SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 4. julija 2006 ( *1 )

„Direktiva 1999/70/ES — Določbi 1(b) in 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas — Veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju — Pojma ‚zaporedne pogodbe‘ in ‚objektivni razlogi‘, ki upravičujejo podaljševanje takih pogodb — Ukrepi za preprečevanje zlorab — Sankcije — Pomen obveznosti primerne razlage“

V zadevi C-212/04,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Monomeles Protodikeio Thessalonikis (Grčija) z odločbo z dne 8. aprila 2004, ki je na Sodišče prispela 17. maja 2004, v postopku

Konstantinos Adeneler,

Pandora Kosa-Valdirka,

Nikolaos Markou,

Agapi Pantelidou,

Christina Topalidou,

Apostolos Alexopoulos,

Konstantinos Vasiniotis,

Vasiliki Karagianni,

Apostolos Tsitsionis,

Aristeidis Andreou,

Evangelia Vasila,

Kalliopi Peristeri,

Spyridon Sklivanitis,

Dimosthenis Tselefis,

Theopisti Patsidou,

Dimitrios Vogiatsis,

Rousas Voskakis,

Vasileios Giatakis

proti

Ellinikos Organismos Galaktos (ELOG),

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas in J. Malenovský, predsedniki senatov, J.-P. Puissochet, R. Schintgen (poročevalec), sodnika, N. Colneric, sodnica, J. Klučka, U. Lõhmus in E. Levits, sodnika,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. septembra 2005,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

za K. Adenelerja in 17 drugih tožečih strank v postopku v glavni stvari V. Christianos, A. Kazakos in C. Nikoloutsopoulos, dikigori,

za Ellinikos Organismos Galaktos (ELOG) K. Mamelis, P. Tselepidis in I. Tsitouridis, dikigori,

za grško vlado A. Samoni-Rantou in E.-M. Mamouna, zastopnici, ter I. Bakopoulos in V. Kyriazopoulos, zastopnika,

za Komisijo Evropskih skupnosti M. Patakia in N. Yerrell, zastopnici,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 27. oktobra 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določb 1 in 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je v prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L 175, str. 43), in na obseg obveznosti primerne razlage, ki jo imajo sodišča držav članic.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med K. Adenelerjem in 17 drugimi delavci ter njihovim delodajalcem, Ellinikos Organismos Galaktos (grški organ za mleko, v nadaljevanju: ELOG), ker navedenim delavcem delodajalec ni podaljšal pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Pravni okvir

Skupnostna ureditev

3

Direktiva 1999/70 temelji na členu 139(2) ES in ima na podlagi člena 1 namen „uveljaviti okvirni sporazum […], sklenjen […] med splošnimi medpanožnimi organizacijami (ETUC, UNICE in CEEP), ki je priloga [k] tej direktivi“.

4

Iz tretje, šeste, sedme, od trinajste do petnajste in iz sedemnajste uvodne izjave navedene direktive ter iz prvega do tretjega podostavka preambule in točk 3, od 5 do 8 in 10 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma izhaja:

dokončno oblikovanje notranjega trga mora izboljšati življenjske in delovne pogoje delavcev v Evropski skupnosti s pomočjo procesa usklajevanja teh pogojev, zlasti v zvezi z oblikami zaposlovanja, ki jih ne urejajo pogodbe za nedoločen čas, da bi se doseglo boljše ravnotežje med prožnostjo delovnega časa in varnostjo delavcev;

države članice ne morejo zadovoljivo uresničiti teh ciljev, zato so bili ocenjeni za primerne pravno zavezujoči ukrepi Skupnosti, izdelani v tesnem sodelovanju s predstavljajočimi socialnimi partnerji;

stranke okvirnega sporazuma priznavajo, da na eni strani pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so in bodo splošna oblika delovnih razmerij, ker prispevajo h kakovostnemu življenju zadevnih delavcev in k izboljšanju poslovnih rezultatov, vendar pa na drugi strani pogodbe o zaposlitvi za določen čas v določenih okoliščinah ustrezajo potrebam delodajalcev, pa tudi delavcev;

okvirni sporazum določa splošna načela in minimalne zahteve v zvezi z delom za določen čas, pri čemer uvaja zlasti splošni okvir za zagotavljanje enake obravnave delavcev, zaposlenih za določen čas, tako da se jih ščiti pred diskriminacijo, in za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja delovnih razmerij za določen čas, ker ta sporazum od držav članic in socialnih partnerjev zahteva, naj podrobno določijo načine izvajanja navedenih načel ter izpolnjevanja minimalnih zahtev, da bi se upoštevala dejanskost posebnih nacionalnih razmer, razmer v posameznih sektorjih in sezonskih poklicih;

tako je torej Svet Evropske unije menil, da je ustrezni instrument za izvajanje okvirnega sporazuma direktiva, ker zavezuje države članice glede rezultatov, ki jih je treba doseči, prepušča pa jim izbiro oblike in načinov;

zlasti glede izrazov, uporabljenih v okvirnem sporazumu, ki niso natančno določeni, Direktiva 1999/70 državam članicam omogoča, da jih opredelijo skladno z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, če te opredelitve spoštujejo vsebino okvirnega sporazuma;

po mnenju podpisnic okvirnega sporazuma je uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki temeljijo na objektivnih razlogih, način preprečevanja zlorab v škodo delavcev.

5

V skladu z določbo 1 okvirnega sporazuma je njegov namen:

„(a)

izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela nediskriminacije;

(b)

vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.“

6

Določba 2 okvirnega sporazuma določa:

„1.

Ta sporazum se uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici.

2.

Po posvetovanju s socialnimi partnerji lahko države članice in/ali socialni partnerji določijo, da se ta sporazum ne uporablja za:

(a)

začetno poklicno usposabljanje in vajeniške programe,

(b)

pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja, ki so bila sklenjena v okviru posebnega javnega ali javno podprtega usposabljanja, programov povezovanja in poklicnega prekvalificiranja.“

7

Določba 3 tega okvirnega sporazuma določa:

„1.

V tem sporazumu izraz ‚delavec, zaposlen za določen čas‘ pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, sklenjeno neposredno med delodajalcem in delavcem in pri katerem je konec pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja določen z objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka.

2.

V tem sporazumu izraz ‚primerljiv delavec, zaposlen za nedoločen čas‘ pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje za nedoločen čas v istem podjetju, opravlja enako ali podobno delo/poklic, pri čemer se upošteva izobrazba/strokovnost. Če v istem podjetju ni primerljivega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, se za primerjavo uporabi veljavna kolektivna pogodba ali, če take pogodbe ni, nacionalna zakonodaja, kolektivne pogodbe ali običaji.“

8

Določba 5 okvirnega sporazuma določa:

„1.

Za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas, države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji skladno z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami ali običaji in/ali socialni partnerji, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov, ki bi preprečevali zlorabo, uvedejo enega ali več naslednjih ukrepov tako, da upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev:

(a)

objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali razmerij;

(b)

najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb ali razmerij za določen čas;

(c)

število obnovitev takšnih pogodb ali razmerij.

2.

Države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji po potrebi določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja:

(a)

štejejo za ‚zaporedna‘,

(b)

štejejo za pogodbe ali razmerja za nedoločen čas.“

9

Določba 8 okvirnega sporazuma določa:

„1.

Države članice in/ali socialni partnerji lahko ohranijo ali sprejmejo določbe, ki so za delavce ugodnejše od zapisanih v tem sporazumu.

[…]

3.

Izvajanje določb tega sporazuma ni veljavna podlaga za zniževanje splošne ravni zaščite delavcev na področju, na katero se nanaša ta sporazum.

