice omogoča le sodni nadzor pravnega stanja, ne pa nadzora dejanskega stanja.

2) Člen 3 Direktive 98/5 je treba razlagati tako, da registracije odvetnika pri pristojnem organu v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je pridobil kvalifikacijo, da bi tam opravljal poklic pod poklicnim nazivom iz matične države, ni mogoče podrejati predhodnemu preizkusu obvladovanja jezikov države članice gostiteljice.

Podpisi

* Jezik postopka: francoščina.