Zadeva C-465/04

Honyvem Informazioni Commerciali Srl

proti

Marielli De Zotti

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione)

„Samozaposleni trgovski zastopniki – Direktiva 86/653/EGS – Pravica trgovskega zastopnika do nadomestila po prenehanju veljavnosti pogodbe“

Povzetek sodbe

1. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Samozaposleni trgovski zastopniki – Direktiva 86/653

(Direktiva Sveta 86/653, člena 17(2) in 19)

2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Samozaposleni trgovski zastopniki – Direktiva 86/653

(Direktiva Sveta 86/653, člen 17(2))

1. Člen 19 Direktive 86/653 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih je treba razlagati tako, da nadomestila za prenehanje veljavnosti pogodbe na podlagi člena 17(2) te direktive, kadar se uporabi kolektivna pogodba, ni mogoče zamenjati z nadomestilom, po merilih, ki so drugačna od tistih, ki jih določa ta določba, razen če se dokaže, da uporaba take kolektivne pogodbe trgovskemu zastopniku v vsakem primeru zagotavlja nadomestilo, ki je enako ali višje od nadomestila, ki bi ga prejel na podlagi navedene določbe.

(Glej točke 25, 27, 36 in točko 1 izreka.)

2. Čeprav je ureditev, ki jo predpisuje člen 17 Direktive 86/653 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih, obvezujoča in določa neki okvir, vseeno ne določa podrobnosti glede načina izračuna nadomestila za prenehanje veljavnosti pogodbe, do katerega je upravičen trgovski zastopnik.

V okviru, ki ga določa navedeni člen 17(2) Direktive, imajo države članice možnost samostojnega urejanja zlasti glede na merilo pravičnosti.

(Glej točki 34 in 36 ter točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 23. marca 2006(*)

„Samozaposleni trgovski zastopniki – Direktiva 86/653/EGS – Pravica trgovskega zastopnika do nadomestila po prenehanju veljavnosti pogodbe“

V zadevi C-465/04,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (Italija) z odločbo z dne 11. junija 2004, ki je na Sodišče prispela 3. novembra 2004, v postopku

Honyvem Informazioni Commerciali Srl

proti

Marielli De Zotti,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, K. Schiemann, K. Lenaerts, E. Juhász in E. Levits (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za Honyvem Informazioni Commerciali Srl G. Prosperetti in C. del Pennino, odvetnika,

– za M. De Zotti F. Toffoletto, odvetnik,

– za Komisijo Evropskih skupnosti E. Traversa, zastopnik, skupaj z G. Belottijem, odvetnik,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. oktobra 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 17 in 19 Direktive Sveta 86/653/EGS z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (UL L 382, str. 17, v nadaljevanju: Direktiva).

2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Honyvem informazioni commerciali Srl (v nadaljevanju: Honyvem) in M. De Zotti zaradi višine nadomestila za prenehanje pogodbenega razmerja, ker ji je omenjena družba odpovedala pogodbo.

Pravni okvir

Skupnostna ureditev

3 Člen 17 direktive določa:

„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi trgovskemu zastopniku po prenehanju veljavnosti pogodbe o trgovskem zastopanju zagotovijo nadomestilo v skladu z odstavkom 2 ali odškodnino v skladu z odstavkom 3.

2. (a) Trgovski zastopnik ima pravico do nadomestila, če in kolikor:

– je naročitelju priskrbel nove stranke ali razširil poslovne stike z obstoječimi strankami in naročitelj še uživa velike prednosti v poslih s temi strankami

– je plačilo tega nadomestila ob upoštevanju vseh okoliščin ustrezno, predvsem glede provizije, za katero je trgovski zastopnik prikrajšan in ki izhaja iz poslov s temi strankami. Države članice lahko predvidijo, da te okoliščine zajemajo tudi izvajanje ali neizvajanje konkurenčne klavzule v skladu s členom 20;

(b) znesek nadomestila ne more presegati višine, ki ustreza letnemu nadomestilu, izračunanemu na podlagi letnega povprečja plačil, ki jih je trgovski zastopnik prejemal zadnjih pet let, in če se pogodba sklene za manj kakor pet let, se nadomestilo izračuna glede na povprečje tega obdobja;

[…]

6. Komisija osem let po uradnem obvestilu o tej direktivi predloži Svetu poročilo o izvajanju tega člena in mu po potrebi pošlje tudi predloge sprememb.“