[…]“

10

V skladu s členom 2, prvi in drugi pododstavek, Direktive 1999/70:

„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 10. julija 2001 ali zagotovijo, da najpozneje do omenjenega datuma delodajalci in delojemalci po dogovoru uvedejo potrebne ukrepe, pri čemer jih morajo države članice uvesti tako, da bodo vedno lahko zagotavljale rezultate, ki jih nalaga ta direktiva. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice imajo na voljo, če je to potrebno ter po posvetovanju z delodajalci in delojemalci, največ eno leto za upoštevanje posebnih težav ali za izvajanje kolektivne pogodbe. O takih okoliščinah takoj obvestijo Komisijo.“

11

Člen 3 te direktive določa:

„Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.“

Nacionalna ureditev

12

Komisija je navedla, da jo je grška vlada obvestila, da namerava uporabiti pravico iz člena 2, drugi pododstavek, Direktive 1999/70, do dodatnega roka za sprejetje potrebnih ukrepov za izvajanje te direktive, ki se je zaradi tega podaljšanja iztekel šele 10. julija 2002.

13

Navedena direktiva je bila v grški pravni red prenesena v aprilu leta 2003.

14

Dejansko je Predsedniški dekret št. 81/2003 z določbami o delavcih, zaposlenih za določen čas (FEK A’ 77/2.4.2003), ki je bil prvi ukrep prenosa Direktive 1999/70, začel veljati 2. aprila 2003.

15

Člen 2(1) navedenega dekreta določa, da se ta dekret uporablja „za delavce, ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje za določen čas“.

16

Člen 2(1) navedenega predsedniškega dekreta je bil na podlagi člena 1 Predsedniškega dekreta št. 180/2004 (FEK A’ 160/23.8.2004), ki je začel veljati 23. avgusta 2004, nadomeščen z naslednjim besedilom:

„Ta predsedniški dekret se uporablja za delavce v zasebnem sektorju, ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje za določen čas […]“

17

Prvotno je člen 5 Predsedniškega dekreta št. 81/2003 z naslovom „Določbe o zaščiti delavcev in o preprečevanju zlorab zakona v njihovo škodo“ določal:

„1.   Neomejene obnovitve pogodb o zaposlitvi za določen čas so dovoljene, če so upravičene z objektivnimi razlogi.

a)

Ta objektivni razlog je podan zlasti v naslednjih primerih:

[…] Kadar sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas narekuje določba zakona ali uredbe […]

b)

Če delavec ne dokaže nasprotnega, se objektivni razlog domneva v sektorjih, v katerih se take pogodbe sklepajo zaradi značilnosti njihove dejavnosti ali zaradi dela, ki v njih poteka […]

[…]

3.   Kadar skupno trajanje veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas preseže dve leti, ne da bi bilo upravičeno z enim od razlogov iz odstavka ena tega člena, se domneva, da pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja pokrivajo stalne in trajne potrebe podjetja ali obrata, tako da preidejo v pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za nedoločen čas. Če je v navedenih dveh letih prišlo do več kot treh zaporednih obnovitev v smislu odstavka 4 tega člena, ne da bi bile upravičene z enim od razlogov iz odstavka 1, se domneva, da te obnovitve pokrivajo stalne in trajne potrebe podjetja ali obrata, tako da ustrezne pogodbe preidejo v pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za nedoločen čas.

V vsakem od teh primerov lahko delodajalec dokaže obratno.

4.   Za ‚zaporedne‘ štejejo pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas, sklenjena med istim delodajalcem in istim delavcem pod enakimi ali podobnimi pogoji, če med njimi ni časovnega presledka več kot dvajset delovnih dni.

5.   Določbe tega člena se uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi ali za obnovitve pogodb o zaposlitvi ali za delovna razmerja, ki so bila sklenjena po začetku veljave tega dekreta.“

18

Po začetku veljave Predsedniškega dekreta št. 180/2004 navedeni člen 5 določa:

„1.   Neomejene obnovitve pogodb o zaposlitvi za določen čas so dovoljene, če jih upravičuje objektiven razlog. Tak objektiven razlog obstaja zlasti:

 

če obnovitev upravičujejo bodisi oblika, značaj ali dejavnost delodajalca ali podjetja bodisi razlogi ali posebne potrebe, če te okoliščine izhajajo neposredno ali posredno iz zadevne pogodbe; na primer pri začasnem nadomeščanju delavca, izvajanju začasnih del, začasnem povečanju obsega dela, ali če je pogodba za določen čas sklenjena zaradi usposabljanja ali izobraževanja, če je cilj obnovljene pogodbe o zaposlitvi olajšati prehod delavca na podobno delovno mesto ali uresničiti določeno delo ali program, ali če je povezana z nastopom določenega dogodka […]

[…]

3.   Kadar skupno trajanje veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas preseže dve leti, se domneva, da je namen teh pogodb ali delovnih razmerij pokrivanje stalnih in trajnih potreb podjetja ali obrata, tako da preidejo v pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za nedoločen čas. Če je prišlo v navedenih dveh letih do več kot treh zaporednih obnovitev v smislu odstavka 4 tega člena, se domneva, da je namen teh obnovitev pokrivanje stalnih in trajnih potreb podjetja ali obrata, tako da ustrezne pogodbe preidejo v pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za nedoločen čas.

V vsakem od teh primerov lahko delodajalec dokaže obratno.

4.   Za ‚zaporedne‘ štejejo pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas, sklenjena med istim delodajalcem in istim delavcem pod enakimi ali podobnimi pogoji, če med njimi ni časovnega presledka več kot petinštirideset delovnih ali drugih dni. Če gre za skupino, se pri uporabi prejšnjega pododstavka šteje, da izraz ‚isti delodajalec‘ zajema vsa podjetja dane skupine.

5.   Določbe tega člena se uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi ali za obnovitve pogodb o zaposlitvi ali za delovna razmerja, ki so bila sklenjena po začetku veljave tega dekreta.“

19

Člen 21 Zakona št. 2190/1994 o ustanovitvi neodvisnega organa, odgovornega za izbiro osebja in urejanje upravnih vprašanj (FEK A’ 28/3.3.1994) določa:

„1.   Javne službe in pravne osebe […] lahko zaposlujejo osebje na podlagi pogodbe o zaposlitvi zasebnega prava za določen čas, da bi zadovoljile sezonske potrebe ali druge periodične ali začasne potrebe, pod pogoji in v skladu s postopkom, določenim v nadaljevanju.

2.   Trajanje zaposlitve osebja iz odstavka 1 ne sme preseči 8 mesecev v celotnem obdobju 12 mesecev. Kadar se osebje v skladu z veljavnimi določbami zaposli začasno zaradi nujnih potreb, odsotnosti osebja ali prostih delovnih mest, trajanje zaposlitve ne sme preseči štirih mesecev za isto osebo. Podaljšanje pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v istem letu ter prehod v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas so nični.“

20

Predsedniški dekret št. 164/2004 o določbah o delavcih, zaposlenih na podlagi pogodb za določen čas v zasebnem sektorju (FEK A’ 134/19.7.2004), je v grško zakonodajo, ki se uporablja za državno osebje in za javni sektor v širšem pomenu, prenesel Direktivo 1999/70. Veljati je začel 19. julija 2004.

21

Člen 2(1) navedenega predsedniškega dekreta določa:

„Določbe tega dekreta se uporabljajo za javni sektor […] in za osebje občinskih in mestnih podjetij, zaposleno na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja za določen čas, ali na podlagi pogodbe o delu ali vsake druge oblike pogodbe ali delovnega razmerja, ki prikriva vez podrejenosti.“

22

Člen 5 Predsedniškega dekreta št. 164/2004 vsebuje zlasti naslednje določbe:

„1.   Prepovedane so zaporedne pogodbe, ki se sklenejo in izvajajo med istim delodajalcem in istim delavcem v enaki ali podobni poklicni stroki in pod enakimi ali podobnimi delovnimi pogoji v časovnih presledkih, krajših od treh mesecev.

