Keywords
Summary

Keywords

1. Približevanje zakonodaj – Oglaševanje in sponzorstvo tobačnih izdelkov – Direktiva 2003/33

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/33, členi 3, 4 in 8)

2. Približevanje zakonodaj – Oglaševanje in sponzorstvo tobačnih izdelkov – Direktiva 2003/33

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/33, člen 3(1))

3. Približevanje zakonodaj – Ukrepi za izboljšanje delovanja notranjega trga – Pravna podlaga – Člen 95 ES

(člena 95 ES in 152 ES)

4. Približevanje zakonodaj – Oglaševanje in sponzorstvo tobačnih izdelkov – Direktiva 2003/33

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/33, člena 3 in 4)

Summary

1. Prepoved oglaševanja in sponzorstva v korist tobačnih izdelkov v tiskanih medijih v storitvah informacijske družbe in radijskih programih, ki jo določata člena 3 in 4 Direktive 2003/33 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov, se lahko sprejme na podlagi člena 95 ES.

Najprej, glede tiska in drugih tiskanih publikacij so na dan sprejetja Direktive 2003/33 obstajale razlike med zakonodajami držav članic, pri čemer so bile te razlike take, da bi ovirale prosti pretok blaga in svobodo opravljanja storitev. Enaka ugotovitev se vsiljuje glede oglaševanja tobaka po radijskih programih in prek storitev informacijske družbe, kot tudi glede sponzorstva radijskih programov s strani tobačnih podjetij. Številne države članice so že sprejele zakonodajo na teh področjih oziroma se na to pripravljajo. Upoštevajoč povečujočo se ozaveščenost javnosti glede ogrožanja zdravja s tobačnimi izdelki, je bilo verjetno, da se bodo pojavile nove ovire za trgovino ali svobodno opravljanje storitev zaradi sprejetja novih pravil, ki izražajo ta razvoj in katerih namen je učinkovitejše odvračanje od potrošnje teh proizvodov.

Poleg tega je dejanski cilj členov 3 in 4 Direktive 2003/33 izboljšati razmere delovanja notranjega trga. S prepovedjo oglaševanja tobačnih proizvodov v tisku in drugih tiskanih publikacijah, ki je določena v členu 3(1) te direktive, se želi izogniti temu, da bi bil pretok tiskanih proizvodov znotraj Skupnosti oviran z nacionalnimi ureditvami te ali druge države članice. Člena 3(2) in 4(1) te direktive, ki prepovedujeta oglaševanje tobačnih izdelkov prek storitev informacijske družbe in po radijskih programih, pa merita na uveljavljanje prostega oddajanja teh radijskih programov in prosti pretok sporočil prek storitev informacijske družbe. Enako se s prepovedjo sponzorstva radijskih programov s strani podjetij, katerih glavna dejavnost je proizvodnja ali prodaja tobačnih izdelkov, želi na podlagi člena 4(2) te direktive izogniti temu, da bi bila svoboda opravljanja storitev omejena z nacionalnimi zakonodajami te ali one države članice. Poleg tega je cilj navedene direktive, in sicer izboljšati razmere delovanja notranjega trga, naveden v členu 8 te direktive, ki določa, da države članice ne smejo prepovedati ali ovirati prostega pretoka izdelkov ali storitev, ki izpolnjujejo določbe te direktive.

Nazadnje, prepoved iz členov 3 in 4 navedene direktive je omejena na različne oblike oglaševanja ali sponzorstva in ne pomeni, v nasprotju s tem, kar je določala Direktiva 98/43, splošne prepovedi.

(Glej točke 55, 61, 65, 71, od 73 do 78, 87, 88.)