4 Člen 19 Direktive predpisuje:

„Pogodbene stranke pred potekom pogodbe ne morejo odstopati od določb členov 17 in 18 na škodo trgovskega zastopnika.“

Nacionalna ureditev

5 Člena 17 in 19 Direktive sta bila v notranje pravo prenesena s členom 1751 italijanskega civilnega zakonika (v nadaljevanju: civilni zakonik). Zaradi sprejetja zakonskega dekreta št. 303 z dne 10. septembra 1991 (redni dodatek h GURI št. 221 z dne 20. septembra 1991) je bilo besedilo te nacionalne določbe spremenjeno in zdaj temelji na besedilu omenjenih členov Direktive. Tako kot člen 17 te direktive odraža meritokratski pristop k izračunu nadomestila, do katerega je upravičen trgovski zastopnik po prenehanju veljavnosti pogodbe.

6 Confcommercio (reprezentativna organizacija podjetij v sektorju trgovine, turizma in storitev) in FNAARC (reprezentativna organizacija trgovskih zastopnikov in predstavnikov) sta 27. novembra 1992 sklenili kolektivno pogodbo (v nadaljevanju: kolektivna pogodba iz leta 1992) z vsebino:

„Točka I

Na podlagi določb člena 1751 civilnega zakonika, kot je bil spremenjen s členom 4 zakonskega dekreta št. 303 z dne 10. septembra 1991, in zlasti po načelu pravičnosti bo trgovskemu zastopniku in predstavniku v vseh primerih prenehanja veljavnosti pogodbe izplačano nadomestilo v višini 1 % od celotnega zneska med veljavnostjo pogodbe zapadlih in izplačanih provizij.

Ta znesek bo povečan za:

A Zastopnike in predstavnike, ki jih zavezuje dolžnost ekskluzivnosti do podjetja:

– 3 % od provizij do zneska 24.000.000 lir letno;

– 1 % od provizij, ki znašajo od 24.000.001 do 36.000.000 lir letno.

B. Zastopnike in predstavnike, ki jih ne zavezuje dolžnost ekskluzivnosti do podjetja:

– 3 % od provizij do zneska 12.000.000 lir letno;

– 1 % od provizij, ki znašajo od 12.000.001 do 18.000.000 lir letno.

[…]

Stranki si vzajemno podelita listino o tem, da sta z zgoraj navedenim zadostili merilu pravičnosti iz člena 1751 zgoraj navedenega civilnega zakonika.

Točka II

Na podlagi člena 1751 civilnega zakonika bo poleg zneskov, navedenih v točki I te pogodbe, izplačan še znesek [...], ki bo izračunan tako:

– 3 % od provizij, zapadlih v prvih treh letih trajanja pogodbe o zastopanju;

– 3,5 % od provizij, zapadlih med četrtim in šestim letom;

– 4 % od provizij, zapadlih v naslednjih letih.

[…]

Ustna izjava

Stranki potrjujeta, da so te kolektivne določbe glede izplačila ob prenehanju veljavnosti pogodbe, sprejete na podlagi člena 1751 civilnega zakonika, kot celota ugodnejše od zakonske ureditve. Te določbe so medsebojno odvisne in neločljive in jih ni mogoče kopičiti z nobeno drugo ureditvijo.

[…]“

7 Po kolektivni pogodbi iz leta 1992 izračun nadomestila, do katerega je upravičen trgovski zastopnik po prenehanju veljavnosti njegove pogodbe, temelji torej – v nasprotju z merili iz člena 17 Direktive in člena 1751 civilnega zakonika, z zakonskim dekretom št. 303 z dne 10. septembra 1991 spremenjeni različici (v nadaljevanju: člen 1751 civilnega zakonika) – na nespremenljivih odstotkih provizij, ki jih je prejel omenjeni trgovski zastopnik in na dolžini trajanja pogodbe o zastopanju.

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

8 Družba Honyvem je odpovedala pogodbo z M. De Zotti z učinkom od 30. junija 1998. V skladu s točko 10 omenjene pogodbe zanjo „veljajo določbe civilnega zakonika, določbe specialnih zakonov glede pooblastila trgovskega zastopnika ter kolektivne pogodbe za trgovinski sektor [...]“.

9 Ker je družba Honyvem menila, da mora izračun nadomestila za prenehanje veljavnosti pogodbe temeljiti na kolektivni pogodbi iz leta 1992, je M. De Zotti iz naslova omenjenega nadomestila predlagala odobritev zneska v višini 78.880.276 ITL.