2.   Izjemoma je sklepanje teh pogodb dovoljeno, kadar ga upravičuje objektiven razlog. Objektiven razlog obstaja, kadar so pogodbe, ki sledijo prvotni pogodbi, sklenjene zaradi istovrstnih posebnih potreb, ki so neposredno ali posredno povezane z obliko, vrsto/značilnostmi ali dejavnostjo podjetja.

[…]

4.   V nobenem primeru ne smejo biti sklenjene več kot tri zaporedne pogodbe […]“

23

Člen 11 Predsedniškega dekreta št. 164/2004 vsebuje naslednje prehodne določbe:

„1.   Zaporedne pogodbe v smislu člena 5(1) preidejo v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, če so bile sklenjene, preden je začel veljati ta dekret, in se ob začetku veljavnosti tega dekreta še uporabljajo, ter če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

a)

skupno trajanje zaporednih pogodb pred začetkom veljave tega dekreta je najmanj 24 mesecev, neodvisno od števila obnovitev, oziroma je po sklenitvi prvotne pogodbe v smislu člena 5(1) [tega dekreta] prišlo do najmanj 3 obnovitev, pri čemer je skupno trajanje zaposlitve v 24 mesecih po prvotni pogodbi najmanj 18 mesecev;

b)

celotna zaposlitev pod (a) je bila izvedena pri isti instituciji, z enakimi ali podobnimi funkcijami in pod enakimi ali podobnimi pogoji kot prvotna pogodba o zaposlitvi […];

c)

predmet pogodbe so dejavnosti, ki se neposredno ali posredno nanašajo na stalne in trajne potrebe zadevne institucije, kot so določene z javnim interesom, za katerega je zadolžena ta institucija;

d)

celotna zaposlitev v smislu zgornjega besedila je bila zaposlitev za polni ali krajši delovni čas, opravljene naloge pa so bile enake ali podobne kot naloge, ki jih je določala prvotna pogodba […]

4.   Določbe tega člena veljajo za delavce v javnem sektorju […] in za delavce v občinskih podjetjih […]

5.   Določbe odstavka 1 tega člena veljajo tudi za pogodbe, ki so prenehale veljati v treh mesecih pred začetkom veljave tega dekreta. Te pogodbe štejejo za zaporedne pogodbe, ki so veljale do začetka veljave tega dekreta. Pogoj iz odstavka 1(a) tega člena mora biti izpolnjen na dan prenehanja pogodbe.

[…]“

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

24

Iz spisa, ki ga je Sodišču predložilo predložitveno sodišče, izhaja, da so tožeče stranke v postopku v glavni stvari – ki so zaposlene kot odgovorne osebe za odvzeme vzorcev, tajnice, tehniki in veterinarji, po maju 2001 in pred zadnjim dnem, ko bi morala biti v grški pravni red prenesena Direktiva 1999/70, torej pred 10. julijem 2002 – z ELOG-om, pravno osebo zasebnega prava, ki deluje v javnem sektorju, s sedežem v Solunu, sklenile več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, izmed katerih so zadnje prenehale med junijem in septembrom leta 2003, ne da bi bile podaljšane (v nadaljevanju: zadevne pogodbe). Vsaka od teh pogodb, tako prvotna pogodba kot zaporedne pogodbe, ki so ji sledile, je bila sklenjena za 8 mesecev, med njimi pa so bili različni časovni presledki, in sicer najmanj 22 dni in največ 10 mesecev in 26 dni. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so bile vsakič ponovno zaposlene na istem delovnem mestu, kot je bilo delovno mesto, za katero so sklenile prvotno pogodbo. Vsi zadevni delavci so imeli na dan začetka veljave Predsedniškega dekreta št. 81/2003 sklenjeno tako pogodbo za določen čas.

25

Njihove pogodbe niso bile obnovljene in od takrat so zadevne osebe brezposelne ali pa na podlagi začasnih sodnih odredb začasno zaposlene pri ELOG-u.

26

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so vložile tožbo na Monomeles Protodikeio Thessalonikis, da bi to ugotovilo, da so zadevne pogodbe v skladu z okvirnim sporazumom pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V ta namen navajajo, da so za ELOG opravljale redne storitve, ki ustrezajo „stalnim in trajnim potrebam“ v smislu nacionale ureditve, tako da je njihov delodajalec z veriženjem pogodb o zaposlitvi za določen čas zagrešil zlorabo, ker noben objektiven razlog ni upravičil prepovedi iz člena 21(2) Zakona št. 2190/1994, da bi zadevna delovna razmerja prešla v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

27

Po mnenju predložitvenega sodišča je taka sprememba zadevnih pogodb potrebna pred odločitvijo o drugih predlogih tožečih strank v postopku v glavni stvari, kot sta ponovna zaposlitev tožečih strank in plačilo njihovih dolgovanih plač.

28

Predložitveno sodišče, ki meni, da določba 5 okvirnega sporazuma države članice široko pooblašča za prosto presojo pri njegovem prenosu v notranji pravni red in da ni dovolj natančna in brezpogojna, da bi imela neposreden učinek, se najprej sprašuje, od katerega dne je treba pri prepoznem prenosu Direktive 1999/70 nacionalno pravo razlagati v skladu s to direktivo. Glede tega navaja več datumov, in sicer objavo navedene direktive v Uradnem listu Evropskih skupnosti, ki ustreza datumu začetka veljave te direktive, iztek roka za prenos ter začetek veljave Predsedniškega dekreta št. 81/2003.

29

Nato se sprašuje o obsegu pojma „objektivni razlogi“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma, ki lahko upravičijo obnovitev pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, upoštevajoč člen 5(1)(a) Predsedniškega dekreta št. 81/2003, ki omogoča neomejene obnovitve pogodb o zaposlitvi za določen čas, zlasti kadar jih nalaga zakonska ali podzakonska določba.

30

Predložitveno sodišče se sprašuje tudi, ali so pogoji obnovitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot izhajajo iz povezanih določb člena 5(3) in (4) Predsedniškega dekreta št. 81/2003, v skladu z načelom sorazmernosti in s polnim učinkom Direktive 1999/70.

31

Nazadnje se predložitveno sodišče po tem, ko je ugotovilo, da sklicevanje na člen 21 Zakona št. 2190/1994 kot na podlago za sklenitev zasebnopravnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, medtem ko imajo te pogodbe namen pokriti „stalne in trajne potrebe“, pomeni zlorabo, sprašuje, ali v takem primeru prepoved iz odstavka 2, zadnji stavek, navedenega člena 21, da bi pogodbe o zaposlitvi za določen čas prešle v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ne ogroža polnega učinka prava Skupnosti in ali je prepoved v skladu z namenom iz določbe 1(b) okvirnega sporazuma, katerega cilj je preprečiti zlorabe, ki so posledica veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas.

32

V teh okoliščinah je Monomeles Protodikeio Thessalonikis odločilo, da prekine odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predloži naslednja vprašanja v različici, ki jo je to sodišče potrdilo z odločbo z dne 5. julija 2004:

„1.

Ali mora nacionalno sodišče – v mejah mogočega – nacionalno pravo razlagati v skladu z direktivo, ki je bila z zamudo prenesena v nacionalni pravni red,

(a)

od datuma, ko je direktiva začela veljati, ali

(b)

od datuma, ko se je iztekel rok za prenos direktive, ki ni bil spoštovan, ali

(c)

od datuma, ko je začel veljati nacionalni izvedbeni predpis?

2.

Ali je treba določbo 5, [točka]1(a), okvirnega sporazuma […] razlagati tako, da je poleg razlogov v zvezi z naravo, vrsto ali značilnostmi zaposlitve ali drugih podobnih razlogov že samo dejstvo, da sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas nalaga zakonska ali podzakonska določba, lahko objektivni razlog, ki upravičuje zaporedne obnovitve ali sklenitev zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas?