2. Izraz „tiskani mediji“ iz člena 3 Direktive 2003/33 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov zajema le publikacije, kot so časopisi in revije, druge vrste publikacij pa ne spadajo na področje uporabe prepovedi oglaševanja iz te določbe. To razlago podpira četrta uvodna izjava te direktive, v kateri je navedeno, da je razpošiljanje publikacij, kot so publikacije periodičnega tiska, časopisi in revije, na območju notranjega trga izpostavljeno precejšnjemu tveganju glede ovir za prosti pretok kot posledica zakonov in drugih predpisov držav članic, ki prepovedujejo ali urejajo oglaševanje tobaka v teh medijih. V isti uvodni izjavi je za zagotovitev prostega pretoka vseh teh medijev na notranjem trgu navedeno, da je treba omejiti oglaševanje tobaka v njih na tiste revije in publikacije periodičnega tiska, ki niso namenjeni širši javnosti.

(Glej točke od 84 do 86.)

3. Če so pogoji za uporabo člena 95 ES kot pravne podlage izpolnjeni, zakonodajalcu Skupnosti ni mogoče preprečiti, da se ne bi oprl na to pravno podlago, češ da je varovanje javnega zdravja odločilen dejavnik pri odločitvah, ki jih je sprejel.

Člen 95(3) ES namreč izrecno zahteva, da se pri uresničevanju usklajevanja zagotavlja visoka raven varstva zdravja ljudi. Poleg tega člen 152(1), prvi pododstavek, ES določa, da se pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Skupnosti zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi.

Nazadnje, čeprav drži, da člen 152(4)(c) ES izključuje kakršno koli usklajevanje zakonov in drugih predpisov držav članic, s katerimi se želi izboljšati in varovati zdravje ljudi, pa ta določba ne pomeni, da usklajevalni ukrepi, sprejeti na podlagi drugih določb Pogodbe, ne morejo vplivati na varstvo zdravja ljudi.

(Glej točke od 92 do 95.)

4. Člena 3 in 4 Direktive 2003/33 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov ne kršita načela sorazmernosti, ker ju je mogoče obravnavati kot ukrepa, ki sta sposobna uresničiti cilje, ki jih predvidevata, in sicer usklajevanje nacionalne zakonodaje držav članic na področju oglaševanja in sponzorstva v korist tobačnih izdelkov. Dalje, upoštevajoč obveznost zakonodajalca Skupnosti zagotoviti visoko raven varstva zdravja ljudi ne prekoračujeta okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

Prvič, s prepovedjo oglaševanja tobačnih izdelkov v tiskanih medijih iz člena 3 te direktive namreč ni mišljena prepoved oglaševanja v publikacijah, namenjenih izrecno strokovnjakom trženja tobačnih izdelkov ter v publikacijah, objavljenih v tretjih državah, ki prvotno niso namenjene trgu Skupnosti. Dalje, zakonodajalec Skupnosti ne more kot manj strog ukrep sprejeti prepovedi oglaševanja, iz katere bi bile izvzete publikacije, namenjene lokalnemu ali regionalnemu trgu, saj bi bila zaradi take izjeme področje uporabe prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov negotovo in problematično, kar bi tej direktivi preprečevalo doseganje njenega cilja usklajevanja.

Drugič, prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov v okviru storitev informacijske družbe in na radijskih programih, ki je določena v členih 3(2) in 4(1) te direktive, ni mogoče obravnavati kot nesorazmerno in jo je mogoče utemeljiti s skrbjo izogniti se zaradi razlik v medijih obidu prepovedi, ki velja za tiskane medije, s tema medijema.

Tretjič, glede prepovedi sponzorstva radijskih programov, ki je določena v členu 4(2) te direktive iz njenih uvodnih izjav ne izhaja, da je zakonodajalec Skupnosti s tem, da takega ukrepa ne omejuje na dejavnosti ali dogodke s čezmejnim vplivom, prekoračil meje pravice do prostega preudarka, s katerimi razpolaga na tem področju.

Poleg tega prepoved oglaševanja in sponzorstva v korist tobačnih izdelkov, ki jo določata člena 3 in 4, ne krši temeljne pravice do svobode izražanja iz člena 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tudi ob predpostavki, da bi ta prepoved posredno vplivala na oslabitev pravice do svobodnega izražanja, pa pravica do novinarske svobode izražanja kot taka ostane nedotaknjena, pri čemer tako ta prepoved ne posega v redakcijske prispevke novinarjev.

(Glej točke od 146 do 152, od 156 do 158.)