10 Ker je M. De Zotti menila, da ta znesek ne zadošča, je 12. aprila 1999 pri Tribunale di Milano vložila tožbo, v kateri je predlagala, naj se družbi Honyvem na podlagi meril iz člena 1751 civilnega zakonika naloži plačilo zneska v višini 181.889.420 ITL.

11 Ker je Tribunale di Milano sprejelo trditev družbe Honyvem in omenjeno tožbo zavrnilo, je M. De Zotti vložila pritožbo pri Corte d’appello di Milano. To sodišče je pritožbi ugodilo in pritožnici na podlagi člena 1751 civilnega zakonika priznalo pravico do dodatnega zneska v višini 57.000.000 ITL.

12 Družba Honyvem je pri Corte suprema di cassazione vložila pritožbo zoper sodbo Corte d’appello di Milano. Ta družba je med drugim zatrjevala, da člen 1571 civilnega zakonika izrecno dovoljuje sklicevanje na načelo avtonomije volje strank in posledično na kolektivne pogodbe v primeru, kadar določajo pogoje, ki so za trgovskega zastopnika ugodnejši od pogojev, ki jih določa zakonska ureditev. Ali je nadomestilo po kolektivni pogodbi ugodnejše, bi se moralo presojati ex ante. Ker torej ureditev po kolektivni pogodbi trgovskemu zastopniku v vsakem primeru zagotavlja nadomestilo, bi bilo treba sklepati, da je zanj ugodnejša od ureditve po členu 1751 civilnega zakonika.

13 Pritožbo je vložila tudi M. De Zotti, ker bi nadomestilo za prenehanje veljavnosti pogodbe, ki ji pripada, moralo biti na podlagi meril iz člena 1751 civilnega zakonika enako znesku nadomestila, ki je blizu zneska, ki ga je zahtevala na prvi stopnji.

14 Iz predložitvene odločbe izhaja, da niti sodna praksa niti italijanska pravna doktrina nista prišli do enotnih zaključkov glede zakonitosti kolektivne pogodbe iz leta 1992.

15 V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Ali je treba glede na besedilo in namen člena 17 Direktive in morda v njem predvidena merila za izračun nadomestila, ki ga določa, člen 19 te direktive razlagati tako, da omogoča, da nacionalna ureditev, s katero se prenaša direktiva, dopušča, da kolektivna pogodba (ki zavezuje stranke določenih pogodbenih razmerij) namesto nadomestila, ki pripada zastopniku ob izpolnjevanju pogojev iz člena 17(2) in ga je mogoče izračunati z merili iz tega člena, določa nadomestilo – ki ga je po eni strani treba izplačati zastopniku ne glede na izpolnjevanje pogojev iz člena 17(2)(a), prva in druga alinea, (en del nadomestila pa v vsakem primeru prenehanja veljavnosti pogodbe) in se po drugi strani ne izračuna v skladu z merili iz Direktive (in kjer je to potrebno, znotraj zneska, ki ga določa), temveč v skladu z merili iz kolektivne pogodbe – nadomestilo torej, ki se (brez vsakršnega posebnega sklicevanja na povečanje števila poslov, ki jih je zastopnik priskrbel) določi na podlagi nespremenljivih odstotkov od plačil, ki jih je zastopnik prejel med pogodbenim razmerjem, zaradi česar bi, tudi kadar so pogoji za nadomestilo iz Direktive v celoti ali pretežno izpolnjeni, moralo biti to nadomestilo pogosto manjše (in včasih precej manjše) od najvišjega zneska, ki je določen v Direktivi, in v vsakem primeru manjše od zneska, ki bi ga v konkretnem primeru lahko določil sodnik, če ne bi bil dolžan upoštevati dejavnikov, določenih v kolektivni pogodbi, ampak načela in merila iz Direktive.

2. […] ali je treba izračun nadomestila opraviti analitično, z oceno drugih provizij, ki bi jih zastopnik lahko predvidoma prejel v letih po razvezi pogodbe zaradi novo pridobljenih strank oziroma zaradi občutne razširitve poslovnih stikov z obstoječimi strankami, in morda šele nato znesek prilagoditi ob upoštevanju načela pravičnosti in v Direktivi predvidenega najvišjega zneska; ali pa so dopustne tudi druge metode izračuna, zlasti sintetične metode, ki kot izhodišče za izračun upoštevajo najvišje zneske, določene v Direktivi, in bolj upoštevajo načelo pravičnosti?“

Vprašanji za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

16 S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19 Direktive razlagati tako, da je mogoče nadomestilo za prenehanje veljavnosti pogodbe iz člena 17(2) Direktive, kadar se uporabi kolektivna pogodba, zamenjati z nadomestilom po merilih, ki so drugačna od tistih, ki jih določa ta določba.