3.

a)

Ali je taka nacionalna določba, kot je člen 5(4) Predsedniškega dekreta št. 81/2003, v skladu s katero se pogodbe, sklenjene med istim delodajalcem in istim delavcem, za katere so značilni enaki ali podobni delovni pogoji in časovni presledek med njimi ni daljši od dvajset dni, štejejo za zaporedne pogodbe, združljiva z določbo 5, točki 1 in 2, okvirnega sporazuma […]?

b)

Ali se lahko določba 5, [točki] 1 in 2, okvirnega sporazuma […] razlaga tako, da se domneva, da je delovno razmerje med delavcem in njegovim delodajalcem sklenjeno za nedoločen čas samo, če je izpolnjen pogoj iz člena 5(4) Predsedniškega dekreta št. 81/2003?

4.

Ali je prepoved iz člena 21 Zakona št. 2190/1994, da bi se zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sicer sklenjene, da bi pokrile izredne ali sezonske potrebe delodajalca, dejansko pa z namenom, da bi pokrile njegove stalne in trajne potrebe, spremenile v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, v skladu z načelom polnega učinka prava Skupnosti in z namenom določbe 5, [točki] 1 in 2, v povezavi z določbo 1 okvirnega sporazuma […]?“

Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

Stališča, predložena Sodišču

33

Komisija, ki ni izrecno zatrjevala nedopustnosti prvega vprašanja, meni, da ni očitno, da je prvo vprašanje pomembno za rešitev spora o glavni stvari. Dvome o tem utemeljuje z okoliščino, da so zadevne pogodbe prenehale šele po začetku veljave Predsedniškega dekreta št. 81/2003, katerega namen je prenos Direktive 1999/70 v grški pravni red. Tako naj bi bilo nejasno, zakaj je predložitveno sodišče postavilo vprašanje o obveznosti, ki jo je imelo že pred prenosom te direktive, da nacionalno pravo razlaga v skladu s to direktivo.

34

Grška vlada dvomi, da sta drugo in tretje vprašanje upoštevni za rešitev spora o glavni stvari.

35

Glede tega ugotavlja, da – kot izhaja iz člena 2(1) Predsedniškega dekreta št. 81/2003, kot je bil spremenjen s Predsedniškim dekretom št. 180/2004 – so se določbe prvonavedenega dekreta uporabljale samo za delavce, zaposlene v zasebnem sektorju, ki so imeli z delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

36

Nasprotno naj bi bila za državno osebje in javni sektor v širšem smislu Direktiva 1999/70 prenesena s Predsedniškim dekretom št. 164/2004. Vendar naj bi, upoštevajoč prehodne določbe iz člena 11 tega dekreta, slednji urejal posledice prepoznega prenosa te direktive.

37

Navedeni člen 11 naj bi zaporedne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z uslužbenci v zasebnem sektorju julija 2002 – kar je zadnji datum, določen za prenos Direktive 1999/70 –, spremenil v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, pod pogojem, da so bile te pogodbe veljavne 19. julija 2004, na dan začetka veljave Predsedniškega dekreta št. 164/2004, ali da so prenehale v treh mesecih pred tem dnem.

38

Posledično naj bi bili drugo in tretje vprašanje, ki sta se sklicevali na Predsedniški dekret št. 81/2003, po začetku veljave Predsedniškega dekreta št. 164/2004 brezpredmetni, ker prvonavedeni dekret v postopku v glavni stvari ni bil uporaben. Poleg tega naj bi jih med 18 tožečimi strankami v postopku v glavni stvari 9 izpolnjevalo pogoje, ki se zahtevajo za spremembo delovnih razmerij v pogodbe za nedoločen čas v skladu z določbami člena 11 Predsedniškega dekreta št. 164/2004.

Presoja Sodišča

39

V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da lahko po členu 234 ES sodišče v državi članici, ki se mu postavi vprašanje o razlagi Pogodbe ES ali aktov institucij Skupnosti, to vprašanje predloži v odločanje Sodišču, če meni, da je odločitev Sodišča potrebna za izdajo njegove sodbe (glej zlasti sodbi z dne 21. marca 2002 v zadevi Cura Anlagen, C-451/99, Recueil, str. I-3193, točka 22, in z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold, C-144/04, ZOdl., str. I-9981, točka 33).

40

Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, je postopek po členu 234 ES sredstvo sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s pomočjo katerega Sodišče nacionalnim sodiščem posreduje elemente za razlago prava Skupnosti, ki jih potrebujejo za odločitev v sporih, o katerih odločajo (glej zlasti sodbo z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C-112/00, Recueil, str. I-5659, točka 30 in navedena sodna praksa).

41

V okviru tega sodelovanja je samo nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki neposredno pozna dejstva, ki so vzrok spora, ter mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo bo izdalo, tisto, ki glede na posebnosti zadeve presodi, ali je za izdajo njegove sodbe potrebno sprejetje predhodne odločbe in ali so vprašanja za Sodišče pomembna. Ker se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, Sodišče načeloma mora odločiti (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Schmidberger, točka 31, in Mangold, točki 34 in 35).

42

Vendar Sodišče meni, da mora pri preizkusu svoje pristojnosti preveriti okoliščine, v katerih se je nanj obrnil nacionalni sodnik. Uporaba medsebojnega sodelovanja, v katerem mora potekati postopek za izdajo predhodne odločbe, namreč vključuje to, da nacionalno sodišče upošteva nalogo, zaupano Sodišču, da pomaga pravosodju držav članic, ne pa, da izdaja posvetovalna mnenja o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Mangold, točka 36 in navedena sodna praksa).

43

Ob upoštevanju te naloge je Sodišče presodilo, da ne more odločati o predhodnem vprašanju, ki ga je postavilo nacionalno sodišče, če je očitno, da razlaga prava Skupnosti ni v nobeni zvezi z resničnostjo ali predmetom spora o glavni stvari (glej zgoraj navedeno sodbo Mangold, točka 37).

44

V tej zadevi pa je treba ugotoviti, da ni očitno, da se vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, nanašajo na tak primer.

45

Prvič, glede dvomov, ki jih je izrazila Komisija o pomembnosti prvega vprašanja, iz spisa, ki ga je predložitveno sodišče posredovalo Sodišču, izhaja, da je veliko tožečih strank v postopku v glavni stvari z ELOG-om sklenilo prvo pogodbo o zaposlitvi za 8 mesecev pred 10. julijem 2002, ki je bil zadnji datum, določen za prenos Direktive 1999/70, ali celo pred 10. julijem 2001, ki je bil redno določen za prenos te direktive v pravni red držav članic. Poleg tega iz navedenega spisa izhaja, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so jih nekatere izmed tožečih strank ponovno sklenile z istim delodajalcem, sklenjene samo 22 dni po prenehanju prejšnje pogodbe.

46

Tudi ob predpostavki, da je Helenska republika spoštovala formalnosti, ki se zahtevajo za uporabo pravice do podaljšanja roka za prenos Direktive 1999/70 do 10. julija 2002, je bil ta prenos, kot je priznala tudi sama grška vlada, v vsakem primeru zamuden, ker je prvi izvedbeni predpis v tej državi članici začel veljati šele v aprilu 2003 (glej točki 13 in 14 te sodbe). Poleg tega je prvo vprašanje jasno postavljeno ob upoštevanju takega prepoznega prenosa navedene direktive v nacionalni pravni red. Razen tega se določbe člena 5 Predsedniškega dekreta št. 81/2003 ne uporabljajo za pogodbe, sklenjene pred začetkom veljave tega dekreta.

47

V teh pogojih si je predložitveno sodišče utemeljeno zastavilo vprašanje, od katerega dne naprej imajo sodišča držav članic obveznost razlage nacionalnega prava v skladu z direktivo, in zlasti, ali taka obveznost obstaja od začetka veljave direktive ali vsaj od izteka roka, ki je bil državam članicam določen za izvedbo prenosa.

48

Kljub temu se lahko vprašanje o obsegu obveznosti ustrezne razlage, ki jo imajo nacionalna sodišča, koristno preizkusi samo, če bi odgovor Sodišča na eno ali več drugih postavljenih vprašanj predložitveno sodišče pripeljal do tega, da preizkusi skladnost norme nacionalnega prava z zahtevami prava Skupnosti. Torej bo treba prvo vprašanje preizkusiti nazadnje.

49

Drugič, glede drugega in tretjega vprašanja je treba poudariti, da vprašanje, kateri izmed predsedniških dekretov št. 81/2003, 164/2004 in 180/2004 se uporabi za tožeče stranke v postopku v glavni stvari, sodi v razpravo pred predložitvenim sodiščem, ki mora o njem presojati samo.

50

Poleg tega ni sporno, da vse tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne morejo imeti koristi od prehodnih določb iz predpisov, ki jih je Helenska republika sprejela v letu 2004, da je posebej uredila javni sektor.

51

Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve ni mogoče utemeljeno trditi, da se je v tej zadevi Sodišču predlagalo, naj odloči o vprašanjih, ki bi bila za odločitev, ki naj bi jo sprejelo predložitveno sodišče, nepomembna.

52

V predložitveni odločbi in spisu, ki ju je Sodišču predložilo nacionalno sodišče, namreč ni nobenega dokaza, ki bi vzbujal dvom o resničnosti spora o glavni stvari in o presoji nacionalnega sodišča o nujnosti predhodne odločbe, da bi lahko ob upoštevanju odgovorov Sodišča na postavljena vprašanja rešilo ta spor.

53

Posledično je treba ugotoviti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

Vprašanja za predhodno odločanje

Uvodne ugotovitve

54

Da bi se ustrezno odgovorilo na postavljena vprašanja, je treba najprej pojasniti, da se Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum uporabljata tudi za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjena med upravami in drugimi subjekti javnega sektorja.

55

Določbe teh dveh aktov namreč ne vsebujejo nobene navedbe, na podlagi katere bi lahko sklepali, da je njuno področje uporabe omejeno na pogodbe za določen čas, ki so jih delavci sklenili zgolj z delodajalci zasebnega sektorja.

56

Nasprotno, na eni strani, kot izhaja iz besedila določbe 2, točka 1, okvirnega sporazuma, je področje njegove uporabe široko opredeljeno in se na splošno nanaša na „delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici“. Poleg tega opredelitev pojma „delavec, zaposlen za določen čas“ v smislu okvirnega sporazuma iz njegove določbe 3, točka 1, zajema vse delavce, ne da bi razlikovala glede na javni ali zasebni značaj delodajalca, pri katerem so zaposleni.

57

Na drugi strani daje določba 2, točka 2, navedenega okvirnega sporazuma, ki nikakor ne predvideva izključitve pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, sklenjenih z javnim delodajalcem, državam članicam in/ali socialnim partnerjem možnost, da določijo, da se ta okvirni sporazum ne uporablja za „začetno poklicno usposabljanje in vajenišk[e] program[e]“ ter pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja, „ki so bila sklenjena v okviru posebnega javnega ali javno podprtega usposabljanja, programov povezovanja in poklicnega prekvalificiranja“.

Drugo vprašanje

58

To vprašanje se nanaša na razlago pojma „objektivni razlogi“, ki glede na določbo 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma, upravičujejo obnovitev zaporednih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.

59

V tem okviru predložitveno sodišče zlasti sprašuje, ali je po zgledu takega nacionalnega predpisa, kot je prvotna različica člena 5(1)(a) Predsedniškega dekreta št. 81/2003, lahko zgolj okoliščina, da sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas nalaga zakonska ali podzakonska določba države članice, tak objektiven razlog.

60

Ker okvirni sporazum pojma „objektivni razlogi“ ne opredeljuje, je treba pomen in pomembnost tega pojma določiti glede na cilj okvirnega sporazuma in okvir, v katerem je navedena določba 5, točka 1(a) (v tem smislu glej zlasti sodbi z dne 7. junija 2005 v zadevi VEMW in drugi, C-17/03, ZOdl., str. I-4983, točka 41 in navedena sodna praksa, in sodbo z dne 9. marca 2006 v zadevi Komisija proti Španiji, C-323/03, ZOdl., str. I-2161, točka 23).

61

Glede tega okvirni sporazum izhaja iz predpostavke, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas prevladujoča oblika delovnih razmerij, pri čemer priznava, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas značilne za zaposlitve v nekaterih sektorjih oziroma za določene poklice ali dejavnosti (glej točki 6 in 8 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma).

62

Posledično je stabilna zaposlitev pomemben element varstva delavcev (glej zgoraj navedeno sodbo Mangold, točka 64), vendar pa v nekaterih okoliščinah pogodbe o zaposlitvi za določen čas ustrezajo tako potrebam delodajalcev kot tudi delavcev (glej drugi pododstavek preambule in točko 8 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma).

63

Ob upoštevanju tega stališča je namen okvirnega sporazuma urediti zaporedno sklepanje te vrste delovnih razmerij, ki je lahko vir zlorab v škodo delavcev, pri čemer predvideva nekaj minimalnih varstvenih določil, ki naj bi preprečila poslabšanje položaja zaposlenih.

64

Tako naj bi določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma preprečila „zlorab[e], ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas“.

65

V ta namen navedena določba državam članicam nalaga obveznost, da v svoj pravni red uvedejo enega ali več ukrepov, naštetih v njeni točki 1, od (a) do (c), kadar v zadevni državi članici ni enakovrednih pravilih, katerih namen je dejansko preprečevanje zlorab veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas.

66

Določba 5(1)(a) med navedenimi ukrepi določa „objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali razmerij“.

67

Stranke podpisnice okvirnega sporazuma so menile, da je uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki temelji na objektivnih razlogih, način preprečevanja zlorab (glej točko 7 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma).

68

Res je, da okvirni sporazum državam članicam in socialnim partnerjem prepušča, da sami podrobno določijo pravila za uresničevanje teh splošnih načel in izvajanje zahtev tega sporazuma, da bi se zagotovila skladnost z nacionalnim pravom in/ali nacionalno prakso ter dosledno upoštevanje posebnosti konkretnih primerov (glej točko 10 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma). Čeprav imajo države članice možnost prostega urejanja na tem področju, pa morajo zagotoviti rezultat, ki ga je naložilo pravo Skupnosti, kot izhaja iz člena 249, tretji odstavek, ES in iz člena 2, prvi pododstavek, Direktive 1999/70 v povezavi s sedemnajsto uvodno izjavo te direktive.

69

V teh okoliščinah je pojem „objektivni razlogi“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma treba razumeti tako, da se nanaša na določene in konkretne okoliščine, ki označujejo določeno dejavnost, in ki so posledično taki, da v tem posebnem okviru upravičujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas.

70

Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebnega značaja nalog, za izvedbo katerih so bile sklenjene take pogodbe, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti, ali pa, odvisno od primera, posledica zasledovanja legitimnega cilja socialne politike države članice.

71

Nasprotno nacionalna določba, ki bi na splošno in abstraktno z zakonsko ali podzakonsko normo dovolila veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ne bi bila v skladu s takimi zahtevami, kot so bile navedene v zgornjih dveh točkah.

72

Taka določba, ki je popolnoma formalna in ki veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas ne upraviči posebej z obstojem objektivnih razlogov v zvezi s posebnostmi zadevne dejavnosti in v zvezi s pogoji njenega izvajanja, predstavlja namreč dejansko nevarnost, da se bodo tovrstne pogodbe zlorabljale, in torej ni združljiva s ciljem in polnim učinkom okvirnega sporazuma.

73

Tako bi dopustitev, da nacionalna določba avtomatično in brez nadaljnje pojasnitve upraviči veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, kršila namen okvirnega sporazuma, ki je zaščititi delavce pred nestabilnostjo zaposlitve, in izničilo pomen načela, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas prevladujoča oblika delovnih razmerij.