17 Uvodoma je treba poudariti, da je treba razlago členov 17 in 19 Direktive obravnavati glede na njen cilj in sistem, ki ga uvaja (glej v tem smislu sodbi z dne 2. oktobra 1991 v zadevi Vandevenne in drugi, C-7/90, Recueil, str. I‑4371, točka 6, in z dne 12. decembra 1996 v zadevi Kontogeorgas, C‑104/95, Recueil, str. I‑6643, točka 25).

18 Glede tega ni sporno, da je cilj Direktive uskladitev prava držav članic glede pravnih razmerij med strankami pogodbe o trgovskem zastopanju (sodbi z dne 30. aprila 1998 v zadevi Bellone, C-215/97, Recueil, str. I-2191, točka 10, in z dne 13. julija 2000 v zadevi Centrosteel, C-456/98, Recueil, str. I-6007, točka 13).

19 Kot izhaja iz druge in tretje uvodne izjave, je cilj Direktive varstvo trgovskih zastopnikov v njihovih razmerjih z naročniki, povečanje varnosti pri sklepanju trgovskih poslov in olajšanje blagovne menjave med državami članicami s približevanjem njihovih pravnih sistemov na področju trgovskega zastopanja. V ta namen Direktiva med drugim uvaja pravila, ki v členih od 13 do 20 urejajo sklenitev in prenehanje veljavnosti pogodbe o zastopanju (sodba z dne 6. marca 2003 v zadevi Caprini, C-485/01, Recueil, str. I-2371, točka 4).

20 Glede prenehanja veljavnosti pogodbe člen 17(1) Direktive uvaja sistem, ki državam članicam omogoča izbiro med dvema rešitvama. Tako morajo sprejeti potrebne ukrepe, da se trgovskemu zastopniku po prenehanju veljavnosti pogodbe zagotovi bodisi nadomestilo, določeno po merilih iz odstavka 2 istega člena, bodisi odškodnina po merilih, določenih v njegovem odstavku 3.

21 Italijanska republika, katere nacionalna ureditev je predhodno precej temeljila na kolektivnih pogodbah, je izbrala rešitev iz omenjenega člena 17(2).

22 Po sodni praksi Sodišča je sistem, ki ga uvajajo členi od 17 do 19 te direktive zlasti glede zaščite trgovskega zastopnika po prenehanju veljavnosti pogodbe, obvezen (sodba z dne 9. novembra 2000 v zadevi Ingmar, C-381/98, Recueil, str. I-9305, točka 21).

23 Sodišče je iz tega sklepalo, da naročnik ne more obiti omenjenih določb zgolj s pogodbenim določilom o izbiri prava brez ugotavljanja, ali ta izbira škodi trgovskemu zastopniku (zgoraj navedena sodba Ingmar, točka 25).

24 Glede člena 19 Direktive je najprej treba poudariti, da se po ustaljeni sodni praksi pogoji za oprostitve od splošnega načela prava Skupnosti, kot je sistem nadomestil iz člena 17 Direktive, razlagajo ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2001 v zadevi Stockholm Lindöpark, C-150/99, Recueil, str. I-493, točka 25).

25 Dalje je treba je poudariti, da člen 19 Direktive predpisuje, da stranke lahko odstopajo od določb člena 17 Direktive pred potekom pogodbe pod pogojem, da odstopanje ni neugodno za trgovskega zastopnika. Torej je treba ugotoviti, da je treba dejstvo, ali je odstopanje neugodno, presojati v času, ki ga stranki določita. Ne moreta se dogovoriti za odstopanje, za katero ob poteku pogodbe ne vesta, ali bo koristilo ali škodovalo trgovskemu zastopniku.

26 Tako razlago potrjujeta tudi cilj in narava sistema iz členov 17 in 19 Direktive, kot sta opredeljena v točkah 19 in 22 te sodbe.

27 Torej je treba iz predhodnih navedb sklepati, da je treba člen 19 Direktive razumeti tako, da je odstopanje od določb člena 17 Direktive dopustno le, če je ex ante izključeno, da bo ob poteku pogodbe v škodo trgovskega zastopnika.

28 Za tak primer bi šlo lahko pri kolektivni pogodbi iz leta 1992, če bi se ugotovilo, da uporaba te kolektivne pogodbe za trgovskega zastopnika ni nikoli neugodna, ker bi mu glede vseh pravnih razmerij, ki bi se lahko vzpostavila med strankama pogodbe o trgovskem zastopanju, sistematično zagotavljala nadomestilo, ki je višje ali najmanj enako nadomestilu na podlagi člena 17 Direktive.

29 Samo dejstvo, da je omenjena kolektivna pogodba za trgovskega zastopnika lahko ugodna, kadar bi imel na podlagi meril iz člena 17(2) Direktive pravico le do zelo nizkega nadomestila ali celo ne bi imel pravice do nadomestila, ne zadošča za ugotovitev, da ne odstopa od določb členov 17 in 18 Direktive na škodo trgovskega zastopnika.

30 Naloga predložitvenega sodišča je, da za to opravi potrebna preverjanja.

31 Na koncu je treba poudariti, da bi bilo kolektivno pogodbo iz leta 1992 mogoče označiti kot ugodno za trgovskega zastopnika le v primeru, če bi omogočala kopičenje, čeprav samo delno, nadomestila, izračunanega po določbah te kolektivne pogodbe, z nadomestilom po sistemu iz Direktive. Vendar je to možnost izrecno izključila ustna izjava strank podpisnic omenjene kolektivne pogodbe.

32 Glede na te navedbe je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19 Direktive razlagati tako, da nadomestila za prenehanje veljavnosti pogodbe na podlagi člena 17(2) Direktive, kadar se uporabi kolektivna pogodba, ni mogoče zamenjati z nadomestilom, po merilih, ki so drugačna od tistih, ki jih določa ta določba, razen če se dokaže, da uporaba take kolektivne pogodbe trgovskemu zastopniku v vsakem primeru zagotavlja nadomestilo, ki je enako ali višje od nadomestila, ki bi ga prejel na podlagi omenjene določbe.

Drugo vprašanje

33 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba izračun nadomestila za prenehanje veljavnosti pogodbe opraviti analitično, kot predpisuje člen 17(2) Direktive, ali so dovoljeni drugi načini izračuna, ki zlasti širše upoštevajo merilo pravičnosti.

34 Glede tega je treba poudariti, da čeprav je ureditev, ki jo predpisuje člen 17 Direktive, obvezujoča in določa neki okvir (zgoraj navedena sodba Ingmar, točka 21), vseeno ne določa podrobnosti glede načina izračuna nadomestila za prenehanje veljavnosti pogodbe.

35 Tako je Sodišče odločilo, da imajo države članice znotraj tega okvira možnost samostojnega urejanja pri izbiri načina izračuna nadomestila (zgoraj navedena sodba Ingmar, točka 21). Na podlagi člena 17(6) Direktive je Komisija Svetu predložila poročilo o izvajanju člena 17 Direktive Sveta o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih, ki ga je Komisija izdala 23. julija 1996 (COM(96) 364 konč.). To poročilo vsebuje podrobne navedbe o dejanskem izračunu nadomestila, da bi olajšalo enotnejšo razlago člena 17 Direktive.

36 Torej je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da imajo države članice znotraj okvira, ki ga določa člen 17(2) Direktive, možnost samostojnega urejanja zlasti glede na merilo pravičnosti.

Stroški

37 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1) Člen 19 Direktive Sveta 86/653/EGS z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih je treba razlagati tako, da nadomestila za prenehanje veljavnosti pogodbe na podlagi člena 17(2) te direktive, kadar se uporabi kolektivna pogodba, ni mogoče zamenjati z nadomestilom, po merilih, ki so drugačna od tistih, ki jih določa ta določba, razen če se dokaže, da uporaba take kolektivne pogodbe trgovskemu zastopniku v vsakem primeru zagotavlja nadomestilo, ki je enako ali višje od nadomestila, ki bi ga prejel na podlagi navedene določbe.

2) V okviru, ki ga določa člen 17(2) Direktive 86/653, imajo države članice možnost samostojnega urejanja zlasti glede na merilo pravičnosti.

Podpisi

* Jezik postopka: italijanščina.