74

Natančneje, pri pogodbah o zaposlitvi za določen čas, ki se uporabijo zgolj na podlagi splošne zakonske ali podzakonske določbe in niso povezane s konkretno vsebino zadevne dejavnosti, ni mogoče ugotoviti objektivnih in jasnih meril za preizkus, ali je obnovitev takih pogodb dejansko potrebna, ali se z njo lahko doseže zasledovani namen in ali je za ta namen nujna.

75

Posledično je treba na drugo vprašanje odgovoriti tako, da je določbo 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma treba razlagati tako, da nasprotuje veriženju pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki bi temeljilo zgolj na okoliščini, da je tako veriženje predvideno s splošno zakonsko ali podzakonsko določbo države članice. Nasprotno pojem „objektivni razlogi“ v smislu navedene določbe zahteva, naj bo uporaba te posebne vrste delovnih razmerij, kot jo določajo nacionalni predpisi, upravičena s konkretnimi elementi, ki so povezani z zadevno dejavnostjo in s pogoji njenega izvajanja.

Tretje vprašanje

76

S tretjim vprašanjem, ki ima dva med seboj tesno povezana dela, ki ju je zato treba preizkusiti skupaj, želi predložitveno sodišče pojasnitev pojma „veriženja“ pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas v smislu določbe 5 okvirnega sporazuma.

77

Iz obrazložitve predhodne odločbe izhaja, da se navedeno vprašanje v bistvu nanaša na pogoj iz člena 5(4) prvotne različice Predsedniškega dekreta št. 81/2003, v skladu s katerim gre za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas samo, če med njimi ni časovnega presledka več kot 20 delovnih dni.

78

Glede tega predložitveno sodišče sprašuje zlasti, ali tako ozka opredelitev veriženja pogodbenih razmerij med istim delodajalcem in istim delavcem, za katera so značilni enaki ali podobni delovni pogoji, ne ogroža cilja in polnega učinka okvirnega sporazuma, predvsem če je obstoj navedenega pogoja predhodno potreben, da bi na podlagi člena 5(3) tega predsedniškega dekreta delovna razmerja tega delavca za določen čas, ki skupaj trajajo več kot dve leti, v obdobju katerih so bila obnovljena več kot trikrat, prešla v pogodbo za nedoločen čas.

79

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, je treba poudariti, kot izhaja iz določb 1(b) in 5, točka 1, okvirnega sporazuma, da je namen tega sporazuma vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.

80

V ta namen okvirni sporazum zlasti v določbi 5, točka 1, od (a) do (c), našteva različne ukrepe, namenjene preprečitvi navedenih zlorab, pri čemer so države članice dolžne, da v svoje nacionalne predpise uvedejo vsaj enega od teh ukrepov.

81

Glede preostalega točka 2 navedene določbe načeloma prepušča državam članicam, da določijo, pod katerimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas štejejo na eni strani za zaporedne in na drugi za sklenjene za nedoločen čas.

82

Če tako napotitev na nacionalne organe glede določitve konkretne uporabe pojmov „zaporedna“ in „za nedoločen čas“ v smislu okvirnega sporazuma pojasnjuje skrb za varstvo raznolikosti nacionalnih predpisov na tem področju, pa je vendar treba poudariti, da možnost prostega urejanja držav članic ni brez omejitev, ker v nobenem primeru ne sme ogroziti cilja ali polnega učinka okvirnega sporazuma (glej točko 68 te sodbe). Zlasti nacionalni organi možnosti proste presoje ne smejo uporabiti tako, da bi to pripeljalo do položaja, ki bi omogočal zlorabe in s tem nasprotoval navedenemu cilju.

83

Taka razlaga je primerna zlasti, ko gre za tako ključen pojem, kot je veriženje delovnih razmerij, ki je odločilen za opredelitev področja uporabe nacionalnih določb, namenjenih izvajanju okvirnega sporazuma.

84

Glede tega je treba ugotoviti, da je nacionalna določba, po kateri so zaporedne pogodbe zgolj pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so med seboj ločene s časovnim presledkom 20 delovnih dni ali krajšim, škodljiva za pomen, namen in polni učinek okvirnega sporazuma.

85

Kot so poudarili predložitveno sodišče, Komisija in generalna pravobranilka v točkah od 67 do 69 sklepnih predlogov, naj bi namreč tako toga in omejevalna opredelitev veriženja več zaporednih pogodb o zaposlitvi nekaj let dovoljevala negotovo zaposlovanje delavcev, ker naj v praksi delavec največkrat ne bi imel druge izbire, kot da v okviru verige pogodb, ki so ga vezale na delodajalca, sprejme prekinitve 20 delovnih dni.

86

Poleg tega lahko taki nacionalni predpisi, kot so zadevni v postopku v glavni stvari, povzročijo ne le, da veliko število delovnih razmerij za določen čas dejansko ne bo uživalo varstva delavcev, ki ga želita doseči Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum, zato bo njun cilj v velikem delu ostal brez bistva, ampak tudi, da bodo delodajalci lahko zlorabljali taka razmerja.

87

V postopku v glavni stvari so za zaposlene lahko posledice takih predpisov še hujše, ker zaradi njih postane praktično neučinkovit nacionalni ukrep, ki so ga sprejeli grški organi, da bi posebej izvedli določbo 5 okvirnega sporazuma, in v skladu s katerim se šteje, da so nekatere pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene za nedoločen čas, pod pogojem, da so bile zaporedne v smislu Predsedniškega dekreta št. 81/2003.

88

Tako bi za delodajalca zadoščalo, da ob prenehanju vsake pogodbe o zaposlitvi za določen čas počaka, da preteče samo 21 delovnih dni, preden sklene drugo enako pogodbo, da avtomatično prepreči spremembo zaporednih pogodb v stabilnejše delovno razmerje, in to neodvisno od števila let, ko je bil zadevni delavec zaposlen na istem delovnem mestu, in od okoliščine, da navedene pogodbe ne pokrivajo potreb določenega časa, ampak „stalne in trajne potrebe“. V teh okoliščinah je varstvo delavcev pred zlorabljanjem pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, ki je namen določbe 5 okvirnega sporazuma, ogroženo.

89

Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti tako, da je določbo 5 okvirnega sporazuma treba razlagati tako, da nasprotuje takim nacionalnim predpisom, kot so v postopku v glavni stvari, ki določajo, da zgolj pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas, med katerimi časovni presledek ni daljši od 20 delovnih dni, štejejo za „zaporedna“ v smislu navedene določbe.

Četrto vprašanje

90

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba okvirni sporazum razlagati tako, da nasprotuje uporabi nacionalnih predpisov, ki prepovedujejo, da bi v javnem sektorju veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so dejansko pokrivale „stalne in trajne potrebe“ delodajalca, prešlo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

91

Glede tega je treba najprej poudariti, da okvirni sporazum ne določa splošne obveznosti držav članic, da predvidijo spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, niti ne določa natančnih pogojev, pod katerimi se lahko sklepajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

92

Kljub temu pa državam članicam nalaga, naj sprejmejo vsaj enega od ukrepov, naštetih v določbi 5, točka 1, od (a) do (c), okvirnega sporazuma, katerih namen je učinkovito preprečevanje zlorab zaporednih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.

93

Poleg tega so države članice dolžne – v okviru svobode, ki jim jo pušča člen 249, tretji odstavek, ES – izbrati najprimernejše oblike in metode za zagotovitev polnega učinka direktiv, upoštevajoč njihov namen (glej sodbi z dne 8. aprila 1976 v zadevi Royer, 48/75, Recueil, str. 497, točka 75, in z dne 12. septembra 1996 v združenih zadevah Gallotti in drugi, C-58/95, C-75/95, C-112/95, C-119/95, C-123/95, C-135/95, C-140/95, C-141/95, C-154/95 in C-157/95, Recueil, str. I-4345, točka 14).

94

Kadar, kot v tem primeru, pravo Skupnosti ne določa posebnih sankcij v primeru, da so bile vendarle ugotovljene zlorabe, morajo torej nacionalni organi za ureditev takega stanja sprejeti ustrezne ukrepe, ki morajo biti ne le sorazmerni, ampak tudi dovolj učinkoviti in odvračilni, da bodo zagotovili polni učinek norm, sprejetih na podlagi okvirnega sporazuma.

95

Čeprav so podobna pravila za izvedbo takih norm na podlagi načela postopkovne avtonomije držav članic del njihovega notranjega pravnega reda, pa vendar ne smejo biti manj ugodna kot podrobna pravila, ki urejajo podobne notranje položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo praktično onemogočiti ali pretirano otežiti izvajanja pravic, ki jih nudi pravo Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 14. decembra 1995 v zadevi Peterbroeck, C-312/93, Recueil, str. I-4599, točka 12 in navedena sodna praksa).

96

Drugič, posebej glede okvira četrtega postavljenega vprašanja so potrebne naslednje ugotovitve.

97

Iz spisa, ki ga je predložitveno sodišče posredovalo Sodišču, izhaja, da se je grški zakonodajalec sicer odločil, da bo kot ukrep za prenos okvirnega sporazuma določil, da se pogodbe o zaposlitvi za določen čas pod določenimi pogoji spremenijo v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (glej člen 5(3) Predsedniškega dekreta št. 81/2003), vendar pa je področje uporabe tega predpisa na podlagi člena 1 Predsedniškega dekreta št. 180/2004 omejeno na pogodbe o zaposlitvi za določen čas delavcev v zasebnem sektorju.

98

Glede zasebnega sektorja pa nasprotno člen 21(2) Zakona št. 2190/1994 absolutno in s posledico ničnosti prepoveduje, da bi se pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz odstavka 1 tega člena spremenile v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

99

Dalje, iz predložitvene odločbe izhaja, da bi se lahko člen 21 Zakona št. 2190/1994 v praksi odvrnil od namena, kajti namesto da bi se uporabljal kot podlaga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki naj bi reševale zgolj začasne potrebe, se zdi, da se uporablja za sklepanje takih pogodb, ki pa dejansko pokrivajo „stalne in trajne potrebe“. Tudi predložitveno sodišče je v obrazložitvi odločbe v postopku v glavni stvari že ugotovilo, da gre pri sklicevanju na navedeni člen 21 kot na podlago za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki imajo dejansko namen zadovoljiti „stalne in trajne potrebe“, za zlorabo v smislu okvirnega sporazuma. To sodišče se torej sprašuje le, ali v takem primeru splošna prepoved iz navedene določbe, da bi take pogodbe o zaposlitvi za določen čas prešle v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ne ogroža cilja in polnega učinka okvirnega sporazuma.

100

Nazadnje se pred Sodiščem ni zatrjevalo, da naj bi v grškem pravu za javni sektor vsaj do začetka veljave Predsedniškega dekreta št. 164/2004 obstajal kakršenkoli ukrep, ki bi preprečeval in primerno sankcioniral zlorabo veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas.

101

Kot je bilo že navedeno v točkah od 91 do 95 te sodbe, okvirni sporazum ne določa splošne obveznosti držav članic, naj predvidijo spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar pa točka 1 njegove določbe 5 nalaga dejansko in zavezujoče sprejetje vsaj enega od ukrepov, naštetih v tej določbi, katerih namen je preprečiti zlorabo zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, če nacionalno pravo že ne vsebuje enakovrednih ukrepov.

102

Poleg tega, kadar kljub temu pride do take zlorabe, mora obstajati možnost, da se uporabi ukrep, ki dejansko in enakovredno zagotavlja varstvo delavcev, da bi se tako ustrezno kaznovala ta zloraba in odpravile posledice kršitve prava Skupnosti. V skladu s členom 2, pododstavek 1, Direktive 1999/70 države članice „sprejmejo zakone in druge predpise, […] pri čemer jih morajo države članice uvesti tako, da bodo vedno lahko zagotavljale rezultate, ki jih nalaga [navedena] direktiva“.

103

Sodišče se ni dolžno opredeliti o razlagi notranjega prava, ker je to izključna naloga predložitvenega sodišča, ki mora v konkretnem primeru odločiti, ali določbe upoštevnih nacionalnih predpisov izpolnjujejo zahteve iz prejšnje točke.

104

Če bi navedeno sodišče ugotovilo, da ni tako, bi bilo treba zaključiti, da okvirni sporazum nasprotuje uporabi teh nacionalnih predpisov.

105

Iz tega izhaja, da je na četrto vprašanje treba odgovoriti tako, da je treba v okoliščinah, kot so v zadevi v glavni stvari, okvirni sporazum razlagati tako, da če zadevni notranji pravni red države članice v sektorju, ki se presoja, ne vsebuje drugega učinkovitega ukrepa za preprečitev ali, odvisno od pomena, kaznovanje zlorabe zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, okvirni sporazum nasprotuje uporabi nacionalnih predpisov, ki samo v javnem sektorju absolutno prepovedujejo, da bi zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so imele dejansko namen pokriti „stalne in trajne potrebe“ delodajalca in ki jih je treba šteti za zlorabe, prešle v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Prvo vprašanje

106

Glede na odgovore na zadnja tri vprašanja predložitvenega sodišča, iz katerih izhaja, da bo to sodišče v takih okoliščinah, kot so v postopku v glavni stvari, lahko preizkusilo skladnost nekaterih določb upoštevnih nacionalnih predpisov z roki iz Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma, je treba odločiti tudi o prvem vprašanju.

107

Kot izhaja iz obrazložitve predložitvene odločbe, je namen tega vprašanja, da se v primeru prepoznega prenosa direktive v pravni red zadevne države članice in odsotnosti neposrednega učinka upoštevnih določb te direktive določi, od katerega trenutka morajo nacionalna sodišča razlagati pravila notranjega prava v skladu s temi določbami. Predložitveno sodišče se v tem okviru sprašuje zlasti o upoštevnosti datuma, ko je bila zadevna direktiva objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti, ki je za države članice naslovnice datum začetka njene veljave, upoštevnosti datuma izteka roka za prenos direktive oziroma datuma začetka veljave nacionalnih predpisov za izvedbo te direktive.

108

Opomniti je treba, da so nacionalna sodišča pri uporabi notranjega prava to dolžna, kolikor je mogoče, razlagati v luči besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegla v njej določen rezultat in skladnost s členom 249, tretji odstavek, ES (glej zlasti sodbo z dne 5. oktobra 2004 v združenih zadevah Pfeiffer in drugi, od C-397/01 do C-403/01, ZOdl., str. I-8835, točka 113 in navedena sodna praksa). Ta obveznost skladne razlage se nanaša na celoto določb nacionalnega prava, obstoječih pred sprejetjem zadevne direktive in po njem (glej zlasti sodbo z dne 13. novembra 1990 v zadevi Marleasing, C-106/89, Recueil, str. I-4135, točka 8, in zgoraj navedeno sodbo Pfeiffer in drugi, točka 115).

109

Zahteva po skladni razlagi nacionalnega prava je dejansko neločljivo povezana s sistemom Pogodbe, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Skupnosti, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Pfeiffer in drugi, točka 114).

110

Obveznost nacionalnega sodnika, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, je omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (glej po analogiji sodbo z dne 16. junija 2005 v zadevi Pupino, C-105/03, ZOdl., str. I-5285, točki 44 in 47).

111

Načelo skladne razlage kljub temu zahteva, naj nacionalna sodišča naredijo vse v svoji pristojnosti, upoštevajoč pri tem celotno notranje pravo in ob uporabi načinov razlage, ki jih notranje pravo priznava, da bi zagotovila polni učinek zadevne direktive in dosegla rešitev v skladu z njenim ciljem (glej zgoraj navedeno sodbo Pfeiffer in drugi, točke 115, 116, 118 in 119).

112

Poleg tega, če cilja, ki ga določa direktiva, ni mogoče doseči s pomočjo razlage, je treba poudariti, da glede na sodbo z dne 19. novembra 1991 v združenih zadevah Francovich in drugi (C-6/90 in C-9/90, Recueil, str. I-5357, točka 39) pravo Skupnosti nalaga državam članicam, naj povrnejo škodo, ki so jo povzročile posameznikom zaradi neprenosa te direktive, če so izpolnjeni trije pogoji. Prvič, cilj zadevne direktive mora biti, da se dodelijo pravice posameznikom. Drugič, vsebina teh pravic mora biti določljiva na podlagi določb navedene direktive. Nazadnje, obstajati mora vzročna zveza med kršitvijo obveznosti države članice in nastalo škodo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 1994 v zadevi Faccini Dori, C-91/92, Recueil, str. I-3325, točka 27).

113

Da bi se natančneje določilo, od katerega dne morajo nacionalna sodišča uporabljati načelo skladne razlage, je treba poudariti, da ta obveznost, ki izhaja iz členov 10, drugi odstavek, ES in 249, tretji odstavek, ES ter iz same zadevne direktive, obstaja zlasti, kadar določba direktive nima neposrednega učinka, bodisi ker upoštevna določba ni dovolj jasna, natančna in brezpogojna, da bi imela tak učinek, bodisi ker gre za spor izključno med posamezniki.

114

Dodati je treba, da pred iztekom roka za prenos direktive državam članicam ni mogoče očitati, da še niso sprejele ukrepov za izvajanje te direktive v svojem notranjem pravnem redu (glej sodbo z dne 18. decembra 1997 v zadevi Inter-Environnement Wallonie, C-129/96, Recueil, str. I-7411, točka 43).

115

Iz tega izhaja, da v primeru prepoznega prenosa direktive splošna obveznost nacionalnih sodišč, da notranje pravo razlagajo v skladu z direktivo, obstaja samo po izteku roka za njen prenos.

116

Iz zgoraj navedenega nujno izhaja, da v primeru prepoznega prenosa direktive datum – ki ga predložitveno sodišče navaja v prvem vprašanju, pod (c) –, ko nacionalni ukrepi za prenos dejansko začnejo veljati v zadevni državi članici, ni upoštevno merilo. Taka rešitev bi namreč resno ogrozila polni učinek prava Skupnosti in enotno uporabo tega prava, predvsem prek direktiv.

117

Glede datuma iz prvega vprašanja, pod (a), in da bi se o njem odločilo popolno, je treba podrobneje pojasniti, da iz sodne prakse Sodišča že izhaja, da obveznost držav članic, da na podlagi členov 10, drugi odstavek, ES in 249, tretji odstavek, ES ter same zadevne direktive sprejmejo potrebne ukrepe za dosego cilja, ki ga določa ta direktiva, zavezuje vse nacionalne organe, skupaj s sodnimi organi, v okviru njihovih pristojnosti (glej zlasti sodbi v zadevi Inter-Environnement Wallonie, točka 40, in v zadevi Pfeiffer in drugi, točka 110 in navedena sodna praksa).

118

V skladu s členom 254(1) ES so direktive ali objavljene v Uradnem listu Evropskih skupnosti in v tem primeru začnejo veljati z datumom, ki je v njih naveden, sicer pa dvajseti dan po njihovi objavi, ali pa se o direktivah uradno obvesti naslovljence, v skladu z odstavkom 3 navedenega člena pa začnejo učinkovati s takšnim obvestilom.

119

Iz zgoraj navedenega izhaja, da ima direktiva pravne učinke za državo članico, na katero je naslovljena – in posledično za vse nacionalne organe – od objave ali, odvisno od primera, od datuma obvestila o njej.

120

V obravnavani zadevi Direktiva 1999/70 v členu 3 navaja, da začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti, in sicer 10. julija 1999.

121

Vendar v skladu s sodno prakso Sodišča iz uporabe člena 10, drugi odstavek, ES v povezavi s členom 249, tretji odstavek, ES in z zadevno direktivo izhaja, da države članice, na katere je direktiva naslovljena, v času roka za prenos direktive ne smejo sprejeti določb, ki bi lahko resno ogrozile dosego cilja, ki ga določa ta direktiva (zgoraj navedena sodba Inter-Environnement Wallonie, točka 45; sodba z dne 8. maja 2003 v zadevi ATRAL, C-14/02, Recueil, str. I-4431, točka 58, in zgoraj navedena sodba Mangold, točka 67). Glede tega ni pomembno, ali je namen zadevne določbe nacionalnega prava, sprejete po začetku veljave zadevne direktive, prenos te direktive ali ne (zgoraj navedeni sodbi ATRAL, točka 59, in Mangold, točka 68).

122

Ker so vsi organi držav članic dolžni zagotoviti polni učinek določb prava Skupnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Francovich in drugi, točka 32; sodbo z dne 13. januarja 2004 v zadevi Kühne & Heitz, C-453/00, Recueil, str. I-837, točka 20, ter zgoraj navedeno sodbo Pfeiffer in drugi, točka 111), imajo tudi nacionalna sodišča obveznost opustitve sprejetja določb, kot jo določa prejšnja točka.

123

Iz tega izhaja, da sodišča držav članic od datuma, ko je začela veljati direktiva, ne smejo razlagati notranjega prava tako, da bi lahko po izteku roka za prenos resno ogrozila dosego cilja te direktive.

124

Glede na zgornje navedbe je treba na prvo vprašanje odgovoriti tako, da so nacionalna sodišča v primeru prepoznega prenosa direktive v pravni red zadevne države članice in odsotnosti neposrednega učinka upoštevnih določb te direktive od izteka roka za prenos naprej dolžna notranje pravo razlagati kar se da v luči besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegli cilji, ki jih ta direktiva zasleduje, pri čemer ima prednost razlaga nacionalnih pravil, ki je najbolj skladna s tem namenom, da bi se tako prišlo do rešitve v skladu z določbami navedene direktive.

Stroški

125

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

 

1.

Določbo 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, iz Priloge k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP je treba razlagati tako, da nasprotuje veriženju pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki bi temeljila zgolj na okoliščini, da je tako veriženje predvideno s splošno zakonsko ali podzakonsko določbo države članice. Nasprotno pojem „objektivni razlogi“ v smislu navedene določbe zahteva, naj bo uporaba te posebne vrste delovnih razmerij, kot jo določajo nacionalni predpisi, upravičena s konkretnimi elementi, ki so povezani z zadevno dejavnostjo, in s pogoji njenega izvajanja.

 

2.

Določbo 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas je treba razlagati tako, da nasprotuje takim nacionalnim predpisom, kot so v postopku v glavni stvari, ki določajo, da zgolj pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas, med katerimi časovni presledek ni daljši od 20 delovnih dni, štejejo za „zaporedna“ v smislu navedene določbe.

 

3.

V okoliščinah, kot so v zadevi v glavni stvari, je treba okvirni sporazum o delu za določen čas razlagati tako, da je treba v okoliščinah, kot so v zadevi v glavni stvari, okvirni sporazum razlagati tako, da če zadevni notranji pravni red države članice v sektorju, ki se presoja, ne vsebuje drugega učinkovitega ukrepa za preprečitev ali, odvisno od pomena, kaznovanje zlorabe zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, okvirni sporazum nasprotuje uporabi nacionalnih predpisov, ki samo v javnem sektorju absolutno prepovedujejo, da bi zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so imele dejansko namen pokriti „stalne in trajne potrebe“ delodajalca in ki jih je treba šteti za zlorabe, prešle v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

 

4.

Nacionalna sodišča so v primeru prepoznega prenosa direktive v pravni red zadevne države članice in odsotnosti neposrednega učinka upoštevnih določb te direktive od izteka roka za prenos naprej dolžna notranje pravo razlagati kar se da v luči besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegli cilji, ki jih ta direktiva zasleduje, pri čemer ima prednost razlaga nacionalnih pravil, ki je najbolj skladna s tem namenom, da bi se tako prišlo do rešitve v skladu z določbami navedene direktive.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: grščina.